PREPOROD Pokrajinsko glasilo jugoslovanske mladine na Slovenskem. Izhaja vsak 1. in 15. dan v mesecu. Posamezna številka 10 v., naročnina za celo leto 2 K. Dopise in naročnino se naj pošlje na naslov: Uredništvo »Preporoda«, Ljubljana. Leto I. Ljubljana, 15. marca 1913. Štev. C>. Naša Velika Noč! Mogočno so zapela jekla, težke svinčenke so zažvižgale, stresla se je zemlja: rušil se je večkrat stoletni tiran, v prah je razpadel, gnjil, preperel, onemogel: stopil mu je na tilnik mlad junak, gnan od silne ljubezni do svojega teptanega rodu in peklenskega sovraštva do zatiralca, in mu ga zdrobil z jednim udarom. V osrčje sovražnikovo pa je zasadil mogočen prapor, ki je visoko zavihral v mladem solncu, da oznani zmage dan vsem bratom, ki še ječijo v robskih sponah, jim novo vero vdahne in vžge v njih srca ogenj Ljubezni in Sovraštva. Aleluja! odmeva od vseh strani. Pozdravljen Odrešenik Jugoslovanov! Aleluja! To je naša Velika Noč! To pa je tudi naš Veliki Dan, kakor ga še ni videla zgodovina: Jugoslovan je vstal iz groba, sam je vstal od smrti, prenovljen, pomlajen in silen, se vzpel ponosno proti nebu, a ne, da izgine vanj, ampak da prične vršiti svojo misijo: da smo bratje vsi Slovenci, Srbi, Hrvati in Bulgari, da sinovi vsi smo ene in iste Matere, ki koprni po objemu svojih dragih. Slovenec, čutiš li ti to koprnenje, to hrepenenje?! Obrni kvišku svoje oko, upri ga v Rešitelja in vsesaj v kri in mozeg moč, pogum, jeklenost in zmagovitost, ki mu žarijo raz obraz. Neustrašeni ponos, da si tudi ti Jugoslovan, naj te razbrzda, vzpni se in naprej, ncomahljivo naprej pod široko njegovo zastavo! Ne plaši se pošasti, ki prežijo od vseh strani, da ti otrujejo še tisto malce zdravega jedra, ki si ga še ohranil, ne izogibaj se oviranim zaprekam, ki ti vstanejo, jedva stopiš na plan, ne poslušaj zlih duhov, ki te zvabljajo v blaženo komodnost opreznih možgan in suhih src. Spomni se, koliko tvoje srčne krvi leži poteptane onostran Karavank, po po Dravi navzgor in Soči nizdol, ozri se okrog sebe in zgrozi se nad črvivostjo življenja, ki ga vdihavaš. Vprašaš, čemu in za koga vsa ta prelestna lepota, o domovina? čemu vse tvoje hrepenenje, vse tvoje koprnenje?! Kje ti imaš junake, domovina zabljena, od vseh prevarana! So tvoji mar vojščaki ti „vitezi", ki se s teboj ponašajo ob raznih svečanostih, ljubimkajo s teboj in te mamijo s kopico opojnih fraz smrdečih po šampanjcu, ob prvi priliki pa te prepustijo tujcu, da te omozga do zadnje kapljice življenja?! Toda, ne obupaj, Slovenec! Zaukaj in zavriskaj! Ne čuješ li zvonenja zma-gonosnih zvonov? Oznanjajo tvojo Veliko Noč. Ostrgaj raz sebe vso staro tujo skorjo, ki te pači in duši. Reven in priprost, a krepkega srca, stopi v Veliki Dan, kjer se vije naša pot slo-bodna, jasna in sveta. Vvrsti se v procesijo vojščakov, ki se že zbirajo pod novim banderom, in čakajo na poveljnika, ker ti so izmed onih, ki poje Oton Župančič o njih: Src m i I' j o n bom razvnel, uklonil jih tvoji oblasti, razpalil v dušah strasti bom plemenite, mlade da radovoljno zaklade najdražje pred-te polože. — G. Kdo bo z nami? Zdaj, ko sta se naš „Preporod“ in njegova ideja Jugoslovanstva neverjetno razširila in priljubila pri najrazličnejših ljudeh, na katere nismo mislili in ko so nas zopet na drugi strani zasovražili nekateri, od katerih tega nismo pričakovali, sili pred nas vprašanje: Kdo bo z nami? Kdo se bo boril na naši strani? Predvsem moramo pomisliti, da je dvoje vrste ljudi: