«Leposloven in znanstven. 1 i str
Štev. 6. V Ljubljani, dnč i. ržčnega cvčta 1893. Leto XIII.
Večerna.
i.
kep kraj tii, vreden kratke pomiulc! Til sfem položim na mehki mah Od dolzcga pota trudne ude. Kakö je pobelil me cestni prah! Prijetno ležišče, prijazen les, Grmovje, breze in smrečice vmes; In duh domač mi od praproti, rčsc Cvetoče in gdb! — Pred mano vrstč se V daljavi sinji gorč za gorami. — Vse tiho, nič pokoja ne drami Le čmrlj tii brenči', po resji se trudi, Da vidi človeka tii, menda se čudi. Pozdravljen mi bodi, znanec moj; Zakasnil si se malo nocoj ! Na nebu solnce se niža in niža, Zatonu za göre večerne se bliža. In Čede zvonec v daljavi se glasi! — Živinica krotka, pasi se, pasi Po slemenu mimo, po gori zeleni! Spomini mladostni se vzbujajo v meni. —
Iz tuje dežele čez hrib in ravdn Poleti, moj duh, tjk v južno stran; Nazaj v pretekle Čase — minila So leta in leta, ne včm jim števila — Mladenič takö tam ležal je v travi, V nebö je jasno, v poletno nebd Upiral mlddo, bistro okd In misli so mu rojile po glavi, Ncgodne misli! Oblački beli Pod nebom so plavali, dalje hiteli, Hiteli so dalje brez postaje, Kam ? kam ? V nedogledne, daljne kraje! In duša je mlada mu koprnela In duša je mlada z njimi želela; Kam, ljubi oblaki, pod nebom hitite? Za vami želim, seboj me vzemite, Da vidim svet, življenje spoznam, Življenje, ki je pred sdbo imam, Višine spoznam, globočine njegove, Prikazni željrin sem videti nove.
Nekd&j in zdaj! Prej vse pred teboj, Zdaj vse za teboj! Mlado hrepenenje Izpolnjeno je; spoznal si življenje In videl si svet! — Življenje, oj! Težavna ti človeku si pot, Nemira polna iu znoja in zmot! Po tebi se človek ubija in trudi, Mir najde, ko v temno jamo se zgritdi. Po sreči mu vedno sreč hrepeni,
Za njd, za njd brez mirit hiti; Ko že ji je blizu, ko že jo ämä, Izmuzne se mu, in zopet mu miga; Takö se metulj z otrokom igra. Ki teka za njim, z ročico lovi ga. In ako (je z jasnega solnce nebd Prijazuo enkrftt ti sijati začelo, Sreč ti je mirno in veselo, — Že siva meglica izzh gora
Na nčbo jasuo vzhaja počasi Iu grom za gorami grozeč se glasi. In zdajci ti up" pokončan leži, Keddr imd, on naj se boji! — Za zvezdo večerno, zve/do lepd,
Čemtf nepökoj in trud? Čemd Oranje, sejanje brez sadd? — In vendar! Starček s& suho rokd Drevesa sadi v rodovitno zemljd, Brez upa, da cvet učaka in sad, Za njim uživaj ga zdrod mlad! Spomladi bodo Čebele brneče Obirale cvetje rudeče in lielo, Ko bo mu v zemlji truplo trohnelo; In jabolko bo dozorelo, žareče V jeseni glodal deček vesel, Ne vprašal, odkod je sad prejel, Hvaležno se deda spominjal ne bd, Ki zdavnaj leži mu in spi pod zemljd. Po gozdu potika se divja zvdr. Povsod domd in domrt nikjčr; Vse njeno, prostora ni za dvd, Nič poleg nje se gibati ne sind! — — Rodbina velika je vdliki rod, Ki znamenje nosi človeškega lica; Vesoljni zemlji je človek gospod,
Hiti, izteza deček rokd, — Takd za resnico Človek željdn Hrepeni in hiti; zaman, zaman! Ko mdni, da je objdl jo žd, Začuti, da so mu prazne rokd!
III.
