BESEDNIK.
Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo,
Izhaja 10. in 25. vsakega mesca.
Veljž, celoletno 2 gold. 50 kraje. — polletno 1 gold. 30 kraje.
List 18.
V Celovcu 25. septembra 1872.
Rejenka.
(Povest; spisal Andrejeekov Jože.) (Dalje.)
VIL
Pod streho je bila majhina sobica iz samih desek narejena. Vrata so se dala zapahniti samo" z bukovim klinom, druge zaporce ni bilo. Mesto oken ste bili dve okrogli lini, ki ste spuščali svitlobo v to beznico. V kotu je stala smrekova, polomljena miza, preobilne nesnage vsa černa, mesto stolov ste bili ob steni dve dolgi klopi, na kterih je ležalo nekaj starih, umazanih cap, poterte sklede, piskri in kožice , vse kar ni mogla mati Špela v švojej kuhinji že več rabiti, ter je sem spravila misle- si, da v sedmih letih vse prav pride. — Postelj je bila tudi jako priprosta. Na dveh lesenih kobilah bile so deske pribite, po njih razgernjena prosena slama, ob zglavji stara vreča napolnjena s prosenimi plevami, in po vsem tem pogernjena rjuha iz debelega hodnika, ki je imela palec debele robovo po sredi in oprek, kakor jo je vedela Špela ravno najbolje sešiti in zakerpati. Da že silno davno ni bila oprana, to so kazale razne proge in neprijeten duh, ki je puhtel iž nje. Te malenkosti so bile edina oprava v tej leseni sobi.
Radovedno sta se ogledovala naša dva ptujca po tej originalni sobi, ko sta napravila luč v stekleni leščerbi.
„Veš Feliks, da me jako veseli priti v to planinsko kočo," pravi mlajši gospodič svojemu tovaršu. „Davno sem že želel videti tako priprosto sobo, o kakoršnih sem sedaj samo po knjigah čital, pa nisem imel nikdar priložnosti v njih prebivati. Več zanimivega ima, nego še tako okrašena dvorana. Popolnoma enaka je, kakor včasih popisujejo roparska stanovališča."
„Ti si ves navdušen za takove stvari, Emil! ker si še mlad in malo izkušen. Ko bi bil deset let služil cesarju, kot jaz, bile bi ti že pošle te muhe. Pri vojakih naletiš vsak dan na taka stanovališča, posebno na dolzih potih, in človeku poidejo kmalo vse želje po ta-kovih beznicah. Sicer tudi jaz ljubim priprosto življenje in vedno sem rad bival na kmetih, ali pri vsem tem, da je stanovanje borno in priprosto, snažno je pa vendar le lehko. V tej luknji pa menim, da se je zbrala vsa nesnaga cele okolice, saj se še vleči ne upam."
„E pojdi, eno noč ti bo že šlo! Bova vsaj lehko povedala doma, kaj sva doživela na lovu."
„Ti boš gotovo kako strašansko  povest spisal, ker
si našel tako pripraven predmet," odverne starejši smeje" se. „Soba je kakor nalašč, druščina spodaj tudi, posebnč pa brezzoba starka, ki je tako gerda, da bi se človek kmalo pokrižal, ko jo sreča, ter vtihoma izrekel: Bog nas varuj hudega! "—
„Ali one deklice nisi zapazil pri peči?" praša na to mladeneč. „Ubožica je tako bleda, in če se ne motim, bila je objokana; gotovo se jej hud6 godi pri tej sirovej babi.   Jutri jej morava kaj podariti."
„Videl sem jo, pa nisem tolikanj porajtal nanjo. Nemara je starkina. hči!"
„Težko. Prav nič jej ni podobna. Tako nežne rastije." —
„No, pustiva to reč in vleživa se na to pernato postelj, da si odpočijeva," pravi potem stareji tovariš. »Gotovo se nama bo kaj prijetnega sanjalo. — Pa čakaj ! Puški deniva k postelji, da sva bolj brez skerbi. Meni una tovaršija spodaj nič ne dopade, vsi nekako potuhnjeno gledajo. Poznam ljudi, občeval sem že z raznimi po svetu, in človek ni nikdar dosti previden. Sicer jih ne obsodim koj naravnost, lehko da so pošteni ljudje, ali previdnost je vendar povsod dobra." —
Pogasila sta luč, vlegla se na terdo postelj in kmalu ju je objel terden spanec. —
Ne dolgo potem odpr6 se duri polagoma in v sobico prileze Marjanica varno stopaje, da ne bi kaj prekucnila in napravila ropota.
Feliks, starejši lovec, zbudi se koj, ker ni imel tako terdnega spanja, kot njegov tovariš, kajti pri vojakih se je bil že navadil vsako uro po noči zbuditi se ter vstajati in ta lastnost mu je ostala tudi še v poz-nejih letih. —
rKaj iščeš  tu tako pozno ?" pravi nevoljno videti bližati se žensko podobo.
„Pst!" zažuga deklica ter pristopi k postelji. „Za Boga svetega! molčite, sicer je po vas in meni v malih trenutkih."
„Za božji čas, kaj pa je tako nevarnega? govori! Pa vsaj niso uni doli-------------"
„Da, da, uni doli so roparji. Jaz sem vse slišala, ko so se menili, in sklenila sem vaju rešiti. — Le urno, da ne zamudimo, bomo se že potem več pomenili, ko pridemo v varnost. Zbudite tovarša potihoma, potem pa hodita z menoj."
„Kaj pa je?" vpraša prebuden Emil in gleda krog sebe. „Zakaj me budiš ? tako sladko sem spal in prijetno sanjal."
„MolČi in se berž obleči. Bežati morava, zašla sva med roparje.   Lej ta deklica je najina rešiteljica."
—    138    —
Po vseh štirih so lezli pod streho čez tramove in razno ropotijo, ki je bila nakupiosna ondot, kajti bilo je treba zel<5 paziti, da ne bi napravili ropota med sem ter tje razpostavljenimi starimi lonci, potertim kolovratom, motovilami in kar je bilo še več enake baze. Mar-janica jima je kazala pot in srečno so prišli izpod strehe na prosto.
„Sedaj pa le za menoj !" pravi deklica zunaj. „Jaz poznam tudi vse steze, ker sem hodila večkrat po teh gozdih s černo Špelo gobe brat. Da le v dolino pridemo, preden nas dohite, potlej smo pa na terdnem. Ondi stanuje Lovre, kovač, ki je bil dober prijatelj ranj-cega Petrovčevega očeta ter me dobro pozni. On je korenjak, da malo tacih, posebno pa njegova dva sina. Večkrat so se ga že lotili tatje, pa vselej jim je tako podkuril, da so pomnili nanj."
Emil in Feliks sta sedaj tudi lože dihala, ko sta bila na prostem, razun tega pa sta imela tudi puški pri sebi, da bi se branila za silo, ko bi jih roparji dohiteli. Marjanica je stopala urno dalje po ozkej, s koreninami prepreženej stezi, čeravno je bila tema, da se je videlo komaj dobro ped dalje. Kedar so prišli do kake grape ali do peščenega plaza, kjer je bilo treba več pozornosti, opomnila ju je, naj le tikoma za njo stopata, in včasih je podala sedaj temu sedaj onemu roko pomagajo mu po derčah. Kakor bi jo nekaj nosilo, stopala je deklikca urno dalje; nikdar se ni spodtaknila, nikdar zgrešila steze, ki se je vila sedaj med ska-linami, sedaj po temnem smrečji. Večkrat so postali in poslušali, če se jim tolovaji še ne bližajo, pa nikjer ni bilo nič čuti.
