^JO&II* JURČIČ^
založil in na svetlo dal
ubedil
ER. LEVEČ. XV. ZVEZEK:
PRIPOVEDNI SPISI.
---<*>@o$}a@x>-
V LJUBLJANI, 1885.
natisnila »narodna tiskarna«
Zbrani spisi
JURČIČEVIH ZBRANIH SPISOV IV. ZVEZEK.
VSEBINA :   TIHOTAPEC. — GRAD ROJINJE. — KLOŠTERSKI ŽOLNIR. — DVA BRATA.
V LJUBLJANI, 1885.
ZALOŽIL „0DB0E ZA JURČIČEV SPOMEMK". — NATISNILA ..MRODJiA TISKARJU".
INV št. 030018753
KAZALO.
I. Tihotapec. Povest iz domačega življenja kranj-
skih Slovencev. (^Slovenski Glasnik", 1865) T
II. Grad Rojillje.   Povest za slovensko ljudstvo.
(»Slov. Večerniee", 1866)   .    .    .    . -
III. Klošterski Žoluir.   Izvirna povest iz 18. sto-
letja. (»Slovenski Glasnik", 1866)  .    .    - 179
IV. Dva brata. Resnična povest. („Koledarček družbe
sv. Mohorja". 1868).....- 273-

Tihotapec.
domačega življenja kranjskih Slovencev.

ik Gorjancev, ki ločijo kranjsko deželo od hro-vaške, stoji v zatišji mej vinskimi goricami prijazna vasica, ki ima komaj deset hiš. I)a-si tudi se gospodarji mej seboj različno imenujejo, vender le imajo vaščanje največ po edno in tisto ime v krstnih bukvah zapisano, kar potrjuje pravljico najstarejšega strijca v vasi, da se je bil svoje dni v ta žleb eden sam mož preselil iz juga čez mejo in potem svojo veliko lastnino razdelil mej sinove; tako je bilo kmalu iz ednega deset gospodarjev, iz ednega selfšča vsa vas.
Bilo je okolo božiča. Zvečer ob osmih je bila uže tema, kakor o polunoči. Vrata po vasi so povsod uže pozaprli in skrbno z zapahom zavarovali. Po nekaterih hišah so bili uže celo luči pogasili in se spravljali spat, ker se jim je smilila svečava, ali pa, ker niso imeli silnega opravka.
Pri Stiverniku, ki je imel konci vasi ponižno svojo hilico postavljeno, vender še niso odvečerjali, torej je bila še vsa družina na nogah.   Ce pa rečemo
— 10-
vfa družina, ne smemo si misliti kope otrok, starih in mladih, in trume hlapcev in dekel, temveč vedeti nam je, da Stivernik ni imel več nego li pol grunta, kajti druzega pol je bil uže njegov praded sosedu prodal v last. Ker se pa grunt tako loči od grunta, kakor veliko in majhno, treba je dalje vedeti, da je Stivernik v primeri z drugimi kmeti gosposki plačeval le malo davka; zato je tudi lehko obdelal vse zemljišče jvoje z malo svojo družinico, ki je imela ž njim vred samo tri glave.
Stari Stivernik je sedel na oglu klopi pri peči in jc opravljal to, kar dela sploh svečnik. V roki je držal dolgo hrastovo trsko in jo vedno obračal in ukinjal, da je lepše gorela in svetila sinu Francetu, da se ni vsekal, ko je iz debelega polena cepil trske. Izba je bila edna tistih, ki vedno bolj ginejo v naših krajih, in ki nas spominjajo starih časov, ko so se naši kmetski očetje, zidaje si selišča svoja, vedno še bali, da jih delajo samo zato, da jih čez malo let zopet podero Turki, in so jih zato stavili le bolj okorno in slabo.
Na pol otesani tramovi, ki so v svoji skupnosti delali steno, bili so od mnogoletnega dima črno okajeni in obiti z mnogimi klini, na katerih je viselo vsakovrstno orodje. Po kotih je bilo veliko razvlake: prazne posode in polne, vreče in druge stvari, tako, da je človek skoraj težko zapazil konec postelje, očetovega ležišča, malih durij v stransko stanico, spalnico Stivernikove Rezike.
— 11 —
„Kaj! mari misliš še kam iti nocoj, France! da tako vudlaš in hitiš? Kam se ti mudi, saj ne gori voda?" izpregovori stari Stivernik in izpod sivih las vprašaje upre oči v krepkega sina, ki je res naglo tolkel in sekal poleno.
„Kaj vi veste, če se mi ne mudi!" odgovori sin. „Precej po večerji pojdem, naj poleno scepim, ali ne."
„Kam pojdeš?"
„K JM>erniku moram iti na Stene."
„V krčmo moraš iti? Ej, Francek, Francek! kaj bi dejala mati tvoja, ko bi bila učakala tebe takega, kakeršen si zdaj. Kaj ti je treba hoditi okrog? Lačen nisi doma; če si žejen, pij vodo; in če le hočeš vina, pa grem gori v goro; saj veš, da hram še ni ves prazen. Kaj boš deiai pri krčmarji Rebernrku ?" Tako je govoril oče in resno lice se mu je še bolj pooblačilo.
„E, kaj!" zarezi sin nejevoljen, „zmenjeno imam, da pridem. Če se na glavo postavite, ali pa molčite, oče! to je vse edno pri meni. Jaz sem obljubil, pa je."
Stivernik vzdihne: „Saj sem uže dostikrat dejal, da imaš ti svojo glavo in trmo svojo, ki mora zmerom veljati. A naj bode, kakor hoče; dolgo mi ne boš ugovarjal, Francek! Ie dobro me pomni, dolgo ne, dolgo. To ti pa rečem: le glej, da ne boš ti in jaz zavoljo tebe pogubljen."
Te besede očine so sina vender le malo zbodle
,.Lepo vas prosim," reče, „ne bodite tako sitni. Čemu
vraga boste zavoljo mene pogubljeni ? Sara hudir vam
1*
— 12 —
razloži, kaj javkate nad menoj, kakor bi me imel uže z deveto verigo pripetega! Kaj je to takšen greh, če grem k Reberniku in se z dvema Hrovatoma zmenim, da jim culo tobaka prenesem čez Gorjance po kravjih stezicah, koder lebljajtarji in biriči ne poznajo poti, in če mi za to vržeta vsak kakšen groš? Ali mi pa dajte denarjev, da ne bom v nedeljo brez božjaka in bora kako sveti Gol. Obleko imam tudi skoraj za petek in svetek ravno tisto; zaslužiti moram nekaj, naj bode s kontrebantom ali z vragom."
„Saj prav praviš: z vragom boš zaslužil, kar boš s kontrebantom. Pa še po glavi jo boš dobil, ako te dobodo graničarji," pravi oče žalosten in obrača brlečo trsko.
„Graničavji naj se varujejo, da jim jaz ne dam preko glave," godrnja France ter skloni velikansko svojo postavo od klopi po konci in zatakne široko sekiro mej dve bruni v steni, kajti sestra Rezika je prinesla večerjo na mizo.
V tem ko ta domača trojica tiho sedi pri večerji in le deklica časih kako zine, hočemo vsaj mlajša dva bolj na tanko ogledati.
Štivernikov France je bil največji mej vsemi fan-tini, kar jih je v farni cerkvi stalo vsako nedeljo za stoli. Da je tudi močen, to so vedeli njegovi vrstniki uže od mladih nog in cel6 njegovi sovražniki so morali pritegniti, da ga v okraji ni, ki bi se Francetu moge! postaviti v bran.  France si je bil pa te moči
— 13 —
svoje tolikanj bolj v svesti, ker je videl in vedel, da so ga dekleta, ki skrivaj in mej seboj uganejo marsikaj, obsodile, da ni nič kaj posebno lep, sosebno kar je bil osepničav. Ker mu je bila mati zgodaj umrla, in ker je očetu čisto manjkalo moškega značaja in odvažne besede, bil je mladenič kmalu svojeglav. Uže od na-ture živ in nagel, bil je ravno v letih nerodnih brez vajeti in brez krepke vodilne roke, prepuščen skoraj samemu sebi. Vender je imel dobro srce, bil je pošten po svojem in svojih sosedov mnenji in zlasti sestro svojo Rezo je neznano ljubil.
Nasprotnega značaja je bila Rezika, njegova tri leta mlajša sestrica. Da-si najlepše dekle v vasi in v okolici, vender še skoraj vedela ni za to prednost svojo, tem menj pa, da bi se bila zavoljo tega prevzela. Kakor je bil njen brat precej v ognji, bila je ona tiha in naj-rajša je gospodinjila doma in stregla in pomagala očetu. Le težko jo je prisilil brat časih v nedeljo mej druge deklice na plesišče, kjer naj bi znanje storila z Gode-ževim Tončkom, imovitim kmetskim sinom, ki je imel pošteni namen, Reziko vzeti v zakon, kadar mu oče prepuste kmetijo. Kakor brat njo, ljubila je tudi ona njega. Marsikaterikrat, ko očina svarilna beseda ni nič izdala, pregovorila ga je ona, da ni iskal hrumeče družbe in veselih tovarišev.
Ko je nocoj videla, da se oče drže malo na jezo in da tudi France molči, jenjala je še ona praviti in vpraševati svoje reči,
— 14 —
Ko je oče Stivernik zadnji požirek založil v usta in žlico po mizi poveznil, velik križ storil in kučmo potegnil čez ušesa, rekel je Francetu: „Povej mi po pravici: ali si bil one dni tiste denarje tudi od Hrovatov tobakarjev zaslužil v kontrebantu?"
„Kje pak!" odgovori sin kratko.
„ Jaz pa tega nečem, da bi ti hodil po takih potih. Kaj ti je tega treba?! Doma. bodi, pravim," govori oče.
„Le vi doma bodite — brez denarja," reče France. „Pa mi kaj dajte, da ne bom brez nič kakor deseti brat, ki brez malhe priberači k hiši."
„Kje bom vzel, prismoda!" reče Stivernik, ki je pri vsem drugem imel tudi to svojstvo, da je rajši v skrinjo spravljal in zaklepal, kakor pa izdajal.
„Kaj, mari niste prodali prašičev?"
To je bilo potrpežljivemu starcu vender preveč. „Kaj praviš? ti merkaj ti! ti malopridnost ti! Tako meniš, da moraš ti po grlu pognati, kar sem jaz težko pridobil. Bog me ne kaznuj! ali boš morda ti plačal štivro, ali boš ti plačal desetinsko tele grajskemu gospodu, ker letos vrsta pride na našo hišo ? Oj, ko bi bila ranjka mati tega učakala!"
Vzdihne in vstane stari mož izza omizja ter kobaca na klop in še edno stopnjo više v zapeček. Tam je na žlebčku visel velik molek. Oče Stivernik ga sname, poišče in potiplje, kje je „vera", potem pak na pol leže na trebuh in na prsi in jame moliti večerno svojo molitev, ki ni bila najkrajša.
— 15 —
Ko France moško korači iz hiše, pobere tudi Re-zika žlice in sklede ter hiti za njim, da bi brata v veži pri ognjišči pogovorila in pregovorila,
„Lepo te prosim, France!" jame sestra z milim glasom in ga ljubo pogleda z velicima svojima plavima očima, »ostani doma, ostani. Lej, oče so stari, ne bodo dolgo, pa jih še zmerom jeziš in malokdaj jim storiš tako, kakor bi radi!" Solze jej zapro besedo.
„Beži, beži; le še ti mi ne slanari in puščobe ne prodaj," odgovori brat malo mehkeje. „Kaj vraga sem za to slabeji, če grem malo povasovat?"
„ Povasovat? Kaj meniš, da ne vem, da si ti bil tisti, ki je graničarje v vinogradu otepel ? Le nosi Hro-vatom tobak čez mejo, gosposka te bodo še zaprli, ali pa ustrelili."
„Menda je vaju z očetom nocoj navdihnil hudi duh!" zadere se brat.
„A to ti bom tudi povedala," govori sestra še-petaje. „Ljudje se menijo in meni se zdi, da je res. Ti zavoljo Mice zahajaš k Rebernikovim v krčmo. Pa to ni prav, France! Lej, če se ravno Mica meni s teboj, vender lehko veš, da ti je Rebernikovi ne bodo dali, ker so bogati, mi pa nismo. Za nos voditi je pa tudi ne smeš; uže ko bi ne bilo greh, slabo je za Mico saj veš, da bodo ljudje še potlej, ko bo omožena drugam, kazali s prstom za njo in dejali: „Glejte je! za onim je tudi hodila, prej nego li je tega imela."
— 16 —
„Kako si pa zgovorna!" reče France, ki je, ob dimasta vezna vrata naslonen, mirno poslušal ves govor. „Kdo te je pač tako poučil?"
nYeš kaj, jaz se ne šalim," zavrne na to Reza resnobno.
„No, ker resno govoriš," odgovori čez nekaj časa brat — „tudi jaz tebi povem edno brez šale. Jaz pa ne bom govoril tega, kar ljudje govore, ampak to, kar vem sam. Jaz vem, da je uže tri noči lebljajtar ali, če rajši slišiš, graničar Peč — tisti, ki pravijo, da je tako lep — sleparil po vasi."
Rekši sestrici ostro pogleda v obrazek. Zdi se mu, da se je malo zarudela.
„Naj!" odgovori  mu Reza.   „Kaj meni mari?"
BAli ti res nič mari?"
„Meni ne!" odgovori Reza naravnost ter hiti skledo pomivati.
„No, prav, če je tako. Ali jaz tudi vem, da je biriški hlapec Peč, tista glista, vzel na našem tnalu leseno kobilo in jo prislonil k tvojemu oknu, da je tebe klical."
„Kaj morem jaz pomagati, če je revež neumen !" reče sestra.
Francetu se čelo zgrbanči.
„Povej mi po pravici, to ti rečem, če se zlažeš, le glej! Povej mi, ali si se mu oglasila, ali se nisi?"
„E, ne bodi tako čuden, France! kaj meniš, da sem neumna!"
— 17 —
„Povej, ali si se mu oglasila, ali ne?" „Nisem se ne." „Nobedenkrat ne?" „ Nikoli." Oba molčita.
„Verjamem ti," reče potem France, nsam6 toliko ti povem: meni nič mari, nosi se in bodi, kakor se ti prav zdi, jaz ti ne bom na poti nikoli. Vender rajši vidim, da imaš hudiča kot biriča."
„Za božjo voljo, ne kolni tako!"  pravi sestra.
„Pato: če ga jaz dobim, da bo lazil tod okolo hiše, premel in pretresel mu bom koščice, tiste drobne, da bo tri dni in tri noči mislil name; pri moji duši, da tako naredim, če smolo prinese le-semkaj."
„Saj pravim," reče sestra na jok, „nekaj boš napravil s svojo naglostjo in jeznoritostjo, da te kaj prav hudega zadene, ali koga ubiješ, ali pa kako drugo neumnost napraviš; poprej ne bo mini."
„To te ne skrbi," odgovori France. „Le pojdi molit pa spat. Ce te kdo kliče pri oknu, ne oglašaj Be mu, če se mu ne pravi Godežev Tonček. Biriča se pa varuj kakor hudiča!"
Po tem pouku stopi Štivernikov France čez vezni prag na piano. Zunaj je bilo mrzlo, sneg je pokrival z ledeno skorjo vse, kar ni bilo pod streho. Vse se je bilo skrilo pred mrazom, le polna luna je zmrzovala sredi neba in razsvetljevala nočno praznoto, ko je France, zavit v mrzlo svojo obleko, koračil skozi vas.
2.
o je France prišel iz žleba, v katerem stoji vas, bil je na veliki strmi rebri, ki ni imela niti rodila druzega, nego kamenje in leščevje. Bil e to vaški pašnik po letu. Ako je hotel človek v bližnji trg, moral je po tem kamenji kobaliti navzdol proti zahodu; ako je pa rebri počez šel, kakor France, prišel je do poti, po kateri so hodili čez Gorjance in na kateri je stala krčma Rebernikova na Stenah. Sneg je bil vse križem razgažen, ker so tudi po snegu vaški pastirji koze pasli po leščevih mladikah. Bilo je torej težko hoditi iz gazi v gaz, s poti na pot, in se vender zmerom v pravi kraj obračati. Toda France je bil takim potom in skalam od mladega vajen.
S tisto skrbnostjo, ki jo imajo vsi kranjski fantje, ako po noči štramajo okrog, da bi namreč poprej koga opazil v temi, nego li oni njega, stopal je tudi France tiho in počasi, da-si tudi se ni varno okrog oziral, ampak strmo gledal v tla in premišljeval.
Zdajci začuje neko ravštanje in mrmranje mej skalami nad seboj.  Hitro postoji in posluša. Mesec
— 19 —
je svetil dovolj, da bi videl, kaj je: kajti bilo je po glasu razločiti prav blizu, toda zaslanjala sta mu dva grma. „Morda škrat denarje seje," pravi mladenič in ukloni na lehko grmovje ter stopi nekoliko korakov navzgor. Zares bi si bil lehko potrdil ono misel, da škrateljna vidi pred seboj, ko zagleda čudno podobo.
Na najbolj robatem kameni je sedela črna, precej velika kepa, kakor skrčeno sedeč deček, in je milo jokala.
France, ki se treh junakov pestij ne bi bil ustrašil, zbal se je vender te prikazni in hotel pobegniti. Pa v tem hipu se iztegne kepa na kameni, glava in dve roki sta se videli.
„Oj, ti pretegnena luna ti, ti spak ti, da bi te nocoj Bog ne bil obesil gori, ampak da bi te bil v lužo vrgel žabam!" tako je klela podoba na kameni, s suhim prstom žugaje mesecu na nebu, z glasom pol na jok, pol na jezo.
Glas človeškega jezika ima neko čudno moč do nas. Uže usta, ki sama na sebi nimajo nič sosebno pravilnega in krasnega v svoji podobi in obliki, prikupijo se nam, ako iz njih govori miloglasen, ubran jezik; nasproti pa se nam odurijo tudi najlepša usta, ako čujemo iz njih glas, ki se vedno grdo zadira in hriplje. Tako čakamo tudi po noči, ako koga začutimo, najprej, da se nam oglasi. Še le potem se nam nekoliko olajša strah, ki ga delajo dostikrat vraže ali
2*
— 20 —
ostanki kake prazne vere, brez katerih je malokdo, če tudi si jih še sam ni v svesti.
Tako je tudi Franceta minil ves strah, ko je čul, da mala pošast na kameni tudi govori. Pogledavši bolj na tanko je videl, da namesto škrata sedi na kameni droban možiček silo šaljive postave. Bil je suh, kakor goba; na mali glavi je čepel klobuk, velik in širok, kakor reta; rudečkasti lasje so gledali vse križem po vratu doli in mahali po kratki raztrgani kamižoli: na nogah pak je imel irhaste udelane hlače do kolen, potem je bila za veliko zaplato vrednosti gola noga, kolikor je ni pokrivala snedena in razcef-rana golenica rujavega njegovega čevlja, katerega se je držalo še predlansko blato.
„Oj, ti spak ti!" klel je možiček dalje, ne zapa-zivši, da je kaka živa stvar blizu —, „kdo mi ga toliko dela, kakor burja in mraz in pa stari mesec. Še v palca bom ozebel, ali pa po členkih me bo trgalo, kakor hudiča, hu-hi!" začne mala postava na kameni zopet jokati, ter skrči koleni na usta, tako da je klobuk pokril vsega moža.
„Kaj kolneš tod, koza!" zavpije France.
Dedec na kameni se ustraši nenadejanega krika, da pade zviškoma na zobe s svojega sedeža. Ali ravno tako naglo se zopet pobere na svoji kratki nogi in plaho ogleduje, kdo je ta, ki ga je prestrašil.
„Doli pojdi k meni, koza! Ako ne greš, pa bom lase in ušesa od tebe kupil brez denarja," pravi France.
— 21 —
Počasi in kislo se drže pride dedec bliže. Ogleduje pa Franceta z malimi očmi od pete do tal.
„!S!ikar, boter! ne lasajte in ne ubijajte me nikar, saj sem božji človek, ne pa živinče," hriplje dedec.
„Kaj pa hodiš tod po kamenji? Ali morda nimaš pameti?" vpraša mladi vaščan.
„Jaz sem Fortunatek Tekmec," odgovori mož po-gumneje.
„Bodi, kdor hočeš; jaz te vprašam, kaj hodiš tod po noči?"
„Spak, jaz pa tebe vprašam: kdo si pa ti?" zavpije Tekmec ter stopi dve stopinji bliže in prime Franceta za prsi, kajti do vrata mu ni segel.
„1, ti koza! česa bi li rada od mene?" govori mladenič, ubere z edno roko Fortunatka za vrat in ga zasuče kakor prazno vrečo okrog sebe. Mali Tekmec bi bil kolovratil po rebri navzdol, ko bi ga bil France izpustil iz pesti.
„0j, boter, pustite me, pustite! Povedal vam bom, povedal!" kričal je mož.
„No, le govori; česa iščeš tod?"
„Jaz sem Fortunatek Tekmec," pravi dedec zopet in sopiha na debelo, kakor bi plučam privoščil malo več zraka, ker so ga poprej v strahu le malo uživala. „"Veste kaj, boter! ali kdo ste, vi ste pa hudi kot sršen; vsa rebra ste mi pretrli. Ko bi jaz ne bil usmiljen, precej bi šel tožit in s tožbo bi jaz nakanil in napravil, da bi vi zaprti sedeli štirinajst dnij in trinajst nočij
— 22 —
zato, ker ste mi rebra polomili, da ves svoj živ dan ne bom lehko hodil po svetu."
„Do zdaj ti še ničesa nisem polomil," odgovori vaščan, „če mi pa ne poveš, kar te vprašam, potlej te ukrivim kakor klobaso in zalučim po dolini, da boš kopita in butico vkupe nosil do druzega leta."
„Jaz sem Fortunatek Tekmec," govori dedec.
„To si povedal uže v tretje."
„Zakaj me pa ti tikaš? Kedaj si mi kruha rezal? Kedaj sva krave v edni ograji pasla?" vpraša Tekmec, ki je, pozabivši, kako trde so mladeničeve pesti, zopet dobil nekaj poguma. „Spak, jaz sem gotovih petdeset let star mož, kdo si pa ti? Smrkovec si, da ti povem."
Vsakemu drugemu, ki bi ga bil s takim imenom počastil, skočil bi bil France za vrat; zdaj pa mu vroča kri ni vzkipela; samo nasmijal se je, bodi si, da se mu je vse grozno šaljivo videlo, ali pa, da je spoznal, kako čuden je ta človeček.
„0d kod ste pa?" vpraša France z lepa.
Ko je Tekmec videl, da ga mladenič viče in da ga vpraša z lepo besedo, bil je takoj ves drug.
„To pa to, boter, to vam pa uže povem, to," začne praviti. „Jaz sem Tekmec, doma iz Suhe Krajine, nad vodo Krko. Moj oče so po vsem svetu po sejmih hodili in mešetali za krave. Vsak. kdor je kak rep v hlev kupoval, vsak je poznal ranjkega mojega očeta."
„Kaj tudi vi za krave mešetate?"
— 23 —
„Ko bi ravno knp narajmal, znam nže, znam. A vender jaz sem barantavec, nisem mešetar." „S čim pa kupčujete?"
„S čimer bodi. Ali morda kupite tobaka, eden mehur ali dva? Prav dober hrovaški tobak je, nič moker, legak, rad gori. Vzemite ga. — A spak, v palec bodem ozebel, uže se mi je zanohtalo, zebe me kakor spak a."
In znova jame Tekmec z zobmi šklepetati, tresti se in javkati.
„1, kaj za devet zlodejev iščete li tod po mrazu?" vpraša še edenkrat Štivernikov sin.
„Gori sem menil iti k Reberniku, ali kako se spaka pravi pri le-6ni hiši na Stenah, ki stoji sama. Pa ti hodim in blodim uže od sinoči po tem snegu zmerom po poti in vender ne morem iz tega spako-vega kamenja. Saj vem, da me nihče drug ne slepi in ne moti, kakor ta-le gori, ta debeli mesec."
„Torej vas luna trka?" vpraša mladi vaščan.
„Koga trka?" povzame mož jezno. „Kdo je dejal, da mene kdo trka? Jaz bom vas tožil v kancelijah, da boste zaprti, kakor sem le-6nemu Antonu Debelemu nadelal, če ga poznate, tistemu vinščaku, ki nosi grdo bradovico na nosu. Primojduha! pili smo pri edni mizi. Naposled ko jaz nisem mogel hitro dobiti denarja iz mošnička — imel sem pa tačas denar, edno menj kakor trideset šmarijnih petič sem imel; ni treba misliti, da jih nisem imel — ; kar me oni polh debeli
— 24 —
začne mikastiti in suvati in drezati, tako, da me stlači pod mizo, kamor se mačku lučajo kosti. Tako mi je dajal, da sem bil mrtev, prav mrtev. Primojduha! pa sem šel drugi dan precej k zdravniku po spričevalo, da eem res obtolčen in udarjen, primojduha, pa sem šel
kolekov kupit in sem tako dolgo lazil okrog gospode--"
„Kako? Saj ste dejali, da vas je bil do mrtvega potolkel."
„Spak, kaj pak da me je bil, ali drug dan sem spet oživel, razumejte me," razlaga Fortunatek Tekmec. „In lejte si boter, Anton Debeli, tisti vinščak, ki ima bradovico na nosu, boje šteje križevcev na stotine, jaz pa imam komolec raztrgan — glejte, luknja se mi je izvrtala —; in kako sem ga bil naparal ? Zaprt je bil osem dnij in osem nočij. Še dan denašnji me neče pogledati, ako se v krčmi snideva. In tako bi jaz z vami lehko naredil, ker ste me ozmerjali, da sem mesečen, in ker ste mi potrli rebra; primojduha, da ste mi jih, boter! A nikar se ne bojte; jaz sem usmiljen, ne hodim rad okrog gospode, ker vem, da se je denar prerad prime, če mi pokažete pot do Rebernika, pa vam vse prizanesem, boter, in še pohvalim vas povsod, koder bom hodil, po noči in po dnevi."
„ Zakaj li hodite tod, če res mislite k Reberniku?" vpraša France.
„Ljubi moj," odgovori Tekmec, Jaz sem bil uže nekaterikrat gori v le-6ni krčmi. Pa vender se mi je bocoj pot zmešala, da spak včdi, kod štramam. Vem,
— 25 —
da mi ni nihče drug tega naklonil, kakor mesec in pa copernice. Boter! lepo vas prosim, spravite me do Rebernikove kašče — od kašče do hiše je samo deset stopinj, odtod bom z lahka našel stezo —, in boter, jaz nisem tako umazan, da vam ne bi dal za pet po-ličev vina, tistega rumenega; res, primojduha, za pet poličev bom dal ali pa za šest."
Precej po tem pogovoru sta koračila naša dva moža, stari Tekmec z malo culo na rami in mladi Stivernik po stezi, ki je držala mej skalami rebri napošev.
„Kaj li imate opravka gori?" vpraša nekoliko časa potem mladenič.
»Tega vam pa ne povem, boter! Dva moža me tamkaj čakata," odgovarja Tekmec in hiti svoji kratki nogi premikati, da ne bi zaostal za korenjaškim tovarišem svojim.
Kmalu sta se izgubila naša moža mej drevjem Rebernikovega vrta. In daleč po strmi rebri, po poljanah, ki so se raztezale v dolini, in po zaraslih vrhovih je bila zopet tista tišina, ki vlada v mrzlih zimskih nočeh. In luna je sama v svojo mer plavala na širokem obnebji, ne bojč se niti mraza, niti kletve Tekmečeve, da bi jo Bog vrgel v lužo.
3.
SSSjiša po vsem tamošnjem svetu znanega krčmarja H m H Rebernika je stala sicer sama pri peš-poti čez ■Kfll Gorjance, vender je bilo gotovo, da Rebernik potoči več veder vina, nego li marsikteri krčmar ob veliki cesti. To je bilo pa zato, ker je Rebernik uže po očetu podedoval umetnost, da je znal goste k hiši privabiti tako, da, kdor je pil dobro kapljico pri njem le edenkrat, oglasil se je prijaznemu krčmarju drugič gotovo, ako ga je le pot privela mimo ali vsaj blizu njega. Veljal je mož v okolici za imovitega, vender je stanoval in točil v leseni, le ometani in pobeljeni hiši.
Tistega večera je bilo v Rebernikovi krčmi vsakovrstnih pivcev. Pri prvi velikanski mizi so sedeli do-mačinje, poštami možje, hudi vinski bratje. Ti so govorili glasno, da so prevpili vse druge, največ potujoče tuje ljudi, ki so bili namenjeni čez Gorjance. Mej poslednjimi sta posebno tiho sedela dva Hrovata, eden okolo šestdesetih, drugi pak za štirideset let mlajši. Vender
— 27 —
kakor sta onadva imela bolj svoje razgovore, pustili so ja tudi drugi v miru.
„He, kaj bi prazno posodo gledali na mizi!" iz-pregovori izmej pivcev pri prvi mizi pikast mož, Dlek z Griža. „Tone! bodi, bodi ti edenkrat po volji božji in moji, in daj sam za poliček, za druzega bode pa uže kako, in prinesi ga še eden bokalec! Pa pomni me, ne privijaj pipe poprej, nego li bode z vrhom polno. Mera in vaga v nebesa pomaga; ranjki stari Strme je dostikrat rekel: ,krčmar ne bo prišel nobeden t nebesa.' Tako, glej da mu boš vsaj ti to sramoto storil," ranjkemu Strmetu, da prilezeš gori."
„1, kaj, ljubi moj Dlek! prijatelja sva si, kar se poznava; jaz vem, če ti gori prideš k svetemu Petru, da ga nadleguješ noč in dan, naj še mene gori potegnejo," odgovori krčmar Tone Rebernik. „Na, deklina! prinesi ga še eden bokal."
In pride iz druzega kota rudeča debela deklica po prazno steklenico, da bi polno prinesla.
„He-he, Tone! kaj me ne poznaš? Saj pijem in pijančujem uže, kar sem pustil mleko. In kdo ga je več popil nego li midva vkupe? Torej te ne bom zapustil nikoli, he-he," pravi Dlek.
„Tega ne, tega," oglasi se vmes stari Golman, sivoglav mož, podolgega nabranega lica. „Dober prijatelj je boljši od gotovega denarja, pravijo ljudje, in Dlek je dober prijatelj, dostikrat sva uže sedela vkupe."
„Stara pijanca," reče Dlek.
— 28 —
»Tega ne tega," pravi Golman. »Pijanca pa nisva. Jaz res pijem, pa pijanec nisem ni ne bom. Jaz sem Tse otroke preskrbel, pa sem jih jaz devet imel, bab-nica moja pa devet."
»Osemnajst jih ni bilo, glej hudika dvakrat," momlja drag starikov pivec, ki je stal na leseni nogi.
»Devet sem jih preskrbel. Kaj jih nisem jaz devet imel, baba moja pa tudi devet, šentaj, saj sem se le eden pot ženil," reče Golman in se smeje ostroumju svojemu.
V tem hipu se odpro vrata. Hram po izbi malo potihne; vsak se ozre, da bi ogledal nova dva prišleca, ali sta znana ali neznana. Bralec bode gotovo uganil, da ni bil nihče drag na vratih nego li Tekmec in France.
»Na, France, tukaj pij!" klical je eden mož pri-šlega mladeniča ter mu molil napolnjeno kupico.
„Ne bodi taka mrzlica, kakor oče tvoj, da bi se Tina bal in ogibal. Pretegni no, Bog nam ga je dal, tudi da bi ga pili, ne samo za prodaj. Pri mišji duši! ko sem bil jaz mlad, kakor si ti zdaj, nesel sem vedro vina v želodci, dve vedri sem ga pa še lehko na ramo zavihtel in še sem šel v ravno kakor kolesnica. Zdaj na stare zobe ga imam pa uže kakove poliče zadosti, da švedram po cesti, kakor svedra."
Tako je govoril dragi sosed, ki so ga klicali za Selvestra. „Koga si pa pripeljal s seboj, France?" vpraša dragi pivec.
— 29 —
,,Aha, jaz ga uže poznam, to je tisti Tekmec iz Suhe Krajine," pravi Dlek.
,,Slišal sem, da rad pije, pa nerad plačuje," reče krčmar.
,,Bode moral plačati, če bo pil pri nas," pravi Golman ter kliče malega možička pit. „Na, Tekmec! pij pa k nam sedi, boš dal za kake tri poličke, če te denarji kaj razrivajo."
„Spak! denarja kakor pečka na jablani," reče Tekmec, pogumno vzdigne kozarec in ga izprazni, kot bi mignil.
„Ti si bil žejen," pravi Golman.
,,Slišite me, boter! žejen sem bil pa kakor kepa ob ajdovi setvi!" odgovori Tekmec in sede za mizo k možem, kjer je ves večer pridno vase vlival, kadar je vrsta prišla nanj.
France je bil v tem popustil domače može in se pridružil Hrovatoma, ki sta v temnem kotu nekaj bolj sama zase bila in pila. Kmalu so videli Franceta v živem pomenku s tujcema; toda govorili so na tihem, hrup po izbi je bil velik, razumeti ni mogel nihče, o čem preudarja le-ona trojica.
,,Kdo je pa oni starec, ki govori s Štivernikom ?" vpraša mlad vaščan na drugem koncu izbe soseda Svojega.
„Ne vem, nisem ga še videl v zobe; mora biti kakšen tihotapec, ki semkaj vlači tobak s Hrovaškega, ali kaj takega," odgovori mu drugi.
— 30 —
„Kaj?" čudi se tretji. „AIi ne poznata tistega hudega Ivana izpod Karlovca?"
„Kaj, to je tisti? Aha, zdaj ga poznam; slišal sem uže nekatero o njem," govori prvi.
»I ta je uže nekateremu biriču in lebljajtarju belil glavo," pravi drugi.
„In imeli so ga uže v kleščah, zlodej vedi koli-krat, pa jim je vsem dal po nosu in jo je potegnil. A zvit je zvit. Kaj ima pač Stivernik ž njim vkupe. Ta bo nekdaj še tudi tako vrtoglav ali pa še hujši, to vara povem; če boste živeli, spomnili se boste mojih besedij," pristavi še eden.
„Štivernikov France? Le verjemite, ta uže zdaj tobak nosi čez mejo. Hrovatom kaže pot. Plačajo mu res dobro, ali nevarno je, nevarno. Lehko, da se spotakne in pride lebljajtarjem v pest," rekel je četrti.
„S hudičem se pa ni veliko bratiti in pečati."
„1, hudirjevo malopridni so tisti ljudje," prestriže jim besedo sosed Dlek, ki je prišedši slišal, da se možj«? menijo o graničarjih ali, kakor so jih sami imenovali, o lebljajtarjih. „Jaz sem imel tako lepo mošno iz jelenove kože, da je fajmošter in šolmašter nimata ednake, in je ne bosta imela. Še ranjki oče moj — Bog jim daj večno luč — bili so jo podedovali po tistem gospodu Lavščku, če ste ga poznali. Lepa in močna mošna je bila, primojduha! Jaz grem po cesti in srečam te hudiče vse štiri. Tista mala potegnena palica, tisti Peč me ustavi: stoj! Kaj bo zlodja, pravim jaz. Tobak
— 31 —
pokažite, reče on. Kedaj si ga spravil pri meni, tobak svoj, odgovorim jaz. Nič — pravi — vi imate pipo v ustih, torej kadite tobak, mi smo cesarski služabniki, moramo vedeti, kaj in kako, ali puhate pošteni opal-darski ali pa kontrebantarski tobak. In za pet hu-dirjev ni se mi jih bilo odkrižati. Pokazal sem jim mošno tobaka in trdil in prisezal, da imam opaldarski, cesarski tobak. Pa ti ga je nesel prgišče pod nos, tisti dolgi rilec, in ima ti menda smolo hudičevega poduha, precej je bil uganil, da sem tobak kupil od Hrovata. Vzel mi je mošno, in še za dva goldinarja sem dobil pečat. Da vam povem, tako sem bil jezen, da bi bil tisto glisto, lebljajtarja Peča kar z vilami prebodel in obesil v mejo, kakor slepca."
„Kaj pa mošna," vpraša eden.
„Nikdar je nisem več videl."
,,Ali s Francetom Stivernikovim bodo še vse drugače naredili, če ga dobodo, ko bo kaka dva centa hrovaškega kontrebantarskega tobaka cijazil in nosil čez Gorjance," sklene naposled drugi mož.
„Kakor je trden, slabo se mu bo godilo," pravi Dlek.
„Komu se bo slabo godilo?" vpraša France,", o katerem so govorili, ko je bil slišavši svoje ime v po-menku druzih ljudij naglo popustil družbo svojo in z jeznim čelom stopil pred sosede.
„Ničesa hudega ne govorimo, ničesa, France," tolažil je Dlek, toda težko bi se ga bil iznebil tako naglo, da ga ni bilo nekaj druzega odvedlo na druge misli.
— 32 —
Zagledal je namreč France, da za vrati stoji lepa Mica, krčmarjeva hči, rudeča v lice kakor kuhan rak, in da mu silno miga in kima priti bliže. To je učinilo, da je pozabil zabave s sosedi in da je naglo stopil do Mice.
,,Lej je, lej, še videl te nisem nocoj; pojdi, boš pila mojega vina, greš?" pravi France s svojim naj-Ijubeznivejšim glasom, vender na tihem.
,,Zdaj ne," odgovori deklina, ,,drugikrat, France! Zdaj sem ti prišla povedat, da so lebljajtarji zunaj, Zdaj zdaj pridejo v hišo. Varuj se, France, morda te poznajo, in pa Hrovatoma reci, naj se skrijeta. Brž!"
Rekši steče deklica iz izbe venkaj, da bi v veži nove prihajalce še malo zadržala. France pak se naglo obrne in pove starejšemu Hrovatu, katerega so kmetje klicali za Ivana, nekaj na uho. Ta je dobro spoznal, da je izgubljen, ako ga graničarji dobodo tukaj, kajti p6sa ni imel nobenega, znan je pa bil uže povsod kot zvit tihotapec s tobakom. Iz izbe uiti ni bilo moči, ker slišali so se vragi njegovi uže v veži.
„Zuri se, brate!" reče mlajšemu svojemu tovarišu ter ga v rebra dregne s silnim komolcem, „hajdi na peč, skrij in odeni se, izpij, a gledaj na vse i name."
Na skok je bil mlajši tihotapec na peči, kjer je legel ob zidu in se s plaščem ogrnil tako, da je zakril narodno nošo svojo, katera bi ga bila precej izdala.
Stari Ivan pak je vzel ednemu izmej sosedov svojih kranjsko kučmo z glave, porinil luč na drugi konec mize, zavil se v plašč in v dve gube sedel v temni kot.
— 33 —
„Koji me izda, onomu razbijem glavu!" pravi ' Ivan pol glasno, pol tiho po izbi in pogleda z malima, globoko v lice vtisnenima očima po navzoenih, kakor bi uže zdaj iskal izdajalca.
»Kaj pa je?" vprašujejo nekateri.
Zdaj stopijo štirje možje v izbo, v vojaški obleki, s puškami in sabljami, z dvema jarmenoma na križ in z dolgimi brkami pod nosom razven ednega, in kmetje si šepečejo od ust do ust: »Glej, hudiča, lebljajtarji! Kaj jih zlodej nosi tod!"
Cesarski služabniki, ki so se sami imenovali gra,-ničarje, imeli so tačas skoraj vso redarstveno oblast v rokah svojih, da-si so zlasti po dolenjem Kranjskem ob meji hrovaški s skrivnimi prekupci tobaka imeli največ posla. Nobenih oblastnikov pa ni ljudstvo bolj sovražilo, nego li ravno njih, menda uže zato, ker so rabili svojo moč tolikanj prevzetno, da narod ni mogel spoznati, da so postavljeni zavoljo občnega redii. Sovraštvo to je ostalo še zdaj, ko jih uže več ni, v slovenskem narodu tako, da, ako hočejo kmetje kakemu dvojljivemu, na pol gosposkemu postopaču kaj posebno hudega reči, reko mu: ,Ti lebljajtar ti'.
Ti štirje, ki smo jih bralcu privedli pred oči, bili so pri gosposki na glasu, da so jako skrbni varovalci javnega miru in natančnega izpolnovanja cesarskih postav, mej kmeti pa niso imeli nikjer kaj posebne hvale. Zlasti njih načelnik, Peč imenovan, ni imel nobenega prijatelja mej ljudstvom, izvzimši deklice.
3
— 34 —
Peter Peč je bil komaj poldrugo leto v tej službi in vender je bil prvi izmej treh svojih mnogo starejših tovarišev, da-si je gola in gladka njegova brada pričala, da je izpolnil komaj dvajseto leto. Iz tega in pa iz obilega denarja, ki ga je potrošal, sodili so umni možje, da mora Peter Peč biti kakega gosposkega rodii. Tudi je govoril več jezikov, znal je gladko pisati in se več rečij. Nekateri so celo trdili, da umeje narejati to;"o, ki polje pobije čez sedem fara. Ta govorica jih je menda tudi napeljala na to, da je Peter Peč bil dijak črne šole, da so ga pa iz šole izvrgli, ker je ra/.odel neke skrivnosti, katere mora vsak črnošolec tajiti. Pa naj bode to uže, kakor hoče, to je lehko videl vsakdo na svoje oči, da je Peter Peč najčednejši mladenič, kar jih dekleta v okolici poznajo in časih od strani pogledujejo.
Bil je lebljajtar Peč popolnoma pravilnega obraza, belega lica, velikih očij, visocega čela, bolj šibkega telesa in srednje postave. Njegovi trije tovariši so bili starejši možje, katerih zarasli in rjavi obrazi so kazali, da so prečuli uže nekatero mrzlo noč pod milo luno.
Puške postavijo v kot. Peč gre dvakrat po izbi gori in doli, mencaje si roki, pa se ni ne ozre po drugi druščini, ki je bila v hiši. Naposled sede še on k mizi za vrati, kjer so si tovariši njegovi našli prostora.   Hrovatov tihotapcev ni zagledal nobeden.
Kmalu nastane mej pivci zopet poprejšnje vretje in vpitje.  Dva pa dva sta imela govorico mej seboj,
— 35 —
časih se naglo pobogala in preskočila v pomenku na druge reči, časih pa trdovratno pritrkavala svoje misli in pri sosedih pomoči iskaje vpletala še druge v pogovor svoj. Zopet drugi je pravil mlajšim izkušnje in spomine iz mladih svojih let.
Vsega tega se ni udeležil France. Tiho je sedel na oglu in ognjeno gledal lebljajtarja Petra Peča, ki se je nekaj hotel kratkočasiti s krčmarjevo hčerjo Mico. Vrtel se je kakor vrtalka in jo zdaj lovil za roko, zdaj za obleko, morda še toliko rajši, ker je videl, da draži dolzega mladeniča, ki ga tako pogleduje.
Krčmar Tone Rebernik je bil nekako čisto utihnil. Bal se je, da ne bi v njegovi hiši dobili Hrovatov in bi tako še njega pripravili v zamero in zadrego pri gosposki.
Fortunatek Tekmec se je bil uže precej vina na-lezel in je vedno pravil čudovite tožbe svoje, kako je tega in onega posadil v ječo., pil je mnogo in vedno vina klical rekši, da „ima denarja, kakor bučnih pečka".
Graničarji so se menili mej seboj večkrat po nemški. Zlasti Peter Peč si je v nekako čast štel, da je mogel kaj svojim trem tovarišem povedati tako, da ga kmetje okolo niso razumeli. Tudi zdaj je del kapo na glavo, smije se nekaj pravil in kmalu potem odšel venkaj.
Mej kmeti je bil star, doslužen vojak, ki je s silo ujel nekoliko besedij tujega jezika. Ta je nekoliko razumel, kam gre graničar.
»Slišiš, France!" klical je ta. »Ali hočeš sam sebi dobro?"
3"*
— 36 —
,Kaj pa je?" vprašal je France nejevoljen uže zavoljo navzočnosti graničarjev.
»Jaz te vprašam, če hočeš sam sebi dobro?" „To se ve!"
»Poleno znaš tudi pobrati na drobnem konci, z debelim pak mahniti po buči?"
»Znam, menim. In še svojo zastavim, da ti bode počila, če je ravno kamenita."
»Rajši verjamem, kakor bi jo dal poskušati. Midva se ne bodeva tolkla, Bog obvaruj, France! midva sva prijatelja. A za drugo butico vem, ki jo gre razbiti,, in ti jo boš, če nisi kukavica."
»Katero ?;i
In Francetov tovariš, stari vojak se nagne do njegovega ušesa ter mu skrivnostno pove na uho: »Lebljajtar Peter Peč je šel gori v vašo vas k Reziki, sestri tvoji.   To je dejal, jaz sem dobro razumel."
Rekši to tiho pogleda Francetu v obraz in pravi: »Kaj boš ti dejal na to?"
France Stivernik ni odgovoril nobene besede. Povesil je glavo, v lice je obledel kakor smrt, ugriznil se v spodnje ustno, svetlo pogledal, vstal in odšel.
»Kaj si mu za pet hudirjevcev izpod klobuka povedal, da je tako ozelenel in precej šel?" vprašal je Dlek, ki je opazoval Franceta.
»Tiho bodi, strijčev, tiho! Jutri boš slišal nekaj,, česar ne povedo vsak dan stara babščeta; pa molči!"
i~3K»—S-*
4.
| U»fcVNfl|restavimo se s čestitim bralcem v malo in nizko lip«« sanico. Pohištvo te izbice kaže, čeravno ne I pomanjkanja, vender siromaštvo; kajti vse, kar vidimo tu, je velika, rudeče pobarvana skrinja in mala postelja s slamnatimi blazinami in rjuhami debelega domačega platna. Vse pak je čedno in snažno. Vender hrani ta ubožna stanica dragocen biser, ki ga dostikrat zastonj iščeš po bogato olepšanih mestnih sobah, hrani: nedolžno deklico. Bila je to spalnica Štiver-nikove Rezike.
Dolgo je uže, kar je Reza pihnila luč in legla na trdo posteljo. Dolgo je še leže molila večerno molitev in vender ni hotel spanec zazibati trudne glavice. Zrla je v leseni strop, mesečina je sijala skozi malo, z železno mrežo zavarovano okence in čudne misli so dekleta obhajale. Videla je svojeglavega, drznega brata v nevarnostih, ni ga mogla udržati doma. Mislila si je, kako ga bodo ljudje sodili, imenovali ga tihotapca, na pol razbojnika; kako ga bodo iskali biriči — in ni si mogla kaj, solze so se jej ulile.  Jela je zopet moliti.
— 38 —
Molitev da tolažbo, človeka razmisli. Tudi Reza je naposled zadremala.
Ko se vzbudi, mesečina ni več sijala v izbico, a nekdo je trkal na okno in na pol šepetaje klical njeno ime. Čuden mraz jo izpreleti po vseh udih. Bilo je je strah, potegne odejo čez oči in ušesa.
»Rezika!" šumelo je zopet od okna.
Glas je bil lep, mehak. Zazdelo se je Rezi, da jej ni čisto neznan, nekoliko jo mine strah, sede na postelji, da bi natančneje poslušala; vender se ni upala ni dihati.
»Reza, lepa Reza moja! Zakaj se mi ne oglasiš?"
To je bil glas lepega graničarja Peča, ki je eden-krat ž njo od maše šel in ki je prišel uže večkrat brez vspeha pod okno.
»Tako vsaj bliže okna pridi, da ti nekaj povem; saj vem, da ne spiš, ljuba deklica moja!" vzdihoval je Peter Peč.
Zdajci se domisli Reza grožnje bratove, da bode graničarja ubil, ako ga dobi blizu hiše. Brat je bil nocoj zunaj, to je vedela. Kaj, ko bi prišel zdaj-le, ko bi našel tega človeka tukaj, ko bi v jezi res storil kaj hudega! To je Reza pomislila v ednem hipu, v drugam pak je skočila iz postelje, šla bliže okenca, vender ne prav do line, ter dejala: »Kaj bi radi? Bežite !*
»Ničesa se ne boj, Reza ničesa. Kdo ti pa kaj hoče ? Samo govorila in menila se bova, pojdi bliže rožica zlata moja!" javkal je mladenič.
— 39 —
,.Midva se nimava česa meniti, gospod! Ako bi vas brat moj dobil tukaj — Bog moj — bežite, lepo vas prosim," govori deklica s tresočim glasom.
„Nič se ne boj, jaz se ga tudi ne bojim. Bog ve, kje je zdaj tvoj brat. Meni se zdi, da sem ga videl v krčmi, še četrt ure ni tega; pijan je bil, gotovo ga ne bode," pravi Peč.
»Je uže tukaj!" zavpije Reziki znan glas strahovito graničarju za hrbtom. Ob ednem trešči debelo poleno po Pečevi glavi, da se na mah in brez glisti zvrne ob hiši na tla.
Deklica zakričf na ves glas. Oče Stivernik v stranski izbi se vzbudi in plane po konci.
»France, stoj! France!" kliče deklica.
»Kaj ti je pa?" vprašuje oče iz druge izbe.
»France bo nekoga ubil zunaj, oh, oče, venkaj! Brž venkaj pod okno."
Starec teče na to venkaj, na pol opravljen. Toda zunaj je bila tema. Oblaki so se podili po nebu in le malokdaj se je majhno pokazal mesec. Vse je bilo tiho, nikjer nobenega šuma. »Neumna si," godrnjal je starec hčeri, ki mu je bila prišla za petami z lučjo. „Kje je France in pa še kdo? Sanjalo se ti je, pa vpiješ."
»Glejte, glejte!" kazala je Reza proti kozolcu s prstom. Tam se jej je zdelo, da je videla človeku, ki je nesel druzega na rami, kakor hlod. Zdel se jej je grozovito velik, tako da je dvojila, je li to France
— 40 —
ali ne. Izginil jej je pa v temoti v tem hipu, ko ga je zagledala.
»Bog nas obvaruj vsega hudega," rekel je Stivernik, potem pak se je obrnil k hčeri in videvši jo na pol razpravljeno na mrazu stati, dejal je skrbljivo: »Deklica! le v hišo pojdiva, da ne prezebeš, bode uže Bog tako obrnil, da ne bo ničesa hudega."
Nerada je Reza ubogala očeta, vender je šla.
»Kaj imajo pač ljudje okrog naše hiše? Zakaj se ne pobijajo drugod ?" reče oče in dene črno, ubito svetilko na mizo.
Hči ni mogla odgovoriti. Skoraj gotovo se jej je zdelo, da je brat bil tisti, ki je udaril Peča, in katerega je videla ob kozolcu izginiti z butaro na rami; oh, morda je nesel človeka ubitega s svojo roko. Uže je videla ljubega brata v železji pred krvavo sodbo — in tesno jej je bilo pri srci, mrzel pot jej je tekel po čelu.
»Ali Franceta še ni?" vprašal je starec dalje.
»Oh, ni ga ne," odgovori hči, »in ravno zavoljo tega me skrbi."
»Nič ne maraj, nič, France bode uže prišel; da se pa dva tepeta pod našo hišo, kaj nam tega mari," reče ftarec, vender glas se mu čudno izpremeni, tudi njemu pride misel v glavo: »Kaj, ko bi bil France imel pretep?"
Deklica ni mogla molčati.  Solze jej žalijo oči.
— 41 —
»Oče! meni tudi tako pravi vest. Zdelo se mi je, da sem čutila tistega graničarja Peča na tnalu. Ravno sinoči mu je France zapretil. Oh, oče, lepo vas prosim, užgite še edeiikrat svetilko in oblecite se, pa pojdite pogledat malo po poti ob kozolci doli, morda se tako odvrne velika nesreča. Gotovo je bil France, pojdite, lepo vas prosim. Meni se je zdelo, da sem slišala ravno njegov glas."
Starec resnobno premišljuje eden hip, potlej pak hitro natakne velike čevlje namesto cokljastih copat, obleče kožuh in pokrije rčtasti klobuk na sivo glavo.
„Le duri zapehni, da te ne bo strah, deklica, pa potrpi malo; moli roženkranec ali božje čednosti, jaz malo pogledam, pa pridem zdaj zdaj nazaj." Rekši vzame svetilko v edno roko, v drugo drenovo palico izza kota pri vratih in gre iz hiše.
