Črna faza 611 Štefan Remic olje ricinusa, špirit in šelak nanašam na preparaturo lanene tkanine, da preveliko vpojnost blažim. ni jasno, kdo se bo nanjo naselil, odkod in zakaj. roke polagajo name, krvno ožilje se prazni, da bel na podlagi kot vojni ujetnik na uro strmim, moker je sneg, težak v interieru ležim. s truščem se veja razlomi v strmini in pade nazaj ter udarja kot oslepljeni kojot, dokler se struna, njen glasni vibrirajoči zvok ne poleže, dokler ne pade v vesoljni zaman, zakaj — sonce na nebu se v vodi kraljevi topi, cvrkutajoče pojema v solitrni, solni kislini, na štrcelj pohabe pristaja gavran, znana misel iz knjige, meneč, da se bo zibal preteče, ali potone nevzdržno teman na moj zid, ustavljen kot urno nihalo in kar visi. roke polagajo name, vsak up se razblini, kaj vzide, ne vem, iz razkroja in sige. * 612 Štefan Remic z bisrrom iz bukovih saj sem laviral in modeliral iz polsenc čiste sence, zato ker je vsak anonimus. brezličnega sem se obrnil od cilja, tako da sem sam silhuetni profil, kdo je postavil na najvišji zid jarek svečnik, kdo sajast blaker spoliral, da zveličavno luč joj množi v en sam tonus? kdo je povzdignil moža v epoletah v okvir, kdo mojih ram skrito drhtavico pazi, kdo sem, takole pobit? paznik motri senčno lutko v ubožnici, ki kar molči, ki kroti kašelj, ker jo kadilo duši, zabičano je, naj bedi, ko bo petelin še tretjič zapel, a neka sila se plazi do udov skoz nevidno nit, na gibnem skeletu poganja meso in z njim kri, smodnik zadiši v katakombi, s telesa nasršeno zre črna vdova na zid in izliva svoj strup v samostrel, ki je nenadoma v mojih rokah mesto bistra, natančen kot vid. ali si platno premazal s katranom? storil sem to. ali si skubil gavrana, da se na ploskvi mrači? skubil sem ga in sem lepil peresa oj z gosto pregosto krvjo. ali si ščitil pred prahom prizor, ki ga skrivaš pod prtom mrtvaškim? najbrž, najbrž sem storil tako. saj se velikokrat kdo kar tako poslovi. vidiš, na planem se pa dani, ali ni zmeraj tako? zmeraj je, zmeraj, vprežno telo si, pot si utiraš, vidim te in me zboli od lepote, ko kreneš, minuciozno bi te preselil na sliko, pa se blešči že zarana. vidim te, ko na vzpetini prvič poklekneš, samo hip traja, lovim te s črtalom, ti pa že vstajaš, vsakič poskušam, vsakič odideš. nazadnje zaideš v živ pesek, ki je počrnjen s 'katranom, tal tako ni in te gavranovo perje posuje. kljunejo te in umolkneš, tukaj pod prtom si, čisto pri miru zelo zelo trajaš. pod stokrat zapahnjene veke prihaja skoz cianov zrak z vročo kožo iz ciprske umbre, odstrto kot je jasnica 613 Črna faza z neapeljskim žarkom, jutranji rubež, ki trka na okno možganov, bo terjal svoj delež, ker si prisvajaš, zato planeš znojen pred koncem noči. tako huškne divjak pred tujim šumom, tako splašen pastir in drobnica odganjata vepra. tako se poženeš pred platno, še preden te vse zapusti, nič ni, a ti to ohranjaš. latema pojame in za obzorjem se pražijo okri. tako je, kot ponavadi, že stolpna ura naznanja kazen za greh, ker si rojen, koze izpuščajo mleko in curke urina, ker jih nenadoma stisne omotičen strah, med nebom in zemljo se križajo kopja, o kri. gavran z vžganim trupom se stežka odganja in izgori v skali tonov, ki si jih mešal pod veko, na bolusni grund, da krije ga oglje, ta rojstni prah. obok, ki s škrlatnimi solzami drobno škropim, naj izgine, prodajalko golobov, otrplo in strjeno kot zimsko blato, naj senči plinska svetilka do kraja, meniha na pragu naj lastna kuta izbriše, še preden stopi v notranjost, kar z isto barvo storim, cestar kot mimoidoči se bo spremenil, to je odločeno, v sivi podporni steber, ko uhelj nasloni, da se opaja ob petju dekliškega zbora, ki dviga vežo vse više. barka, zaidi za mestom po vodnih kanalih in blodi v brezkraj, a tvojo brazdo naj zmede ognjen pokajoč dež. progasti skobec na omoriki bo nadomestil nekaj veselega, prost v majski noči, in bo obstajal kot trajen žebelj na vešalih. kar je ostalo v spominu, naj se preprede. drugo je najdeno, kar je iskano, to je na sliki, kamor človeška noga stopila, to v moji moči