Slednjič dospejo v dolino. Iz Lovretove kovačnice je bliščal še ogenj, in udarci kovaških kladvov naznanjali so našim begunom, da gospodar in njegova poma-gača še pridno kujejo.
Po dolzih dolzih žalostnih dneh dihala je Marjanica danes pervikrat zopet prosti zrak. O kako se jej je zdelo vse prijetno, vse novo! kot bi se bila narava ravno kar porodila in vso svojo čarobnost razgernila po svetu. Stari kovač Lovre se ni malo čudil videti Marja-nico ob tej poznej uri priti v njegovo hišo z dvema ptujcema. Saj jo je tudi on, kakor vsi drugi sosedje, mislil v dalnjem mestu med bogato gospodo, kjer se jej sila dobro godi, kakor je mladi Petrovec ljudem pravil. Ko mu pa Marjanica vso dogodbo natanjko razodene, popade ga pravična jeza. Oči se mu posvetijo izpod okajenega kovaškega čela in zavihtivši največe kladvo, pravi: „0 ti nesramni Petrovec ti, da mora kaj tacega storiti! Nikdar ga nisem dosti čislal, ali da je tako hudoben, pa vendar ne bi bil mislil. — In kaj mi poveš o roparjih! Da, da, že nekaj časa sem pogosto se sliši, da so tu pa tam pokradli, marsikje požgali in tudi popotne ljudi napadli. Gosposka si na vso moč prizadeva je zalesti, pa nič ne opravi. Kdo pa bi bil tudi mislil, da je skriva ona stara baba v planini. Naj le pridejo, pokazali jim bomo, kdo smo. — Janez!" pravi potem svojemu starejemu sinu, „ pojdi v hram in prinesi doli puške, potem pa spusti Sultana in Kodra z verige; ti Jože pa berž naprezi kobilico in poženi proti žandar-meriji. Oe necoj ne dobomo teh hudobnežev, morajo res s samim škratom v zvezi biti."
Gospddarjevi ukazi so se kmalo izveršili. Kovačnica se je nakrat spremenila v pravo orožnico, — vsakdo je imel svojo puško — in dva velika psa sta koračila počasno krog poslopja čude* se menda, da ju je ravno necoj spustil gospodar z verige. Mlajši sin, ki je šel po žandarje, oborožil se je tudi dobro in vzel še hlapca
seboj, ko bi ga na poti nenadoma ravno roparji naleteli razun tega pa  žandarmerija ni bila daleč od ondot.
Dobro uro pozneje zagledajo iz kovačnice velik ogenj v planini, ravno ondi, kjer je stala bajta čeme Špele.
„Kaj če to!" zmajuje kovač z glavo, „bajto so zažgali."
„Nemara so žandarji zažgali ono gnjezdišče," pravi sin Jože, ki se je bil že domu vernil. „Koj, ko sem jim naznanil o tolovajih, šlo jih je šest naravnost tje gori, eden pa v terg, da dobi pomoči. Lehko so že gori.   Raca na vodi, če jih pa že imajo."
„Dobro bi bilo, dobro, ko bi zaterli to gomazen, bi imela vsaj soseska mir," pravi kovač Lovre stoje na pragu z rokama navskriž gledaje požar. —
Zerli so še dolgo v planino, kjer je žarel ogenj, slednjič pa je jel pojemati bolj in bolj, dokler se ni samo tu pa tam še kaka lučica pokazala, kot bi veše okrog skakale.
Kovač videti ptujca in Marjanico trudne, pripravi jim ležišče v svoji sobi, sam pa s sinovoma je celo noč čul, če bi nemara prišli po kaki naključbi roparji blizo, da bi jih odpodili.
vin.
Po viharnej noči je napočilo krasno jutro. Verhunci bližnjih hribov so se svetili, kakor pozlačeni, rumenih solnčnih žarkov, ptički so žvergoleli po drevesih, skakljajo od veje dO veje ter prepevali Čast Večnemu; hro-šeci in druga gomazen pa so brenčali po travi ali pa plezali po bilkah gori med perjice pisanih cvetek iskaje sladčice.
Marjanica in naša dva ptujca so sedeli pred vežo pri kameniti mizi pod triverhato lipo. Krasno jutro jih je zgodaj privabilo iz postelje na prosto, da bi uživali prijetni jutranji hlad. Mati Kovačica pa so pripravljali ta čas zajuterk z vso skerbljivostjo, kajti takih imenitnih gostov še nikdar niso imeli pri hiši, kakor sta ta dva gospoda, in takim — menili so — je težko po volji ustreči.
Žandarji niso bili zvečer zasačili nobenega roparja. Ko so prišli tje gori, gorela je koča, tolovajev in starke pa ni bilo nikjer, bili so .jo že prej unesli, — nihče ni vedel proti kterej strani.
»Deklica!" prične Feliks k Marjanici, ko se je zopet pričel pogovor o sinočnej dogodbi, „ti si nama rešila življenje, zat6 je danes najina, najperva dolžnost, da se ti zahvaliva, kajti brez tebe bila bi morda danes težko uživala to krasno jutro. Sedaj pa nama najprej razodeni, kako si prišla v ono kočo k tisti gerdi babi in kaj da nisi že prej pobegnila od nje, ker je tako gerdo ravnala s teboj."
Marjanica je vse na tanko razodela svoje dogodivščine: da jej je umeri njeni dobri rednik, kako je potem mladi gospodar gerdo ž njo ravnal in jo slednjič nenadoma odpeljal z doma v ono samotno kočo ter jo izročil starki v skerbno varstvo. Cerna Špela ni je pustila potem nikdar spred oči, niti po dnevi, niti po noči, toraj jej je bilo nemogoče uiti. Le to noč, ko so kovali hudobneži v sobi naklepe umoriti prišla gosta ter ju oropati, zaperla jo je samo v sobo, nadjaje se, da dekle v tako viharnej noči vsaj ne bode upala pobegniti, zlasti, ker jej je vedela starka tudi mnogo strašnih reči pripovedovati o duhovih in druzih prikaznih, ki hodijo po noči okrog, s Čemur je menila mladi deklici še bolj zmešati možgane ter jo pripraviti v strah. — Mnogo je
—   139   —
vedela Marjanica potožiti, kako gerdo je starka ravnala ž njo, da je ni pustila nikdar v cerkev, niti kam drugam, temuč le ž njo je morala hoditi po gozdih brat gobe in razna zelišča, iz kterih je napravljala starka mazila. Najhuje pa je bila babnica pijana. Takrat je za vsako malo reč gerdo zmirjala deklico in večkrat jo celi5 tepla.
Feliks in Emil sta iz serca milovala ubožico, ki je morala toliko prestati pri sirovi ženski, in ker je bila deklica izobražena in izvedena, vedela sta, da jo je moralo to ravnanje še tem huje boleti.
„Kaj pa so bili tvoji stariši ?" praša potem Emil, ki je bil jako občutljivega serca in ga je dekličina nesreča globoko pekla.
„0 svojih stariših, žalibog! malo vem," odverne Marjanica in solze" jej stopijo v oči. „Očeta nisem nikdar videla, in tudi mame se več ne spominjam. Le toliko so mi včasih pravili Petrovčev oče, da so bili moj oče uradnik v nekem dalnjem mestu, potem pa so nenadoma umerli, ko sve bile z mamo ravno v toplicah na Hervaškem. Ali čakajte! Ravno pridejo Kovačev oče domu, oni bodo to reč bolj vedeli. Meni sta ranjki Petrovec in gospod fajmošter vedno obečala, da pozneje vse izvžm, ko bom stareja, potlej sta pa oba moža nenadoma umerla."
