KRPLJE IN SMUČI NA POHORJU
Tončica Urbas
Prispevek, ki je le del gradiva, na osnovi katerega bo mogoče kdaj
pozneje proučevati nastanek in razvoj ljudskega smučanja na Sloven-
skem, temelji izključno na zbranem tvamem gradivu, še ohranjenem na
območju Pohorja, in na ustnem izročilu predvsem starejših oseb, ki sem
jih obiskala v okviru posebnega terenskega raziskovanja Pokrajinskega
muzeja v Mariboru od maja do decembra 1955.^
Relief Pohorja in pogoji za uporabo krpelj in za smučanje na Pohorja
Pohorje se razprostira v oibliki kopaste gmote, ki se razteza v glav-
nem v dveh velikih grebenih v smeri od severozeihoda proti jugovzhodu,
in od tod dalje v smeri proti severovzhodu. Odrastki obeh poglavitnih
* Pri zbiranju tega gradiva in ustnih podatkov mi je izkazal največ po-
moči šolski upravitelj na Tinjem, tovariš Gal Vladimir, ki se mu za vse
razumevanje in naklonjeno pomoč posebej zahvaljujem. Podatke iz drugih
predelov Pohorja pa so prispevale z izpovedmi in pripovedovanjem naslednje
osebe: za območje Ruš in Smolnika Dolinšek Tončka, Fregelj Ivan, Gašper
Jurko; za Puščavo In Lovrenc Vrane Ernest in Reenik Ivan; za Pohorje nad
Ribnico in Pisnikom šolski upravitelj iz Ribnice Eržen Franc; za Pisnik in
Hudi kot Jakob Jože, Iršič Franc in Krilatec Pavel; za Sv. Anton in Sv. Primož
na Pohorju Robnik Marija in Kuplen Anton; za Golavobuko in Razborco Ja-
vornik Franc in Plazovnik Jože; za Mislinjsko grapo in Krajcgraben Repuc
Karel; za Hudinjo in Rakovec ter Ljubnico in Vitanjske planine Vodovnik
Franc, Beškovnik Anton, Klemene Franc in Kuzman Ivan, ki je dal obenem
podatke o smučanju na sosednji Stenici nad Vitanjem; za Skomarje Ovčar
Franc; za Lokanjo in Oplotnico ter Kunigunde Golčman Karel; za Nadgrad
in Kebelj Javornik Ivan in Vengust Leopoldina, Rutnik Janez, Juhart Ludvik
m Juhart Ignac; za Kot Capi Marko in Kline Franc; za Tin je razen Gala
Vladimira Smogavec Anton, ki je obenem posredoval podatke za Planino pod
Velikim vrhom, nadalje Sep Franc, Rabič Ivan in Zigert Marija; za Močnik
Aplinc Viktor in Spengler Anton; za Sv. Urh in Rep Smogavec Jože, za
Smrečno Kapun Marija in Ačko Jože; za Šmartno in Areh na Pohorju pa
Sernc Tončka in Fregelj Ivan. Vsem, ki so tako ljubeznivo podprli naša pri-
zadevanja, se v imenu mariborskega Pokrajinskega muzeja toplo zahvaljujem!
Posebna zahvala pa naj bo izrečena tovarišu B. Orlu, ravnatelju Etnografskega
muzeja v Ljubljani, za smernice pri terenskem delu, tovarišu B. Teplyju,
ravnatelju Pokrajinskega muzeja v Mariboru in tovarišu F. Bašu, ravnatelju
Tehničnega muzeja pa za opozorila, ki so mi bila dobrodošla pri izvajanju
nekaterih zaključkov!
91
Tončica Urbas
grebenov so ikopaiSti hribi, iki so močno razrezani po poitokih in graipah.
Kljub temu so hrbti teh kop precej položai in ustvarjajo ugodna smu-
čišča, ki se povečujejo posebej na prostornem planjavskem svetu na
eevemem pobočju Pohorja. Pri razvoju ljudskega smučanja v tem pre-
delu pa so imeli nedvomno pomembno vlogo tudi klimatski pogoji in
dejstvo, da je pohorski svet dokaj prehoden ter takoi ustvarja naravne
možnosti za medsebojne sttike prebivalstva severnega in južnega po-
bočja. Obsežni planjavski svet na Pohorju se prične razprositiraiti v vi-
šini nad 900 m. Ta svet pokrije snežna odeja normalno že v novembru,
najpozneje v decembru in doseže v izjemnih primerih tudi plast, debelo
do treh metrov. Na tem mestu obleži sneg razmeroma dalj, kakor na
samih hrbtih kop, čestotrat vse do aprila. Uporabo krpelj in razvoj
ljudskega smučanja so narekovale potrebe po medsebojnih sitikih, ki bi
jih visoki sneg lahko sicer popolnoma onemogočil. Relativnoi zgodnja
poselitev Pohorja, posebno višjih predelov, je ustvarila iu samotne kme-
tije sikoraj goitovo že v srednjem veku; temu se je pozneje pridružilo
izjkoriščanje pohorskih gozdov in njihovega lesnega bogastva za oglar- _
stvo, ki je moralo zaidovoijevati potrebe pohorskega glažutarstva od
merkantilizma naprej. Oboje pa je narekovalo ljudem, da so si omislili
sredstva, ki so omogočila po globokem snegu prehod z visokih samotnih
kmetij v dolinska središča, drvarjem in oglarjem, prav tako pa tudi
lovcem pa prehajanje preko zasneženih planot na vrhu. Iz vseh teh
potreb so nastala sredstva za hojo in prevoz po visokem snegu; ta sred-
stva poznamo tudi na Pohorju v obliki krpelj in v smučeh, ki pa so
nastale, sodeč po mnogih dokazih, šele pod tujim vplivom v novejšem
času.
Prav zato zajema ta prispevek vsa sredstva, ki omogočajo v zimskem
času hojo po snegu: od najpreprostejših krpelj do smuči, ki so še pristen
Ijudsiki izdelek, vse tja do oblik, ki so vsaj delno naštele že pod vplivom
športnega smučarstva.
I. Pohorske krplje
Kakor drugod na Slovenskem, tako so tudi na Pohorju poznali nekaj
oblik krpelj, ki pa so obenem sorodne napravam te vrste za hojo po
enegu iz drugih predelov Jugoslavije.
Pohorci poznajo ali pa so poznali do polpretekle dobe iele vrste
krpelj:
1. oglate v dveh variantah,
2. oikrogle ali ovalne,
3. polokrogle ali lokasto zaokrožene,
4 pletene krplje ali korbiče,
5. krplje v obliki deske.
Najprej nekoliko besed o konstrukciji krpölj, ki jih najčešće sreču-
jemo na Pohorju! To so krplje, ki so sestavljene iz lesenega oboda, po-
vezanega med (Seboj z vodoravnimi laticami. V ieh je pritrjena vez, v
92
Krplje in smuči na Pohorju
katero se zatakne obuvalo, ki se zaiem še posebej priveze z vrvco. Ljud-
sko izrazoslovje, ki je pri Pohorcih za posamezne dele taikih krpelj v
rabi, je dokaj pestro. Stranske latice in obod pri oglatib aH okroglili
krpljab imenujejo večinoma povsod enako: obodu pri okroglih ali
iokastih krpljah pravijo uboui, hobot, louk (južno pobočje, Lobnica),
ubot, sinje (Bajgot, Smolnik). Pri popolnoma oglatih krpljah pravijo
okviru po navadi stranske spate. Največkrat pa le-ta sploh nima poseb-
nega imena. Okvir označujejo le z imenom late, laistne.
Tudi pasove za pričvrstitev obuvala na krplje imenujejo različno.
Najbolj razširjeno ime zanje je nedvomno orpank (Ohrband?), ki je
očiten germanizem. Ljudska izgovorjava ga je razpletla dokaj različno,
n. pr. grpank, ürpank, vörpank, vürpank. Poleg nemških spakedrank pa
pozna tudi nekaj lepših, domačih nazivov, ki jih bomo srečaK pozneje
tudi pri smučeh; to so, če navedemo nekaj primerov: pasi, jermenje,
remni, rezniki. Vendar se mi zdi, da je prvoten in pravilen le izraz
tärta, t. j trta, ki nam govori o tem, da je rabila za pričvrstitev krpelj
na obuvalo najprej le brezova ali smrekova trta, s katere je prešel po-
nekod naziv celo na usnjeni pas> ki so ga ljudje prevzeH (ohranjeno v
ljudskem izročilu!) z volovskega jarma.^
1. Oglate krplje (sL 1/5 na str. 95)
Pohorski naziv za to vrsto krpelj (nom. kärplje, gen. karpal) je
eikaste karple (Planina), ekaste (Smolnik), jekaste (Hudinja, Kebeilj).
Oglate krplje so na Pohorju:
a) prave, popolnoma oglate,
b) okroglo oglate, z uvitim obodom.
Pri oglatih ali eikastih krpljah pravijo obodu straniske spate, notra-
njim pa v Mislinji prečjeki; drugod, večinoma na južnem pobočju Po-
horja pa spate, late, lajstne. Na severnem pobočju, nad. Smolnikom, jim
pravijo šprikle.
Zaokrožene ekaste krplje imajo prečne late, ^kakor prva varianta,
medtem ko sta okvira lokasto zaokrožena. Okvira imenujejo na Pohorju
v predelih, kjer uporabljajo to obliko krpelj (MisHnjska grapa, Razborca),
obot.
2. Polokrogle ali lokaste krplje (sL 1/1—4 na str. 95)
Pri teh je oibod iz 'brestovega lesa; vanj so zataknjene preične late.
Ukrivljenost loka pa je različna: popolnoma pravilna, hruškasto zaokro-
žena ali na obeh koncih zaokroženo razširjena aH zožena. Pohorsiki naziv
za te krplje je običajno na pau ukrhugle karple. Naj pripomnimo, da je
prav. ta oblika krpelj najbolj razširjena v omenjenem območju Pohorja,
^ Tako pravijo trti — jarmenci pTi volovskem dvojnem jarmu ne samo
¦po Pohorju, temveč tudi v drugih predelih Štajerske.
93
Tončica Urbas
pra-v tako pa tudi po vsem sosednjem Kobanskem, ki drugačnib oblik
splob ne pozna. Pozna jdi tudi Vitanjska planina, Paški Kozjak in vse
območje Pece in Koprivne ter Uršlje gore.
5. Okrogle ali ovalne krplje (si. 1/7 na str. 95)
Pohorci jim pravijo navadno prau ukrdugle karple, redkeje tudi
pudgugaste ukrougle karplje. — Obod pri teh krpljah je popolnoma
siklenjen in povezan na spodnjem robu z vitrami ter obit z žebljički.
Obod povezujejo med seboj po tri prečne spate, kjer so na prvi in na
tretji pritrjeni pasovi za pričvrstitev krpelj na obuvalo. Ta oblika je
postala danes prava redkost. Razširjena je bila v višjih legah Pohorja,
v planini, kakor imenujejo tak predel sami Pohorci. Poznali pa so jih
predvsem na južnem pobočju in le v enem delu severnega pobočja
(Smolnik), medtem ko jih na Razborci ali Golavibuki sploh niso poznali.
