NOMEN EST OMEN ALI PA TUDI NE
A Gložančev: Enobesedna invsna slovenskih podjetij, Ljubljana 1991
Delo, ki ga predstavljam, je In ni inovatorsko. Na neki način nadaljuje v sedemdesetih leüh začeto (In v devetdesetih prekinjeno) akcijo Sioveitščina v Javnosti (zbornik s portoroškega posvetovanja je izšel 1983, ur. B. Pogorelec). ki jo avtorica v uvodu tudi navaja kot pobudo za svoje delo, in se tako pridružuje zbornikom, kot so Jezik na odnt. Jezik v fdmii (1983, ur. N. Šumi), Povejmo naravnost (o jeziku v množičnih občilih, 1985, ur. J. Dular), Jezikovrio razsodišče (1984. ur. J. Moder) in Shvenskijezik v znanosti (1. zv. 1986, 2. zv. 1989, ur. A. Vidovič Muha). Od vseh naštetih se razlikuje po tem. daje (eno)avtorsko in da monografsko obravnava pomembno poglavje o jeziku v gospodarstvu, tj. poimenovanje slovenskih podjetij. Natančneje, v njem so obdelćina enobesedna Imena, pri čemer verjetno ni mogoče dodaü "samo", kaju če izvzamemo tista večbesedna imena, ki v naši zavesti funkcionirajo kot kratlčna enobesedna (npr. din = Gozdarstvo in lesna industrija Nazarje), in taka, ki imajo vrstno določilo in krajevno oznako (npr Tovariša kk>hiikov 'Šešir" Škojja Lokaj, potem ostane le še manjšina večbesednih (npr. Goreiyska pi^ilnicdj. Žal o tem razmerju, ki je za relevantnost izbrane teme tudi pomembno, v knjigi ne dobimo podatka.
Avtorica A. Gložančev razčlenjuje imena podjetij s štirih vidikov: besedotvornega, pomenskega, izvornega in funkcijskega; zadnjega še v posebnem poglavju (Pogled na imena slovenskih podjetij s funkcijskega vidika, 78-85). Imena so razdeljena na neizvirna in izvirna. Neizvirna nastajajo s prekategorizacijo občnih in lastnih imen. Iz občnih s polastnolmenjenjem. npr. z metonimijo za poimenovanje dejavnosti — Obnova, z metaforo — ljubljanska tovarna baterij 2Jna; "ima v imenu to bajeslovno žival kot pojem nekakšnega bajeslovnega akumulatorja, ki bruha ogenj"( 14), ali po konverziji z izpustom jedrnega dela besedne zveze — Metab\a iz metalna industrija. Pri lastnih Imenih so vir zertiljepisna imena, in sicer kraja — Paiwnya, Emona, vzpetine — Jelovica, reke — Muro; posebna skupina imen, nastalih s prekategorizacijo izzemljepisnega lastnega imena, npr. imena, označujočega prebivalce — Dolenjka, in osebna imena— Šiuni, Merkiir. Pri Izvirnih imenih podjetij avtorica ugotavlja, da se tvorijo po besedotvornih vzorcih, znanih iz občnolmenskega fonda, pa tudi na posebne, le za imena značilne tvorbne načine. Izpeljava, ta sicer najpogostejši besedotvorni način, je za tvorbo izvirnih imen podjetij rabljena presenetljivo redko, skoraj izjemno —Jiitrargka, izjeiTinl so tudi sklopi — Dcydam, sestavljenke so redke, skrajno je omejena izbira predpon — Intertransport. Najpogostejši način pri tvorbi izvirnih imen podjetij, kije znan tudi iz občnolmenskega fonda, je zlaganje, toda kakor je pogost, tako je tudi problematičen — Kiirivoprodaja. Drugi večinski vir za tvorbo pa je "kratični besedotvorni način" (62), tj. sklapljanje s krnltvijo — Tik, Koto. Čeprav avtorica tega načina ne navaja med posebnimi, za lastna imena značilnimi načini, ker daje to "enostaven postopek, znan tudi v občnem besedju" (62), je vendarle mogoče reči, daje pogostejši pri tvorbi lastnih Imen. Le za imena značilne tvoijenke so izvirne krajšanke — Emba iz embalaža oz. emballrka, in zloženke s krajšanim delom — Valkarton iz valoviti karton. Besedotvorno so torej obdelana izvirna imena, od teh pa najizčrpneje tista, ki so najpogostejše tvoijenke, torej zloženke in kratlčna imena. Ta del knjige je tudi teoretsko najbolj poglobljen, za (nestrokovnega) bralca pa najbolj zahteven in hkrati najbolj poučen. Te vrste tvoijenke so kot imena
242
podjetij namreč največkrat problematične in s strani jezikoslovcev največkrat kritizirane. Za porabnika (kupca) pa so taka imena ali dolgočasna, zlasti nastala z zlaganjem "so navadno povsem konkretna in zato resda informativna, vendar delujejo suhoparno, prozaično" /46/, ali včasih celo zavajajoča, do česar lahko pride predvsem pri kraUčnlh imenih: "Možnost drugotne pomenske osmislitve po načelu asociaüvnosti je treba upoštevati že ob tvorbi kratičnega imena. V tem smislu je treba paziti, da novo nastala kratica ne bi vzbujala nezaželenih asociacij, na primer kak slabšalnl izraz, ali neustreznih asociacij na kak pojem, ki z dejavnostjo ni v nikakršni metonimični ali metaforični zvezi. To se je žal zgodilo oblikovalcem imena Histor. Dejavnost ljubljanskega podjetja, ki nosi to ime, ni v nikakršni metonimični ali metaforični zvezi z zgodovino (...). Beseda Histor je kratica, nastala leta 1978 iz prvotnega širšega imena HSne storitve. Podjetje Histor ima zelo konkretno delovno področje: ukvarja se v glavnem s čiščenjem poslovnih prostorov in opravlja obrtne usluge v večjih objektih." /73-74/ Nomen torej je ali pa ni omen in v tem smislu je raziskava A. Gložančev zanimiva ne le za jezikoslovca, temveč tudi mnogo širše. Se zlasti v teh časih, ko nova (zasebna) podjetja rastejo kot gobe po dežju. In to kljub temu (eili pa morda zato še bolj) da v knjigi obravnavana imena sodijo v čas do leta 1989, torej pred novim zakonom o podjegili.