Res pride po stezi gori kovač Lovre v svoji delavni opravi in s pipico v ustih, kakor je bila vedno njegova navada, — zraven njega pa stara žena z belo pečo na glavi — Kerštinova mati.
Marjanica jo koj pozna ter jej teče naproti. Saj jo je ta žena vedno tako rada imela, kot bi bila njena lastna hči. Zatoraj se ni mogla dosti načuditi, ko jej zjutraj po maši Lovre naznani, kako jez deklico, in berž se je napotila sem.
„0h ti ubožica ti," milovala jo je ženica in božala po licu; „lej si živa duša, česa vsega hudobni ljudje ne počno. Kdo bi bil mislil! Jaz sem redno popraševala po tebi, pa ta hudobni Petrovec se mi je vedno legal, da si daleč v mestu pri dobrih ljudeh, kjer ti jako po sreči gre\ Cel6 pozdrave mi je včasih sporočal ta ger-dun od tebe. Oh saj pravim! Pa le čakaj, sedaj mu je odklenkalo, midva z Lovretovim iskala pri gosposki, je-li ti stari, Marjaničen denar."
„To je,   da ga  bomo prijeli, uradu," pravi kovač.
Prišed pod lipo, našli so že zajuterk pripravljen, kajti Kovačeva mati so se danes posebno urno obračali, kakor kaka deklina, in kmalo je bilo vse gotovo.
Lovre" se ni vdeleževal zajuterka, rekoč, da je zanj to pregosposko, Kerštinova mati pa, ki so se znali kot nekdanja kerčmarica nekoliko vesti krog gospode, niso hoteli delati izjeme, da bi se ptujima gospodoma za malo ne zdelo. — Bili so vsi jako zidane volje, posebno pa se je videlo Emilu, da je popolnoma srečen v tej družbi.
Na to opomni Feliks kovača, da bi nekoliko povedal o dekličinih stariših, ker mu je Marjanica povedala, da bo on to reč najbolje vedel.
(Dalje prihodnjič.)
očetom ga bova po-in koj mora odšteti
Še danes poj dem k
P*ri zibelki.
(Zložil S. Gregorčič.)
Počivaj mirno angelj šibki Ki dni le šteješ, ne še let, , Počivaj srečno v toplej zibki Ko v popji mlade rože cvet.
Sedaj ti dnove rajske sreče Deli nebeški gospodar, Sedaj ti zlata doba teče, Krasnejše, ah, ne bo nikdar!
Zibelka s cvetjem je nastlana In angelji poj6 okr6g; Britkost nobena nij ti znana. Nij znana teža ti nadl6g.
Vihar sovražni svet pretresa, Kazganja serca bžsni b6j; Nad zibko jasna so nebesa, V nedolžnem serci je pok6j.
Zat6 le spavaj, angelj šibki, Ki ravno si prišel na svet, Počivaj, snivaj n6tri v zibki, Ko v mehkem popji mladi cvet.
Saj ko porasteš, dete zalo, Drugače bode mnogokaj, — Da bi le vedno mi ostalo Nedolžno, čisto ko sedaj!
Kijevski školaci.
(Euski spisal Nik. Vas. Gogol, poslovenil L. G. Podgoričan.)
(Dalje.)
Duri v enej obeh koč zacvilijo, ter kmalu borzaci pred seboj za vrati zagledajo starko v tulupu*). „Kedo je ?" — povpraša in zamolklo zakašlja.
„Nujte, prenočite nas, babica; zašli smo s pravega pota; na planem je pusto tako, kakor v praznem želodci."
„1, kedo pa ste?"
„Neodbitni ljudje : bogoslovec Chaljava, modroslovec Brut in retor Horobec."
„Nij mogoče," — zagergra starka; „imamo dvorišče polno ljudij, in vsak kot v koči je zadelan. Kamo bi vas dela ? verhi tega pa sami odrastli, zdravi ljudje"! Koča bi se mi sesčla, da prejmem take ljndi; poznam jaz modro- in bogoslovce; kedor jame pod streho jemati take pijance, kmalu mu tudi dvorišče nij dosti. Idite! le idite! tu nij prostora za vas!"
»Usmilite se nas, babica! kako bi to bilo mogoče, da bi kristjanske duše morale poginiti na planem, pa ne bi znale, zakaj ?! Odkažite nam prostor, kder koli; a če vam kaj slabega učinimo, naj nam bodo roke odletele — tako gotovo, kakor gotovo je Bog v nebesih; nu, dejte!"
Starka se je malo omečila: „Dobro!" — oglasila se je nekako premišljajoče; „pa naj bode; ali leč pojdete
*) Tulup je ruska beseda in pomenja ponočni kožuh.
18*
—    140   —
vsak v svoj kot, ker ne bi imela pokoja, ko  bi skupaje ležali."
„Kar vi rajša, ne bodemo se vam ustavljali," — obljubili so borzaci.
Vrata so mergodnila, školaci stopijo na dvorišče. „1 kaj pa, babica," omenil je modroslovec, ki je zrak bercal za starko; „kaj pa, ko bi, kakor se pravi — presneto res, germi nam v želodcih tako, kakor v obla-cih; od ranega jutra nijsmo v ustih imeli ni toliko, da bi si bili oči nasmetili."
„1 morda bode kaj !" — omeni starka; „ne, jaz nij-mam ničesar, peč še gorka nij bila denes," — premislila se je.
„Saj bi jutri plačali, da bi vse bilo prav," — oponese modroslovec. „Pač," — dejal ie natihoma, „hu-diča dobodeš, ničesar drugega ne."
„Kaj bi neki! saj pravim! bodite zadovoljni s tem, kar imate ; prave gospode mi je vrag privlekel na glavo!"
Modroslovca Chomo so bile zel<5 omamile te besede; ali nenadoma je njegov nos zadišal suho ribo; ozerl se je v šaravare bogoslovčeve, ki je šel vštric njega, in zagledal, da mu iz žepa gleda ribji rep ; bogoslovcu se je posrečilo, da je z nekega voza zmaknil celega korošlja; a tega nij učinil s kake poželjivosti, temuč se zgol navade ; pa ko je do cela bil zabil na svojega korošlja, takoj ga je navada pošegetala, kde bi na poti kaj drugega vjel zopet, ni potertih voz nij pustil na miru — ali modroslovec Choma je v njegov žep segnil tako, kakor v lastni, ter korošlja potegnil iz njega. Starka je raztaknila borzake: retorja je zapeljala v kočo, bogo-slovca je zaklenila v samotno čumnato, modroslovca pa vgnala v prazni ovčjak.
Modroslovec, osamel v ovčjaku, volčje použije korošlja, ogleda ovčjak iz pletenih stranic, bercne v rilec svinjo, ki je izvšdavo smerčala iz sosednega svinjaka, — in zadremlje, a kmalu se probudi in oberne na desno stran, da bi sladko zaspal, — kar se odprd nizke duri: starka se skloni in prikobaca v ovčjak."
„A kaj bi radi, babica ? — povpraša modroslovec; ali starka je meni nič — tebi nič z razprostertima rokama komarala k njemu.