Vse tri vrste krpelj, ki smo jih opisali, imajo povsem enak način
konstrukcije. Obod povezujejo po tri late, zataknjene v obod takole:
obod, ki je iz jesenovega ali bukovega, redkeje brestovega prekuhanega
lesa, je na treh mestih prevrtan ali zglečen. Izvrtanim mestom na obodu
pravijo Pohorci gFečnce ali gleči. Vanje so zataknjene spate, čemur pra-
vijo ljudje, da so zagVkčene ali zagozdene (Smolnik). Spate so nato še
posebej učvrščene v obod na zunanji strani z lesenimi klini, klinci,
ponekod s cveki (Planina, Kot).
Pasovi ali orpanki, rezniki so pritrjeni na prvi in na zadnji spati.
Zelo redko pa tudi na srednji. Pasovi, ki so bili prvotno le iz smrekove
ali brezove trte, so pritrjeni oziroma zataknjeni v spate na nekoliko
načinov. V ta namen so na prednji in na zadnji spati izvrtane liikne, in
sicer po dve na sprednji in po dve na zadnji spati. Po prvem načinu so
vezi iz povsem navadne trte, ki je zataknjena v vrtino (si. 1/2 na str. 95).
Po drugem načinu je vez sestavljena iz pletene trte in prepletena skozi
vrtino in zadnji rob spate tako, kakor je vpleten ročaj pri košarah,
pletenih iz vrbovega ali brezovega'šibja (si. 1/1 na str. 95). Po tretjem
načinu so usnjeni pasovi orpanki iz surove goži (surovo kravje usnje)
zataknjeni skoai luknjo in pritrjeni na istem mestu z lesenimi klini
(si. 1/3—5 na str. 95). Kasneje, ko vez popusti, jih na spodnji strani
spate pribijejo z žebljički. Po četrtem načinu je pas prevlečen skozi
luknjico. Na spodnjem koncu je prerezan, v zarezi pa tiči lesen klin,
cvek, ki drži sam pas v luknjici. Najpreprostejši je zadnji, to je peti
način: usnjena gož je pribita na zgornji strani spate z žebljički ali po-
tegnjena skozi vrtino ter na enak način pribita na spodnji strani spate.
Tak način je vsekakor novejši. Prvotna mora biti le enostavna pričvrsti-
tev trte v leseno špato.
*
Posebnost med pohorskimi krp ljami so hile pletene in lesene krplje
v obliki navadne ovalne deske.
94
SI. 1. Pohorske krplje: 1. lokaste krplje iz Repa nad Tinjem; 2. lokaste krplje
s Padeškega vrha; 3. lokaste krplje s Pernic na Kobanskem; 4. lokaste krplje iz
Kota nad Kebljem; 5. Ekaste krplje iz Smrečnega nad Šmartnim; 6. krplje v
obliki ovalne deske (rekonstrukcija po ustnem izročilu iz Močnika); 7. okrogle
krplje s Smolnika nad Falo; 8. pletene korpkarple s Keblja nad Oplotnico
(rekonstrukcija po ustnem izročilu)
Tončica Urbas
4. Pletene krplje (si. 1/8 na str. 95)
Pohorsko ime za to obliko je kgrpkärple ali tudi korhiči. Take ple-
tene krplje so poznali Pohorci v dveh variantah: pletene iz sroibota in
pletene iz ržene slame, ki je bila med seboj povezana z vitrami.
4 a. K r p 1 j e i z s r o b o t a
Te so bile le malo razširjene, zato se jih spominjajo le redke prav
stare osebe z okolice Keblja (južno pobočje). Krplje so imele navaden
okrogtli ali polokrogli obod s prečnimi špatami. Le-te pa so bile preple-
tene s suhim srobotom, ki je tvoril čvrsto pleteno ploskev, na kateri je
v vpleteni trti ali pasu počivalo obuvalo. Takih krpelj ne poznajo nikjer
več, ostale so samo v spominu najstarejših ljudi.
4 b. K r p 1 j e i z r ž e n e s 1 a m e (si. 1/8 na str. 95)
Te so imele obliko cdkrovega dna. Bile so podolžne ovalne oblike,
dolžine 40 cm, osrednjega premera 25 cm. Spletene so bile iiz ržene slame
in povezane z vitrami, tako kakor so pleteni slamnati sejniki (košare za
sejanje žita). Spredaj in zadaj je büa vpletena v slamo trta za pričvrsti-
tev krpelj na obuvalo. Slikovna priloga ponazoruje le rekonstrukcijo
krpelj, ki so kakor prva varianta povsem izginile z južnega pobočja
Pohorja, kjer so jüi rabili še ob koncu preteklega stoletja,
5. Krplje v obliki deske (si. 1/6 na str. 95).
Krplja te vrste je bila dolga do 40 cm, debela kaikor sodarska doga.
Deska je imela pravilno ovalno obliko. Zanjo so rabili tesan bukov ali
jesenov les. Za pričvrstitev na obuvalo je imela kakor krplje s špatami
po 4 luknjice: dve na sprednjem in po dve na zadnjem koncu. Skozi te
so Pohorci potegnili vrvco, špago (dial, špogouno not napelat') in jo za-
vezali na zgornji strani čevlja. Ker je gladek in obtesan les na srenu rad
polzel, so krpljo na spodnji strani obili z drobnimi žebljički. Tudi ta
oblika krpelj je do danes povsem izginila iz rabe. Vendar se mi zdi, da
je mnogo mlajšega porekla kakor n. pr. pletene ali iz deščic sestavljene
krplje.
Naštete olblike in vrste krpelj so uporabljali po vsem Pohorju. Vse-
kakor pa je zanimiv pojav, da so bile posamezne vrste krpelj razširjene
predvsem na nekem določno omejenem območju. Najbolj razširjena
oblika krpelj so še danes lokalste ali polokrogle, ki so značilne tudi za
sosednje hribovje (Kozjak:, Stenica, Javor). Neprimerno manj razširjene
oblike so bile oglate in lokasto zaokrožene krplje, najmanj pa povsem
okrogle, ki so kakor tudi pletene in krplje v obliki deske, povsem izgi-
96
v
SI. 1. in 2. Smuči v modelu za krivljenje (Rep in Močnik); 3. okrogle krplje
s Padeškega vrha v Švedskem smuškem muzeju v Stockholmu; 4. bognarska
kobila za obdelavo lesa za smuči (Božje); 5. hoja po snegu na Iokastih krpljah
s palico (Urh nad Tinjem)
Foto: Smuški muzej, Stockholm, in T. Urbas
96—9?
Krplje in smuči na Pohorju
nile iz rabe. Da so se najdalj časa ohranile v raibi polokrogle krplje,
tolmačijo ljudje z njihovo praktičnostjo. Po izkustvih starejših Pohorcev,
ki so rabili krplje, so okrogle krplje dokaj hitro razpadle (obod je bil
zadaj povezan le s trto!). Oglate krplje so bile nepraktične zaradi tega,
ker so se posebno pri hoji navzgor prerade zatikale v sneg. Lokaste
krplje so bUe primernejše zato, ker se ne zatikajo in ne polzijo prehudo
po trdem snegu. Vsekakor pa nas mora zanimati pojav, čemu so bile.
povsem okrogle krplje omejene predvsem na višje predele, medtem ko
so v srednje visokih predelih rabili le polokrogle in oglate krplje. Za--
nimivo je tudi to, da jugozahodno pobočje Pohorja okoli Razborce, Male
Kope in svet nad Mislinjsko grapo ni poznal okroglih krpelj, marveč
izključno lokasto uvite oglate krplje.
Uganka so za nas nedvomno tudi pletene krplje ali korbiči, ki smo
jih navedli za ozko omejeno območje Keblja in dela Kota nad Kebljem.
Glede na to, da so tudi v tem predelu poznali tiste vrste krpelj, ki so
/rnačilne za druge predele Pohorja, se nam zde po svoji obliki povsem
tuje. Se bolj osamljena oblika je vsekakor druga varianta pletenih
krpelj, ki so imele obliko sejnika iz ržene slame. Da pa so izginile raz-
meroma hitro, je nedvomno vzrok v tem, da so bile nepraktične (slab
material, ki se je močno in hitro izraibii!).
Izdelavakrpelj
Z izdelavo krpelj se na Pohorju nikoli niso ukvarjali poklicni obrt-
niki, temveč so jih izdelovali Pohorci kar sami. Ker so bili izvedeni v
obdelavi lesa, so z majhnim trudom izdelali napravo, kadar se je obrabila
stara in so potrebovali novo. Brestov, jesenov ali tudi bukov les so ob-
delali s preprostim nožem, rajtmezerom na kobili za bognerska dela
(si. V/4) in ga nato prekuhali, da se je lepše in laže uvijal. Pri ukriv-
Ijanju lesa so rabili model, na katerega so pripeli ali obili les. Ko je obod
dobil ustaljeno obliko, so ga sneU z modela in ga zatem povezali s preč-
nimi špatami. Oglate krplje pa so oblikovali vselej prostoročno, brez
kakršnega koli modela.
Uporaba krpelj
Za pričvrstitev krpelj na obuvalo so raiile vezi iz trte ali iz surove
goži. Sprednja vez je rabila za učvrstitev čevljeve kapice, v zadnjo pa
so zataknili peto. Ker so napravo uporabljali za daljšo hojo preko za-
eneženih planot in za prehode pröko hrbtov, je bilo treba krplje še po-
sebej pričvrstiti. V ta namen so Pohorci prvotno uporabljali smrekovo
ali brezovo trto, ki so jo po navadi urezali kar med potjo. Trta je mnogo-
krat zamenjala tudi usnjeni pas, če se je le-ta med potjo obrabil in
utrgal. Pozneje so pričeli uporabljati vrv, špago, ki je kot taka rabila
izključno za prčvrstitev krplje v obliki deske. Špago so v tem predelu
7  Slovenski etnograf
Tončica Urbas
privezali okoli obuvala na dva načina. Na krajših poteh so vrv pri-
čvrstili samo na zadnjem pasu in jo nato ovili okoli gležnja. Na daljših
poteh pa je bilo treba vr\' potegniti s sprednjega pasu na zadnji pas in
jo nato čvrsto oviti okoli čevlja.
Kot pomožno sredstvo za hojo po snegu na krpljah pa je rabila tudi
palica. Po pripovedovanju starejših oseb Pohorci niso imeli za ta namen
stedne palice, marveč so si jo nrezali kar med potjo in po potrebi, če je
to pač terjal teren. Pri hoji proko zasneženih planot mlajši in čvrstejši
ljudje nikoli niso rabili palice, dasiravno hoja na krpljah zaradi širokega
stopanja ni bila tako preprosta stvar. Palice so rabili le, če je bilo treba
stopati navzgor in ko se je bilo treba opirati in posebej paziti zaradi
globine snega in žametov. Starejši ljudje pa se nikoli niso odpravili na
pot brez palice, ki je utegnila biti navadna gorjača ali pa daljša raja,
segajoča do višine človekovih ramen.