Komaj pride do kozolca, zagleda na snegu rudeč madež — kri, za dve stopinji zopet več in več kapljic. Tudi stopinje je razločil po gazi, sledi velicega čevlja, kakor ga je nosil France. Staremu je postalo tesno pri srci, hitreje in hitreje stopa, zmerom po krvavi sledi. »Bog moj, oče nebeški in ljuba Mati božja! Da bi vsaj on ne bil kaj storil! 01), Jezus, Jezus!" molil je oče Stivernik pa le še bolj je bil nemiren. Bil je uže na strmi rebri, na poti, ki je držala do Rebernika uže dobre četrt ure od doma; pa vrniti se mu ni dalo; na vsak način je hotel vedeti, kaj je. Krvavi madeži na snegu so bili sicer vedno redkejši, pa gotovo je
— 42 —
bilo, da je pobojnik šel k Reberniku, kajti uže je videl mož luč izmej sadnega drevja samotne krčme in ko ne bi bil od starosti uže malo gluh, čuti bi bil mogel uže tudi divji krik vinjenih pivcev.
Pa glej! nekaj podolzega je ležalo na poti. Bil je človek. Suknja in jarmen na križ sta pričala, da je graničar. Iz gladkega lica je Stivernik spoznal Peča. Naglo poklekne stari mož tik trupla, postavi svetilko pred se v sneg in se spogne čezenj. Lice Pečevo je bilo bledo, zmrzla kri se mu je držala las, sicer pa je bil gorek, srce je bilo in dihal je globoko. Tudi ni bilo nikjer velike rane videti, le na lahko je imel prebito glavo. »Hvalo Bogu! temu nebo nič hudega reče starec in precej se mu olajša pri srci. »Kmalu se bode zavedel, pa bo vstal. Jaz pa lehko grem proti domu in po poti zabrišem krvave sledi, da ne bo svet vedel, da se je zgodilo pod oknom mojim, sosebno če je moj trpoglavec to storil; hvalo Bogu, da ni huje." Taka je bila prva misel starčeva, ko je bil graničarju pretipal glavo in videl, da je samo malo udarjen, čeravno še na pol v nesvesti. Vender Stivernik je bil dobra duša, usmilil se mu je ranjenec in kakor je uže nerad sam sebe in hišo svojo zapletal v sitnosti, sklenil je naposled pomoči iskati ubozemu človeku. »Mrzlo je, morda bode prišel kdo kmalu iz krčme tod po poti, ali pa ne; pijanec je živina, ne spraviš ga z lepa od vina, kakor medveda od ulnjaka. Revež bi morda še zmrznil na mrazu.   Stoj! Reberniku bom povedal, on
— 43 —
naj ga na gorko ponese, da se zopet zave. Drugo pot pa naj ne lazi okrog, mlada norost!"
Godrnjaje te besede, približa se kremi.
Krik in vpitje se je slišalo iz hiše. Ko je prišel do praga, postal je malo, ker znan glas mu je zvenel na ušesa, glas Francetov. Toda ni bil navadni glasni govor, ampak divje hripavo grlo je hreščalo iztnej množine druzega šuma.
»Zopet tepež! za pet Kriščevih ran, pod zemljo me bo spravil," vzdihne starec in z močno pestjo jame trkati na vezna vrata.
Dolgo je moral nabijati, predno se na vratih prikaže krčmarjeva hči z brlečo lučjo v roki, vsa pre-padena in uplašena. Zagledavši očeta Stivernika, vzklikne: »Oče, le brž stopite v hišo, branite, pobili se bodo. Pomirite Franceta, če ne, graničarji ga ubijejo ali pa on koga, le brž, oče, za božjo voljo!"
»Moj Bog, moj Bog, to ti je križ ž njim ! Ej, France, France!" javkal je starec ter hitro stopil čez vežo.
Ravno je hotel kljuko pritisniti, ko se vrata nekoliko odpro in boječe smukne iz krčme mali Tekmec. Zagledavši starega Stivernika je menda menil zopet kakega sovražnika imeti pred seboj, zato je tik stene na pol pocenil. Ko se je pa na prvi pogled prepričal, da mu ta človek ni nevaren, obesil se mu je na roke in klepetal : »Boter, ljubi boter moj, ne hodite v hišo, beživa,
— 44 —
kajti vrat vam bodo zavili, kakor so ga hoteli meni, kot bi bil neumno živinče, resnično, boter, nikar ne hodite!"
»Pustite me, prijatelj,"  dejal je starec in palico stisnivši v pest je odprl duri.
jforda je malo dežeJ, kjer bi prebivalci primerno toliko svojega pridelanega vina popili, kakor ga popijo Kranjci, sosebno Dolenjci. Kadar je sedel kmet k vinu, ne pusti ga z lepa. Z mladih let te močne pijače vajen, popije je nekateri toliko, da bi bil marsikje drugod vzgled nezmernosti in čudo vino-pivcev. Pa tudi nastopki tega vinopivstva se vidijo-očito. Le primerimo olopivca, nemškega Bavarca, vin-ščaku slovenskemu Kranjcu: tam najdemo debelega, trebušnega moža rudečih lic in na videz zdrave barve, tu pa vidimo sesušenega, koščenega kmeta, čegar obraz: je sicer od solnca zatemnel, vender bolj na bledo vleče, ker je podoba, kakor bi bil od kostij in kože. In vender, ko bi oba, primerjaje njiju telesno moč,' postavil z oči v oči, kateri bi se pač ognil drugemu?'
Poleg vsega tega pa, da slovenski kmet rad vino pije in rad da zanje, vender popolnoma ne pozabi, kako: težko je pridobil denar. Redko se dobode mej pivci tako gostoljuben človek, da bi za neznanca plačal, da-si tudi skoraj vsakemu človeku v kupici piti ponudi, ako se ne boji zamere.
— 46 —
Fortunatek Tekmec sam je moral omenjeni večer to izkusiti, če mu uže tudi, staremu slovenskemu pi-jančku, ni bilo treba te izkušnje. Prišel je bil k Reberniku z malim denarjem, žejen je pa bil za veliko. Upal je tukaj dobiti kaj tihotapcev in zmeniti se ž njimi za kakov zaslužek. Toda to mu ni šlo, ker edina dva navzočna sta se zmenila s Francetom in sta Fortu-natku precej od kraja povedala, da ga ne potrebujeta. To je Tekmeca tolikanj bolj ugriznilo, ker je za gotovo pričakoval kakega zaslužka. Tiho je sedel za ogel na prejšnje mesto k drugim možem, odvezal z zobmi in nohtmi trikrat zavozlani mošniček, preobrnil vse čisto, pa nikakor ni mogel več najti, nego kolikor je' bilo plačati za prvič. Kranjski vinski bratci so namreč prepametni, da bi se dali svojim krčmarjem opehariti, in če tudi zaupajo njihovi poštenosti, vender jim rajši vzamejo še priliko in izkušnjavo, ki bi jih utegnila zapeljati: in sicer tako, da po večkrat plačujejo račun.
Za prvi račun je bil torej Tekmec naštel nekaj drobiža, po tem pak, kadar so se drugi možje po-prijeli Golmanovega nasveta, da bi namreč še in še pili, jel je skrbno premišljevati, kaj bi storil: ali bi se zavlekel na peč spat, ali bi še pil, predrzno upaje v tuje mošne. Ko si je bil dvakrat obliznil ustna in ko je čutil, da je grlo zmerom bolj suho, sklenil je z velikim pogumom piti, za plačilo bo uže, kakor bode.
_ 47 —
In ravno ta nesrečni sklep malega moža Tekmeca je bil uzrok, da se večer ni izšel po krčmarjevi volji, in da je vstal velik hrum in šum po izbi.
Kmetski možje so imeli navadne pogovore o letošnji kapljici, primerjaje jo lanski, o pridelkih, o davku in desetini, če bode stari Trpotec omožil hčer in ako mu kaže zeta jemati, in druge navadne reči, v katere je Fortunatek tudi bleknil kakovo pametno, potegnivši globoko iz kupe. Vedno težja in težja je bila Tekmečeva glava, vender je dobro vedel, da ga bodo kmalu prijeli ljudje pri duši za denar in skrb ga je držala malo treznega. Bal se je pa bolj za svojo kožo, da se ne bi pobratila s kakovo ljudsko pestjo, nego li za pošteno in častno ime. Ko so bili celo graničarji prišli, Hrovata pospala in France odšel iz hiše, izginil je For-tunatku zadnji up, da bi srečno pojedel mleko, v katero je tako nepremišljeno zadrobil kruha. Najbolj pa si je bil v strahu pred graničarji, da ga ne bi uklenili in zaprli.
Dolgo misli revež, kaj bi storil. Naposled pomakne klobuk na glavo, vzame culico pod pazuho in tiho šepeta venkaj. Toda bila je že nesrečna luna to noč, zagleda ga mlad vaščan izmej pivcev, ter mu grme zapove, naj počaka, da plačajo: če ne pa mu bode cepelji raztegnil. Moral je torej nazaj, s počasnimi koraki je šel na ogel in mislil si drugače pomagati iz neprilike.
— 48 —
Zopet vstane, gre tiho na stran in starega, v kotu spečega Hrovata podreza: ,Boter, o boter ljubi!"
„Odnel te vrag, človeee! što češ!" zarezal je tihotapec šepetaje.
„Posodite mi petico denarja, boter, precej jo vam vrnem ; bodite tako dobri, boter, lepo vas prosim, malo menj kakor Boga," šepeče Tekmec.
„Odlazi!" dejal je stari Marko.
„Kaj me ne poznate, boter, iz Hrovaškega? Jaz sem tisti Tekmec, ki sem časih krivonogemu Petru nosil tobak, jaz vas tudi poznam, vi pa krivonogega Petra in tako na pol tudi mene. Pomagajte, boter Marko, in posodite mi petico."
„Odlazi!" dejal je tihotapec in jezno z zobmi zaškrtal roko dvignivši, kakor bi ga hotel suniti pod rebra. Tu se ni dalo torej nič opraviti, to je Tekmec uvidel, zato se je obrnil na milost krčmarjevo in še njega na tihem povprašal, ali zastonj; tudi Rebernik mu obrne hrbet. Žalosten in brez tolažbe Tekmec zopet sede, in udan v vsakeršno usodo pričakuje, kaj li bode iz tega. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Možje so hoteli skleniti pijančevanje za ta večer in vsak je položil svoj del na mizo. Zastonj je Tekmec obetal, da bode uže še on dodal pozneje, pivci so hoteli tačun plačati vkupe. „To je navada mej nami, da vkupe pijemo in vkupe plačujemo. Daj, ali bodeš pa klobuk zastavil in kamižolo, če ti bode krčmar kaj upal na vse to blago," rekel je Dlek.   Tekmec se ni hotel udati, da nima denarja in
— 49 -
je zmerom obetal. Jezilo ga je, da so se tudi graničarji jeli smijati s kmeti vred njegovi zadregi. Stopil Se edenkrat k Hrovatu, naslonenemu na mizo, in reče po tiho: »Boter, oj, lepo vas prosim petice!" Ali Hrovat, ki se je bal, da ga ne bi zagledali služabniki orožeiie pravice, odgovoril je samo s svojim: »odlazi!" in je dalje v mizo uprt delal se, kakor bi spal.
„Ali vam tudi tisti mož neče dati, očanec?" vpraša najstarejši graničar smije se Tekmeca.
»Česa? Kaj sem ga česa prosil? Boter cesarske postave! pri miru me pustite, jaz ne prosim ničesar ni vas, ni druzih," odgovori jezen Tekmec ter se nasloni na mizo uprt v dlan, klobuk s širokimi krajci nazaj pomaknen, da so se videli dolgi sivi lasje v redkih kodrih viseti po nagubanem čelu. Začno siliti vanj bolj za šalo, kakor za resnico, naj izvleče mošno. Zdaj in zdaj ga prime kdo izmej vinskih tovarišev za ramo in ga vrlo potrese: »Plačaj, Tekmec!" Tudi naj-potrpežljivejšemu je kedaj preveč. Tako Fortunatek ni mogel dolgo trpeti teh nadlog in krivic, nehal je vpiti: »Boter, saj bom plačal, zdaj se še ne mudi!" in dal je ednemu izmed sitnih svojih sosedov precej neprijazno klofuto po zobeh. Toda ta se ni dal biti vsaki pesti, prijel je torej drobnega možička za vrat in ga je trdo kakor v kleščah stisnil v kot. Za prvega revež ni mogel dobiti sape, z zadnjo in največjo močjo se je upiral, da bi roko, ki ga je trščala za vrat, spravil
od sebe. Težko bi se mu bilo to kedaj zgodilo, ko bi
i
— 50 —
ne bil sovražnik njegov sam malo popustil, da Fortu-natka ne zadavi.
„Na pomagaje!" klical je Tekmec.
Trije graničarji, za vrati sedeči, jeli so se pomenkovati, ali bi pomagali revežu iz rok pijancev. Smilil se jim sicer ni, vender vedeli so, da jih kmetje sovražijo in nič jim ni bilo spreti se ž njimi, ker so pri vsem drugem zaupali na glasovito svoje ime, pa najbolj na svoje orožje. Zdelo se je pa, da nečejo brez privoljenja in povelja svojega načelnika Peča ničesa storiti.
Tekmec je zastonj poskušal vstati in svojega nasprotnega soseda po mačje nenadoma napasti. Ves njegov trud je bil zastonj ; le še bolj je bil tepen. Zdajci ga navda, maščevalni duh. »Hrovat bi me bil mogel rešiti teh nadlog, ko bi bil petico dal, a je ni; le čakaj me, stara lisica hrovaška!" Tako je mislil in ko je nekoliko miru dobil, odprl je velika usta svoja in zakričal, da je njegov glas donel čez vse drugo vpitje v krčmi: „Vi gospodje cesarski! branite me in jaz vam bom povedal za dva kontrebantarja, v resnici vam bom povedal, pomagajte mi!"
Kakor bi mignil, bilo je vse tiho. Do zdaj so kmetje imeli največjo šalo s Tekmecem; da je Hrovata očito izdal, zdelo se je vsakemu več nego resnobno in kaj takega ni pričakoval nihče.
Precej vstanejo graničarji. Najstarejši prime puško in  stopi  na  sredo   hiše  rekši:   »Možje!  jaz vam
— 51 —
zapovedujem, pustite tistega moža, ki mu pravite Tekmec, precej pri miru, naj stopi semkaj in pove, kje ve za tihotapce, ker je očitno spoznal, da mu je znano in ker je obljubil povedati zanje."
Toda Tekmecu ni bilo treba kazati tihotapcev, stari Hrovat je sam vstal iz kota pri stranski mizi, zagrabil debelo z železom okovano palico, ki je ležala po klopi in strahovito mahne po Tekmecu. Ko bi ga bi zadel, po Fortunatku bi bilo za vselej, nikdar več ne bi bil pil za tuje denarje. Ali mala žaba je imel toliko skočnosti, da je ob pravem času smuknil pod mizo. Graničar, videvši starega znanega tihotapca, kateri ga je uže nekaterikrat izpeljal, odstopi dve stopinji nazaj, da ga ni dosegla Hrovatova palica, napne puško mignivši svojima tovarišama, katera tudi pograbita orožje, in reče glasno: »Palico iz rok in udajte se cesarski postavi, če ne pri tej priči te ustrelim!"
V tem se vzbudi tudi mlajši kontrebantar, ki je bil zaspal na peči, na skok je na tleh, napne pištolo in palico zavihti kriče: »Bogme, udarimo se!"
Boj bi se bil vnel zdaj, za Hrovata ne ugoden, ker sta bila samo dva nasproti trem dobro oroženim možem; v hišo pa stopi v tem hipu France S ti vernikov, v lice bled in krvav po obleki. Vender nihče ni zapazil poslednjega znamenja, vse je bilo zamakneno, kaj bode li iz tega.
Ko France zagleda tihotapca graničarjem nasproti, uvidi hitro, kaj pomeni vse to.   Naglo iztrga puško
4*
— 52 —
najmlajšemu pri vratih stoječemu graničarju, ki si/.od te strani/ni, bil vsvesti napada, in skoči na stran k Exo-valoma.  . -, ■ ' ..;
Zdajci stopi krčmar mej nje in zavpije: »Stojte? kdo je gospodar tukaj?"
»Dokler cesarski služabniki tu stoje, gospodarji so oni,, vsaj tako dolgo, da se polaste hudodelcev. Udaj se, starec! ti mladi mož pa odstopi in daj orožje nazaj!" ' ■!, »Tebi v rebra, če hočeš," odgovori Stivernik. i .\ »Kaj? jaz nisem gospodar v hiši svoji?" hudoval seje krčmar. »Mari ne plačujem davka in ne oddajem desetine, kakor gre? Stoj, vrag! Povem vam: kdor bo v hiši moji prvi strelil, temu jaz prvi glavo ubijem, naj; bo .cesarjev ali hudičev služabnik. Ce so ti možje kaj hudega storili, zvežite jih, odvedite, kakor znate pravice svoje; pa vedite dobro, v hiši moji ne dam nikogar ubijati. Potlej ne pride živa duša k meni; ne ih zopet, ne, streljali ne boste; kakor gotovo nam je Bog roke dal, znesemo vas venkaj; ne li, možje?"
»Res je tako, znesemo jih venkaj, z ubitimi bučami, ako ne mirujejo," oglase se kmetje, ki so se bili po Francetovem prihodu in po Rebernikovem hrabrem ugovoru nekaj osrčili.     ,. ;
v; Tretji graničar, kateremu je bil France izpulil orožje,.! našel je Pečevo puško in se zopet pridružil tovarišema. Z vzdignenimi puškami so stali vsi trije tikoma rama do rame. Videloi se je pa tudi njim, da , jih. ni:nič-posebno volja začeti boj z močnimi, ohup-
— 53 —
ninri ljudmi in pa. .še: -celo, ko se je'kazalo,' da bi krčmar. in kmetje pomagali nasprotnikom. «>>•••'
'      »Pustimo jih,"- rekel je najmlajši. ■•'*(?,«>io1(
„Počakajmo vsaj še'Peča, vsak • čas'bt> prišel-, nekega dekleta je šel klicat goriv vas," .'šepetal je drugi. Tudi stari graničar je hotel počakati'še'četrtega družnika; torej je govoril zdaj, kakor jevedel in znal,, kmetom in krčmarju, kako jim je dolžnost pomagati cesarski postavi, polastiti se hudodelcev. <, ■
,p 9 Tu' ni nobenega hudodelca, če ti -i nisi,; 'stara sraka!" dejal je France.' .   ,<•'',■   c       • -<f.cwt»*«
Ji» r. »Možje! dajte si kaj dopovedati," govori graničar, »skrivno kupčevanje s .tobakom in drugo irečjoi je prepovedano. .-Kdor: torej to; reč podpira, da kupuje kaj takega blaga, - ali da prekupce zakriva ali celo brani, j .zapade .ostri< kazni.   Sami si toiej pripišite, ako vas-: postava prime ostreje, kakor si mislite, ker- se ustavi: Ijate njenim služabnikom in ne pnstite < izpolnovati,. kar jim veleva dolžnost. Premislite; kaj! delate,' možje!: Ako precej odjenjate, hočemo molčati in pozabiti,, kar sš je zgodilo uže- do zdaj, sicer pa vas moram oporna1 niti^ da težka in dolga ječa čaka vsakega, kdor cesarskemu služabniku skrivi le -eden las.". >
f'/:   i)Saj vam nihče nič neče, hudir!" oglasi se eden kmetov. '• •      • ; • ,-tj
»Jaz nikogar ne branim in se nikdiriur ne ustav« -Ijam, samo tega nečem, da bi se streljali v moji hiši," odgovori krčmar, « . ti.-.     . : '>{
»Umor braniti je vsakdo dolžan," reče drugi kmet.
»Venkaj z Jebljajtarji!" kričal je tretji in bil ob mizo.
„Položite paske na stran in zvežite jih, tega vam ne bom branil," reče Rebernik.
»Gosposka nam je v roko dala orožje, da jo rabimo vsili. Fant!" vpil je graničar Francetu, »puško z rok in venkaj se poberi, če ne — pri moji duši, prvi boš ležal."
»Boš pa ti prej," vpije France in nastavi, ali stari Golman prime za cev in jo povesi rekši: »Stoj, neumnež! ali ne veš, kaj je gosposka?"
„Za priče vas pokličem, da je on prvi pomeril name," kriči graničar in izproži.
Strašno je zagrmel strel po zaprtem prostoru, dim se je zakadil, boječe so se nekateri pomaknili v zadnji kot. Bodi si pa, da je napek merilo izurjeno oko graničarjevo, ali da je nalašč tako streljal, krogla je le prasnila Franceta ramo in se potem zadolbla v leseno steno. Mladenič vrže puško iz rok, po bliskovo naglo je pri graničarji, prime ga za prsi in ga trešči ob tla, predno so drugi priskočili in ja razdvojili. V hipu pa pade trda palica po hrbtu krepkemu mladeniču in ko se je razkačen ozrl po novem sovražnika, videl je sterega svojega očeta pri sebi, kako je srdito svojo palico vihtel kriče: »Ti seme ti! ti pretepilnik ti! povsod nepokoj dela in •poboj!"
Imel je toliko spoštovanja do očeta, da se mu je nn mah uhladila kri, in da se je samo ognil očetovi
— 55 —
iogoti. Težko pa, da bi bil se boja konec, kajti stati graničar se je bil pobral s tal, njegova dva bolj boječa tovariša sta bila izdrla sablje, Hrovata pak sta tudi imela gorjače pripravljene.
„Kaj se bijete tu," kričal je stari Stivernik. ,,Zu-naj leži lebljajtar Peč menda uže mrtev. Na gazi leži in se ne gane."
Te besede so storile, da so vsi trije graničarji pozabili tihotapcev in Francete in hrumeli venkaj. pogledat za tovarišem.
Hrovata in kmetje so porabili ta čas in ubežali vsakeršni sitnosti skozi draga vrata. Franceta sicer ni bila volja pobegniti, vender ko ga je oče dobro ozmerjal in mu hudo zažugal, ako ga ne posluša, dal se je tudi on pregovoriti in je šel domov.
I rak se je delal. Sneg, ki se je bil. po dnevi nar-koliko stajal, jel je zopet škripati pod, nogami, ko so nekaj tednov pozneje trije možaki korakali čez Gorjance navzgor od južne strani. Vsi trije SOt-oprtiv nosili velike vreče na hrbtu, opiraje sena gtčave podkovane • palice. Dva sta imela, hrovaško-obleko, eden pak, vodnik trojici, bil je opravljen po kranjski noši.
Poslednjega lehko spoznamo po dolgi, čvrsti postavi in predrzni hoji, da je Stivernikov France.
Od tistega večera, kar je cesarske služabnike tako nespametno ^at^l^^rii^ga^bito več doma, kajti bati se mu je bilo po vsej pravici, da bo gosposka hotela imeti odgovora za tako samooblastno ravnanje. Tudi si je bil v svesti, da bi konec vseh njenih vprašanj bil le-ta, da bi ga vteknila v ječo in potem še y vojake, česar si pa nikakor ni želel. Zopet je rajši nezakonito životaril po domačih gorah, pečaje se s tihim, nevarnim tihotapstvom in z obupnimi tovariši, kakor da bi bil sedel v železji, ali da bi puško nosil po
— 57 —
tujih, deželah,. Sicer se mu je večkrat malo težko storilo,, kadar se je domislil starega očeta in ljube sestre, pa sramote, ki jo je obema nakopal na glavo, da jima lehko i sosedje očitajo njegov kontrebant: vender izginile so mu vse te boljše misli, če se je spomnil, da ga je vroča, nagla kri uže tako daječ zapeljala, da. se; uže ne sme povsod ^očitno pokazati. Ta misel, ki vsafega, hudodelca na zlem poti priklepa, govoreč mu, da: je, prepozno povrniti se na pravo pot, naudajala je t»di,Franceta.; sklenil je biti tihotapec, glasovit in poznan po,vsej deželi. •    • .
i.j;; Trudni prisopo trije popotniki na vrh. Govor jim je bil uže potekel, tiho so stopali po strmi stezi, vsak je , premišljeval zase. Kakor morje se je bila razlila zimska, večerna megla po veliki krški ravnini, oh de-rpčd Krki,tjakaj do šumeče Save. Tudi luna je priplula na nebo. Tiho je sijala po nočnem zraku zdaj čista, zdaj; zopet na pol zatemnela v letečem oblaku.
•V. .' „Kmalu pridemo do kraja," govori France Ivanu, kj je svoj ,bogme' klel mej zobe, »tukaj precej v vežini se z^čno vinogradi; na hramih vem za suho seno, ležalo se bo prav dobro na njem. Jutri zjutraj pa vstanemo še v ob, noči in gremo v dolino. Tudi je varneje zjutraj za: časa, hoditi z Gorjancev, nego li zvečer." . .;.
..v,,..»Dobro!" rekel je stari tihotapec.    , .. ,.„n
• t-.i.'.««Ako bi nas vragi zalazovali, čakali bi nas gotovo o takem času, kakor je zdaj-le. Saj veliko bi ne opravili, ako pridejo. Za nič so vsi štirje. Ste li vi-
— 58 —
deli, Ivan, kako smo jih bili oni večer ugnali v krčmi? Povem vam na mojo dušo in na fajmoštrovo besedo, če se snidemo tukaj na samoti, godilo se jim bode še slabeje, zlasti tisti drobtini, Peču, katerega sem užo imel edenkrat pod pestjo, pa sem ga premalo zmeščal ^ popravil bom, ako se mi nastavi še kedaj."
Hrovat se namuzne, ne reče pa ničesa. To je tudi Franceta utišilo in molče so stopali mej vinogradi, ki so se zdaj iztezali navzdol zmerom gosteje.
Prišedši do velikega vinskega hrama, ustavijo se in odvržejo v podstrešku težka bremena s pleč. France prinese iz druzega ogla polomljeno lestvico, pristavi jo do male luknje nad hramom in mož za možem so zlezli trije tihotapci v suho mrvo, zarili in odeli si dobro utrujene ude in kmalu potem ni bilo slišati druzega okro-.'. kakor lehko pihljanje severne sapice in glasno hrčanje spečih popotnikov.
Niže v dolini pak srečamo drugo druščino. Šest mož se je namenilo po ozki poti v Gorjance, ne boje" se noči in mraza. Prvi v vrsti je bil majhna podoba, v raztrgano plahto zavit, naš znanec Tekmec. Ker ga je v nogi zeblo skozi raztrgane podplate, stopical je jako na gosto in naglo, tako, da so ga morali za njim hodeči večkrat opominjati, naj korači bolj tiho in polagoma. Prvi za petama mu je bil brljavi birič Špun-ii-k, ki je nosil staro, krivo, zarjavelo sabljo opasano in nklepnike v rokah. Za njim pak so se svetile grafi ičarske puške, štiri cevi, izmej katerih je vsaka naglo
— 59 —
smrt pretila tistemu, kdor bi se hotel ustavljati Pečn in njegovim tovarišem.
»Kje pa je tisto gnezdo, možek vi?" vpraša birič Tekmeca.
„Kmalu pridemo do njega. Ko bi le tako spa-kovo ne mrazilo!" odgovori Tekmec.
»Če nas za nos vodite, mož, vržemo vas v prvo rupo, ki do nje pridemo, ali vam pa hrbet vzravnamo," reče Peč.
»Koga!" togoti se Tekmec, »mene bo v kotanjo vrgel, kdo ? Vrzite me, vrzite! Anti nečete imeti tožbe pri gosposki, ki bo leto in dan trajala in se tako sklenila, da vas bodo zaprli po noči in po dnevi, za kolikor bo sodba iztekla. Da, pač, botrov! to vam povem z lepo, če ste prav gospod, jaz sem uže nekaterega nadelal. Kaj menite, da bi vam jaz kazal nocoj pot in pa skrivališče Hrovatov, ko bi se mi ne bili zamerili ti možje?"
»Kako so se vam zamerili? Ali vam ni zadosti, da ste dolžni gosposki pomagati, in da vam postava obeta plačilo ?" pravi birič Špnntek.
»Kaj? Jaz vam pomagal?" rekel je Tekmec. .Ovbe, to ne bo nič; jaz vam nže ne bom pomagal. To si izgovorim, da bom devet dobrih stopinj na strani stal, vi sami se pa mikastite in lasajte ž njimi, kakor hočete. Jaz vem, da ima tisti fante hude zobe; in izkusil sem tudi uže hrovaške pesti, poznam jih, le sami jih uklepajte, samo glejte spaka, da vas po nosu ne
— 60 —
cvrfcnejo, kakor so vajene. Pomagal vam pa jaz nebom, in vam nisem obetal tega. Samo kraj bom vam pokazal, ni pike več ne." ■     •         ;; .
»Kako ste pa zvedeli za to luknjo, možec?" vpraša birič.:
»Jaz bi vam lehko rekel: to vam nič mari," pravi Fortunatek, »pa nečem in rajši povem naravnost. Vidite, boter cesarski, to je tako, jaz' sem ižkusil'UŽe dosti sveta in dosti ljudij, tudi kontrebant poznam —"• a''Bog ne daj kaj hudega misliti!'—'in nekdaj sem bil zraven, ko smo — ko so spali kbntrebantarjpgorr v zidanici na senu. Zdaj oni teden sem bil z doma in" zvedel sem za gotovo, da š6 naložili trije tobaka na Hrdvaškem: tisti France in tisti hudi Ivan, pa še ede^i:*4
»Ali jih poznate?"
_ ',t »Bog te nadleguj L Kaj pak, da jih poznam. Komaj teden dnij je, kar sem onega sršenastega spaka Ogovoril, onega Ivana, in sem se mu ponudil, da. bi mu jaz qdnašal čez goro, pa me je začel ubijati,; lasati in tepsti, da nisem še ednakega učakal, kar me. je mati moja porodila, in to yse zavoljo edne besedice,,-ki sem jo,bil zinil.pri Reberniku in s katero sem posedal to, kar'je res; da je Ivan kontrebantar."    ;.,.,.„.,.., •
„In vi niste nič boljši!" režePecj, ».veseli bodite, da vas ne zapremo, ker ste se sami udali, da pomagate tihotapstvu, kadar vas kdo-hoče. : Če nocoj ne dobomo nikogar, pojdete z nami vi."
— 61 —
Tekmee se ustraši. Ujel se je bil v svoje besede*; zato jame tajiti in se izgovarjati.
V tem so bili prišli do hrama. Birič je prižgal svetilko, graničarji pak so napeli puške. Luč je čudovito obsevala tihe, oborožene može, stara bruna vinskega hrama in golo stoječe in poveženo kolje po vinogradu, nasajenem daleč po rebri. Tekmee zagleda tri cule tobaka za podstreškom in kaže: „Glejte,, gospodje, kaj sem vam pravil; da ne boste rekli: Tekmee iz Suhe Krajine iznad Krke ne ve ničesa."
Graničarji pak se jamejo posvetovati, kaj in kako bi začeli. Na vsak način ni bilo varno edncmu samemu plezati na hram; ako se tihotapci vzbule, vržejo ga doli na glavo, ali pa mu kratko porinejo nož pod rebra. Da bi šli vsi štirje na edenkrat gori, to ni bilo mogoče, ker luknja v steno, spletena iz protja in srobota, bila je tako ozka, da ni mogel več nego po eden zlesti vanjo; vrhu vsega pa je lestvica bila tako trhla in šibka, da ni bilo gotovo, ali drži dva moža. Graničarji in birič so bili ednih mislij, da morajo iti vsi štirje na senci in povezati tihotapce v spanji vse kmalu. Toda prvi ni hotel biti nobeden. Poslednjič se pokaže, da je najmlajši mej njimi bil tudi najsrčnejši. Peter Peč vzame v roko svetilko in si pripravi puško na strel ter tiho in skrbno stopi na lest.vo. Dva hipa in izginil je bil pod streho. Nobenega glasu ■ni bilo slišati, razven hrčanj.i tihotapcev, ki v spanji niso vedeli,- kaka oblačica se 'nabira čež-nje. Drugi
- 62 —
graničar ravno tako varno spleza gori, za njim tretji in četrti. Spuntek pa stopi na prvi klin pri lestvi, obesi staro sabljo po sebi in s strahom vsakega glasu pričakuje, ki bode prišel s sena doli.
Tekmeca vse te priprave niso čisto nič zanimale, kar je bil zagledal tri velikanske cule tobaka. Začel je bil tako razbirati v bistri svoji glavici: »Da bi te spak! Fortunatek, evo ti prilike, obogateti v edni urici z najlažjim trudom. Gosposka te bo slabo plačala za to, da si stare svoje tovariše izdal. Hajdi, Fortunatek ! lebljajtarji bodo imeli opravka čez in čez, tačas pa ti lehko cule spraviš v kraj, vsaj dve če treh ne, in tobaka boš imel za šest tovorov, kakeršni so kedaj tvoj hrbtiček jezdili po Kranjskem iz vasi do vasi in hišne očete, hlapce in pastirje s tobakom preskrbovali."
S tako mislijo se je Tekmec tiho splazil k culam in potem, ko se je po dolzem napiranji prepričal, da je ves trud polno culo odnesti zastonj, prerezal jo je s krivcem čez pol in odnesel polovino kakih deset stopinj strani v vinograd, kjer jo je vrgel v grm zapletenih neobrezanih trt in je potem šel še po drugo. Cesarski birič Špuntek je tako zamakneno na lestvici pričakoval, kaj li se bode zgodilo gori na mrvi, da ni čisto ničesa opazil, kaj Tekmeček počenja. Tako je bil možec uže iz druge cule znesel tobak, ko zasliši krik in kletve od hrama le-sem, kar ga je hipno motilo t njegovem trudu, da bi tobak zagrebel v sneg in trte.
— 63 —
Graničarji so bili dosti tiho zlezli na hram. Tihotapci jih niso čutili poprej, nego so se jim zdrhnile vrvi na rokah. Lehko si je misliti, da se ne umre veliko braniti človek, ki je v sladkem .spanji menil pokrepčati trudne ude, ki pa se strme1 vzbudi v rokah sovražnikovih, držečih mu smrtno strelbo na prsi. Zato sta se udaia Hrovata brez upora. Stari Ivan je svetlo gledal, grizel sive brke in dvakrat poklical vraga in molčal; njegov rojak je sicer nekaj bolj brcal z nogama in rokama, videvši pa, da ne opravi ničesa, umolkne še on.
Pri Francetu niso bili sprva graničarji tako srečni. Njega si je bil Peter Peč izvolil, da ga za-drhne v uklepnike, predno se vzbudi. Pa bodi si, da je Peč prevzeten na svojo moč ali iz maščevalnosti zavoljo prejšnjih dnij, predolgo obiral se in oprezoval pri svojem poslu, ali da se je mladi tihotapec, sluteč svojo usodo uže v spanji, poprej vzbudil, predno se je Peč popolnoma pripravil — kakor blisek naglo je od-pehnil France graničarja in se zaletel v steno, da se je odtrgala in padla biriču Špuntku na glavo. Špuntek se je sicer zvrnil z lestve, morda bolj iz strahu nego pod težo spletene stene, ali ohrabril se je bil na mah, pobral se s tal in ko je France skočil iz višine tik njega na zemljo, vzdignil je s svojo skrhano sabljo in udaril tihotapca s tako močjo po glavi, da je obležal na mestu in da ga je oblila kri. Po sreči pa je bil zamahnil z neostrim robom, zato mu ni bil preklal
— 64 —
čepinje, le kri ga je oblila, a zvrtelo se mu je v glavi.
Pol ure potem so koračili graničarji in birič, ki je mnogo pripovedoval, kako se je junaštvo njegova zgodilo, s hriba v dolino, v sredi pa so imeli Hrovata uklenena, in Franceta sta vlekla dva pod pazuho. Glavo so mu bili obezali, onemogli roki pa na hrbtu sklenili z železom.
Fortunatek Tekmec je bil sedel pri hramu na hlod, blizu tretje cule tobaka, in gledal za graničarji in tihotapci v dolino. Ko jih ni mogel več videti v temi, poišče v žepu izmej druge ropotije male pipe, mehurja suhega tobaka, kresila in suhe gobe. Kadar si tobak napravi, ukreše ogenj in vtakne pipo v brezzobe čeljusti, nasloni se s komolcema v koščeni koleni in jame premišljevati, kaj in kako bode začel z novim svojim bogastvom, ki so mu je pustili tihotapci.
»Pač so spakove prismode, ti lebljajtarji, za dedce se zmenijo in toliko trpe, da jih dobodo, tobaka pa še ne pogledajo; in vender je ta tobak več vreden, nego vsi Hrovatje, ki so ga kedaj nosili in vsi Kranjci, ki so kedaj hodili ž njimi — to se ve, Tekmeca ne mislim. — A kaj bo, ako se jutri domislijo na tobak? Ponj pridejo, pa ga ne bo. Ha! ha! Tačas bo uže spravljen." ' ' j
In v veselji si jame mož mencati roki, da mu? pade pipa iz ust.   Ko je dolgo klel in jo naposled
— G5 —
•vender do tipal, sede zopet na mesto in na debelo poteguje dim.
„ Ali da bi te sto spakov!" govori Tekmec dalje, »kaj pa, če jim na misel pride, da sem jaz spravil tobak? Tajil bom res, ali kaj, če me zalezavajo in za-lezejo, da ga bom nosil ? Hudika! zaprt bi bil, dve leti bi ne pil ni vina, ni žganja. To bi bilo žaltavo! Kako bi se dalo reči, da je tobak drugače prišel strani?"
To važno vprašanje je Tekmec dolgo pretresal.
Kar skoči po konci, vtakne še gorečo pipo v žep, popade tretjo culo in hiti jo odvleči v kraj.
Kmalu pride nazaj, stopi brzo po lestvi, prinese s hrama pest suhega sena, ukreše gobo, vtakne žarečo iskro v sredo in v krogu jame mahati in razpihavati. Ni bilo dolgo in suha mrva se jame kaditi in se zariti. Tekmec nese tleče seno na hram in je zakoplje v mrvo.
Potem jo naglo ubriše v dolino, mej potom pak se večkrat ozira na hram, kjer se je vzdigoval zmerom gostejši dim.
V dolu so stale na samoti tri kmetske hiše. Tiho je bilo vse okrog teh poslopij, le veliki pes, ki je spal v stelji za hlevom prve hiše, pritekel je Tekmecu jezno naproti in lajal zmerom glasneje in huje, kolikor bliže je prihajal domovju. Ko seje Tekmec celo oknu bližal, bil je pes tako razjarjen, da je večkrat možička ubral
za hlače. j
6
— 66 —
„Vstanite, boter, hišni oče, vstanite!" vpije Tekmec in bije na mala okna.
„Kdo pa je?" vpraša zaspan glas iz koče.
„Jaz sem; Tekmec iz Suhe Krajine; vstanite, pravim vam, in brž vstanite, gori, pravim vam, s plamenom gori! Bog vam pomagaj in svetnik sveti Florijan!"
»Ogenj, ogenj!" kričali so po hiši gospodar, mati, ded in otroci, in precej se odpro vrata in venkaj plane vsa drhal na pol razpravljena na mraz.
Ko pa je gospodar ogledal streho svojo in sosedovo, ter ni zagledal nikjer ničesa gorečega, obrnil se je z vso jezo proti Tekmecu: „Stoj, potepin stari! te bom uže učil, kaj se pravi poštene ljudi za nos voditi in iz postelje strašiti!" Rekši je bil palico pobral in šel na Fortunatka.
»Nikarte, boter, nisem rekel, da hiša gori, ali hram vam bo zgorel, če brž ne tečete gasit. Vinski hram, vino in več nego pet centov tobaka," dejal je Tekmec in vlekel kmeta na ogel hiše, kjer se je videl vinograd.
Svetel dim se je valil proti nebu, zdaj in zdaj se je utrgal plamen iz strehe in posegel visoko v zrak, iskre pak so letele daleč okrog.
»Bog in sveta pomagalka, vino je šlo!" reče kmet in hitro teče v kočo, obuje čevlje in kožuh, v tem pa drugi domači ljudje skličejo sosede.
— 67 -
Stari sivolasi ded, ki ni mogel v vinograd z dru-zimi možmi, stal je na vrtu z otroki in s Tekmecem in gledal, kako je plamen hitro požiral poslopje, ki je je on s trudom postavil pred petdesetimi leti.
»Veste, stari oče, kdo je zažgal?" jame Tekmec starcu. »Jaz vam bom povedal. Trije kontrebantarji so ležali gori v mrvi. Pa so prišli iebljajtarji in birič Spuntek ž njimi ponje, in so imeli gorečo luč s seboj. Povejte mi, stari oče, ali je treba nositi luči v seno? Kontrebantar ni majhen, kakor šivanka, da bi ga moral z lučjo iskati po mrvi. Lehko ga dotiplješ v temi, kaj ni res, oče? Oni so pa nesli gorečo luč v suho seno in so tako poštenim ljudem zatrnili hram."
»Kaj hram! hram se da drugič postaviti, ali vino, pridelek dveh let, vse bo šlo v nič! Ne verjamem, da bi ga kaj oteli," odgovori starec.
»Pač je to spak," odgovori Tekmec. „Namesto, da bi se kapljica posušila božjim ljudem po grlu, požrl jo bo ogenj. In tobaka je notri veliko, kontrebantarji so ga toliko pustili, da bi ga imeli dovolj kaditi vi in jaz vse življenje."
„HvaIa Bogu, da je daleč od hiš!" reče ded.
»Veste kaj," pravi dalje Tekmec, »gospodar, sin vaš, naj toži gosposko in njene služabnike, te lebljaj-tarje, in iztožil bo v pravdi, da mu bodo morali plačati v gotovem denarji vso škodo, ali pa bodo zaprti.*
V tem je  bilo videti, kako so v gori možje
krotili ogenj in valili sode iz hrama.  Največ so vino
5*
— 68 —
rešili, le eden sod jim je ušel izpod rok in se grme" valil v dolino, preskočil čez jarek in se razbil in zlato kapljico, ki jo je zemlja dala, popila je zopet zemlja, Uže se je v jutru danilo, ko je Fortunatek Tekmec vrečo tobaka na plečih koračil po kremenasti stezi v stransko vas. Veselo je vzdigoval peti in govoril sam v sebi: „Pač, spak, lepo sem jo upeljal; zdaj bodo mislili, da je tobak zgorel, jaz ga bom pa prodajal. Poleg tega me bo gosposka plačala, da sem one rokovnike hudirjeve prodal, ti pa me niso nič videli; ni vedeli ne bodo, da sem jim jaz izpodmeknil desko, ker bati bi se mi jih bilo, ako kedaj pridejo na beli dan; zlasti, tisti vaški sršen bi me dejal iz kože. Ha! Ha! nadelal sem še gosposko; kmet jo bo tožil, da so mu zažgali hram in biriči bodo naposled sami mislili, da so zatrosili ogenj. I, kaj umetalno sem jo ubral!"
ister in jasen je bil nebni obzor vzpomladan-
skega jutra.   Močnejši solnčni žarki  so bili
|r», Ai\ pregna]i sneg s polja in travnika, le še v ka-kovem zasenčji je ležala bela plahta, ki se je pa tudi ■od ure do ure tajala in manjšala. Zemlja je bila se malo mehka in mokrotna, vender je trava uže tu in tam zelenela in prvi lepo rumeni jagleci ali trobentice so se videli mej zvončki in naznanjali ljubo vzpomlad. Vesel je deček, kozji pastir, pel na skali vrhu Rebri in gledal na travnik v dolino mlado deklico, ki je korakala po gladki, mehki stezici.
Sama in žalostna je stopala Stivernikova Reza proti fari. Zanjo ni sijalo solnce, niso rastle rože, niso prepevali ptiči. Glavico je povesila in je tiho mislila in gledala v tla. Časih jo je moralo obiti kaj posebno bridkega, ker obrisala si je z belim robcem debelo solzo z lepega lica; časih pak se je menda hotela ohrabriti, kajti povzdignila je glavo in je jela stopati brže.
Ne lastna sramota in zavest slabega dejanja, ni nezvestoba zapeljivega mladeniča, ni smrt koga izmej
— 70 —
drazih domačih, niti uboštvo, vse to ni trlo devici srca; ampak skrb za ljubljenega brata jej je tesnila in pele-nila čute, prepodila jej dolgo ohranjeni mir in pokoj, odvzela jej nedolžno zadovoljnost in ožemala grenke solze iz njenega očesa.
Deklici ravno nasproti je prilezla stara, dolgopeta, pa suha ženska s košarnico na komolci. Ko jo Rezika ugleda, otrne in obriše si oči, ker znano jej je bilo, da je kokošarfca Mica Obrščakovka huda klevetavka in jezična kakor Adamova kača, da je torej bolje skriti pred njo čustva in misli.
»Ovbe, lej je! Kam pa, kam?" začne kokošarfca, prišedši do deklice ter postavi košarnico, napolnjeno z jajci in več kosci raznovrstnih kruhov, na sredo poti. — »in pa kaj vidim? Ničesa nimaš v rokah. Ali ne veš, da so, zvečer ko solnce zahaja in v po-mraku, kakor tudi zjutraj, vsi duhovi zunaj, in da deklic ne sme nikdar na polje sam, ako nima ničesa v roki, ne šibice ni kakovega orodja? Pa — kaj sem htela reči? — bila sem gori-le pri Rebernikovi materi, prodali so mi petdeset jajec, prav drago, pet za groš; pa sve se pomenkovali vsake reči. In kaj mi je po-včdala žena, kaj meniš?"
»Jaz ne morem vedeti," odgovori deklica.
»Jeminasta! ugenila bi lehko! Precej sem dejala, čakaj! vprašala jo bom ali je res, ali ni res."
»Kaj je bilo o meni kaj?"
— 71 —
„Ovbe, Bog ne daj, ni žal-besede ne. Samo o bratu tvojem Francetu mi je pravila, kako huda mu bo pela. Ti, povej mi sama, ti najbolje veš, ali so ga res zaprli? In pa, ali je res tri lebljajtarje do živega in mrtvega poturčil, predno so ga ujeli? In pa, pravijo ljudjč, da je tistega porednega Tekmeca, ki je časih tobak nosil, časih mešetaril, ravno tisti dan zmanjkalo, zato tudi vašega Franceta dolže. Nekateri pravijo, da so ga te dni videli, drugi pa trdijo, da ga je France pretepel in da je šel v krtovo deželo. Ali bo res sodba tako sklenila, da bo France obešen?"
Tega deklica ni mogla več poslušati. Od jeze še jej zarude lica in reče babnici: »Kaj ti mari drugi ljudje?! Nikomur ni ničesa storil, tebi pa še najmenj, čemu ga torej vlečeš čez zobe od hiše do hiše? Vem, da si vse to le ti izmislila."
Rekši gre dalje po poti.
»Jaz izmislila! I, ti srditost prevzetna ti, pošastna ti!" vpije kokošarfca klevetavka za deklico. Bleda in rumena od jeze pobere košarno, in vedno gibaje s svojo naprej stoječo ostro dolenjo čeljustjo, ki je kakor prosena drož visela pod širokimi usti, svedra in godrnja, Mica dalje do prve hiše, kjer si v glasnem samo-prepiru in vrlem opravljanji ohladi jezico.
Odmaševavši je sedel tistega jutra fajmošter Do-menik Domfcelj na klopi pred svojim domovjem na solnci in je ravno molil brevir, ko je Reza prišla za mejo po poti proti njemu.   Sivolas mož, čestitlji-
— 72 —
vega obličja, bil je uže nekoliko gluh od starosti, zato ni poprej deklice zapazil, da mu je dobro jutro vo-ščivši poljubila roko. Gospod fajmošter je poznal skoraj vse ljudi svoje na široko raztresene fare, ker mlajše je vse on poučeval v važnejših resnicah svete vere, s starejšimi pa je živel v ednem in tistem kraji. Zato je tudi Reziko spoznal uže po glasu, tem laglje, ker je vedel, da je edna najčednostnejših deklic.
»Bog daj tudi tebi dobro jutro, deklica! Kaj bi rada?"
»Ob! gospod fajmošter—izpregovorila je Reza dalje pa ni mogla, jok jej zapre besedo.
»No, no, pomiri se! Uže vem, po kaj si prišla. Zavoljo brata Franceta, kaj ne? Slišal sem uže vse. Ne jokaj! Sedi tukaj-le, pa boš povedala, kako ti morem jaz pomagati, in kar bom mogel, storil bom z veseljem zavoljo poštenega tvojega očeta in zavoljo dobrega tvojega vedenja. Sedi!"
Reza sede in ko ukroti svojo žalost, vpraša jo gospod fajmošter: »Kako ste pa zvedeli doma? Veste li zakaj je zaprt?"
»Ničesa ne vemo ne. Ljudje so povedali vsake vrste reči. Oče ne morejo nikamor, ker so vedno bo-lehni uže od božiča, kar so morali neko noč iti za njim, ko je imel nekov pretep. Dejali so mi davi: »Pojdi, Reza, doli k gospodu fajmoštru in poprosi jih, naj bi bili tako dobri in bi nam dali kakov svet, kaj hočemo in moremo storiti."
— 73 —
»Kedaj je bil France poslednjič doma?" vpraša fajmošter.
„Po božiči je imel nekdaj poboj z graničarji. Ker so se mu grozili, da bo zato zaprt, ni ga bilo domov. Ne vem, kod je hodil; nekateri pravijo, da je prodajal hrovaški tobak, saj to menda ni takšen greh ?"
»Ljuba moja! to je po postavi prepovedano. Bog je gosposko postavil; kar nam ona zapove, zapoveduje nam on sam. Kaj ne? ujeli so ga zdaj na Gorjancih pri kotrebantarjih ?"
»Pravijo tako, in še druge reči: daje pobijal ljudi."
»To ni res; meni tega ni nihče poročil. Ljudje klatijo.   Cesa se pa bojita z očetom?"
, Pravijo, da bo hudo kaznovan, ali vsaj dolgo zaprt. Oče bi radi kaj plačali, da bi ga izpustili, in da bi potlej ostal doma," reče Reza in z nova se jej udero solze.
»Kaj meniš, da bode potlej zopet dober in pošten ?"
»Gotovo, gospod fajmošter! Jaz ga bom na kolenih prosila, on ima pa dobro srce in rad bo doma ostal, kakor poprej."
»To je vse lepo in prav. Se jaz ti svetujem, da greš k njemu v zapor; ti ga boš laglje pregovorila, kakor kdo drugi. Jaz ga poznam. Ne bom tajil, da ima dobro srce, ali ravno tako dobro vem, da je svojeglav in trmast, da dela brez premisleka in prenaglo. Uže deček je bil takov. Kar se pa tiče kazni, mislim jaz, da jih bode najbrž nekaj dobil s palico, zato ker
— 74 —
je kontrebantoval, potem ga bodo pa v vojake silili, ker je mlad in močan, zato ker se je upiral služabnikom cesarske postave. Ali oče vajin je star in bo-lehen, ne more uže lehko obdelovati zemlje. Torej bom jaz izkušal izprositi pri gosposki, da ga bodo z majhno kaznijo izpustili domov, in ker poprej ni bil napečnega življenja, upam, da prošnja moja ne bode zastonj."
„Oj, gospod fajmošter! —" izpregovori Reza.
»Tiho, dekle, tiho! Poslušaj, kaj bom še pristavil. Vse to storim le tedaj, ako France obljubi pošteno pri domu živeti. To pa mora obljubiti tebi. Zato pojdi kmalu k njemu. Jaz svoje besede ne smem in ne morem postaviti na laž, kajti ako hočem, da bi mu izprosil kako milost, moram obljubiti zanj vse drugo življenje. To bom storil, če bom videl, da ga je v resnici volja, poboljšati se."
„Saj ga bo gotovo."
»Povej mu tudi, naj se mirno in potrpežljivo vede v ječi in naj nikakor in po nobeni ceni ne poskuša, kako bi si sam pomagal in ušel. Zakaj potlej so vse prošnje brezvspešne. — Zdaj pa še kaj druzega povej!"
Povpraševal je stari fajmošter še marsikaj druzega o domu, ob očetu, o sosedih in druge reči, deklica pa mu je rada in lehko odgovarjala, ker obljuba njegova pomagati in prositi za Francetovo svobodo olajšala jej je srce in upokojila jo po polnem. Ko je fajmošter naročil, naj rada moli in naj ostane še dalje
pridna in bogaboječa, odšla je Rezika zopet po stezi, znotraj veselejša in zadovoljnejša, nego uže dolgo poprej.
Pot od fajmoštra do njenega doma je bila uro hoda dolga. Mej mnogovrstnim premišljevanjem je bila prišla čez travnik in je začela zopet navkreber iti in bližati se mali hosti, prerasteni z jelševim grmovjem in belokožimi brezami. Mislila je, kako bode, kadar pride France zopet domov, kako se bode oženil, edno njenih prijateljic vzel, kako bode stari oče lehko brez težkega dela počival in učakal srečne starosti, ih še marsikaj ednacega jej je vrelo po glavici.