„Aha, aha!" — serdil se je skrivoma modroslovec: „tega pa ne tega, ljuba moja! prestara si uže nekoliko!" Pomaknil se je malo više, ali starka je derzovito poko-marala bliže njega.
„Cujte, babica!" — omenil je modroslovec; zdaj je pust, pa jaz sem tak človek, da se ni za tisuč goldinarjev ne bi pregrešil." A starka je razprosterla roci in sezala po njem, žugnila pa nij ne besede.
Modroslovca je začelo biti strah, ko je zagledal, da se jej oči svetijo nenavadno ognjeno. »Babica, kaj počenjate! idite, idite z Bogom!" — kriknil je. Starka nij niti čerhnila, le grabila je po njem zmerom.
Oplašenec je planil po konci in hotel pobegniti, ali starka je vsklonila se pred durimi, va-nj vperla svoje ognjene oči in zopet približala se mu.
Modroslovec bi jo bil rad z rokama porinil izpred sebe, — ali čudovito! nij mogel dvigniti nobene roke, in ganiti s katero nogo, — da, žalostno je čutil, da mu glas v ustih ne poje več: bezizvučno so mu besede šumele na ustnih. Le slišal je, kako mu je serce utripalo ; videl, kako je starka stopila k njemu, roci ster-nila in sklonila mu glavo, mačje urno skočila na herbet in z metlo vdarila ga po boci, a sam je vstal, kakor jezdni konj, in na svojih plečih deržal jo. Vse to se je godilo naglo tako, da seje modroslovec jedva ispametil: z obema  rokama prijel  za  koleni, ker  bi  se bil  rad
mirno vzderžal na nogah ; ali nogi ste se mu na naj-veče zavzetje vzdigali proti volji in skakali, kakor kakega čerkeskega berzonogca. Ko je bil zginil hutor in pred njim razgernila se ravan, ob katerej se je ponašal
—  kakor oglje čem lžs, potle stoperv je sam sebi omenil :   „Aha, to je čaralka!"
Pervi krajec meseca je berlel na nebi; medla po-lunočna svitloba se je ozirala po zemlji in mežkrala, kakor skozi prozorno zaveso ; lesovi, logi, nebo, doline — vse je bilo tako, kakor bi bilo spalo odpertih očij ; zdaj pa zdaj je potegnil veter; noč je bila vlažno topla; drevesom sence — in germovju so sezale okrog po ravni, kakor lasatice z ostrimi klini: taka je bila noč, ko je Choma Brut se svojim bremenom na herbti dirjal dalje. Čutil je nekovo slabost, ob enem pa tudi nekak nenavaden, sladek čut, ki mu je vhajal v serce. Poobe-sil je glavo ter videl, da mu trava pod nogami raste globoko in daleč, in da je rosna-sreberna, kakor je gorski studenec čist, in trava se je zdela, da je v dnu nekovega jasnega, do globine prozornega morja ; videl je dobro, kako se je v morji poznal se starko na herbtu; videl, kako je na mesti meseca sijalo v njem nekovo solnce; videl je in slišal, kako so modri zvončki nagibali svoje glavice in zvončkali, — videl, kako je za trepetliko prikazala se rusalka (povodna boginja), kako je trepetljal jej herbet in tresla se okrogla, gibčna noga — vsa iz samega bleska in tresljivja. Obernila seje va-nj, — a ta trenotek se je pokazalo nje obličje z jasnima, bliščečima bistrima okorna; [pela je tako, da je do duše prodiralo; uže" je bila blizu njega, uže na poveršji, a prestrašila se je hripavega smeha, oddalila se — in obernila na herbet
—  nje megleni perstje, medli kakoršen je porcelan brezi svitlega losa, prosvitali so na solnci po krajih svojega belega, nežnega prostorja. Voda se je na-nje v podobi majhnih mehurčkov vsipala tako, kakor biseri; boginja se je vsa tresla — in smijala se je v vodi.
Ali vidi to, ali ne vidi ? Ali je to res tako, ali se mu le zdi ? Ali kaj je ono-le ? ali veter, ali godba: zvuči, zvuči in kaže in bliža in prodira do duše z nekakim nesterpnim glasom.
„Kaj je to ?" — samega sebe natihoma povpraša modroslovec Choma Brut, gleda pod-se in beži kolikor more. Kapoma mu pot vrč iz čela ; poprijemlje se ga nekovo peklenski sladko čutje, čuti neko vabljivo, utrudljivo strašno slast; cesto se mu zdi, da nima več ser ca: strahoma se prijemlje za-nj. Sila ga mora, priganja: začne žebrati molitve, kakoršne koli je znal, jame govoriti vse zakletbe, s katerimi človeštvo zna rotiti duhove — in nenadoma se začne čutiti čverstejšega; čutil je, da ima nogi nekoliko krepkejši, čaralnica se je sla-bejše deržala njegovih pleč, in nič nenavadnega se mu nij več zdela; serp je jasno svetil na nebi.
»Dobro!" — veseli se modroslovec Choma skrivoma in jame skoro glasno rotiti. Naposled po bliskovo hitro skoči izpod starke — in on njej smukne na herbet. Starka je z nogama urno drobila tako, da je modroslovec jedva lovil sapo. Zemlja je kar migljala pod njim; vse je bilo jasno o meseci, da-si ne do cela jasnem; doline so bile gladke, ali vse mu je zaradi prehitrega bega nejasno in omotno vertilo se pred očmi. Zagrabil je bil na poti klesek in na vso moč začel z njim klestiti starko. Sirota je divje kričala; iz početka se je hudovala in grozila, kasneje pa je imela slabejši glas, vljudnejši, čist, naposled uže" tih, jedva je pel še tako, kakor tenak srebern zvonček — in prodiral mu je do duše, in nenadoma se mu je v glavi posvetila misel; ali pa je to res starka? —. „0h, ne morem več dalje!"
_    141   —
__ rskliknila je onemogla in zgrudila se na zemljo. Modroslovec se postavi na nogi in gleda jej v oči: na-poknila je bila jutranja zora — in zlate kuple kijevskih cerkev so lesketale v daljini. Pred njim je ležala kra-sotica razpletenih, ^razkošnih las, in kakor strela-dolgih obervij. Bezičutno je od sebe dela beli roci goli, vsako na eno stran — in ječala, naposled pa je k višku pogledala z do cela solznimi očmi. Choma je trepetnil kakor list na drevesu ; žaloba, neka čudovita razburjenost, zedinjena se strahom, kar je njemu samemu bilo neznano, polastila se ga je; začel je bežati na moč. Na poti mu je nepokojno tolklo serce; nikakor si nij mogel razjasniti, kako čudovito, novo čutje ga je ovladalo. Nij hotel iti nazaj v hutor, temuč sopihal je v Kijev, a ves čas na poti je bil zamaknjen v to neumljivo dogodijo. V mesti skoro nij bilo nič več borzakov, vsi so se bili razzgubili po maloruskih hutorih, zat6 da bi se najeli cmokov, sira, smetane in kakor klobuk — velikih varenikov (quargpasteten), pa ne plačali ni ubogega groša. Veliko, razpadajoče poslopje, v katerem je bila borza, prazno je bilo do cšla, in če prav je modro-slovec stikal po vseh koteh, kolikor je mogel; če prav je preberskal vse luknje in skrišča, nij našel nikder ni kosca sala ali vsaj starega kniša (belega kruha), ki so ga borzaci navadno skrivali po koteh. Pa vendar — kmalu je modroslovec izumil, kako si pomore: trikrat je prehodil terg, žvižgal na svojem poti in tretji pot konci terga vstavil se pri nekej mladej udovici v žoltih očipkah (žensko obutalo), ta ženska je prodajala trake, nožčke in vozičke, — in najel se tega dne pšeničnih varenikov, kuretine — s kratka: ne dade se našteti, kaj vse je bilo na mizi v majhnej glinastej koči sredi višnjevega verta. Ta večer je modroslovec bil tudi v kerčmi: ležal je na klopi, po svojej navadi dim pulil iz smerdljive lule in neprenehoma Židu kerčmarju ponujal pol goldinarja; pred njim je stal žban (lesen verč); hladno je motril prihajoče in odhajoče — in skoro nij več mislil na svojo čudovito dogodbo.