Ker se je na krplje rad prijemal sneg, posebno če je bil le-ta južen
in moker, so krplje. preden so se odpravili na pot, običajno namazali
s svinjsko mastjo ali z ovčjim, redkeje tudi kozjim lojem.
Terminologija, ki se nanaša neposredno na uporabo krpelj, je pre-
prosta in se do danes v ničemer ni spremenila. Za hojo rabijo Pohorci še
danes izraz: na kar plah hodit' ali s karplami hoditi. Pri hoji s krpi jami
nastanejo sledovi ali sV^idi, pogosto tudi liikne (nom. sg. lukna). Luknja
je globoka, če je sneg moker, južen. Plitva je, če pade pršič in je nastal
na površini srež. Normalno se obuvalo s krpljo udre v sneg do globine
gležnja, mnogokrat pa tudi do kolena. — Pri hoji se nabira na spodnji
strani krpelj sneg, ki odpade, potem ko se ga že preveč nabere. Odpadle
kose snega imenujejo Pohorci odpatki.
Hoja s krpljami je po mnenju starejših očancev nerodna in utrud-
ljiva. Zahteva širokega prestopanja, kar utruja posebno na prehodu
preko planine. Hoja navzgor je mnogo težja kakor hoja navzdol. Tu je
palica neogibno potrebna za oporo. Hoja navzdol je neprijetna, če ima
človek okrogle krplje in če je na površini srež, na katerem krplje ob-
čutno drsijo.
K d o j e u p o r a 1) ] j a 1 k r p 1 j e
Ljudsko izročilo na Pohorju izpričuje, da so uporabljali krplje za
hojo po snegu prebivalci hribovitih predelov Pohorja, ne glede na sta-
rost in na spol. Razumljivo pa je vseikakor, da so v prvi vrsti rabile
moškim. Saj so ti v zimskem času, ko je zapadel globok sneg, imeli več
opravka v planini kakor ženske, ki so se zadrževale bolj doma in čakale
na utrto gaz v snegu. Enako je bilo s šolarji. Ti so po izročilu in pripo-
vedovanju hribovcev, ki imajo ikmetije v višini nad 800 in 900 m, po-
čakali doma dotlej, da so starejši napravili potrebno gaz. Zlasti pa so
uporabljali to napravo za hojo po snegu drvarji, oglarji in lovci-jagri,
ki so morali tudi po najglobljem snegu z enega pobočja Pohorja na
98
Krplje in smuči na Pohorju
drugo stran, čemur pravijo Pohorci Iti prek varha ali po uarhi. Pri tem
nas pa prične zanimati neposredno vprašanje, čigavo lastništvo so bile
prvotne,pohorske krplje: ali si jih je prvotno omislil le pohorski hribov-
siki kmet in jih nato posredoval drvarjem ali je bilo obratno. Vprašanje
zahteva vsekakor odgovor, in z njim se bomo ukvarjali v okviru nasled-
njega poglavja.
Izvor pohorskih krpelj
Žal za Pohorje nimamo prav nobenih pisanih zapisov, ki bi nam
lahko časovno in funkcionalno pomagali pojasniti to vprašanje. Zato
nam preostane le ustno izročilo, ki pa tudi tukaj ni enotno, marveč si
neikoUko' nasprotuje.
Tako trdijo starejši ljudje na severnem pobočju Pohorja, da so
prvotno poznavali in uporabljali krplje samo drvarji, ki jih imenujejo
po domače »holcarji«, in pohorski glažutarji, ki so imeli opravke in so
morali hoditi tudi po gloibokem snegu preko vrha. Za te drvarje trdijo
v tem predelu Pohorja (Hudi kot, Planina pri Sv. Antonu), da sO' prišli
>od spodaj«, kar pomeni v ljudskem izražanju z južnega pobočja. Ta
trditev bi utegnila držati, ker je znano, da težijo prebivalci z južnega
pobočja Pohorja mnogo bolj na severnO' stran, to je proti Dravski dolini,
kakor proti svetu okoli Polskave in Bistrice. To velja za zaselke in sa-
motne kmetije, ki ležijo v višini od 650 m dalje na Tinjem in nad
Šmartnim.
Pri tem nas vprašanje zanima še globlje: kdo so bili prvotni drvarji
na Pohorju, ki so sekali les za oglarjenje in pozneje za tesanje in splav-
Ijanje po potokih in po reki Dravi, če mislimo^ pri tem na severno po-
bočje Pohorja nad Dravsko dolino?
Izročilo starejših oseb in stari priimki posestnikov, ki iniajO' kmetije
visoko v planini, nam povedo, da so to povečini tuji priseljenci, in to iz
Furlanije, iz Kanalske doline in « Kranjsikega, v veliki meri pa tudi
s Koroškega in iz Zgornje Štajerske. Pozornost vzbujajo zlasti tukajšnji
priimki kakor Lepej, Janžej, Sep, Bajgot, Guldenbrein ipd. Isto nam
izpričujejo tudi imena predelov, ki so jih izkrčili nad sedanjimi pohor-
skimi samotnimi kmetijami v času intenzivnejšega izkoriščanja gozda
(Bajgot, Bajgotov graben. Koroška vas, Frajham).
V drugem predelu Pohorja, na južnem pobočju v okolici Tinja in
Keblja, prav tako pa tudi Skomarja in Resnika, nam ljudsko izročilo
govori o tem, da so Pohorci poznali krplje od nekdaj in da je njihova
sitarost tolikšna, kakršna je tudi starost samotnih kmetij v tem planin-
skem predelu.
Po analogiji in logiki bi kajpada smeli sklepati oboje. Vendar se
nam dozde^^a neprimerno verjetnejša druga trditev. To predvsem iz
naslednjih vzrolkov:
¦* 99
Tončica Urbas
Pogojenost tal, oblike terena in dejstvo; da je bilo Pohorje naseljeno
vsaj do višine 700, ako ne celo 800 m relativno zgodaj, govorijo o tem,
da so bile krplje za hojo po snegu potrebne nedvomno že prvim prebi-
valcem samotnih kmetij, in to takrat, ko so jih v enakih ali podobnih
oblikah poznali tudi drugod na Sloveaiskem. Zato se nam zdi povsem
nemogoče, da bi prevzel uporabo krpelj pohorski kmet šele od drvarjev,
ki so jih prinesli tu sem od drugod, to je iz predelov, kjer naj bi bili
poznali krplje že prej. Nikakor ne moremo dvomiti, da pohorski kmet
ni iskal medsebojnih stikov in poti v nižji dolinski svet ali vsaj do naj-
bližje farne cerkve tudi v času, ko je zapadel globok sneg. Prav tako ne
gmemo izključevati možnosti, da se je tudi kmet odpravil ob takih pri-
likah preko vrha, to je preko poglavitnega grebena na drugo stran
Pahorja proti Dravski dolini.
Deloma bi nam moglo tako domnevo potrditi dejstvo, da imajo po-
horske krplje svojevrstno obliko, ki se sicer v bistvu, razen pletenih
krpelj aH korbičev, ne razlikuje od krpelj iz drugih predelov na Sloven-
skem, a so vendar posebne v izdelavi (število prečnih latic!) in v načinu
vezave oziroma pričvrščanja na čevlje. Vse pohorske krplje — razen
tipa VII — imajo luknjice za trto ali pas na sprednji in na zadnji, to je
tretji spati, če jih štejemo s sprednjega konca navzad. Krplje v drugih
predelih pa poznajo številne načine vezave, pri čemer rabi tudi srednja,
to je druga špata.
Domnevo, da bi pohorske krplje prinesli šele od drugod, in to' pri-
seljeni drvarji in oglarji, podpira mnogo manj dokazov. Domnevi na-
sprotujejo predvsem geografski faktorji. Za tujo obliko krpelj pa bi
smeli imeti le krplje, ki so bile pletene iz srobota ali iz ržene slame.*
n. Pohorske smuči
Za prevoz po snegu uporabljajo tudi Pohorci smuči. Vendar ime
smnči ni pristen pohorski izraz za to pripravo. Večina Pohorcev rabi
zanje naziv skiie, skMie (Ruše, Smolnik, Ribnica, Hudi kot, Mislinja,
Skomarje, del Keblja, Hudinja, Vitanjska planina). Samo del južnega
pobočja vzhodno od Keblja preko Tinja do grape Bistrice pod Šmartnim
imenuje smuči izključno še danes karple, ki pa jih razlikuje od krpelj
za hojo po snegu s tem, da jim pravi dauge karple. Izraz smuči se je
udomačil v omenjenem predelu šele v najnovejšem času, ko so osnovno-
šolski učitelji začeli uvajati športno smučarstvo med šolsko mladino
zlasti v Ribnici, na Keblju in na Šmartnem!). Ker pa se oblike posamez-
nih smuči v predelih Pohorja, ki poznajo dva različna naziva za to
pripravo, ne razlikujejo ostro med seboj, marveč so značilne za eno in
drugo območje, jih bomo poskušali razvrstiti le tipološko in jim določiti
natančnejši iizvor.
' Glej delo: Vera Koša k, Krplje, Zagreb 1934.
100
Krplje in smuči na Pohorju
"    I. t i p (si. 2/1 na str. 103)
Smuči so iz tesanega bukovega lesa. Dolžine smuči na spodnji strani
od pete do kraja konice je 2,02 m. Širina smuči je 8,5cm, debelina 1,6 cm.
Vendar pa je dolžina tega tipa smuči različna. Najmanjša je 1,58 m in
največja do 1,99 m. Največja višina krivine je 15 cm. Krivina je zaklju-,
čena z bučko, ki ima precej globoko zarezan vrat. Bučka je v sredini pre-
vrtana. Namesto bučke so imele smuči tega tipa včasih rezljan rilec v
obliki romboida, srca ali trapeza. Tudi rilec je imel včasih v sredini
izvrtano luknjo.
Za pričvrstitev smuči na čevlje je rabila srednja vez ali orpank.
Opisani tip smuči pozna prvotno samo eno vez. Le-ta je bila za 7 cm
pomaknjena od težišča navzad. Vanjo so zataknili kapico obuvala.
Zadnja vez za peto je nastala kakor pri drugih tipih smuči šele pozneje.
— Smuči 1. tipa so z južnega pobočja Pohorja iz Repa, ki leži med
Tinjem in Kebljem. Tip je značilen le za južno pobočje. Kolikor so ga
rabili tudi na severnem pobočju (Ribnica, Hudi kot), je po svojem po-
reklu nedvomno z južne strani.
