308
Slavko Jan
S Srečkom Kosovelom sva bila dijaka kr. državne realke v Ljubljani — Vegova ulica. On je maturiral 1922, jaz 1923. leta. Srečevala sva se na kosilu ali na večerji v dijaški kuhinji Domovina. Bila je v razpadajoči vogalni hiši na Dunajski, današnji Titovi cesti, tam, kjer je danes Slavija. — Vsak dan sva se sprehajala po promenadi od glavne pošte do Tivolija in čakala, da se
odpro vrata v dijaško menzo. Ta menza je bila deloma v pritličju, deloma v prvem nadstropju v sosedni hiši, kjer je bila zelo skromno urejena jedilnica. Na tej vsakodnevni promenadi sva redno debatirala in premlevala vsakodnevne dogodke s področja šole, gledališča (zlasti o številnih tujih sodelujočih — Hrvatih, Čehih, Rusih), o Francetu Maroltu in njegovih prizadevanjih za ustanovitev akademskega pevskega zbora, o Kogoju in njegovem glasbenem in kritičnem nastopanju (tenorist P. Kovač ga je z dežnikom po glavi pred Dramo, ker je o njem napisal slabo kritiko), o dnevnih in političnih dogodkih, ki jih je bilo v mladi državi vedno dovolj.
Srečko je bil v teh časih rahlega zdravja, velikokrat nahoden in je tožil o bolečinah v želodcu. Imel je cesto temperaturo. Zaradi
309                                                        Slovenska zgodovinska avantgarda 1910—1930
rahlega zdravja sta ga gospodinji dijaške kuhinje, če sta le mogli, malo »pocrkljali« z boljšim ali rahlejšim obrokom sicer zelo skromnega jedilnika. V tej kuhinji se je hranila tudi njegova sestra Anica.
Napredna dijaška kuhinja Domovina je bila pod organizacijskim vodstvom prof. F. Jerana, ki je bil tudi ravnatelj naprednega akademskega kolegija. To je bil dom naprednih študentov v takratni Kolodvorski ulici 22 (današnja Moše Pijadeja 22) v bližini hotela Ilirija. V času po moji maturi 1923 in v študijskem semestru 1923/24, se spominjam, da sva skupaj stanovala še z nekim študentom montanistom v sobi št. 10/ 1. nadstropje. Takrat nisem vedel, da piše Srečko tudi pesmi, čudno se mi je pa le zdelo, ko sem večkrat zvečer po deseti uri, ko sva z montanistom morala že spati, slišal, kako je Srečko stalno nekaj glasno kracljal po papirju.
Zanimivo mi je ostalo v spominu, da je vodstvo Kolegija vsak semester organiziralo za vse študente Ak. kolegija obvezno predavanje o lepem vedenju, ki ga je vodil režiser prof. Osip Sest in kjer seveda ni manjkal tudi Srečko.
V moji prvi gledališki sezoni 1923/24 je C. Debevc ustanovil in organiziral dramatični krožek mladih navdušencev. Ta krožek je imel vsak teden tečaj ali šolo v Narodnem domu (danes Narodna galerija) v prvem nadstropju, v sobi Ljubljanskega zvona. Vodil ga je Zorko Prelovec, Lojze Drenovec je bil predsednik tega zbora in ta nam je omogočil, da smo dobili svoj brezplačni domicil. V krožku smo debatirali, recitirali, drug drugega spodbujali. Bili smo mladi in smo seveda mislili podreti svet.
Leta 1924 je bil S. Kosovel soustanovitelj Literarno-dramatičnega krožka, ki je s svojimi tovariši publicistično deloval od jeseni 1925 dalje v Mladini. Tej reviji je bil do svoje smrti Srečko programatični urednik.
Ta literarno-dramatični krožek je prvič nastopil v ponedeljek 9. in torek 10. nov. 1925 ob 20. uri na Šentjakobskem gledališkem odru, ki je bil takrat na Karlovški cesti (današnji Gornji trg 27). Vabilo za obisk obeh večerov je po mojem spominu izšlo v takratnem dnevnem časopisju.
Za takratno aktivnost krožka mi je v spominu tudi nastop treh članov na premieri v Drami Zapeljivke C. Golarja., ki je bila 17. nov. 1925 in na kateri je slavila svoj jubilej Polonca Juvanova. Trije člani so iz tretje lože levo v prvem nadstropju v odmoru prebrali protest proti uvrstitvi Golarjeve Zapeljivke v repertoar Drame. Ti trije člani, se mi zdi, so bili: S. Kosovel, I. Grahor in V. Košak. Treba je povedati, da se je zastopstvo krožka na domu igralke Juvanove pred predstavo opravičilo s poudarkom, da velja protest repertoarni politiki Drame in ne njej.
S Srečkom sva se srečevala tudi med študijem na filozofski fakulteti, zlasti z njegovimi nastopi v Prijateljevem, Nahtigalovem in Štur-movem seminarju.
Pomembno je ugotoviti, da je bil komemoracijsko-recitacijski večer pesmi S. Kosovela v Ljubljanski Drami dne 8. 3.1927. Organizirali so ga založniki Srečkovih pesmi. Stano Kosovel, Srečkov starejši brat,
310                                                                                                                         Milko Bambič
se mi je 10. 3. 1927 v imenu svojih roditeljev in sester ter svojem najlepše zahvalil za sodelovanje na tem večeru.
Založniki Ciril Debevc, Alfonz Gspan in Vinko Košak so na svoje stroške in na stroške svojih deklet omogočili izdajo Kosovelovih Pesmi v začetku maja 1927.