Naša ljuba Gospa
Čestokrat imenujemo Marijo »našo ljubo Gospo«. Francozi rečejo samo »Notre - Dame«, t. \. »naša Gospa« in hočejo s tem naznaniti, da je ona edina, ki zasluži v polni meri ime Gospa. In ko rečemo naša Gospa, hočemo obenem izraziti svojo udanost, da smo njeni zvestL služabniki.                                                                   .H
Še ljubkejši se glasi ta lepi naslov, ako pristavljamti™ še naša ljuba Gospa. S tem namreč ne poudarjamo samo tega, da je najvišja in najimenitnejša izmed vseh ljudi v nebesih in na zemlji in celo višja kot angeli, marveč hočemo posebno poveličevati njeno dobrotnost, njeno ljubeznivost. Ona je tako dobra, da nobeden človek ne more doumevati njene dobrote in ljubeznivosti. Cer-kveni učeniki razen devištva nobenc Marijine čednosti tako ne proslavljajo kot njeno veliko dobrotljivost. Na-vedem le en zgled.                                                      ¦
V dvanajstem stoletju je sv. Bernard navduševal za drugo križarsko vojsko. Najprej je pridobil francoskega kralja; potem je prišel na Nemško, da bi pregovoril še Konrada III. Bil je zelo ganljiv in slovesen trenutek, ko so v Špiru na koru odpeli Salve Regina (Češčena Kraljica), povzdigne svetnik svoj glas in navdušeno nadaljuje: »0 milostljiva, o dobrotljiva, o sladka devica Marija!« Glejte
157 ^M
v sveti navdušenosti ne poveličuje tu goreči častilec Marijin njene ponižnosti, ne njene moči, ne njene mate-rine časti, ne njene slave, marveč le njeno čudovito dobrotljivost. Milijonkrat in milijonkrat se je ponavljalo odslej po vesolinem svetu: »Pokaži nam po tem revnem življenju Jezusa — o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka devica Marjja.«
Marijini častilci, glejte, služabniki ste tako dobre Gospe! Kako ste sr<:čni! Kraljica iz Sabe je blagrovala služabnikc Salamonove, ker so smeli služiti tako modremu kralju. Kako bi šele morala blagrovati vse Marijine slu-žabnike, da smejo služiti tako dobri Gospe, in se smejo zvati njene sinove in hčere.