2. tip  (sL2/2 na str. 103)  •
Smuči so iz tesanega bukovega lesa, dolžina od pete do vrha konice
znaša 2,08 m, širina smučke je 8,2 cm, največja debelina 1,7 cm. Največja
višina krivine je 6 cm. Zaključuje se brez bučke ali rilca. Sredina smuči,
na kateri naj bi počivalo obuvalo, je ojačena za pol centimetra za raz-
liko od sprednjega in zadnjega dela smuči (vpliv športnih smuči!). Na
zgornji strani smuči, to je na hrbtu, so dobro vidni sledovi ojačane sre-
dine. Vez za pričvrstitev obuvala sestoji iz enega samega pasu, ki je
pritrjen na stranico^ brez vdelane reizi preprosto s 4 žebljički. Širina
usnjene goži, iz katere je sestavljena vez, je 1,5 cm. Težišče te smuči je
pomaknjeno za 10 cm naprej. Peta, to je zadnji konec smuči, je rahlo
konveksno zaobljena in zglajena. Palica pri teh smučeh je bila povsem
lesen kol, segajoč do smučarjevih ramen, brez okova ali krpljice na
koncu. Žleb, ki sega na spodnji strani le po dolžini do smuške vezi, je
kasnejšega izvora, nastal je pod vplivom športnih smuči. Slikani in foto-
grafirani tip smuči je iz Kota pod Velikim vrhom. Značilen je za južno
in severno pobočje Pohorja (Ribnica, Hudi kot, Primož na Pohorju).
5. tip (si. 2/3 na str. 103)
Smuči iz jesenovega lesa; dolžina od konca do vrha znaša 2,10 m,
širina 7 cm, debelina 1,6 cm. Sredina smuči je ojačena in odebeljena na
2,8 cm. Največja višina krivine je 6,5 cm. Deska je na robovih konveksno
zaobljena. Spodnja stran smuči je globoko konkavno izdolbena v obliki
širokega žleba (si. 2/3 c na str. 103), ki se proti zgornjemu koncu pravilno
* To je ljudski izraz, ki ga poznajo Pohorci za rob deske.
101
Tončica Urbas
in maikoineriio zožuje. "Krivina je narahlo zaoi>ljena in občutnO' topa.
Prerez pete, to je zadnjega ikonca, je konveiksno zaobljen. Vezi sestav-
ljata dva usnjena, 2,5 cm. široka pasova iz dobro strojenega govejega
usnja. Sprednji raibi za čevljevo kapico, zadnji za peto (vpliv krpelj, ki
imajo vselej dvojne vezi!). Težišče je v sredini med obema! Vezi sta pri-
trjeni na stranico smuči brez vdelane rezi, kakršno imajo' smuči I. tipa,
z močnejšim žebljem. Palica v dolžini 1,90 m je iz jesenovega lesa. Na
koncu ima okroglo leseno kolo s premerom 12 cm, ki je pritrjeno na
palico z žebljem.
Opisani III. tip smuči je iz Kunigunde na Pohorju. PoiznaU in rabili
so jih le na ozJco omejenem območju med Kunigunde in Kebljem na
Pohorju. Na severnem pobočju se nisoi udomačile.
4. tip
Smuči so iz jesenovega lesa, dolžine 2,03 m, širine 9,5 cm. Največja
višina krivine 21 cm. Kri^-ina se zaključuje s topo srčkasto bučko. Sre-
dina smuči je ojačena z desko ali s kopitom, ki je pribita na osnovo
z žeblji. Glavna prečna vez je pritrjena na stranico smuči po načinu, ki
smo ga videli pri prvih treh tipih, v vdelani rezi. Pod glavno' prečno
vezjo teče podolžna usnjena vez, za katero je značilnov da je pritrjena
na prednji usnjeni zanki. Vez se spenja ob strani z glavno prečno vezjo,
zapenja se ob strani s preprosto kovinsko sponko. Težišče je pomaknjeno
za 2 cm pred prečno vez. Smuč je izdelana iz tesanega jesenovega ploha.
Do sredine vdelan žleb na spodnji strani je povsem izrabljen. — Poreklo
teh smuči je Planina na Pohorju, nad bistriško rižo. Rabile so lovcem in
drvarjem za vožnjo po visokem snegu. Od teh so jih pozneje prevzeli
kmečki ljudje. Oblika smuči in predvsem način vezave in oblika veizi
govorita nedvoranoi o vplivu športnih smuči.
5. t i p
To so smuči, ki nas po obliki v celoti spominjajo na stare športne
smuči, a nas presenečajo zaradi posebnega načina pritrjevanja vezi na
stranico.
Dolžina smuči je 2,31 m, širiina 8 cm. Izdelane so iz tesanega javoro-
vega lesa. Največja višina krivine znaša 24 cm. Težišče je pomaknjeno
nazaj. Smuči so zaključene s pravilno oblikovanim rilcean, ki nas spo-
minja na športne smuči. Na spodnji strani smuči je ozek žleb, ki se je
ohranil zaradi obrLd>ljenosti v komaj vidnih sledovih. Sredina smuči je
ojačena s kopitom. Vezi so iz ročno prešitih usnjenih pasov. Glavna
prečna vez je potegnjena skozi pravilno prevrtanO' desko, ki je zgoraj
ojačena s kopitom natančno v težišču. — Opisana oblika je edinstven
tip smuči s Pohorja. Izvor je Sv. Areh na južnem pobočjti. Prvotno^ so jih
rabili le gozdarji. Od njih so jih prevzeli kmetje, ki so pri izdelavi po-
snemali prvotno obliko.
102
SI. 2. Poliorske smuči: 1. a in b smuči z rilcem za vrvco, c sredina smuči s pri-
bitim orpankoni v rezu (sev. in juž. pobočje Pohorja); 2. a in b smuči z neznatno
krivino (Planina pod Velikim' vrhom); 5. a in b smuči z neznatno krivino in
dvojnim orpankom, c spodnja stran s širokim žlebom, d sredina smuči z
dvojnim orpankom (Kunigunda na Pohorju); 4. a in b palica s šajbo ali koulo;
5. navadna leskova palica
Tončica Urbas
Deli smuči in izrazoslovje
Naziv za same smuči je, kot smo omenili v uvodu, na vsem severnem
in severozahodnem pobočju Pohorja skije ali tudi kaiie. Naziv smuči so
uvedli šele učitelji med osnovnošolsko mladino v zadnjih 25 letih. — Le
ozko omejeno območje med Kebljem in Šmartnim uporablja namesto
smuči ime karple, daiige karple.
Smuči imajo zgornjo stran, ki jo na Pohorju imenujejo harbet ali
harpina stran, in spodnjo stran, ki pa na Pohorju nima posebnega
imena. Lesu, iz katerega je izdelana stesana smuč, pravijo Pohorci
dieska ali tudi dila.
Smuči imajo tri glavne dele: sprednji del, ki je ukrivljen, ime-
nujejo skoraj na vsem Pohorju sloč, sVduč (Planina), slaiči (Kebelj, Lo-
kanja, Skomarje), pa tudi krivina, karvine, korznne, karvlne (južno
pobočje). Ta, drugi naziv pa rabijo pri smučeh le poredkoma; večinoma
ga uporabljajo v taki obliki le za usločeni del sani, bodisi samotežnih
ali vprežnih. — Krivina, sloč je lahko različne oblike. Višina od tal do
vrha je od 6 do 24 cm. Največjo krivino imajo lovsike in 2>holcarske<
smuči. Krivina je lahko pravilna, simetrična, lepo zaokrožena, ali ne-
pravilna in močno odsekana. Krivina se zaključuje s špicom (severno
pobočje, Smolnik), z rilcem (Planina, Močnik, Hudinja, Rakovec) ali
z bučko (Tinje, Kebelj, Šmartno). Spic je lahko topo zaobljen ali dolg
in oster. Pohorci pravijo, da daljši špic mnogo lepše sntik r^iže kakor
kratek in zaobljen.
Konec sloči preide lahko tudi v bučko, ki je povsem okrogle ali
Krčkaste oblike. Med bučko in krivino je zarezan vrat. Okoli vratii je
bila privezana vrvica. Le-to so včasih potegnili skozi prevrtano bučko,
ki je imela lükno.
Zaključek krivine je lahko tudi srčkast, rombičen, povsem top ali
trapezast. Oblike bučk in rilčkov so tako raznolike, da bi jih smeli
vključiti v posebno poglavje ljudske umetnosti, ki je našla tudi na po-
horskih smučeh hvaležno torišče svojega izražanja.
Sredino smuči, ki je pa le redkoikdaj v aritmetični sredini,
imenujejo na Pohorju sredina, sredina (Oplotnica, Kunigunda), sr'kiđa,
srUdi, na sr^di (južno pobočje), kopito (Planina pod Vel. vrhom) in
prestopek (Smolnik). Na sredini smuči počiva obuvalo. Ojačiti jo je
treba s kopitom, ker bi se smuč zaradi teže in pritiska sicer prelomila
ali počila. Zlasti je kopito potrebno pri smučeh, ki imajo prečno vez
potegnjeno skozi prevrtaJio stranico (glej 5. tip). Kopito je pribito na
osnovo z žebljički. Na sprednjem in na zadnjem koncu prehaja enako-
merno v samo> smuč.
Zadnja stran smuči nosi običajno ime peta, pieia, ki je obi-
čajna oznaka za profiliran in nekoliko zaobljen zadnji rob smučke (se-
verno pobočje). Taka peta je običajno konveksno zaobljena. Ce je zadnji
konec smuči zaključen enostavno, pravijo Pohorci temu delu kar zadi,
104
Krplje in smuči na Pohorju
ali pa ga sploh ne označujejo posebej. V splošnem poznajo naziv peta
le na južnem pobočju, zlasti okoU Skomarja, Keblja, Kunigunde in
Tinja.
S muške vezi. Nazivi za ta del priprave, ki rabi za pričvrščanje
smuči na obuvalo, so na Pohorju raznoliki. Povzeti pa so v celoti s prvot-
nih krpelj (orpanki, trte, pasi, remni) in spakedrank, kot so pinge,
binge, bindunge; redkeje kakor pri krpljah jim pravijo tudi rezniki.
Vezi so različno pritrjene na stranico smuči. Prvotne vezi so bile iz enega
samega pasu, ki je bil iz surove goži. Na Ljubnici (SZ pobočje) so rabili
za vezi surovo, nestrojeno svinjsko kožo, ki so jo pribili na stranico z
navadnimi žebljički ali z enim večjim žebljem. Da bi preprečili r&isanje
vezi po snegu, so izrezali v stranico smučke rez. Vanjo so pritrdili pas,
orpank. Smogavec Anton iz Planine 16 se spominja pripovedovanja svo-
jega starega očeta, češ da so Pohorci prvotno pritrjevali orpank s klinom
v izdolbeno stranico. Zato je bilo treba le-to ojačiti s kopitom. Ker pa je
razmeroma debeli klin sneg preveč rajsal, so tak način opustili in začeli
pribijati vez v izdolbeno rez z žebljički. Druga, to je zadnja vez, pa je
nastala šele pozneje. Rabila je za utrjevanje pete. Toda pri tem niso
vplivale vezi na krpljah, marveč povsem praktični razlogi. Zadnja vez
je namreč preprečevala, da bi čevelj uhajal iz vezi pri hoji navzgor.