Zdajci zasliši stopinje za seboj. Ozre se in zagleda — graničarja Peča. Čudno čustvo jo izpreleti. Vedela je, da hodi za njo, a vedela je tudi, da je kolikor toliko ravno on kriv bratovega zapora. Prvo bi mu bila morda še odpustila v druzih razmerah, saj uže neka naravna postava devici brani sovražiti mladeniča, ki jo ljubi; tudi zunanja podoba Pečeva ni bila izmej tistih, ki odbijajo ožje sočutje bližnjega. A nasproti ni verjela, da bi imel Peč poštene namere ž njo, in ker je vrhu vsega bil graničar, zato bi se ne bila tudi v drugačnih okoliščinah hotela pečati ž njim.
Ker je pa ravno Pečevo ljubezen do nje imela za poglavitni uzrok, zakaj je France jel sovražiti vse graničarje, iskal prepira in pretepa ž njimi in udal se tihotapcem, sovražnikom njihovim; ker je dalje Peča imela za izvor vse nesreče, bil jej je zopern in v tem
— 76 —
hipu bi bila rajša dala Bog ve kaj, kakor pa sešla se s tem človekom na samem.
Začne na vso moč hitro stopati, da bi je Peč ne došel. Ko pa se po strani ozre, vidi, da je tudi graničar požuril korake, in da jej je uže na streljaj blizu. Steči je mislila najprej, precej pa se je ohrabrila misle:
»Kaj mi more, jaz grem svoj pot!"
»Kam tako naglo, rožica zlata?" reče lepi graničar. Reza ne odgovori, lice se jej zarudi in hiti dalje. Peč jej je na strani in jo izkuša uloviti za roko.
»Oh, lepota moja, to ni prav, da me še ne pogledaš. Ko bi ti vedela, kako jaz težko čakam in želim, da bi te videl! Tako si se mi zasadila v srce, kakor pušica. Ali ni to žalostno zame, da ti ne smem pogledati v krasne črne oči, da ne smem ni vštric tebe iti?"
»Nisem vas vabila, lehko sama grem," reče dekle.
»Počasi, rožica bodeča! Pomenila se bova kaj. Moje srce je polno; razven ljubezni do tebe, lepota moja, ki preseza vse, tiči še marsikaj v njem, kar bi ti rad povedal."
»Bolje bi bilo, da bi počakali, gospod, dokler vas ne vprašam. Menim, da se nimava o čem meniti, torej pojdite svoje reči drugam pravit, mene pa pustite na miru," reče ona in mu iz vije roko iz roke.
»Meniš, da bi ne mogel iti drugam iskat si deklice? Deset jih dobim na dan, pa nečem nobene, razven tebe. T i moraš moja biti, če se nebo podere vrhu naju in če se zoper mene zakolne ves svet!" Rekši
so se mu strastno zablisketale oči tako, da je bilo deklice strah.
»Pustite me! za božjo voljo vas prosim. Kaj bodo ljudje rekli, ako kdo pride po poti le-sem," prosi deklica.
»Ne pustim te, poslušati me moraš, zdaj ali nikdar."
Prišla sta bila ravno na razpotje v hosti. Graničar je deklico trdno držal za roko in udržaval jo. Strast mu je sijala iz očij.
»Povejte mi brž, ako mi imate kaj povedati, samo svojih neumnostij mi ne česnajte. Ce se pa upate tekniti me, udarila vas bom po zobeh, kakor gotovo tu stojim," pravi deklica in pogumno iztegne desnico.
»To je grenko zame, rožica zlata, da se moram bati tvoje pesti. Povej mi vender, ljubica srčna, ali sem tako grd, ali sem tako poreden in hudoben, ali sem tako ubožen, ali kaj mi je, da se obračaš od mene?" dejal je tožno Peter Peč.
„Le dobro me pomnite, in pojdite potlej svoj pot," reče Reza, ,,ko bi bil kdo lep, kakor solnce, dober kakor nedolžen otrok, in bogat tako, da bi deželo pre-plačal, pa bi bil sovražnik, preganjalec in zapiralec brata mojega, jaz bi ga ne mogla ni ne hotela imeti rada.  Zdaj veste!"
,,Kaj ? Jaz sem preganjalec brata tvojega? Oh, deklica ljuba, saj sem vedel, da me ne poznaš," reče Peč s svojim najmehkejšim glasom. — ,,Le stoj, dokažem ti, da jaz brata tvojega ne sovražim, zavoljo
— 7S —
tebe ne. Zdaj ga ne dolže ničesa druzega, kakor da je bil tihotapec. Da je mene pobil tisto noč, ne ve nihče, ker jaz nisem pravil nikomur. Da se je cesarskim služabnikom ustavljal, .to se ve le po vrhu, ker sem jaz reč potlačil, in vse to zavoljo tebe. Meni se ima zahvaliti, da ga bo zadela majhna kazen. In kaj imam jaz zato? Nič druzega, kakor da me pogleduješ z navajenim zaničevanjem."
Deklica ni dejala ničesa na to.
„V rokah mojih je usoda njegova. Kakor se boš ti izpremenila proti meni, tako se bom jaz obrnil proti njemu. Bodi mi prijazna, daj mi srce, in obljubim ti, da ga bom rešil, ko bi bil v treh ječah. Ce pa ostaneš trdosrčna in neusmiljena, potem me boš poznala od druge strani. Jaz sam bom tožnik njegov, jaz bom skrbel, da bodo dela njegova še krivičnejša na videz, kakor so v resnici. Izbiraj, kaj hočeš rajši, vročo mojo ljubezen, ali moje mrzlo sovraštvo?"
„Ne maram nobenega," odgovori deklica. „Mo-jemu bratu bodo pomagali uže drugi in ne mislite, da me boste s svojim žuganjem pridobili. Motite se, če menite, da bodete z obrekovanjem in opravljanjem kaj opravili. Morebiti vas bom še na drugem mestu opomnila vaših besedij. To vam pa povem: rajša vidim, da je brat moj pol po nedolžnem zaprt, kakor bi jaz udala se vam v nespodobno in pregrešno življenje. Pustite me, precej!"
— 79 —-
„Pregrešno življenje?" ponavlja Peč čude se. „Bog moj bodi mi priča, da jaz tega ne terjam, niti hočem. Prijazen pogled od tebe, poljub tvojih ust, in zavest, da kedaj misliš name, to bode ohladilo moje rane, to je vse, česar si želim. Samo edenkrat me poljubi, predraga, in na Boga ti obljubim, da bom pomagal bratu na vse moči."
Deklica se je zarudela, morebiti se jej je smilil strastni mladenič, ki je bil morda res dobra duša, ali morebiti je mislila: eden poljub ni še greh, in tukaj vender veliko učini.
Peč je videl, da je deklica mehkejša, da omahuje, hotel je porabiti hip, prijel jo je čez pas in poljubil jo na ustna.
„Stoj!" zagrmi zdajci glas za njima. Naglo popusti Peč deklico in se ozre preplašen.
,,Jezus, France!" zavpije Reza in kakor vrastena se ne gane.
Izmej brez po resi je z dolgimi koraki stopal dolg mladenič. Na levi roki so mu viseli ostanki železnega uklepnika, znamenje, da je ravno kar ušel iz ječe, v desni pak je imel suho od hrasta odtrgano poleno. Bledo lice, stisnena ustna in ognjeno nemirno oko, vse tresoče se telo je jasno govorilo, kako mu vihra v duši boj. Stisnena pest in strašni pogled, zdaj na sestro zdaj na graničarja, pričala sta, kako vre jeza t njem, kako samo ne ve, na katerega bi jo izpustil najprej.
— 80 —
„Taka si torej ti, deklina, katero so po vseji fari imeli za najpoštenejšo, najčednostnejšo ?" reče Rezi. „To je torej čednost tvoja, da se shajaš z biriči na samem in skrivaj ?"
„Za božjo voljo France, ne misli kaj takega!" trepeče Reza.
„Misli?! Kaj je treba tu misliti, če sem videl na svoje oči ? Res, kontrebantar sem in hočem ostati, a pošten sem in hočem ostati in nepoštena deklica, ki se peča z biriči, ni sestra moja. Hajdi! poberi se mi izpred očij, da ne grem pravit sramote sestre svoje po vsem svetu!"
,,0h, daj si dopovedati," prosi deklica in se ga oklene okrog kolen. On pak jo sune od sebe in se obrne k Peču.
„Kaj sem ti povedal, ti pes biriški, ko sem te v jeseni dobil za hruško stoječega pod vasjo? Ali ti nisem povedal, da bode sestra moja prej hudičeva, kakor biričeva? Ali ti nisem letos okrog božiča preko glave znamenje dal, da nimaš kratko m malo hoditi okrog njenega stanovanja in nimaš še misliti nanjo ? Pa mislil si, pasja duša: brata sem spravil v trdno shrambo, zdaj mi velja še sestro pripraviti na to, da bodo s prstom kazali za njo. A dobro si zapomni: še sem jaz tukaj, in kakor gotovo sem še ob pravem času uskočil iz ječe, tako gotovo je ne boš več videl, tako gotovo je ne boš več poljuboval, in ko bi ti bila ona nže gore in vode obljubila in ko bi te varovale vse postave in vse sablje, kar jih je na svetu."
— SI —
Peču je roka uže večkrat silila do sabljinega roč-nika. Ko pa zdaj vidi, da France desnico, v kateri je držal kratek kij, izteza po njem, izdere sabljo, nasloni se na star gaber in pravi: ,,Fant! imej pamet, ne hodi mi blizu!-! Da-si pa so bile te besede še precej pogumno in trdno izgovorjene, videl se mu je vender z obraza smrtni strah.
,.France! pojdi domov in piisti ga, doma ti bcm vse po pravici in resnici povedala. O za Kriščevo voljo te prosim!"
,,Strani!" kričal je brat, zavihtel poleno in treščil ga v Peča, da mu je zvenču odletela sablja.
Reza se zgrudi na tla. Se je slišala in videla kakor v spanji, kako sta dva Hrovata po tisti poti prilomastila, kakor France, kako sta klela, vide Peča, in kako so ga vsi trije podrli na tla. Zdelo se jej je pozneje, da jej še na uho bije milo proseči glas ubo-zega mladeniča, njegov klic na pomaganje, ki je neslišan odmeval iz grmov.
Ko se je zavedla, ležala je na trati zunaj domače vasi, poleg nje pak je klečala kokošarfca Obrščakova Mica in javkala in Boga in sveto pomagalko klicala na pomoč, kaj je pač deklici, da hoče umreti. Ko se je Reza postavila zopet na nogi, pravila jej je Mica, da jo je velik človek iz hoste prinesel na rami do tega mesta, da je pa njo zagledavši, vrgel svojo butaro in čez polje šel v goro za tremi drugimi, ki so bili uže daleč daleč pred njim.
s.
rugi večer po omenjeni!) prigodkih so se bili v Rebernikovi krčmi na Stenah zopet zbrali stari pivci, sosedje iz okolice, okrog omizja. Toda niso imeli veselih pogovorov o letošnjem pridelku in o spominih prejšnjih časov, kakor druge krati, tudi ne o resničnih fajmoštrovih besedah iz nedeljske pridige, kakor je pobožnim in vender vinoljubnim slovenskim kmetom sicer navada : ampak govorili so o resnobni, v tem kraji uže davno neslišani novici, ob umorstvu in poboji. Razširila se je bila namreč strahovita novost, da so graničarja, lepega Petra Peča, našli v grmovji za vinogradi — ubitega.
»Glejte si groze," dejal je Dlek, »nerad sem vselej videl in jih še zdaj nerad vidim teh graničarjev, pa vender smrti, in še tako neznanske, nikomur ne privoščim — tudi lebljajtarju ne."
»Kaj pravite, možje, kdo je to storil, Bog nas varuj greha!" pravi dolgolični stari Golman.
»Jaz ne in ti ne, hvala Bogii," momlja leseno-nogi pivec in si briše oči. »Bog ga je videl, našel ga
— S3 --
bo in sodil ga bo. Nama nič mari, saj sodbe ne bova delala. Hvala Bogii, da ga midva nisva."
„To se ve, da midva nisva pobila še druzega nego li kakovo muho ali kakega gada; pa vender bi rad vedel, kdo je bil takšen, da mu ni bilo več za človeka, kakor meni ali tebi za muho," odgovori Golman-
»Jaz bi pa ne rekel dvakrat in ugenil bi ga, možje," dostavi tiho in skrivnostvo četrti sosed.
„Imenuj ga in za dva poliča bi stavil, da mi boš besedo vzel iz ust," reče Dlek.
»Jaz bi ga uže rekel, ako mi obljubite, da ostane mej nami beseda moja."
„To se ve, saj smo možje, ne babe," ugovori Golman.
»Štivernikov France ga je ubil!"
»Ste li videli? Eavno tega sem tudi jaz imel v mislih," šepeče Dlek.
»Križ božji!" strme nekateri.
»To ni mogoče, sosedje," pravi eden, »Stiver-nikov ima tako pobožnega očeta in tako pridno sestro; Bog bi ne dopustil, da bi se takov hudobnež bil porodil v le-oni hiši.
»Očetova pobožnost in dekličina pridnost gori ali doli," pravi Dlek, »ravno France je bil pri tej reči, ker to je gotovo, da so ga kontrebantarji. Drugim uže dolgo ni ničesar storil, kakor Stivernikovemu in tistima Hrovatoma, ki sta bila po zimi ž njim tukaj
tačas, ko smo imeli tisto sitnost. Nekaj pa je moral
6*
— 84 —
Peč tistemu krivde storiti, ki ga je potnrčil. Zato jaz tudi sodim, da ga je on."
»Najimenitnejše reči si pa pozabil," dostavi drugi pivec. »One dni je bil Peč Franceta, tistega hudega Ivana izpod Karlovca in še nekega Hrovata ujel pri kontrebantariji v gori. Vsi trije so ravno tisti dan uskočili. ko se je pogrešil Peč. Kako bi človek potlej sodil koga druzega!"
.,Jaz pa še nekaj vem," pravi mlad mož. »Leb-Ijajtar je Stivernikovo Rezo zalazoval in meni se zdi, da je tudi dekle imelo malo očesa zanj. Zato ga je France sovražil za žive in mrtve. Kaj menite, da ga je bil onidan po zimi kdo drugi mahnil po buči kakor France?  Jaz pravim, da ga je bil dobil kje v vasi."
»Glejte, možje, kaj stori jeza!" pravi lesenonogi
pivec.
»Srdorit je bil zmerom ta fantin in jaz sem vedno pravil, da iz njega ne bode nič dobrega," reče Dlek.
Zdajci se odpro vrata in v hišo prileze mala, suha podoba Fortunatka Tekmeca. Široki rtasti klobuk mu je čepel na zadnjem delu glave in pokrival dolge osivele lase. čez čelo je imel obeznico, umazano ruto, na kateri so se videle krvave sledi; usta pak so bila obrnena na kislo.
»Ohe! Tekmec, ti boš kaj povedal, žaba, na — pij!" klicali so ga brž nekateri.
»Tekmec kaj ve o kontrebantarjih!" reko drugi.
- 85 —
»Vem, vem," pravi možec in v s vesti, da je zdaj pri zvedavih možeh on imenitna in potrebna oseba, moško pogleda z drobnim očescem po družbi, ki ga je nekdaj tolikanj nadlegovala zavoljo uboštva pri vinskem plačevanji. »Vem, vem, še preveč vem, navzočen sem bil. Vi Rebernikov boter, dajte mi ga pol polička na upanje, dajte mi ga; prvi krajcar, ki mi bo padel v mošniček, bode vam namenjen, boter!"
»Ne upam ti ga ne, zastonj ti ga bom dal," reče krčmar in kmalu prinese pijače.
»No, povej, ali si bil res navzočen, ko so ubili -Peča?" vpraša Dlek.
»Spak! kaj Peča! mene bi bili kmalu ubili, mene; kakor se slepec potolče s smrekovo vejo, kadar leze čez plot, tako bi bili mene potepli do mrtvega, ko ne bi bilo tistega Stivernikovega Franceta, Bog mu daj milost božjo in sveta nebesa z menoj vred."
»Stivernikovega? vprašajo nekateri. »Kaj ti je ta pomagal ?"
„Ta, ta!" vpije Tekmec. »Ta je več vreden, kakor vsi kontrebantarji, ki s tobakom tapajo po deželi, več je vreden, nego vi vsi in še jaz. Zato ima polič vina pri meni, kadar se snideva — ali tukaj pri Reberniku, ali v drugi krčmi."
»S kom ga boš pa plačal, šleva; ali si pozabil uže, da zastonj piješ?" pravi smije se Dlek.
»Kaj?" huduje se Tekmec. »Koliko vam pa mari, strijc, če jaz pijem brez denarja? Saj mi vi ne boste
plačali ni bora, ampak oče Rebernik. Kaj se ujedate spaka spačjega!"
»No, le tiho," pravi krčmar, „jaz sem ti dal vina, da boš kaj povedal, ne pa, da bi se kregal."
„No, saj vam pripovedujem, da so me tako polomili, potrli, potepli, nabili in premikastili, da nebom živ dan več belega pljunka pljuval iz ust. Tri rebra so mi zdrobili najmenj, koleni so mi pošibili, goltanec zadrhnili za pol požirka."
»To bo dobro, bodeš pa menj pil," reče tilio eden sosedov.
»Kaj bo?" povzame brž Tekmec. »Ali mi zabavljaš, strijčev?"
»Nič, nič," popravi oni, »povej dalje, kako so te zdelali."
»Tako sem trpel, da je kaj. Vem, da so me ti hudirji nakanili, da ne bom nikdar več prav zdrav in da bom umrl tri in trideset dnij prezgodaj."
„Kdo pa te je tako, in kje in zakaj ? vpraša eden sosedov.
»Kdo pravi, da nisem uže tega povedal? Ali na ušesih sedite, da ne slišite? Kaj me niso kontrebantarji?" vpraša nasproti z velikim vpitjem Tekmec.
»Zakaj li?"
»I, zato, ker sem bil le-6nemu Peču povedal zanje, ko so v zidanici na senu ležali in pa zato, ker sem prodajal njih tobak. Povejte mi, možje, ali bi bilo bolje, da bi bil tobak zgorel v hramu, ki sem ga bil
— 87 —
— ki so ga bili lebljajtarji zapalili, ali pa če sem ga jaz prodajal ? Saj sem jaz tudi človek, potreben in reven še bolj, nego Ivan izpod Karlovca in vsi drugi kontrebantarji. .laz sem torej nosil tobak po vaseh, prodajal sem prav po pošteni ceni funtek, in sem bil uže zvel dosti blaga. Mislil sem, da sta Hrovata dobro zaprta in Stivernikov ■— ali kakor mu pravite onemu poštenemu fantu — • pa jih je zlodej prinesel ravno ko sem lezel čez neko mejo. Prestrašil sem se, da nikdar nikdar takega. Dejal sem sam v sebi: zdaj-le jo pa prasni in beži na vse moči. Pa je bil spak, da sem se za golenico zapel ob tisto prekaneno mejo in padel sem. Za križe in težave, predno sem vedel, da preko meje visim, uže sta bila hudičeva Hrovata za menoj in sta me za peto vlekla onkraj meje. Začneta me librati, kakor bi bil divja zver."
„Kaj sta vedela, da imaš njihov tobak v culi?" vpraša eden pivcev.
„Kako bosta to vedela? Samo zato sta me, ker sta dejala, da sem ja bil izdal. Pa jaz nisem nikogar izdajal, samo pokazat sem bil šel, kje spita. — Jaz ja prosim in prosim tako, kakor se Bog oče prosi, pa nič ni pomagalo. Ubila bi me bila na smrt, tako sta me tolkla, ko sta našla še svoj tobak pri meni. Moral sem jima dati ves skupiček iz žepa in mošne in povedati za tobak, ki sem ga imel zakopanega v vinogradu. Kar po sreči pride tisti France, Bog mu daj dolgo živeti, in samo on me je rešil. Glavo so mi res
— 88 —
razbili in čepi njo ubili, da morebiti ne bom z lepa zdrav, pa bo uže Bog popravil me in zamašil luknjo v glavi."
-Pameti so ti še tisto malo izbili, kar si je imeJ, kaj ne?" pravi s smehom Golman.
„ Veste kaj, vi strijc," zadira se Tekmec, „ko bi mi jo bila Hrovata res malo izbila, toliko bi je še vedno imel, kakor vi, menite da ne?"
„ Težko!" odgovori ta. „Pa kje si videl graničarja Peča? Poprej si dejal, da si bil navzočen, ko so ga pobijali."
„1, kedaj sem to dejal?" odgovori Tekmec- »Kako bom to dejal, da sem bil navzočen, ker nisem bil?"
»Kaj ničesar ne veš o Peči?"
„0 pač, vem pa, vem, saj sem bil navzočen, saj sem ga potipal in sem čutil, da je mrzel, kakor vsak mrlič."
„ Torej si bil vender navzočen?" pravi Dlek.
»To je, da! Pobral sem se bil tamkaj izza meje in sem jo naglo brisal po brezji doli, rekši, morebiti se Hrovata premislita in zopet prideta name. Kar zagledam doli pri tisti široki vrzeli, da dve človeški ce-pelji visita iznad trnja. Pogledam, kar vidim, da je Peč. ,Kaj ležiš tukaj, grdež,' mislil sem in, namenjen prismoditi mu edno, grem bliže. Ko pa vidim, da je mrtev kakor ustreljen vrabec, zato mu prizanesem."
»Zakaj bi ga bil pa udaril, ko bi bil še kaj živ?" vpraša eden.
— 89 —
»Zakaj! Zato, ker mi je obetal, da mi bo nekaj dal, če mu pokažem, kje je Štivernikov France in kontrebantarji. In ko sem mu res pokazal, kaj je storil rokovnik? Nič mi ni dal, ne toliko, kar se v oči dene brez škode. In kaj je še naredil ? Hrovata je tako slabo zaprl, da sta ušla in meni zdrobila rebra. Jemi-nesta! kako me bole!"
»Veš kaj, Tekmec, ti si hudoben in malovreden človek," reče lesenonogi pivec.
»Kdor pravi, da sem jaz hudoben, on je sam poreden," vpije Tekmec.
»Le malo takih govori, sicer te nesem jaz pod kap," reče eden mlajših pivcev.
»Kaj?!" zahrešči mala podoba, kakor bi hotel z glasom vse ugnati v kozji rog.
»Jaz sem nekdaj v pridigi slišal, da človek ni nič vreden, ki mrtvecev ne cesti," pravi lesenonogi pivec. »Molil bi za njegovo dušo kako v očenašec, ne pa takih govoril."
»Molil?a pravi Tekmec. »Vi boste mene moliti priganjali, vi, ki imate edno samo nogo? Jaz uže molim, kadar slišim zvon, morebiti še bolj od vas, boter z leseno nogo! Pa jaz molim z;ise, vi pa zase, leb-Ijajtar naj pa zase, če neče iti v pekel. Ce ste vi slišali svojo reči v pridigi, jaz sem pa zopet edno slišal od pametnih ljudij, ki znajo na bukve brati, da vsak človek zase, Bog pa za vse. Za lebljajtarje jaz ne utegnem prositi nebes, težko jih še sebi samemu."
— 90 —
»Beži, reva, beži, saj ne veš, kaj čenčaš," odgovori starec.
„Kdo je reva? Kdo je reva?" vpije Tekmec.
Toda kmetje so se ga bili uže naveličali in ker je prihajal vedno bolj prepirljiv in zabavljiv, prime ga krčmar za podpazuho in pol s silo pol s prošnjo ga odvede v slamo spat. Možje so se še dolgo pomenkovali o Tekmeci in njegovi pripovedi, sklepali so le-to s svojimi mislimi in ugenili marsikaj.
Ko pa se je voznik pokazal na nebu nad hruško in naznanjal, da je noči uže veliko minilo, odpravili so se na dom. Mej potom so na poslednji sklep ukrenili, da ne bo Štivernikov France nikoli pred gosposko varen, da bode hud tihotapec in gotovo bo še prišel na vešala, ali da bo vsaj „v čevljih umrl".
9.
metski možje so nekoliko prav ugibali. Devet let je minilo in Štivernikovega Franceta ni bilo nič domov v očetovo hišo. Preganjan po gosposki -se ni upal v domači kraj. Hodil je po kranjskih goricah od hrovaške do koroške meje in prodajal po hribovskih hišah kmetom tobak, ki ga je skrivaj čez colno mejo nosil s Hrovaškega. V strahu pred graničarji, ki so ga vedno zalazovali, prenočeval je dostikrat po zimi in po letu v samotnih, zapuščenih gozdih. Od vedne hoje po solnci je bil v obraz zarjavel. Ce tudi so ga povsod poznali in so radi kupovali od njega tobak v perji, vender ga niso nikjer radi imeli, kajti njegova natorna srdoritost, temno bliskeče oko in mrkla sovražnost do vseh ljudij, ki je bila, kakor se je človeku zdevalo, videti na vsem njegovem vedenji in govorjenji : vse to je bilo uzrok, da so se ga ljudje povsod naveličali in da so najrajši videli, če se je kmalu spravil od hiše. Kadar so v daljni hribovski vasi otroci na trati igrali in so od daleč zagledali tihotapca, kako je debelo okovano palico v roki in rejeno culo na rami
— 92 —
oprtano po stezi čez prelaz prikoračil s širokimi trdimi stopinjami, zbežali so v vežo k materi in plaho pravili: »veliki France kontrebantar, gre." Prvo vprašanje tihotapčevo je bilo pri vsaki hiši, kedaj so bili lebljaj-tarji tukaj, koliko jih je bilo in kam so se obrnili. Kadar so se kmetje s prižganimi pipami o tobaku in tihotapstvu pogovarjali in je govorica prišla na znanega »velikega Franceta", pravili so si čudovite reči o njem, kako je tam pa tam ugnal graničarje ali s silo in palico, ali pa z zvijačo.
V tihi vasici na Stivernikovem domu se je bilo mej tem dolgim časom uže marsikaj predrugačilo. Stari oče Stivernik je od žalosti, da mu je sin na take poti zabredel in da je bil celo pobojnik, dobil naduho in je umrl leto potem, kar ni bilo Franceta več na dom. Pred smrtjo njegovo pak se mu je dala hči Rezika preprositi, da seje omožila in vzela Godeževega Tončka, ki jej je bil uže davno namenjen. Cas, ki zaceli nekatero srčno rano, utolažil je tudi njeno žalost, da je pozabila nekoliko nesrečnega brata. Bila je dobra gospodinja, mati dvoje cvetočih otrok in srečna v zakonu s svojim možem. Vender če je nanesla govorica na ljubljenega brata, utrnila je vselej solzo z očesa in mej molitvicami, katerih je učila svoje male, bila je tudi edna za srečno smrt strijčevo. Vseh minilih devet let ni brata nobedenkrat videla, če tudi so jej večkrat ljudje pripovedovali, da je bil s tobakom v kaki bližnji vasi. Tudi poročila niti pozdravljenja jej ni nič poslal,
samo edenkrat, ko je bil Fortunatek Tekmec, ki je zdaj kakor navadni berač z vrečo hodil od praga do praga, prinesel od njega dragoceno svilno ruto za vrat. Kakor jo je milo ganil ta dar tihotapcev, vender ga ni mogla nositi z dobro vestjo, ker je menila, da je kupljen s krivičnim denarjem. Zato je jokaje zavila ruto in jo dela v skrinjo. Fortunatek Tekmec pak jej je moral tačas na dolgo in široko praviti, kje je Franceta dobil, kakov je, kaj dela, in druge reči. Novoskovani berač je to vse po svoji navadni, česti-temu bralcu znani šegi storil in je bil zato edno noe in eden dan pri hiši in pri skledi.
Bilo je jesenskega večera. Snega še ni bilo zunaj, ali huda mrzla burja, ki je jablanam po farovškem vrtu pripogibala vrhove, ta je naznanjala, da pride zima in mraz vsak čas za njo. Na nebu so se oblaki drevili in gosta tema je ležala nad zemljo. V taki noči je človeku všečno pri gorki peči v zavetni izbi sedeti in premišljevati. Tako je delal tudi naš gospod fajmošter Domenik Domicelj. V dve gube sključen je sedel na naslanjači v svoji gorko zakurjeni stanici, kadil iz dolge pipe tobak in bral iz starih latinskih bukev. Čez nekaj časa se skloni, odloži knjigo, vstane in hodi premišljuje po sobi gori in doli z redkimi in opreznimi stopinjami, kakor so navadne starim nogam. Ne ve se, kaj je bil predmet njegovih mislij, ali je pre-udarjal, kako kratko je človeško življenje in kako malo človek za ta kratki čas v resnici potrebuje, ali
— 94 —
je premišljal, kaj bode v nedeljo povedal svojim vernikom, da jih bode posebno prosunilo. Samo to vemo, da ga je iz sanj prebudil veliki pes Sultan, ki je bil priklenen pri hlevu. Lajal in zaganjal se je tako neznansko, da ga je še na pol gluhi gospod zaslišal. Vzel je torej svečo in je hotel iti starega svojega brata klicat, ki je bil za hlapca in strežaja pri njem. Pa komaj je prišel do stopnjic, zapel je zvonček na mo-stovži, od koder je bila nit napeljana pred vezna vrata. »Sveto obhajilo!" šepeta stari in da-si tudi je zunaj slišal mrzlo burjo žvižgati, vender ni bilo videti nejevolje na njegovem starem lici, ni bilo čuti godrnjanja iz njegovih ust. Brž je taval klicat brata Tomaža in mu je velel: »Pojdi, Tomaž, pojdi, pogledi kdo je, in kaj bi rad. Najbrž je kdo nevarno zbolel. Jaz se bom opravil v tem času."
»Jej, Bog se usmili, da morajo ljudje po noči zbolevati in po noči umirati," godrnjal je hlapec, gospodov brat. — „Kaj, če se prehladiš?"
»Kakor je volja božja!" odgovori fajmošter in tava zopet po stopnjicah gori v stanico. Zvon zapoje v drugič, znamenje, da se mudi. Gospod ogrne plašč, oh nje čevlje od klobučine in dene kosmato kučmo na sivo glavo. Tomaž pride na vrata in pravi: »H Godežu bo treba iti obhajat. Hlapec je tukaj z vozom."
»Ali si poklical cerkovnika?" vpraša fajmošter. »Poklical," odgovori Tomaž.
»Tako je vse dobro. Le varuj doma,- reče fajmošter in odide.
Žalostno je zapel cerkveni zvon po soseski, stanovalce bude in oznanuje, da se nese sv. Telo umirajočemu za poslednjo popotnico. Kmalu potem je drdral voz proti Godeževemu domovju, ki je bilo dobro daleč od fare.
»Kdo pa je bolan?" vpraša fajmošter še le mej potom hlapca voznika, ki je vedno švigal in priganjal konja v nagel tek.
»Nobeden domačih ni," odgovori voznik, »ampak tuj človek je. Gospodar je bil šel vina skupovat čez Gorjance, pa ga je nekje dobil. Nisem utegnil vprašati, kdo je, samo to vem, da je prestreljen. Gospodar je stopil z voza, (Snega moža smo nesli v hišo, potlej so pa brž mene po vas poslali z vozom, niti izpregli nismo."
„ Kako v je tujec?" vpraša fajmošter.
»Velik je," odgovori hlapec.
»Ali si poznal Franceta, gospodinje vaše brata?" vpraša čez nekoliko časa fajmošter.
»To se ve, da sem ga poznal. Ovbe, ne mara, da je on !" vzklikne hlapec, švigne z bičem po konji, da je dirjal, kakor strela.
»Le goni, da pridemo ob pravem času; več je človeška duša vredna, kakor žival," reče duhovnik.
»Ves takov je, kakor France, samo malo prestar se mi zdi," reče hlapec.
— 96 —
„Kmalu bomo videli, kdo je?" pravi fajmošter.
Nekaj hipov potem je postal voz pred Godeževim domovjfem. Jok se je slišal iz hiše. Stari duhovnik skoči z voza in gre s cerkovnikom v hišo. Reza je bila v solzah, njeni otroci so, vide mater jokati, tudi plakali. Mladi gospodar Godež je brisal na postelji ležečemu možu kri s prsi. Na prvi pogled je stari fajmošter spoznal tihotapca Franceta. Bil je Jako postaran, rjav in suh v lice, pod nosom obrasten, očesi je imel zatisneni, skozi prsi je bil prestreljen."
»Kaj se je prigodilo ?" vpraša duhovnik.
»Vrhu klanca," pripoveduje gospodar, ,,videl sem z voza tri graničarje, kakor lovske pse s puškami teči čez cesto. Precej sem mislil, da morajo imeti kakega kontrebantarja na sledi. Pridem pod klanec in srečam starega moža. Ali si slišal strel ?" me vpraša. ,,Ničesa nisem slišal," pravim jaz in podim dalje, ker je bila noč vedno temnejša. Komaj pridem dva streljaja dalje, kar vidim na cesti nekoga ležati. Stopim z voza in ga zadenem. Se le ko domov pridrevim in ga denemo v posteljo, spoznala ga je Reza, da je France. Kaj hočemo početi? Ne zave se nič, bojim se, da bo umrl."
»Tiho, tiho!" pravi fajmošter. kajti ravno v tem hipu je ranjenec na postelji odprl oči in srpo pogledal po izbi. Spoznal je sestro in lehko zaklical: »Reza!"
Mlada žena se mu približa, poda mu roko in mu reče: »Oh, France ljubi, morebiti pojdeš še nocoj k očetu in materi gori, pomisli na dušo svojo."
— 97 —
„Kaj praviš, Reza? — jaz ne bom še umrl!" odgovori mladenič zamolklo.
„Oh, brat ljubi moj, lepo te prosim, največja in najlepša prošnja moja je ta, ne zametaj je: dej. izpovej se, tukaj so gospod fajmošter."
Bolnik se ozre. Ne reče nobene besede.
»Pojdite venkaj vsi," reče stari dušni pastir.
Dolgo sta bila sama, fajmošter in France, do zdaj tihotapec. Potem pokliče stari gospod zopet gospodarja in gospodinjo v izbo.
France seže najprej sestri v roko, potlej njenemu možu in skesan prosi odpuščanja. Vzprejme sveto obhajilo. Fajmošter ostane do jutra pri njem in ga tolaži ter mu obeta milostno sodbo pred božjim stolom, ako se prav skesa in mu je iz srca žal žalitve božje. Ko pa se je v jutro danilo, preide bolniku pamet.
Zazvonilo je v cerkvi mrliču. Ljudje so vreli vkupe in so se izpraševali, kdo je umrl. Raznesla se je novica, da so graničarji v Gorjancih na smrt ostrelili Štivernikovega Franceta in da je večno zaspal izpo-vedan in obhajan v Godeževi hiši. Marsikdo izmej poštenih in pobožnih sosedov je stisnil klobuk pod pazuho, naredil križ in zmolil očenaš za odpuščanje grehov in milostno sodbo duši umršega — tihotapca.
7

II.
Grad Rojinje.
Povest za slovensko ljudstvo.
(„Slov. večernice", 1866.)

1.
Hudodelstvo.
leta 1593. junija meseca so se Slovenci posled-
njikrat zbrali, da odženo Turka, groznega svo-
jega nadlegovalca, ki dve sto let ni dal deželi mini ni pokoja. Andrej Turjaški, žlahtnik stare rodovine, bil je tisti mož, ki je pod svojo zastavo priklical zlasti kranjske korenjake v obrambo in zaslombo domačije proti sovražnikom, ki so pod poveljstvom Hasanovim, kakor govori pravljica, k mobamedanski veri odpadlim krščanskim menihom, v velikanskem številu valili se skozi Hrvaško. Le malo število vojščakov je mogel Turjaški nabrati mej Slovenci; cvet prebivalcev je bil poginil uže v prejšnjih stiskah in v brezkončnem bojevanji. Se manjše število so mu poslali Hrvatje na pomoč, tako, da je do Siska prišedši imel komaj 4000 mož; Turki pak so bili petkrat močnejši. Tako so se zgrabili in bili slavno bitvo pri Sisku, katera se je sosebno zavoljo hrabrega in pogumnega duha, s katerim so se skazali Kranjci, mej njimi pa v prvi vrsti vitez Ravbar s Krav-jaka, končala Jugoslovanom na slavo, Turkom v po-
— 102 —
gubo. Največ so Turki padli ali na bojišči, ali se potopili v Kolpi, ali pa poginili na begu. Mej ubitimi je bil tudi turški poveljnik Hasan sam, iz čegar dragocene obleke so dali napraviti masni plašč, i£ kranjsko plemstvo je ustanovilo v Ljubljani večno mašo na svetega Ahacija dan, kakor obletnico in na večni sspomin ono zmage, po kateri je imela Kranjska s sosednimi deželami za zmerom mir pred večjimi napadi turških razbojnikov.*)
Bilo je kake dni po bitvi pri Sisku. Vojska se je razhajala po dovršenih opravkih na vse strani.
Samotno sta jezdila dva vojaka ob Kolpi navzgor. Prvi je bil kakih pet in štirideset let star, životen in močen. Obraza ni bil lepega; podolgasto 1'ce in čez mero velik nos sta ga kazila; vender je sijala moža iz oeij ne^a prijaznost, Yi je bna priča dc^Tega njegovega srca. Jezdil je velikanskega konja, dobro reje-nega, in ročnik na meči mu je bil s srebrom in zlatom kovan. Tudi po drugi obleki soditi je moral biti iz plemenite rodovine. To je bil France Roj ar, lastnik grada Rojinja in gospodar petih vasij v zakotnem kraji Dolenjskega. Ko je slišal, da je dežela v zadregi, bil je on prvi z devetimi hlapci, ki se je pridružil trumi, katero je vedel Ravbar proti Sisku. France Rojar je bil stare rodovine. Pradedje njegovi so bili iz ljudstva
#
*) Še dandanes vsako leto na sv. Ahacija daP (22. junija) ob 10. uri dopolndne streže v sv. Nikolaja cerkvi v Ljubljani to sv. mašo duhovnik v masnem plašči, narejenem °d Hasanove obleke. L.
— 103 —
in še le, ko so se posebno v turških bojih in cesarskih vojskah poslavili, dobili so plemenito ime in nekaj ž njim vred, nekaj pa pozneje imovito domovanje. France nikakor ni hotel biti slabejši od trojih dedov; zato ni pomišljal, kaj mu je storiti: ali varovati mlade žene doma in sedemletno njeno pastorko, ali opasati meč in pomoči domovini k splošni blaginji. Bil je zdaj drugič oženjen. Od prve svoje žene je imel malo hčer, ljubo dekelce, ki je imela vso tiho in mirno očetovo natoro.   Ko pa je njena mati umrla, videl je France v svoji samoti, da je sila dolgočasno, ako ni gospodinje v hiši, in tudi hčerki bi bil rad pridobil drugo mater.    Zato je, čeravno uže postaren, vzel v drugi zakon mlado hčer nekega daljnega soseda.   Toda poslednji dve leti, od kar je bil drugič oženjen, moral je sam sebi spoznati, da je bilo mej vsemi dejanji v svojem življenji to poslednje najbrezpametnejše. Kajti ne samo, da je bila ženska ohola in prepirljiva, da mu je prinesla nepokoj in nezložnost v hišo, da je bila sem ter tja celo spačene natore, ampak moral je celo imeti ženo, ki ga ni ljubila,  njegovega  otroka pak kakor prava mačeha še po strani gledala, čeravno svojih ni imela.  Zato ni čuda, da je France rajši pustil po krvavem dnevi svoje hlapce, kar jih ni padlo v boji, vitezu Ravbarju, sam pak se je napotil domov le z ednim spremljevalcem.
Poglejmo zdaj še druzega izmej naših bojnikov. Ta je ravno nasprotnega videza, srednje, šibkejše po-
— 104 —
stave, čednega obličja, mladega lica in nekako živih očij, tako, da bi bil na prvi pogled poprej človeku po všeči, nego li stari njegov tovariš. Opravljen je še skrb-nejše kakor oni. Vender natančni opazovalec bi bil zapazil, s kakimi lisičjimi in hudobnimi pogledi se je zdaj in zdaj oziral na svojega tovariša; bd bi dalje opazil, da nima nikjer nobene obeze ne rane, celo na obleki nobenega bojnega madeža, da je orožje njegovo vse gladko in nepokvarjeno. Iz vsega tega se ni dalo soditi niti da ima dobro srce, ni ne, da je pogumen in hraber v boji. Vilibald Polut — tako je bilo mladeniču ime — bil je Francu po njegovi prvi ženi nekaj malega v rodu, in ker so mu bili roditelji brez imovine umrli zgodaj v mladosti, vzel ga je bil on v svojo hišo in ga je imel skoraj kakor sina svojega.
»Povej mi po pravici, Vilibald!" pravi starejši mlajšemu tovarišu. »Kaj ne, da si šel nerad z menoj v boj?"
»Zakaj ?" vpraša mladenič in gleda v tla.
»Spoznal sem, da bi bil ti rajši ostal pri domu; to mi pa nikakor ni bilo po všeči. Denašnji čas mora človek biti za vse; boja se mož ne sme ogibati, kadar ga je treba. Nečem sicer, da bi za vsako malenkost prijel za orožje, vender nekaj moškega se te mora prijeti.  Tudi v bitvi mi nisi bil po godu."
»Ali nisem delal kakor drugi?" pravi Vilibald nejevoljen.
— 105 —
»Ne vem. Zakaj si vedno za menoj stal in bolj pazil na mene, nego li na sovražnika?" pravi France in ostro pogleda mladeniča.
,»V mojih letih se mora človek vsaj malo bati za življenje. Na vas pa sem se moral časih ozreti, ko ste tako divje in brez premisleka rinili mej sovražne vojske."
„ Ce ni bilo nič druzega!" pravi vitez nekako zamolklo.
Oba jezdita potem tiho dalje. Vilibald je delal, kakor bi poslednjih besed ne bil razumel; vitez pak je temnega čela izpodbodel konja in se zamislil.
»Vilibald!" izpregovori starejši čez nekaj časa, »zdaj ti bom rekel dve besedi naravnost iz srca. — Ko sem te jaz na prošnjo ranjke svoje žene vzel v hišo, bil si ti ves drugi. Hotel sem te imeti kakor sina, in ko bi ne imel svojih sinov, namenjen si bil ti, da dobiš po meni ime in imetje moje. Ko sem se pa drugič oženil, izpremenil si se ti po polnem. Tako si nekako tih in potuhnen proti meni, da ne razumejem, kako in kaj.   Zdi se mi prav, da me ne vidiš lehko."
Stari je pri tem govorjenji gledal resnobno pred se v konjevo grivo.
Ko je končal, spoznal bi bil kdo tretji na postranskem hudobnem očesi mladeničevem, da je starejši govoril resnico.  Vender je Vilibald dejal:
»To ni res, kar pravite. Jaz vas — ljubim tako, kakor hvaležen človek."
»Hej, jezik tvoj sam mi priča, da me sovražiš. Težko se ti je izgovorila beseda »ljubim", zato ker je laž."
— 106 —
»Morebiti me pa vi ne morete trpeti in zato tako govorite!"
»Fant! uči se jezik svoj brzdati; lehko da boš moral še dolgo živeti, in učili te bodo drugi ljudje drugače nego li jaz. Kako se predrzneš meni očitati sovraštvo do tebe? Morebiti je bilo to sovraštvo, da sem te, ko nisi imel nobenega človeka, preredil in odgojil, kakor bi te ne bil oče tvoj? Morebiti je to sovraštvo in nestrpnost, nehvaležnik! da sem te uže odraslega obdržal v hiši tudi potlej, ko si očitno pokazal svojo malopridnost in nehvaležnost do mene?"
Te besede je vitez govori! resnobno; mladenič pa jih je poslušal z mrzlim in najnavadnejšim obličjem, kakor bi hotel reči: »Kaj mi je do tega, kar praviš, stara šema!" Ravno to je staremu še bolj gnalo žolč v kri.
»Vi me samo dolžite, dokazali mi niste še nobene reči," pravi Vilibald z isto malomarnostjo.
„Ali ne kaže uže to vedenje tvoje proti meni, da trdim resnico? Brez uzrokov jaz ne govorim nikdar, če boš ti s tako poštenostjo in zvestobo prehodil svet in svoje življenje, bodi vesel; želim ti to iz vsega srca, a ne zaupam ti mnogo. Sicer bi pa moral vedeti in čutiti, da ni meni opravičevati se proti tebi, da ni meni dokazovati, ampak tebi. Povem ti zdaj ob ednem, da boš mojo hišo zapustil edenkrat za vselej. Star si dovolj, išči si sreče drugod. Ko bi imel kaj srca, moral bi mi biti za te dobrote hvaležen, ki si jih užil
— 107 —
od mene. Razloge sem ti povedal, zakaj to hočem imeti, nekatere pa sam lehko veš bolje kakor jaz; zato nečem govoriti o njih."
Mladenič zopet zaničljivo s strani pogleda svojega dobrotnika in mrmra sam pred se: »Najbrž bom jaz dlje v tvoji hiši ostal kakor ti, stari suhoparnik!"
»Ce hočete uže tako imeti, zapustil bodem vašo hišo, kjer me videti ne morete," pravi Vilibald. BAli mi boste dovolili posloviti se pri milostivi gospe?"
Pri tem vprašanji se je zopet vitezu zarudelo lice.
»Pri nji nimaš ničesa opraviti; meniti se nimaš ž njo ničesa. Da ti tudi to povem, zdi se meni in še izmej služabnik Ijudij v hiši marsikomu, da si imel ti več govoriti ž njo, kakor prav. Tega pa jaz ne morem trpeti in uže pred vojsko sem imel misel, katero sem ti zdaj izrekel, da si pojdeš drugam po svetu boljšega očeta iskat. In da boš vedel" — pravi vitez s povzdig-nenim glasom — »da boš vedel, kako te poznam v globino tvojega malovrednega bitja — ti bi bil ne mara rad videl, da bi bil jaz poginil v boji; in če hočem izreči najtežjo in najgrenkejšo misel, ki me navdaja uže vse dni od boja sem: ti bi bil sam pripomogel k mojemu pogubljenju. Ni se ti treba izgovarjati. Jaz sam želim in verujem, da so moje zares težke misli prazne, kakor zelo me uže tudi tvoje čudno vedenje mej bojem hoče utrjati v njih."
Mladenič sam je po teh besedab, nekako zamolklo izgovorjenih, obledel,  bodi si, da hudobnež ni mislil,
— 108 —
da bi ga bil vitez tako globoko pregledal in njegove najskrivnejše namere spoznal, ali pa da se je bal hujšega nastopka Francetove jeze, ker je vedel, da je telesno starejši dokaj močnejši od njega in da v tedanjem času smrtno maščevanje ne bi bilo nič nenavadnega, niti neslišanega. Vender ni izkušal opravičiti se tega strahovitega obdolženja. Starejši jezdec je morebiti spoznal, kaj je v trenutji gnalo mladeniču kri z lica, ker je dejal:
»Pač bi ti bil marsikdo mej nami v prejšnjem in celo še v zdanjem času naklonil vso drugo kazen. Ne bil bi te samo spodil iz hiše, ampak — — uže veš, kaj imam v mislih. Od mene pa se nimaš bati ničesa. In kadar bom slišal, da si se po svetu dobro nosil, da si spoznal človekovo nalogo v življenji in prisvojil si kreposten in moški značaj, potem imaš pri meni še vedno pribežališče in zavetje bolj kakor vsak drugi. Zdaj sem ti povedal vse, in bodi mir besedij. Vrni se z menoj za toliko, da ti dam tvoje reči. Dobiš mojega najboljšega konja in popotnico, potem pa misli in išči, kje te čaka sreča. To je moja poslednja beseda, zato molči."
Rekši izpodbode konja in v diru jahata ob tožno deroči Kolpi bližnjemu gozdu nasproti. Solnce je stalo na višku svojega tira in je pripekalo z vso vročino poletne svoje moči. Kraj je bil samoten; le malokje se je prikazala gruča hišic, ponižna vasica ubozih slovenskih kmetov, ki se še zdaj niso bili po polnem
— 109
otresli prirojenega in v prejšnjih dneh zopet ponovljenega strahu pred starim strašnim sovražnikom svoje zemlje in vere. Marsikaka ženica je, blagoslov v srci in na jeziku,' izza ogla lesene koče gledala za jezde-čima vojakoma, ki sta tudi pomagala, da so vraga od-podili in tako njeno domačijo in njeno dete rešili iz nevarnosti in pogube. Zopet tam ja je domov jezdeča videla mlada žena, in solze so jej polile tožeče oči, kajti mislila je: če bode pač, in kdaj pač se bode vrnil moj mož poročeni ? Kaj bom reva vdova počela, in kaj bode dete nama rojeno sirota počelo, ako so ubili njega!" Ponosno in grozeče pak so v oblake moleli trdni in skalnati gradovi po bližnjih in daljnih hribih in gričih, stanovanja moči in oblasti, pravice in krivice, zaslombe in zatiranja v prejšnjem in ondanjem času, dan danes v raz valu in podrtiji le žalostne priče nekdanjih čudovitih dnij. Vrata in druga vhodišča v ta silovita zidovja so bila zaprta in resnobno je bilo videti čuvaja koračiti nad strmim robom trdnjave ter zreti v daljo po ljubljeni deželi: vse to znamenje, da je bil sovražnik v zemlji in gospodar grajski z doma.
Tiho sta bila prijezdila naša jezdeca globoko v gozd.
Mislil je vsak sebi; starejši ni hotel govoriti, mlajši pak ali se ni upal, ali pa je bil trdovraten dovolj, da mu ni bilo mari za resnobne in ostre besede, katere bi bile marsikoga pretresnile vse drugače.
Debela hraščina je rasti a okolo in okolo in košate veje so molele na ozko kolovozno pot, po kateri
— 110 —
sta se oba vojaka zdaj počasno, zdaj v lehkem dira pomikala dalje. Gladkopernate bukve so si v vetru šepetale, kako dolgo uže ni bilo v gozdu slišati druzega kakor cvileča kola kmetskega drvarja, ali zamolkel korak temnega oglarja, ki je s sekiro na plečih mimo grede skrivno Bogii potožil svojo revo, sužnost in nad-ložno pokorščino neusmiljenemu graščaku.
»Tukaj bom odjahal jaz," pravi France Rojar in pokaže na lepo tratino pod hladnim gabrijem, kjer se je voda stekala s skalnatega jarka in se zbirala v plitvi lužici.   »Konja sta žejna, tu se dii napojiti."
Vilibald ni odgovoril ničesa, skočil je še on raz konja, snel mu peneče železne uzdnice iz gobca in ga vedel do vode.
„ Konja mi boš pregrel; ali ne vidiš, da je ves vroč. Pusti ga, naj se toliko pase, da se ohladi. Potreboval ga boš še po svetu." Tako je govoril stari, in videlo se je, da se mu je jeza uže nekaj ohladila, kajti glas je bil zopet prijazen in nekako očetovski. Mladenič je sicer ubogal, spustil konja v zeleno travo; toda na obličji se mu je brala vedno še tista kljubo-valnosr. in srditi stranski pogledi na viteza niso nikakor bili priča očetovske razmere mej mladim in starim.
Rojar je bil v tem iz sedla vzel torbo in razložil nekaj mrzlih jedij po travi, poleg postavil zaprto čašo starega vina in je mignil mlajšemu, naj je in pije ž njim. Molče sta končala pojedino svojo in molče izpila vino do kaplje.
— 111 —
Vilibald je legel vznak v senco in kmalu se je videlo, da trdno spi. Stari mu je dolgo zrl v obličje in skoraj solze so mu stopile čez trepalnice doli po rjavem lici.
»Morebiti ga po krivem sodim," mislil je. „Ne — gotovo ni moglo jabolko tako daleč pasti od jablane. Njegov oče je bil prijatelj moj; vse bi mu bil zaupal, in kako bi se mogla njegova kri, ki teče po žilah temu mladeniču, tako izprevreči! Preveč sem ga obdolžil. Uže iz zahvalnosti mu ne more kaj ednakega na misel priti; saj nehvaležnost ima samo človeško natoro sebi nasproti. Ali hočem ovreči besedo, ki sem jo izgovoril? — Preostro tudi nisem ravnal, morebiti je bolje zanj. Naj gre malo po svetu, naj spoznava svet in sam sebe, pa mi bo kedaj bolj hvaležen kakor zdaj in mi bode morebiti na stare dni delal veselje."
Take misli so se vitezu podile po glavi, ko je gledal spečega mladeniča. A truden od poti in morebiti malo omočen od močne pijače, jame dremati tudi on, in kakor bi mignil, naznanjalo je mogočno hrkanje, da trdno spi.
Da ne bi bil nikdar zaspal!
