Didakta maj 2013 Informacijska varnost 9 Kibernetsko ustrahovanje Sonja Sabo Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru V današnjem času računalniki in mobilni telefoni zasedajo pomemben del našega življenja. In čeprav sta internet in mobilni telefon pozitivno prispevanje k družbi, imata tudi negativne posledice – kibernet- sko ustrahovanje. S pomočjo tehnologije so nasilneži razširili obseg svoje agresije in grožnje ter ustrahujejo učence s pomočjo spleta in mobilnega telefona. Uvod Moderna tehnologija je nasilnežem omo- gočila, da učence nadlegujejo noč in dan z uporabo računalniškega sistema in mobilnih telefonov. Nasilneži zlorabljajo posameznika skozi prikrita in izrazito ponavljajoča se deja- nja. Zaradi same narave ustrahovanja imajo nasilneži dejanski nadzor nad svojo žrtvijo. Negativne posledice sodobne tehnologije, povezane s kibernetskih ustrahovanjem, niso zanemarljive, saj lahko povzročajo resno psi- hološko, čustveno in socialno škodo. Do sedaj je bilo izvedenih zelo malo raziskav o kiber- netskem ustrahovanju. Vendar pa raziskave o tradicionalnem ustrahovanju pomagajo pri dojemanju realnosti in rasti tega novega pojava. Različni strokovnjaki v disciplinah psihologije otrok, družin in ekologije otrok, sociologije in kriminologije opredeljujejo kibernetsko ustrahovanje (Patchin in Hinduja, 2006). Iz njih lahko povzamemo, da je kiber- netsko ustrahovanje namerno, ponavljajoče se vedenje nasilnežev, ki s pomočjo tehnolo- gije svojo žrtev mučijo, ji grozijo, jo nadlegu- jejo, smešijo in podobno (Sabo, 2011). Značilnosti kibernetskega ustrahovanja Začasna elektronska pošta, psevdonimi v klepetalnicah, programi za pošiljanje nepo- srednih sporočil in druge podobne storitve predstavljajo problem ugotavljanja identitete nasilneža. Elektronski nasilneži lahko osta- nejo skoraj anonimni (Patchin in Hinduja, 2006). Za žrtev kibernetskega ustrahovanja lahko anonimnost storilca poveča stopnjo strahu, saj je vsakdo lahko storilec, tudi za- upanja vreden prijatelj. Možno pa je tudi, da je storilcev več. Prav ta anonimnost hkrati daje nasilnežu občutek varnosti in zmanjšuje strah, da bi bila njegova dejanja odkrita (Er- dur-Baker, 2009). Nasilneži izražajo žaljivke enostavno s tipkovnico, pri tem uporabijo manj energije in truda, kot če bi nekoga žalili neposredno. Kibernetsko ustrahovanje je v porastu tudi zaradi pomanjkanja nad- zora v kibernetskem prostoru. Gostitelji v klepetalnicah lahko na primer nadzorujejo le pogovorno okno, ki je vidno vsem, osebna sporočila, poslana med uporabniki, pa so vi- dna le pošiljatelju in prejemniku. Računalniki so vse pogosteje prisotni v okolju mladostni- kov in tako je tudi njihovo znanje glede tega vse večje. Mladostniki pogosto vedo več o računalnikih in mobilnih telefonih kot njihovi starši, tako da lahko upravljajo s tehnologijo brez zaskrbljenosti, da bi starši odkrili njihovo sodelovanje pri kibernetskem ustrahovanju. Sodobna tehnologija omogoča posamezni- kom navezovanje stikov z drugimi (za proso- cialne in antisocialne namene) ob katerem koli času in v skoraj vseh mestih. Tako kraj kibernetskega ustrahovanja ni omejen na fizično lokacijo žrtve oz. nasilneža (Patchin in Hinduja, 2006). Značilnosti kibernetske- ga ustrahovanja, ki ga ločijo od klasičnega ustrahovanja, so (Bauman, 2009):  velika stopnja anonimnosti nasilneža,  potencialno neskončno občinstvo,  storilčeva nezmožnost opazovanja žrtvi- nega takojšnjega odziva,  spremenjeno razmerje moči,  ni omejitev glede prostora in časa. Dandanes najstniki preživijo na spletu veli- ko časa, tako imajo nasilneži v bistvu stalen dostop do svojih žrtev. Tudi če šola učencem blokira dostop do socialnih omrežij (Facebo- ok, MySpace, Twitter), učenci lahko dostopajo do njih preko mobilnih telefonov. Tako žr- tev kibernetskega ustrahovanja nikoli ne ve, kdaj bo nasilnež naredil naslednjo potezo. V preteklosti so boj med žrtvijo in nasilnežem videli le očividci na kraju