AVE M ARI A.
Anton Vodnik.
O, kako me boli to zvonjenjel
O, kako je naša zemlja čudno žalostna...
O, nebo, ali nikoli ne bo poljubilo
nas tvoje sinjine Marijino cvetje?
Večer za večerom te prosijo naši zvonovi,
večer za večerom te išče žalostno petje:
Ave Maria ... Ave Marial
Na tisoče bledih bratov in sester
sklepa ta čas svoja srca v rokah kakor sveče
starke ob krstah, sklonjene, kakor da iščejo,
vedno pripravljene, da mrtve obiščejo ...
Njihovi dnevi so halja, ki prepereva
in vedno močneje veje v veter zadnjega dneva...
Ali so deklice — nikdo ne pozna jim imena.
O, biti mora alabaslrova posoda njihovo ime,
kakršna bila je prvi dani...
(Vanjo je vrezano Tvoje srce.)
Dlani so njihove zaprte čase,
iz katerih niso še pile žejne ustnice naše ...
V duši nosijo skrivnost prelepo,
ki jo smehljaj jim zakriva kakor koprena ...
Nikoli je ne odgrnejo tujim očem,
ker plamen v sveiiljkah devic je sam in nem...
Njihovi dnevi zagrnjeni so kakor okna,
za katerimi "molijo, darujejo Materi cvetja ...
Pa če kdaj do dna izsrkal bodem roso
iz alabastrove posode,
vso dišavo sladkega imena —
tih romar bo vstal sredi gneče
kot da iz pepela bi dvignil sijaj se plamena:
Pevajmo, deca, pevajmo ... Ave Marial
Večer za večerom k Tebi ihti (kakor sveiiljka, ki dogoreva ji olje) iz črne globeli trpeči zvon: Ave Maria ... Ave Marial
61
Ah spusti, ah spusti tančico iz svojih dlani, da nas ogrel bo Tvoj beli smehljaj, da bomo drevo sredi Tvojega vrta ... in ob vodi pomladni bomo cveteli... O daj, o Marija, o daj!
BRATJE IN SESTRE IZ DALJNE DEŽELE.
(Tam ljudje so čudno lihi in pobožni.) Anton Vodnik.
I.
Kadar večerna zarja
sladko - bolestno zaihti nad gaji,
ne zaprejo oken, ne prižgejo luči...
Ko molčijo kakor od tesnobe, skrivnostno lepe so njih tihe sobe.
Same se jim iztezajo roke proseče,
kakor da ne morejo prenesti vse te silne sreče...
Naenkrat vse še bolj so sanje zadehtele: deklice za tilnikom so sklenile roke bele ...
Vsaka črta je na njih neskončno nežen glas — o, kakor da ponujajo dehteče cvetje svojih las...
Še starci, ki brade so jim sto let stare, ne nehajo drhteč potapljati se v čare...
In če vprašaš dete,
kaj v daljno luč bledo strmi,
dejalo bo: večer zveni...
II.
In če sredi dneva v sanjah vzdihneš: mesečina
in te čuje deklica grede,
iz belih rok ji padla bo cvetlica,
tako ji burno zadrhti srce.