Kajti ta trenutek se vzdigne mlajši tiho s tal. Plaho se ozre okolo. Posluša — daleč je bila gozdna tihota, še ptice in sapice so bile umolknile, kakor bi jih bil strah prevzel grozovitega črnega naklepa, ki se je vzbudil v mladeničevih prsih. Ozre se Vilibald na spečega dobrotnika svojega, divje mu zašije oko, roka poseže po meč in srdit šepeče mej ustni:
— 112 —
»Pač si presukan lisjak! Prav si sodil. Uže doma ti je bilo odločeno, da se ne vrneš iz boja. Zadosti dolgo si živel, naredi drugemu prostor. Ko bi te bila zadela turška sablja, bilo bi mi prav, ne bilo bi meni treba paziti nate, ne bi bilo meni treba skruniti rok. —- Je li mogoče, umoriti ga moram! Umoriti ? Ali se ne bo moj oče povzdignil iz groba in — —" Pri tej misli mladenič otrpne, poslednja zarja človeškega srca se je oglasila v njem, da ne bi storil strašnega hudodelstva, pa duh peklenske izkušnjave ga v trenutku zopet premaga. »Storiti hočem, kar mora biti! Ona mi je velela, naj ga pustim v boji, naj strežem, da ga ne bo iz turških mečev, ona mi je velela, ki je njemu poročena, njen bodi greh, jaz sem nedolžno orodje. Hajdi — na delo, zmrla roka! Sladko plačilo te čaka doma. In če se ne upaš, izgubiš vse: dom, imetje in srečo."
Zažvižgala je mečeva ostrina po zraku in priletela spečemu junaku preko glave, težko, smrtno. Kri se je pocedila, junak na tleh je čudno zastokal, kakor v spanji, genil pa se ni. V drugo je zavihtel hudodelnik orožje, v drugo je mahnil, ko zasliši stopinje po gozdu. Posluša, in čuj! to so človeške stopinje.   Brž v beg!
A spričalo mora imeti, da je stari gospodar mrtev. Pa kaj ? Glava je bila ubita, kri se je cedila, in genil se ni! »Mrtev je," reče mladi vojak, ostroge so bile hitro v konjskem boku in kakor strela je klopotal konj po poti dalje in dalje.
2.
Drvar in njegov sin.
reteklo je nekaj minut, ko stopi iz gošče kakih dvajset let star fant. Bil je slabo oblečen, v hlačah in v srajci od debelega platna; na nogah je imel lesene coklje in do kolena ne druzega obutala kakor rjavo svojo kožo. Preko edne rame mu je visela raztrgana in zašita hala do stegna, na drugi rami pak je nosil na dolgem toporišči nasajeno težko sekiro. Začrneli obraz in svetle oči so ti kazale gozdnega sina, širokopleča postava kakor tudi velikanska žilnata roka pa so pričale, da je korenite telesne moči.
„Ko bi bil le za deset stopinj hitreje nogi predeva!, da bi bil videl, komu se je tako mudilo! Presneto je nekdo hitro jezdil tod," tako je dejal mladi mož in se je malo ozrl po tratini. Zagledal je najprej Rojarjevega konja.
»Konj! šent naj me potiplje, če ni tudi kakov človek blizu. Morebiti seje skril!" reče mladenič, spesne sekiro z rame in jo trdo poprime.
»Jezus, Marija pomagaj! Mrtev človek je tu pod
hrastom!" pravi dalje, zagledavši Rojarja v krvi. Da-si
8
— 114 —
tudi je bil korenjak za dva moža, vender ga je pri tem pogledu obšel strah in nehote se je pomeknil tri stopinje nazaj. Brž se je obrnil v hosto, od koder je prišel, del roko na usta in zaklical, da je daleč odmevalo mej drevjem:
„Oče! oče!-1
Uže blizu se mu oglasi drug menj krepak glas.
„Brž, brž stopite!" vpije mladenič in v svesti, da mu je oče uže blizu, stopi bolj srčen ubitemu bliže. Odpre mu železni naprsnik in položi roko na srce. Se je bilo. Ko pa razgleda pod razklano polovico čelade presekano čepinjo in vidi, koliko krvi je ranjenec uže prelil, pravi sam v sebi: „Ta ne bo dolgo dihal in ne bo več gledal, kako solnce vzhaja."
nKaj je pa, Štete?" vpraša oče in prisopiše iz gošče. Bil je mož uže sivih las, vender po vsem sinu podoben, razven, da ga je bila starost toliko uže uklonila, da ni nosil glave tako po konci in da je bil videti malo manjši. Imel je pa na rami še težjo sekiro, kakor Stefe, znamenje, da mu žuljava roka, čeravno ostarela, vender še ni otrpnila.
„Tukaj je ubit človek, oče! Malo še diha," pravi
Štefe.
„Bog in vsi svetniki na pomaganje! To so storili Turki! So uže zopet v deželi! Te dni je bil boj, zmagali so gotovo in zdaj smo izgubljeni." Stari drvar sklene roki in kakor Boga na pomoč proseč pogleda proti nebu.
— 115 —
»Če so ga Turki ubili, oče, bil je gotovo en sam. Jaz sem dobro slišal, da so samo štiri podkve bežale tod po poti."
»Nič ne verjemi," pravi stari. »Jaz sem jih uže videl v tvojih letih. Kjer je eden, tam jih je še več blizu ; posamezni se ne razhajajo. Le brž beživa domov, če ne, nikdar več ne boš videl matere svoje, ali pa morebiti bi se ti pripetilo, kar se je uže nekateremu, da ne boš hodil dolgo po kranjski zemlji."
»Kaj hočem pa s tem človekom početi? Mrtev še ni, morebiti bi se mu dalo pomagati?"
»Pomagaj najprej sam sebi. Temu ne moreva druzega dobrega storiti, nego če ga pokopljeva, kar vender ne bo zamujeno, če naju ne bo treba pokopavati prej, kakor bi mislil.  Le hitro domov!" reče stari.
Stefeta je zdaj tudi bolj očetova misel obšla, jel se je bati za očeta in mater in sestro.
»Oče, jaz tečem domov. Gotovo bodo vedeli, če so res Turki uže tukaj. Vi pa pojdite po poti pa dobro pazite, in kjer so uglajene kolovozniee, ogledite, če je kaj sledi, če ne boste opazili ničesa, pridite sem-le nazaj. Jaz še vedno malo mislim, da jih ni, da sem slišal samo ednega. Precej pridem nazaj, če ni nič, in bom vam zaklical, vi pa meni."
Rekši izgine Štefe na dolenjo stran poti v hosti. Klopotajoče coklje so se slišale nekaj časa, ko je mladenič tekel čez suho brst in gosto grmovje. Stari drvar
pak jo je krenil po poti, od koder smo poprej videli
8*
— 116 —
prijezditi dva bojnika. Tiho je stopal, držal sekiro pod pazuho pripravljeno, oko pa mu je bilo daleč pred korakom ter je ogledalo varno in skrbno vsako grmičje, vsako drevo, vsak ovinek. Pri najmanjšem oglasku je dedec postal in poslušal.
Zopet je bilo vse tiho v samotnem gozdu. Le konj je oddaljen mirno mulil travo — nevede, da mu gospodar v nesvesti in smrti blizu leži pod košatim drevesom, udarjen od hudobnega nehvaležneža; zdaj in zdaj se je slišalo dolgočasno brglezovo kljevanje po trdi hrastovi skorji, kateremu je odgovarjala v senčnatem višku samotna žolna s tožnim svojim grlom. Ranjencu uže ni več kri tekla iz rane. Ker se je bila s časom senca zasukala toliko, da je prišel ležeči na solnce, narejala se je po obleki in obličji krvava strjena skorja. Dolgo časa je bilo preteklo. Naposled je prišel stari drvar zopet nazaj. Toda po hitrejšem in brez-skrbnejšem koraku soditi so bili vsi njegovi strahovi izginili, moral se je prepričati, da je bila njegova bojazen prazna, da Turkov ni čutiti in da je kak domačin pobil viteza. Prvo delo je bilo starcu, da je potegnil ranjenca zopet v senco, drugo pa, da mu je pregledal rano in opravek. Našel je pri njem mošno napolnjeno in iz tega je sklepal, da navaden razbojnik tu ni roke iztegnil po njem. Videvši lepe denarje, mislil je nehote na bogato plačilo za pogreb, če vitez umrje. Vender si je izbil to iz glave in rekel: »Bog in sveta Barbara mi nakloni srečno poslednjo uro!
— 117 —
Do sivih his sem pošteno živil sebe in otroke svoje, pred grobom me Bog varuj hudobnih želja. Svojemu bližnjemu ne bom voščil smrti. A čudna je ta reč kakor pokresni sneg, da se tak korenjak ni nič branil, ker ima meč v nožnici in nož za pasom in še v sedlu vem da tiči kaka tistih neznanih strelb, kakor jih je izumil novejši svet, da nas Bog varuj groma in bliska! Še jaz, kakor sem jih sedemdeset, ne dal bi se vsaki šlevi potolči na travo. Ta se je pa ednemu pustil meni in tebi nič mari, saj se vso pot sledita samo dva konja."
Tako je govoril starec sam za se in prinesel vode v svoji kapi, od bukove gobe umetno raztegneni in zdelani, ter je močil in izpiral ranjencu senci in rano. Vender poleg vsega truda svojega viteza ni mogel obuditi. Edino znamenje, da je še življenje v njem, bilo je to, da se je sem ter tja lehno zgenil in da se je obledelo lice časih nekaj zarudelo.
Zaslišijo se v tem trenutku koraki in razgovor dveh mož, ki sta se naglo bližala kraju. Po govorjenji in hoji spozna stari svojega sina, in ko stopita dva moška na svetlo, vzklikne stari drvar vesel:
»Menda te je Bog prinesel, Crtek!"
»Kdo pak me bo nosil/ odgovori mož, kateremu je veljal klik. Bil je ta novi prišlec, Črtek, majhen možak, droban in suh. Male, svetle oči so vedno na-mežikovale, kakor ne bi hotele videti gostih peg po grbavem nabranem lici. Na glavi je imel od lisičje kože nerodno skrojeno kučmo, ki je visela na levo uho.
— 118 —
Spodaj pod nogama si zastonj iskal obiitala, Črtek je rajši hodii bcsonog. V desnici je na trti privezano nosil še krvavečo vidro in železen obroč s tremi ostrimi žeblji. Težko bi bil denašnji dan človek spoznal to okorno orodje za »lisico" ali past, in vender so krvave proge po obroči in zobeh bile očitna priča, da si Crtek s tem hitro dobi mesa za v skledo. Ob boku na desni strani je pol v usnjatih hlačah tičal skrit komolec dolg nož v nožnici, takšen kakor so jih slovenski kmetje po nekaterih krajih zavoljo cesti in za brambo nosili še pred tridesetimi leti.
„Ta je eden iz gospode, maček te potiplji; ko bi vedel, da je tako hudoben in nevoščljiv, kakor naš lakomnik, le-ta iz grada, ne bi se ga teknil," pravi Crtek videvši ranjenca. »Kaj hočemo početi ž njim ? Mrtev še ni, da bi ga pokopali. A tudi mislim, če ga jaz vzamem v roke, če mu izperem udarce ter ga namažem z lisičjo in polšjo mastjo pa s kakovo rožo, da mora potlej živeti, ko bi tudi silil v pekel, kamor bodo šli menda vsi gosposki ljudje, kateri menijo, da kmet ni človek."
»Pusti zdaj svojo togoto na gospodo: pomagaj, da moža spraviva domov; tu ne bo ležal. Morebiti bi bil še umrl tu v hosti, ko bi ga ne bila našla s Ste-fetom.  Turkov ni čutiti nikjer," dejal je drvar.
»Turkov? kaj še! Kaj ne vesta, da so uže včeraj povedali, kako so jih potrli naši in hrvaški možje? Jaz pravim, da jih ne bo več, in nikoli boljšega nego
— 119 —
to, ker ti tatovi so še hujši kakor naši volkovi in naši gospodje, ki poštenemu človeku branijo žival loviti in pobijati, katero je Bog ustvaril za potrebne ljudi, pa ni nič razsodil ni rekel, da jo sme jesti sam6 graščak!"
»Jaz sem bil ves v strahu uže blizu doma tekel, čeravno nisem verjel, kar so trdili oče. Zase se nisem bal, naj bodo Turki doma ali tukaj, ali za mater in sestro! Dobro, da sem vas dobil, Crtek! Ko bi vas ne bilo, tekel bi bil do doma in še bi morebiti ne bil ničesa zvedel, ampak domače ljudi bi bil pripravil v nepotreben strah," govori Stefe, ki je bil v tem dva kola s trtami prevezal in počez prepel zelenih vej.
»Vidva ves teden po gozdu rijeta in drevje iz-podjedata, zato pa ne vesta ničesa, kaj se godi okrog," pravi Crtek in tiplje ranjenca po glavi in po okrvavljenih krajih života. »Jaz pravim, da ne bo umrl, valjal se bo pa valjal lep čas, predno bo stal na svojih nogah. Kar nesimo ga v kočo, če je prav eden hudih gospodov, naj se okreva in naj spozna, da ima kmetski človek tako srce kakor on, ali pa še boljše. Morebiti bom jaz tudi kedaj tako bolan ležal, da bo prežala smrt na moje kosti, in tačas mi bo takisto po všeči, če me bo kdo zavlekel v posteljo ali mi snel kapo z glave."
„Bolnikom streči in mrtvece pokopavati je telesno dobro delo in Bog je bo povrnil,"  pravi drvar.
Za tem poprimejo vsi trije možaki Rojarja in ga deno na nosilnico, ki jo je bil zgotovil Štefe. Oče
— 120
in sin primeta vsak na ednem konci za kola, Crtek pa ujame konja in vsi trije odidejo z ranjencem in konjem po ozki, komaj razločni stezi pod gostimi bukovimi vejami proti vodi navzdol.
3.
V gradu.
a nevisokem, okolo in okolo z zelenim poljem omejenem hribci je stal skromni gradič R o j i n j e. Proti zahodu so ga varovali visoki skalnati skladi iz stvarnikove roke; na drugi strani pak, kjer se je laglje prišlo do zidanja, branil ga je globok prekop in visok zid. Posestva okrog ravno ni bilo veliko ; vender Rojarji, umni gospodarji in mirni gospodje, znali so v tihih časih varčno in pametno živeti in so si tako napravili lepo imetje v drugem blagu. Pohlevne vasice okrog, ki so imele v Rojinji delati tlako, bile so zadovoljnejše s svojo gospodo, kakor kmetje mogočnih plemenitnikov. Zato je pa tudi marsikatera molitvica v poletnem večeru puhtela iz nizke koče proti nebu, naj Bog srečno privede dobrega gospodarja Rojarja in njegove hlapce, vaške mladeniče, iz turške vojske.
Solnce je stalo uže na robu v zapadu in zmerom večje in večje so narastale sence sadnega drevja pod gradom. V prostorni izbi v zgornjem nadstropji je na oknu slone .v mislih utopljena grajska gospa Rojarjeva zrla v daljo.  Bila je ženska kakih štiri in dvajset let
— 122 —
stara, krasno oblečena in nenavadne telesne lepote. Njene oči so bile obrnene proti gozdu, od koder je poglavitna pot držala proti gradu. Nestrpljivo je vedno in v edno mer zrla tjakaj v daljo. Morebiti je pričakovala moža? Težko, kajti znano je bilo vsem, celo služabnikom, da se ne meni mnogo zanj. Ali težko je človeku videti v srce, zato ni nobeden mogel vedeti, kaj je tedaj želela v srci.
Za njo je na stoličku slonelo nežno, sedemletno dekletce. Žalostno je povešalo glavico in v velikem modrem očesci se je bliščala tiha solza. Bila je to Anica, Rojarjeva hči iz prvega zakona. Večkrat je uže dete vprašalo svoje mačehe, kedaj pač pride ljubi oče domov. Ali mačeha, namesto da bi bila tolažila hčer, ni jej odgovarjala ničesa, ali pa jej osorno rekla: „Turki mu bodo glavo odsekali in morebiti ga ne bode več." Da-si tudi dekletce tega mačehi ni verjelo, vender je pustilo svoje navadne igre pri miru in je tiho ihte sedelo sredi sobe in morebiti nedolžno oko proti nebu * obračalo in molilo, da bi res ne bilo, kar pripoveduje huda mati.
Zdajci zapazi mlada žena z okna posamnega jezdeca, prišedšega iz gozda. V mraku ga od daleč ni mogla razločiti. Zdel se jej je velik, morebiti je mož njen, mislila je in prebledela. Ko pa je pridirjal bliže, spoznala je, da to ni Rojarjeva nespretna podoba; spoznala je — in oči so jej jele strastno sijati in nemirno se je iztegovala čez okno —: to je Vilibald sam.
— 123 —
Naglo je zaprla okno in skozi duri venkaj tekla po stopnicah doli na dvorišče. Malo dekle je mirno dalje sedelo in ni zapazilo ničesa, kar je mater tako čudovito genilo.
Na naglem se zdaj po gradu raznese od ust do ust strašna novica, katero je prinesel Vilibald, da je gospodar France Rojar od Turkov ubit obležal na daljnem polji. »Drugi dan po bitvi sva se napotila domov" — tako je pravil mladenič strmečim hlapcem — „in sva bila uže dobro daleč od bojišča. Kar naju zajame velika tolpa turških begunov, braniva se na vso moč, on pade, jaz pa sem komaj ušel." In kako bi bilo mogoče, da bi ljudje ne bili verjeli mladeniču?
Le edna oseba v gradu ni verjela mladeničevi besedi, namreč žena Rojarjeva. Hlinavsko se je sicer silila hudodelnica na jok, dokler so jo drugi ljudje videli; ko pa sta bila z Vilibaldom sama, obrisala je posiljene solze in vprašala:
„Torej ga res ne bo več nazaj ? Ali dobro včš, da je mrtev?"
Glas se jej je pri tem vprašanji tresel in lepo lice je čisto izgubilo rudečo barvo, kajti vest jej je očitala njeno strašno krivdo.
»Moj meč ti je priča, moja roka in moje oko, da ti ne bo nikdar več prišel živ v sobo."
»Tvoj meč?" povzame ženska in strah jej pretrese ude — „Kaj ? ti vender nisi s svojo roko---?"
— 124 —
„S svojo roko," reče mladenič, kakor bi pravil kako navadno reč — „jaz sam sem ga moral usmrtiti, ker se Turkom ni dal. Zares to ni bilo lehko delo in varno ne, vender storil sem vse zavoljo tebe in besede tvoje."
^Nesrečnež! tega jaz nisem velela!" — vzklikne ženska in pade na sedež ter pokrije bledo lice; v vsej strahoti in grozovitosti jej stopi njena in njegova hudobija pred oči.
»Nisi velela? Kaj pak so pomenile besede, katere si mi pri slovesu šepnila na uho ? — Pridi sam domov ! rekla si mi. Jaz sem se zatajil sam in človeško čustvo v sebi, da sem izpolnil željo tvojo. Prišel sem sam domov, kakor si mi velela".
„Strani, morilca te jaz nisem hotela! In zdaj še na mene odrivaš strašni krvavi greh!"
„Ce si se bala greha, zakaj nisi ljubila moža, zakaj si se meni obetala? Pač si neumna. Kaj ni vse edno, ko bi ga bili Turki ubili, ali če sem ga jaz eden-krat udaril? Mrtev bi bil tako ali tako. Zdaj ga ni, ne misli nanj, ampak kar si želela in sem jaz želel, to se zdaj lehko izpolni. Zdaj se lehko vzameva. Svet mora verjeti, da je padel pod turško sabljo."
„AJi kaj, če pride na dan? Kaj, če ljudje zvedo, da si ti pobojnik?" pravi ona s strahom.
,To ni mogoče, žive duše ni bilo blizu. Drevje ne more govoriti, to je prazen strah," pravi Vilibald, a poznalo se je, da je bilo tudi njega groza te misli.
— 125 -
„Ali morebiti ga nisi do mrtvega, o kaj bi bilo, ko bi bil ostal živ in prišel nazaj ?" govori ona.
„Ce ni od kamena njegova glava, ne more se vzdigniti nikdar več. Ne straši se, ni treba misliti na to. Bode uže vse prav in srečna bova živela brez njega. Ko bi ga ne bil, moral bi bil iti jaz in morebiti tudi ti po daljnem svetu za kruhom, kajti vedel je vse, kaj je mej nama. Po poti mi je prepovedal, nikdar več ne stopiti pred-te in v njegov dom. Tako vidiš, da sem to moral storiti v obrambo tvojo. Pred vsem svetom bi te bil postavil v sram," govoril je Vilibald.
Dokler ima človek krščanske misli dobrega vedenja, dokler se ravna po pravilih in postavah, ki mu jih je Bog sam vsadil v njegovo natoro, in ne pozabi zlatih in blagih naukov, katere je pobožna mati vcepila še v mlado srce: dotle se varuje hudobije in se ustraši zlega nepoštenega namena; dotle mu ni moči razumeti, kako morejo nekateri ljudje tako zatajiti vsako čustvo ljubezni do bližnjega in strah pred božjim maščevanjem, da store grozovito krivico. Ali kadar se človek uda poželenju in strasti, tedaj ogluši in oslepi. Potlej zatare tisti glas, ki mu veli: to je prav, in to ni prav, on ne posluša vesti, ne vidi smrti pred seboj, ne misli na posmrtno življenje.
Le edno je, kar vidi, kar hoče doseči, in to je: poželenje svoje. In ako je strast dosegla najvišjo stopinjo, ne mara potem za nobeno postavo, vsakega dovoljenega in krivičnega pomočka se poprime, da vse
— 126 —
zavfre in zadrege premaga in pride do namena svojega. Lehko se taki ljudje začasno utolažijo in si za nekoliko časa upokoje vest, toda Bog je naredil, da imajo vednega sodnika sami v sebi, da jim vest nikdar popolnoma ne zaspi.
Tako sta se tudi naša dva mlada človeka kmalu znala ntolažiti in sta si celo delala upanje, da bosta srečno živela.
Čudno se je sicer zdelo Rojarjevim hlapcem, ko so prišli iz boja in niso našli gospodarja uže doma. Vender se jim je lehko mogoče videlo, da je drhal raz-tepenih Turkov udarila na dva samotna vojaka in jim usmrtila ljubega gospoda. In tako ni nihče slutil v nebo vpijoče krivice in hudobije.
Nekaj tednov potem je bilo v okolici slišati, da Rojarjeva vdova posebno rada vidi rejenca svojega prejšnjega moža in da ga misli vzeti v zakon. In ker se je mladi človek znal prilizniti in prikupiti ljudem, niso imeli ničesa govoriti zoper to; mnogo jih je bilo celo, ki so mladeniču privoščili to navidezno srečo, ker so ga imeli za poštenega, nič napečnega človeka. Samo nekaj je bilo, kar ljudem ni bilo po všeči, in česar marsikdo ni verjel, namreč pravljica, da nova dva zaročenca ne moreta videti hčerke Rojarjeve, Anice.
To ubogo dekletce res ni imelo nobene vesele ure več, ko je slišalo, da očeta ne bode domov, da je umrl v daljnem kraji. Saj po materini smrti ni imelo nobenega človeka, do katerega bi se bilo z zaupljivo
— 127 —
ljubeznijo obrnilo; le oče ga je ljubil kakor svoje oko, mačeha se ni uže poprej veliko menila za otroka. Zdaj ko so se okolnosti tako izpremenile, bilo je dekletce popolnoma zapuščeno. Nihče ni vprašal po nji, nihče jej ni brisal nedolžnih solz z mladega lica, celo stara pestuna je morala pobrati svoja kopita in iti iz graščine, ker se je predrznila pritožiti se pri gospe, da je otroku slabo in da ne bode dolgo živelo, če se bo tako malomarno ravnalo ž njim. Od dne do dne so bolj ginile rudeče rožice z dekličinih lic, tako da je stari služabnik Jarnej, kateremu se je Anica smilila, dostikrat z glavo majal in nejevoljen nekaterim svojim tovarišem pravil, da denašnji dan ljudje nimajo nič srca in da, če bo tako šlo, mora naposled uboga, zapuščena in zametovana hči ranjkega gospoda še poginiti.
„Ej, ko bi bil ranjki gospod tako vedel, da se bo po njegovi smrti otroku tako slabo godilo, nikdar bi se ne bil dal Turkom ubiti, ampak naj jih je trideset prišlo nanj, bil bi jih rajši eden in trideset po-tepel in pognal," rekel je stari Jarnej Tonetu prijatelju svojemu na uho.
„Menim!u — odgovori Tone. „AH bi bil pa doma ostal. Pa kaj čemo, človek ne ve, kje ga nesreča čaka in ne more drugim gledati v srca. Kdo bi bil pred letom mislil, da je ta Vilibald tako nehvaležen, kakor se zdaj kaže proti dekliču, ki je dober in tih kakor angelj iz neba."
— 128 —
»Kdo mislil!" je šepetal Jarnej. »Pov^m ti, Tone, da jaz nisem samo mislil, ampak sem tndi vedel. Jaz sem uže trd in star in na pol brljav, pa sem vender na pol izvohal, da sta z gospo, več, kakor je prav."
»Zakaj pa nisi gospodu povedal, morebiti bi bil ostal doma?"
»Saj sem ga opomnil, ravno predno se je na-pravljal na vojsko. Pa meniš, da je verjel, prav nič ti pravim. Beži čenča, beži, tako mi je dejal in na vse to sem jaz ostal čenča — res je tako," pravi Jarnej žalosten.
»Ej, saj je Bog še živ!" pristavi Tone.
»In pravijo, da je Bog oče sirot, kar je tudi res. Zatorej bo uže on vse zapeljal na prave kolovozne," pritsd. Jatnej.
»Midva morebiti uže poprej umrjeva, predno tega učakava, kajti na konci sva."
»Umrl bom, umrl, morebiti prej kakor mislim,* pritrdi Jarnej, »ali vodo jima bom še skalil pred smrtjo. Le meni verjemi, ta naš mladi gospod se zna res ljudem pridobrikati, pa ni za pol polovičarja prida na njem. Star sem in ljudi poznam in vem, da — samo tebi povem to besedo — on bi najrajši videl, naj bi Anica umrla, da bi potem on imel vse in babnica — Bog mi greh odpusti, da gospodinjo svojo na tihem tako imenujem. Ali jaz jima bom skalil vodo. 0 božiči grem strani. Še vem, kje je Rojarjeva rodovina v četrtem kolenu ranjkemu gospodu v krvi. Tja bom
— 129 —
sel in bom vse .povedal, kako Bsvet pelja in misli*. Ko bi imel do konca sveta vleči nogi, šel bom, boš uže videl." —
„Ti si uže mož!" — pravi Tone, „prav praviš, naj še svet v£, kar veva midva. Kadar pojdeš, bodem jaz dal za vrč vina, da ga bova izpila za popotnico."
Tako sta stara dva poštenjaka ugibala in sta se razšla vsak po opravku svojem.
ti
V koči pri Kolpi.
oletje je bilo minilo.  Hladni dnevi so pregnali
lfgK4 vročino pasjih dnij in mrzla burja je piskala HBMI okrog nizkih streh po slovenski deželi. Kmet je boje se zime in snega poslednje poljske pridelke pospravljal v shrambe in proti mraku uže rad zahajal v gorko zakurjeno izbo.
Blizu Kolpe je samotno stala koča našega drvarja. Na nerodnih, pol obtesanih brunih in bornem skladu, kakor tudi na luknjati slamnati strehi se je videlo, da so bili stanovalci tega pohištva uže iz starodav-nosti ubogi ljudje, ki od roda do roda niso druzega prosili Boga, kakor: „daj nam vsakdanji kruh, za drugo bomo uže potrpeli in prebili do smrti." Konci hiše je bil prislonen s protjem opleten hlev, v katerem je stala marogasta stara krava in nekaj koz, nad njim pak je bil oder obilo z mrvo natlačen, in to je bilo vse blago revne družine.
Hišica je stala na jako prijetnem kraji. Za hrbtom so se dvigale visoke skale in vrhu njih se je začenjal prostoren gozd, v katerem so uže od nekdaj
— 131 —
očetje iz koče pri Kolpi za, tri ure oddaljeni grad drva sekali in za to delo dobivali po nekaj meric žita in druzega živeža. Pred kočo pak in na obe plati se je razgrinjala lepa tratina do. vode. To je bilo drvarjevo polje in travnik in pašnik.
Solnce je bilo uže nizko in zapadni gozd je čim dalje bolj zasenčeval zeleno tratino in skalovito pobrežje.
Pred drvarjevo kočo je na leseni klopici sedel velik mož, kateremu se je uže po lepi obleki poznalo, da ni gospodar te borne bajte. Bil je v lice bled in zelo shujšan, očitno znamenje, da je ravno vstal od dolge bolezni. Preko čela je bil obezan s tenko ruto in čez prsi je skrbno zategoval velik plašč, da bi sa zavaroval večernemu hladu in lehki, pa precej mrzli sapi. Pred njim se je v travi pasel velikanski konj, katerega je mož z nekim veseljem gledal, kako hiti muliti na pol velo travo.
Bralec je morebiti uže ugenil, da to ni nihče drugi, kakor France Rojar, gospod iz Rojinj.
Po dolgi bolezni je vitez danes v prvo vstal z nbbžne postelje. Vsi so trdili, da bode umrl na svojih ranah in mrzlični bolezni, katera se ga je bila polotila zavoljo preobilega odtoka krvi; le stari sosed črtek je na svoje polšje, lisičje in druge masti in svoje rože, s katerimi je zdravil bolnika, tolikanj zaupal, da je vedno pričal, prej nego pride zima, bode šel tuji gospod uže lehko domov.   In kakor vidimo, stari se ni
zmotil.  Poslednjih štirinajst dnij ga celo več ni bilo
o*
— 132 —
k bolnika, ko je videl, da ni nevarnosti več in da ga bode natora sama popolnoma zacelila in ozdravila.
Kakor vsak novo ozdraveli človek, tako je tudi Rojar z veseljem, dejal bi, novic rojen ogledoval nebo in živahno okolico, vender so to veselje kalile druge misli, ki so mu nehote in vedno silile v glavo. Mislil je na dom, na ženo, na otroka in — morebiti na svojega pobojnika. Ni si še zdaj mogel popolnoma razjasniti, kaj je pač moglo nekdaj tako dobrega mladeniča, ki ee mu je imel za toliko zahvaljevati, kaj ga je moglo navesti v tako strašno hudodelstvo. Mislil si je vsakovrstne reči, našel je tudi pravi uzrok, pa zopet si je vse ovrgel in jel j« dvojiti, če je vse res, kar je doživel in skoraj je menil, da so vse to le sanje, da kaj ednakega ni mogoče v človeškem življenji.
BAli se ne boste prehladili, gospod?" — S tem ogovorom vzbudi Reza, mlada, lepa deklica, drvarjeva hči, Rojarja iz grenkobnih njegovih spominov in iz pre-jnišljanja, — BAli bi ne bilo bolje, da bi šli na gorko, zunaj je hladno."
Gospodu se je bledo lice nekaj razjasnilo; kajti dekle se mu je bilo ze!6 prikupilo s svojo ljubeznijo in pripravnostjo, katero je v postrežbi v vsej dolgi bolezni lehko videl. Ta nova skrbljivost ga je genila in dejal je:
„Ne, deklica ljuba, hlad mi dobro de. Sedi tukaj k meni, mati bo uže sama skuhala večerjo, pa mi kaj povej.*
— 133 —
Dekle se je zarudelo, približalo se, pa ni vedelo, ali bi bilo prav ali ne, sesti k visokemu gospoda.
»Kaj boš rajša storila," vpraša jo vitez dalje »ali se boš možila tukaj doma, ali pojdeš z menoj k moji hčeri v moj grad?"
Deklica ni vedela, kaj bi rekla, naposled pak je dejala: »Saj nam niste še povedali, da imate hčer." Da-si tudi je namreč Rojar štiri mesece ležal bolan v drvarjevi hišici, vender ljudje niso zvedeli, ni kdo, ni od kod je, celo ne, kdo ga je pobil. Nekoliko se niso upali opraševati, z druge plati pa gospod ni hotel rad razkladati na zvedave besede in je vselej govorico za-suknil, če je kdo začel besediti o tem.
»Pač imam hčerko, dobrega srca je kakor ti, in če jej bodem povedal, da si mi ti v moji bolezni stregla, rada te bode imela," reče Rojar in pol glasno vzdihne.
»Ali je toliko stara, kakor jaz?" vpraša deklica, ki jo je neko veselje obšlo, če je mislila, kako lepo se mora živeti v gradu.
»Mlajša je od tebe, pol otrok še."
»Oh, kako se boste z materjo veselili, ko pridete zdravi domov," reče deklica, pa pri tej priči se ustraši in kesa, da je to izrekla, kajti gospodov obraz zatemni in obrvi se čudno zvlečejo na čelu. Rojarju je morebiti pri dekličinih besedah prišlo na misel, kaj bo našel, ko pride domov; morebiti je mislil, kako strahovito se bode maščeval nad pobojnikom svojim;
— 134 —
dekle pak je mislilo, da je gospoda razžalilo, ker je rekla njegove hčere materi »mati8 in ne »gospa", kakor bi se reči moralo po njeni uvidnosti. Vsa v zadregi je ravno mislila, kako bi svojo namišljeno nerodnost poravnala, ko gospod sam izpregovori in vpraša:
»Kdo je le-6ni tam v čolnu?"
Po Kolpi je plaval čolnič in v njem je stal majhen mož, ki se v mraku ni dal razločiti ni poznati.
„Oj, to je gotovo strije Crtek," vzkliknilo je dekle. Ko je čolnič dohajal bliže in bliže in se je na ugibih veslačevih poznala mala suha podoba Crtkovega strijca, videla je drvarjeva Reza, da še dva druga moška sedita v čolnu, katera je lehko poznala, da sta oče in brat Stefe.
»Kako je to, da tega moža, ki mu praviš Crtek, uže tako dolgo ni bilo blizu?" vpraša Rojar.
»On gre vsako jesen po svetu," pravi Reza. »Ljudje ga daleč po deželi poznajo in pravijo, da vse ve, kaj pomaga za to in to bolezen. Vselej prinese obilo denarja domov, in ve mnogo povedati, kaj in kako se godi po druzih krajih."
V tem so bili možaki iz čolna stopili na trato. Crtek je privezal svoj čolniček, in ker je Rojarja v večernem hladu pretresel nekak mraz, šel je v kočo, kamor so šli za njim tudi drugi.
Kmalu je sedela vsa druščina, Rojar, Crtek in drvar. Crtek je jel praviti, kako je s culo na rami in palico v roki potoval po bližnjih in daljnih krajih soseščine, koliko
— 135 —
je v tej in oni krčmi prodal svojih zdravil, kako ga ljudje povsod radi vidijo, kako je nekemu graščakti, ki ga je ravno lansko leto hotel zapreti kakor goljufa in sleparja, letos ozdravil lepega konja in mu tako „prav pod nos dal", itd.
„Pa tudi lepo svatovščino sem videl!" dejal je Crtek, ko je uže močno vse povedal.
„Kak.šna je bila?" vpraša ga stari sosed.
„Le počakajte, vso pravljico bom vam povedal, kakor sem jo slišal," pripoveduje Crtek. — „Neki kranjski gospod, precej daleč od nas — jaz bi vam lehko z imenom povedal njegovo graščino, pa saj ne veste kje je — ta je bil tako pameten, da se je šel drugič ženit, čeravno je bil, kakor se govori, uže postaren. Vzel si je še celo mlado ženo in ni mislil, kaj pravi govorica, da staro in mlado ne gre v edno malho. Žena ga ni marala dosti in ko je vstal turški boj to poletje, silila ga je na Turka, češ, naj starec ostane na bojišči. In res je bil gospod uže zopet tako pameten, da je ženico ubogal in šel na Turka. Kakor se je pripetilo uže nekateremu poštenemu človeku, tako tudi njega ni bilo več nazaj. V boji je starec tako mahal in tolkel okrog sebe, da je izteknil smrt. Turek ga je prebodel čez trebuh, da ni dihnil nikdar več. No, to se je doma povedalo in babnici je bilo prav po všeči in vzela je precej druzega. Kaj menite koga? Rejenca svojega moža. Brž nekaj mesecev potlej je prišel da-
— 136 —
hoven oče menih iz nekega kloštra in ja je poročil. Jaz sem bil ravno naletel na poroko."
Rojar, ki poprej ni poslušal mnogo črtkovega pripovedovanja, ampak po svoji navadi zamišljen sedel, vzdignil je pri tej poslednji pripovedi glavo in vedno bolj bledelo je njegovo lice, vedno živahneje 80 se mu svetile oči.
»Kje je bilo to?" vprašal je s takim glasom, da so ga vsi preplašeni pogledali:
„Saj res," pravi Crtek — »vi boste morebiti vedeli za kraj, če ste nže dosti hodili po deželi. Na R o j i n j i se pravi gradu."
Vitez pokrije z dlanjo obraz in se nasloni na mizo. Bilo mu je huje in teže kakor tačas, ko ga je potuhneni morilec mahnil po glavi. Kri mu je vrela po glavi in globoko je vzdihnil, kakor bi umiral. Crtku, ki je hotel na dolgo in dobro popisovati, kako je bilo ženitovanje, zastala je beseda v goltanei in ustrašeni so domači vpraševali gospoda, ali mu je slabše, in mu dajali razne svete-
Toda to ni trajalo dolgo. Rojar se ohrabri, vstane, gre dvakrat po izbi gori in doli, postoji naposled in reče: »Jutri zjutraj grem."
Zastonj je bilo, da je Crtek z. glavo majal in dejal: „Ce greste uže zdaj na pot, povrne se vam bolezen." Zastonj so ga pošteni drvarjevi ljudje s strahom prosili, naj ostane še nekoliko dnij, da se okrepi. Vsega tega gospod ni poslušal, ostal je pri besedi,
— 137 —
da drago jutro odjezdi; pristavil je samo to, da ga Štefe spremlja, kar sta tudi privolila oče in mati, čeravno se nista rada ločila od sina, ki jima je bil podpora na starost. Vitez jima je obljubil, da bodo ali vsi lehko prišli za Štefetom, ali pa da pride ta nazaj, ako jim ne bi ugajalo TOtiti se na "njegovo lastnijo, kjer jim bode življenje laglje in brezskrbnejše. Tisto ponudbo je storil tudi Crtku. Staremu lovcu so prišle solze v oči, vender je zmajal z glavo in dejal: „Mislil sem časih, da so vsa gospoda brez srca; vi ste pa dobri, kakor zdaj vidim. Ali jaz bi najrajši ta pri svoji vodi umrl in si ne želim z vami. Obiskal vas bom, obiskal, če mi povčste, kje je vaš grad. Bog vam daj še dolgo zdravje in srečo." Crtek ni hotel nobenega denarja vzeti od viteza, rekel je: „Kadar mi ga bo treba, tačas pridem ponj."
Rojar je ležal poslednjo noč v gostoljubni, preprosti koči, ki ga je otela smrti; toda spati ni mogel. Misli na dom, na reči, ki so se po Črtkovih besedah tam prigodile, podile so mu spanec z očij.
Drugo jutro se je poslovil od preprostih, priljubljenih mu ljudij in je-odpotoval na konji; Štefe ga je spremljal peš vštric njega hode.
5.
Čuden dogodek na Rojinji.
a gradu Rojinji se je bila res prigodila tista iz-prememba, katero je Crtek slišal na svojem po-
BBfifa to vanj i. Vilibald je bil vzel vdovo ali bolj prav ženo Rojarjevo, katerega so imeli vsi za mrtvega. Dosegla sta bila ta dva človeka zvrho svojih naklepov; vender tega pravljica ne ve povedati, ali sta bila v resnici srečna in zadovoljna. Lehko si je misliti in. najbrž bi se človek ne motil, če bi rekel, da jima je v najlepših urah prišel mrtvi gospod kakor strašilo pred oči in spomin njijinega mejsebojnega hudodelstva jima pač ni mogel naslajati spanca.
Bilo je kaka dva dni po prigodku, ki smo ga ▼ prejšnjem odstavku povedali, ko se je nekaj v Rojinji pripetilo, česar ni bilo slišati vsak dan. Anice je namreč na naglem v gradu zmanjkalo. Nihče ni mogel vedeti in misliti, kam bi bila mogla še otroška deklica sama pobegniti na tako mrazen dan, ko je začela jesenska burja celo sneg nameravati.
— 139 —
Stari služabniki, ki so se prejšnjega gospoda še vedno hvaležno spominjali in zavoljo tega ubogo, zdaj toliko zapuščeno deklico milovali, jeli so zdaj vedno očitneje godrnjati in so se tem bolj jezili, ker nista hotela ni gospod ni gospa nikamor poslati otroka iskat, ampak sta oba malokatero govorila o tem, kakor ne bi bilo nič posebnega, in če se je uže kateri zmenil o tem, grozil se je kaznovati deklico, kadar pride domov.
Popoludne tistega dne je še le hlapec Jarnej, ki ni imel od straha ni miru ni počitka in je vrlo rentačil na gospodo, zvedel od stare dekle, da je Anica pbslednje dni vedno jokaje govorila ob očetu, ter da jej je pravila, kako se jej je uže večkrat sanjalo, da je očeta srečala v hosti. Starka je potem, da bi ubogo deklico utolažila, vedeževala iz teh sanj, da oče najbrž ni umrl, ampak da so ga Turki ujeli in da bo prišel nazaj. Iz vsega tega je Jarnej po natornem svojem razumu sodil in ugibal, da je najbrž brezumno dete šlo res očeta iskat tja, kjer ga je videlo v sanjah.
Ko je Jarnej ravno delal take sklepe in jih na dvorišči razkladal svojim tovarišem, prišel je novi gospodar Vilibald skozi vrata. Jarnej stopi torej predenj in ga vpraša, ali ne bi bilo dobro, da bi kaka dva hlapca šla malo pogledat po okolici.
„Ni potreba," odgovori gospod, Bsaj ni dve leti staro. Kadar jo bo zeblo, bode uže prišla domov; saj ve\ od kod je šla.   Ali nimaš druzega dela?"
— HO —
To se je staremu služabniku zdelo vender preveč; zavnelo mu je kri in dejal je:
»Jaz in mi vsi ne vemo za boljše delo, kakor da poiščemo hčer ranjkega svojega gospoda. Njen je grad in mi vsi."
Vilibald je svetlo in jezno pogledal starea. Ko bi bil ta sam, čutil bi bil morebiti jezo njegovo. Ali zdaj je gospod videl samo temne in srdite poglede svojih hlapcev, premagal je za hip srd in dejal:
»Pojdi, kamor hočeš, s teboj tako ni mnogo opraviti, če si doma ali te ni. Ne maram, če te ni več/
»Od svojih mladih kolen sem bil v tem gradu," pravi Jarnej. »Poprejšnji gospod je bil takov, da ga ne bo več ednakega na Rojinji, vender me je rad imel. če me vi nahajate drugačnega, bodem pa šel, toda poprej moram še otroka najti. Dajte nam tri konje, jaz sem star in Tone in Vrban ne moremo hoditi, posebno ker se mudi. Dekle bo zmrznilo in vi boste vse imeli na vesti — ne jaz."
»Ti pes, tako se govori z menoj, poberi se mi za vselej! Čakaj, ti bom uže dal konja," rjul je srdit mladi gospodar in potegnil bodalo; toda trije koreniti hlapci so molče pa s svetlimi očmi stopili pred Jarneja.
Razkačen je odšel gospodar v grad in zažugal hlapcem: »Jaz vam bom uže posvetil."
»Zdaj gremo službe iskat," reče eden upornikov.
»Poprej pa še otroka ranjkega gospoda," pravi Jarnej.
— 141 —
„če se poprej poberemo od tega-volka, bolje je," pristavi tretji.
„Jaz tudi mislim, da te ne bo pozabil, in verjemite mi, mej našimi tovariši bo dobil ljudij, ki nam pojdejo za kožo," pravi Vrban.
„Nič se ne bojte," reče Jarnej. „Dosti je še poštenih gospodov, službe se ne manjka. Naš volk ima pa tudi dan na dan menj prijateljev. Saj nismo ničosa storili. Le zložni bodimo, pa se bo nas bolj bal, kakor mi njega."
Tisti večer še je potem tropica hlapcev zapustila Vilibaldovo službo in stanovanje.
Ko se je popolnoma zmračilo, potihnila je burja; ali sneg je zmerom gosteje naletoval izpod neba in za pol komolca na debelo ga je napadlo. Tudi je bilo precej hladno pod milim nebom in vsakdo se je najrajši uže v gorko izbo pomeknil in sedel blizu zakurjene peči.
Pravljica nam je ohranila čudovit obraz iz te noči. Pravijo, da je v gozdu, malo oddaljena od poglavitne poti, stala samotna smreka. Sneg, ki je bil pregrnil uže povsod odejo svojo, ostajal in obešal se je v debelih plahtah po gostih zelenih vejah in je tako puščal suho, nepokrito zemljo ob deblu okrog smreke. Na mahu pod smreko pak je čepela uboga deklica še otročjih let, grajska hči. Solze so jej bile zmočile lice in lehko obleko; vender ko je noč razgrinjala čim dlje tem bolj črna krila, ni moglo revišče uže
— 142 —
več jokati, le zdaj pa zdaj je zaihtelo in s slabim glasom klicalo ljudij, zlasti očeta. Mladi ročici sta vedno bolj plaveli in tresla se je vsa od mraza, kakor šiba na vodi. Vender nihče ni odgovoril na otročji klic, vse je bilo tiho; le lehko šumenje na suho listnato grmovje padajočega snega, lajanje izpod skale prišedše lisice v dalji in grozovito tuljenje ponočnega volka se je zdaj tu zdaj tam oglašalo v smrtni strah ubo-zemu otroku.
Ravno zdaj bi bil človek skozi redko grmovje ih drevje zapazil v nočnem mraku dve črni podobi, ki sta se vedno bolj bližali kraju. Smreka ni stala več nego za dober streljaj od poti navzgor. Bila sta dva popotnika, eden na konji, drugi peš. Konj je gazil sneg v celo in spehan je koracal sopotnik po konjskih stopinjah. Oba sta bila zavita in zavarovana pred mrazom : jezdec v velik plašč, ki je pokrival še pol konja, pešec pa v veliko plahto, ki mu je sezala do peta.
j,Ce si truden, sedi na konja za menoj!" , pravi jezdec ih ustavi konja, .......
»Ne grem na konja, gospod!" odgovori oni »saj sem vam uže dejal, da nisem vajen sedeti na konji, bolj brez .skrbi stopam s svojima nogama. Sneg je tudi čim dalje večji; ko bi oba sedela na konji, ne bo mogel gaziti in še v kake. žamete vas zanese potem. Le jezdite sami, jaz nisem truden.". .
Pomikala sta se, potlej počasi dalje. Uže sta šla mimo velike smreke in nobenega glasu nista sli-
— 143 —
šala, bodi ši, da sta si bila preveč ušesa zadelala s plašči, ali pa, da je bil otrok v dve gube zlezel in od zmrzovanja in straha nesvesten. Toda komaj sta bila štirideset korakov dalje prišla, ko jezdec obdrži konja in vpraša tovariša:
„Ali nisi ničesa slišal?"
„Slišal sem, to je mlada lisica," pravi mlajši tovariš šepetaje. Poznalo se je pa na glasu, da sam ne verjame besedi svoji. Štefe — kajti on je bil in Rojar — slišal je dosti od Črtka in matere svoje o divjem moži, kako ljudi straši in celo zavaja na napečno pot, zato ga je bilo vrlo strah.
„Meni se je zdelo, da čujem otroški jok," reče Rojar in posluša.
Vse je bilo tiho.
„Kako bo otrok prišel v gozd, gospod! Jaz vem, da mlada lisica ali divji maček časih ravno tako vpije, kakor majhen otrok:"
Zatem sta šla dalje. Nekaj časa potlej vpraša Štefe: „Gospod! ali bova šla še daleč po hosti? Volkov je dosti in če začutijo vašega konja, imava še mnogo sitnostij."
»Ničesa se ne boj, v pol uri sva v krčmi." „0 jaz se ne bojim za se.  Ali vi ste še bolehni in mraz bi vam utegnil škodovati."
Četrt ure potlej sta prišla na piano. Raztezalo se je pred njima ravno polje s hribci in griči; toda
— IU —
ločiti se ni dalo druzega, kakor tam pa tam v dalji kaka brleča lučica iz tihe hišice kmetskega gospodarja.
Rojar je nekoliko postal in razbiral bliščeče luči. Sneg je bil zopet malo jenjal. Lehko je ubral, kje stoji njegov grad; toda niso ga obhajala tista čustva, ki milo pretresajo človeka, kateri po dolzem bivanji mej tujim svetom in tujimi ljudmi zopet od daleč zagleda mili domači kraj, rojstveno svojo hišo, prebivališče ljubljencev svojih. Zapustil je bil Rojar tam ženo in milega otroka in zdaj je vedel, da je žena drugemu roko dala v zakon, drugemu in sicer hudodelcu.
In kaj je ž njegovim otrokom ? Bog je vedel, oče ne!
6.
Gospodar in hlapci.
obre pol ure od Rojinja je na samoti stala hiša, večje poslopje, kakor so bila kmetska sploh, toda ne mnogo lepše. Kajti samo spodnji del hiše, to je podstava, bila je zidana, drugo pa je bilo leseno. Ker je stala tik poglavitnega pota, imeli so lastniki krčmo in so si bili pri tem s časom tako opomogli, da so se oprostili vsakeršne posebne pod-ložnosti graščakom, in zdanja krčmarica, Mica Tro-bljevka, poudarjala je kaj rada, da je sama svoja in da uže ranjkemu njenemu ni bilo treba ni plačevati, ni tlačaniti na Rojinji, kakor so morali njeni sosedje v obližji.
Luč, ki je bliščala skozi nizka okna, in ravs več glasov, ki se je iz hiše slišal, oznanjal je našima popotnikoma, da je še nekaj ljudij pri vinu. Štefe potrka na vrata in kmalu se je luč v veži videla, zapah se je odrinil in krčmaričin odrasli sin je popotnika povprašal, ali gresta v hišo in ali naj konja postavi v hlev.
11
— 146 —
Ko sta neznana moža v hišo stopila in stresla sneg s sebe, utihnili so možakarji pivci okrog omizja in gledali, kdo sta. Mlajši jim je bil čisto neznan, starejši pak je bil tako v plašč zavit, da se mu ni dalo videti v oči- In ker sta sedla blizu kurjene peči, kjer je bilo na pol tema, niso se več zanja brigali, čeravno se je nekaterim zdevalo, da mora biti le-oni v plašči več kakor navaden človek.
»Mrzlo je zunaj," reče rejena krčmarica Tro-bljevka potem, ko je nanesla novemu gostu in njegovemu tovarišu pijače in nekaj  preskrbela za večerjo.
»Mrzlo," odgovori Rojar na kratko.
»Debel sneg bo zapadel," govori ženska dalje, ki bi bila, zvedava in radovedna kakor vse babnice, prav rada počasi zvedela in izprašala, kdo je ta gospod, kaj hodi in kam. Zato je tudi še edno svetil-nico prižgala in postavila na mizo. Toda Rojar ni bil pri volji govoriti in tudi ni hotel, da bi ga bila zdaj spoznala krčmarica, kateri je bil prej dobro znan. Odrinil je torej luč na drugi konec mize in se je zopet zavil, čeravno ni bilo mrzlo. Krčmarica je kmalu uvidela, da se gospod neče podati v pogovor; zato je šla k drugi mizi, kjer so bili prejšnji pivci uže zopet v živem posvetovanji.
Bili so ti pivci štirje možje in Rojar je čude se spoznal tri hlapce iz svoje graščine, čudil se je, da so bili ravno taki, katere je on posebno rad imel zavoljo tega, ker niso veliko zahajali okrog; čudil se
— 147 —
je pa še bolj, ker je videl velike navezane cule na klopi, kar je menda pomenilo, da so popustili službo. To mu je potrdil tudi ves pogovor, ki so ga le-ti imeli.
„E, saj je Bog še živ, pravim jaz," govori starejši.
»To je vse prav in res, Tone!" oglasi se drugi, „ali jaz pravim: Bog bo uže svojo napravil; jaz in ti in mi vsi si pa moramo zdaj tudi sami pomagati, da si dobomo službe."
»Kaj bi zdaj to mislil!" reče tretji, „zdaj pij, nate je prišla vrsta. Jutri vstanemo pa jo mahnemo kam."
»Bog daj, da bi zalotili takega gospodarja, kakor je bil ranjki stari."
„On je bil zmerom pameten, samo trikrat ne Pa naj mi kdo reče, da ni taka," pravi drugi.