eni so po svoji naravi zmožni za idejo Jugoslovanstva, drugi pa ne in sicer že samo po svoji naravi ne. Med mladino bodo z nami vsi oni, ki so idealni, v katerih je večna sila in zahteva po boljšem, lepšem in večjem. Vsi oni se bodo borili na naši strani, ki verujejo v velikost svojega ideala in resno streme, da ga dosežejo. — Toda nobenega izmed onih ne bo na naši strani, ki so zavrgli ideale, zavrgli tudi najvišji ideal naroda, oni, ki so živali brez duše, ki priznavajo samo to, kar se svefi po zlatu in obožavajo samo ono, kar se dobro ugrizne. Z nami bodo vsi močni ljudje: ljudje z vero vase, z vero v svoj uspeh. Vsi oni, ki hrepene po notranji duševni moči in zato tudi tako žive, da jo dosežejo. — Toda noben slabič, noben mlad starec. Noben, ki ne veruje v mogočno zmago duševnega nad telesnim, noben, ki ne veruje v premoč duha. Z nami ne bo noben oboževalec Baccha in Venere, ker tak človek ni zmožen za kaj drugega kot za karijero in za živalsko življenje. Ni zmožen ravno radi teh lastnosti. Z nami bodo vsi tisti, ki so razumeli ■ našo dobo in njeno nalogo. Vsi oni, ki so si znali odgovoriti na vprašanje našega noroda reelno in na kratko. Vsi oni, ki so spoznali, da se privede narod do življenja samo po eni cesti, samo z enim edinim velikim korakom. — Toda noben tistih, ki ne veruje v ono veliko življenje, ki ga bo nekoč zaživel naš narod, noben občudovalec tujcev in njihove kulture. Z nami bodo vsi oni, ki hočejo za ono veliko, kar pride, tudi mnogo žrtvovati, tudi samega sebe, popolnoma vsega. Vsi oni, ki so razumeli, da je treba za zmago velikega žrtev, zakaj vsaka velika stvar je zmagala šele po velikih in brezobzirnih žrtvah. Vsi oni, ki so si tedaj s samim seboj na jasnem in v svojih zahtevah fanatični, ker razumejo svoj fanatizem. — Toda noben strahopetec, noben konfuzeti domiš-ljavec, noben, ki je popustljiv in nedosleden. Z nami bodo vsi oni, ki hočejo, da vstane in zaživi naš narod, ki jim je življenje in zmaga našega naroda naj višji ideal, vsi, ki nočejo, da sami žive, ko bi narod umiral, vsi, ki hočejo, da zato umrejo, danarodživi. Vsi, ki nisogluhi za nove ukaze, ki nam jih pošilja domovina. — Noben tisti ne bo z nami, ki ljubi samega sebe bolj kot narod, ki hoče postati slaven, ki hoče karijere, noben tisti, ki je nad vse zadovoljen s samim seboj in usodo našega naroda, ki se mu zdi nekaj nezaslišanega misliti na stvari, na katere se na Slovenskem še ni mislilo, govoriti drugače kakor ranjki, dobri Bleiweis. Zato bomo mi vsi poslušali glas onega mogočnega, velikega, ki hoče z vso silo do nas, ki že prihaja in je že v nas. Branko. Crvena pesma. Dečaci, bračo, ko jedan na noge sada svi, na borbu ljutu, na megdan, novi nas zovudni! Čujete 1’, kako tutnji tle? To vek nam juri nov. Rumena svetlost, eno, gle, več liže truli krov. Na susret njemu letimo, crveni diž’mo steg, na srce ruku metimo. zakunhno se na njeg. Smeoni, drski, plahi svak’, u kom još bukti, vri, u kome brekče otpor jak, svi otpadnici, mi, verom se čvrstom verimo, pa napred u oluj, sa sebe plesan sperimo, i kal što kuži tuj. Zdrobimo grube okove, čim nas je sputo vek. i starog sveta bokove; plamen je njemu lek. Sve što je gnjilo, prozuklo, što rdjin glodje zub, sve izveštalo, napuklo, ma nekad bio dub, svirepo gaznio, srušimo, nek’ pada sve — hura! jakrepe, zmije gušimo, s grohotom sve u prah ! Nek plaču, sline filistri, na čast im progres njin, ne čaka, dok se izbistri, crvenog stega sin! Ha, ha, kako se jejine