dogodka. V dana- šnjem času pa potencialni opazovalci lahko posnamejo boj me nasilnežem in žrtvijo z mobilnim telefonom in posnetek objavijo na strani za izmenjavo videoposnetkov, kot je na primer Youtube, in tako je ta posnetek viden vsem uporabnikom takih strani. Posledice takih posnetkov, žaljivih komentarjev, slik, ki so jih na spletu objavili nasilneži, lahko žrtev zasledujejo še nekaj časa. Na tak način nasilneži poškodujejo žrtvin ugled. Kibernet- sko ustrahovanje vliva na otrokovo socialno, čustveno in telesno zdravje. Pri žrtvi kibernet- skega ustrahovanja se lahko pojavi depresija, tesnoba ter umik od družine in prijateljev. Ti otroci imajo lahko probleme s samospoštova- njem ter težave v šoli (The national center of missing & explited children, 2009). Zaradi širše dostopnosti elektronskih naprav je čedalje več uporabnikov, ki so potencial- ne žrtve oz. nasilneži v okvirih kibernetske- ga ustrahovanja. Na žalost pa je zelo malo znanega glede tega, kako pogosto se teh- nologija uporablja za tovrstne prestopniške namene. Leta 2002 je National Children's Home (dobrodelna organizacija v Londonu) izvedla empirično raziskavo. V raziskavi je sodelovalo 856 mladih, starih med 11 in 19 let. Ugotovili so, da je 16 % mladih na svoj mobilni telefon dobilo grozeč sms, 7 % jih je bilo ustrahovanih v spletnih klepetalnicah, 4 % mladih pa so sami nadlegovali preko elektronske pošte. 42 % mladih, ki so bili žrtev kibernetskega ustrahovanja, je o svo- ji izkušnji povedalo prijatelju, 32 % jih je zaupalo enemu od staršev oz. skrbniku in 29 % ni nikomur črhnilo besede (Patchin in Hinduja, 2006). Pojavne oblike kibernetskega ustrahovanja:  Spletno zalezovanje: dosledno nadlegova- nje, vključene so tudi grožnje s telesnimi poškodbami;  Očrnitev: pošiljanje zlobnih komentarjev preko elektronske pošte, programov za neposredno pošiljanje sporočil (Messen- ger, ICQ in podobno), klepetalnic ali sple- tnih mest, ustvarjenih za poniževanje;  Izključitev: namerna izključitev nekoga iz spletne skupine ali skupnosti, kot je na primer seznam prijateljev v programu za pošiljanje neposrednih sporočil ali na straneh s profili ter pri igranju iger preko spleta;  Ognjevito kibernetsko ustrahovanje: po- šiljanje nevljudnih in žaljivih sporočil, ponavadi preko elektronske pošte, pro- gramov za neposredno pošiljanje sporočil in klepetalnic;  Nadlegovanje: nenehno pošiljanje zlob- nih sporočil;  Utelešenje: nasilnež uporabi identiteto nekoga drugega za pošiljanje neprimer- nih, zlobnih in neprijetnih vsebin; Fokus 10 Didakta maj 2013 Informacijska varnost  Izdaja: delitev skrivnosti žrtve, vključ- no z zasebnimi podatki, slikami in videoposnetki;  Prevara: nasilnež z ukano pridobi od žr- tve osebne podatke, ki jih potem deli z drugimi na spletu. Čeprav otroci-nasilneži sodelujejo v eni ali več oblikah takega vedenja, morda ne vidijo svojih dejanj kot kibernetsko ustrahovanje. Na primer: otrok, ki ne more premagati fi- zičnega ustrahovanja v šoli, lahko uporabi tehnologijo za maščevanje storilcem. Čeprav otroci to vidijo kot izenačevanje krivice, v resnici stopnjujejo nasilje in se znajdejo v igri, kjer ne more nihče zmagati, pristanejo v začaranem krogu (The national center of missing & explited children, 2009). Pomoč učencem Kadar je otrok žrtev ustrahovanja, so pe- dagoški delavci (učitelji, socialna delavka) med prvimi, ki opazijo znake ustrahovanja. Tudi če otrok ne pove za ustrahovanje, po- sledice ustrahovanja (jok, raztrgana oblačila, modrice) pritegnejo pozornost pedagoških delavcev. Tako lahko otroku nudijo potrebno pomoč in podporo. Pri kibernetskem ustra- hovanju pa neposredno opaznih ali fizičnih posledic ustrahovanja ni. Dejstvo je, da veliko pedagoških delavcev nikoli ne bo zaznalo kibernetskega ustrahovanja, saj se ga veči- na zgodi doma. Kibernetsko ustrahovanje vpliva na otrokovo samospoštovanje. Žrtve kibernetskega ustrahovanja se le malo krat zaupajo pedagoškim delavcem, čeprav bi jim ti