Človeku naj gospoduje pravica; Usmiljenje naj nas druži in vodi, Kar tebe, brat, to mene boli; Keddr največ med nami trpi, Največ usmiljenja njemu bodi! — Ne h lipi po sreči, ne hiti za njd, Keddr je išče, ne najde sreče; V nemiru, skrbdh mu dnevi tekd. Od želje do želje mu duša trepeče. — Resnice naj človek išče in išče, Po nji hrepeueč premeri naj svet, In ako je tudi prišel ji na sldd, Nikdar ne vnide v njeno svetišče! — In vendar, lepd je človeku živeti, Za svojce truditi se in skrbeti, Za närod svoj, za človeštvo vesoljno Trpeti in delati radovoljno Telesa velikega, človek, si ud. Kar koli storiš, izgubljčn ni trud; Ne misli nase samd, veselo Ti orji, sejaj, človeštvo bo želo.
Za gdre je solnce zašl6; nižave Mračd se, gord visoke glave Žard se, na nebu večemica sije, Iu roso cvetica žejna pije. Prijetno diha večerni hlad, In pesem večerno poje struad. Le poj, v deželi tuji mi poj, Iz let otročjih ti znanec moj; Tvoj glas tožeči se mi prilega,
V sred mi pesem otožno sega. ----
Minil je lepi poletni dan, Poslednji moj bo skoraj končani Ko zastor črni svet mi zakrije, Nikddr več solnce mi ne zašije. Ko bodem stal na večnosti pragi, Ko bila bo ura: — Z Bogom, dragi, Najbližji srcu mojemu vi;
IV.
Moj nrfrod, ki sem te ljubil takd, Vse, kar pod solnccm živi in trpi. Pozdrav moj vzprejmt in moje slovd; Vse, kar se po zemlji giblje in hodi, Pozdravljeno zdaj mi zadnjič bodi! — — In ko bo pretekla vrsta let, Moj duh se vrne zopet na svet, Nad Dravo in Savo in Sočo se vstavi, Z višave deželo drago pozdravi In gleda in vidi vesel povsod Cvetočo deželo, srečen rod! Kjer pred je razsajal med brati prepir, Zdaj zloga kraljuje, sprava in mir. Pregnane so pogubne pošasti, Sovraštvo, krivica, podlost, zavist V deželi nimajo več oblasti. Ljubezni bratovske ogenj čist
Vsa srca blagodejno ogreva, Iz bistrih, prijaznih oči odseva. In pesmi pevci nove pojd, Narödu učitelji in proroki; Vodniki z blaženo mu rokd Človeštva kažejo smoter visoki. — Ko se je nagledal, preko mej Slovenskih dalje plava, in glej! Povsod domači, dragi mu glasi, Nikjer nekdanjega ni mejnika; Dežela moja, kako si velika, Prišli so ti dolgo želeni časi! Ko zopet preteče vrsta let, Moj duh se v drugo vrne na svet. Izpremenila je zemlja lice. Vihar je potihnil, zavladal je mir,
Prišli je zlata doba pravice. — Vsi ena čeda in en pastir! Ne — brez pastirja mirno živč! Ukrotil je človek zverinske strristi, Ki so ga imele v svoji oblasti; Končane so bratomorne vojskč! Kjer ni hlapčevanja, ni upora, Vsem ima zemlja dovolj prostora: Kedör se trudi, on sad uživa, Ko se je utrudil,.mimo počiva. Družina velika so vsi narodi, Pravica vlada, ljubezen sodi: VresniČilo se mu je hrepenenje, Člo veš k o Človek živi življenje! — Mrači se, na ndge, dovolj je pokoja; Domrf te čaka družinica tvoja! —
Josip Stritar.

Balada o vinu.
v
^Ze zlato vince v čaši se blišči, Hitreje kri v človeku plSti jame, Veselja žar se v prsih mu raz v name, Oko iskri se, in sreč drhti.
I jaz, sin grešnih dedov, čislam vino: Z baržunasto roko me žitje boža, Lijoč mi v prsi radosti brezdanje, Ovevajoč z neznauo me milino — Pušic zbadljivih mi ne čuti koža, Ne vzburi sivcev hladno modrovanje, Ne stark brezzobih mene jezikanje, Radujem se, da žijem, Smejoč se vsemu, pijem, pijem, pijem, Če zlato vince v čaši se blišči.
Fr. Gestrin.
Abadon.
