zaman, v tmo ujeti, pravičnih sodba.
Oni pa tam gori pi raje jo večno pri zlatem omizju. Od gore do gore korakajo mirno:
iz žrel globočine obveva jih sapa vdušenih titanov kot vonj z žrtvenika prozoren oblak.
Od vsega zaroda odvrnejo pogled blagoslavljajoči in nočejo v vnukih več videti znanih in ljubljenih nekdaj pradedovih črt.
To pele so Parke; posluša pregnanec, star, v nočnih duplinah te pesmi in misli na deco in vnuke ter maje z glavo.
(Poslovenil Fran Albrecht.)
PESEM DUHOV NAD VODAMI
J. W. GOETHE
Duša človeška je kot vodovje: z neba prihaja, v nebo se dviga in zopet mora navzdol do zemlje, večno menjaje.
Vre iz visoke skalne strmine čisti izvirek, ljubko prši se v prosojnih valovih h gladki pečini, in mehko sprejet, vzvalovi kot koprena tiho šumljaje v globino naprej.
Koder čeri kljubujejo padcu,
se peni nevoljno stopnjo za stopnjo v prepad.
V plitvi strugi se vije po livadi in v gladkem jezeru žari se obličje vsemu ozvezdju.
Veter je valu ljubki ljubimec, veter razgiblje peneče valove.
-
Duša človeška, ti si kot vodovje! Usoda človeška, kot veter si ti!
(Poslovenil M. Premru.)
20I