»Jaz pravim, da ni res. Rojar je bil mož nikoli brezumen, zmerom pameten in dober in pošten. Ta golobrada šleva ni vreden, da bi na gnoji ležal, katerega narede Rojarjevi konji. Zmerom je bil pameten," vpije Tone, katerega je bilo vino uže razgrelo.
»Trikrat ni bil pameten," trdi oni s krikom in vikom. »Le poslušaj ti mene. Najprej ni bil pameten, ko je to babo vzel. Ona ni bila zanj, pa je dosti. Drugič je bil kakor neumen, ker si je v hiši gada iz-redil, tega Vilibalda — ko bi sem prišel, brž ga počim za uho, če me prav zapro —, tretjič je bil pa še najbolj neumen tačas, ko se je ubiti dal Turkom, kakor pravi tudi Jarnej."
10*
— 148 —
„Če pa teko misliš, dobro govoriš," pravi Tone. — „E, Bog te! gospod Rojar poprejšnji je bil ves drag. Naj bi se mu bil kdo tako postavil, kakor smo se mu mi danes, ko je hotel Jarneja udrihati, nikdar bi ne bil denašnji večer tako-le pil tu, kakor mi zdaj."
»Sleva je šleva!" reče četrti.
„Ali zakaj je šleva? Zakaj se ne upa ničesa storiti? Zato ker mu vest pravi, da ni nič vreden. Ko bi bil danes vedel, da ima on pravico na jeziku in v dejanji, bil bi uže drugače stopil na noge. Tako ga je pa grizlo, češ, saj bi res moral storiti, kar pravi Jarnej. A prišteval je ta potnha še druge reči, to si uže mislite."
Tako je govoril Tone in poklical še eden vrč vina.
Tuji gospod pri mizi tik peči je pri tem razgovoru dva pota tako vzdihnil, da ga je krčmarica gledala in hotela vprašati, ali je bolan, ali kaj. Ker je slonel tih ob mizi ter ni ne pijači niti jedi delal mnogo škode, potrjalo jo je še bolj, da mora biti bolan. Toda nadlegovati se ga ni upala in čakala je rajša, da bo kaj zapovedal. Bralec lehko razumeje, da je imel Rojar uzrok, zakaj je sedel otožen, pobit in potrt.
Genilo ga je v njegovi žalosti samo to, ker je vedel, da je pri svojih ljudeh še v dobrem spominu. Več nego edenkrat ga je bila volja vstati in stopiti mej hlapce; ali vselej ga je odvračal nekov premislek, bodi si da je hotel več zvedeti poprej, ali da je imel vse drugače načrtano, kako bo delal, ali da se je bal,
— 149 —
če ga bodo hlapci spoznali ali ne, ker je bil od poslednje bolezni še shujšan in so bili preveč v veri, da je mrtev.
„Kje je neki Jarnej tako dolgo?" pravi zopet Tone. „lšče menda, pa po noči ne bo ničesa našel," reče drugi.
„Saj jaz pravim, to vse je čudno, da se tako mlado zaleti; ali tako nevarno in grozovito vender še ni, kakor si misli Jarnej. Meni bi bilo tudi žal, ko ti se izgubilo, saj sem imel punčeta še sam zares rad. Ali jaz pravim, da ni mogoče, da bi se izgubilo. Kje v kakovi hiši tiči, pri kakem kmetu. Saj doma ubožici ni bilo prebiti. To so volčje, to niso ljudje. Tako jo gledajo, kakor bi bila z materjo priberačila."
„Ubožica!" — pravi krčmarica. — ,,Meni se smili. Res ne more biti otroku doma dobro, da se v takem vremenu od hiše spusti! Jaz ne vem, če ti ljudje mislijo kaj na Boga in na poslednjo sodbo ali nič."
„To jima še na misel ne prihaja; ti pa jaz bova na sodbi, ona dva ne, tako si menda misli ta potuha in hudoba."
„Otroče je bilo menda uže na pol z uma," pravi krčmarica dalje.
„Kaj bi ne bilo! Saj je nežno ubožico ona tako pogledovala, kakor bi imela hude oči, on pa še grše. Otrok pa tega ni bil vajen, dokler je bil prejšnji gospod Rojar živ in zdrav doma."
— 150 —
Rojar vsega tega govora v svojem zamišljenji ni poslušal, še le ko je slišal, da zopet njegovo ime imenujejo, povzdignil je drugič glavo in poslušal. Toda zdajci so zašli na druge menj važne pomenke, pri katerih so počasi zh vrstjo po klopeh polegli in pospali tako, da je naposled sam Tone ostal, ki je krčmarici razkladal zdaj to, zdaj to. Tudi vitezov spremljevalec Štefe se je bil utrujen dolgega pota zleknil po klopi. Krčmarici se je menda uže pozno in svečave škoda zdelo, kajti opomnila je viteza, da lehko leže, kadar hoče na posteljo, katero mu je bila tik peči znesla vkupe. Tudi starega hlapca Toneta, ki je še vedno znal kaj novega povedati, ni več tako rada poslušala in z večkratnim zdehanjem hotela naznaniti, da sinoči ni dosti spala in da se olje ne dobiva zastonj. Pa kakor se je videlo, naša dva gosta nista bila s krčmarico ednakih mislij, niti zaradi spanca in njegove potrebe, niti zastran draginje borne svečave; kajti tuji gospod je kakor vkljub zamišljen slonel in slonel, Tone pa je polagoma srkal kapljico iz vrča.
„Nekdo trka," pravi Tone, ,,pogledi, pogledi, to bo Jarnej."
Žena gre odpirat in res stopi stari Jarnej v sta-nico. Na obrazu se mu je bralo, da je žalosten in potrt.
„Ni nič?" vpraša Tone in mu pomoli pijače.
„Kaj bo, kaj bo, o Bog v nebesih! Otroče bo zmrznilo.  Uže leto in dan nisem toliko prehodil, pa
— 151 —
vse je bilo zastonj. Kakor bi se bila v zemljo udrla," pravi Jarnej.
,,Bo uže Bog dal, da bo vse prav. Najbrž je na gorkem, kakor mi. Saj ni uže brez vsega uma," reče mati krčmarica.
Vender poštena Jarnejeva duša se ni dala uto-lažiti. Ljubil je mladenko, kakor bi bila njegov otrok. Srpo je oči uprl na mizo in nekaj časa molčal. Potem pa je na edenkrat sklonil se po konci in staro trhlo lice je zažarelo.
„Za Boga!" — rekel je in jezno udaril ob mizo, „če se bo dekletu kaj zgodilo, potlej se pa morda kaj pripeti, kar se ne sliši vsak dan. In pa jaz pravim, da se bo stari gospod France Rojar, tudi če trohni na Turškem, vzpel iz groba, ko mu bodo na onem svetu povedali, da sta njegov rejenec in žena uzrok, da je lastna hči v gozdu zmrznila —■ v grobu se bo obrnil in bo prišel temu vražjemu Vilibaldu kosti trest."
Zdaj je vstal tujec izza mize pri peči. Se le besede Jarnejeve so mu razjasnile strahovito novost, o kateri je tekel pomenek mej ljudmi tu. Bled in strašen je stopil pred Jarneja in s čudovitim glasom vprašal:
,,Kaj praviš, kaj je z detetom mojim?"
Jarnej, Tone in krčmarica so preplašeni pogledali neznanca.
,,Jezus, Marija!" zavpije Jarnej, odpre usta in oči, in ko bi se bil strop nad njim spesnil in vrhu njega zgrudil, ne bi se bil mogel bolj ustrašiti. Kajti
— 152 —
spoznal je to lice, podolgasti obraz, obleko, velikansko postavo — ves njegov stari gospodje stal tukaj. Toda Jarneju ni nikdar na misel prišlo, da bi bil še živ, mislil je torej zdaj, da je na njegov poklic zares vstal vitez iz groba, da je ta njegov duh. Rojar je videl to splošno otrplost, spoznal je hlapčevo vero, zato je dejal z rahlejšim glasom:
„Jaz sem, gospodar vaš; niso me Turki ubili! Gov6ri, kaj si dejal, kaj je z otrokom mojim?"
Zdaj je še le začela Jarneju zopet kri navadno po žilah teči, skočil je on in Tone po konci in po-Ijubovala sta gospodu roko. Vender je moral Rojar še edenkrat vprašati, predno je zvedel, kaj je z njegovo hčerko. Kakor z uma je dirjal po izbi gori in doli in vzdihoval: ,,0 Bog! ti me kaznuješ strašno! Poslednje upanje, ki me je vleklo domov, poslednja tolažba, ki me je vezala na življenje, tudi to si mi vzel! Zakaj mi nisi dal umreti? Ali ni vse drugo uže dosti strašno?"
Zdajci obstane. Na misel mu pride, da je v gozdu slišal nekov otročji glas, katerega je njegov spremljevalec imel za krik mlade lisice. Iskra upanja ga prešine, naglo ogrne plašč, pripaše meč in reče hlapcema, naj gresta ž njim.
Dobro uro pozneje se vrnejo trije možje v krčmo. Rojar prinese nesvestno, na pol zmrzlo dete v naručaji. Krčmarica je bila v tem vzbudila druge speče hlapce in jim povedala skoraj neverjetno čudovito novico, da
— 1&3 —
je stari gospod iz Rojinja živ in cel prišel iz vojske. Rojarja so le-ti vzprejeli z veseljem in vriskom.
Rojar ni mogel do konca poslušati, kar so mu potem zvesti služabniki pravili o domu. Čutil se je od dolzega pota, premrazenja in bridkih izkušenj poslednjega časa tako potrtega, da se ni mogel več držati na nogah.
Ko je prepovedal hlapcem, da ne smejo pred jutrom razoznaniti njegove vrnitve, in ko se je prepričal da sta krčmarica in Jarnej vse storila, kar je bilo treba ubozemu otroku, kateri tudi potem, ko je malo k sebi prišel, ni precej spoznal očeta — legel je Boga prose, naj bi ga še vsaj nekaj časa obranil bolezni, o kateri se mu je bilo po pravici bati, da se po tolikem dušnem in telesnem trpljenji povrne, tem bolj, ker še ni bil popolnoma zdrav.
Vender vsem prepovedim nasproti se je kakor blisk razvedelo drugo jutro ne samo v gradu, ampak po vaseh in posameznih hišah daleč okrog, da je prvi mož gospe v Rojinji prišel nazaj.
Zvedavo so ljudje pričakovali, kaj se bo posihdob godilo na Rojinji. To se ve, da ni nihče slutil, s kako hudobijo je prišel mladi Vilibald do tega mesta in so zato mislili, vse se bode z lahko dalo poravnati, stari bo stopil v svoje prejšnje pravice, mlajši pak se bode moral umekniti.
7.
Veselejša leta.
aj je France Rojar prav za prav namerjal storiti z Vilibaldom in svojo ženo, kadar pride na dom, tega ne vemo za gotovo. Pravljica nam pripoveduje dvoje: prvič pravi, da je imel namen, na strašen način maščevati se nad svojim pobojnikom, svojo ženo pak najprej preskusiti, ali je bila tudi ona v zvezi in zmenku z morilcem in potem v tekniti jo v kakov samostan v vedni zapor, sosebno ko je slišal, kako brezsrčno in neusmiljeno sta ravnala z nedolžnim njegovim detetom. Pa če pomislimo, da je vitez v vseh dejanjih, kar nam jih je pripoved ohranila, izkazoval se dobrosrčnega in nikakor ne maščevalnega in nekr-ščanskega, bodemo rajši verjeli druzemu, kar ljudje pripovedujejo, namreč da je hotel Vilibalda samo it svoje hiše pregnati, ženo pa kje preskrbeti in jej priliko dati, da bi se spokorila.
Vender ni mu bilo treba ni tega ni onega storiti. Ko je prišel s svojo še bolno hčerjo na Rojinje, ni našel nobenega, da bi bil ali ostro ali krščansko
— 155 —
postopal ž njim. Vilibald in žena sta bila, začuvši jima neprijetno novico, na naglem in tiho pobrala nekaj dragocenostij in pobegnila. Nihče ni vedel kam.
Za prvega bi bilo morebiti še mogoče priti jima na sled, ko bi bil Rojar hotel kakega opravičevanja terjati od njiju; toda ni se moglo to zgoditi, tudi ko bi ga bila volja. Kajti komaj je bil na domu, uže ga je vrglo zopet na posteljo.
Dže so ljudje ugibovali, da bo prej kakor ne grad Rojinje prišel kmalu na tujo rodovino, ker je tudi Anica od tiste čudne noči sem zelo bolehala. Pa prišel je v zdravilstvu učen menih, in ko se je vzpomlad jela bližati, hvalili so uže Rojarjevi podlož-niki Boga, da je stari, dobri gospod zopet na nogah. Še prej kakor oče pak je bilo ozdravelo dekle, katero je v očetovem naročaji kaj kmalu pozabilo hude mačehe in nemilega očima.
Počasi so Rojarjevi sosedje in prijatelji zvedeli vso dogodbo in črno nehvaležnost Vilibaldovo in so viteza pogosto obiskovali. Tako je stari vedno bolj pozabljal grenke svoje izkušnje. Čas in premišljanja kakor tudi njegovo dobro srce so mu dan na dan bolj hladili srd in togoto na sovražnika. Celo hudo se mu je nekako storilo, kadar je pomislil, da lehko tista žena, ki je s sveto vezjo njemu poročena, čeravno je morebiti vse zaslužila, nadlogo in revščino trpi v daljnem svetu.  Zato je pozvedoval in povpraševal po nji
— 156 —
in po Vilibaldu, toda njijin sled se ni dal daleč iskati in ves trud je bil zastonj.
Minilo je tako več let. France Rojar po vrnitvi iz bitve pri Sisku ni bil več tisti trdni koreniti mož, kakor poprej, ampak vidno se je staral. Lasje so se čedalje bolj belili, zastavna in močna njegova postava se je jela od leta do leta bolj ključiti in vedno menj ga je bilo videti.
Lehko si je tudi misliti, da ni bil v družbi več tisti veseli mož kakor poprej, da je opustil lov in vsakeršno zabavo, kakeršno je ljubil nekdaj, in da je bil tih, zamišljen in resnoben starec, ki ni iskal druščine ni veselja razven ednega, ki ga je imel doma, in to njegovo veselje je bila: hčerka.
Anica je vzrastla lepa devica. Bila je očetu to, kar nam je vsem oko in še več. Zato pa mu je bila edina skrb, da bi izredil iz nje krepostno, pobožno deklico, ki bi bila vredna hči poslednjega Rojarja. Morebiti je kedaj starec vzdihnil sam v sebi v kaki tihi uri, da mu Bog ni dal sina, ki bi bil ž njegovim imetjem tudi njegovo ime ohranil na svetu: toda tega ne moremo kar naravnost reči, gotovo je le to, da je bila želja zaradi Aničine prihodnosti le-ta, da bi sama čednostna dobila poštenega mladeniča v zakon, ki bi jej bil po njegovi smrti izdatna bramba in zaslomba.
Da bo zeta dobil prav lehko, to je Rojar dobro vedel. Anica je bila najlepše dekle v okolici, in kakor se je videlo, bil bi si   nekateri mladenič mej kranj-
— 157 —
skimi velikaši štel v srečo, krasno Rojarjevo v zakon dobiti, morebiti toliko bolj, ker je bila edina hči in edin otrok, in je bilo za gotovo pričakovati, da bode imela za doto vse imetje, kar ga je bilo na Rojinji. To imetje sicer ni bilo posebno veliko, kakor smo uže povedali, vender je zlasti mej manjšimi in srednjimi plemenitaši Rojar veljal za precej bogatega. Znano je pa, da je bogastvo tista reč, katera očetom najbolj ugaja, kadar ženijo sinove.
Ni mu treba dolgo čakati. Pa kakor je v vsej Rojarjevi usodi bilo zmerom kaj nenavadnega, tako nam tudi pravljica v kratkih obrisih pripoveduje, kako sta se Rojar s svojim poznejšim zetom in Anica s svojim možem prvič seznanila po nenavadnem in čudovitem potu.
Obiskal je Rojar nekdaj daljne svoje sorodnike in je vzel s seboj tudi Anico. Tačas pa kraji po naši domovini niso bili tako varni za popotne ljudi, kakor dan denašnji. Po samotah in gozdih je bilo mnogo kla-težev, ki so živeli samo o tem, kar so s silo vzeli drugim ljudem. Živeli so pa taki ljudje tedaj toliko laglje, ker gosposke niso bile nikakor tako urejene, kakor denašnji dan. Graščak je bil samosvoj gospodar pravice in postave na svojem zemljišči, ali dostikrat ni mogel ali ni hotel, ali se ni potrudil, da bi potrebi! take nemirne in brezpostavne ljudi.
Ker je bilo ravno tačas mnogo slišati o razbojnikih in njihovih nadlegovanjih, vzel je bil Rojar pre-
— 158 —
cejšnje krdelce oboroženih hlapcev s seboj, sosebno ker je šla ž njim hči in jo je hotel obvarovati vsa-keršne neprijetnosti in nepotrebnega strahu.
Srečno je bila prišla mala tolpa na samoten gradič na spodnjem Dolenjskem in po nekaterih dneh se je vračala zopet nazaj.
Bilo je zvečer poletnega dne, ko so jezdili potniki skozi nizko hosto komaj dobre štiri ure še od Ro-jinja. „Nocoj gremo do doma," rekel je stari Rojar in je z očetovsko ljubeznijo utolažil bojazni in od-svetne opombe svoje hčere, ki je jezdila tik njega.
Čeravno se je v zahodu še svetlikala zadnja bli-sčeča proga večernega solnca ob vrhovih daljnih hribov, svetil je uže mesec v vsej krasoti na vzhodnem nebu, tako, da so posamezni razrasteni gabri in sive skale, dvigujoče se ob jarku na levo samotne poti, kaj čudno zasenčevali nekatera mesta na lehko vzveženega klanca, po katerem so jezdili popotniki. Dva hlapca, starega Jarneja in mladega Stefeta, katera zdaj tudi nahajamo v vitezovem spremstvu, bil je Rojar komaj pred dobro četrtinko ure poslal naprej, da bi doma na gradu napovedala njihov prihod in ukazala večerjo pripraviti trudnim prihodnikom.
»Tod bi človeku ne bilo varno hoditi v mraku," rekel je eden hlapcev tovarišem.
»Jaz ali ti bi šel brez skrbi, ker nimava ničesa," odgovori oni, »pa je vender res pripraven kraj za tiste, ki radi človeku pogledajo v žepe."
-   159 —
Ravno so bili v tem prišli na vrh klanca, ko srečajo spehanega kmetskega moža, ki jim je ves v strahu bolj kazaje kakor z jezikom pravil, da doli v dolini je šest tolovajev udarilo na tri popotnike. Na Rojarjevo povelje so hlapci hitro pognali in ko bi trenil, zagledali so boj mej več možmi na sredi pota. Dva sta bila še na konji, eden pak je bil uže s sedla padel in se je samo še kleče branil dvema drugima, v tem, ko sta ona dva štiri druge uže komaj odbijala. Po kriku in klicu na pomaganje so spoznali hlapci svoja tovariša Jarneja in Stefeta. Tolovaji videči nove sovražnike, umeknili so se naglo, in ko je Rojar s svojimi prišel na mesto, videl je, da je tretji mej borilci mladenič kakih tri in dvajset let, kateremu se je uže po vnanjem opravku poznalo, da je višjega stanu. Imel je nekoliko razbito glavo, vender je s Stefetovo pripomočjo še prišel na konja in je ginen zahvaljeval se Rojarju in sosebno dvema hlapcema za pomaganje ravno o pravem času. Bil je to Peter Koren, sin precej imenitnega graščaka v deželi in je z veseljem vzprejel Rojarjevo ponudbo, naj gre to noč na Rojinje ž njimi.
Jarneju je tudi malo kri tekla iz rane preko čela ; vender se ni zmenil za to in čudno je bilo, da je bil nekaj v misli utopljen ter da ni po svoji navadi hotel praviti, kako se je branil in kako je mahal.
Precej pak, ko se je Rojar zmenil nekoliko s tujcem, poklical je gospoda na stran in je skrivnostno dejal, obrisavši si kri z lica:
— 160 —
»Gospod, kaj menite, koga sem videl mej temi hudniki ? Kdo me je mahnil po čelu, kaj mislite?"
„Kri ti teče!" — dejal je Rojar, ki je starca posebno rad imel in je še le zdaj zapazil Jarnejevo rano. „Obeži se najprej."
„0 nič ne de, malo je prasnil, druzega nič; vsi ti ljudje so za nič; pa kaj pravite, kdo je bil?"
„Kako li bi to vedel! Ali si morebiti ti katerega poznal?"
„Poznal sem ga, poznal, in tudi vi bi ga bili spoznali, da-si je raztrgan in star videti in suh in grd. A jaz ga nisem še zgrešil. Bil je — Vilibald."
Rojar je ostrmel. Čudno ga je presunilo. On mej tolovaj i ?
„Ti si se motil," odgovori hlapcu.
„Motil ? Ne ne, jaz imam res stare oči, gospod, ali dobre. Komaj dvajset stopinj sva bila strani, ko so padli na onega gospoda tukaj in precej ko sva zagnala krik in se je ta človek spustil proti meni, zazdelo se mi je, da sem ga uže videl. Ves on je. Vselej je bil boječ in neroden v orožji in še zdaj je takov; zato se je mene lotil, najstarejšega, češ, ta bo uže šel. Ko je roko vzdignil, tedaj sem se jaz toliko odmeknil, da ni konj stopil v jamo in tačas ga je malo mesec obsijal in še zdaj mi je pred očmi, precej sem ga spoznal. Da, Vilibald je, Vilibald! Jaz bi mu bil uže utrnil edno, da bi jo bil pomnil do sodnega dne; ali mene je minilo, nisem več trideset let star." i
— 161 —-
Rojar je nekaj časa molčal. Torej tako daleč je zašel ta človek, mislil si je.
Nekdaj je bil njegov ljubljenec, ničesa ni pogrešal; da-si tudi brez staršev, našel je bil vender v njem druzega očeta in vsak človek je pričakoval iz tega tihega mladeniča najboljšega moža v vsakem obziru. Kako se pač more človek zmotiti v svojih razsodkih! Ravno tisti mladenič, čegar telesni lepoti se je vsakdo čudil, kdor je prišel na Rojinje, o čegar bodočnosti se je moglo le dobro ugibati, ravno tisti je bil zdaj mej izvržki vsega ljudstva, tisti, ki ga je ljubil on in kdor ga je poznal, bil je zdaj sovraštvo in mržnja vsakemu poštenjaku. Tako se razširja hudobija od stopinje do stopinje in težko se je vrniti človeku zopet na pravo pot, potem ko jo je uže tolikanj zgrešil, da je ne najde z lahko več.
»Torej meniš, da si ga dobro poznal?" povzame še edenkrat Rojar.
»Saj vam pravim," reče Jarnej; „zakaj čeravno je ves drugačen na životu in obličji, imam vender ves njegov obraz tako v glavo vtisnen, da bi vse zastavil na svojo besedo, da ni bil nihče drugi, kakor on."
»Le tiho bodi," reče Rojar,  »ne pravi nikomur
tega."
„0! ne bojte se, nisem babji! Zato sem vam povedal na tihem. Pa če se bo kaj klatil tod okrog, bodo ga spoznali tudi dragi in videli boste, kako bo kmalu vsem ljudem na jezikih," reče Jarnej.
u
— 162 —
Rojar je potem počakal Petra Korena, ki se je bil v tem uže precej seznanil z gospodično Anico, kateri je nova tovaršija hitro prepodila prejšnji strah.
Ker se je izkazalo, da je bila mladeničeva rana vender hujša, kakor je sam mislil, ostal je na gradu dlje časa, kakor je bil za prvega namenjen.
Prikupil se je v tem staremu gospodarju in hčeri njegovi tako, da ga je prvi rad poslušal, ko je pri odhodu boječe povprašal, ali bi mu hotel dati hčer v zakon. Ker je nekaj dnij potem tudi oče Korenov prišel na Rojinje in ponovil sinovo prošnjo, privolil je vitez z veseljem v zvezo, in svatovščina je bila določena na prihodnjo vzpomlad. Predno je pa sneg zapadel in skopnel, dogodili sta se še dve reči, katerih bralcu ne smemo zamolčati, ker nam razjasnujejo poslednjo usodo nekaterih ljudij, ki smo jih bralcu uže poprej postavili pred oči.
Zaslužena kazen.
rorokovanje starega Jarneja, da se bo kmalu raz-
vedelo, kdo je mej tatovi in razbojniki, uresničilo
™ se je kaj naglo. Ta in oni je videl Vilibalda v tem okraji in je to reč kakor neslišano in neučakano novico pravil od soseda do soseda. Več predrznih napadov je pripravilo prebivalce po okrožji v strah, tako da so se Rojar in drugi graščaki okrog na vso moč trudili, nemirneže dobiti v roke. Tega sicer niso mogli, vender njihov trud je obrodil vsaj toliko dobrega, da so razbojniki iz kraja izginili in se pomeknili više. Lehko se da misliti, kako je bilo Rojarju težko pri srci, ko je za gotovo vedel, da se nahaja mej temi ljudmi eden njegove rodovine.
Kmalu so povedali, da so se ti razbojniki prikazali blizu Višnje Gore, mesteca pet ur pod Ljubljano. Dže več strahovitih umorov so ljudje naštevali, poleg tega pa dostavljali: Višnjanje imajo vešala in hude roke, in vsake stvari je svoj čas konec.
11*
— 164 —
Vemo, da bralec ni še pozabil drobnega priletnega možička, Črtka, lovca in malega kupčevalca od Kolpe, ki je, kakor je sam rad povedal, nekdaj Ro-jarju s svojo zdravilno umetnostjo tako vspešno pomagal na nogi. Ker je uže več let minilo v naši povesti, kar svojega poštenjaka nismo srečali, utegnil bi morebiti kdo vprašati, kaj je ž njim? Ali še živi, lisičja duša? Na to mu odgovarjamo, da še, in glej, ravno na poti proti gorenji strani ga srečamo. Izpre-menil se ni dosti, samo lice se mu je še bolj zguban-čilo in lasje so mu skoraj popolnoma osiveli. Ali svojega veselja, s culo na rami po svetu hoditi in baran-tati — ni popustil, čeravno je časih tožil, da ga nogi zapuščata in da nista več tako lehki kakor »njega dnij". Rojar je bil precej po svojem prihodu na grad odločil njegovim sosedom drvarjevim lepo zemljišče pod gradom in takoj so se bili preselili tja gori. Iz hvaležnosti do črtka je bil gospod tudi njemu ponudil kočo in lep kos zemlje, ali Crtek je pomislil, da na stare dni se ne bo dobro z zemljo ukvarjati in da bo še zmerom najbolj vesel, če ostane na svojem starem domu, če lovi ribe, vidre, lisice in polhe in časih roma po božjem svetu, zato ni ničesa vzel od Rojarja ; samo to si je izgovoril, da se sme oglasiti, kadar hodi mimo. Tudi ta pot se je bil oglasil pri svojih prijateljih, zadovoljni in srečni drvarjevi družini, in na gradu in prav dobro se mu je godilo.
— 165 —
Prišel je bil Crtek v mraku do mesta Višnje Gore. Pa meščanje, uže od nekdaj malo bolj ošabni kakor navadni ljudje, niso mu bili nič po volji, ker niso hoteli ničesa kupovati od njega. Zato jim pa tudi naš možec ni bil posebno prijatelj, ker celo ni hotel v Višnji Gori prenočiti, čeravno je bil star Višnjan tako prijazen, da ga je opomnil, naj nikar ne hodi v po-mraku in sam skozi hosto in klanec Stehan, ki se na severni strani Višnjanskega mesta vzdiguje in je zavoljo svoje samotnosti in obrastenih hribcev potniku neljub, uže kar Slovenec hodi čezenj.
Crtek je na to opombo namežiknil, z ramo po-majal, pomislil pak rekel: »Veste, vi očanec višenjski! Kdo ima moje življenje in moj denar v rokah ? Bog! Če on hoče, izgubim oboje ali naj bom v Višnji Gori ali v hosti. Jaz uže petdeset let hodim, pa me ni še noben razbojnik ustavil, in še zdaj sem cel."
Po tem čudnem odgovoru jo je mahnil navzgor po poglavitni poti proti Stehanu. Po poti pak je vender začel premišljati, da, ko bi mu kdo bore iz žepa pobral, da bi potem ne bilo sosebno zdravo po tujih potih klavzati, zato je skrben potisnil mošniček — ne v golenico, ker je mož hodil bos, ampak — pod kučmo.
Na vrhu klanca, kjer zdaj na Peščenjaku stoji več koč ob veliki cesti, bila je v tedanjem Črtkovem času edna sama krčma, za pešce in tovornike, kajti tačas ni bila dežela preprežena z gladkimi cestami, in
— 166 —
voznikov ni bilo toliko kakor denašnji dan. Tukaj je naš možec še edenkrat preudaril, ali bi ostal ali bi šel še čez klanec. Nogi mu nista bili še čisto nič peš-ljivi, noč je bila tudi svetla in sklenil je mahniti dalje. Pa komaj je prišel do tistih vzvišenih jarkov na klanci, ki še dan danes stoje ob veliki cesti in kjer ljudje kažejo: tukaj so bila vešala, tu so Višnjanje svoje hudodelnike obešali — tam so Crtku tako lasje vstajali, takov strah ga je obhajal, ko je v mesečini videl dva gola kola navpik in ednega počez, da se je nemudno obrnil nazaj v krčmo.
Tam je pri pijači našel samo dva človeka, ki sta imela svoje pogovore in sta se mu zdela posebno-odurna. Eden je bil še mlad in nekaj bolje opravljen, pa ko mu je Crtek po pošteni stari navadi piti ponujal, ni pil, samo njegovo culo je gledal. »Ko bi bil ti kakov potepuh!" mislil je Crtek — »oni poleg tebe pa tvoj brat; prav takov je kakor levičnik pri Kriščevem križi."
Odkazal je krčmar našemu potovalcu ležišče v senu. Crtek se je zaril in zakopal in brž zaspal. Culo in kučmo s pohlevnim svojim jmetkom pak je del pod glavo. Ni dolgo dremal, ko prideta tudi 6na dva pivca iz hiše spat. Ne ve se, ali sta bila tako pijana, ali je bil Crtek res tako zarit v mrvi, da ga nista videla; pogovarjala sta se mej seboj, kakor bi bila sama.
»Meniš li, da ima kaj?" rekel je mlajši.
— 167 —
„Ima, ima!" odgovori starejši, katerega je bil Črtek primeril Ievičniku pod Kriščevim križem. —-»Jaz sem dedca uže videl, nekaj prodaja, pa skop je; kolikor toliko dobova. Saj tega se ne boš bal, primes ga za tisti suhi vrat, stresneš in po njem je kakor po vrabulji."
Crtku je prihajalo vroče. Čeravno je bil uže star, daviti ga vender ni bilo volja dati se. Prijel je za nož, ki mu je tičal ob stegnu in si je mislil: »Hvala Bogii, da me še nimata."
»Saj za kaj večjega nisi res za nič, zato ker si od gosposkih ljudij. Ondan nas je bilo veliko vknpe, lehko bi bili na grad Rojinje udarili, pa si ti skazil vse."
Drugi je nekaj odgovarjal; ali Črtek je bil uže toliko gluh, da ni slišal vsega daljnega pomenka, zato ga ni povedal pozneje nikdar in tako ga tudi pravljica ni ohranila. Z velikim veseljem pak je zaslišal kmalu, da sta huda grozilca začela debelo smrčati. Polagoma in kaj skrbno se je mož izkopal iz mrve in je po vseh štirih lezel proti lestvi. Ker mu je šumelo pod rokama in nogama, moral je vsaki tretji bibolez postati in na ušesa vleči, če ga onadva nista začutila. Srečno je dotipal lestvo in na pol po-gnmnejši je hitel kobaliti z odra doli. Lestva je bila stara in da-si tudi je bil naš Črtek prav lehkega života, hotela je vender nesreča, da se je uže spol nji klin hrešče ulomil, ko je Crtek s svojo boso nogo stopil nanj.  Na šum planeta speča dva po konci in
— 168 —
Črtek se tako prestraši, da izgubi svojo culo in kapo z mošničkom, v katerem je hranil vse svoje zdanje imetje. Pa bil je zdaj pod lopo odzdolaj in onadva gori, torej na boljem. Zato se ne pomišlja in ne opre-zuje dolgo, ampak misli: da bi te, tudi staro življenje je zame in še za koga več vredno kakor tri mošne, udere jo na cesto in navzdol proti Višnji Gori. Kakor je pozneje Štefetu pravil, ni si še sam nikdar zaupal, da bi bil na stara leta tako brzih nog, kakor se je izkazalo tačas. Ker je mislil, da sta mu morebiti ona dva potepina precej za petama, tekel je nepretrgoma do mesta.
Po sreči je našel tu v županovi hiši še luč in je potrkal. Tačasni mestni župan, dolg mož velike veljave, dal je na Črtkovo poročilo, da sta v krčmi „na vrhu" dva razbojnika, brž veliko krdelo možakov, vsakovrstno oboroženih, sklicati na noge in je še Crtku obljubil, da bo svojo culo in kapo dobil nazaj, ako možje ulove te prekanjene hudodelce, ki jih je bil ves sodni zbor, z višenjskim gospodom graščakom vred uže davno namenil za vešala.
Crtek sicer ni hotel iti z lovci, pa učakal je, predno je bilo dve uri, to srečo, da so privedli razbojnika uklenena in povezana v mesto, ter da so mu prinesli njegovo imetje nazaj, kar je Črtka še posebno veselilo, zlasti, ker bi se mu bilo sicer vse življenje tožilo po stari od polšjih kožic sešiti kučmi, ko bi mu bila prišla v pogubo.
— 169 —
Denašnji dan še stari ljudje hvalijo tiste čase, ko je šla kar naglo glava za glavo in ko sodba ni trajala leto in dan. Tako tudi tačas niso dolgo zapirali hudodelca. Znano je bilo po vsej okolici, da je bilo uže več ljudij umorjenih in oropanih v klanci Stehanu za Višnjo Goro in sodniki so znali ujeta dva klateža kaj hitro pripraviti do tega, da sta izpovedala, kdo in kaj sta in koliko hudobij sta uže počela. Zato se niso dolgo obotavljali, ampak kmalu se je sodba iztekla, da bosta v strašen vzgled vsem poštenim in nepoštenim ljudem obešena na višnjanskih vešalih vrhu klanca.
Eden teh dveh pa je pred smrtjo še povedal reči, katere moramo bralcu ob kratkem ponoviti.
Ko ga je sodnik vprašal po imenu, imenoval se se je sam: Vilibald Polut. Udal se je, da je nekdaj malo časa s hudodelstvom bil dosegel gospodarstvo in zakon na Rojinji. da je na nepričakovano poročilo o Rojarjevi vrnitvi zvedel njegovo in svojo ženo v Ljubljano, da pa tam skrit kmalu ni imel ob čem živeti, da se je v siroštini vedno tožeče žene naveličal ter jo naposled popustil v največji revščini. Kje je zdaj, kaj dela in ali še živi, tega ni vedel, on sam je potem, ker je živeti moral, delati ne znal, prositi ne hotel, zašel v druščino, v kateri smo ga našli. Kazal je pred poslednjim časom nekaj spokornosti, toda ne dosti in nikakor ni hotel, da bi bil Rojarja pred smrtjo prosil odpuščanja.
— 170 —
Malo dnij pozneje je na hribu pri Stehanu tik poti na grozovitih tramih viselo Vilibaldovo truplo in star menih iz bližnjega kloštra, ki je dva obsojenca pripravljal na smrt, govoril je zbrani množici in kazal, kako lehko se stori človek, slika in prilika božja po duši — v edni uri podoben peklenskemu duhu, kako se potem hudobija narasta od stopinje do stopinje.
Toda nečemo se dalje ustavljati pri tako neprijaznih dogodkih; vrnimo se rajši v grad Rojinje nazaj, morebiti nas tam čaka kaj veselega.
Konec.
ima, ki se je zdela dvema človekoma posebna dolga, potekla je vender le in priprave za sva-tovščino so se bile na Rojinji uže pričele. Ne- *
vesta Anica je bila nenavadno tiha, pa videlo se jej je z lica, da je srečna in veselega srca.
Kadar je stari Rojar videl veselega deklica, kako radostna je pričakovala znamenitega dne, razbistrilo se mu je oko in nehote se je domislil mladostnih svojih let, ko je pred seboj gledal samo lepo zeleno bodočnost, ko si jesanjal srečno, neskaljeno življenje. Ali koliko bridkih ur mu je prineslo to življenje, koliko razločka je bilo mej resnico, ki jo je videl za seboj, in upanjem, ki ga je zidal nekdaj! Tako so se mu vesele misli strinjale s tožnimi.
Še bolj pa ga je potrlo, kadar se je domislil sramotne smrti nekdanjega svojega rejenca, ki je nekdaj prebival pod njegovo streho, užival njegovo ljubezen in bil celč njemu v rodu. Zdelo se mu je, da je s tem osramočen on in poštena hiša njegova, da.
— 172 —
sta osramočena njegova hči in zet. Nikdar ni sicer govoril niti z domačimi, niti z druzimi, pa mislil je toliko več sam. Dalje je preudarjal Vilibaldovo izpo-vedanje o njegovi ženi; ugibal je, kje je zdaj, da morebiti ona še v življenji tudi skruni njegovo ime, ali da se za pregrehe svoje v nadlogi in uboštvu strahovito pokori. In vender je bila ona njemu zaročena, bila je tista žena, ki jo je ljubil, kateri je bil uže davno odpustil pregreho!
Hči je sicer videla, da je očetu nekaj težkega na srci, pa kaj, tega ni mogla popolnoma razumeti. Stregla mu je z vso otročjo skrbljivostjo in prijaznostjo, ali ni jej bilo mogoče dobrega starca za dlje časa razveseliti.
Bilo je dan pred svatovščino. Solnce se je nagibalo za goro. V gradu je vse vrelo in šumelo. Nevesti je bilo nekaj od veselja in pričakovanja, nekaj pa iz čudnih čustev, ki vsakega človeka presunjajo, kadar stoji na prelazu v drug za vse življenje določen stan, kaj tesno pri srci. Da bi se torej tega sitnega stanja iznebila in da bi jej potekel čas, napoti se v dolino proti vasici.
Takoj pod hribom, na katerem je stal grad, bilo je precej obširno poslopje z njivami in vrtom za hišo, katero je bil Rojar dal novo priseljenemu drvarju od Kolpe in njegovi družini, našim starim znancem. Grajska hči je posebno rada imela ljudi, kateri so jej očeta oteli smrti, kakor je sam rad pravil. Dostikrat
— 173 —
je sedela pri tej družini, ti pa so jo, pozabljivši raz-ločbe stanu, imeli za ljubega domačega gosta.
Tudi to popoludne se Anica napoti tjakaj. Pa komaj pride v dolino, zagleda tik pota raztrgano be-račico. Bila je dolga ženska, ne ravno stara, ali suha do kostij in bleda kakor smrt. Sedela je na jarku, v rokah držala palico in zdaj pa zdaj globoko sapo v se potegovala. Dekle jej ponudi dar, beračica povzdigne oči, srpo in odurno gleda deklico, pa ne iztegne roke, da bi vzprejela ponujeni dar, niti ne reče besede. Anico nekako čudno izpreleti, položi dar pred njo in hitro odide proti hiši.  Bilo je je tuje beračice skoraj strah.
Komaj štirideset stopinj je storila gospodična in bila je pred hišo svojih preprostih prijateljev. Vsa družina, stari zdaj uže beloglavi oče, mati in hči Reza, katera je bila uže iz let prve mladosti, sedela je pri večernem delu na zeleni travi in klopici pred durmi. Zagledavši grajsko hčer, pozdravljali so jo vsi trije v ednem glasu, ter ob ednem povpraševali, kaj počne Stefe, ki je bil v grajski službi, in kedaj pride doli in voščili so gospodični, novi nevesti, lepo stanovitno srečo s prihodnjim gospodom. Zarudela se je gospodična in se ljudem zahvalila, potem pa zasuknila govor na druge reči in opomnila beračice, ki jo je na poti tako ostrašila.
„Saj se od tukaj vidi, glejte, še zdaj tam pri mejniku na jarku čepi! Uže od srede popoludne jo vidim. Zmerom ima oči obrnene v grad," pravi stari grajski pristavnik, prejšnji drvar od Kolpe.
— 174 —
»Mora biti z uma, ali pa bolna," reče mati.
»Ali pa nič vredna, reci,"  pristavi stari.
„Mari greste tja k njej povprašat, kaj jej je?" vpraša Anica, kateri se je tuja beračica smilila, čeravno je je bilo nekako groza pred njo, da sama ni vedela zakaj.
»O le pustimo jo čepeti, ljuba gospodična! Kose bo zmračilo, bo sama prišla, ako jej ni Bog pameti vzel. (Je je pa blazna, ne moremo jej nič pomagati in jej storimo največjo dobroto, ako jo pri miru pustimo," pravi oče.
Pogovarjali so se potem še druge reči. Ko je nastopil mrak, odpravila se je Anica zopet gori v grad ; ker pa vidi, da beračica še tam čepi, bilo je je strah sami iti mimo nje, ker je za trdno menila, da mora biti blazna. Spremil jo je torej stari pristavnik blizu ■do grada.
Nazaj grede ni več našel beračice pri stezi, ampak prišedši domov, vidi jo sedeti na veznem pragu svoje hiše.
»Kaj bi radi, ženska?" vprašaje drvarjeva žena.
»Da bi kam legla, zelo sem trudna" odgovori tujka s slabim glasom.
»Kako je to, da ste trudni, saj ste ves dan skoraj sedeli? Ali ste bolni?" pravi hišni gospodar.
Beračica odkima, da ni bolna; pa na obrazi, glasi in vsem životu je bilo videti, da je bolna. Gospodinja jej je hotela brž v hiši postlati, toda mož njen je bil
— 175 -
oprezen in je svoji ženici na uho pošepnil: „Kaj si brezumna? Vsa razcapana je; še kaj živali in mrčesa bi utegnila zanesti v hišo. Mrzlo ni na slami v lopi, in da je ne bo zeblo, da se jej gorke večerje in odeje."
In ker je imel stari mož še to slabost, da je tudi prazne reči malo veroval, kakor tačas ljudje skoraj sploh in še denašnji dan nekateri brezumneži, dostavil je tudi :
»Bog ve, jaz ne, če nima ženska še kakih drugih muh. Da ni blazna, to se vidi. Morebiti zna več kakor mi vsi, in bi nam še kaj naredila, če spi v hiši. Kdo ve, ali je res tako slabotna, kakor mi vidimo s svojimi neučenimi očmi."
Tako je bilo določeno in beračica je šla spat v lopo na slamo. Pa gospodar, ki jo je spremljal, ta je videl, da komaj komaj še prestavlja nogi. Ko jej zanese potem Reza večerje, ni je mogla več použiti in vse tri hišne ljudi je jelo skrbeti, da ne bi ženska na smrt zbolela v njihovi hiši.
Vse je pospalo.
Pes je okrog polunoči jel strašno lajati okrog
hiše.
Gospodar se vzbudi in ker se mu je psov nemir zdel zelo nenavaden, vstal je, prižgal svetilnico in šel venkaj. *
Slišal je stok in ječanje iz lope, kjer je ležala beračica, sicer pa okolo in okolo hiše ni bilo ničesa. Pogleda k ženski in se prestraši, ko jo najde vso viš-
— 176 —
njevo v obraz. Oči so se jej bile vidno udrle in kakor od stekla so se čudno premikale sem in tja.
„Za božjo voljo, umrla bo!" pravi starec in teče klicat hčere in žene.
Ko prideta še te dve blizu, bila je bolnica mirnejša, mislili so, da jej bo odleglo. Čudno je pogledala tri pred njo stoječe osebe, pokazala na zlati prstan, ki jej je bil na desnici, in velela, naj ga izroče Rojar-ju; potem je poprosila duhovnika. Duhovni gospod še v noči pridejo in jo izpovedo.
Precej potem pak je otrpnila in predno je Reza prinesla mrtvaško svečico in molek za rožni venec, začela je tujka — umirati.
Na vse zgodaj je drugo jutro v cerkvici pod gradom tik vasi zapel mrtvaški zvon. Goste, ki so bili na Rojinji pripravljeni na svatovanje, kakor tudi kmetske ljudi, vse je osupnil ta glas, kajti vsak je mislil slišati le veselo zvonjenje na ta dan.
Prišel je stari pristavnik v grad, pa ne sam6 obiskat svojega sina Štefeta in gledat priprav za piro-vanje, resnega lica je vprašal po starem gospodu in je temu skrivnostno naznanil, da je v njegovi hiši umrla neka ženska, ki je še ob smrtni uri imenovala njegovo ime.
Precej potem je odjezdil Rojar naglo s starcem na njegov dom.
Stopivši v hišo, kjer je uže mrtva ležala in nekaj ženic okrog nje, pogledal je prstan, katerega mu
— 177 —
je dala Reza, rekši da ga je beračica imela in rekla dati njemu.- bil je njegov prstan. Vsa barva je izginila Rojarju z lica. Migne, naj ljudje odidejo. Odgrne s tresočo roko prt z mrtvega obličja — in — spozna v tem koščenem obrazu ostanke in obrise — svoje nekdanje lepe žene.
Koleni se starcu pošibita, pade na tla in on, ki od otročjih let ni poznal solze, zjokal se je pri tem pogledu na ves glas; debele solze so se udirale po velem lici na prsi, katere so izkusile toliko grenkobe na svetu.
Svatovščina je bila odložena za več tednov.
Gostje, ki so bili prišli na pirovanje, imeli so zdaj pogrebovati. Bil je torej po Rojarjevi naredbi veličasten pogreb, katerega se pa sam zavoljo bolehnosti ni udeležil.
Nekaj mesecev potem je bila poroka. Na gr;idu Rojinji je bil posle nov gospodar, s katerim pa so bili služabniki in podložniki v okolici ravno tako zadovoljni, kakor poprej s Francem Rojarjem.
Ta blagi mož pa ni dolgo gledal sreče svoje hčere. Poslednji žalostni dogodki so ga bili tolikanj potlačili, da se je naglo in vidno od dne do dne bolj bližal grobu. Predno je učakal, da bi mu bil porojen prvi vnuk, preselil se je tjakaj, kjer človeka ne teže nobene skrbi in zadrege več, kjer kraljujeta večni mir in večna resnica.
12
— 178 —
Anica je s Petrom Korenom dolgo let živela v sreči in zadovoljnosti; in kadar je govorila s svojimi otroki, vodila jih je rada doli v dolino na tihi grob ranjkega, potem pak se je rada glasila v grajski pristavi, kjer so po Stefetovi ženitvi prebivali tudi srečni ljudje in mej njimi stari Crtek, ki se je bil k starim prijateljem naselil, ko ga nogi nista hoteli več nositi po svetu, popustivši svoje lisice in vidre in ribe ob Kolpi; ta jim je mnogo pravil o Rojarji in svojih izkušnjah po deželi slovenski.
III.
Klošterski žolnir.
Izvirna povest iz 13. stoletja.
(„Slovenski Glasnik," 1866.)
12*

jnŠpSlares čudnega, rekel bi pojetično mislečega duha fjgfijl so morali biti tisti naši predniki iz starih časov, HSB1I o katerih pozemskem dejanji in nehanji nam pričajo njih stavbe in razna v razvalu ali še v živečih ostankih ohranjena dela. Kajti če vidiš, potujoč po deželi, na strmovitih hribih sledi stanovanj nekdanje gospode, če zagledaš na prijaznem holmci tik porastene vrste hribov belo cerkvico, katera bi bila po razsoji tvojega razuma ljudem pripravnejša na ravnem polji; če moraš dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti in vender po natančnejšem razgledu uvidiš, kako lehko bi se bili nekdanji cestarji ognili klancu in strmini, ko bi bili naredili zdolaj ob hribu le majhen ovinek — če preudariš vse to in še druge ednake zapuščine, kaj ne, da mi pritegneš: naši očaki so imeli več fantazije, kakor mi njihovi vnuki, katerim je več skrbi za dobroto in korist, nego li za prirodino lepoto.
Takega duha so bili tudi ustanovitelji mesta dolenjske Kostanjevice.  Videli so menda lepi zeleni
— 182 —
otok v Krki in mislili so si kakor sv. Peter: »Gospod! tukaj bode dobro bivati, naredimo šatorov: Tebi ednega, Mojzesu ednega in Eliji ednega." In postalo je otočno mestece Kostanjevica, opasana z vodo okrog in okrog. Da se je le lepo na otoku stanovalo, pa je bilo vse; tega ustanavljal« niso dosti šteli, če jim bo Krka od leta do leta delala nadloge, pri vsaki povodnji jim zalivala hiše ter jih tako podila venkaj od gorke pečf v hribe in vzvišene kraje.
Tako sem si reč časih mislil po suhi svoji pameti; ali zgodovina uči, da so po vsem tem stari Ko-stanjevčanje imeli dovolj zrelega preudarka in da niso bili tako nepraktični, kakor bi danes človek menil; kajti ravno tista voda, katera jim je o povodnjih delala nadloge, branila jim je proti sovražnikom življenje in imenje.
Komaj četrt ure od prijaznega mesta je stal nekdaj sloveči kostanjevški klošter, ki ga je sezidala, kakor pripoveduje zgodovina, slovesno obljubo izpolnivši 1. 1234. žena koroškega vojvode Bernharda, Juta, hči mogočnega češkega kralja Otakarja I. (1197—1230), katere pozemski ostanki počivajo tudi v samostanski cerkvi. Oblast kostanjevških cistercijanskih menihov se je v tekočem času na svetnem in duhovenskem polji čim dalje bolj razrastala, tako, da listi v naši povestnici ne kažejo samo, kako se je kloštru množilo materijalno bogastvo, ampak tudi pripovedujejo, da je dobil njegov prelat celo arhidijakonstvo nad mnogo fara, pripadajočih samostanu.
— 183 —
Leta 1784. je zadela kostanjevški klošter ista usoda, kakor večino takih zavodov; cesar Jožef je namreč odpravil menihe, bogato lastnijo, polje in prostorne gozde pak je privrgel k državnemu verskemu zakladu. Poslopje nekdanjega kloštra rabi dan danes uradnijski upravi; vender v narodnih ustih uživa še vedno ime stana pobožne samije, da-si morebiti se marsikdo ne spominja več »kloštra" s tisto spoštlji-vostjo, kakor ob meniških časih. Ni tukaj na mestu, da bi sodili, je li cesar Jožef storil prav ali napek, ko je odpravil samostane — celo v narodu čuješ razen glas o tem — gotovo pa nam pritegne vsak — tudi neprijatelj meništva — da so menihi vsaj v prejšnjih časih veliko storili za duševno omiko mej ljudstvom.
Kakor edinim poznavalcem znanosti tedanjih časov, zlasti v srednjem veku, kakor oznanovalcem modrosti in nravnosti na podlagi verstva, bilo jim je lehko mogoče pridobiti si zaupanje in tisto spoštovanje, katero je naše ljudstvo ohranilo še do denašnjega dne do pravega učitelja in dušnega pastirja. Ker pa niso bili samo verski in duhovski oblastniki, ampak tudi svetni gospodje podložnikom svojim, misliti je, da se je iz materijalnih ozirov kmet bal zameriti ostrim gospodarjem in se je tolikanj bolj varoval življenja, katero jim ne bi bilo po volji. Zato nahajamo klošterske pod-ložnike redneje živeče, kakor druzih gospodarjev, katerim je bilo sploh le malo mari za nravno vedenje svojih kmetov. Samo ob sebi se pa razumeje, da ima
— 184 —
skoraj vsaka še tako dobra reč svojo slabo stran, da se je sem ter tja tudi v klošter mej čestitljive može zasejal kakov pregrešek: vender pokrijmo jih s plaščem krščanske ljubezni.
Dostikrat se je zgodilo, da je vzel menih ubo-zega dečka iz okolice uže v mladosti k sebi in ga nekaj iz veselja in ljubezni, nekaj za kratek čas poučeval v znanostih, katerim je bil vešč. In če je imel mladenič srečo in glavo, doletela ga je čast, da so ga vzeli mej brate in naposled mej čestite očete v klošter.