Bajka za starce. Pripoveduje Neja2 Nemcigren. (Dalje.) VI.
,ariz je najveselejše mesto našega veka. Samorad bi bil . pritegnil temu staremu reku, ko se je z opravnikom Plah-! taličem razgledaval po najlepših trgih in cestah, ko se jc I potlej kakor bogati baron Veseljcnko odlikoval v dvoranah gospoda Padelesa in ko jc napdsled na javnem veseliŠči motril radostno rajanje in razgrajanje francoske mladine. Sedaj pa sedi v medlo razsvetljeni sobici na trdi klopi za durimi, ki se odklepajo samd zunaj, in Pariz mu je kraj najbridkejše žalosti. Siromak premišlja, kakd pomilovanja vredno se je preobrnila njega usoda. V ječo je pahnjen, ker je izdal ponarejen bankovec, a sam ni včdel, da denarna listina ni pristna; išče ga sodišče, ker je bil v njega rokah ukradeni denar, toda on ni kradel, niti veleval krasti; na tuji zemlji ga Čaka sodba po tujih postavah, nad sto mirijametrov okolo nima prijatelja ali znanca 1 Kdo bode pričal za njegovo nedolžnost; kdo bode, njemu tujcu, zagovornik? In če povč, kakd se je pogodil z Abadonom — kdo dokaže to pogodbo? In ali ni takšna pogodba hudodelstvo že sama na sebi? Milo se mu stoži po domovini; toda zdajci se šiloma iznebi tega čustva, da ne bi služni duhovi ustregli njega hrepenenju po rodnem dömu in ga ne prenesli tja, kjer je zatožen, da se je udeležil pri zavratnem umoru Petra Pavliča. V teh bridkostih, ki so mu sklonile glavo in dušo, zakliče pomočnika Abadona; toda rešnik se ne odzove. Brezupen in zbegan se spomni čarobnega obroča na vratu. Dotakne se ga in mu veli, naj izkaže svojo moč in privabi služne
duhove. Zdajci je vse živo po cčlici. Po tleh se plazijo močeradi, krastače in modrasi. Na mizici zraven klopi čepč dihurji in črni mački, pripravljeni na skok, in okolo glave mu vofotajo žarnoglede sove in črne vrane.
—	Poberite se, grda golazen l zakriči Samorad. Veselih duhov si želim, ki me razvedrč in odnesd iz te temnice I —
Toliko da izgovori, že se preobrazijo sove in vrane v krilatce s krasnimi ženskimi obrazi. Črni mački so zamorčki v rdečih haljinah, ki v srebrnih posodah ponujajo naslade in krepčila. Dihurji so škratje v zelenih suknjicah, vsak ima kadilnico v roki, iz katere dehti razkošna vonjava. Močeradi, modrasi in krastače se pa kakor spretni kovači in kopači lotijo zidü in zdajci izkopljejo in izdolbejo prostoren predor. Klop, na kateri sedi Samorad, omehčd se in razširi ter • skoro zdrči skozi predor v nočno temino pod milo nebd.
Krilate deklice nesd Samorada v mehki nosilnici po zraku, ob nosilnici plavajo zamorčki, veselo pojoč; kovački in kopački se lovč in prekopicavajo ter piskajo na srebrne piščalke plese in koračnice; pred izprevodom pa vihtč škratje kadilnice in sipljejo svetle iskre v črno noč. Samorad zadremlje, ne vedoč, kdaj in kakd.
Bil je že dan, ko se je predramil. Stal je na razornem okroglem griči, kjer je bilo vse polno ostankov opeke in razrušenega zidovja. Okolo griča se je prostirala nepregledna, neobrasla ravan brez sledu človeške roke, in sredi ravni se je valila lena, umazana reka. Ko Samorad v skrbčh motri žalostno mrtvo puščavo okolo samotnega svojega stališča, približa se mu starček častitega obličja. Na pisanem turbanu ima dijamant, ki se leskeče kakor solnce; odet je z zeleno svileno haljino in za rdečim širokim pasom nosi starinsko orožje z umetno okovanimi ročaji, ki so« obsuti z biseri in dragimi kameni. Starček se nemo prikloni, skrižavši roke na prsih.