Poleg zgoraj opisanega pritrjevanja vezi v stranico rabijo Pohorci
še naslednja dva načina: pred sprednjo prečno vez pribijejo usnjeno
zanko ühl, skozi njo potegnejo podolžen usnjen pas, ki ga spnejo na
strani s sponko ali zavozlajo z vrvco (glej 4. tip!). Po zadnjem načinu
pribijejo pred prečno vez, ki je potegnjena skozi prevrtano stranico
(glej 5. tip!) usnjeno kapco. Nanjo je pritrjena podolžna vez, ki teče pod
prečno vezjo. Očitno pa sta zadnja dva načina pritrjevanja vezi na
smuči posledica zgodnješportnih smuči. Prvoten je lahko samo povsem
preprosti način, po katerem je tičal po en prečni pas v izrezani rezi.
Izdelovanje smuči
Priprava lesa. PohoTske smuči so bile izdelane največ iz bu-
kovega, jesenovega in javorovega lesa. Prva vrsta, to je bukev, je bila
sicer težka, a se je dala po mnenju starejših izdelovalcev smuči lepo
tesati in prav tako kriviti. Ker je bil prvotni gozd na Pohorju predvsem
bukov, je bilo prav tega lesa obilo, in zato so vsi starejši primerki smuči
iz te vrste lesa. Lažje so bde po teži jesenove ali javorove smuči, toda
spričo pomanjkanja tega lesa na Pohorju jih je mnogo manj kakor
bukovih. Smrekovine ali jelovine po navadi niso uporabljali za izdelavo
smuči, ker se je tak les slabo krivil, obenem pa je rad na krivini ali na
sredini počil, medtem ko se je na spodnji strani prehitro izrabil. Po iz-
povedih Apbnca Viktorja, starega izdelovalca smuči, so uporabili smre-
kovino le, če je büo treba izdelati smučke hitro in če ni bilo boljše vrste
lesa na razpolago.
105
Tončica Urbas
Obdelava lesa. Les so obtesali iz ploha ali deske s posebno
tesarsko sökiro, ki jo rabijo za tesanje na Pohorju in po Koroškem še
danes. To sekiro imenujejo na severnem poliočju bbgnerca, na Koban-
skem vägnerca, na Koroškem pod Uršljo goro cimr&ka, na južnem po-
bočju Pohorja pa uč ali uček (Rep, Močnik)."Za smuči so izbrali svež,
friški les, ki so ga šele poidrli, ali povsem suh les. — Na obtesani dili je
bilo nato treba obdelati konico. Sloč, ki se je zaključevala brez bučke-
ali rilca, so obtesali najprej z učem, nato pa še posebej obsekali z obi-
čajno sekiro. Bučko ali rilec so lepo obrezali in zgladili z običajnim
ostro nabrušenim žepnim in nekoliko ulkrivljenim nožem. — Rez za pri-
trditev pasov so' vdelali v les z dlMvo, redkeje kar z navadnim žepnim
nožem. Preden so v rez ali neposredno v stranico pritrdili pasove, je bilo
treba smuč zgladiti. To so opravili na stolu, ki ga Pohorci imenujejo
kobila za bhgnarska dela, in z nožem na dva ročaja, ki mu pravijo rajt-
mezer. Z njim so zaoblili hrbtno stran smuči in izgladili ro'bove, da bi
smuč neovirano drsela po snegu. Z njim so tudi izoblikovali peto, če je
bila le-ta profilirana.
Krivljenje lesa. Sloč ali krivino je bilo treba pripraviti po-
sebej. Zato so najraje izbrali po naravi krivo raščen les (posledica sob-
flukcije!). Ce tega ni bilo, je bilo treba les najprej zmehčati in zatem
ukriviti. Pri tem pa je bilo treba upoštevati kakovost lesa: ali je le-ta
svež ali povsem suh. Za mehčanje lesa so Pohorci uporabljali naslednje
načine: 1. mehčanje v gnoju; 2. smojenje ali kurjenje in močenje z vodo;
3. smojenje in mazanje z ovčjim lojem; 4. kuhanje lesa v svinjskem
kotlu.
V gnoju 60 krivili les, če je bil povsem suh. Obtesano in pripravljeno
desko so porinili na spodnji strani sloči v svež goveji gnoj. Tu so jo
pustili 2 do 3 dni. Kislina je načela les in omehčala vlakna. Po treh dneh
je bil les! pripravljen za krivljenje. Za takšen postopek so se odločili le,
če so imeli zelo suh les, ki bi pri smojenju prehitro počil. O starosti in
začetku tega načina nam izročilo ne pove ničesar. Poznali so' ga izključno
na južnem pobočju Pohorja, posebno v Kotu in na Planini pod Velikim
vrhom.
Krivljenju lesa s smojenjem pravijo Pohorci lies smodit' (južno po-
bočje), medtem ko na severnem pobočju pravijo temu le les kurit'. Pod
lesom, ki je bil srednje suh, so kurili tako, da so' imeli »tihi plamen«.
Deska se je počasi segrevala. Pokanje lesa so preprečili s tem, da so ga
na spodnji strani večkrat zmočili z mokro krpo. Tako močenje z vodo
je bilo razširjeno le na severnem pobočju Pohorja okoli Sv. Primoža in
Sv. Antona na Pohorju. Rabili so ga tudi na Kobanskem v okolici Pernic,
potem ko se je tudi v tem predelu razširilo ljudsko smučanje. —¦ Pohorci
na južnem pobočju Pohorja so poznali enak postopek krivljenja lesa
s smojenjem, le da so namesto močenja z vodo uporabili mazanje lesa
z mastjo. Za mazanje je bil po mnenju starejših oseb najprimernejši
ovčji loj. Slabši je bil kozji loj, najslabša pa je bila čreuna maša, ki so
jo rabili le, če ni bilo' loja na razpolago.
106
Krplje ill smuči na Pohorju
Krivljenje s kuhanjem. Prirezan in obtesan les so vtaknili
s spodnjim koncem v svinjski kotel, kjer. so kuJiali repo ali korenje za
prašiče. Posebne vode za prekuhavanje lesa Pohorci niso pripravili ni-
koli. Lee je moral ostati v kotlu 3 do 4 ure. Krivljenje s kuhanjem je bilo
razširjeno po vsem Pohorju. Vendar je tak način (po pripovedovanju
starejših ljudi) mlajšega porekla. Prevzeli pa so ga tudi tam, kjer so
opustili smojenje (del severnega pobočja).
Po opravljenem mehčanju vlaken v gnoju, s smojenjem ali kuhanjem
je bilo treba les posebej ukriviti. V ta namen sO' rabili Pohorci 1. lesei;
model v dveh oblikah; 2. dva lesena navpična klina, ki sta bila zabita
v zemljo: 3. uporabili so špranjo med hišnima tramoma. Oblika modela
(si. V, 1 in 2) je nakazovala vselej največjo višino krivine, ki pa je bila
odvisna ttidi od kakovosti lesa in stopnje zmehčanosti vlaken. Model za
krivljenje so rabili po vsem Pohorju ne glede na severno ali južno po-
bočje. — Krivljenje med dvema vertikalnima, v zemljo zabitima klinoma
so poiznali predvsem na južnem pobočju. Krivljenje v špranji med hiš-
nima brunoma pa so poznali le na Kobanskem okoli Remšnika in Pernic.
V ta namen so izbrali špranjo med tramoma pred hišo na podstenju ali
v lopi, ki je imela tla iz zbite zemlje. Na zbitih tleh so pripravili tihi
ogenj. V špranjo nad ognjem so' vtaknili les, ki soi ga segrevali nad
. ognjem toliko časa, da je postal prožen. Na spodnjem koncu so ga ob-
težili s kamnom ali pa so stopali nanj, dokler niso dobili zaželene
krivine.
Opisane načine krivljenja so uporabljali Pohorci, če je bil les po-
vsem suh. Ce pa je bil les svež in komaj podrt, so- ga krivili na poseben
način, ki so ga imenovali kriolenje s špinanjem. Pri tem postopku so mo-
rali pritrditi vez, preden so izdelali krivino. — Na konec krivine, ki je
bila oblikovana v bučko ali rilec z vratom, so pritrdili močno žico, ki so
jo nato potegnili do pasu in jo zavezali okoli vezi. Pri tem je bilo^ treba
stopiti na zadnji konec smuči in pričeti nategovati ali španati. Ko je
bila žica. dovolj napeta, so smuč postavili v segreto krušno peč, obenem
pa so morali peto smuči obtežiti z večjim kamnom. Do jutra se je les
v peči povsem osušil, krivina pa je dobila zaželeno stalno obliko. Les so
krivili po tem postopku okoli Močnika na Pohorju. Uporaba žice pri
tem delu pa vsekakor priča o najnovejšem poreklu tega načina kriv-
ljenja.
Izdelava žlebov. Pi-\-otne smuči so bile brez žleba. Izdelovati
so ga pričeli šele pozneje, toda le do sredine dolžine smuči. Žleih, žtieb
(jnžno pobočje) je bil naijgloiblji na zadnjem koncn smuči. Proti sredini
je postajal bolj in bolj plitev. Za izdelavo žleba so rabili ukrivljeno
dleto, ki so mu reku na Pohorju in po sosednjem-Kobanskem bgdeš.
Širok konkaven žleb. ki ga imajo smuči III. tipa, so izdelovali s poseb-
nim kopačem, kakršnega rabijo pri izdelavi kmiok za mesenje testa.
V novejšem času pa izdelujejo žleb s posebnim skobeljnikom, ki mu
pravijo Pohorci hoblič za žleibe dielat'.
107
Tončica Urbas
Dodelava smuči. Sem sodi predvsem okraševanje ali omamen-
iiranje smučk, ki pa sodi že v novejšo dobo. Prvotne pohorske smuči so
bile brez vsakega okrasja. Edini okrasni element na teh prvotnih smučeh
je bila le bučka ali rilec, ki so mu dali povsem poljubno rombično,
irapezasto ali srčkasto obliko. Pozneje so jih jeH ornamentirati s poseb-
nimi zarezi, vbodi, robnimi črtami, ki so potekale od rilčka proti sredini,
redkeje tudi preko sredine do same pete. Prostornino znotraj teh robnih
črt so navadno izpolnili s točkami, ki so jih kakor robne črte izdelali
z navadnim priostrenim nožičkom.
Barvanje smuči je nedvomno najnovejšega izvora in je nastalo iz-
ključno pod vplivom športnega smučanja. Smuči barvajo z lužilom, ki
ga kupujejo v trgovinah, medtem ko šolski mladini zadostujejo v ta
namen navadne akvarelne barvice.