*         *
*
Kmalu se je bila povsodi razvedela povest: hči enega bogatejših stotnikov, čegar hutor je bil petdeset verst od Kijeva, njegova hči — da je nekega dne vsa potolčena s prehoda jedva prišla domov — na smert bolna in poslednjo uro razodela željo, da bi božjo službo za srečno smert — in molitve v treh dneh po njenej ločitvi doveršel eden Kijevskih seminaristov: Choma Brut. To je modroslovec izvedel prav od »rektorja," ki je bil nalašč poklical ga v svojo sobo in rekel mu, naj se nemudoma pripravi za pot, da velečestiti stotnik nalašč voznika in voz pošlje po-nj.
Modroslovca je prevzelo neko neumljivo čutje, ki nij mogel razjasniti si ga. Neka oblačna slutnja mu je terdUa, da ga ne čaka nič posebno dobrega. Sam nij znal, zakaj, a vendar je odrekel, da ne pojde.
»Cuj, »domine" Choma !" — omenil je rektor (časi je prav vljudno govoril se svojimi poslušniki), „ni hudir te ne vpraša, ali pojdeš ali ne. Terdim ti le to : če se bodeš dalje branil, dadem te naplesti s tankim brezov-jem, da ne bode ti treba iti v kopel."
Modroslovec se je na lahko popraskal za uhom — in odšel je, da nij rekel — ni bev ni mev ; sklenil je, da nogama pripusti skerb, da ga otm6 o ugodnej priliki. Zamišljen je vračal se po polžjih stopnicah, deržečih na dvorišče s topoli zasajeno — vstavil se malo in določno slišal, kaj je rektor ukazaval svojemu hišniku in še nekomu drugemu, gotovo kateremu  stotnikovih služnikov.
»Zahvaljujem se gospodu za kašo in jajca," — dejal je rektor, »in reci, ko hitro bodo gotove — knjige, po katere je pisal, da mu jih precej pošljem; uže sem jih pisaču dal, da jih prepiše; a ne žabi, ljubi moj, povedati gospodu, da je časi v svojem hutoru, jaz znam to, imel lepe ribe, zvlasti jesetre (stoer), naj mi jih nekoliko pošlje o priliki: na našem tergu niso lepe, pa drage so. A ti, Javtuh, daj tem mladeničem: vsakemu stekleničico žganja; modroslovca pak privezi, ali ne — da bi se stergal!"
„Aj, da bi te vrag!" — omenil je modroslovec sam sebi; »zvohal je mojo misel ta dolgonosi glavač!" Prišel je s stopnic in zagledal kibitko (voz), ki je iz početka menil, da je krušnik (brodkammer) na šajtergi; pa je r6s bila globoka tako, kakor peč, ki opeke ig6 v njej; to je bila navadna krakovska vozarija, v kakoršnihse Židje vozijo po mestih, kder le njih nos zavoha kak semenj. Čakalo ga je šest krepkih možakov — silnih kozakov, nekako uže priletnih. Kazajke so imeli iz tenkega sukna in okrašene z resami, kar je pričalo, da so jako imenitnega in imovitega gospoda služniki; majhne obrunke na njih obrazih so pričale, da so bili uže na vojski, a ne beži bojne slave.
»Kaj bi začel? Kar mora zadeti človeka, to se ga ne ogne!" —omenil je natihoma sam sebi modroslovec, obernil se v kozake in spregovoril: »Pozdravljam vas, bratje prijatelji!"
»Zdravstvujte, gospod modroslovec!" — odzdravili so nekateri navzočnih kozakov.
»Tu tedaj bodem sedel z vami vred! Pripravna brička je to!" — dejal je in sel va-njo; „le še godce bi morali najeti, pa bi lehko plesali."
»Da, prostoren voz je to!" — omeni eden kozakov in sede na čičak h kočijažu, ki nij imel čapke, temuč v cunje glavo zavito, ker je v kerčmi bil moral zastaviti pokrivalo. Drugih pet pa je z modroslovcem vred vzlezlo v globino in raztaknili so se po torbah, napolnjenih z različno robo, narejeno v mesti.
»Rad bi znal," — omenil je modroslovec, »ko bi tako-le bričko naložil s kako ropotijo, n. pr.: se soljo, se železnimi klini: ali bi mnogo konj bilo treba?"
„Da," odgovoril je kozak na čičaku in malo zamolčal se; »precej dosti konj bi bilo treba." Po takem primernem odgovoru je menil kozak, da ima pravico molčati ves čas na poti.
Modroslovec bi jako rad bil natančnejše izvedel, kedo je ta stotnik, ali je b6gat, kaj se sliši o njegovej hčeri, ki je taka bila prišla domov in umerla, in ki se nje dogodki ujemlj6 z njegovimi pripetljaji, — povpraševal je, kaj in kako se godi na njih domu. Obernil se je zdaj v tega, zdaj v tega, ali kozaci so tudi modroslovci, ker nij so odgovarjali, temuč molčali so in kadili — in ležali vsak na svojej torbi. Le eden se je obernil v ko-čijaža na čičaku in kratko rekel: »Pazi, Overko, ti si star zijalec; ko prideš do kerčme, ki je na čuhrajtov-skej cesti, ne žabi vstaviti in mene in druge tovariše izbuditi, če nas utegne spanec prevzeti." Po tem opominu jame pošteno glasno smerčati. Sicer so te besede bile prav nepotrebne, kajti — ko hitro se je o priliki velika brička približala kerčmi na čuhrajtovskej cesti, vselej so vsi soglasno zaupili: »Stoj!" Poleg tega pa so Overkovi konji bili vajeni, da so se sami vstavili pred vsako kerčmo.
(Dalje prihodnjič.)
—    142   —
Potniške drobtine.
(Spisuje L. Ferčnik.)
(Dalje.)
Gospodar, ki pristopi delničarski družbi, plača nekaj gotovine za zidanje sladkornice in napravljanje strojev, potem se zaveže vsako leto določeno mero sladkorne pese sladkornici oddajati. Pesa se mu plačuje po določeni ceni, zraven se pa še vdeležuje čistega dobička po primeri oddane pese. Tu bi se mogli učiti Slovenci! koliko koristi in premore združena moč ; le po tem potu bi se mogli znebiti odvisnosti tujcev in tujčeve posilno-sti. Dokler bote pa gledali le vsak na svojo mavho in bote delali le vsak po svojej termi, bote čedalje več zašli pod tujčevo peto. Vi bote molzli, drugi posnemali in medli, drugi maslo prodajali, vi pa posneto mleko k suhim žgancem jedli. Res žalost me je obhajala, ko sem videl na češkem vse se združevati in zraven se spominjal mnogih slovenskih krajev, kjer se še toliko ne morejo porazuineti, da bi na vsaki planini le enega sirarja imeli za sirenje. Dela ga vsak po svoje in tako da ista živina in ista planina razno blago, razne vrednosti. Koliko dobička bi verglo lesovje, ktero marsik-teri gospodar prav po neumnosti v svojo škodo prodaja in s tem poškoduje samega sebe, svojo kmetijo, da celo svojo sosesko!