rasprštaše u noč, pred zubljom sjajne istine. Divna je njena moč. A sada na toj čistini, uz nove pesme zvuk, slobodi, pravdi, istini, dižimo slavoluk! Veljko Petrovič. Slovenci. Zoperno se že zdi človeku, da mora o stvari, ki je jedina težnja in koprnjenje vseh pravih Slovencev-nacijonalistov, zopet in zopet govoriti in jo tolmačiti na vse mogoče načine. Ideja jugoslovanstva je tako jasna in za Slovence jedino zveličavna, da se človeku navsezadnje res čudno zdi, kako da se dobe med nami še ljudje, ljudje iz slovenske inteligence, ki strme neumevanja in s topim očesom ogledujejo platnice tega novega evangelija. Res, značilno je, da se ljudje, ki 'tega novega evangelija nočejo ali ne morejo odpreti in ga čitati, ki se boje pred žarom njegovih besed, ker bi jim morda sesul v prah vse njihove gigantske in pedenj - človeške stavbe, oziroma ljudje, ki ne znajo čitati nove abecede novega evangelija, rekrutirajo izključno iz slovenske inteligence, ako jih smemo tako imenovati. Ljudje iz naroda, kmetje, obrtniki, gostilničarji, razni rokodelci — mizarji, krojači, čevljarji, mlinarji —, nižji uradniki in uslužbenci, pismonoše in natakarji, nas prav dobro razumejo. Razumejo nas zato, ker je stvar tako zelo naravna, ker je nastop in zmaga jugoslovanstva zgodovinska nujnost, ker je jugoslovanstvo jedi ni odgovor na vprašanje o slovenskem narodnem p r o -b 1 e m u. Ti kmetje, gostilničarji, trgovci, mizarji, čevljarji, krojači, pismonoše in mlinarji pa tudi jako dobro razlikujejo okvir od slike, natančno ločijo med platnicami našega evangelija in med listi, ki so med platnicami in jih je še-le treba odpreti in natančno, natančno čitati prave besede novega evangelija, pisanega z novo azbuko. In glejte čudo! Ljudje, ki so se komaj kedaj učili čitati in pisati, natančno poznajo to novo abecedo, zato znajo čitati novi evangelij od konca do kraja, razumejo, kaj je bistveno in kaj je nebistveno, znajo ločiti med platnicami in papirjem med njimi. Zavedajo se jako dobro, da so platnice potrebne, da zakrivajo in drže knjigo skupaj. Pri našem novem evangeliju so razen platnic tudi zaponke, močne, železne, ki tesno zapirajo knjigo. In le močni in silni ljudje imajo dostop v notranjost knjige, ker le oni imajo v sebi moč, da odpro te zaponke. Ti kmetje, gostilničarji, mizarji, čevljarji, mlinarji, pismonoše vidijo, da govori pretežni del evangelija o svobodi, ki je mi nimamo, ki je neskončno krasna, ki si jo moramo priboriti. In ti priprosti ljudje tako vzljubijo svobodo in tako neodoljivo zakoprne po njej, da so voljni vse storiti, kar se terja od njih, da morejo nastopiti pot k svobodi. Ti ljudje iz proste, nepokvarjene slovenske narave vedo instinktivno, da je jugoslovanstvo v bistvu globoko spoznanje treh istokrvnih narodov, da žive v sužnosti, in gigantski boj, da se stro okovi robstva v dosego zlate svobode. Vedo, da je teoretično razpravljanje o narodnem jedinstvu Jugoslovanov in njihovem končnem narodnem ujedinjenju le sredstvo za to, da spozna brat brata, da suženj vzljubi sužnja, da spozna suženj, da sam ni tako močan, da bi mogel streti verigo, ki se mu je zajedla v roke in noge, ampak da bodo trije s skupnim naporom to bolj gotovo storili, zlasti še ker so sinovi jedne matere, kri jedne krvi. Vidite, vse to vedo priprosti bralci „Preporoda" — za to imamo vse polno dokazov — zavedajo pa se tega tudi oni, ki ga še ne čitajo. Zaveda se tega vsak še tako neuk čjovek, ki so mu stoletja sužnosti še pustila