Kdo so bili izdelovalci smuči
Kjerkoli so se na Pohorju udomačile smuči, so postale kmalu mno-
žično prevozno sredstvo. Zaradi tega so* jih večinoma povsod izdelovali
kmečki ljudje kar sami. Ker je bil način izdelave smuči precej preprost,
obenem pa so Pohorci tako rekoč zraščeni z gozdom in obvladajo ob-
delavo lesa, jim ni bilo treba iskati pomoči pri poklicnih obrtnikih;
sodarjih in kolarjih ali bognarjih, ki so prevzeli izdelavo smuči šele v
najnovejšem času, in to samo v večjih krajih, kakor sta na južnem po-
bočju n. pr. Šmartno in Tinje. Vendar smemo trditi, da je še danes iz-
delava smuči v velikem delu Pohorja izključno delo samih kmečkih
fantov ali redkih, sicer nepoklicnih obdelovalcev lesa, ki so si pridobili
dolgoletne izkušnje pri tesanju lesa in izdelovanju krivine. Vsekakor pa
je pri tem zanimiv tudi naslednji pojav: v predelih Pohorja, kjer se je
smučanje udomačilo med kmečkim prebivalstvom šele v novejšem času,
je izdelava smuči predvsem delo poklicnih obrtnikov, medtem ko je v
predelih s starejšo smuško tradicijo izključno delo kmečkih fantov.
Smuška tehnika z izrazoslovjem
Na Pohorju so poznali dvoje načinov uravnavanja smuči, in sicer:
smučanje s palico in smučanje z vrvico'.
Smučanje s palico. Prvotno so poznali na Pohorju le smu-
čanje z eno palico, ki je bila povsem navaden lesikov kol, segajoč do
smučarjevih ramen. Bila je brez okova ali krpljice na koncu. Prebivalci
Golavebuke in Razborce, med katerimi je udomačeno ljudsko smučanje,
so pripovedovali, da nobene smuči niso imele stalne palice, marveč so si
jo vselej urezali po potrebi kar med potjo. Palica je rabila za rajsanje.
Neogibno je bila potrebna za smučanje na večjih strminah. Pri smučanju
po strmini so palico vtaknili med noge. Takrat so Pohorci rekli, da palico
jahajo, zajähajo ali tudi jašijo. Na položnejših pobočjih so spretni smu-
108
Krplje in smnči na Pohorju
Carji držali palico po sitrami (Glej el. Y1/4). Držali so jo z obema rokama.
Pri tem so zavzeli zanimivo, čepečo držo, pri čemer so se močno sklonili
naprej. Posebnih načinov smučanja na Pohorju niso poznali. Ravnali so
se po terenu. Po dve palici so pričeli uporabljati na Pohorju šele v no-
vejšem času, in to izključno pod vplivom športnega smučanja. Le-to je
povzročilo tudi spremembe na samih palicah. Spodnji konec palice so
zdaj okovali z mačkom, ki so ga kupili od vaškega kovača ali v tovarni
kovanega orodja na Muti. Po zgledu krpljic na palicah športnih smučk
so začeli pribijati na spodnji konec okroglo leseno kolo; imenovali so ga
köula ali šalba, in je preprečevalo premočno udiranje palice v sneg
(si. 2/4 na str. 103).
Smučanje z vrvco. Ta način vodenja smuči so poznali le na
južnem pobočju in v delu severozahodnega pobočja Pohorja do Hudinje
nad Vitanjem. A'^a špigo so lahko regirali ali ridali samo tiste smuči, ki
so imele pred bučko ali rilcem vrat ali smuči in ki so imele na bučki ali
rilcu izvrtano luknjico. Okoli vratu so privezali špago, ki so jo nato
potegnili do vratu druge smučke. Ce je bila bučka prevrtana, so špago
potegnili skozi luknjo in jo privezali na spodnji strani. Tako' sb smu-
čarji dobili neke vrste vajeti; z njimi so uravnavali smer smuči po snegu
(si. Y1/1—2). S sklanjanjem na levo aH desno so smučarji loviH ravno-
težje. Vendar so bile kot pogoj za tak način uravnavanja smuči z dol-
žino največ 1,60 do 1,70 m. Dolgih smuči s špago ni bilo mogoče urav-
navati. Tudi za večje strmine tak način ni bil prikladen, kajti tu je bila
palica neogibno potrebna zaradi zaviranja, rajsanja. O tem nam jasno
pripoveduje izročilo. Pohorci med BistricO' in Tinjem so se smučali še
do leta 1930 na smučeh, ki so jih regirali z vrvco. Hribovci nad Tinjem
v Planini pa vrvce niso rabiH nikoli, marveč so uporabljali samo palico,
ki jim je bila posebno potrebna, kadar so prehajali preko vrha, kjer je
ležal na prostranem planjavskem svetu globok sneg. Tu je bila nujno
potrebna, ker je bila za oporo v visokem snegu.
Prenos smuči po poti navzgor. Pri hoji navzgor so Po-
horci prenašaH smuči na dva načina: 1. na ramenih; 2. s prevozom na
vrvci.
Pri prenašanju smuči na ramenih (sil. Vl/5) so Pohorci zataknili
prvo smučko v vezi druge smučke, obenem so poleg te zataknili tudi
palico. Zatem so tovor naložiH na ramena tako, da sta stranici smučke
počivaH oziroma sloneH spodaj.
Smučke, ki so imele na koncu sloči bučko ali rilček, so prevažali na
vrvci tako, da so vrvco zadrgniH okoH vratu rilčka; če je bil rilček pre-
vrtan, so potegnili skozenj vrvco, nato so jo zataknili za pas in smuči
vlekli navzgor (si. VI/1). Tak način prevažanja smuči navzgor je po
mnenju nekaterih kmečikih smučarjev vplival na regiranje smučk z
vrvco, ki je bilo po vsej verjetnosti na Pohorju sprva povsem tuje in se
je uveljavilo le na položnejšem in bolj ravninskem terenu.
109
Tončica Urbas
Funkcija pohorskih smuči
Pohorske smuči eo rahile sprva kot prometno sredstvo^ za prevoz po
snegu, ki so ga narekovale podnebne oziroma snežne razmere na za-
sneženem planjaväkem svetu v zimskem času, in kot sredstvo za pre-
važanje tovora. Manjšo funkcijo so opravljale smuči pri prevozu mrličev
v spodnje nižje predele. Po prvi svetovni vojni, zlasti po- letu 1925 in
1930 so postale predvsem med mladino tudi moderno športno sredstvo.
Kot prometno sredstvo za prevoz ljudi so smtiči na Pohorju uporab-
ljali drvarji, lovci in gozdarji, poleg teh pa tudi kmečki ljudje potem,
ko so krplje za hojo po snegu zamenjali s smučmi. Uporabljali so jih
v prvi vrsti moški, in to v starosti od 10 do 60 let. Po 60. letu so, kakor
pripovedujejo starejši izpovedovalci, rabili samo krplje, ker je bila hoja
na njih varnejša. Smuči so uporabljali Pohorci ob najrazličnejših pri-
likah: pri prehodu čez planino, pri hoji v dolino, v šolo ali v cerkev. Ne
smemo pa pri tem prezreti, da so na južnem pobočju v neprimerno večji
meri uporabljali smuči kaJkor na sevemem pobočju. Na južnem pobočju
so bile smuči po svoji uporabnosti in namenu neogibno potrebno orodje
za prevoz po snegu in ureditev številnih potreb, ki so jih imeli hribovci
v zimskem času. Ob nedeljs'kih dopoldnevih, tako pripovedujejo starci,
so bile cerikvene zvonice v cerkvah na Tinjem in v Šmartnem polne
kmečkih smuči, ki so jih rabili kmečki fantje, da bi laže in hitreje do-
segli cerkev. V teh dveh farah so se smučale tudi ženske, ki smuči sicer
niso uporabljale tako' pogosto in se v cerkev nikoli niso prismučale, ker
so mislile, da je vožnja »v kikli« na smučeh v samo cerkev k nedeljsiki
maši za žensko nedostojna. Vendar so jih rabile ob drtigih prilikah med
tednom, ko je bilo treba v nižje predele do' prve trgovine ali po drugih
opravkih.
Na severnem pobočju so reibili smuči izključno moški, in sicer pri
hoji za vsakdanjimi opravili bodisi v planino ali v dolinski svet. Vendar
se v cerkev niso nikoli prismučali. To velja posebej za Ribnico na Po-
horju, za Sv. Anton in Sv. Primož. V tem predelu Pohorja se tudi ženske
niso smučale. Smuči so bile na sevemem pobočju predvsem prevozno
sredstvo drvarjev, gozdarjev in lovcev. V razdobju zadnjih dveh deset-
letij in pol so se razširile med šolsko mladino smučke, ki pa imajo po[I
vplivom osnovnošolskega učiteljstva — lahko bi trdili — povsem športni
značaj.
V predelih Pohorja, kjer so poznali uravnavanje smuči z vrvco, so
rabili smuči tudi za prevoz bremena na poti navzgor. Nedvomno je ta
pojav edinstven in ga smemo vsekakor prišteti med zanimivosti ljud-
skega smučanja. Za prevoz bremena na smučeh so uporabne le take
smuči, ki imajo na koncu sloči bučko ali rilec. Skozi luknjico ali okrog
vratu napeljejo Pohorci špago. V sredino smuči postavijo tovor, sprav-
ljen v košaro ali gosto vrečo. (Seveda če je tovor tak, da mu mokrota ne
more škodovati!) Zatem se vprežejo v vrv, s katero sicer uravnavajo
smuči, ali pa .vrv kratko in malo vzamejo v roke in vlečejo smučke s
110
Krplje in smuči na Pohorju
tovorom vred za seboj. Taik primer prevažanja bremena na smučeh se je
ohranil do sedaiijih dni na Tinjem, kjer se je obenem najdalj časa ohra-
nilo uravnavanje smuči z vrvco (si. VI/3).
Pri spravljanju mrHčev z visokih hribovskih kmetij do pokopališča
ob farni cerkvi pa so imele smučke samo vlogo pomožnega sredstva: Ce
je bilo treba spraviti mrliča po globokem, sveže zapadlem snegu, so se
sani, na katerih je počivala krsta z mrličem, kaj rade pogrezale globoko
v sneg. Da bi pogrebci tO' preprečili, so nabili na krivine sani široke in
kratke smuči, medtem ko so si sami pogrebci nataknili na noge krplje, tu
in tam pa tudi smučke. — Tak način pogreba v zimskem času so poznali
v Planini pod Velikim vrhom v farah Tinje in Šmartno.