16. oktobra.
Na plani pred kolodvorom Sobieslavnim postojim nekaj časa, da si še enkrat prav dobro pogledam mčstice pred meno ležeče. Od polja in sadnikov je obdano krog in krog in dve rečici se izlijate tu v Lužnico, na zapadni strani tekoča. Mesto šteje v 360 hišah kakih 3.500 prebivalcev, ki se pečajo s kmetijo in izdelovanjem suknja. Čakalnica na kolodvoru je bila prepolnjena, jutro merzlo, slane vse debelo na polji, ljudi pa se je mnogo nabralo, ki so vsi tiščali v tople izbe. V Taboru se je obhajal velik sejm, menda suknarski, ker je bilo suknarjev največ med potniki, torej sem imel družbe obilno. Tudi na bližnji postaji v Planu jih nekaj prisede. V Taboru pa se spraznijo vagoni do celega; ostal mi je v vagonu edin tovarš, s kterim pa govoriti nisem mogel. Rad bi bil tudi jaz zapustil vlak in šel s suknarji v Tabor na terg, tako me je mikalo videti staro Taboritsko mesto; a plačal sem bil že do Bene-šova in meni nič tebi nič voznino pustiti vendar nisem hotel. Dopadla se mi je lega tega mesta na vzvišenem hribu nad Lužnico, in mestna farna cerkev, ktera je visoko molela nad druge mestne hiše, rad bi bil tudi videl češki sejm in tergovanje; vse moje želje prekriža zvonček kolodvorjev, na kterem se je dalo že znamenje za odjezd.
Za Taborom smo se vozili po malo prijetnih krajih. Postaja Sudomerzice je med hribi, pokritimi z borovimi gozdi; tudi pri postaji Stupšič so videti roda zemljišča, živina medla, černa ali cikasta, enake velikosti, kakor na Gorenskem. V okolici postaje Herzmanic Sedlec je obcestje posajeno z rebikovjem in nekim verb-jim  plemenom  kar  se da jeseni prav prijetno gledati.
Pri Beztahovu spet rodi hribi menjajoči se s kotelskimi dolinicami; kmečke hišice so majhne in s slamo pokrite, gosi se sprehajajo tropoma po pašnikih in sterniščih. Za V o t i c a m i razdert grad in posušen ribnik; kmalo smo bili v Bistrici in 8 minut pozneje v Benešovn.
Tu se vstavi „lukamatija," kdor hoče dalje do Prage, si po volji izbere dostavnik ali pa poštni voz Odločim se za zadnjega, ker se je v Benešovu toliko časa mudil, da sem mogel mestice ogledati in za silo se okrepiti z dobrim pivom. Kondukterju je pa še le v Dnespeku prišla žeja in lakota, zatorej smo se tudi tam morali pomuditi.
Za Dnespekom se začnejo prijazneje okolice, rodo-vitneja polja, visi hribi, čednejše in veče vasi. Zlasti je bilo mikavno se voziti po križkem polji.
Unstran Veltave proti jugo-zapadu se vidijo dolgo raztegnjene Berdy in daleč, daleč v sinji daljavi druge gore, proti severu se kaže Malastran zlate Prage. Zdaj je postajala vožnja še le zanimiva. Kondukter, rojen Benečan, mi je pripovedal svoj življenjepis , zdehal po starih časih, ko je kondukterjem še pšenica cvetela in hudoval se nad slabo plačo in skopostjo potnikov, iz kterih zdaj ni več spraviti cvenka. Pred so imeli kon-dukterji svoje lastne hiše v mestih in so živeli kot ple-menitaži, a zdaj se komaj nasitijo. V Pragi, tako je rekel, je nas še 54 kondukterjev.
V Jesenicah, zadnji postaji pred Prago, je bila v gostilni na pošti godba in ples ; ves mladi svet je tu bil zbran. Tu so se sukali hoši in holky po godbenih taktih tako resno, kot da bi šlo za bogvedi kako stavo. Bil je pondeljek po cerkvenem žegnu. Dopadlo se mi je, da se je mladi svet tako zmerno in mirno vedel, da ni bilo slišati onega divjega hrupa in hruša, ki se nahaja pri vaških veselicah v naših krajeh, kjer ne more biti veselice brez poboja in tepenja. Morebiti je pa to sad mestne olike, ki se že tudi na kmete v mestnih okolicah razširuje ? Pri nas je pa ravno naopak, — bližej mesta, veča surovost. Neka radost me je obšla, ko sem iz križkega polja pervikrat zagledal zlato Prago in njene mnogoštevilne stolpe; rad bi bil, ko bi smel, postiljonu^ velel, stoj ! da se nagledam krasnega razgleda. V nižini ob Vel ta vi so se širila poslopja za poslopji, hiše za hišami; tam na levo na visokem hribu veličansk grad, to je Hradčin! med Hradčinom in obširnim mestom široka svetla proga, to je ponosna Veltava, ki že sto in sto let vali svoje valove pod ozidjem starodavne Prage. Kakor jaz so gledali Prago pred menoj tudi drugi pri-šleci, a vsi niso prihajali s tako mirnimi nameni, kakor jaz. Prihajali so in jo oblegali boja- in plenaželni sovražniki in so jo stiskali, mnogokrat njeni lastni sinovi, še večkrat ošabni tujci. Švedi 1. 1648., Bavarci, Francozi, Saksi 1. 1741., Prusijani 1. 1744. in 1866., v Hu-sitskih vojskah 1414—1434 je morala prestati hude, hude stiske.
Takega hudega naklepa nisem imel, ko se v poštnem vozu bližam južnim vratom mestnega ozidja; moj namen je bil popolnoma prijateljsk, obiskati glavno mesto krepkega, verlega naroda, ogledati starodavne, častitljive spominke, spoznati ondotno gibanje znanstveno in gmotno in zraven se kaj učiti, za-se in svoj narod. Vedel sem pač, da se v nekterih dneh ne more dosti naučiti, tudi ne vse videti, naj bi bil na nogah od svita do mraka, tako daleč pa tudi niso segale moje želje; bolje nekaj, kot nič.
Praga.
Ljubi bralec! ni mi namen, popisati zlato Prago na drobno in tenko, premalo časa sem se ondi mudil — in suh popis bi Ti malo koristil. Povzel bom in Ti predočil le najzanimiviši znamenitosti, kterih je toliko v tem zgodovinskem mestu.
Blizo pošte se ustanovim v gostilni, po kondukterji
—    143   —
mi priporočani.   Komaj   stresnem  cestni prah raz sebe ^ svojo  obleko  vredim, se že napotim proti  mestnemu središču.    Kje da je,   nisem še vedel;   kamor se je va- i lila najgostejša  truma, tje se tudi jaz obernem in pre-denj se nadjam, stojim na velikem rinku (teržišči).  Ve- ; liki rink je  nepravilen  pravokoten prostor,  ki ima na zapadni strani mestno  hišo,  na  izhodni  strani  pa  se vzdigata stolpa Tvnske cerkve. Tu so se veršile v staro- i davnih časih sijajne   slovesnosti, viteški boji, čestitanja, tu so bili sojeni  in  obglavljeni  po nesrečni bitvi Belo-gorski 1. 1621 vodniki  češke luteranske stranke; tu je 1. 1633  vojskovodja Wallenstein k smerti  obsodil  in godbo dal izveršiti na   11  častnikih zarad bojazno3ti v bitvi pri Lični.