tako tanko kožo na podplatih, da čuti, da hodi on in z njim vred cel naš narod po trnju, po križevi poti — verige na nogah, spone na rokah, konopec okoli vratu, po njegovih golih plečati pa poje bič pesem uspavanko. In slovenska inteligenca? Dober del je z nami, lahko rečemo — z veseljem in nezlomljivo vero v končno zmago naše veroizpovedi — vsi največji slovenski duhovi so z nami in se že bore v naših vrstah ali kujejo svojo dušo in telo za to borbo. Drugi del takozvane slovenske inteligence je tako ' germaniziran v svojem duhu in po svojem telesu, po svojem dejanju in nehanju, da bi se ti ljudje morali takorekoč potujčiti, raznarodeti, ko bi kdo od njih zahteval, da se zavzerno za slovenstvo in idejo jugoslovanstva. Poznam nekoga, ki se šteje za Slovenca in je predsedoval nekemu radikalno narodnemu društvu, pa je nekoč dejal: „Pa kaj hočete s tem jugoslovanstvom? Saj Slovenci niti Slovani nismo, ampak smo mešan narod s slovansko govorico, kakor n. pr. Francozi". Takih „slovenskih“ „in-teligentov" je precej, toda za njimi se ne bo nihče solzil, še simpatična mora postati človeku njihova krčevitost, s katero se oprijemajo svojega protislo-vanskega stališča. Vendar je pri tej sorti zanimivo dvoje. Prvič, da so oni najglasnejši advokati separatistično - slovenskega mišljenja: tako, kriče se solze in otepajo okrog sebe, kakor bi jim z nožem parali njihovo „slovensko“ truplo. Ti ljudje pravijo, da so najboljši in najpopolnejši Slovenci, obenem pa strupeno črte vse, kar je slovanskega, posebno pa jugoslovanskega. Drugič je tudi zanimivo in obenem za kakovost naše kulture značilno, da so ti ljudje iz takozvane docentovske generacije, ki se je po vseučiliščnih mestih in tudi ponekod na Slovenskem precej zaredila. So to ljudje, ki kroš-njarijo po Slovenskem z zapadno-evropsko kulturo in civilizacijo, ljudje z nlatematično preciznimi mislimi, s sjajno učenostjo, z dovršenimi nazori o vsakem problemu (zlasti o slovenskem, čigar rešitev se glasi: industri-jalizirati Slovence in boriti se proti klerikalizmu), ljudje, ki ne poznajo otroškega navdušenja, ampak le moško »slovensko" treznost in preudarnost, ki ne gredo nikdar predaleč, ampak hodijo vedno srednjo, varno pot, ki razumejo svoje delovanje položiti vedno v okvir postav in paragrafov. To so ljudje, ki zahtevajo od slovenskega naroda, da jim plete lavorjeve vence, dočim mu oni grade kulturo. Je pa še tretja vrsta slovenske inteligence, ki živi tiho, ki pride malo na svetlo, ki je po naravi dobra, še slovenska, ki jo je uklonila le težka sužnost, podedovana po očetih in pradedih. Med to inteligenco so ljudje, ki še ločijo temo od luči, ki še poznajo koprnjenje po svobodi, katerih prsi bi enkrat še rade zadihale svobodni zrak. In tem ljudem naj velja naše poslanstvo svobode. F. F. Brzin. Prava Svoboda in Jugoslovani. (Odlomki.) Sveto in globoko je moje prepričanje, da je prva naloga vsakega naroda, prvi in najsvetejši ideal vsakega naroda, priboriti si na kakršen koli način, predno se začne razvijati, popolno nacijonalno državno svobodo. Zgodovina narodov dokazuje, da so le tisti narodi aktivno prispevali h kulturni zgradbi človeštva, le tisti narodi, ki so imeli svobodno nacijonalno državno obliko in naj je ta oblika monarhična, republikanska, oligarhična ali kakoršnakoli. Narodi pa, ki si niso mogli ali niso znali pridobiti nacijo-nalne svobode, so ostali vedno pasivni, živeli so človeka nevredno robsko življenje. Brezdvoma je za razvoj