Da besedilo ni namenjeno le jezikoslovcem, kaže tudi njegov "slog". (Čeprav v knjigi nisem našla podatka o tem, je treba omeniti, daje besedilo, kije bilo kasneje precej predelano in zlasti teoretsko dopolnjeno, najprej izhajalo v nadaljevanjih v Nedeljskem dnevniku.) Besedilo je, največkrat posrečen, splet znanstvene in poljudnoznanstvene zvrsti. V poljudno znanost sodijo med drugim opisi, zanimive "zgodbe" o izbiranju imen za nekatera podjetja (npr. za tovarno Ilirija na str. 26-31). Izpostaviti je treba avtoričin pristop k obravnavi za izbrano temo največkrat najbolj kočljivega problema o prevzetih (tujejezlčnlh) prvinah v imenih podjetij. Njen pristop zadošča tako zahtevam znanstvene zvrsti: kolikor jih zavrača, navaja za to trdne jezikoslovne arguinenle; kakor tudi zahtevam poljudnoznćinstvene; bralca nI mogoče pridobiti z zmerjanjem ali moraliziranjem, zato tega ne počne. Oboje se kaže na več mestih, zgoščeno pa pri razčlembi izvirnih zloženk iz tujih besed /51-54/ in v poglavju Pogled na imena slovenskih podjetij s funkcijskega vidika, zlasti pod 3.2.2Tuja imena slovenskih podjetij in 3.3 Estetska funkcija.
Prepletanje obeh jezikovnozvrstnih načinov ima tudi nekatere neljube posledice. Tako npr. prevzema (po Toporišiču) izraz kmitev za način, za poimenovanje tvorjenke pa namesto km rabi krajšanje (v opombi 70 zamenjavo termina tudi pojasni s "poljudno rabo"). V skladu s poljudnos^o je tudi vsakokratno razlaganje nekaterih osnovnih pojmov iz besedotvorja, pri čemer je npr. pojem izpeljanke pojasnjen v opombi (op. 50), sklopi pa v osnovnem besedilu (60). A to je vendar samo nedoslednost Resnična pomanjkljivost je, da ob tako široki razlagalnosU nikjer ni pojsisnjeno. kaj je govorna in kaj skladenjska podstava. Termina sta brez definicije rabljena na zaporednih straneh 44 in 45, ne da bi bilo med njima vzpostavljeno kakršnokoli povezovalno ali razlikovalno razmerje.
Čeprav obsega v knjigi predstavljeno gradivo le imena do 1. 1989, je avtorica spremljala poimenovalne tendence tudi po tem času in jili objavila v članku o imenih novih zasebnih podjetij v Novih Fužinah (Jezikoslovni zapiski, 1991, 87-98). Težnje, kijih kaže v njem zbrano gradivo, ne veljajo le za omejeno (zemljepisno) področje, ampak tudi za poimenovanje novih zasebnih podjetij (zlasti trgovinic in lokalckouj sploh. Avtorica jih zvaja na dvoje: "seganje v domačnosten, podeželski svet" in "iluzionizem tujega, daljnjega" (94). Zadnje govori o tujejezičnili poimenovanjih in je bilo kot problematično že omenjeno. Zares nova je prva tendenca, ki se ne kaže le v veliki količini manjšalnlh poimenovanj, kar izpostavlja avtorica, ampak tudi s hotenjem, doseči "domačnost" (ali morda bolje: "domačijskost") z izbiro lastnih imen, prekategoriziranlli iz občnega besedja, ki je zvrstno zaznamovano kot neknjižno, npr. Tinta, Strenca, Kofetek. Vsekakor soclolingvlstično zanimiv pojav.
Erika Kržišnik Filozofska fakulteta v Ljubljani
243