Sredi teržišča stoji na visokem kamnitem stebru podoba Matere božje, ktero je dal postaviti cesar Ferdinand III. v spomin brezvspešne oblege mesta po Švedih 1650. Vsak večer sem videl pobožue ljudi moliti in prepevati na stopnicah pred podobo.
Na  stolpu  mestne  hiše, ki je skorej edini ostanek iz  prejšnjih  časov   se  občuduje  umetna  stara  ura  iz 1.  1490.   Kedar   ura  bije,  prikažejo  se  12  aposteljni \ eden za   drugim v linici nad uro, zasučejo se proti ljudem,   spet  obernejo  in  zginejo;   na zadnje se prikaže j smert s smertno  koso.    Kedarkoli  greš   memo   stolpa, i najdeš ondi  stati  ljudi in čakati,  da bodo se prikazali aposteljni in smert.
Tvnska cerkev je proti teržišču vsa zazidana s pro-dajalnicami, zato ima vhode iz stranskih ulic. Ko jo obiščem še pervi večer, sklenila se je ravno neka po-božnost in duhovni so bili ravno odšli od oltarja. Ljudstvo pa je še ostalo v cerkvi in je pevalo češki neko staro cerkveno pesem, ktera je tako častitljivo donela po ogromnih prostorih, da me je močno ganila in nisem pred odšel, dokler ni bila končana in so se poslovili tudi drugi ljudje. Kako sem si želel, naj bi se tudi pri nas vpeljalo ljudsko petje, kakor je bilo nekdaj in je še zdaj povsod na Češkem, ker je tako ganljivo in k pobožnosti budi. Zlasti pri božji službi ob nedeljah in praznikih bi bilo občno petje najprimerniše; vsej imajo Slovenci sploh tudi dobra gerla za peti!
V tej cerkvi je pridigal za časa cesarja Karola IV. Janez Milic, pozneje za časa Jurja Podjebradskega Janez Rokicana, in prenapeti Gol Čahera, ki je s svojimi pridigami vnemal tlečo žerjavico k burno-pogubilnemu plamenu. V tej cerkvi se nahajajo grobni spominek slavnega zvezdoznanca Tiho de Brahe-ta, u. 1. 1601; v kapeli Matere božje vidiš marmoljnate podobe slavjan-skih apostolov Cirila in Metoda. To cerkev sem, ker mi je bila blizo in mi je dopadla večkrat obiskal. Kaj lično delo je severni stranski portal, ki je v pozno gotiški obliki iz rezanega marmeljna izpeljan. Na nad-vratnih policah so čepeli golobje, zadej za kapiteli so imeli svoja gnezda, kakor v Benedkah na velikem tergu sv. Marka. Na vratnem čelu v timpanu, je videti kaj umetno v kamen vrezano Kristusovo terpljenje tako živo, da skoraj nisem se mogel ga nagledati.
Še pervi večer poiščem sloveči Karlov most čez Veltavo, ki veže staro mesto s Hradčinom in je serčna ali glavna žila Praškemu življenju. Na tem mostu je cel ljubi den tako živo gibanje, kakor pred bčelnjakom, kedar ima roj izleteti, vselej je poln vozov, ljudi, voznikov, jezdecev, tovornikov. Že dostikrat sem slišal o njem pripovedovati, in rad priterdim, pripovedke niso me nalegale. Pričet 1. 1358. za Karla IV. se je dodelal še le 1503 za Vladislava II., 33 čevljev širok in 1572 čevljev dolg,   na  16 oblokih iz rezanega kamna,
okinčan z mnogimi starejimi in novejšimi podobami svetnikov. Blizo sredi mosta kaže bronast križec v mostnem naslonu tisto mesto, kjer so sv. Janeza Nepo-mučena 1. 1383. po ukazu kralja Vacslava v Veltavo porinuli. Pozlačeno bridko martro je ukazal cesar Ferdinand III. postaviti iz globe ki jo je moral plačati Jud zavoljo preklinovanja sv. križa.
(Dalje prihodnjič.)
Trepetlika.
(Iz Češkega poslovenil Francekov od Bele.)
O poletnem času, ko cela narava pod zarečimi soln-čnimi žarki omedleva in še lehki vetriček ne pihlja, tačas moti to grobno tišino le temno šumljanje trepetlike, in takrat zažubore njeni listi žalostno pesem. Za-slišite vzrok tega. V tistej uri, ko je Odrešenik za naše grehe na križu visel in svitlo solnce gosta tema zakrila, žalovala je cela narava. Tesne duše je človek pričakoval reči, ki so priti imele. Zverjad je zlezla v svoje berloge; noben ptiček ni žvergolel, noben cverček ni cverčel in ne muha ni brenčala. Bilo je vse, kakor bi onemoglo. Edino cvetje, drevje in germovje šepetalo si je o dogodku tega svetega časa. „Ni Ga več!" žuborite je tiho žalostna verba, sklanjaje globoko k zemlji svoje perhle veje. Cipresa je v globokej žalosti zašu-mela: „Terdoserčno ljudstvo ga je do smerti preganjalo!" Vinogradnik je šel v vinograd in gledal, kako je vinska terta solzela. Ko je pa grozdje dozorelo in zlato vince v kozarcu zabliščalo, imenoval je je: solze Kristusove. Okoli Golgote se je razširjevala vonjava. Pošiljala jo je iz svojega krivnega kotička nježna vijolica gori za hladilo bolečin Sinu božjega. Nastala je tiha sapica. Bil je to Astaroth, angelj smerti, kteri je h križu šel. In ko je s križa Odrešenik zastokal: „moj Bog, moj Bog! zakaj si me zapustil?" tresle so se vse oljke, vse listje in vse trave. Edini topol, ta visoki in ošabni drev, stal je nepremakljivo na Golgoti. „Kaj nam je mar — pravi — za Tvoje terpljenje ? Vedno smo čista, me drevesa, cvetje in rastline grešile nismo!" Zdaj je Astaroth, angelj smerti, s svojim pogubilnim dihom se dotaknil prevzetnega topola in precej je zginilo vse življenje iz nesrečnega drevesa. Njegovi listi so se sklonili in nikdar več ni prišel pokoj v njegove veje; in ko se vse odpočiva, počnejo njegovi listi se tresti in od te dobe se imenuje: „topol tresoči" ali trepetlika.
Zastavice.
25. Kedaj v lesu germi?
36.  Majhen možic, je poln koščic, na glavi ima kro-nico, doli pa palico — kaj je to ?
37.  Kegne, pa dregne, pa malo povadla ?
38.  Kdo zvoni, kedar cerkovnika doma ni ?
39.  Šel je nekdo na lov, kar je vlovil je tam pustil, kar pa ni vlovil, je domu prinesel ?
Uganjka zastavic v 14. listu:
31. Ce si veliko prisluži in malo izda. — 32. Samo pervo, drugo ne ješ več na tešče. — 33. Pod milim nebom. — 34. Kedar kaj podedovaš.
-    144   —
Ogled po svetu.