Sedaj pa še na kratko nekaj besed o nazivih Pohorcev za sledove,
ki nastanejo za smučmi! — Sled, ki je nastala po snegu, kjer so- drsele
smuči, so imenovali Pohorci na južnem pobočju okoli Planine gas ali
ržiža, riža (Sv. Urh nad Tinjem!), na severnem pobočju pa so zato rabili
le naziv skijiškij tir (posebno Smolnik). Južno pobočje nasprotno ime-
nuje z imenom tir samo sledove, ki jih puščajo za seboj le samotežne in
vprežne sani (Sv. Urh), medtem ko po Planini in po Bajgotu pravijo
sledi, ki nastane za sanmi, cesta. Od dolgoletnega drsenja po snegu se
spodnja stran smučke močno obrabi. Takrat pravijo Pohorci, da se
karkla zny.ca, zriba, zdargne. Na spodnjem koncu se pojavijo tedaj sle-
dovi letnic, ki jih na južnem po'bočju imenujejo redi ali riedi (Planina,
Kot).
Nekateri drugi jiačini prevažanja po snegu
V okolici Tinja in Šmartnega ter na delu jugozahodnega pobočja
Pohorja okoli Ljubnice in Rakovca, in prav tako tudi na bližnji Stenici
nad Vitanjem se je ohranil zlasti med ženskim svetom še poseben način
prevažanja po snegu z uporabo cokel, na lesenih krožnikih in v krničkah.
— Za drsanje oziroma prevoz v cokljah so izbrale ženske cokle; te pa
niso smele biti okovane z žebljički, ki bi sicer preprečevali drsenje po
ledu in snegu. Pri tem so uporabile na večjih strminah palico, vtem ko
so se na položnejšem pobočju drsale kar brez nje. — Drsanje oziroma
prevažanje na lesenih krožnikih in v krničkah pa ni bilo razširjeno
samo med ženskim, marveč tudi med moškim svetom, iki ga je štel med
najprijetnejše zabave v nedeljskih popoldnevih, seveda če je bil sneg
dovolj trd in če je bila tudi strmina primerna za talk način gibanja.
K vprašanju izvora pohorskih smuči
in ljudskega smučanja na Pohorju
Oblike pohorskih smuči, ki so jih rabili nekdaj, in oblike, ki so
udomačene na Pohorju še danes, prav tako pa tudi izrazoslovje, pričajo
o relativno mladem, če ne celo^ najmlajšem poreklu smuči in ljudskega
smučanja v tem predelu. Izvor te ljudske panoge pa se nedvomno zdaleč
111
Tončica Urbas
ne bi mogel vzporejati z bloškimi smučmi. Res je sicer, da nimamo
doslej nobenih pisanih zapisov, ki bi nam nadrobno pojasnjevali tako
domnevo, vendar mislim, da je povsem dovolj, kar nam o tem izpričuje
ustno izročilo poleg tvamega gradiva, ki zgovorno dokumentira ohra-
njeno tradicijo.
Ne smemo pa pri tem prezreti, da nam določeni znaki trdno pričajo
o tem, da ima pohorsko ljudsko smučanje dva raznolika in časovno ne-
enaka izvora. Povsem drugačen je mored biti razvoj te panoge na sever-
nem kakor na južnem pobočju. Tako je južno pobočje neprimerno
bogatejše z oblikami smuči, z načini smučanja in z uporabo same pri-
prave, da pri tem ne govorimo o pestrem in obsežnem izrazoslovju; to je
v tem predelu tesno povezano s samim izročilom, segajočim mnogo dalj
nazaj v preteklost, kakor izročilo na sevemem pobočju, ki izpričuje
začetke ljudskega smučanja v teh predelih tako' rekoč do časovnega
datuma nazaj.
Kaj nam izpričuje torej samo izročilo? — Prebivalci tistega predela
Pohorja, kjer poznajo in uporabljajo za smuči le naziv karple (Tinje,
Kebelj, Močnik, Planina), trdijo, da je vožnja z dolgimi krpljami, to je
6 smučmi, stara tukaj toliko, kolikor morejo pomniti ljudje. Ustno iz-
ročilo sega v tem predelu do približno 60 let preteklega stoletja. Obenem
trdijo starejši moški, da so smuči v tem predelu bile v začetku izključno
kot prevozno sredstvo', ki so ga terjale v zimskem času neugodne snežne
razmere. Prav tako nam izročilo izpričuje, da sta smuči uporabljala
tukaj oba spola: tako ženske kakor moški, ki so se začeli smučati še
v otroški dobi in so smučanje nadaljevali vse do starosti približno 60
do 70 let. Bdo bi vsekakor zanimivo, če bi se nam posrečilo ugotoviti,
ali je bilo smučanje v tem predelu Pohorja v resnici množično že med
samo šolarsko mladino. Toda šofeke kronike, ki bi nam edine mogle
ustreči v tem pogledu, o tem popolnoma molčijo (Kebelj, Tinje, Šmartno).
— Čudno pa se nam seveda zdi, zakaj molči o tem Koprivnik, ki je sicer
posvetil Pohorju zajetno monografijo, a nam z nobeno besedo ne omenja
ne smuči ne smučanja, dasiravno je v svojem delu »Pohorje« posvetil
dokaj pozornosti dmgim prevoznim sredstvom. Med svojimi zapisi
omenja vsega »kupaj le enkrat krplje kot sredstvo za hojo, in še to
uporabljajo po njem edinole drvarji. O smučeh in smučanju pa nikjer
ni besede.
Za vse dmge predele Pohorja pa izpričuje izročilo' naslednje: smuči
so rabile prvotno le drvarjem, gozdarjem in lovcem, ki so morali hoditi
po najglobljem snegu preko vrha, a še ti so začeli uporabljati smuči
namesto prvotnih in neprimerno starejših krpelj šele v novejšem času.
V celoti se ujema izročilo o prvih začetkih smučanja na sevemem
pobočju okoli Smolnika, Ribnice in Hudega kota. Za Smolnik trdijo
ljudje, da so poznaH do leta 1886 za hojo po snegu le lokaste in okrogle
krplje. Takrat pa je avstrijska oblast poslala na smuški tečaj v Guss-
werk na Zgornjem Štajerskem prve poiklicne gozdarje, med njimi tudi
112
VI
SI. 1. Pohorec oleče smuči z orvco navkreber (Tinje); 2. reguliranje smuči
t vrvco (Tinje); 3. prevoz tovora na smučeh (Tinje in Rep); 4. rajsanje s
palico (Tinje); 5. nošnja smuči in palice na ramenih (Tinje)
Foto: T. Urbas,
112—113
Krplje in smuči na Pohorju
starega Dolinska.^ Ti drvarji oziroma gozdarji so se po končanem tečaju
vrnili na Pohorje. S seboj so prinesH prve smuči, ki pa so bile težke
in precej okorne. Imele pa so že prave, deloma železne vezi. Po vzoru
teh smuči so si začeli izdelovati kmečki fantje preproste smuči iz surovo
obtesanih plohov. Ker pa niso mogli takrat še kupiti pravih železnih
vezi, so si omislili namesto njih navaden usnjeni pas. Tako' delajo še
danes šolarčki, ki nimajo pravih smučk in si namesto njih izberejo na-
vadno sodarsko dogo, ki jo privežejo na čevlje. Drugo vez, ki je rabila
za učvrstitev pete, so uvedli zgolj iz potrebe šele pozneje. — Približno
enako je bilo s smučanjem okoli Ribnice in Hudega kota. Tudi tu so
poznali kmečki ljudje sprva samo lokaste krplje. Leta 1903 je prispel
v Ribnico zdravnik dr. Zigon, ki je bil pO' spominjanju ljudi baje Primo-
rec iz Gorice. S seboj je prinesel v ta predel Pohorja prvi športne smuči,
ki so se imenitnO' obnesle na planjavskem in položnem svetu Pohorja,
Po zgledu dr. Žigonovih smuči si, je izdelal prvo domačo pripravo za
prevoz po snegu kmet Zapečnik, ki se je imel zatem za prvega pohor-
skega smučarja-domačina. Izdelavo smučk je potem prevzel v Ribnici
na Pohorju kolar Zeleznik, ki pa je sedaj že mrtev." Za starega Zapeč-
nika pa vedo povedati ljudje, da se je do leta 1905 že toliko izvežbal
v smučanju, da se je takrat lahko' prijavil v avstrijski vojski v smuški
tečaj, kjer je prejel posebno pohvalo.
Tudi za sosednje Kobansko, ki ga smemo, vsaj v njegovem zahod-
nem delu, imeti za območje ljudskega smučanja na Slovenskem, izpri-
čujejo starejši ljudje, da so bile po vsem Kozjaku in po Remšniku sprva
razširjene samo lokaste krplje.' Prve smuči je prinesel v Ojstrico nad
Dravogradom šele župnik Hitner, ki je prišel tja od nekod iz Zgornje
Štajerske pred približno 50 do- 60 leti.* Z Ojstrice so nato prenesli smu-
čanje na sosednje Pernice, k Sv. Jerneju in Primožu nad Muto in od tam
dalje proti vzhodu Ko'banskega do roba Remšnika, kjer je smučanje še
danes razširjeno, in to izključno med moškim svetom; moški rabijo' tu
smuči ne kot športno, marveč kot prevozno sredstvo, in sicer povsod
tam, kjer smučanje dopušča primerna nagnjenost terena.
Potemtakem so uvedli prvo ljudsko^ smučanje na območju Koban-
skega približno v istem času kakor na sosednjem severnem pobočju
Pohorja.
Tudi na severozahodnem pobočju tradicija ne sega daleč nazaj.
Ljudje v tem predelu sicer ne povedo nič natančnega o prvih smučarjih,
toda smuči in dalje dejstvo, da le-te izdelujejo poklicni obrtniki —
bognarji, in da se ženske, kakor na vsem severnem pobočju Pohorja in
tudi po sosednjem Kobanskem nikoli niso smučale, pričajo jasno o tem,
da se je razvilo smučanje tu šele V razdobju največ zadnjih 50 let. Pri-
* Izpričala njegova hči Tončka DoUnškova, nekdanja oskrbnica Hlebo-
vega doma nad Smolnikom ,sedaj stara 56 let.
* Povedal posestnik Kralj Anton s Planine pri Sv. Antonu na Pohorju.
' Povedal Pečnik Rudi, etar 69 let, iz Mlak pri Pernicah.
' V tem predelu pravijo smučem že skaje.
8  Slovenski etnograf -J
Tončica Urbas
Mižno enako je izročilo na območju Planine pri Sv. Urški in pod Sv.Are-
hom (južno pobočje!). Stari Rabič, ki ima sedaj 83 let, se še spominja
prvega smučarja, ki je prišel prvič na smučeh po planini od Sv. Areha.
Rabič je imel takrait — tako se še spominja — okoli 14 let. Nekaj časa
zatem so si začeli izdelovati smučke kmečki fantje, ki so jih glede na
ugodni teren uporabljali za prevoz po snegu na drugo stran planine ali
v dolino proti Polskavi. Tudi v tem predelu pravi izročilo, da so prvotne
ljudske smuči imele sprva le po eno prečno vez. Zadnja vez, to je za
peto, pa je tudi tu nastala šele pozneje, to pa iz istih vzrokov, ki smo jih
navedli prej.