Eden takih srečnih ljudij je bil tudi Gašpar Ko-dran, s samostanskim imenom za patra Avguština za-znamenovan, ki je živel in delal proti koncu sedemnajstega in v začetku osemnajstega stoletja in se je s svojo ubrisano glavo tako povzdignil, da je prišel do prijorja. Bil je mlajši sin imovitega kmeta Kodrana, čegar domovje je stalo dobro uro daleč od kloštra, v prijaznem kotu na zapadno-se verni strani. Oče njegov, ki je bil toliko premeten, da si je bil pridobil z vinsko kupčijo lepo imenje, spoznal je uže, ko je še Gašpar bos in brez hlač tekal okolo hiše, da je sinkova glava za kaj več ustvarjena, kakor da bi k metski slamnik nosila za plugom; zato ga je s prošnjami in denarjem spravil v klošter. Pa ubogi, cesti željni mož ni učakal sreče, da bi bil sina videl v posvečeni hali, umrl je poprej in na njegovem mestu je starejši brat Gašparjev prevzel gospodarstvo na samotni Kodraniji. Oženil se je z imovito vdovo,  in tako je bila Kodranova hiša,
— 185
dom patra Avguština, najbogatejša na kmetih daleč okolo. Po bratovi smrti je bil Avguštin oskrbnik in varuh njegove hčere Katrice, ki je bila ob času, ko se naša povest začenja, dorastla v vsej deviški krasoti, in kakor — najlepša, najbogatejša nevesta vsem mladeničem dragocen zaklad, po katerem je mnogo src v prsih nemirno utripalo. Toda stara mati in njen varuh, prijor Avguštin, onadva sta dobro poznala in vedela, kaj imata v Katrici; zato so bile marsikomu odveč predrzne želje, da je mislil nanjo.
To je bil prijor Avguštin, kar se tiče rodii in sorodnih razmer; nič menj imenitnega ga pa ne nahajamo v tem, kar se tiče njegove osebnosti in zveze s klošterskimi rečmi sploh ter s posameznimi menihi posebe.
Da je bil Avguštinov značaj vse cesti vreden, priča uže to, ker so ga imenovali za prijorja, prvega za opatom. Bil je pobožen mož, ni opravljal samo molitvic, katere je po zakonu moral, ampak tudi več; mej ljudmi je bil celo na glasu, da je več časa preklečal na kolenih, kakor prestal na podplatih. Poleg prebrisane glave, ostrega pregleda in nenavadnega poznanja druzih ljudij, imel je Avguštin uže od mladih nog trdno voljo izpolniti, kar si je namenil in kar je spoznal, da je prav. Eazven tega je imel uže po vnauji postavi in obličji neko čudno svojstvo, ki ga je mej tovariši na više stališče postavilo in mu pod palec spravilo skoraj vsakega, s komer je prišel v dotiko, čeravno si morebiti
— 180 —
še sam te svoje naravne moti ni bil v svesti. Tema je bilo tudi pripisovati, da je dosegel prijorjevo čast, če tudi je bilo več patrov starejših od njega. Telesne postave je bil močne, velike, čednega obraza, velikih očij, v katere ni mogel vsakdo gledati, in visokega čela. Lasje so se mu bili uže beliti začeli, da-si je bil še le okrog petdeset let star.
Ker je bil opat uže sila prileten in zavoljo ved-nega bolehanja preslab za više opravke v duhovskih in svetnih stvareh, obravnaval jih je prijor Avguštin. Ta pak je bil oster gospodar, zlasti v rečeh, v katerih je šlo za obrambo starega redu ali za pravice vsega kloštra. To poslednje se je izkazalo sosebno ob neki priliki. Klošter je imel uže staro pravdo z nekim sosednim graščakom in velikim posestnikom zavoljo mejnikov lepega gozda Krakovo, katerega velikanska, po planjavi ležeča širjava še denašnji dan mika potnikovo oko, ako strme gleda z vinskih goric na prostrani ravnici, kjer bi pričakoval rumenega polja, stati velikanske sto in sto let stare hraste. Ker se je bil prepir z nova vnel, hotel je Avguštin na vsak način, da se reč poravna edenkrat za vselej. Zato je po njegovi skrbljivosti prišel v Kostanjevico zeraljemerec, kateri je imel po starih zaznamkih v klošterskih zapisnikih razmeriti zemljišča in konec storiti vsej pravdi.
avno v plohi je dež lil neko vzpomladansko popoludne — kakor je pripovedovala botra Leš-peta še v poznih letih starosti svoje — ko so ljudje v prvič videli mej seboj visokega, mladega moža, ki je bil, kakor se je culo, iz daljne dežele prinesel še učenejšo glavo, kakor so jih imeli menihi. Poslednji so mu ponudili cestno stanovanje v kloštru in prostor pri mizi svoji. Toda tuji zemljemerski učenjak je bil nekaj čudne natore; zahvalil se je menihom za ponudbo in je rajši v mestu v hiši vdove botre Lešpete najel borno izbico in tam razložil svoja risanja in debele knjige. Kmetje od kraja niso vedeli, kako bi ga imenovali, kadar so govorili o njem in njegovem početji; kmalu pa so dobili na ušesa, da mu pravijo menihi »gospod inženir", in ker njihov slovenski jezik ni mogel tuje besede s samoglasnikom od spredaj lehko izgovarjati, prekrstili so ga hitro in vsak je pravil le o »klošterskem žolnirji".
Z njim to se ve da niso mogli govoriti, ker je bil prvič tujec, grozno sam svoj in tih, da se ni za
— 188 —
nikogar zmenil, drugič pa govoril neki jezik, kateri ni bil niti takov, kakor so ga znale v Kostanjevici meščanke, niti kakor so ga govorili sosedni Hrvatje. Da pa ni latinski, kakor ga menihi imajo pri sv. maši, ali pa nemški, kakor ga kramoljajo Kočevarji, to so kmalu ugenile ubrisane kostanjevške glave, kajti sem ter tja so ga vender razumeli kako besedo. Mi, ki denašnji dan uže nekaj bolj poznamo narodnosti evropskega sveta, in ker se nam je na nekem lističi ohranilo celo njegovo ime, slovanske korenike — Adam Zabranek —, sodili bomo iz vsega tega, da je bil po rodu Čeh ali Poljak. Vender to nič ne zaleže in se nam nikakor ne zdi tako važno, da bi reč preiskovali iz temnih, samo verjetnih razlogov; zato ga precej po njegovi vnanjosti in po telesnih in dušnih svojstvih bralcu postavljamo pred oči.
Adam Zabranek je bil nenavadno visoke postave. Kar se je bila pa rast prehitela na daljo, zamudila je bila nekoliko na širjavo, tako, da je bil čez pas malo tanjši, kakor so moški sploh. Vender ni mogel nihče reči, da bi ga bila ta vitka in pregibčna postava ka-zila; nikdar ne, temveč še rajši so ga deklici pogledovali s skrivne strani in delavci, kateri so mu na njegovih opravkih nosili mere in drugo učeno orodje, ti so trdili, da je žolnir vragovo močan, čeravno ga ni videti čez pleča in če tudi nosi gosposko suknjo. Po svetli, črni bradi je moral biti svojih osem in dvajset let star.  Polno, gladko, malo zatemnelo lice, kakor
— 189 —
tudi lepo čelo in krasne velike oči, ki ao malokdaj pogledale okrog sebe, vse to je pri meščanih hčere in matere privedlo do izreka, da je »klošterski žolnir prav čeden." Po takem razsodku se pa tudi ne raz-umeje težko, da so mlade in stare prav po gostem in rade izpraševale njegovo gospodinjo vdovo Lešpeto, kaj je prav za prav lepemu žolnirju, da tako pusto oči obrača v tla, kaj dela doma, kaj pravi i. t. d. Nič kaj pa ni bilo tem zvedalkam po všeči to, kar so zvedele. Botra Lešpeta je namreč vselej dva pota zamižala, potem pa z jezičkom zamigala in skrivnostno ropotala: „Saj res! človek uže dober čas živi in trpi na zemlji, da se Bogii smili; takega še nikdar ne. Dober gospod je, ta moj; kolikor sem mu dejala, da bi rada za izbico, toliko mi je dal; prav nič se ni po-mišljal, ni bele ni črne ni rekel. Saj res, do smrti mi bo žal, vse žive dni, da mu nisem rekla še edenkrat toliko. Dal bi bil — dal, denarja ima, da sam ne ve koliko. Oh, kako bi si bil človek z lepo zaslužil pošten kupček! Toda kaj menite, da mu bodo gospodje v kloštru malo dali? Kolikor bo hotel, toliko mu bodo dali; kajti Bog me varuj, če imajo take široke papirje in take svetle zlate kavke, da bi jih znali tako prestavljati po risih in potlej tako številke pisati, kakor jih on piše venkaj in venkaj. In kaj menite, da kaj govori s kom ? Oh, ničesa, prav ničesa. Tam, kjer je gospod doma, morajo biti pač strašno pusti ljudje, če vsi tako molčeče žive; Bog me varuj, da nisem tam doma, saj res.
— 190 —
A ga ima vender človek rad. Bog daj, da bi še dolgo ne zmeril in ne zrisal; človek ima vender kakov zaslužek!" Tako je govorila botra Lešpeta in iz tega z bralcem lehko veliko povzameva, kar nama razjasni čudni značaj klošterskega žolnirja.
Vender ko bi sodili po botrinih besedah, da je bil Adam Zabranek zmerom tih, bilo bi to napek, kajti prijor Avguštin, ki je ž njim v opravkih večkrat občeval, ta je vedel, da zna žolnir lepo in veliko govoriti, kadar hoče. Prijor je iz vsega žolnirjevega ravnanja dalje videl, da je Adam učen in iz nekega izreka je celo povzel, da se je mladi mož izuril v svojih znanostih na Francoskem in Laškem. Spoznavši, da je moški in značajen, imel ga je prav rad, samo nekaj ni bilo pobožnemu očetu prijorju po godi, to namreč, da tujec ni kakor drugi ljudje hodil v cerkev in da je umolknil, kadar se je govorica zasuknila na božje in verske reči. Z vso pravico je iz tega pozneje sklepal, da je žolnir drugoverec ali celo bogotaj, v njegovih očeh se ve največja napaka, kolikor jih more človek imeti na sebi.
Nekaj tednov potem je bil žolnir dovršil svoje delo. Pater Avguštin je bil kakor oskrbovalec in na-mestni vodnik klošterskih rečij lehko zadovoljen, kajti konec učenjakovega številjenja in razmerjevanja je bil takov, da je dobil klošter svojemu poprej nezadovoljnemu sosedu nasproti več, kakor je bilo upati pred pravdo. Prijor je torej z velikim veseljem odštel zem-
— 191 —
ljemereu zasluženo plačo, s toliko večjim veseljem, ker je po poslednjem ravno omenjenem spoznanji menil, da ta človek poleg vseh svojih dobrih svojstev vender ni nič kaj varen, da bi dolgo mej pobožnim in vernim ljudstvom živel ter s svojo malomarnostjo za bogo-častje dajal slabe vzglede in pohujšanje. Tudi zavoljo tega je bilo moževi veliko ležeče na tem, da se tujec umakne, ker se je bil v poslednjem času čudovito naglo priučil deželnemu jeziku in se mu je potem zdel toliko nevarnejši.
A kakor nalašč, žolnir ni pokazal nikake priprave, da bi pobral svoje stvari in odšel. Kakor bi bil v Kostanjevici v mali izbi našel nov dom, sedel je tam, v veliko veselje samopridni botri Lešpeti, sedel in bral ali pohajkoval ob Krki dan na dan.
Več tednov je preteklo in žolnir je bil še tukaj.
Nekega dne pride celo v klošter in prosi, naj mu posodijo kako knjigo, da bi se dobro naučil deželnemu slovenskemu jeziku. In čeravno so vsi menihi strmeli in se čudili, kaj mu bo zdaj znanje jezika, ko uže nima nobenega opravka v deželi več, jezika, katerega uže tako nekoliko razumeje za silo, da-si mu niso skoraj radi izpolnili prošnje, vender niso imeli pravega uzroka, da bi ga bili praznega odgnali in dali so mu iz knjižnice svoje staro Bohoričevo slovnico.
Sicer pa je gospodinja Lešpeta trdila, da se je gospod nekaj časa sem čisto izpremenil. Govoril je mnogo več ž njo kakor nekdaj, in čudom se je ženska
— 192 —
čudila, od kod razsvetljen kar brž gospod žolnir govori tako lepo slovenski. Izpraševal je starko, kako je ta ali ta človek v soseščini, in pri tem je botra uvidela, da žolnir pozna več ijudij, kakor bi si človek mislil; kajti vprašal jo je celo, kaj ve o Kodranovi hiši in o — Katrici. Več ni posedal pri velikih papirjih in risal, ampak mnogo je hodil okrog po polji, po hosti.
Vsak večer, ko se je zmračilo, zahajal je nekam, pozno v noč še le se je vračal domov. Kam hodi? to jej je dejalo! Predrznila se ga je edenkrat povprašati od strani; ali odgovoril ni ničesa, in botra si je morala drugače izmisliti, kako bi se prišlo do skrivnosti. Nekega večera torej, ko klošterski žolnir ravno odide, pokliče Lešpeta razcapanega fantina in mu obljubi kos pogače, če teče za gospodom in lepo od daleč gleda, kam bode krenil. Toda zvedava starka s to svojo ključanico ni prišla do razjasnila, kajti deček je ušesa tišče glasno pritulil nazaj in po dolgem izpraševanji je botra od ihteče svoje pošte zvedela, da je gospod žolnir zagledavši fantalina počakal ga pri vr-bovji blizu Krke četrt ure od mesta in ga prav dobro zlasal in zuhljal, kakor bi mu bilo znano, čemu gre za njim. Ker se je celo tisti večer in drugo jutro gospod silno grdo držal proti gospodinji, zato ni pozvedo-vala ta nikdar več, kam hodi. Bala se je, da ne bi šel stanovat drugam.
Z menihi vred so se čudili tudi meščanje, kako je to, da se je tujec v Kostanjevici tako udomačil.
Zdelo se jim je, da mora biti za tako samotarskega človeka prav malo kratkega časa in veselja v njihovem mestu. Kakor ostro misleči ljudje, ki so imeli uže po svoji dobri natori navado, v večernih svojih razgovorih pri pipah presojati vsako stvar do tal in do zadnjega, preiskovali so Kostanjevčanje očitno in naš pobožni prijor Avguštin sam v sebi, zakaj pač klošterski žolnir še dalje in dalje časa ostaja tu na tujem. Rešetaje to reč so prišli do teh in teh mislij katere so pa bile vse napečne, kakor se je pokazalo pozneje.
Zares moder mož je bil po moji sodbi tisti, ki je prvi ugenil, da ženske v nekaterih notranjih čustvih in mislih poprej pravo pogode in presodijo, nego li moški. Zakaj je ta izrek modrega moža na vse plati resničen in veljaven, to se je potrdilo celo pri Kostanjevčankah, da-si tudi te svoje žive dni niso prišle čez deveti prag in niso poznale ni branja ni pisanja drugače, nego li po besedi. One so namreč prve pogodile — to se ve da še le po dolgem iskanji — da je razlog in uzrok, zakaj se klošterski žolnir tukaj udomačuje, popolnoma človeški. Do tega konečnega ključa pa sta ostroumne meščanke navedli dve reči.
Povedali smo uže, da žolnir menihom sosebno zavoljo tega ni bil po všeči, in da se je ljudem uže iz prvega to posebno nesliš..no zdelo, ker gospod žolnir ob nedeljah in praznikih ni maral za nobeno mašo in božjo službo in da so ga vsi obsodili za krivovernika
— 194 —
ali celo bogotaja. Kako je bilo torej imenitno in premisleka vredno, ko so zaslišali in videli poleg druzih žolnirjevih izprememb tudi to, da je zdaj gospod vsak praznik stal pod korom v cerkvi. Prijor Avguštin, ki ga je tudi s prižnice videl mej vernimi poslušalci, mislil je uže z velikim veseljem, da je njegova in dragih menihov sodba o verskem mnenji tega gospoda s tem dokazom popolnoma izpodbita; zato je bil potem, ko je žolnir zopet neki dan v klo.šter prišel in Bohoričevo slovnico prinesel nazaj, veliko prijaznejši ž njim. Ali kostanjeviška dekleta in matere, ki so vsak premik klošterskega žolnirja v cerkvi opazovale od strani, opazile so, da tuji gospod ne hodi zavoljo molitve k maši, da pri povzdigovanji nič na prsi ne trka, da nikoli ne stori križa, da nima molka v roki, in da ne gleda k oltarju, ampak v stransko kapelico, kjer je stala — Kodranova Katriea, najlepša deklica v vsi cerkvi.
Razven te reči je bila. pa s časom prišla na dan še edna, ki je^razkrila popolnoma vse. Žolnirjevi večerni zahodi namreč niso ostali vedno skrivni. Ljudje so počasi spazili, da, hodi gospod proti Kodraniji, iu nekateri so celo trdili, da so videli na svojo oči, kako sta govorila klošterski žolnir in Katriea.
Uže od starodavnih očetov je pa v kostanjevškem mesteci lepa navada, da kar ve nekoliko žen, zvedo vsi drugi po bratovsko, in zaradi tega čestitljivega narodnega običaja je kmalu vsa okolica vedela skrivnost: »klošterski žolnir in Kodranova Katriea sta si malo tako."
3.
olnee je biio še komaj  nekoliko pedij od za-
padnih gora, ko je prijor Avguštin jezdil iz
' klošterski h vrat in proti severno-zapadni strani obrnil rejenega svojega konja, ki je počasno pa ponosno korakal pod svojim jezdecem, kakor bi vedel, da ima veljavnega moža na hrbtu. Na obrazu se mu je bralo, da je bil zamišljen in da resnobno preudarja nekaj posebnega. Zvedel je bil namreč, da je žena ranjkega njegovega brata, gospodinja na Kodraniji in mati njegove varovanke Katriee, precej zelo zbolela. Ker je bila ženska uže precej priletna, bati se je bilo, da ne bode vstala več s postelje. Napotil sre je bil zdaj sam, da bi obiskal in izpovedal svojo sorodnico. Mej potjo pak je preudarjal, kaj mu bode potlej začeti, ko bi se res pripetilo, česar se je bilo bati. Samica dekle ne sme dalje ostati, to bi bilo nevarno zanjo in za njeno veliko domačijo. Ali vse mladeniče v okolici je pater v mislih preštel in ni ednega ni mogel dobiti, ki bi se mu bil zdel pripraven, da bi ga bil Katrici dal za moža.
13*
— 196 —
Ko prijezdi vštric mesta Kostanjevice do Krke, potegne brevir iz žepa in jame moliti. Pa komaj odbere dva verza iz psalma, ko zagleda, da je klošterski ribič, ki je imel na severnem oglu kostanjevškega otoka na samem tik Krke svojo kočo, da je ravno odpel najlepši čolnič, katerega je le tačas smel rabiti, kadar se je hotel voziti opat ali kakov višji gost v kloštru, ter da v tem čolnu nekoga prepeljava. Malo nejevoljen zvleče gospod obrvi, spravi brevir in požene konja v legak dir. Ko prijaše do mesta, bil je uže ribič zopet odrinil od kraja in njegov prevažanec se je bil uže skril za vrbovjem, ki je gosto rastlo ob desnem bregu.
„Kako se upaš, Vide, ta čoln rabiti za navadne reči?" pravi prijor ribiču, kateri je podržal veslo v roki in ponižno kučmo snel z glave. — „ Ali ni tvoja ribiška škatlja dobra za vsak dan ?" —
„0 saj ga nisem še — nisem še nikoli s suhega spustil, duhovni oče prijor! — in ga ne bom več, če je volja vaša. Danes sem pa mislil, sem dejal, gotovo bi opat ničesa ne rekli, če se gospod žolnir, ki je delal za klošter, za edenkrat prepelje v čednejši posodi," reče Vid pohlevno in upre male sive oči v vodo.
»Žolnir?" vpraša prijor.
»On sam, duhovni oče! Tako dober gospod je, dal mi je tri sreberne groše. Zato bi vas lepo za zamero prosil zavoljo lepšega čolna in v petek bom prinesel klošterskemu kuharju hudirjevo lepih — oh, zaletelo se mi je, sicer nimam grde navade,  da bi klel
— 197 —
-— zelo lepih rib bom pritresel. Dve ščuki, vrag — Bog vedi, da sta tako debeli kakor ta komolec moj, zahajata tam-le za izpodjedeno vrbo in uže trikrat sem jima namenil, da bosta konec tedna v skledi vaši."
„Uže dobro, ali denarja za prevožnjo ne smeš jemati. Življenje in opravek dobivaš od nas, druzega ti ni treba. Le varuj se, ljudje te tožijo, da se rad žganja upivaš in da preklinjaš," pravi prijor in po-žuga Vidu.
,0 ne, kako bom pil!" — odgovori Vid. „Ce kakov groš dobim, saj veste, da moja Mretika služi in da moram kaj zanjo na stran deti in zase, da me bodo imeli s čim pokopati. To je res, da ljudje jezike brusijo, kajti so mi nevoščljivi, ker me imajo gospodje očetje radi. Da pa ne kolnem, vprašajte iz-povednika mojega patra — —."
„Tiho!" pravi prijor nejevoljen. —■ „Kam je šel žolnir?"
„Tega vam ne morem povedati, duhovni oče, gospod prijor! Pa saj jaz ljudij ne vprašujem, kam hodijo, sosebno gosposkih ne, torej tega ne vem. Gori ob vodi je šel, daleč še ni. — Ljudje me hodijo tožit! Tisti Peter gotovo, le nikar ničesa ne verjemite, če bo kaj krivega klobasal o meni. On je ves naprežen name kakor vrag. Saj je tudi on raznesel, da jaz ribe v Novo mesto prodajem, kar pa ni res, ker hudir — Bog me vzemi, če sem kedaj kak ribji rep drugam dal nego li v klošter."
— 198 —
»Le glej 1" dejal je prijor in odjezdil hitreje.
Vid je od veselja za komolec visoko poskočil, da bi bil skoraj čoln in sebe prekucnil, ko se je prijor skril, potem pa čudno namrdal črnikasto lice, raztegnil široki ustnici, nizko čelo pod zmršene lase nagubančil in zagrohotal se: „Le pojdi, sitnost meniška! uže ne-katerikrat sem petico dobil od lepšega čolna in uže nekatero ribo so mi Novomeščanje plačali, in mi jo bodo še, če vrag ne skali vode. Mislite, čmerikavci v halah, da res ne smem časih pri glažku poskočen biti in da moram vedno pokoriti se ob suhi skorji in kisli repi in rženem močniku! Bodem se uže pokoril, predno umrjem! Zato bodo šle večje ribe in lepši raki v oljar-jevo Holtetovo malho in na trg, slabejša žival pa na kloštersko mizo, kakor amen v očenaši." Rekši se trikrat močno v veslo upre in vesla na drugo stran.
Prijor Avguštin pak je bil vzpodbodel konja in kmalu je došel žolnirja. Ogrnen je bil poslednji z velikim, črnim plaščem in zlata veriga mu je bila ovita okrog vrata.
»Dober večer, gospod Zabranek! Kam ste se namenili, ali greva vkupe?" ogovori ga pater.
Žolnir se obrne, odzdravi patru, ali opaziti je bilo na njem, da ni posebno vesel nove druščine.
»Malo se mislim sprehoditi," odgovori na vprašanje. »Da vam pa morem na poslednje odgovoriti, dovolite mi, da zastavim isto vprašanje."
— 199 —
„Jaz grem tu v obližje obiskat svoje svakinje; zbolela je nekaj in treba jej bode morebiti duhovne tolažbe. Precej tu gori v kotu je ta hiša, ki je nekoliko uže vidite. Na Kodraniji se pravi, rojstvena moja hiša je."
»Katriea je zbolela?" vpraša žolnir hitro.
„Oho! kakor vidim, poznate uže naše ljudi in kraj bolje, nego li sem mislil!" odgovori menih čude se. „Samo mati njena je bolna, deklici ni hudega, mislim. Ali kako je to, da veste uže imena imenovati?"
Žolnir se na pol obrne strani, morebiti, da bi za-kril rudečico, ki mu jo je prenagljena beseda gnala v lice.
»Slišal sem od deklice," odgovori in da bi govorico zasukal na drugo reč, pravi: »Tu-sem posebno rad zahajam; kajti od nobene strani se mi mestece in klošter ne vidita lepša. Najkrasnejši pa je ves obraz zvečer, ko ravno solnce zahaja in zasenči vso planjavo; le vzhodne in južne gore se še zore. Zares vam moram povedati, da ga nisem še našel kraja, ki bi mi bil tako po všeči."
»Ali mislite še dolgo ostati tu?"
„Kakor bodo nanesle reči. Ako se ne premislim in ako ne bode kake izpremembe, ne mara, da ostanem ; kajti samota mi je prav po godi, lehko se pečam s svojimi nauki in sploh sem tu zadovoljen z vsem," pravi žolnir.
— 200 —
Prijor nekaj časa molči! Ker pa žolnir ni poprijel besede, povzel je pater, da ne bi molče korakala po polji, prejšnjo snov o lepoti tukajšnje okolice.
„Da vam kostanjevško okrožje posebno ugaja, temu se ne čudim; kajti čeravno sem tu porojen in se ne morem hvaliti, da bi veliko sveta poznal kakor samovidec, vender ne vem mesta, kjer bi rajši bil nego li tukaj. Ali mnogo mikavnejše mi je postalo vse še le potem, ko sem spoznal zgodovino tega okraja. Za vas morebiti ne bode tako zanimiva, ker niste domačin, a vender menim, da ima človek potem ves drug razgled, če razven prirodine lepote in leže pozna tudi važne dogodbe iz nekdanjih časov. Mestece naše, na primer je majhno, ne more se hvaliti, da ima velika in lepa poslopja, pa je staro in se nahaja zaznamenovano v važnih dobah deželne zgodovine. Uže letna številka 1248. govori o njem in njegovem gospodarji : Henricus castellanus de Landstrost. Le pomislite uže to ime: Landstrost, čeravno vem, da ni prvotno, koliko veljavo daje kraju uže samo po sebi, ko bi tudi človek ne vedel iz zgodovine, kako imenitno je bilo mestece v vojskah z Otokarjem, s celjskimi grofi, in kaj je bilo za ljudi v okolici v turških časih. Vem, da v vsej deželi ni bilo boljšega zavetja nadlegovanim revežem, kakor ta otok. Le pridite kedaj k nam — čudim se, kako da vas je tako malo videti — in pokazal vam bom stare kronike, iz katerib boste lehko razpleli vso zgodovino, sosebno ako vam domišljija
— 201 —
pripomore praznote napolniti in samo površno povedano razsnovati. Tudi začetek kloštra in njegove zgodbe 80 mikavne od kraja do zdaj. Ustanovljen vsled boja in po dokončanem boji — post debellatum episcopum Bambergensem, cum quo (Bernardus dux) propter limi-tes ditionis certabat, pravi kronist — prebil je nekateri in nekateri boj na svetno in duhovno stran. — Pa tukaj gre moja pot na stran, z Bogom, oglasite se kaj, in dalje se pomeniva o tej reči."
Rekši jo prijor Avguštin zavije na ožjo kolovozno pot, žolnir pak stopa naravnost proti malemu gozdiču. Prijor je bil nekako zadovoljen sam s seboj, ko se je ločil od tovariša in sam jezdil proti domovju, ki je stalo komaj še četrt ure pred njim. Zadovoljen je bil, da je premagal neko zopernost, ki ga je vselej prešinila, kadar je bil z žolnirjem vkupe, kar se mu nikakor ni zdelo prav, ker ni imel nikakeršnega uzroka, zlasti še kar so ljudje povedali, da hodi tujec k maši tako kakor drugi ljudje, ker ni bilo nobene žal besede in pritožbe o njem slišati in si nikakor ni mogel razložiti, zakaj ga nekaj vleče od njega.
Ali tudi žolnir je menda čutil in vedel, da pater prijor ne bode njegov dobrotnik; kajti komaj je prišel do prve seči, stopil je za češminov grm, gledal za jezdecem nekaj časa, potem pa, naslonjen na svojo palico, dolgo in nepremekljivo stal na istem mestu. Iz upognene njegove krepke postave, iz temnih, hudih očij in stisnenih usten ni bilo lehko soditi, da ga ob-
— 202 —
haja tisto lehko, neskrbno in dobrodejno čustvo, ki je ima človek, kadar se razide z ljubim znancem ali vsaj s spoštovanja vrednim prijaznim človekom.
Kmetija pri Kodranu je stala na samoti v prijaznem zakotji, kakor smo uže povedali. Uže po vna-njem videzu se je ločila od druzih kmetskih hiš. Hiša je bila na široko zidana in da-si tudi je imela eden sam strop, bila je vender pol sežnja višja od vsake druge v obližji. Zid je bil sicer samo ometan, neugla-jen in nepobeljen, pa poznalo se mu je, da so gospodarji zato pustili to neotesano podobo, ker niso hoteli biti prevzetni, ampak so ponižno hoteli ostati kmetje in so zato mislili, da se mora stanovanje ločiti od gosposkih hiš. Prostorni hlevi in druga gospodarska poslopja, zlasti velikanski vinski hram na južni strani, pak so vender kazali stan imovitih vinščakov.
Ko je prijor Avguštin prijezdil na dvor, prišel mu je veliki hlapec Kodrančin, stari Mihelj, naproti, ki je ravno pred zidanico nabijal velik sod, snel uže z daleč klobuk z glave, obrisal si lase s čela ter spoštljivo poprej poljubil jezdecu roko, predno je konja prijel za uzdo
»Kako je kaj, Mihelj ?" vpraša pater ter razsede.
„Je! saj bi še bilo! Pokmetovali smo še precej vidno in pridno. Vina sem lepo število veder zaaral in domačega bo nekaj polovnjakov. Ko bi le bolezni še ne bilo v hišo, bolezni," odgovori Mihelj in da konja mlajšemu hlapcu, da bi ga odpeljal v konjak.
— 203 —
„No, kaj pa ti, Katriea?" obrne se prijor k deklici, ki je bila hitro iz veže pritekla stri jen poljubit roko.
Katriea je bila okolo dvajset let stara in ni slula zastonj, da jej ni uže dolgo bilo ednake v farni cerkvi. Bila je vitke, tenke rasti, prosto oblečena. Nihče, ki jo je v prvič videl, ne bi bil verjel, da je vzrastla mej trdim kmetskim delom. In kdor je zrl v krasno, okroglo obličje in milo plavo oko, ta se ni čudil, zakaj so mladeniči v okolici nekako posebno spoštovali to deklico in nikakor ne mogli tako ž njo govoriti kakor z druzimi.
»Kako je kaj materi?" vprašal je prijor stopivši v vežo.
»Oh, strijc, uže ves dan jih trese mrzlica in boli glava. Jaz se bojim — —" dalje ni mogla govoriti, j°k jej je zaprl sapo.
»Nič ne jokaj, saj še ni take sile ne. Le moli, kar je božja volja, to se bo zgodilo. Mati je res stara, pa zato še ni, da bi morala umreti, če malo oboli," tolaži jo pater.
»Kaj bom počela potem sama na svetu!" p laka
dekle.
Patra je genila njena žalost, obrisal jej je solzo z belega lica in dejal z nekako voljnejšim in mehkejšim glasom:
»No, no, utolaži se, dokler bom jaz živ, tudi tebi ne bo manjkalo očeta, kateremu bo prva skrb, da ne boš sama in zapuščena na svetu."
— 204 —
Keksi stopi v izbo. Na postelji je ležala stara žena. Lice jej je bilo zelo upalo in oči so se bile udrle, da-si ni bila več nego li nekoliko dnij bolna. Avguštin je na prvi videz spoznal, da bode tu natora terjala svojo poslednjo neizprosno pravico- Bolnica, spoznavši visokega svojega svaka, hotela je sesti v postelji, ali moč jej uže tega ni dopuščala.
Ko jo je prijor nekoliko povprašal o bolezni in mu je z onemoglim jezikom odgovorila, da ne bode več dolgo, mignil je Katrici, naj gre venkaj, da se bo-deta pomenila sama z materjo.
Uže je bil trd mrak, ko je minila izpoved in drugo razgovarjanje in se je prijor odpravil v klošter.
Napovedal je, da pride on ali kateri drugi pater drugo jutro s sv. obhajilom.
Miheljnu, ki mu je bil pripeljal konja pred vežo, zabičeval je še pred odhodom, naj gospodari zvesto kakor ve in zna, naj pazi na druga druŽinčeta, da katero česa ne premakne ali napečnega ne stori, dokler se spet ne vrne red v hišo. Potem pa zasede konja in zdirja po ozki, prerasteni poti, ki je držala proti zahodu v klošter.
Kakih pet minut hoda od Kodranije stoji pol streljaja od poti na vzvišenem jarku nekaj skalovja, robidovih in trnjevih grmov okrog. Prijor Avguštin se je domišljal, da v otročjih letih*svojih tod ne bi bil šel sam v mraku mimo, ker stara pravljica je pravila, da po noči se tukaj prikazuje škrat zavoljo tega,
— 205 —
ker so bili zli ljudje tu-sem nekdaj zavlekli ubitega suknarskega kupca.
Nocoj je pač imel mož resnobnejše reči premišljevati, in težko da bi mu bilo strašilo otročjih let na mari prišlo, ko ne bi bil streljaj od sebe zapazil nekaj črnega, ki se je pred njim s poti ognilo in skrilo mej grmovje.
Ko je prišel ravno vštric omenjenega kraja, po-držal je malo konja in pogledal v skalovje in robi-dovje, a nikoga ni mogel zapaziti. Ko bi bil Mihelj na mestu njegovem, trdil bi bil, da je videl smrt, ki lazi okolo Kodranije, očitno znamenje, da Kodranka ne bo dolgo živela. Ali prijor, izobražen in pameten mož, takim vražam ni veroval, vedel je, da je bila to gotovo človeška podoba. Vender ni mogel razumeti, kdo bi bil ta in ob tej uri, zakaj se mu umiče in česa išče.
BKdo je?" zavpije.
Toda nobenega odgovora ni bilo slišati, nič se ni premeknilo in ničesa ni bilo videti razven čudnih senc štrlečih skal in pobitega grmičja v mesečini. Nekaj čudnega je izpreletelo prijorja. Hotel je konja obrniti in poklicati Miheljna, da bi preiskal, kdo tava tu ob tej uri. Pa pomislil je, da se je morebiti motil, da se mu je le zdelo, kakor bi bil nekaj videl, in spoznal je, da bi ga utegnili ljudje imeti za strahopetca in praznoverneža, ko bi jim pravil take prikazni in bi se potem morebiti ne našlo ničesa. Zato je vzpodbodel konja in odjezdil.  Mej potjo pa mu ni hotelo iz glave;
— 206 —
vedno je ugibal, kdo bi bil. Ko je prišel do Krke, do tja, kjer sta se poprej sešla z žolnirjem, prišlo mu je nekaj na misel in še bolj je pognal konja v dir do ribičeve koče. Tam je postal. Ribič je imel na oni strani še luč v koči.
»Vide, Vide!" zakliče prijor.
„Hejo! hoj! uže slišim! Precej!" odziva Vid z druge strani.
»Pridi sem!"
In nekaj trenutkov potem je Vid priveslal na to stran.
„Kaj ste vi, gospod? Bog vam daj dober večer, jaz sem menil, da uže spite."
»Ali je uže šel žolnir nazaj v mesto? Povej mi po pravici; kajti če se količkaj zlažeš, ne boš več ribaril," pravi prijor.
»Ni še šel ne, zakaj se bom legal," odgovori Vid.
»Ali hodi vselej v mraku na to stran?" vpraša menih dalje.
»Najrajši hodi zvečer."
»Kedaj se vrača?"
»Je! časih poprej, časih pozneje!"
»Ali veš, kam hodi? Resnico govori!"
Vid na to ni precej odgovoril, ampak malo po-mišljal.
»Tega ne vem!" dejal je.
Menihu pa se je ravno to oprezovanje zdelo čudno, ostro je pogledal ribiča in pognal konja. Vid je gledal
za njim in ravno tako spačil obraz kakor prej, potem se pa udaril ob čelo in dejal: „0, ti buča oslovska, napek si govorila in napek si storila! Ne mara, da bi bilo bolje, ko bi bil dejal, da je žolnir uže doma. Kaj pa, ko bi se bila sešla! E, nič, dobro sem govoril. Saj nisem povedal, kam hodi. Ali vrag ga premisli gospoda kutarja, ne mara, da je za steno zalezel in je nekaj čez razpoke videl te reči. Pa meni nič mari, vsak za se. Žolnirju bom povedal do malega, kaj in kako je le-ta vpraševal in če bo treba, bova vse kloštrane tako oplahtarila, da ne bodo vedeli, ali imajo ušesa spredaj ali zadaj, ali na strani. Samo o tem naj bi me kdo poučil, zakaj ta blazni žolnir skriva ljubico svojo in sebe. Vrag ga poznaj, takov gospod in tako petičen in čeden bi očitno dobil tri Kodranice namesto edne."
Prijor Avguštin pak je jahal potem počasneje čez polje. Nihče drugi ni mogel biti oni človek, katerega je videl pod Kodranijo in ki se mu je ognil, kakor žolnir, kajti na delavnik kmetje niso bili črno opravljeni, žolnirja pa je ravno poprej videl v črnem plašči in v obližji. V mesto se še ni vrnil. Ali kaj je hodil? Otodešnje njegovo hlastno vprašanje, ali je Katriea bolna, prišlo je menihu na um, domislil se je, da dolgo ni mogel uzroka najti, zakaj brez dela in opravila vender ne misli na odhod. Ko bi se pa res predrznil laziti za njo! Tako je prijor Avguštin mislil in sicer mirna kri njegova mu je jela vreti po glavi, kajti kako bi bil mogel malomaren ostati, ko
— 208 —-
bi bil bolj nego verjetno slutil, da tuj, odljuden in najbrž še brezbožen človek, človek, o katerem se ni vedelo druzega, kakor da ima nekaj denarnega imetja in še o tem ne, koliko ga je, in če je pošteno dobljeno, da takov stave zasaja nedolžni deklici, ki mu je bila, sam ni vedel kako, najljubša na svetu. Ve se pa sploh, da je v takih rečeh sila neprijetno, ako človek resnice samo pol pozna; zato je menih sklenil precej drugi dan prepričati se, kako in kaj, in potem ravnati, kakor se spodobi.
|akor tatii, tako ga zapodi, kadar ga boš videl blizu: kajti on je še hujši od tatii, ki odklene kaščo; on krade pošteno ime, katero je imela le-ta hiša uže od nekdaj. Ničesa se ne boj, naj bo gospod ali kar hoče, tvoj gospod ni. Zdaj ko gospodinja ne more, imam ti ukazovati jaz. Ako se ne pobere z lepa, vzemi še dva hlapca in zapodite ga s preklo. Samo varujte, da ga kateri preko glave ne udari in sploh sila naj bode zadnja. To mi ni po všeči, da mi nisi tega povedal poprej, Mihelj! Jaz sem se bolj zanašal nate. Bila je tvoja dolžnost, kakor hitro si videl, da deklica edenkrat govori ž njim, da bi bil naznanil ali materi nli meni."
Tako je govoril drugi dan prijor Avguštin v svoji sobi na lepem stolu sedeč hlapcu Miheljnu iz Kodra-nije, katerega je bil dal po patru, ki je šel obhajat staro Kodranko, poklicati v klošter. Mihelj pak se je ves tresel in vedno klobuk vrtel v rokah, ker vest ga je od sile pekla, da je izdal Katrično skrivnost, in vender g>i je deklica tako rada imela, kakor bi bil
14
— 210 —
njen ujec; vest ga je pekla, cla je zatožil žolnirja, da se časih čez linico kako četrtinko ure z dekletom pogovarja, dobrega gospoda, ki mu je stisnil marsikako petico v dlan. Pa kaj si je hotel ubogi Mihelj; saj ga je gospod prijor tako prisukal in tako trdo vzel v klešče, saj je uže skoraj pol vedel in tako vprašal, da se ni dalo izviti mu iz rok! Mihelj bi bil komu drugemu še legal, ker se mu je tu v tej reči potreba zdela velika, ali patru Avguštinu se ni upal iz več veljavnih in imenitnih uzrokov; prvič zato ne, ker je bil prijor pravi brat ranjkega njegovega gospodarja in strijc Katričin in je torej imel nekaj pravice zvedeti, koga Katriea rada vidi; drugič je imel Mihelj vero, da duhovnik več ve, nego li si pošten človek domišlja in mu torej ni varno reči kazati narobe; tretjič pak je bil prijor Avguštin njegov izpovednik in hitro se je Mihec bistroglavec domislil: ee mu prav zdaj laž povem, v postu pojdem k izpovedi, tačas mu bom moral pravo ziniti; mari precej! In tako je gospodu razložil vse, kedaj je žolnirja najprvo videl s Katro govoriti, kaj pravijo ljudje, kolikokrat je on govoril ž njim, da se mu ne zdi nič napečen človek itd.
„Jaz bi vam bil uže povedal, ali kdo je vedel in mislil, da vam ne bi bil po volji zet. Tako sem molčal, ker sem videl, da tiho prihaja in tiho odhaja," dejal je Mihelj.
„Ti tega ne veš. Stori, kakor sem ti ukazal! Katrici pa ne povej ničesa, kar sva se menila. Pogo-
— 211 —
vorila se bova uže drugo pot midva sama. Zdaj jej materina bolezen dela dovolj skrbi, in če jo boš dobro pazil in gledal, da ta postopač ne pride ž njo vkupe, bode se uže strezovala in spametovala, tudi če jej je um malo zblodil. — Ko bi bila tvoja gospodinja bolj bolna, daj mi vedeti po kom."
Mihelj je po tem poslednjem pouku krevsal po širokih stopnicah in še vedno klobuk v roki drže (ker klošter se mu je zdel kakor svetišče) ter godrnjal je sam s seboj: »Pošket! petdeset let uže služim to hišo, pa ne vem, da bi bil dobil kaj takega dela. Predrto da, ko bi mi bil ranjki Kodran veleval, naj pretepem svojega brata, pa bi ga bil; ali ko bi mi bil zapovedal, naj temu gospodu žolnirju potegnem kapo čez ušesi in tako žalim Katrico — ona ga ima rada, to je gola resnica — ne, tega pa ne vem, ali bi bil storil. Ali kaj, zdaj ni več ranjkega, drugačen gospodar ima besedo in ne vem, kako bo ta motovileč motal v njegovi roki. TJdati se bom moral."
To premišljuje je prišel domov.
Minilo je potem nekaj dnij. Marsikaj se je pre-drugačilo okolo Kodranije. Gospodinji je bilo nekaj bolje, zato je bila vsa družina veselejša in zlasti Katrica. Le Mihelj je nekaj čuden in tih okolo hodil in se vedno držal na hudo. Ni mogel pozabiti razgovora s Katričnim strijcem. Uže dva večera je bil psa spustil z verige in sam ni šel spat do ednajstih. Iz-praševali so ga, kaj mu je; pa le godrnjavo je odgo-
— 212 —
varjal. Katriei so se tri reči zdele čudne, prvič, kako da strijc prijor ni več tako prijazen in dober ž njo, drugič, kaj da je Mihelj tako sam zase in na ves svet jezen, odkar je prišel iz kloštra, in tretjič, kako to, da njega uže več večerov ni bilo pod omreženo okno. In začela je še ona slutiti, da morebiti tudi strijcu ni uže skrivnost njena ljubezen, ljubezen, katero si je uže sama časih očitala, ker jej je nekaj dejalo, da tam ne more biti sreče, kjer se druži različnost. Uže večkrat si je trdno namenila ne več govoriti ž njim ; ali vselej je prišel tiho, skrivnostno na okence, rahlo potrkal in tako zapeljivo in tako vabilno za-klieal njeno ime, da je morala odpreti vsaj na edno besedico, iz katere se jih je porodilo deset in več. Da-si je tiho zahajal največ v mraku, da-si po dnevi ni večkrat govorila ž njim nego li trikrat, tačas, ko je -sama seno mešala na meji konec njiv, ko je vprvič govorila ž njim in dvakrat, ko je od maše šla, in da-si nikomur ni nič pripovedovala, vender jej ni bilo neznano, da uže ljudje zelo vedo, kar si je sama dolgo ■prikrivala. Saj so jej prijateljice uže večkrat nagajivo imenovale žolnirja, saj šo nekateri bogatejši mladeniči z vidno in očitno nejevoljo stikali glave, kadar je ,stal sam in tih pred cerkvijo in nepremekljivo gledal za mjo, ko je z materjo in s sorodniki prišla iz svetišča. jKar pa so vedeli uže skoraj vsi, kako lehko je bilo, • da je slišal tudi njen strijc prijor. In da-si je časih -nekako ponosno mislila nanj, na učenega, gosposkega,
— 213 —
kakor je vsak vedel bogatega, lepega mladega tujca, vender jej je bilo vselej tesno in tožno pri srci, kadar je mislila, kaj mati poreko, kaj bo strijc dejal, kadar sliši, koga si je izbrala. Da se bode pa nekdaj zgodilo, to jej je bilo gotovo; samo to si je želela, da bi se se dolgo in daleč odrinilo.
Mihelj gotovo ve, kaj in kako je, mislila si je, in neko popoludne, ko je dobila hlapca samega, prijela ga je za roko in s tihim, tresočim glasom ga je vprašala: »Mihelj! če me imaš kaj rad, povej mi, ali strijc vedo ?"
Miheljnu je prav do srca seglo, ker jej je na obrazu bral, kako tesno in boječe jej mora biti v mladih prsih. Star je bil, ali spominjal se je svojih mladih let in kaj je tačas čutil, ko so njegovo deklico na druzega omožili; obrnil se je v stran, da bi solzo stri v očesu in namesto odgovora je prikimal.
Katrica je pobesila oči, lice jej je malo zabledelo, nekaj časa ni mislila, niti rekla ničesa.
»Meni se smiliš, revica, jaz vem po sebi, kako je to; ali pomagati ti ne morem nič;" dejal je Mihelj.
»Kaj so rekli strijc?"
»Da ne bo nič, da ga moraš pozabiti. In če ti je moči, dej, premagaj se, stiijcu se ne smeš zamerjati, on je moder mož, uže ve, zakaj ne pusti, da bi se vzela. Žolnir je dober človek, jaz ga imam prav rad in nič se mi čudno ne zdi, da si ga poslušala. Pa vender,  pomisli, Bog ve,  od kod in kaj je uprav,
— 214 —
morebiti ga strijc bolje poznajo nego li jaz in ti, zato bodi moška in pusti ga, če je tudi težko. Semkaj ga potlej ni bilo nič, pa tudi, ko bi prišel, jaz ne smem pustiti, da bi vidva govorila, to sem obljubil in v roke segel gospodu. Tudi ribiču je prepovedano, da ga ne i=me prepeljavati čez Krko."
Deklica pokrije s prtom obraz, sede na klado in začne ihteti, da bi bil Mihelj svojo srečo in še nekaj dal, ko bi bil le edno uro prijor, da bi reč razsodil drugače.
„Nikar ne bodi jezna name, Katriea f pravi Mihelj, »jaz sem moral obljubiti in kar sem obljubil, to sem obljubil; žolnir ne sme več hoditi okolo hiše, tako so govorili strijc. Zato, ker drugače ne more biti, pa ga še ti pusti, saj je še dosti lepih fantov. Glej, strijc so kaj hudo gledali in to veš, da je strijčeva volja materina volja. Mati pa so stari, ne boš jih dolgo imela na svetu. To pa pomni, da kadar mater izgubiš, nikdar ne boš več imela druge, in nekaterikrat se boš nerada domislila, kedaj nisi tako storila, kakor so hoteli. In glej, Katriea, komaj jim je malo odleglo, komaj so se oteli bližnje smrti in kaj bi bilo, ko bi se jim upirala že ti? V drugič zbole, in kaj potlej?"
»Prav govoriš, Mihelj !■ dejala je deklica, obrisala solze in vstala — „ ne smem pospešiti materine smrti. Svojo nesrečo moram pretrpeti in jo tudi bom, da ne žalim matere. Ne bom se več menila ž njim. Pa ne! tega ne morem, tako ne morem! Samo še edenkrat, in potlej nikoli več, še edenkrat naj govorim ž njim."
— 215 —
»Kaj ti je pa, srček moj?" pošepetal je znan prijeten glas, in ko se je Katrica ozrla, stal je za njo žolnir in smehljaje se položil roko na njeno ramo in uprl svoje veliko žareče okd v njeno obličje. Žolnir je bil prišel tako nenadno, kakor bi bil iz tal vzra-stel ali padel iz nebes. Zato je tudi Mihelj debelo gledal in ni vedel, kaj bi storil, ali bi izpolnil Katrino prošnjo in pustil, naj se zadnjikrat zmenita, ali bi ga podil strani. »Naj bo za duše v vicah!" dejal je naposled, »naj se pomenita kako četrtinko ure, saj je uže mračno; nihče ju ne bo videl, prijorja zdaj tudi ne bode več gori, ki uže dozdaj ni prišel." Zatorej je hitel obroč obrezovati in se ni zmenil, kaj si tožita.
»Da ne smeš več z menoj govoriti?" rekel je žolnir zamolklo.
»Zato te prosim, ne hodi več gori, da sebi in meni še večje nesreče ne nakoplješ na glavo. Božja volja menda ni, zato — —"
»Torej me tudi ti ne ljubiš več?"
»Oh, ravno to mi dela bridko nesrečo. Olej, jaz nisem bila vredna ljubezni tvoje, to sem ti tudi pripovedovala, zato sem te prosila, pusti me. Uže tacaš sem mislila, da me ne boš vzel, in res ni božja volja—*
»Menihova volja, reci! Le tiho bodi, izkušal bom jaz poravnati vse — —"
»Jezus! Marija!" zastoče zdajci Mihelj, rezilnik mu pade z rok in srpo gleda novega prišleca — patra prijorja.
— 2 Hi —
»No, lepo je to, lepo ravnaš po ukazu mojem, Mihelj! Se zraven stojiš in gledaš! Ne boš dolgo gospodaril na Kodraniji —" reče prijor.
Bil je od jeze bled, oči so bile nekako ognjevite in spodnja ustnica s podbradkom vred je lezla na kviško, vender je menda poznal sam sebe in da ni spodobno za njegov stan, kazati se strastnega. Zato je počasi vzel ruto iz rokava in se vsekoval, da bi si ohladil kri ali morebiti, da bi komu druzemu prepustil prvo besedo.
„Strijc!" — začne Katriea s prosečim glasom.
»Midva bova uže še imela besedo, deklina! Mati bolna leži, bolj se ti pristoji, da jej strežeš, kakor da s tujimi ljudmi pregrešno postopaš. Tiho! k materi, precej, nobenega ugovora!"
Katriea milo pogleda žolnirja, kakor bi ga z očesom hotela prositi, naj lepo spoštljivo govori s strij-cem in reči še bolj ne razdere, potem odide v vežo. Prijor migne tudi Miheljnu, naj gre strani.
»Vi meni in mojim ljudem izkazujete preveliko čast, gospod Zabranek!" pravi prijor žolnirju, »da postopate za preprosto deklico ; zares tako čast, da je ne moremo nositi; zato vam povem edenkrat za vselej, da nas pustite na miru in pečajte se z druzimi ljudmi. Naša dekleta so prepoštena, pri njih ne boste dobili, česar iščete."
»Gospod prijor! kako morete reči, da iščem česa nepoštenega ? — — "
— 217 —
»Jaz vas ne dolžini, ne rečem ničesa; samo to vam svetujem, da se tukaj ne prikažete več; inače bom skrbel, da se ta družina in ta hiša drugače otrebi neprijetnih usiljencev."
»Vam se nisem nikdar silil, nisem priberačil, najmenj —"
„Vem, vem, da niste priberačili. Ali hči mojega brata ne potrebuje ničesa od vas, tudi se za sam denar pri nas ne dobo pošteno ime poštenega dekleta. Glejte, ■da nam kmalu storite dobroto, da vas ne bomo videli tukaj. Sicer nimava česa več govoriti."
Rekši se pater obrne in odide v hišo.
Žolnir se zaničljivo ozre za njim, stisne pesti in ustna in zapusti dvorišče.
