Roža med trnjem
»Kaj pa ti sama tukaj stojiš. Kadar te vidim, točim solze,
cvetica krasna, cvetica mila! dete nesrečno, trikrat gorje ti!
V trnju bodečem kvišku moliš Pikalo trnje bo te v srce,
belo obličje, pisana krila? morala bodeš rano umreti.
194
Kdo ti mrtvaško posfljo postlal,
kdo ti nasul bo hladno gomilo?
Nikdo ne bode groba poznal,
bodlo še v njem te trnje nemilo.
Cvetice druge lepo cveto
v pisanih vrtih, rajski livadi,
pijejo roso, sonce gorko
sije jim milo, hčerkam pomladi.
Ti pa samica tukaj živiš,
družbi veseli lice zakrivaš,
v potu obraza krono rediš,
v hiši mrazotni tujka prebivaš.« —
»Mene ne, sestra, one miluj,
v trnju rojena, v trnju ostanem!
Srečna sem tukaj, meni veruj,
v senci stanujem, ven se ne ganem!
Prišli vetrovi, prišel bo piš,
cveticam lomil krone cveteče,
padlo bo cvetje, otemnel njih blišč,
mene branilo trnje bodeče.
Prišel bo kosec s koso ostro,
s srpom jeklenim prišla bo ž'njica:
Roža za rožo padala bo,
jaz bom cvetela, roža samica.
Peklo bo sonce gole glave,
mrle sirote bodo za žejo;
da bo rosila roso na me,
bodem prosila trnovo vejo.
Padla bo mrzla slana na plan,
smrt na široko cvetke bo žela;
mene bo var'v.al senčnati stan,
še bom živela v trnju vesela.
Bala grabljivih rok se ne bom,
noge lomastne, slasti jezika:
Trdna ograja var'je moj dom,
trnje ga pika, kdor se dotika.
Prišla bo zima, prišla bo smrt,
trnje mi bode jamo skopalo,
kril bo gomilo biserni prt,
v sladkem počitku truplo ležalo.
Skopnel bo sneg in stajal se led,
tiha gomila bo se odprla,
krono škrlatno, biserni cvet
krasno bom zopet k nebu prostrla.«
195