človeštva sinotreno, da poginejo nekateri posamezniki in tudi narodi kot žrtva. So nekaka negacija, ki kaže, kam ne sme iti razvoj. Popolnoma napačno pa bilo iz tega sklepati takole: ker je sinotreno, da nekateri narodi poginejo kot sužnji, pa opustimo boj za obstanek in se udajmo v usodo. Tako sklepanje je znamenje nemoči, degeneracije, bolezni. Je nekak upor zoper boga, zoper na-turno stremljenje k popolnosti. V Slovencih se jasno kažejo zadnje čase taka malodušna sklepanja, obup nad lastnim narodom; izginila je vera, da bi se mogli kedaj osvoboditi: in to je glavni znak,' kako smo degenerirani, kako smo pokvarjeni s tujim duhom. Nekoč je rekel nekdo: »Slovenci zato tako rapidno padate numerično, teritorijalno in psihično, ker nimate svojega narodnega ideala." Odgovoril mu je tipičen »slovenski" izobraženec: »Mi imamo narodni ideal, naš narodni ideal je industrializirati Slovenijo in boriti se proti klerikalizmu!" —In večji del naše takozvane napredne inteligence misli tako in dela po tem. To je usoda sužnja, ki se ne zaveda, da je suženj! — Narod pa, ki si ne upa misliti o svobodi, ki se ne upa boriti za svobodo, ki je tako zasužnjen, da niti ne ve, da je rob, je zapisan poginu. Sreča našega naroda je, da samo del njegovega izobraženstva misli tako, da se samo del ne zaveda svoje suž-nosti; In sreča, da mladina misli drugače. — Mladina v naši struji pa se vedno globokejše zaveda, da je naš narodni ideal: svoboda in edina pot do nje v jugoslovanskem edinstvu. Tragedija našega naroda je, da se ob času našega preporoda voditelji slovenskega naroda niso zavedali, niso pojmih globokosti ideje nacijonalne svobode. Takrat je bil naš narod pač materijelno bolj zasužnjen nego je sedaj trpel je pod fevdalno sužnostjo — toda njegova slovenska psiha je bila skoro nedotaknjena: bil je še neizobražen, naturen, mlad narod. Imel je še svoje običaje, svojo nošo, svoje nepokvarjeno slovensko srce. Ni še okusil pokvarjenosti tuje kulture, z eno besedo: spal je spanje fizično zasužnjenga. Na-turne sile, v samoti in trpljenju zbrane, so bile latentne in so čakale velikega trenutka, da postanejo kinetične. Veliki trenutek ni prišel! Pač pa je prišla doba, v kateri se nahajamo še sedaj: ustavna sužnost — najsra-motnejša in najžalostnejša doba našega obstanka. Zaplenjeno. Naša deca se odgaja v mešanih in nemških šolah v tujem jeziku in tujem duhu. Narod je med sabo razdvojen in sprt, kakor nobeden drugi na svetu. Lastna inteligenca je primorana kvariti dušo narodovo, vzgojevati jo v tujem duhu, vladati nad njo s tujimi paragrafi! Sramotna in žalostna doba za nas, v stoletju, v katerem je ideja nacijonalne svobode tako visoko razvita. — V zadnjem trenutku, tik pred prepadom smo se zavedli. Zmencali smo si pesek iz oči in spregledali: ker doli na jugu se je zagrinjalo pretrgalo . . . K. Religija sovraštva. Ni je še bilo ideje, kar živi slovenski narod, koje podlaga bi bila etično tako nebeško čista, koje vsebina in cilji bi bili tako visoki, tako gigantsko silni, kakor je ideja jugoslovanskega nacijonalizma, ki je zaživela v nas mladih, ki nas je prerodila, osvojila. Dvakrat je . slovenski narod hero-jično napel svoje sile, dvakrat je v obupni samoobrambi rodil junake, dvakrat je zaživel ono visokost življenja, ki dela čudeže. Imeli smo junake Črto-mirove, junake Matije Gubca in llije Gregoriča. Obakrat je narod propal proti istemu sovragu in vsa ona he-rojična, do nebes segajoča sila je izginila brez sledu. o c