5.
ima je bila nastopila. Debel sneg je pokrival nižave in hribe, polja in vinograde; pa tam na pokopališči je tudi pokrival gomilo stare
gospodinje iz Kodranije. Žena vremenske izpremembe ni preživela. Katriea je osirotela. Zdaj ni imela niti očeta, niti matere, le strijc jej je ostal, in strijc, čeravno jo je rad imel in ga je spoštovala tudi ona bolj kakor vsakega svoje bliže in daljše sorodbine, strijc — jej vender ni bil tako ljub, nego li poprej, saj jej je s svojo prepovedjo naklonil slabo srečo. Res je mož vedel tehtne in veljavne besede govoriti in deklici do zobca razložiti, zakaj bi ne bilo prav, če tujega mladeniča ne pusti z nemar. Dokazal jej je do malega, da je najbolje, če se človek peča z ljudmi svoje vrste in da za prevzetnostjo prihaja rado kesanje. Katriea je bila prepričana, da je strijc prijor moder mož, ki je veliko v bukvah bral in sam veliko uže učakal na svetu; ali vender jo je časih obhajala misel, da takih rečij, ki izvirajo globoko iz srca, v posvečenem svojem stanu sam ni izkusil, da torej vender vsega ne ve. Sosebno
— 219 —
jo je peklo, kar je strijc pristavljal konec svojih govorov, da namreč žolnirju ni bilo druzega na mislih nego li, da bi jo pripravil v slabo ime in potem pustil. »Nič ne misli," dejal je, „da bi te bil kedaj namenjen vzeti pošteno v zakon. Kaj bo s teboj ? On ni za kmetijo ali kupčijo, ti ne za gosposko življenje. Taki ljudje nimajo druzega, nego li gladke jezike; vesti in poštenja malo ali pa nič. Zato bi bilo greh, ko bi ga poslušala. Človek je slab. Ce molimo, ne vpeljuj nas v iz-kušnjavo, ne smemo s svojo voljo zahajati vanjo." K tem modrim besedam je prijor še pristavil in čutiti dal, da ima še druge razloge, zakaj ne bi privolil, tudi potlej ne, ko bi jo žolnir bil naravnost snubil. Da-si je bila Katrica v srci uverjena, da, če je tudi ves gosposki stan takov, kakor je mislil strijc o žolnirji, on vender nima nobenega teh hudobnih svojstev — : vedela je, kaj veli četrta zapoved in si je trdno namenila, da se ga bode ogibala.
Ne ve se, če je Katrica ta svoj namen skozi in skozi tudi izpolnovala. Gotovo je, da žolnirja o belem dnevi ni bilo videti na Kodraniji, da je vsako nedeljo Katrica oči v tla povesila in hitreje šla mimo njega, če je stal pri cerkyi. Ali hudobni svet je trdil, da je bila dndan, ko se je razglasilo, da je žolnir precej obolel, vedno objokanih očij in da je po ovinkih pozvedala, kako se mu kaj godi; hudobne ropotiilje so dalje hotele vedeti, da po noči večkrat pes hudo laja na Kodraniji in da je pastir videl iz svojega le-
— 220 —
žišča v mrvi na kozolci nekaj kakor senco stati pred omreženim oknom Katričinim. Pa hudobni ljudje tega ne razumejo, ne pomislijo, da je pes oblajeval lehko kako klado na tnalu ali pa mesec na nebu, in da je pastir utegnil videti samo topolovo kobilo, katero je Mihelj tam naslanjal na zid. Kako so mogle torej stare zoperne kavse za gotovo trositi okrog, da Katriea žolnirju še zdaj ni pokazala durij!
Pust dan je bil, meglen in mrzel. Uže na pol tri je kazala ura, in še nihče ni solnca v navadnem blesku videl vsega dopoludne in popoludne. Samo malo svita na nebu je svedočilo, da se prevrača uže precej na zapad.
Prijor Avguštin je sedel v svoji izbi na stol na-slonen in zrl v neko pisanje s strmečima očima.
„Kje praviš, da si to pismo dobil?" vpraša mladega meniha, ki je spoštljivo stal za njim.
»Pri svoji teti sem bil v mestu" — odgovori oni. — »Tuji gospod, ta inženir je je menda kje izgubil in njegova gospodinja je je prinesla brat moji teti. Ker sem ravno na to naletel, dobil sem je jaz v roke. Jaz sicer tudi ne razumejem, a videl sem mej vrstami vaše in druga imena, zato sem si mislil, morebiti ne bi bilo napečno, da je pokažem vam."
»To ni prav, da beremo drugih pisma, če jih tudi najdemo na poti. Uprav bi se moralo neprebrano dali nazaj tistemu,   čegar je.   Ali ravno to
— 221 —
je morebiti v prave roke prišlo po naključbi božji. Ali nič ne veš, kaj je tu pisano?" „Nič," odgovori menišec.
„To se ve, laško je.  Je uže dobro, le pojdi!"
„Cestitljivi gospod prijor! Ali ne bi bilo dobro, da bi je precej eden nesel nazaj; če je volja vaša, jaz sam? Ženska me je prosila, ker misli, da bi ga utegnil' pogrešati, kadar —" '
„Uže dobro, vse bom poskrbel jaz."
Ko je bil prijor sam, prehodil je kake tri pote svojo sobo. Potem zopet sede in zopet bere. Pisano je bilo nekemu Brevaniju in spodaj je stalo samo ime ,Adam'. Ker še ni bilo zganeno, tudi ni bilo nobenega napisa, kam je namenjeno.
Postavljamo je le-sem, ker je edini vir, iz katerega se da vsaj nekoliko sklepati, česa je učakal naš čudni junak, predno je prišel v Kostanjevico, da-si so nekatere reči Jako nejasne. s
»Ljubi Brevani moj! Vem, da se ne čudiš, kako je to, da nisi uže dlje ničesa slišal o meni, saj ti je znano, da se mi svet in življenje ni moglo več pri-> ljubiti, kar sem v prvi — tisti blazni ljubezni imel toliko bridke nesreče; znano ti je, da sem se zopet poprijel svojih ukov in se lotil svetomerstva, da bi pozabil sam sebe in Evgenije. Kako mi je to po sreči šlo, povzameš iz tega, če ti povem, da sem bil uže večkrat skoraj tako daleč, da sem mislil storiti, od česar si me nekdaj odvrnil samo ti, ko si mi ob pra-
— 222 —
vem času iz vil smrt iz rok. Tačas in še nekaterikrat potlej, ko sem taval po raznih krajih, premerjaval polja in pustinje, bil sem malo malo hvaležen za skrblji-vost tvojo. Pred nekaj časom pak sem se toliko iz-premenil, da ti hvalo dajem za tisto uro. Sicer se mi v tem hipu nekaj na pot postavljajo zavire, pa upam, da bom vender zmagal in pri tem mi boš pomagal ti, da-si tudi sva si daleč narazen. Smijal se boš, če ti povem, da je zdaj tisti mož, ki mi kamenja vali na pot — menih, naslov in ime mu: prijor Avguštin, tisti, pri katerem sem pred več meseci zvršil svoje delo. Smijal se boš morebiti tudi, ako ti naznanim svoje početje; vender uže naprej ti prepovem vsako Bojevanje mojega zdanjega dejanja in nehanja; ne vprašujem te za svet, ampak prosim te pomoči. Zaljubil sem se v neko — kmetico. Ime njeno ti bo barbarsko zvenelo na uho: Katriea jej pravim. Ko sem jo vprvič zagledal, strmel sem in na vsem životu sem se tresel, ker mislil sem, da je tukaj — Evgenija. Natančno njena podoba! Dete me ljubi in jaz menim, da bom še na novo živeti začel; imeti jo moram, ako se imam sam pokmetiti, ako vse imetje dam zanjo, imeti jo moram, ako se mi ves svet stavi v bran! In ti me poznaš, da sem mož, ki največ zvrši, kar si nameni. Tukaj pa je ta menih, strijc njen, ki me ne more. Uže nekaterekrati se je zaletel 6b-me in vselej me je popadlo, da bi ga bil stri mej prsti. Izkusi mi ti dobiti katoliški rojstven list in druge reči, katerih
— 223 —
je treba, pod imenom mojim. Denarja ne varovaj, samo izpolni mi željo. Najprej bom izkušal naravnost in postavno priti do vrha. Če mi ne pojde, jaz ne vem, česa bi vsega ne storil zanjo! Dete bo šlo z menoj! Zato mi pošlji denarja. Samo ob sebi se raz-umeje, da oporoko, ki sem jo izročil v tvoje roke, da obračaš moje imenje, kakor sem zapisal, če v petih letih ničesa ne slišiš o meni, s tem preklieujem. Izpolni kaj kmalu prošnjo prijatelju svojemu Adamu."
Nekaj čudno je vrelo in gorelo po patru prijorji, ko je to pismo bral in bral in premišljal vsako besedo.
Zdaj še le se mu je zdelo, da pozna tega človeka.
»Izkusi mi dobiti katoliški rojstven list," bere pater. »Zakaj pristavlja pridevnik katoliški? To bi se moralo samo ob sebi razumeti. On ni katolik. To sem precej mislil."
In nehote ga obide malo zadovoljnosti, da ima to dokazano pred seboj, kar je poprej ugibal samo iz omahljivih uzrokov.
»Ni katolik. To se vidi tudi iz zaničevalnosti, s katero govori o menihih. Le stoj, ne bosta se smijala ni ti ni tovariš tvoj; ampak zvedela bosta oba, da vama ni treba vsega sveta v bran. Videl boš, da si zalotil moža, ki ti bo z božjo pomočjo sam kos, če je tudi menih. Ne pojde to namišljeno dete s teboj! Čudno!"
In zamišljen je prekoračil sobo. V edni reči si je moral priznati,  da se je vender motil v žolnirji.
— 224 —
Nikdar ni misil, da bi bil tujec zares namenjen, Ka-trico vzeti v zakon.   Pismo pak govori nasprotno.
„Kaj je početi ? dolgo pomišljati, ne utegnem; kolikor prej mu stopim pred oči, toliko bolje. Precej mu moram povedati, da poznam njega in njegove naklepe. Sam Bog bodi zahvaljen, da sem ob pravem času to reč pregledal do tal. Kdo ve, kaj bi bil storil še jaz sam, ko bi tega ne bilo, morebiti bi bil neve-doma celo privolil v dušno in, mogoče da, v telesno pogubljenje dekličino."
Zgane pismo ter je spravi v rokav hale svoje. Potem ogrne plašč, potegne naglavje do čela in da ne bi na poti bil brez dela, vtakne še brevir v žep. Ker je bil ravno eden izmej patrov odjezdil na njegovem konji v hribsko vas Remuse k nekemu bolniku, prijor pa druzemu konju ni zaupal bremena čestitljive svoje osebe, moral se je napotiti peš. Nikomur v kloštru ni povedal, kam je namenjen.
Krenil je proti mestecu. Naj bo uže, daje hotel pred mrakom opraviti svojo reč, ali da se je hotel s hojo ugreti, ali pa so bili hitrejši koraki nastopek notranje razburjenosti; stopal je tako naglo po zmrzlem snegu, kakor bi bil v najkrepkejših mladeniških letih. Ko se je približal hišam takraj Krke, zunaj mesta, opazil ga je marsikdo. Mali fantalinje, ki so se drsali po negloboki drči na sankah zbitih od desak, pobegnili so z viškoma, popustivši prekucnene sanke na mestu, kajti bali so se resnega moža, da jim ne
— 225 —
bi s prstom zažugal in porekel: »Kaj trgate čevlje!" Tam se je kaka gospodinja, ki je ravno stala na veznem pragu, naglo skrila za razpokana vrata, ker ni hotela se pokazati gospodu prijorju v zamazanem prtu in raztrganem moževem kožuhu; tu je zopet boječ kmetic, ki je nesel z odra namešane klaje, postal na lestvi, da ga ne bi pater videl, ker je bil ravno razo-glav in torej ni mogel spoštovanega duhovnega gospoda spodobno pozdraviti.
Tako je prišel prijor Avguštin do vegastega lesenega mosta na južni strani otoka in je stopil v mesto ter potem naravnost proti Lešpetini hiši, kjer je stanoval žolnir.
„Sveta Marija, pomagalka naša! —" zaklicalo je staro dekle, botra Lešpeta, ko je skozi okence ugledala prijorja. Kolovrat je ustavila, kodeljo popravila in se hitro otepla predivnega lasja in pazdirja. Na steni je visel molek, tega je brž snela in začela z ustni gibati, kakor bi molila rožni venec; zakaj zdelo se jej je, da se bo gospodu neznansko prikupila, če jo zaloti v molitvi. »Hvaljen bodi Jezus Kristus!" pozdravila je ona prva meniha, predno je še do dobrega odprl duri, ter položila od sebe molek tako, da je zarožljal.
„ Amen!" — odgovori Avguštin. — „Ali ste sami?" »Sama, zmerom sama. Kdo vpraša po meni revi," odgovori Lešpeta.
»Kje pa je gospod, ki stanuje pri vas?"
15
— 226 —
„0 Bog ga zna, kod hodi. Davi je šel, pa bo drevi prišel. Ondan, ko je bil bolan, ostajal je še pri domu, zdaj ga pa ne udrži devet vrvij. Zmerom teka okolo, kakor vstekel pes, če ni greh tako reči — ne zamerite, duhovni oče, jaz sem nevedna žena, ne vem ničesa razven kar slišim v pridigi. Ali ta gospod — Bog mu daj vsega dobrega — dela mi res pravo preglavico. Vedno se bojim, da bo kje obtičal, da bo padel v vodo, ali pa se obstrelil. Kajti kar je tisto puško kupil, vedno je v hosti, a mi ni še nikdar ni zajčje dlake, kaj bi rekla, ni edne vrane ali edne vra-bulje mi ni prinesel domov."
„Kaj hodi na lov? Kam? V čegavo?" vpraša
prijor.
Lešpeti je po glavi zašumelo. Nevedoma je morebiti izdala svojega gospoda, da v klošterske gozde zahaja. Potlačiti ni mogla besede, zato je jela prositi:
„Ovbe, gospod cestitljivi! saj pravim, da ne stori nič Škode; nič se ne bojte, on ne zna streljati, roka se mu trese, jaz vem, da ne zna. Nič ne škoduje, toliko ne, kar bi človek vrgel v oči. Zato jaz prosim zanj, pustite mu to veselje. Saj vsakega človeka kaj druzega veseli. Nekateri so na bogastvo in posvetne reči kar napreženi in vsi mrtvi, druge .nas veseli božja čast in preljube — —."
„Le tiho, le tiho! — Kedaj menite, •■ da pride domov ?"
— 227 —
Lešpeta je strmela, da jej takov božji mož ravno tačas prestriže besedo, ko je svetih rečij imela poln jezik.
»Kmalu, kmalu ima priti. Saj bo zdaj mrak, v mraku pa dohaja. Ce nisem jaz uboga žena prene-vredna, malo bi posedeli pa —"
»Ne utegnem," odgovori prijor in vstane.
»Ovbe, saj res, še nečesa bi poprosila, če smem!"
»Kaj takega?"
»Davi, ko je gospod odšel, bila sem v smetilnici našla neko pisanje in sem mislila, Bog vedi, ali smem počeno okno zadelati ž njim ali ne. Zato sem je nesla Trobljevi materi brat. Tam je bil pa pater Alftre (žena je mislila reči Alfred) in je je vzel, ne vem zakaj. Glejte, gospod bo morebiti tiste reči pogrešil, in Bog ve, kaj bi storil z menoj, ko bi ga ne bilo nazaj. Ali smem kakega fantka v klošter poslati po tisti papirček ?"
»Ni treba, bodem uže jaz sam pisanje dal žol-nirju nazaj," reče prijor, odpre duri in gre.
Žena je prebledela od strahu.
»Ovbe, lepo vas prosim" — vpila je za njim — »za božjo voljo in pet krvavih ran božjih, oče duhovni, usmilite se in nikar mene ne jemljite v misli, recite, kar si bodi, samo tega ne sme vedeti, da sem je vzela z mize jaz."
A prijor je bil menda kamenitega ali lesenega
srca, nobene tolažbe jej ni dal v tej težavi. Predno
15*
— 228 —
je vedela, da ni ničesa odgovoril, bil je uže deset stopinj od nje. Še v poznejših letih jo je vselej začela peči zgaga, kadar se je domislila na to neusmiljenost božjega moža, da, celo po smrti njegovi mu ni mogla prav iz srca odpustiti.
Ko je prijor Avguštin prišel iz mesteca venkaj tja do Krke, postal je nekaj časa in premišljal, katero pot bi ubral.   Nastajal je mrak, megla se je gostila.
Neka deklica, ki je butaro suhe brsti nesla iz gozda na glavi domov, videla je meniha, da je dolgo stal na ednem mestu. Kaj je pomišljal? Ali se mu je uže pozno zdelo iti na Kodranijo, kamor bi bil morebiti rad? Ali je, hotel ob Krki iti kakor na sprehod, ako bi kje srečal žolnirja? Ali ga je kaka slutnja odvračala od poti in mu velevala za nocoj v klošter nazaj? Kdo ve!
6.
otreba je, da posežemo za nekaj časa nazaj ter
precej potem, ko sta si bila prišla na Kodraniji s pri-jorjem navskriž. Krepka natora mu je pomagala kmalu zopet na nogi. Ali po tej bolehnosti je imel še menj mirii nego li prej. Dan na dan, v vedrem in sneženem vremenu, po solncu in mrazu je blodil od jutra do večera okrog. Sprehodov ob vodi se je bil menda naveličal; zato si je bil preskrbel puško in je hodil v hosto. Kmetje in meščanje so se bili počasi navadili čudnega tujca in njegovega početja, niso ga ne več toli-krat vpletali v svoje pogovore in celo ženske so ga pustile z nemar, tem laglje, ker se ni dalo zvedeti ničesa novega o njem, in jim je celo marsikaj še vero izpodbijalo na staro, mnogo obrano novico, da hodi za Ka-trico. Možaki so še časih ugibali, kako je to, da se upa žolnir po klošterski hosti hoditi s puško, ker je očitno znano, da si niso menihi in on nič kaj na roke; pri tem ukrepanji so naposled prišli do misli, da pri-
pogledamo za drugim človekom v povesti. Žolnir je bil, kakor uže omenjeno, malo zbolel
— 230 —
jor še ničesa ne ve o tem in da morebiti žolnir klo-šterskemu gozdnarju časih pot'sne kako dvajsetico v dlan, da ga pasti na miru in mu ne vzame puške. To ge ve, da so meščanje poštenjaki iz tega za splošen pregovor posneli izrek: denar, denar, ta je mož, ki ves svet prevoha in ga nihče ne vpraša: hudir, kaj hodiš!
Tudi ta dan je bil žolnir v gozdu.
Trije mladi drvarji, ki so sekali smreke, slišali so uže dvakrat popoludne strel. Bili so vsi trije mladi, nad dvajset let stari fantje, trdne kmetske postave. Podrli so bili uže lepo razstavko dreves in so bili ravno posedli okrog ognja, da bi zmrzle prste ugreli in svojo popoludansko južino iztrebili iz malhe.
»Menda ne bo več solnca, mene zebe po pasje," reče Luka.
»Jaz še skoraj teh svojih krepeljij ne morem ugreti, pri moji veri, da uže sekire nisem čutil; bolj sem jo vzdigal iz navade, kakor da bi bil še kaj živca imel za nohtmi," pravi drugi grdogled in širokopleč velikan.
»Ali si slišal, Tone?" vpraša tretji in kaže po
gošči.
»Spet je streh'1," odgovori dolgin Tone.
»Menda ga vrag moti, da v taki zimi trape lovi po grmovji. Nas eden bi zdaj rajši za pečjo ležal in malo zadremal, ko bi smel. Ta žolnir, skrije, bi lehko
— 231 —
pa neče; vrat mi zavij, če ga luna ne trka," pravi Andrejka.
„To je res: takim ljudem je dobro, pa sami ne vedo, da jim je."
»Zato pa niso vredni, da gazijo sneg," modruje Luka, najmlajši mej njimi.
»Vesta kaj, fanta," pravi Tone, »vama uže smem povedati, saj smo prijatelji, vidva bosta jezik držala za zobmi — jaz bom še kedaj tega žolnirja ubral za goltanec in ga bom prav po mačje stresel; kadar ga bom po noči kje dobil na samem, pa se pogledava, da me bo pomnil kake dve noči."
»Kaj ti je kaj v želodci?" vpraša Luka.
»Menim, da mi je; do grla sem ga sit. Saj si bil ti priča, Andrejka, tačas še ko je meril in sem mu bil tistega vraga po nevedoma prebrnil."
»Tisto mizico!" domisli se tovariš.
»Aha, tisto! Tačas me je bil pehnil, da sem se zvrnil z jarka. Tačas sem si ga uže zapisal za ušesi.
Prežal sem uže časih nanj, pa menda s hudičem hodi, nikoli ga nisem zalotil samega. Ce je pa še to res, da Kodranico zalezuje, primojduha, reci mi kdo, da ne bom storil pol pokore in da mi ne bo Bog odpustil dveh smrtnih grehov, če mu malo potipam glavo."
»Kadar boš šel nanj, pokliči le še mene," reče Andrejka — »kajti sam mu ne boš prišel do živega, močan je kakor devet vragov. To sem pa uže tudi jaz časih mislil, kadar me je bolel zob in nisem mogel
— 232 —
zaspati, da je sram in sramota za vse fante tod okolo, če pustimo, da suknjač, ki se je pritepel iz devete dežele, vodi za nos naša dekleta."
»Glejta, vidva sta kaj neumna," pravi mlajši mej njimi, „zdaj-le je prav lepa prilika. Vsak eden češarek vzemimo, pa bo tekel kakor pes iz kašče."
„Ta tvoja ne velja nič. Ti ne veš, kaj je tepež. Jaz imam glavo uže trikrat ubito, tukaj-le, tukaj, pa tu-le. Zato vem, kaj se to pravi: udari ga! On ima zdaj nabito puško v pesti, šembrano pravo risanico, pet križatih je dal za njo sam Holte, ki prodaje olje v Novem mestu. Pa se zapodi vanj, da ti bo zakadil pest svinca tja v starko tvojo, ki ti bo potlej, predno bo leto in dan, segnila in te pokopala."
„Ce hočeta, le pojdimo, jaz mu bom sam vzel puško in bom zbežal ž njo, vidva ga pa prekresajta!"
Se nekaj časa so trije poredneži pomišljali in preudarjali, potem so si vsekali vsak eden kolec, potegnili sekire pod nakleščeno kopico smrečja in so naglo za vrstjo stekli po gošči proti strani, od koder se je ravno slišal strel.
Žolnir je sedel na kamenu, z mahom porastenem in iz snega štrlečem. Bil je oblečen v gorko, dolgo obleko od rujavega sukna, kosmata kapa je pokrivala pol čela, uhlja sta bila čez ušesi potegnena. Puško je bil naslonil ob sebi na kamen, pod nogama pa je v snegu ležalo nekaj krvavih veveric in dve sraki. Imel je lep razgled pred seboj, megla je bila legla v ni-
— 233 —
nižavo, dolina pod njim je bila podobna jezeru; okolo njega je bilo natovorjeno golo in mahovato skalovje, mej katerim je tu pa tam rastel brinov grm, ki se je bil pol otresel sitnega sneženega bremena, pol pa še prestrešen z mrzlo ledeno skorjo; zadaj za njim in onkraj doline pak je na porobji žalostna stala bela gola breza mej gosto, živo-zeleno smreko. Vse to pa je bilo menda možu malo mari, sedel je uže dlje glavo naslanjal v dlan in oči imel uprte v tla.
»Hej, gospod, mrzlo je, mrzlo!" tako ga ogovori Luka, ki je bil sam stopil iz gošče. »Lepo veverico ste tu ustrelili, ali bi ne hoteli meni dati repa ? Glejte, kučmi bi se kaj lepo pristojal!"
»Vzemi!" dejal je žolnir, ki bi se bil menda rad iznebil nadležnega tovariša.
»Glejte, ravno prvi dve tačici ste jej čisto odbili. Dobro puško morate imeti, slišal sem, da jo je Holte prinesel iz mesta. Malo jo bom pogledal, nisem še videl takega kleka; na kresilni kamen se to izproži?"
Rekši vzdigne puško ter jo potehta v roki. Ob ednem se ozre in ko vidi, da sta njegova tovariša komaj deset, stopinj za njim, stisne jo pod pazuho in zbeži ž njo po dolini.
Osupel gleda žolnir za njim, vstane in kliče; »Stoj, potepin!''
»Ti si potepin, ti, prokleta planka!" zavpije mu za hrbtom Andrejka. — „Kdo ti je rekel po tujih ho-stah hoditi in pobijati božjo žival?"
— 234 —
In ko se žolnir ozre, vidi, da je kolec zavzdig-nen nad njegovo glavo. Hitro se upogne, pa udarec mu pade vender čez levo ramo. Jezen zgrabi sovražnika za roko in mu izvije kol iz rok. Ali v tem hipu ga drugi loputne od zadaj čez hrbet, in predno se proti novemu sovražniku ozre, dobi uže tretjo čez glavo, da se pri tej priči zvrne v sneg.
»Bode uže, le pusti ga; za edenkrat mu bo zadosti," pravi Tone.
,Ce ga le nisi ubil," reče Andrejka.
»Kaj še, človek ima trdo čepinjo, jaz vem, imam uže trikrat, bučo prebito. Hoj, slišiš ti, Luka, puško mu daj nazaj, saj nismo razbojniki."
Uro potem, ko so odšli ti trije junaki, vstal je tudi žolnir s tal. Kri, ki mu je tekla z glave, zmr-zovala je po laseh in po obrazu. V glavi se mu je vrtelo, težko je stal na nogah. Obeže se z ruto in pobere puško, ki je ležala tri komolce od njega v snegu. Bila je toliko pokvarjena, da je bil smodnik iz pipice iztresen in je manjkalo kresilnega kamena. Nanjo se opiraje počasi kobaca v dolino.
Mej potjo premišlja, kaj je pač navedlo te tri fantine, da so planili nanj. Poznal ni nobenega; ni se domislil, da bi bil kakemu človeku storil kaj zalega. Vzeli mu niso ničesa, mošne se ni nobeden teknil, celo puško je zopet dobil. Zdajci mu pride na um, da je eden rekel: »Kdo ti je rekel po tuji hosti hoditi!" Hosta je bila klošterska.   „To je menihovo
— 235 —
delo!" rekel si je in če je bolj premišljal, bolj je mislil biti uverjen, da je prijor najel te tri, naj bi ga pretepli. BSešla se bova, in gorje ti! Tako se me ne boš iznebil."
„Ko je prišel na piano, nehala mu je kri teči izpod tesne obeze. Tudi je otipal, da kosti niso poškodovane, da torej ne bo sile. Udarec mu je bil pretresel možgane in ga tako nekoliko omamil, zdaj pa se mu je hitro vračala moč, kmalu uže skoraj ni čutil nič bolečine in je naglo korakal proti Krki.
Krvav, kakeršen je bil, ni se hotel za dne kazati ljudem, zato se je namenil še le po noči vrniti se v mestece. Mrak je bil sicer uže blizu, ali na mrazu pod milim nebom se mu vender ni prilegalo. K ribiču se napoti, da bi se tam umil in očedil.
A koča je bila zaprta, zastonj je trkal žolnir na okno in na nizka vrata, zastonj izkušal kje priti pod streho. Vid je bil šel v krčmo na frakeljček žganja. Domisli se, da mu je ribič pokazal kot v linici nad vrati, kamor bode spravljal ključek od čolna, kadar ga ne bo doma in bi se hotel žolnir prepeljati čez vodo. Vid tudi danes ni bil pozabil hvaležnosti svoje izkazati možu, kateremu se je imel zahvaljevati, da se je v tem hipu njegovemu grlu dobro godilo. Pod po-veznenim plošičkom je žolnir našel ključ, in da bi se z veslanjem ugrel, odpel je čoln in počasi veslal ob kraji vode navzgor.
— 236 —
Ni bil še daleč od n'bičeve koče, ko izmej vrbovja zagleda prijorja. Poslednji je bil menda opazil tudi njega, kajti vidno je stopinje pospešil in ko je prišel bliže, migal je žolnirju z roko, naj ga počaka.
Žolnir je podržal veslo. Nekaj čuden smeh mu je zaigral okolo usten, ko je zagledal meniha. Prijor se je prestrašil, ko je zagledal krvavi obraz in nekazno brado žolnirjevo, na kateri so se bili po sesedeni in zmrzli krvi sprijeli lasje.
»Ali ste se pobili?" vpraša menih.
»"Vam ni treba tako vpraševati!" odgovori žolnir.
„ Kakor se mi zdi, imate vi mene za osebnega sovražnika. Tega ne smete misliti. Kakor človek ste bližnji moj in vera me uči, naj vas spoštujem . . ."
»To spoštovanje pa seza daleč!"
»Nasprotnik sem le vašim nameram. In ravno zato sem vas danes poiskal, da zadnjo besedo govorim z vami. Poslušajte me mirno in brez strasti. Tudi vi morate mene spoznati."
»Stopite v čoln, tudi jaz imam govoriti z vami," reče žolnir.
»Noč se bliža," odgovori prijor.
»Nič ne de, tudi v mraku me boste slišali."
Čeravno nerad, stopi prijor v čoln. Žolnir odrine od kraja in zavesla mej vrbovje. Za prva še ne posluša prijorja.
»Gospod! če ste se namenili na ponočno vožnjo po Krki in me nečete poslušati, moram jaz venkaj,
- 237 —
noč je tukaj in nikakor me ni volja, z vami v mrazu v čolnu sedeti in vedno dalje od doma se pomikati," reče prijor.
„Saj si lehko mislite, da kar se imava meniti, ni nikomur druzemu mari; torej je tem bolje, čim dalje sva od ljudij."
Rekši se nekako zasmeje, da se ni prijor nič kaj dobro počutil.
Krka se na tistem mestu malo zavija. Vsi ugovori prijorjevi niso nič pomagali, žolnir je veslal naprej. Tema je prihajala vedno gostejša, ko sta se skrila za ovinkom.
Naposled položi žolnir veslo povprek ter sede nanje.
„Zdaj govori, hinavec! potlej bom jaz. Kaj meniš, da res ne bom dekleta dobil, če so mi oni tvoji hlapci opraskali obraz?"
Prijorja sta obšla strah in groza. Kaj bi bil dal, da bi bil zdaj doma!
V tem času je stopal po poti, streljaj daleč od Krke, imeniten možak, oljar Holte, proti Kostanjevici. Ker je bil priletnemu možu kožušek dobro kratek in tako ozek, da ga od spredaj ni mogel spetih ampak ga ie samo tiščal vkupe, zeblo ga je tako, da je prav goste korake delal in hitel, da bi poprej prišel na gorko. Ali težka banka, olja polna, ki mu je jezdila staro hrbtišče, težki čevlji, katere je bil davi namazal s salom in so mu bili na nogah zmrznili, in naposled še ti nogi sami, ki, nič več mladi, nista utrpeli dosti
— 238 —
naglosti, vse ga je oviralo v njegovem napiranji. Nejevoljen je večkrat pocuznil s svojim bremenom, vrgel svoje male in velike merice, ki so, na oprto z remen-cem privezane, sitno opletale mu po boku, čez ramo nazaj, in vzdihnil k ljubi mamki božji, kaj človek na tem svetu trpi za vsakdanjo skorjo, katere naposled še grizti ne more, ko pogubi zobe.
Da bi mraz in težki nogi odpravil malo iz spomina, jame številiti, koliko ima po hribskih vaseh denarja pri ljudeh, ki so olje od njega jemali na upanje. »Krepotee trinajst — ta bo dal pasjo figo, ob novini ga bom moral spaziti, kedaj bo vino prodal —; Vali-čevka, dva in dvajset, bo dala, rada plača, da le ima, kakor tudi Ostrožan tistih pet grošev. Slepo Mreto bom pa priveril, da bo jajec dala namesto denarja. Kaj svet misli, da jaz denar kopam, ka-li? Vsak ima grablje, vil pa neče imeti. Jemali bi jemali, a kadar pride daj, tačas se hudir pa v slamo skrije, če ve, da je Holte prišel v vas, in se dela, kakor bi ga ne bilo doma. Res bi bilo komaj, ko bi človek banko v luži natočil in ne v novomeški štacuni; Bog ti meni grehe odpusti! Kar imaš dobička, tisto pa upaj, upaj, upaj! Od kraja je bilo še še! A zdaj se je svet razvadil, in če človek nečeš brez denarja posode natočiti, pa ne izvedeš nič, in zastonj krevsaš od kmeta do kmeta, od bajte do bajte."
Tako je Holte premišljeval žalostni stan in vidno propast svoje kupčije, ko zdajci od Krke semkaj za-
— 239
sliši. kakor bi kdo na pomaganje klical in precej potem kakor bi nekaj štrbunknilo v vodo. Prva misel mu je bila, da bi banko odložil v sneg in šel gledat, kaj je. Ali hitro se spremisli, strah ga izpreleti. lasje mu vstajajo po konci. „Kaj ko bi bil — povodnji mož? Na dno potegne mene in dušo mojo, in v grehih bi šel iz tega sveta in v pekel bi prišel za večne čase." To mu je prišlo na um in še pogledati se ni upal več tja mej vrbovje h Krki, ampak potisnil je klobuk čez čelo ter pozabivši težke banke na hrbtu in utrujenih nog je tekel na vse kriplje, na vse moči, za žive in mrtve. Se le, ko je prišel vštric Vidove koče, postal je toliko, da se je ozrl, ali ribič sveti ali ne, in da je trikrat neznansko veliko sape potegnil vase. Vid je ali uže spal, ali ga še domov ni bilo; zato je olj ar zopet pospešil korake, da-si tudi ga je bil strah nekaj minil, ker je uže blizu videl hiše in luči. Kolikor bliže jim je prihajal, toliko bolj se mu je srce pokojilo, toliko laglje je premišljal, kako je slišal povodnjega moža. Naposled si je sam verjel, da ga je videl ob bregu hodečega, z izpuljeno vrbo na rami, kako je bil baš njega ugledal in ga hotel doteči.
Blizu mosta na južni strani mesta je stala lesena hiša, krčma; tam je Holte potrkal s pestjo ob vrata in tako srečno pribežališče dobil pred mrazom in povodnjim možem.
Y.
oč se je bila storila štirinajst potov potem, kar je naš oljar učakal tisto čudno noč. V jugu Kostanjevice v leseni krčmi je pet starih dedcev pilo žganje. Dva izmej njih poznamo na prvi pogled. Eden je ribič Vid, eden njegov spo-lovar v tatinstvu klošterskih rib, namreč Holte; drugi trije pa so neškodljivi stari očetje, ki so v svojem času malo slabega in še menj dobrega storili na tej zemlji, tako, da jih je nehvaležni svet do denašnjega dne čisto z nemar izpustil in celo bajka, tista čudna ženica, ki vse, še tako čudne in neslišane reči v spominu ohrani in razglaša potomcem, tako pozabila, da ni imen njihovih ne moremo naznaniti poznim zanamcem.
»Glejte, to je pa vender več nego li čudo," pravi prvi oče pozabljenega imena.
»I, menim! Tudi mene je ta novica, da je prijor v mrzli vodi praznoval svoj poslednji dan, tako stresla, da sem bil pri tisti priči materi božji sedem žalostij naredil obljubo, da ne bom nikdar več klel in primojduha, da ne bom," pravi Vid.
— 241 —
»Lasje mi uže sive, pa nisem še takega pogreba učakal, kar vem. Toliko gospode, duhovske in deželske!" reče drugi.
»Res jih je bilo mnogo, ali jaz vender zastavim pol banke olja, da ni izmej vse gospode ni eden vedel, kako je prijor smrt storil," pravi Holte.
»Kaj je res ka-li, kar so ljudje pravili o divjem moži, ki si ga ti videl?" vpraša tretji.
»Bog mi daj milostivo sodbo in srečno poslednjo uro, res sem ga videl povodnjega moža, tako sem ga videl, kakor ti mene vidiš, ali jaz tebe," pravi Holte.
„Kakov je pa bil ? Je li res prijorja k sebi zvlekel in v vodo potegnil ?"
»Beži, beži, prijor je vse drugače v vodo zlezel, pravim jaz!" reče ribič Vid in se namuzne.
»Kaj? Ti boš govoril?" — huduje se Holte. —. »Kaj si pa ti videl? Smrčal si v svoji postelji doma, v tistem bolšjem koritu, in tolikanj si videl kakor banka moja, ki ima lesene oči, na vehi in na čepu s svedrom v doge zvrtane! Jaz sem pa videl na te-le oči, ki jih je ustvaril Bog in ne sveder. Da boš vedel, ti Vide! — Le stojte možje, da vam povem. Jaz sem cijazil polno banko olja iz Novega mesta. Ko pridem tjakaj do vrbovja, kjer je najgostejše — dobro vem, ravno sem štel, koliko imam še olja na ljudeh, da mi ga niso plačali — kar nekaj zabrazda v vodi. Pogledam in vidim, da je prijor v čolnu."
„Ali je bil sam?" vpraša ga eden mož.
16
— 242 —
»Tako sam kakor božji volek." »Ta je b&sa, izpod pazuhe vzeta!" zagodrnja Vid in pije.
»Jezik mi je bil uže zamigal, da bi ga bil povprašal, kaj dela tukaj po noči. Nisem še utegnil ziniti, ko vidim doli ob brežičku koračiti pov6dnjega moža."
»Kakšen je bil?"
»Takov kakor poldruga žrd, tako velik; širok pa, stavim, bil je tako, da bi ga ne bili trije junaki ob-segli. Lase je imel dolge kakor vrbove veje in zmr-šene kodre kakeršne ciganje, prav tisti pravi ciganje iz Olentove dežele, kjer nihče ne dela, ampak samo pohajkujejo in meso jedo. Nag je bil do golega, še bolj od svetega Boštjana v oltarji. Na rami je pa nesel dolg panj, še daljši, nego li ga ima sveti Gol v pratiki."
»Sent, ali te je bilo strah!"
»Prav nič, veste, nič, še menj kakor zdaj-le. — Ogovoril sem ga, kakor tebe zdaj in sem dejal: kam pa ti kolovratiš, prijatelj dolgin ? Tačas me je pogledal in zdelo se mi je, kakor bi se dve kurišči zasvetili meni nasproti."
»Presneto si ptič, če te res ni bilo nič strah in de si res videl vse to."
»I, kaj ti je! Kaj se bom legal. Rajši si dam jezik izdreti kakor ribniški vol za brazdo, ki ni mogel več orati. — Pa se ti je vzpel, tisti divjak, čez v6do,
— 243 —
samo z mazincem sunil čoln in prijor se je zvrnil. Oh, ko bi bil še kateri živ krst slišal, kako je sveti mož zaječal, ko se je zvrnil. Umrje namreč vsak nerad, če prav grehov nima, in če mu je prav slabo za živež in za obutalo; nikar pa uže takov mož, ki je bil prijor in ki ni pogrešal ničesa, ampak dan na dan je bil mesa sit, in v petek mu je Vid rib nanesel, kaj ne, Vide?"
„Sam6 to zadnjo si prav govoril. Za vse druge jaz ne dam še stržena ne, ki se mi naredi v otiski na peti.   Slišiš, še stržena ne," pravi ribič.
»Ti nikomur ničesa ne verjameš; še sam sebi ne."
»Kako je pa to, ti Holte, da so potlej, ko so prijorja v Krki našli in je bil pogreb, tisti gospod opat iz Zatičine ali od kod, ki so ga pokopavali — kako je to, da so pridigovali, da je mož v vodo pal ? Nihče ni govoril o povodnjem moži!" vpraša ga drugi.
»Vidiš, to je zato, ker jaz nisem hotel vsega po
pravici povedati.  Ko je bila tista preiskava, ko so
imeli tisti brevir, ki se je bil našel v čolnu, na mizi
in druge reči, bili so poklicali še mene, ker jim je
bil nekdo, vrag ga poznaj, prinesel na nos, da jaz tudi
svojo vem.  Ali preudaril sem, dejal sem, če resnico
govorim, bodo menihi hudi name, ker ne verjemo, da
so take zveri na zemlji božji, kakor je povodnji mož.
Zato sem rajši kar vse utajil in sem govoril, da sem
vso tisto noč spal in da se mi še sanjalo ni ničesa."
16*
— 244 —
„Jaz bi tudi lehko kako zinil o tej reči in sicer tako, da bi bila vsa drugačna, kakor so tvoje. A ne maram, da bi stare babnice gostolevale o tem. Naj bo mrtev mož, ki se je uže utopil. Saj je nekdaj pri-digoval. da še eden las nikomur z glave ne pade brez volje božje. Menda je uže bila božja volja, da je umrl, naj potlej sam v vodo pade, naj ga povodnji mož sune ali pa k d o r h o č e. Zmerom je še bolje, da se je on napil vode do smrti, nego li da bi se je bil jaz. On ni klel, ali jaz kolnem in še kakov drug grehek bi se dobil pri meni. On je leto in dan bral mašo zase in za druge, jaz sem pa še časih tiste očenaše, ki so mi jih za pokoro naložili, pozabil moliti. Naj umrje potlej!" Tako je govoril ribič Vid prav po krščanski ljubezni.
»Veš kaj, ti Vid, tako mi pa ne boš govoril. Ranjki prijor je bil mož, da ga ne bo več takega in ga ni bilo. Z vsakim kmetskim človekom se je rad pomenil in marsikateremu je dobro storil in tudi zate ni bil nič naptčen, če ljudje prav vedo. To je, kar je!" dejal je starejši izmej možakov.
»Kako si lepoiisten!" — pravi Vid — »kaj bi še bilo, ko bi vedel, kar vem jaz."
»No, ali smo možje ali nismo," — pravi drugi —■ »prepirali se ne bomo in tepli menda tudi ne. Kaj pravite, kam je prišel tisti žolnir?"
»Bog ga vedi! Na pogrebu je še bil in tačas, ko so to reč preiskovali, bil je tudi navzočen. Potlej se je pa na naglem izgubil," reče Holte.
— 245 —
„To je pač čudna stvar. Pravili so, da je hodil za Kodranovo Katrico in da mu je strijc, ranjki prijor, ni htel dati. Zdaj, ko je mož umrl in bi jo lehko dobil, pa pobegne meni nič tebi nič."
Se nekaj takih so ti možje razdrli, katerih vender čestitemu bralcu nečemo pogrevati. Potrebno pa se nam zdi povedati še nekove besede, katere je pozneje ribič Vid, ki se je bil malo nalezel „žegnane vode", kakor je on imenoval žganje, prav po prijateljsko oljarju zaupal in zabičil, da Bog varuj  dalje praviti o njih.
Prišla sta namreč Vid in Holte uže precej pozno proti večeru v ribičevo kočo. Tu je Holte sel na panj, Vid je vzel staro raztrgano mrežo v roke in je začel niti prepletati in vozale delati, kjer se je kazal razporek.
„Cez noč me boš menda imel ti, da ne bom drugod iztikal za posteljo in ljudem delal nadlege?" vpraša Holte.
„Ce ni drugače, pa bodi, samo za večerjo se obriši. Jaz ne bom kuhal. Ali povedal ti bom nekaj, da bodo ostanki tvojih las stopali po konci in vsak bo imel tri vrhove. Samo na pošteno obljubi, da boš do sodnega dne sam vedel, kar boš slišal iz mojih ust. Pravil ti bom o žolnirji."
„To je, da, molčal bom! Sosebno če žolnirju kaj škoduje to, bode zavezan jezik moj. On je bil dober mož, ni gledal na krajcar."
„ Ali, škodovalo bi mu pa res. Veš, kdo je pri-jorja vrgel v vodo? Misliš li, da res divji mož tvoj?" vpraša ribič.
— 246 —
„E, kaj še, jaz povodnjega moža ni videl nisem. Ali ne smeš tega nikomur povedati, to naj bo le tebi znano, ki sva prijatelja. Nekaj sem pa res slišal in strah me je bilo za devet krvavih kač!" pravi Holte.
»Žolnir ga je!"  zašepeta Vid in se ozre po kotih koče svoje. „E! ne!"
„Le čakaj! Čoln smo dobili onkraj mesta, čoln sem pa jaz imel pripet in priklenen. V čolnu so bile prijorjeve biikvice, tiste male, ki je molil nanje. Prijor sam ne bi bil nikdar čolna odklenil in odvezah V čolnu je bil in iz čolna je pal v vodo. Samo eden pa je vedel, kje je ključek moj, ki ključanico pri verigi odpre, in ta je bil žolnir. Njemu sem bil prej nekdaj povedal, kje dobi ključ, ako mene ni doma. Tam pod plošfčkom na lini ga vzemi, ali pa pod pragom, tako sem mu dejal."
„0 Bog, ti njemu pomagaj, obesili ga bodo!"
„Pač! Ko bi zvedeli. Zato pa molčiva. Glej, ko bi jaz uže ravno tja šel in razpovedal, moral bi pri-sezati menihom in ker ga videl nisem, ampak le za gotoyo sodim, utegni J hi po krivem priseči in kaj bi bilo! Zato molčim, in tudi tebi je molčati. Potlej pa še mislim in pravim: glej, Vide, žolnir ti je nekatero petico stisnil v pest. Ali bi ne bilo pred vsem svetom grdo, da bi ga izdal? In tudi nehvaležno bi bilo! On je v vodo vrgel meniha, on sam ga je vrgel,
— 247 —
ne mara zavoljo te Katrice. On sam je grešil in sam bo dajal odgovor pred sodnim stolom božjim."
„0 jeminej, joj!" vzdihne Holte.
„Pa še druga je, prijatelj!" — govori Vid. — »Žolnir je ne mara bolj učen, bolj umetalen in veden nego li vsi menihi. Zlodej vedi, če ne zna tako narediti, da ga nobena ječa ne udrži in nobena vrv ne-uduši. Kaj bi z nama počel, ako bi menihom ušel in zvedel, da sva ga izdala jaz ali ti ? Morebiti bi tako za-copral, da bi se izpremenila vsak v vrbov grm in bi ne pila živ dan druzega, nego li mrzlo roso božjo."
»Bog naju varuj! A molčiva! Zakaj si mi po-""vedal!"
rišla je vzpomlad, za njo prišlo poletje in jesen.
Stara izkušnja uči, kako čas, najboljši zdrav-
nik, celi rane, o katerih si človek domišlja, da jih ne ozdravi noben lek pod solncem, kako v vodnih izpremembah nadomestuje izgube, ki se človeku dozdevajo prebridke in prehude, da bi se kedaj dale pozabiti.
Pol leta še le je bilo minilo in uže se v vsej okolici ni skoraj nihče več menil o prijorji. Govorica o tej reči je bila uže nekako zastarela, do zadnjega obrana, ker vsak otrok je vedel, da je pater Avguštin v vodo pal in kje so ga čez nekaj dnij izvlekli iz vode, kako so ga bile uže ribe malo načele itd. Žolnir je bil šila in kopita pobral kmalu po smrti prijorjevi, v kloštru so imeli zbrani patri posvet in si izbrali druzega prijorja.
Vemo, da je bil Katrici strijc prijor edini človek iz bližnje rodovine. Zdaj je v mladih letih ostala sama, brez varuha in pomočnika. In tudi on, kateremu je morebiti veliko zaupala, tudi on je šel ob tistem času po svetu, ni povedal, kam gre, ni kdaj in če kdaj
S.
— 249 -
pride nazaj. Ce se še pomisli, kako čudovito in nenavadno je izgubila tistega varuha svojega, ki jej je bil več nego li kakov drug človek, katerega je kakor posvečenega, božjega moža uže samega na sebi spoštovala, in si ga v mladi svoji domišljiji naslikala, kakor bi imel v rokah pol njene usode in bi bil še v posebnem varstvu božjem: lehko se verjame, kako bridko jo je zadela ta izguba, verjame, da ga ona ni mogla tako hitro pozabiti, nego li drugi ljudje.
Menihi so bili sicer postavili deklici druzega varuha, nekega kmetskega moža Maklena, ki je bil precej ubožen in samo nekaj v rodu s Kodranovo hišo, ali ravno ker je bil mož ubožen in ne prevesten, gledal je več na to, kako bi si kaj prfdoval pri svojem va-ruhovanji, kakor bi bil res skrbel za blaginjo neizkušene varovanke svoje.
Bil je v jeseni semenj v poglavitnem kraji dolenjske Kranjske, v Novem mestu. Iz vseh kotov so se bili sešli kmetje, gorjanci in poljanci, kupovat in prodajat plemenih prašičev, usnja za zimo, in druge robe. Videl je človek tu, da je mej pravimi Dolenjci, kajti vse krčme so bile polne, nekateri semnjar je nesel ostanke svojega kupička shranit za vinsko kapljo.
Skoraj vsi mlajši Novomeščanje so bili ta dan na nogah, edni da bi okrog kramarjev ogledali kakov lep obraz in si želeli te in one reči, ko bi bilo denarja, drugi, da bi se kazali, ker so imeli dovolj časa za po-stavanje in pohajkovanje.
— 250 —
Samo v edni izbici nahajamo mladega moža tilio in malomarno na stolu sedečega.
Stari Novomeščanje so bili ravno take natore, kakor drugi ljudje poprejšnih časov, da so stavili hiše tjakaj, kamor bi ne bil mislil nihče. Na levem bregu Krke, vrhu precej visokih skal, stoje še denašnji dan ostanki selišč, kakor bi jih bil nanesel kragulj za svoje mladiče. Vidiš tu z novomeškega predmestja, s Kan-dije sloneti koče vrhu skal, da se bojiš, vsak hip se zvrne ta ali ta v Krko, ako bi se kakšen vinski štempihar naslonil nanjo.
V edni teh lesenih, pol visečih hiš je torej samoten stanoval naš mladi mož, gosposko opravljen, visoke rasti, ognjenih očij in čednega obličja. Njemu ni bil mari semenj. Zdaj in zdaj se je ozrl proti vratom in poslušal, kakor bi koga pričakoval. A minila je dobra ura in ostal je sam. Zdaj je hodil po trhlih podnicah gori in doli, zdaj je gledal čez pečine v Krko, zdaj zopet sedel na vegast stol, potegnil nekove papirje čez malo mizico in gledal vanje.
Nekdo potrka na vrata. Mladi mož vstane in se oglasi.
Ribič Vid stopi v izbo, klobuk pod pazuho, nasloni se na zid pri vratih ter nekako plaho in boječe zre po mali stanici.
»Ali je tukaj tisti mož?" vpraša ga gospod.
»Ali, tukaj je, gospod žolnir!" odgovori Vid.
»Zakaj ga nisi pri vedel s seboj ?"
— 251 —
„1, vraga, tega mi niste veleli. In takisto ne vemr če bo šel. Ako imate kaj pogovora ž njim, idite rajši z menoj, jaz vem, kje ga dobova. Deklica njegova je tudi tukaj!"
„Ona? Katriea?" vpraša žolnir hlastno.
»Kodranova deklica, ki je v vodo vrženemu pri-jorju Avguštinu v rodu!" odgovori Vid in nekako ostro pogleda žolnirja. Poslednji mu pogled če mogoče še~ resneje vrne. Bodi si, da se je česa bal, ali da ga je obšla posebna dobrotnost, žolnir stopi k mizici, odpre-predalček in da ribiču precej veliko srebernega denarja.
Kmalu potem odideta oba.
V neki krčmi blizu svinjskega trga se je vse trlo-Ijudij. Ker je prostora manjkalo, sedel je bil majhen suhoten možek na preobrneno posodo in je na kolenih držal poliček, uže pol izpraznjen, v edni roki pa kepo mesnine, katero je prav pridno trgal kos za kosom z zobmi, kar jih je imel še v prednjih čeljustih.
Zdajci mu nekdo na ramo potrka in ko se ozrer vidi klošterskega ribiča za seboj.
„Oče Maklenov, tukaj je gospod, ki bi rad govoril z vami," reče ribič.
Maklenovemu očetu od straha šine debel kos mesa-iz ust v goltanec, tako da se je komaj odkašljal, ker gospode se je on bal uže od mladega. Vender ko tega gospoda malo ogleda, mine ga nekoliko strah, in mirnejši pravi:
— 252 —
»Gospod klošterski žolnir! Pijte iz mojega poliča, •če se vam ne bi zameril."
Zolnir se je menda tudi bal zamere, ker vzel je z Maklenovega kolena polič in malo omočil ustna. Ob ■ednem je ribiču mignil strani.
»Vi ste zdaj za varuha izvoljeni Katrici s Ko-dranije?" vpraša moža.
„Pač, sem, sem! — Ali kam ste se bili pa vtek-nili? Poprej je ves svet ugibal, da boste do smrtne ure
— Bog nam daj kako dobro! — ostali v Kostanjevici."
»Vi boste omožili Katrico?"
„Kaj še, gospod žolnir, kaj še, he! he! Pijte, nate, pijte! Sama se bo možila, jaz ga bom malo izbral, in privolil; sama se bo možila, sama, he! he! Bajši jo imam, kakor vzpomladi po svetu pogledam.
— He! prazen polič imava!"
„Le ukažite ga natočiti! Pijte, kolikor morete, plačnik sem jaz. — Ali bi vi dali Katrico imovitemu človeku, ki jo bo rad imel in jo prav dobro preskrbel?"
„1, prav rad, dal, dal!"
„Ko bi jaz prosil za njo?"
