Pavel Perko! Zalasnica. ii. o maši so se ljudje začeli zgrinjati okrog štantov. Deklet se je Pnajveč nabralo okrog Balanta iz Prekernice, ki je prodajal uhane, prstane, zalasnice... Kristina je zapazila ob štantn tudi Marjeto, Jd sta si bili sestrični. Kristina je pristopila. Ni J------------- bila še na jasnem, ali bo kupila zalasnice ali ne: le z Marjeto JLjfjL k* ^^a ra(*a izPreg°vorila- —-—-—-—- In glej, Marjeta je bila ravnokar kupila par steklenih zalasnic in jih je ogledovala. Prav tačas si je bila pa neka druga — težko, če ne Kerinova iz Drtije — zataknila v lase dve taki zalasnici: na vsako stran po eno. In ker je imela lase zelo nizko počesane, sta ji prišli zalasnici tik nad oči. Tačas sta šla mimo dva fanta, in eden je rekel dru-gemu popolnoma na glas: »Poglej jo, ta ima štiri oči!« Na to so se na glas zasmejali vsi, kar jih je bilo tam okrog štanta. Kerinova je pa, vsa rdeča v obraz, hitro izpulila tisti zalasnici in ju skrila v žep. To je bil vzrok, da se je tudi Marjeta premislila in si ni zataknila zalasnic. In ker je Marjeta tedaj zapazila Kristino, ji je kar pomolila eno izmed zalasnic in je rekla: »Na, Kristina: eno boš imela ti, eno pa jaz. Saj se menda res ne poda na vsaki strani po ena.« Tako je Kristina prišla do zalasnice, ne da bi je bila sama kupila. In to ji je nekoliko pomirilo vest. Potem je povabila Marjeta Kristino v gostilno. Kristina se je pa od-povedala, češ, da se ji mudi domov, ker mora popoldne gnati. »Tako velika, pa še pasek se je nekdo začudil poleg nje. Kristino je bilo sram, in se je še hitreje poslovila in je šla. Tam sredi gozda, ko ni bilo ljudi več ne spredaj ne zadaj, se je Kri-stina ustavila in je potegnila iz žepa malo ogledalce... 0, ko bi Barbara vedela! Kristina, Kristina! Pripela si je zalasnico na levo sence in se po-gledala. Ne! Kar sram je je bilo! Tako cudno tuja se je zazdela sama sebi v tej svetli zalasnici. Ta posrebrena pločevinal Ta steklovina je v resnici bodla v oči! Ne, to je kvečjemu igraca za otroke — če bi ne bilo ničemurnol Hitro si iztrga zalasnico in jo skrije z ogledalcem vred v žep. Potem se ozre, če je ni morda kdo videl? Žive duše ni opazila. Odhitela je naprej, ker slo je na poldne. Po potu je sklenila tako: Zalasnico bo dala Pepi, toda zabičala ji bo, da je nositi ne sme poprej, nego jo pokaže materi, da se vidi, kaj poreče ona. Kristina je pa vedela, da je glede takih stvari mati istih misli, kot je bila Barbara. In tako bo Pepa pač imela zalasnico, le nositi je ne bo smela. Kristina bo s tem izpolnila, kar je obljubila Pepi, a ji vendar vest ne bo mogla očitati ničesar. 27 Kaj pa, ce bo Pepa vendarle nosila zalasnico — in to na skrivnem in zoper prepoved? Ko bi pač Kristina vedela, kaj naj tedaj stori! Toda, ali je ni nekdo zaklical? Ali ni bil to Marjetin glas? Kristina se je ozrla. Res je bila Marjeta. »Tako hitiš, da te ikomaj dotekam!« jo je karala Marjeta. »Sem mislila, da te ne bo za menoj, ker —« »Ker sem šla v gostilno, kajne?« je dodala Marjeta. »Nič se ne boj; morala sem govoriti z Jernačko iz Brusnic, ki išče deklo. Ni bilo mnogo časa za pogovor, a sva se skoro dogovorili —« »Ali ne boš več pii Dolinarju?« se je začudila Kristina. »Kakor še bo. Zdaj mu bom rekla, naj mi prida tri sto na mesec, ker Jernafika mi ponuja tisoč.« »Ti si imela doslej sedem sto?« se je čudila Kristina. >In še ene čižme povrhu,« se je pohvalila Marjeta. - Kristini se je zdelo to zelo veliko. Kristina je imela samo štiri sto, in vendar je bila Marjeta le par let starejša. Seveda: Marjeta je bila dekla, Kristina pa pastirica. »In ee jaz grem —« je hitela Marjeta — »ali boš prišla potem ti na moje mesto k Dolinarju? Sedem sto boš imela in ene čižme iz boksa z visokimi petami in z gumijem, če boš hotela.« >Sedem sto ... In ene čižme...« je ponavljala Kristina. »Zato, ker med letom bi pravzaprav ne smela odpovedati, Če ne dobim druge naraesto sebe.« >Katero naj pa dobim jaz?« se je spomnila Kristina. »Pri vas imajo Pepo.« »To je res. A Pepa je še preotročja. In dekle potem ne bodo imeli.« »Kaj tebi mar? Saj nisi bila udinjana za defelo.« »To že. Ampak —« Kristini se je zdelo, da bi bila vendarle nehvaležna, ako bi pustila hišo in šla. Zlasti, ker jo imajo že izmlada pri hiši, tako da je že kakor domača. In Barbara bi morala potem pustiti šivanje in priti domov. In vendar jo je Barbara takrat, ko je šla v Kamnik, zelo prosila, naj ostane pri hiši vsaj toliko časa, da se ona izuči. In potem: njena plačal Saj ni tako majhna! Ima svojo ovco in svojega koštruna, ki ju pase z gospodarjevimi. Ovca je imela lani dva jagnjiča, ki ju je prodala za dvanajst sto. Koštrun sam je zdaj vreden štirinajst sto, ovca pa tudi... »Kar ne morem, Marjetak je rekla naposled Kristina. >Zakaj ne?« »Zato, ker me imajo radi pri hiši, in ker mi bodo tudi plačo povi-šali zdaj, ko bo pasla Pepa.« »Bo pasla, ali pa ne bo« — je ugovarjala Marjeta. »Če si Pepa izmisli, da ne bo hotela pasti, pa bodo rekli: Kristina, ti moraš! In tako boš večna pastirica pri hiši. Pastirica — pa taka!« 28 Če sem tudi pastirica, kaj za to, Včasih boljše ko dekla. Veš kaj: Ostanive vsaka na svojem mestu, pa bo za obe najboljše.« »Le ostani ti, če hočeš, jaz pa ne bomk je odgovorila Marjeta in jezna je bila. Zavila je v stran po stezi, ki je peljala proti Dolinarju. Kristina je gledala za njo — in kaj je zapazila? Marjeta je pač imela visoke pete z gumijem, toda peta na levem čižmu se ji je bila nagnila že zelo v stran in se je tako nekam sumljivo majala in podajala... Kristina je potem hitela po drugi strani proti domu. Ni bila sicer popolnoma mirna zavoljo tiste zalasnice, ki jo je nosila v žepu, vendar jo je vest hvalila, da se ni dala pregovoriti Marjeti, da bi bila zapustila službo in hišo in ljudi, ki jo imajo radi. (Nadaljevanje.)