Avstrijsko - ogerska deržava. Kranjski deželni odbor je dobil višje povelje svoje predloge v obeh deželnih jezikih, v slovenskem in nemškem, deželnemu zboru staviti, kakor se godi v drugih namešanih kronovinah. — V Pesti so se sošle 16. septembra delegacije obeh deržavnih zborov avstrijskega in ogerskega. Delegati dunajskega deržavnega zbora so izvolili za svojega predsednika poslanca Hopfen-a. Letošnje potrebe ža vojaščino iznašajo 97 miljonov goldinarjev, za 11 miljonov več od lanskega leta. Bodemo videli, kaj naše delegacije k temu poreko. — Na Ceskem je na dnevnem redu zapiranje žurnalistov. Za Skrejšovskim lastnikom dnevnika »Politik" so zaperli tudi dr. Gregra lastnika »Narodnih Listov", in sedaj zopet dr. Skrejšovskega, . brata imenovanega. Vklub vsemu neštevilnemu preganjanju stoje naši brati Čehi krepko in terdno pri svojih pravicah. Na Ogerskem zopet zapirajo Serbe, ki so se vdeleževali slavnosti v Belgradu.
Zunanje deržare. Berlinu je minul imeniten shod treh cesarjev: avstrijskega, ruskega in pruskega. Kaj se je tam sklenilo, ne vemo; čeravno časniki na široka usta o tem blebetajo. Pri tej priložnosti pa moramo omeniti žalostne dogodbe, ki se je dogodila 7. septembra zvečer pri razsvečavi in velikej muziki: pri tej priložnosti je šestnajst ljudi svojo smert storilo, bili so od velike množice poteptani in stlačeni. Težko poškodovanih o tej priliki se še število dobro ne ve. Da bi se kaj podobnega v kakem slovanskem mestu ali kraju dogodilo, cela nemška žurnalistika bi o ne-slišenem barbarstvu in slovanskej - aziatskej sirovosti cele tedne prepolnjena bila, tak pa molčijo, k večemu mimogrede kaj o tem opomnijo. — Euski car Aleksander se je nek proti francoskemu poslancu izrazil, da proti Francozom se ni nič sklenilo in on bi k takoj zvezi tudi nikakor ne pristopil. — Na Švedskem je umeri stari kralj potovajoč iz toplic domu v mestu Malmoe in njegov brat Oskar je bil izklican precej potem za naslednika kot Oskar drugi.
Razne novice.
Presirnova slavnost v Verbi na Gorenskem sme se šteti med najsijajniše shode slovenskega naroda. Nad 6000 ljudi, večidelj izobraženih stanov, privrelo je iz vseh krajev slovenskega sveta, iz Kranjskega, Štajerskega, Koroškega, Goriškega in Primorskega — cel6 brati Hervatje so prišli slavit našega slovečega pesnika. Iz Ljubljane sta prisopihala dva dolga vlaka, v vseh predalih natlačena. Prišle so bile mnogoštevilne deputacije različnih slovenskih društev z mnogimi zalimi zastavami. Najbolj odlikovali so se ljubljanski sokolci z muziko in čitalničino pevsko društvo. Nad Verbo so vihrale mnoge slovanske zastavice, ki so kinčale vas in posebno Preširnov dom. Po odkritji spo-menične ploše na Preširnovi rojstni hiši nagovoril je zbrani narod najprej dr. Eazlag, povdarjal visoke zasluge Prešir-nove za dušno razvitjo slovenskega naroda in posebno mladini na serce postavljal, naj Preširna v delovanji marljivo posnema. Po dokončanem govoru pojejo ljubljanski pevci slavospev „Na Preširnovem domu," katerega je spisal J. Stritar, in zložil dr. B. Ipavec, tako izverstno, tako krasno, da se je vsakemu nazočemu radosti in miline serce topilo. Z navdušenimi živijoklici se nazoči zahvaljujejo pevcem, skladatelju in pisatelju za to krasno delo. Končno je govoril profesor   Zupan iz Eeke, v misel  jemaje vspešno
Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni urednik: Š.
delovanje Preširnovo. Po dokončani slovesnosti v Verb" poda se cela množica v Bled, kjer se je vskupno razveseljevalo in radovalo do pozne noči. Došli so tu mnogi tele grami: iz Dunaja, iz Koroškega, od novomeške čitalnice, Q Metlike, iz Hervaškega, iz Primorja, iz Ljutomera, iz Ptuja iz Pulja in iz Prage. Ker nam prostora manjka, popisati slavnost in veselico obširneje, dostavimo le še, da je bilo vse jako živo in zabavno, pri vsem tem pa tako spodobno da ni bilo slišati ne o najmanjšem neredu.
Št. Jakopska posojilnica t Božu je dobila od deželne vlade svoja pravila poterjena. V nedeljo 22. t. m je ta važni zavod pričel svoje delovanje z volitvijo opravil-nega odbora. Vsi voljeni so taki možje, na katere se sine vsaki zanašati, da se bodo na vso moč za društven napredek prizadjali.
ZararoTalna banka Slovenija v Ljubljani je začela svoje delovanje in sicer najpred zavarovanje proti škodi po ognji, streli in razletu 20. septembra 1872 po vseh slovenskih pokrajinah. Po doželi se sprejemajo dotični oglasi pri nastavljenih okrajnih zastopih, v Ljubljani pa v bankinih prostorijah na glavnem tergu št. 10 v I. nadstropji.
V kratkem prične tudi druga zavarovanja, namreč: proti škodi na blagu pri prevažanji, po toči na poljskih pridelkih, na zercalnem steklu, na človeško življenje itd. Glavnica tega narodnega zavoda bo iznašala 2 miljona goldinarjev. Vsako leto se razdeli 15% čistega dobička za dobrodelne namene.
Menda nam ni treba priporočati našim čitateljem ta pervi enaki zavod. Vsaki lehko razvidi, da je veliko bolje, ako se obilni denar, ki je zdaj za zavarovanje romal večidel v ptuje roke, ohrani doma. Zavarovancu bo pa ložej priti do svojega denarja, če ga k nesreči kaj zadene, ker mu bo zavod pri rokah. Upamo in želimo banki Sloveniji dober napredek.
Stara krivica, katera se Slovencem godi, ponovila se je in je od zdanje vlade dobila zopetno poterjilo in nemško posvečenje. Hotelo se menda slovenskemu narodu v novic v spomin poklicati, da je tujcu in tujstvu rob, da se mu naravne pravice še nehte dati; zato je vlada poročila deželnemu odboru kranjskemu, da slovenske pravne akademije v Ljubljani neče dovoliti, da slovenskemu jeziku na slovenskih gimnazijah neče dostojnega mesta dati. Nemške novine imajo svoje veselje nad tem novim udarcem, katerega nemška oblast zalaga našemu narodu, — mi pa nijsmo od teh razmer in od teh oblastnikov, ki so zdaj na poveršji, nič boljega pričakovali. — — Ali omagamo^za to nel Zopet in zopet bode narod stavil iste terjatve, dokler ne bodo izpolnene. Med tem pa treba da delamo, če drugje nij dopuščeno, vsaj na polji slovstva narodnega probujenja!                   „81. Narod."
Kurzi na Dunaji 24. septembra 1872.
Kreditne akcije    .   gld. 331.50 I Nadavek na srebro   gld. 108.65 Narodno posojilo.      „     65.45 | Napoleondori .   .   .   „       8.76
Žitna cena v Celovcu.
Po vagann:
pšenica gld. 6.10 — rež gld. 3.90 —  ječmen gld. 3.41.  — oves gld. 1.85 — ajda gld. 4.32 — turšica gld. 4.7
Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.