»Jej! vi, no, kaj pak! — Veste kaj, žolnir ali gospod žolnir — ne zamerite staremu človeku, ki je ves neumen — ranjki prijor, ki je bil moje rodovine — njegova stara mati pa stari oče moj sta si bila vsak iz ednega brata menda, ka-Ii, pač vsak iz ednega brata! — prijor vam ni bil voljan. Vidite, jaz vas prav lehko vidim, vi ste dober, prav dober
— 253 —
človek — gospod, mislim reči — lože vas vidim kakor po svetu pogledam; toda ljudje bi me potlej pikali,-da sem storil, česar ranjki ni storil, ki sva si po tretjem kolenu vsak iz ednega brata. Jaz res lehko storim, kar hočem in kar ona hoče; oba vkupe, oba vkupe, za-stopite ! Pa menihi so tudi gospodje ! Zavoljo ranjkega — Bog mu je dal nebesa in veselje — bodo očetje kakovo zinili.   Zato tega ne morem."
»Storite, škoda vam ne bo — —"
„0 vem, vem! Ali Katriea je Katriea. Ne vem,, kaj bo dejala. Ondan je imela ženine, pa jih je odslovila. Ne mara, da se ne misli še možiti. A jaz imam od edno, hči je moja, Alenka jej je ime, čedna deklica,-več je je od Katrice in bolj spešna je za vsako delo. Njo bi vam rad dal, rajši nego li po svetu pogledal."
Zolnirju je pri tej ponudbi zatemnelo lice.
»Svojo hčer bodete omožili drugam. Doto jej bom štel jaz, tisoč, dve tisoč goldinarjev vam bom.' odštel, samo napravite, da dobim Katrico!" dejal je žolnir.
»0! o!" začudil se je Maklen, varuh Katričin s Kodranije in dolgo ni mogel besedice ziniti, ni verjeti, če je prav slišal ali ne.
»Ali bi bili mož-beseda, preljubi žolnir moj, ali gospod žolnir?"
»Še danes vam dam nekoliko. Glejte, ljudje naju--gledajo.  Morebiti bi kdo kaj slišal.  Idite z menoj!"
— 254 —
Veselega lica je vstal suhi mož s slabega svojega sedeža in šel za žolnirjem venkaj. Videl je uže svetle petice v svoji skrinji doma seštete in spravljene, zdelo se mu je, da posluša samo pravljico o steklenem gradu v gori, kjer vragi varujejo zakletih zakladov, da je vse -to podobno le sanjam in marnjam.
»Pač, pač, vi jo bodete imeli, vi, nihče drugi! Ona vas ima rada, to vem, najrajša; vi jo bodete imeli! Ko bi ranjki prijor vstal iz groba, vi jo bodete imeli, če sva prav po tretjem kolenu vsak iz ednega brata, vi jo boste imeli."
Tako je govoril veseli oče Maklen vse v eden dir in hitro koračil za žolnirjem proti osamljeni koči, Kandiji nasproti.
Tam pa, kjer je pod razpeto rjuho ljubljanski kramar s krikom in vikom hvalil lepim kupovalkam svoje blago, stala je mlada bleda deklica, gotovo najlepša, kar je bilo na semnji hčera dolenje kranjske strani. Bila je Katrica. Stoje mej prijateljicami ni vedela, da jo s strani opazujeta dva moža, eden, ki jo je imel varovati, in jo je zdaj malo menj kakor prodal, drugi pa žolnir, ki jo je ogledoval z nekim ognjem in veseljem, kakor bi jo hotel z očmi zajeti vase.
Kdo ve, kako dolgo bi bil žolnir stal in gledal tjakaj mej krdelo, ko ga ne bi bil opomnil Maklenov oče, -da imata iti še nekamo.
— 255 —
Ravno ko sta se obrnila, šla je Katriea od kramarja strani.  Zagledala je tik pred seboj Vida.
»Kaj si kupil, Vide?" ogovori ga.
Ribič pa z nekako čudno resnim licem ne odgovori na prijazno vprašanje, ampak vzdigne roko in pokaže mej ljudi.
»Poznaš še le-6nega gospodiča? Nič več?"
»Deklica se ozre, zagleda v dalji žolnirja odhajajočega, zarudi se in noga jej zastane.
»On je!" zašepeče tiho in strmi za njim.
Vid pak je odmajal z glavo ter zagodrnjal:
»Nič prida to! Ni jej še iz glave, hent! Ko bi vedela!"
; vj? Sp v^r vf> vf? v^ff vp? vfy nf" v[J Vfi v"? v^f -T'
9.
e vemo, ali je napaka ali prednost pisateljska navada, da le preskakuje pripovedujejo svoje resnice in laži. Napečno bi se tako počenjanje utegnilo po pravici imenovati morebiti zato, ker uže po zdravi pameti ni dobro, da se na posamne kose trga, kar bi imelo biti celo. Kajti čeravno se navadno notranja zveza teh posameznih kosov še vedno kolikor toliko vidi, žali se vender vnanja ednota. Nasproti pak nam bode blagovoljni bralec vender morebiti pritrdil, da so tudi take dobe v človeškem življenji, o katerih se ne da veliko povedati, če nečeš slišati čisto vsakdanjih rečij. Človeško življenje pak, vnanje in notranje, ta čudovita zmes vednih zmen, izkušenj, bojev, težav, veselja in žalosti — življenje je tista velika tvarina, katero je in bode obdelovalo ljudstvo vseb obrekovanih in hvaljenih pisateljev. Da torej tudi mi tu uže v novo preskočimo nekaj kolovozne poti svoje, čas imenovane, upamo iz dveh razlogov odpustka če-stitega bralca. Prvi razlog bode našel, če premisli, kar smo ravno izrekli; drugi razlog pa nam je ta,
— 257 —
da smo trdno uverjeni, da imajo Slovenci in Slovenke dovolj žive domišljije, katera jim pomaga napolniti tiste vrzeli in praznote, katerih pisatelj v slabosti ali nemarljivosti svoji ni zadelal.
Pomaknimo povest za poldrugo leto dalje!
Žolnir je uže dlje stanoval zopet v Kostanjevici, toda ne pri botri Lešpeti, kar s? je le-tej pobožni ženski zdelo tolikanj za malo, da je odsihdob vsem sosedam trdila, da je žolnir prav malo vreden človek in ga še ne bi hotela pod streho, ko bi je na kolenih prosil. Ce je pa verjeti stari pravljici, ki je ohranila to povest, jokala je botra Lešpeta nekateri-krat za tistim denarjem, ki bi ga bila lehko od žolnirja dobila za izbico, ko se ne bi bil hudobni in nevoščljivi gospod vseli! v najlepši krčmi.
Kakor so skoraj vsi ljudje, vedeli, bila je poroka žolnirjeva s Katrico toliko kakor gotova.
Od kraja, ko je bil žolnir zopet prišel in jel snu-bačiti pri Katrici, domislila se je besedij nesrečnega strijca ter se je žolnirja ogibala in mu naravnost povedala, da ga vzeti ne more uže iz spoštovanja do ranjkega, kateri gotovo v nebesih ne bode prosil za njeno časno in večno srečo, ko bo videl, da se ne ravna po njegovem svetu. Toda žolnir je imel razven sladkega svojega jezika, ki bi bil pregovoril tudi trdnejšo voljo, nego li jo je imela Katriea, še dva draga zaveznika, katera sta mu pomagala, da je naposled venier-le zmagal.
17
— 258 —
„Kaj si neumna ka-Ii?" tako je vpraševal njen varuh oče Maklen, ki je vedno govoril za žolnirja. — „Z užgano trsko ga išči in ne boš ga dobila boljšega, kaj pravim ? še takega ne, s trsko ga išči! Kaj ni lep in bogat in prijazen in krotak! Sencaj te! ko bi bil jaz ti, do komolca bi Boga zahvalil, da me hoče. Res, da sam ne bo znal za brazdo stopati in ne bo vedel, kako se motika vihti, a kaj zato! Le vzemi ga. Saj bo denarja pritresel na Kodranijo, da ga še seštela ne boš; le vzemi ga! Le nikar ne misli, da so v svetem zakonu sami sršeni, da se pika in bode in kolje; le tega vzemi, pa boš videla, kaj se to pravi. Poslušaj ljudi, ki so kaj izkušali! Koklja ve, kakov je kragulj, pišče ne."
Težko bi bili taki ostroumni govori deklico prepričali, ko ne bi bil imel žolnir še druzega zaveznika, namreč Katričino srce samo, ki je bilo vse drugačno od njene volje. Kjer pa tehtnica ravno nikamor ne premahuje, tam je na edno stran treba male stvarce, da se pošibi. Svoje prve ljubezni ni mogla pozabiti. Kolikor se je trudila uže od strijčeve smrti in še od prej, da bi si ga izbila iz glave, vender jej je skrivaj in ponevedoma ukradla se v misli in v srce edna podoba, mladi tujec, z vso ljubeznivostjo, kakor se jej je nekdaj kazal in kakor si ga je živa njena domišljija v mladostnem ognji naslikala. In predno si je bila re-vica v svesti, s kom se peča njeno srce, razmalala si ga je v tako prijetnem okvirji, da ga ni mogla izvreči
— 259 —
in pri takih prilikah je jela, če je bila le sama, bridko jokati, nevede ali od veselja ali od žalosti. Kaj čuda torej, da se je kmalu udala — prvi svoji ljubezni in daje bil žolnir skoraj vsakdanji vasovalec na Kodraniji.
Menihi so se sicer še nekaj spominjali, da je ranjki prijor Avguštin imel misel, da je žolnir drugo-verec, najbrž protestant, da se torej nikakor ne sme privoliti zakon ž njim in s Kodranovo hčerjo. Zato so le-ti očetje malo odkimovali, ko so zaslišali, kaj se plete. „Nam je Bog na ramena naložil skrb za časno in večno srečo podložnikov svojih. Odgovarjali bomo, kako srno rabili svojo oblast. Za vsako ovčico, ki jo izgubimo od svoje čede, bode nam vprašanje zastavljeno, ali smo jo mogli, ali je nismo mogli oteti. Zato jaz menim, da moramo najprej tega tujca povprašati, ali se more izkazati, da je prave katoliške cerkve veren sin, če ni, moramo skrbeti po svoji duhovski in deželski oblasti, da se odpravi iz tega kraja. Nikdar se ne sme dovoliti, da bi krivoverec v zakon dobil žensko, ki je v našem kloštru poučena v resnicah svete vere."
To je bilo poglavitno zrno dolzega govora, s katerim je novi prijor uveril menihe, da se mora žolnir brž zglasiti v kloštru.
' Kako so se pa možje menihi začudili, ko jim je namišljeni drugoverec razgrnil neovržna pisanja, iz katerih se je razločno bralo, da je Adam Žabranek pošten
17*
— 260 —
kristjan katoliške vere. Očetje niso imeli po tem nobenega ugovora več in poroka je bila naznanjena.
Zjutraj se je velika množina svatov zbrala na Kodraniji. Bliža in daljna sorodbina se je posedla okrog velikanske mize k zajutrku, kakor je bila stara navada pred poroko. Vsi so bili uže zbrani, le ženina še ni bilo. Svatje so jeli uže malo nejevoljni prihajati in ta in oni je, kadar neveste ni bilo navzočne, kako besedo črhnil, da to ni posebno znamenje, ker se ženinu tako malo mudi.
Se le ob deseti uri se je bližal samoten jezdec Kodraniji. Svatje so se vretili proti oknu in spoznavši žolnirja, ugibali so zlasti stari očetje, da tega uže davno niso slišali, da bi bil ženin prijezdil. Njegova obleka je bila ženskam po všeči, možje pa so zopet trdili, da ni prav, če pride ženin brez plašča po nevesto.
Katrica je bila ravno v drugem konci hiše sama v kamrici. Ko zagleda ženina svojega dohajati tako samega, zalile so jo solze in ko bi bila v tem trenutku mogla vse podreti brez sramote, zdelo se jej je, da bi bila to prav rada. Ni ednega svojih ljudij ne privede na svate! Ženin je njen in ona ga ne pozna veliko več nego li vsakega tujca! In temu se bode danes, čez nekaj ur udala in zavezala za vselej, za vse življenje, za večno! Taka čustva so jo obhajala in menila je, da je vso to reč premalo preudarila. Ko bi se bil dal čas ustaviti le še za nekaj dnij ! Ali to ne gre, kaj poreko ljudje; sama sem si izvolila svojo srečo,
— 261 —
nosila jo bom, naj bo dobra ali slaba. Tako se je deklica tolažila in obrisala solze.
V tem hipu stopi ženin v njeno stanico.
»Zakaj pa v joku, preljuba? Ali me imaš tako malo rada, da se bojiš zakona z menoj?" vpraša mladi mož.
»Ne bojim se ničesa. Samo milo se mi je storilo, ko si tako sam prišel pome. Ali nimaš res nobenega svojih ljudij, katerega bi bil povabil? Kako bi me bilo to veselilo! Vsaj ne bi bilo treba potem meni in drugim misliti, da me vzameš brez privoljenja svojih ljudij."
»Saj sem ti uže pravil, da sem sam na svetu, da si mi ti edina duša, ki jo ljubim. Pusti svoje domišljije in idi, greva tjakaj k ljudem, ker uže mora tako biti."
»Tako temnega in zamišljenega obličja si bil, ko si jezdil čez naš dvor, da se mi je srce trgalo; povedi, kaj si mislil?"
»To se ti je le zdelo."
»Ko bi bili še ranjki strijc živi, oče Avguštin, šla bi pol lože k poroki s teboj."
Rekši je deklica lepo svoje temno oko obrnila v njegovo lice in se hotela nasloniti nanj; a zapazila je v tem hipu zopet tisti obraz, katerega je menila videti uže na dvoru.
»Zakaj me spominjaš nanj. Saj veš, da me ni mogel videti, da me je napek sodil in da bi te ne bil nikdar imel — —"
— 262 —
Vrata se odpro in starejšina oee Maklen stopi v izbico.
»Pozneje se bosta pomenila, pozneje. Zdaj je čas iti v cerkev, gospod bo čakal. Mašo bomo imeli še pred poroko in Boga prosili za lepe in pridne otroke. Pozneje se bosta zmenila. Svatje bi uže radi šli, alo \ na vozove."
Žolnir prime ihtečo nevesto na lahko pod pazuho in jo vede venkaj. Zasedejo vozove in vsa vrsta drdra od Kodranije po kolovozni poti proti kloštru.
Ob poti je bilo mnogo poljskih delavcev po njivah, ki so zastali v svojem delu in ogledovali svate. Nekateri izmej njih so blagrovali nevesto, da je dobila tako bogatega ženina; nekateri pa so z glavo majali in govorili: »Bog ga vedi, kaj bo še s Katričino možitvijo? Le domačega naj bi bila vzela, ne moža iz devete dežele, ko se ne ve, ali ima tako srce, kakor kakov domačin ali ne. Prava božja volja težko da bi nja sklepala. Saj se ve, da ranjki prijor ni hotel o tej mešanici ničesa slišati. On je bil pa pobožen in za božjega namestnika posvečen mož, torej je uže vedel, zakaj brani. Kar se ne zlaga, to se ne zlaga, jablana ne raste v pesku. Bog nam daj pravo pamet in um, da bomo njega prav spoznali in njegovo voljo; toda Katrici ne bo nič dobrega pri žolnirji. Pred zakonom pela, po zakonu jokala, to je star pregovor. Polž pokaže roge, kadar ga nihče ne vidi."
10.
jlo so se svatje peljali mimo ribiške koče, javalne je bilo komu izmej njih mari, da ni ugledati Vida niti pred staro hišico, niti v čolnu. Vedeli so sicer, da stari mož uže dlje bolan leži, ali kaj se zmeni svet za ednega človeka!
Na slamnati blazini, ki je bila čez trhlo in podloženo postelj razgrnena, ležal je mož z vsakovrstnimi cunjami odet in je težko dihal. Oči so mu bile globoko pod čelo udrte, lice je bilo upalo in obradne kosti so stale posebno na videz. Deklica zabuhlega obraza in objokanih očij, Vidova hči, sedela je ne daleč od njega na stvari, stolu podobni. »Deklina!" zakliče bolnik.
»Kaj bi radi, oče! Ali vam je slaheje? Naj pošljem po gospoda!"
»Boš uže še! Umrl bom, vero, da bom. Toda poprej ti še nekaj povem! Idi semkaj! — Pod hišnim pragom je nekaj denarja. Četrtina je poštenega, tisto je tvoje. Drugo sem dobil od žolnirja za nekaj, kar bom povedal izpovedniku.  To mu daj nazaj,  če bo
— 264 —
še kaj časa tukaj. Če ne, daj vbogajme revežem. Pa moli zame — da bi mi Bog grehe odpustil. — Pridna bodi in zvesta, ubogaj, kar ti bodo pošteni ljudje rekli in dlje boš živela, nego li oče tvoj."
Dalje mož ni mogel govoriti. Deklica je tiho jokala.
„Ali je žolnir še tukaj?"
„Še, pravijo!" odgovori hči.
„Ali bo vzel Kodranovo hčer?"
»Uže dolgo nisem bila nikjer, ne vem. Pravili so, da!"
»Poslušaj me! Popoludne mi bo bolje; ti pojdeš na Kodranijo in boš rekla, naj Katrica pride doli, jaz jej imam nekaj povedati.   Kaj ne, da pojdeš?"
„Ali bom vas na samem pustila?" pravi hči.
»Popoludne mi bo bolje. Najprej boš šla tja gori in potlej po izpovednika."
Strašen kašelj se loti moža.
Vrata se odpro in Holte stopi v kočo. Pogleda svojega prijatelja in odkimuje:
»Oj, te! oj, te! Vide, Vide! Kako te je potlačilo! Skoraj bi te človek ne poznal. Ne mara, da pojdeš doli, kjer ni ribičev, v krtovo deželo. Skoda zate, res škoda! Kolikrat sva ga pila vkupe! — K, morebiti ga pa vender bova še kedaj! Bog je dober, prav dober, to vem jaz. Pomislil se bo in ti bo dal še zdrave pete, da bos storil več pokore."
— 265 —
„Ej, ljubi moj, vsaka stvar traja le nekaj časa, menim, da smo pri kraji. Ura se bliža, ne vem, kaj bo," toži bolnik.
„1, kaj bo.' Nič hudega, v pekel ne pojdeš; tega se nič ne boj. Saj si dosti trpel in delal na tem svetu. Bog ti bo uže kaj za pokoro obrnil in jaz bom tudi očenaš molil za tvojo dušo. Ti moraš pa tam zame Boga prositi, da se zopet snideva. Saj jaz sem uže tudi ves vegast, nogi nista več tisti, kakor sta bili, vid mi ne da, sluh me popušča, prišel bom za teboj prav kmalu. Samo nekaj reči imam poravnati še tu na svetu, zato prosi Boga in mater božjo, kadar pred nja prideš, naj me še nekoliko časa pustita. Tačas bom dolgove poterjal in poplačal, kar sem na olji dolžan, in malo več bom molil, da me bo odgovor pred večnim sodnikom bolj z lahka stal. Dozdaj imam še bore malo, kar bi se utegnilo deti na dobro tehtnico svetega Mihela," govori Holte.
»Deklina, idi venkaj!" pravi bolnik in ko deklica odide, vzdigne Vid glavo in tiho začne govoriti:
»Holte! ti veš, kaj mi teži vest. Dej, svetuj mi, kaj hočem početi?"
Holte pogleda v tla, odhrka se in pravi: »Žolnirja imaš v mislih, kaj ne ? E, jaz bi dejal, da ti Bog ne bo štel v grehe, če ne govoriš ničesa o tem. Saj ga nisi videl. Morebiti pa ni on ubil meniha."
— 260 —
„Jaz vem, da ga je. Zato me vest peče noč in dan in ne morem tega nesti s sveta. • Izpovedal se bom in videl, kaj mi bo rekel gospod duhovnik."
„1, nu! le, le! Saj jaz tudi nič rad ne vidim, da si mi povedal. Potlej ne bo treba meni praviti. Samo aolnirja je škoda. Glej, ravno danes, zdaj-le menda, ima biti poroka, in kadar boš ti zinil, bodo ga poiskali, predno se bo prvič naspal v novem stanu."
„Kaj! Poroka! Danes?" zavpije Vid, sede v postelji, vender onemogel pade na vzglavje nazaj.
»Kaj ti je pa, Vide!" vpraša Holte vstrašen.
»Pojdi! leti! brž!"
»Kam pa? Vide?"
Toda Vid za trenutek ni mogel odgovoriti. Oči je zatisnil in smrtne slabosti so ga obhajale. »Bog ti meni pomagaj, če neizpovedan umrje vpričo mene, utegnil bi še z onega sveta nazaj zahajati in bi me tresel po noči. Deklica! kje si? — O joj! Vide, vzbvidi se, vzbudi! Deklica, kje visiš? Oče mrjo!"
Prestrašena stopi Vidova hči v hišo. Ali v tem hipu bolnik odpre oči, pogleda po hiši in pravi: »Holte F — ali hočeš, da bi dosegel večno vzveličanje?"
„Rad bi ga rad in tudi tebi ga privoščim, prav iz srca. Jokal bi, ko bi vedel, da si pogubljen," odgovori Holte.
„Teci v klošter — poroka ne sme biti, dokler se jaz ne izpovem in s Katrico ne govorim. Teci, kar moreš."
— 267 —
„1, ti ljubi Vid, ti dobra duša, kdo pa bo meni verjel ? 3Mi me ne bodo imeli za neumnega in me ne spodili?"
Vid kaže za tram. Zamazan papir je bil vtak-nen v razpoko. Holte ga vzame venkaj.
»Tisto sem bil tacaš našel v čolnu, teci! Morebiti bo tisto kaj govorilo/ pravi Vid.
Da-si grozno nerad, vender se spravi Holte na pot. Ko bi z Vidom ne bila taka prijatelja in ko se ne bi bil bal, da pride po smrti nazaj na zemljo kakor strahovit duh, nikdar se ne bi bil udal, uže zavoljo tega ne, ker se je od mladega vselej menihov najrajši ogibal. Kako grenka mu je bila dalje ta pot, uvidi se tudi, če se premisli, da je Holte ž njo sam sebi na-pravljal veliko škodo. Uže več dnij namreč se je brusil na pijačo, ki ga v svatovski dan na Kodraniji gotovo čaka. In zdaj je imel ravno s svojo besedo podreti vse svatovanje. Kazven teh težav je pa imel mož še drugih pomislekov obilo, katerih ne bomo omenjali. Zato je prav počasno koracal proti klošterski cerkvi. Kaka dvakrat ga je bilo volja leči za mejo in tisto pismo obesiti na trn. Vender obakrat je premagal izkušnjavo.
Prišel je na cerkveni prag. Maša, ki se je po stari navadi brala pred poroko, minila je bila ravno in svatje so se razvrščevali pred oltarjem.
Zdaj še le je Holte bil v pravi zadregi. Prepozno je prišel, da bi bil može dobil zunaj, v cerkvi pa po njegovi misli ne sme živ krst glasne besede izprego-voriti nego Ji mašnik, šolmašter in mežnar.   Kaj je re-
— 268 —
vežu početi! Nekaj časa stoji doli pri vratih in misli. Kar ga popade neka jezica in brž se zasukne in gre iz cerkve. „V uho me piši Vide in žolnir in ubijanje ranjkega prijorja in poroka in vse — Bog ti meni pomagaj!"   Tako je dejal in koračil čez pokopališče.
Sreča tam starega patra Antona.
„Kaj ne boste počakali, da bi bila poroka dokončana in molili očenaš za srečen zakon mladim ljudem?" vpraša Holteta.
„Jaz sem uže odmolil, gospod duhovni oče!" zlaže se Holte. „Ali stojte malo, saj vam lehko povem menda, kar vem. Ribič Vid je bolan na smrt in bi se rad izpovedal."
„Zakaj pa oprezovate tod okolo? To bi bili morali takoj naznaniti v kloštru. Za tako reč se mudi. Ali je zelo bolan ?"
„Saj pravim, na smrt! Pa nekaj je še dejal Vid. Dejal je, pojdi in povedi gospodom, pravi, naj ne poročajo žclnirja z onegavo — Kodranovo Katrico. On pravi, da nekaj ve o njem, nekaj takega, da bo svet strmel."
„Ali je res to?"
»I, saj sem mu rekel, da mi gospodje ne bodo verjeli. Dal mi je pa to-le pisanje s seboj — ne vem, kaj se bere ondukaj, ali je rojstven list ali kakova pečat — samo to se mi zdi, da je je našel tisto noč, ko so ranjkega gospoda prijorja vrgli v vodo — Bog mu daj nebesa."
— 209 —
„V vodo vrgli?" vpraša pater.
„ Jaz ne vem ničesa, ali so ga vrgli ali je padel, jaz ne vem ničesa. To bo uže Vid povedal na izpovedi. Vse bo povedal po pravici."
Menih pogleda list. Bilo je tisto pismo, katero je bil prijor Avguštin poslednji dan pred svojo nesrečno smrtjo dobil v roke.
Z naglim korakom stopa stari naravnost v cerkev. Holte nekaj časa zamišljen stoji, kmalu pa mu pride na misel, da bodo svatje prišli iz cerkve. „Ce s-3 je poroka razdrla in je dedec v kuti povedal, da je Holte prinesel to pošto in te bridke besede, morebiti bi me žolnir precej tako zagovoril, da bi bil vse žive dni bolan, ali bi me jel pa daviti." Tako si je mislil umni mož in je menil pobegniti. Toda zvedavost mu je bila tudi velika; poleg vse svoje bojazni bi bil vender rad videl, kaj bo. Zato se je skril v bezgov grm, ki je rastel tikoma zida in je oči uprl v cerkvena vrata. Tako je precej časa tiho čepel in na lahko dihal.
Naposled pridejo svatje in gledalci iz cerkve. Vsi so imeli prestrašene obraze, Katriea je jokala. Dve ženi sta jo opirali vsaka pod edno pazuho. Žolnirja ni bilo mej njimi. Še le ko so drugi odšli, prišel je tudi on iz cerkve. Takega Holte še ni videl. „Strašno hudih očij je bil" — pripovedoval je Holte pozneje — „barve ni imel nobene na lici, usten se ni videlo nič, čuden je bil, prav čuden, grozno sem se ga bal."
— 270
Kakor blisk se je razvedela novica, da se je Ko-dranove Katrice, poroka ravno v sredi pri odločni besedi ustavila. Kakor povsod so iskali ljudje tudi tu uzrokov te neslišane dogodbe in govorile so se najčud-nejše in najneumnejše reči.
Ribiča je šel sani prijor izpovedovat in takoj potem je bilo čudno vitje po kloštru.
Proti večeru tistega dne je šlo kakih pet oboroženih mož, biričev, proti hiši, kjer je žolnir navadno stanoval. Meščanje v Kostanjevici so bili vsi po konci in so gledali, kaj bo. Ali zastonj so povpraševali po žolnirji. Nihče ni vedel, kam je šel. Gospodinja je pravila, da je bil okrog poludne'doma, pozneje ga ni videl nihče več. V sobi, kjer je stanoval, bilo je na tleh kup pepela. Sežgal je bil pisanja svoja in nekaj koscev je pričalo, da so bila nekatera velike cene.
Okolo desetih zvečer je pel mrtvaški zvon. Vid je bil umrl.
Ravno o tem času je nekdo na Kodraniji trkal na okno. Stara dekla se je od znotraj oglasila in vprašala, kdo je in kaj bi rad. Po glasu je iz odgovora povzela, da je žolnir, in zaprla okno. Se nekaj časa so slišali trkati. Ker se nihče ni hotel oglasiti, potihnilo je zopet vse.
Nekaj dnij potem so drvarji v hosti, pol ure od Kodranije, našli mrtvo človeško truplo in izstreljen Bamokres poleg njega. Spoznali so žolnirja. Bil je še tako oblečen, kakor na poročni dan.
Kmalu potem, ko se je razvedelo, da je žolnir bil ubijalec, dal je oče Maklen mnogo denarja cerkvi vbogajme.  Ljudje niso vedeli, kje ga je dobil.
Kdor je trideset let pozneje prišel na Kodranijo, videl je postarelo, zgubano, in zanemarjeno oblečeno žensko, ki je, čeravno gospodinja imovite lastnije, trdo delala od svita do mraka in z nekako osornostjo ukazovala družini. Kdo bi bil spoznal v tej čmerikavi, skoraj grdi ženski nekdanjo lepoto kostanjevškega okrožja — Katrico?

i-v.
Dva brata.
Resnična povest.
(,,Koledarček družbe sv. Mohorja", 1868.)
18

1.
a pokopališči prifarne cerkve v hribih so pokopavali mrliča, gruntarja Abranka. Malo po-grebcev je bilo; razven dveh sinov ranjkega samo še nekoliko starih babic in otrok. .,Naj v miru počiva!" rekli so duhovnik, odmolili nekaj očenašev za njegovo dušo in duše vseh vernikov, ki tukaj čakajo božje sodbe, potem so šli v cerkev razpravit se in vsi so se razšli. Samo mlajši sin France Abranek, osemnajst let star fant, le ta je še klečal na tleh pred grobom in jokal. Vsi drugi, celo brat njegov Tone, niso se mnogo zmenili zanj, ni za ranjkega. „Ko bi bil še kaj časa živel stari Abranek, zapravil in zapil bi bil vse do poslednjega klina domačije svoje; prav je, božja volja je, da je umrl," tako je dejal svet. Le mlajši sin je vedel, da mu je bil ranjki vender oče, da je kolikor toliko skrbel zanj, in da ga zdaj ne bo nikdar več videl na tej zemlji.
Solnce je bilo uže visoko, ko vstane France Abranek in počasi zapusti pokopališče ter jo krene proti domu.
18*
— 276 —
Abrankova hiša je stala bolj samotno sredi vasi. Lesena je bila, opuščena, pa veliko zemljišča je spadalo k njej. Nekdaj je bila najboljša v vasi in Abranki so dobro in lehko živeli. Se le danes pokopani gospodar jo je spravil na nič in zabredel v dolge, ker je pi-jančeval.
Doma najde France starejšega svojega brata sedečega pri orehovi polomljeni mizi, s komolcem glavo podpirajočega in v mislih zadolbenega. Tiho sede k peči in oba brata dolgo molčita.
„Kaj bo pa zdaj?" pravi mlajši brat France čez nekaj časa.
„Naj bo, kar hoče," odgovori starejši Tone osorno. ,,Očeta ni več, matere ne."
,, Prava reč, če takega očeta ni več, kakor je bil najin. To še oče ni bil" — pravi Tone. — ,,Zapravil je vse, pil je po krčmah, na svoja sina še mislil ni. Jaz ga ne spoznam za očeta svojega. Lehko bi mi bil zapustil lepo domačijo, da bi bil živel kakor drugi ljudje, zdaj je pa pustil samo gole stene in dolgove."
„Oh, Tone! ne govori tako, to je greh; oče so oče, Bog jim bo grehe odpustil, spokorno in izpove-dani so umrli. Ce so nama pustili dolgove, ne smeva ee zato budovati na očeta, ampak gledati morava, kako jih bova s časom plačala. Bog bo nama gotovo pomagal."
„Kaj govoriš: bova plačala," odgovori Tone. „Kaj sam sebe šteješ? Ti bos figo plačeval, domačija je moja,
jaz sem starejši. Tebi nič mari naša hiša in dolgovi ne, katere je starec naredil."
„Saj vem, da je vse tvoje," pravi France.
„No, torej tiho bodi, kaj pa golčiš! Kar ti bo gosposka spoznala iz hiše za doto, tisto ti bom vrgel pod nogi, potlej pa idi, kamor hočeš, jaz te ne maram. Ti nisi nič boljši, kakor najin oče, ki je vse zapravil. Saj te je dobro poznal, zato te je rad imel, mene pa ne. To se ve da, ti si mu dajal potuho, kadar je pijan prišel domov. Ce sem mu jaz očital in ga zmerjal, kakor je zaslužil, brž si bil ti s svojim jezikom vmes in si ga skoraj zagovarjal."
„Ti si četrto zapoved božjo čisto pozabil. Staršem se morajo slabosti prizanašati in prikrivati," pravi mlajši brat.
„Le prikrivaj jih, če hočeš, zdaj se lehko prikrivajo. Poprej je bilo pa treba drugače, in morebiti bi vender tako ne bilo. Zato pa molči; kar ti gre, to boš dobil. Kakih petnajst goldinarjev ti bodo prisodili, na-mestu dve sto ali tri sto, potlej pa pojdi. Jaz bom uže sam gospodaril, bolje od očeta in tebe, ki si ga zagovarjal."
„Ne bom ti delal napotja, svet je velik," pravi France in začne tiho jokati. Da je brat tako trd in kamenitega srca, da še po smrti ne odpusti očetu, da ga precej goni od praga: to ga je bolelo.
„No, še tega je treba, da boš tu cvilil in jokal, kakor mlada mačka.  Kaj pak!" reče Tone.
Oba sta dolgo zopet molčala.
— 278 —
Bilo je poludne, nobeden ni še jedel. Tone vstane, gre za peč, veliko skledo vzame s police in dve žlici. Bil je ostanek sinočne večerje. Postavi na mizo in začne jesti.
»Pojdi jest, če hočeš," pravi Francetu.
»Ne bom, Bog ti blagoslovi!"
»Tudi dobro, joka se boš nasitil."
Takoj potem mlajši brat vstane in odide iz hiše.
»Pojdi, kamor hočeš," godrnja Tone, pogloje skledo in jo zopet postavi prazno na staro polico. Kake pol ure potem se vrne France v hišo. Imel je culo pod pazuho.
»Kaj boš?" vpraša Tone.
»Grem," odgovori France.
»Kam?"
»Svet je velik, Bog je povsod. Doma vidim, da sem ti nadležen, da me podiš, zato grem."
»Kdo te podi? Jaz sem le hotel reči, da ti ne boš gospodaril Pri hiši si pa lehko, dokler ti dote ne dam. Potlej lehko greš služit, ali se oženiš, ali kar ti bodi.   Tega nisem rekel, da pojdi precej."
»Čim prej, tem bolje je, ker mora biti. Daj mi roko za slovo, Bog te obvaruj !"
Tone da roko pa gleda strani, ne stisne je nič, ne reče ničesa kakor: »Saj menda te ne bo vrag daleč ponesel?"
»Daleč grem. V Trst najprej in potlej še kam dlje morebiti. Če se več ne vidiva, moli zame, jaz bom pa zate," pravi France in si obriše solzo.
— 279 —
,,E, rajši uže vsak za se moliva, kaj bi to! Kadar boš hotel doto imeti, pa pridi po njo. Vzpomladi, če lan ne pozebe, morebiti ti bom uže vrgel tiste krajcarje."
Rekši odide Tone na vrt, vzame motiko v roke in začne kepe tolči po brazdah novozorane njive. Se mari mu ni, da je danes pokopal očeta, in da je brat šel Bog ve kam. Prav je, da ju ni več — obeh, misli samopašnik in samopridnež. Oče je zapravljal, brat pa je pri hiši. Delam lehko sam, jem lehko sam. Tako bom vsaj zopet kaj si opomogel v gospodarstvu.
France pak je s culo svojo postal vrhu hriba zunaj vasi, ozrl se najprej proti cerkvi, kamor je od otročjih let hodil molit, proti pokopališču, kjer oče in mati počivata v miru, potem proti domači rojstveni hiši, kjer je ostal trdosreni brat. Za eden hip ga obide jeza in misli si, takega brata, kakor jaz, nima nihče na svetu. Ni vreden, da bi se ga kedaj domislil, ni vreden, da bi ga kedaj iskal. Nikoli ga ne bom ničesa prosil, naj ima tisto doto, lakomnik, naj ima domačijo sam; pa tudi pomagal mu ne bom nikdar. A takoj zopet pravi: Brat je moj, tiste matere sin, kakor jaz. Naj bo takšen ali takšen, brat je. 0 mati! ljuba mati, kaj bi rekli vi, ko bi bili to učakali! Prav je menda, da ste umrli, in vender bi vas rad videl živih, rajši, kakor da bi imel vse bogastvo tega sveta.
Bog te obvaruj, domača vas! Bog te obvaruj brat, Bog ti daj srečo! Težko, da bi me kedaj videl.
2.
'one Abranek je bil odšle sam gospodar pri hiši. I Najpridnejši in najdelavnejši kmet je bil v vsej 1 vasi Delal je dan na dan kakor črna živina, storil toliko kakor trije drugi. Privoščil si je malo, ni se upal ni edenkrat do sitega najesti, nikdar ni pokusil vina ali druge drage pijače.
Da-si ravno je bil sam svoj in ni govoril ni pečal se s sosedi, hvalili so ga vender, da je ves drugačen, kakor oče njegov, da pridno plačuje dolgove, redi živino in kmetuje.
Šest let potem je bila Abrankova domačija zopet dobra, brez dolga. Tone je bil trideset let star in mislil se je ženiti. Ker pa je bil nekako oduren, neljuden in neroden, izpodletelo mu je povsod, kamor se je obrnil, nobeno dekle ga ni maralo.
Ker se v obližji ni dalo, šel je Tone Abranek v daljno sosedno vas. Tam ga ljudje niso poznali. Razložil je svoji nevesti, da je kmet brez dolga, da ima dobro zemljišče itd.; tako mu je šlo naposled vender srečno izpod rok, oženil se je in dobil nekaj stotakov z mlado ženo.
— 281 —
Vender s tem kupičkom je dobil mačka v žaklji. Deklice prej ni poznal, spoznaval je še le ženo zaročeno. Bila je huda, delala ni rada, rada pa dobro živela. Dobila ga je čisto v pest, vse je moralo tako biti, kakor je hotela ona. A pregovor pravi, da gospodinja tri ogle hiši podpira, gospodar samo ednega. To se je pri Abran-kovih kmalu pokazalo. Vse je šlo le ritniski, dolgovi so se povračali, v hlevu je bilo menj živine, na dvoru menj gnoja, na polji slabejši pridelek, davki pa vedno večji.
Bog je bil Abrankov zakon na drugi strani blagoslovil z obema rokama, podelil mu je lepo kopico otrok, vsem tem pak je bilo treba skrbeti očetu za opravek in za jed, da-si tudi so bili še premladi, da bi bili česa pridelali, pridobili in pripridili. Tako se je naredilo, da je imel Tone Abranek skrbij čez glavo, da ni mogel mirno spati in se mu je hudo godilo.
O bratu svojem ni nikdar slišal ničesa. Ni pisma ni poročila ni bilo o njem. Sploh so mislili vaščanje, da je umrl. Tone Abranek se je nekaterikrat domislil njega, da-si tudi je bil ta spomin malo grenak.
Ker je imel otroke in ženo, spoznal je, kaj je ljubezen. Spoznal je, da do brata svojega in do svojega očeta nekdaj ni imel nobene ljubezni. Mislil je, kako hudo bi pač bilo, ko bi otrok moj mene tako imel, kakor sem jaz očeta pred smrtjo" m po smrti! Ko bi kateri mojih otrok brate in sestre svoje tako z grdo odpravil od hiše, kakor sem jaz brata svojega.
— 282 —
Tako ji; časih mislil in vest pa je pekla. Ker je videl, da nima nikjer sreče, da gre vse od leta do leta na slabeje, prišla mu je misel, da ga Bog kaznuje. Ta misel je bila strašna, noč in dan se je ni mogel iznebiti. Dostikrat se mu je sanjalo, da vidi očeta, kako mu očita, da je grdo ravnal ž njim, da vidi brata, kako je pri tujih ljudeh onemogel in na smrt bolan, brez postrežbe.
Jame bolj pogostoma moliti, da bi se utolažil in pregnal skrbi, pa ni se dalo. Vest, je bila še hujša. Da bi jo ukrotil, uda se tisti pregrehi, katero je očetu tako brezsrčno očital, pijančevanju.
Pozno po noči je bilo nekega dne, ko pride vina poln domov. V hišo se ne upa, tam je žena, huda bi bila. Tam so otroci, grdo bi ga gledali, kakor je on nekdaj gledal očeta, če je v ednakem stanu prišel domov. Zleze torej v lopo pred hlevom v slamo in pade kakor bi ga ubil. Tabak je kadil, žareča pipa mu pade z ust na slamo. Pred no je še zaspal, razsveti se okrog njega, slama je v ognji. Zdajci je minila pijanost, preplašen zakriči, i stane in jame z rokama in nogama ogenj teptati in teptati. Ali prepozno je, kakor blisk naglo je vsa slama v ognji, vsa lopa gori.
Pred no na njegov krik sosedje priteko vkupe, vnela se je uže slamnata streha na hiši, na hlevu, na skednji, vse gori, vse je suho, pomoč je zastonj.
Kakor iz uma se je valjal Abranek po vrtu. Izgubljeno je bilo vse, kar je imel, pepel je bila hiša,
— 283 —
pepel njegov poljski pridelek, hrana za zimo. Ostala je še zemlja, polje in gozd. Gozd je bil uže ranjki oče oplenil in posekal, zdaj je rastlo majhno mladovje, mnogo ni bilo vredno. Polje pak je bilo zadolženo, ni bilo več njegovo.
BVse je izgubljeno, Jezus pomagaj!" kričal je Abranek. Pomagalo ni vse nič. Kar je, to je. Na edenkrat je bil berač.
Da je Abranek zažgal svojo domačijo sam iz nerodnosti svoje, tega ni vedel nihče. Nikomur se ni upal povedati, celo ženi ne. Ravno zato, ker je to sam vedel, peklo ga je še bolj. To je očitno roka božja — dejalo mu je nekaj. — Ti si očeta svojega pisano gledal, če je prišel v slabosti svoji domov, ti si ga zmerjal, ti si mu želel smrti. Zato te je zadela šiba božja. Ti si podoben tistemu Noetovemu sinu Kamu, o katerem se sliši v pridigi in bere v svetem pismu, da je pijanega očeta zaničeval in sramotil in zato ga je oče preklel in zapustil Bog. Ti si podoben Jožefovim bratom, ki so mlajšega sobrata od doma prodali v tuji svet.
Tako mu je govorila vest in potrt je bil tako, da ni mogel ničesa začeti. Še bi bil novo hišo sezidal s pomočjo dobrih sosedov, ali ni se upal lotiti, mislil je, da ga je zapustil Bog.
Dolžniki se oglašajo za vrstjo. Kar je ostalo, to prodajo in razdele mej seboj. Ne gledajo in ne poslu-
- 284 —
šajo prošnje uboge žene, ubozih otrok. Neusmiljeni so, vsak hoče imeti svoje.
Eden Abrankovih sosedov je bil dober mož. Videč tako nadlogo in revščino je ponudil svojo stransko bajto Abrankovi družini za stanovanje. Drugi pa so mu dajali živeža, tako da je prišla vzpomlad.
Bilo je več dobrih letin za vrstjo. Ta vzpomlad pak je prinesla s seboj slano, slana je poparila zimno setev, za slano je prišla suša in je požgala jaro žito. Krompir je gnil uže na njivah. Huda letina je bila. Za hudo letino prihaja lakota, in res je prišla.
ima je bila, sneg debel. Kmetje, ki so časih prodajali žito, hodili so letos v mesto ponje, tam so imeli kašče. Ker največ niso imeli gotovega denarja, jemali so ga tudi od oderuhov in bogatinov na upanje, obetali o  prihodnji novini drago plačilo.
Tone Abranek je imel obilo otrok, vsi so hoteli jesti; denarja pak ni imel, tudi zemlje svoje ni imel, upanja ni imel. V dar mu ni mogel dati, kdor bi bil rad dal; kdor bi bil pa lehko dal, ta ni imel navade dajati vbogajme. Bil je v hudi stiski revež Abranek. Kaj, če je bil sam lačen, on je trpel. Ali otroci niso znali trpeti, brez prestanka so hoteli imeti kruha — jesti.
Žena je ležala bolna od strada in glada. Otroci so lačni jokali okrog nje.  Abranek je zamišljen sedel in ugibal, kako, kje bi se dobilo kaj za v malin. „Oče, le majheno kruha!" joče mlajši sin. „Le počakaj, dobili ga bomo, zdaj ga ni," odgovori oče.
„Lačen, strašno lačen," pravi drugi sinek in prime očeta za koleno.
— 2S6 —
„ Jaz tudi, oče!" oglasi se deklica.
Abranek popade svojo kučmo, naroči ženi, ki je na slami v kotu ležala bolna, naj otroke utolaži in pravi: „Na vsak način bom kaj prinesel, naj izprosim ali vzamem po sili, ali ukradem: če ne, pa me nebo več nazaj.  Poginil bom, pa poginite potlej še vi vsi."
In beži iz koče.
Kam bi se obrnil. Povsod je uže bil, nihče ni hotel ničesa dati. V malimi ima največ, malinar bo dal, moral bo dati.   Tjakaj jo krene.
Malinar je bil bogat mož, žita je imel dosti, nekateremu ga je dal uže to zimo za denar in brez denarja na upanje.
,.Lepo vas prosim za pet ran božjih, dajte mi žita ali moke, ali kar je. Gotovo ga vam bom plačal," prosi Abranek.
„S čim ga boš plačal, ki nimaš nič?" pravi malinar z zaničljivim smehljanjem.
„Dajte mi kaj, da mi otroci od lakote ne pomrjo. Plačal bom, če krvavo zaslužim. Dajte za božjo voljo, usmilite se!"
„Ne morem," odgovori malinar in se obrne strani.
„Ce le hočete lehko daste."
„Saj si imel hišo, njive in dosti žita, kaj si pa zapravil in zagospodaril. Le drugam pojdi, jaz nimam."
»Domislite se tistega Lazarja v evangeliji in bogatina, ki je bil neusmiljen."
— 287 —
»Kaj meni mari tisti bogatin ! Jaz nisem bogatin, sam sem revež. To bom menda sam bolje vedel kakor ti!"
»Pa vender samo malo moke mi dajte, nikdar vas ne bom pozabil," prosi Abranek.
„Ali ne slišiš, da nimam, nimam pravim, sliši, če imaš ušesa," vpije malinar. „Vse sem razdal in po-prodal. Ce mi daš cekin za četrtnik, ne morem dati. Pridi čez dva dni, pa ti bom eden bokal moke dal zastonj, ker si uže ravno tako siten in nadležen. Da človek nima mirii!"
Tako rentači malinar in gre v izbo. Abranek pak se žalosten obrne in odide po stezi.
»Skopuh! ima ali ne da. Neusmiljen je. O prav mi je! Da bi vsaj jaz sam umrl; da bi le otroci imeli kaj jesti!"
Šel je k drugemu žitnemu trgovcu, vender tudi ni dobil ničesa, takisto ne pri tretjem. Vsak mu je drugam svetoval in rekel : oni lože da od mene.
Mrak se je delal, ko je šel Abranek potrt in pobit po cesti proti domu. Prazen se ni upal k otrokom, dobiti pa se ni upal nikjer ničesa, povsod je bilo pomanjkanje ali pa neusmiljenje.
Obupavati začne, v glavi se mu jame vrteti, oči se zabliskajo in začne zdaj kleti, zdaj zopet moliti.
»Meni ni več živeti," reče zamolklo.
Ob cesti na samotni trati je rastla kriva hruška. Sneg je visel na vejah, sneg je bil na debelo okrog debla.  Na vršičku pak je sedela vrana in kavkala,
— 288 —
kakor bi bila lačna tudi ona. Ko je ugledala Abranka na cesti stoječega, zletela je frfraje čez polje vrhu vasi in izginila v sinjih oblakih tam daleč.
»Obesil se bom, pa bo vse končano. V peklu menda ni huje, kakor je meni," pravi Abranek, ki se mu je uže mešalo v glavi.
Angelj varuh ga je zapustil. Res gre k stari krivi hruški, odpne svoj jarmenast pas in naredi zanjko. Potem spleza na drevo, natakne zanjko okolo vratu in na štrcelj odlomljene veje ter se izpusti. Visel je mej zemljo in nebom, zakričal, sape mu je zmanjkalo, temno se mu storilo pred očmi in nič več ni vedel, kaj je.
4.
avno ob tistem času, ko je Abranek sam nad seboj v svojem obupu storil strašno pregreho, pridrsele so majhne sani po cesti. Uprežen je bil majhen, suhoten konj, na saneh je sedel kmetski voznik, za voznikom pak gosposki človek srednje starosti v plašč zavit.
»Kaj pa je tam-le?" vpraša gospod voznika, kažoč proti stari samotni hruški.
»Jezus pomagaj!" zavpije voznik, »človek se je obesil.  Ravno kar menda, ziblje se še."
»Brž, brž ustavi, morebiti ga rešiva," pravi gospod vstrašen in hitro oba poskačeta z voza. V hipu sta bila pri drevesi in voznik naglo prereže jarmenasti pas, na katerem je visel nesrečni Abranek. Truplo pade v sneg.
»Gorak je še in srce še bije," pravi voznik.
Oba ga začneta s snegom drgati po čelu. Kmalu Abranek debelo potegne sape v se in začne dihati. Gospod mu vlije iz velike steklenice vina v usta in takoj potem se obešencu vrne zavest, odpre oči in čudno gleda okrog.
1»
— 290 —
Pomagata mu na nogi.
„Kaj pa je?" vpraša Abranek, ki v tem hipu ni čisto nič vedel, kaj se je zgodilo ž njim.
,,Pijte tukaj še malo, slabi ste," pravi tuji gospod ter mu pomoli steklenico z žganjem. Potegne nekaj požirov, to ga okrepča.
,,Bog vam povrni," pravi.
„Od kod ste? Iz vasi?" vpraša tujec.
„Iz vasi."
„Pojdite z nama na voz, hoditi ne morete, peljali se boste."
„Da-si tudi Abranek ni vedel ni kam ni kako, vender je šel ž njima do ceste. Voznik ga je držal za ramo.   Tam se zavali na sani.
Še le po poti se mu povrne vsa pamet. Domisli se, kaj je hotel storiti, kaj ga doma čaka in vse. Stresne se, samega sebe ga je groza.
Tudi tujec je menda opazil, kaj premišlja. Začne ga izpeljevati in izpraševati ter zve uzrok, zakaj se je mislil sam usmrtiti. Ko ga tujec pogleda natančneje, izprelete ga barve in naglo ga vpraša, kako se piše.
„Tone Abranek."
Tujec se zgane. Precej časa molči, potem ga jame zopet izpraševati, kako je izgubil domačijo itd. Ob ednem mu obljubi, da bo skrbel za to, da on in njegova družina dobi še danes živeža. Abranku so prišle solze v oči, zahvaljal se je gospodu, da ni bilo ni konca ni kraja, sklepal roki in molil, vse ob ednem.
— 291 —
„Ali imate kaj staršev še?" vpraša ga gospod. »Nič, oče so umrli, uže dolgo tega, Bog jim daj nebesa."
„Tudi bratov nimate, da bi se v sili obrnili nanje ?" „Nobenega nimam. Ednega sem imel. Menda je uže umrl, po svetu je šel; ne vem kam." „Kako je to?"
„0 nikar me ne povprašujte; če je nesrečen, ni nihče kriv tega kakor jaz, zato me je Bog udaril."
,,Kako nesreča človeka prenaredi," dejal je tujec sam v sebi.
V vasi se ustavi voz. V mali krčmi nakupi tujec kruha, vina in druzega ter izroči Abranku, naj nese brž domov.   Obljubi mu, da bode prišel za njim.
Čudno je bilo gledati otroke v nečedni koči, kako so poželjivo grudili kruh. Oče je v veži pred pečjo kuhal, mati je sedela na postelji. Na polomljenem stolu pak je sedel njihov tuji dobrotnik, imel najmlajše dete v naročaji, veselo gledal, kako se mu dobro je ter govoril ž njim prav po otročje. Žena pak ga je čude se gledala s postelje semkaj; da ne bi bila vina pred seboj videla in jedočih utišenih otrok okolo sebe, mislila bi bila, da so vse to le sanje. Ko bi bil tuji gospod malo mlajši, mislila bi bila, da je sam angelj varuh iz nebes, tako pa ni vedela kaj in kako.
Abranek prinese skledo gorke jedi. Otroci so posedli okrog nje, oče pa ni mogel mnogo jesti, približal se je tujcu in mu hotel poljubiti roko.
— 292 —
,,Brat bratu tega ne stori," pravi tujec. „France!?" zavpije Tone Abranek in se ga oklene. „Res, tvoj brat France sem!"
Nekaj Časa pozneje je imel Tone Abranek zopet domačijo svojo, boljšo in lepšo od prejšnje. Bil je ves prerojen človek, dober sosed, revnim podpora in vsem možem vzgled. Nadloga ga je bila predrugačila. Vsako leto pak je potoval z ednini svojih sinov v Trst k svojemu bratu, trgovcu.

A00000375468A