Tudi naknadne izjave 86-letnega Franca Adama, vulgo Koranta iz
Sv. Urha nad Tinjem, ki se je rodil sicer na Padeškem vrhu, a se je
priselil v kraj sedanjega bivališča leta 1881, govorijo o tem, da so se na
južnem pobočju Pohorja pojavili kot prvi smučarji gozdarji in lovci
Adam je šele v letih 1880/81 videl prvič smučarje in smučarsko gaz,
medtem ko so dotlej uporabljali za hojo po snegu izključno krplje.
Dalje se Adam spominja, da je prve smučarje opazil v Planini nad Pa-
deškim vrhom in pod Velikim vrhom.
Zaključek
Iz nabranega gradiva in izrazoslovja smemo ob zaključku sklepati
naslednje: prvotne so bile na Pohorju v rabi izključno le krplje, ki pa
nikakor niso mogle biti sprva le lastništvo drvarjev in lovcev, marveč
so jih morali poznati in uporabljati tudi kmetje. O tem nam pripovedu-
jejo dovolj geografski faktorji.
Pri razvoju ljudskega smučanja na Pohorju pa vidimoi dvoJTio pot,
ki jo iz-pričujeta izročilo in zanimivo smuško izrazoslovje. Smučanje na
severnem in severozahodnem pobočju je relativno mlajšega izvora kakor
ljudsko smučanje na južnem pobočju. Toda ne na sevemem in ne na
južnem pobočju to ljudsko smučanje ne more biti avtohtono, ne glede
na to, da bi nas poimenovanje smuči z imenom krplje moglo zavesti
v siklepanje o skupnem izvom pohorskih smuči in krpelj oziroma o raz-
vojnih zvezah med obema pripravama. Od takega, sicer vabljivega za-
ključevanja nas močno odvrača predvsem razvoj oblike smuških vezi, ^
ki niso nastajale pod vplivom pasov na krpljah, marveč iz povsem
praktičnih razlogov.
Kje so točni začetki uporabljanja smuči na južnem pobočju, o tem,
kalkor smo videli, izročilo molči. Vsekakor pa je tu vsaj nekoliko starejše
kakor na severnem pobočju oziroma v vseh drugih predelih Pohorja.
O relativno- mlajšem poreiklu smuči na severnem in severozahodnem po-
bočju govori dovolj povsem tuja terminologija — skije, skijati se, ski-
janje — ter doikaj natančno izročilo, ki ga posredujejo starejši ljudja
Ljudsko smučanje sega tu, v tem predelu Pohorja, največ 60 do 70 let
nazaj.
114
Krplje in smuči na Pohorju
Bilo bi pa zigrešemo, če bi trdib, da se je ljudsiko smuičamje na Po-
horju razvilo izključno pod vplivom smuškega športa, ki se je razširil
pri nas šele po prvi svetovni vojni. Pohorsko ljudsko smučanje utegne
bi-ti starejše, vsaj na južnem pobočju. Nobenega dvoma ni, da so ga
Pohorci prevzeli od gozdarjev, logarjev in lovcev v času, ko so v drugi
polovici 19. stoletja intenzivno izkoriščaili tudi pohorske gozdove. Ker so
hitro spoznali njegove praktične strani in glede na sam teren, so ga po-
TzeM razmeroma hitro in ga nato razvijali po svoje naprej. Oblike pred-
metnega gradiva, ki se je ohranilo tudi na južnem pobočju Pohorja in ki
ima vsekakor starejšo tradicijo, pa govorijo povsem jasno, da prvotna
domovina slovenskega smučanja nikoli ni bila in tudi ne more biti v tem
slovenskem predelu, to je na Pohorju.
Zusammenfassung
SCHNEEREIFEN UND SKIER AM POHORJE (BACHERN) IN SLOWENIEN
Der varliegende Beitrag umfaßt einen Teil des Materials für das Studium
des Volksskifahrens in Stotoenien, roelches die Autorin im Jahre 1955 im
Rahmen einer besonderen Erforschung des Terrains im Bereiche des Pohorje
(Bacherngebirge, Untersteiermark) vom Landesmuseum in Maribor (Pokra-
jinski muzej, Maribor) aus gesammelt hat.
Das Bachemgebirge ist durch seine kuppenförmige Bildung und durch
seine ausgedehnten Hochflächen bekannt, die jeden Winter mit ziemlich hohen
Schnee bedeckt sind. Siedlungen von Einzelhöfen sind am Bachern bis zur
Höhe von 900 m zu finden, ausnahmsrveise auch bis zu 1000 m. Zur Erreichnung
der Täler aus dem höher gelegenen Gebiete oder zum Überschreiten der Berg-
hänge bedienen sich die Bervohner, so rvie in den übrigen Gebirgsgegenden
Sloweniens, der Schneereifen und Skier.
Schneereifen: Die ersten drei Typen sind aus einem runden oder geraden
Rahmen und aus Querlatten konstruiert, an roelchen die Bindungen, Riemen,
die den Schuh umfaßen, befestigt sind. Die Schneereifen rverden dann noch
eigens mit Spaget festgebunden, der des öftern durch ein Fichten- oder Birken-
reis ersetzt roird. Diese drei Typen roaren im ganzen Bacherngebiet bekannt;
teilroeise sind sie noch heutzutage im Gebrauch. Dies waren zugleich die ver-
breitesten Typen.
Die übrigen zwei Typen waren seinerzeit zwar ebenfalls verbreitet, sind
aber heute gänzlich verschwunden. Das sind zuerst Schneereifen in der Form
von Bretteln, die mit einem einfachen Spagat an das Schuhwerk festgebunden
wurden, und Schneereifen, die aus der Waldrebe oder aus Kornstroh geflochten
wurden. Die Riemen, die zur Befestigung an das Schuhwerk dienten, wurden
wie bei den ersten drei Typen in die Tragfläche eingeflochten.
Über die Herkunft dieses primitiven Verkehrsmittels behaupten die Ba-
chernbewohner, daß es ursprünglich nur von Holzfällern, Jägern und Köhlern,
die noch im vorigen Jahrhundert Holzkohle für die am Bachern gelegenen
Glashütten brannten, benützt worden sei und durch diese dem Bauernvolk
vermittelt wurde. Nachdem aber diese Leute aus anderen Gegenden (Krain,
Kärnten) ins Bacherngebirge zugezogen waren, haben sie die Schneereifen wohl
aus ihrer Heimai mitbringen müssen. Doch spricht die Art des Terrains dafür,
daß auch die Bachernbewohner diese Vorrichtung gekannt haben müssen, um
im hohen Schnee von den einsamen Bauernhöfen ins Tal über die Kuppen zu
8' 115
Tončica Urbas
gelangen. Weil aber für diese Annahme bedauerlichermeise keine greifbaren
Beweise vorhanden sind, sind wir über diese Erscheinung nur auf Schlußfolge-
rungen angemiesen. Auf jeden Fall sind die Schneereifen viel älter als die
Skier, die aber auch am Bacherngebirge ein Bauernerzeugnis sind und ein
Gegenstand, der den Bachernbewohnern noch heute als Verkehrsmittel zur
gegenseitigen Fühlungnahme im hohen Schnee dient; immerhin sind aber viele
Beweise vorhanden, die Zeugnis dafür ablegen, daß die Skier erst in den
letzten, frühestens 70 bis 80 Jahren hieher gebracht morden sind, stellenweise
sogar noch später.
Skier von den fünf veröffentlichten und mit Illustrationen belegten Typen
von Skiern sind originell, und alt sind nur die ersten drei Typen, die teilweise
für den Südhang, teilweise für den Nordhang des Bacherngebirges charakte-
ristisch sind. Das sind Skier, die ursprünglich nur eine Bindung hatten, das
heißt nur einen Riemen, der an der Seite des Skis mit Nägeln befestigt war,
und in welchen der Skifahrer den Schuh aufsetzte. Die zweite Bindung ent-
stand erst später, aber nicht nach der Art des Schneereifens, der eine doppelte
Bindung 'für den vordem und hintern Teil des Schuhs (die Schuhkappe und
den Absatz) hatte, sondern aus der Notwendigkeit, weil der Schuh beim Auf-
stieg aus einer einzeln Bindung sehr leicht herausrutschte. Schon dieses Ele-
ment, von dem der Volksmund klar aussagt, widerlegt die Annahme, daß sich
die Skier am Bachern aus den ursprünglichen Schneereifen entwickelt hätten,
obgleich man in einem Teile des Südhanges des Bachems, in der Umgebung
von Tinje, die Skier Schneereifen benannte. Noch heute ist in dieser Gegend
für Skier die Bezeichnung lange Schneereifen üblich, zum Unterschied von den
kurzen Schneereifen, die nur dazu bestimmt waren, das Gehen im Schnee zu
erleichtern.
Auch die Art, wie die Bindungen, das heißt die Riemen, an die Skier be-
festigt sind, spricht vom relativ neuzeitlichen Ursprung der Skier am Bachern,
was auch vom Volksumund bestätigt wird. So kennt man in Smolnik (Nord-
hang) Skier erst seit dem Jahre 1886, als die heimischen Forstleute, die von den
österreichischen Behörden auf Skikurse nach Obersteiermark gesandt wurden,
diese von dort mitbrachten, während man in Ribnica na Pohorju erst nach
dem Jalire 1903 Ski fährt, als der Arzt dr. Zigon die ersten Skier unter die
dortige Bevölkerung brachte. Nach dem Vorbild der Sport- und Jagdskier
begannen die Bewohner einfache Skier zu erzeugen, die heute die Schneereifen
besonders unter der Schuljugend fast gänzlich verdrängt haben.
Etwas älter ist wohl das Skifahren am Südhang des Bachern, das ist in
der Gegend, wo man, wie schon erwähnt, die Skier Schneereifen nennt. Doch
verlegt es auch hier die Überlieferung nur etwa 100 Jahre zurück. Die Ent-
wicklung der Formen dieser Skier, besonders der Bindungen, kann aber keines-
falls ein Wechselsverhältnis zwischen den Schneereifen und den Skier am
Bachern bestätigen.
Der Beitrag bringt auf Grund des gesammelten Materials und der Über-
lieferung gleichzeitig auch die ortsübliche Terminologie, die auch in dieser
Gegend Sloweniens sehr reichhaltig und teilweise auch originell ist, zugleich
aber erklärt sie die Tatsache, daß das Volksskifahren am Bachem nicht
autochton sein kann. Es wäre falsch zu behaupten, daß es sich ausschließlich
unter dem Einfluß des Sportskifahrens entwickelt hat, da sich dieses in slo-
wenischen Städten erst nach dem ersten Weltkrieg zu verbreiten begann. Die
Leute haben die Skier zweifellos vom Gebrauch der Holzfäller und Forstleute
übernommen und sie dann auf ihre Art weiter entwickelt. Doch ist an ihnen
nichts Originelles. Das gesammelte Material samt der Terminologie weist jede
These, daß das Volksskifahren autochton sei, zurück; desgleichen aber auch
die These von der Entstehung des slowenischen Skifahrens in diesem Gebiet.
116