lahko nudili potrebno pomoč. Zato je zelo pomembno, da se problem kibernetskega ustrahovanja vključi v širšo razpravo pedago- ške stroke. Ker pedagoški delavci ne morejo vedno opaziti dolgoročne vedenjske spre- membe pri otroku, ki je žrtev kibernetskega ustrahovanja, morajo preventivno svetovati staršem in skrbnikom, naj bodo pozorni na otroka, ki:  se izogiba mobilnim telefonom, računalniku;  je živčen pri prejemanju elektronske po- šte, sporočil preko mobitela ali programov za pošiljanje neposrednih sporočil;  se počuti neprijetno, kadar obiskuje šolo ali druge dejavnosti;  se izogiba pogovoru o uporabi računal- nika in drugih tehnoloških naprav. Če otrok pogosto manjka v šoli in kaže zna- ke depresije, ga pedagoški delavci poleg rutinskih vprašanj morajo vprašati tudi o kibernetskem ustrahovanju. Otroci, ki so žrtve kibernetskega ustrahovanja, naj ignorirajo nasilneža in naj ga blokirajo na spletu. Otro- ci naj ne odgovarjajo na žaljiva sporočila, ampak naj jih shranijo in pokažejo zaupa- nja vredni odrasli osebi. Tako lahko odrasla oseba in otrok prijavita nasilneža ponudniku internetnih storitev ali lokalnemu uradu za kazenski pregon. Zelo pomembna naloga pedagoških delavcev je tudi zavzemanje za izobraževanje o kibernetskem ustrahovanju (The national center of missing & explited children, 2009). Zavrnitev lahko pri nasilnežu povzroči, da opusti ustrahovanje v celoti. Žrtev mora biti v primeru zavrnitve jasna in odločna za preobrat v ustrahovanju, po- trebuje pa veliko podpore in vzpodbude. Nasilnežu pa je potrebno ponuditi drug predlog za obnašanje in mu jasno nakazati, da bodo nasilnemu vedenju sledile posledice. Za otroke, ki so začeli z ustrahovanjem in so bili takoj zavrnjeni, ima veliko vrednost odpuščanje vrstnikov. S tem, ko mu vrstniki odpustijo, pri nasilnežu lahko povzročijo, da opusti ustrahovanje, saj vidi, da bo tako od vrstnikov boljše sprejet. Čeprav nasilnež opusti svoje vedenje, še vedno potrebuje po- moč pri razumevanju tistega vidika njegove osebnosti, ki ga je privedla do ustrahovanja. Nasilneže je potrebno nenehno podpirati pri pozitivnem vedenju in pri verbalni in fizični interakciji z vrstniki. Potrebno jih je opominjati, da bodo všeč drugim, če bodo všeč sami sebi (Piotrowski in Hoot, 2008). Tudi starši bi morali povečati nadzor nad otrokom in spremljati njegove dejavnosti, kadar je na internetu. Enako velja za učite- lje, kadar otroci uporabljajo internet v šoli. Več pozornosti pa bi morala temu problemu nameniti tudi policija, ki bi preučila primere kibernetskega ustrahovanja, ki so potenci- alno škodljivi. Žal pa ne obstaja metoda, s katero bi lahko ugotovili, katero ustrahova- nje vključuje preprosto šalo, katero pa ima potencial, da preraste v hudo nasilje. Starši, učitelji, policisti ter drugi v skupnosti morajo spremljati tehnološki napredek. S tem bi bili opremljeni z orodji in znanjem za prepo- znavanje in reševanje takšnih problemov (Patchin in Hinduja, 2006). • Literatura - Bauman, S. (2009). Cyberbullying in a rural intermediate school: An exploratory study. Journal of early adolescence, 1-31. - Erdur-Baker, Ö. (2009). Cyberbullying and its correlation to traditional bullying, gender and frequent and risky usage of internet-mediated communication tools. New media & society, 12(1), 109-125. - Piotrowski, D. in Hoot, J. (2008). Bullying and vi- olence in schools: What teachers should know and do. Childhood education, 84(6), 357-363. - Sabo, S. (2011). Nasilje v šolah (1.): analiza speci- fičnih oblik šolskega nasilja – kibernetsko ustra- hovanje (Diplomsko delo). Ljubljana: Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. - The national center of missing & exploited children. (2009). Helping students deal with cy- berbullying. NASN school nurse, 24, 200-203. - W. Patchin, J. in Hinduja, S. (2006). Bullies move beyond the schoolyard: A preliminary look at cyberbullying. Youth violence and juvenile justice, 4(2), 148-169. Fokus