~ Kdo si Častiti starček ? vpraša strmeči Samorad.
—	Ne budi mi tožnih spominov, odgovori starček resno in prijazno, in oprdsti mi odgovor, kdo sem in odkod prihajam. Denašnji dan mi je dana prostost, da posetim te mile kraje. Ti, neznani tujec iz daljnega zapada, pa dovdli, da te vzprejmem po svoji šegi kakor gösta in domačina. —
—	Iz vsega srca sem vesel blagodušne vaše ponudbe, tembolj ker sem takd sam in ne včm, kakd sem dospel v to neznano deželo. —
—	Umiri se, blagi mladenič! Kakd si dospel semkaj, tudi meni ni znano. Poznam pa to deželo, slavno domovino svojo. Sedaj bivaš
v Aziji, v deželi čudes in bajk, v domovini neizčrpne modrosti. Mužnata, peščena in žalostno-gola ravan, ki se razprostira nepregledno okolo tebe, to je nekdanja Mezopotamija. Če poznaš na zapadu Francijo ali Belgijo, če si opazoval, kakd je rodovita, kakd skrbno in umno obdelana, včdi, da je nekdanja Mezopotamija visoko presezala sedanje francoske in belgiške poljane! Ta moja domovina je bila zemeljski raj, bila je potlej opustošena, bila pozneje zopet zemeljski raj in sedaj je drugič puščava. Toda pride še čas, ko se Vztok predrami iz tisočletnega spanja v staro moč in slavo. Takrat se tresi Zapad! Ta razdrapana gorica opeke, sipe in zemeljske smole, na kateri stojiva sedaj, podrtina je nekdanjega nebotičnega babilonskega stolpa. Te prostrane gomile okolo naju» ta nakopičena rovišča, ostanki so mesta Babilona in neme priče o minljivosti človeškega napuha Že blizu dvetisoč let. Sedaj se tukaj potikajo tigri in hijene. Ako bi se pa to okamenelo mesto dvignilo iz podrtin v nekdanji slavi in lepoti, ako bi se oživilo, kakor je bilo za carja Nebukadnecarja, onda bi ostrmel, blagi mladenič, vpričo tolikih čudes in vpričo resnice, ki preseza vse bajke iz tisoč in jedne noči. Tedaj bi moral reči, da ni mesta v Zapadu, ki bi se merilo z nekdanjim Babilonom po lepoti, velikosti in bogastvu. In glej, kakšen je sedaj Babilon! Meni ne usahnejo solze zaradi usode rödnega mesta! Ti prijatelj iz Zapada, pa si zapomni, da je to grobišče bodoča podoba vaših zapadnih mest. Vaš Rim, vaš Pariz bode nekoč podoben tem razvalinam; pa tudi v grobelj veličanstvu bode Babilon presezal Zapadove razvaline . . . Ali oprosti, blagi tujec, da sem se toliko razvnel za ljubi svoj Vztok! —
Starček migne Samoradu, in oba se napotita z griča k mlakuž-nemu bregu motnega Evfrata, iz katerega puhti mrzličen hlap. Ob bregu stopata dalje med sledovi oiogočnih zidov in prideta do raz-sežne, visoke gomile. Podrtine se umaknejo, in gladek rov se jima od-prč pod zemljo. Takd dospeta do visokih bronastih vrat. Starček potrka, in razpahnejo se na iztežaj. Samorad stopi v dvorano: prostrano, visoko, svetlo kakor dan. Beli strop, okrašen z zlatimi arabeskami in z živimi slikami, nosijo vitki stebri od bliščečega marmorja, kamor sta vloženi slonova kost in zlatd. Stene krijejo čudovite preproge in vse polno nenavadnega nakitja, slike, kipi, dragocene posode. Od stropa visč nepreštevne svetilke, obsute z dragimi kameni, in v svetilkah gorč mirne dišeče luči raznih barev. Samorad se ne more nagledati te lepote.
Na vzvišenem prostoru stoji na šarenici od svile in zlatih nitij starinski prestol od malahita, zlatä in slonove kosti. Bliska se od
dijamantov, rubinov in smaragdov. Starček odene Samorada s kraljevskim plaščem, podä mu zlato žezlo v desnico in mu dene na glavo težko kraljevsko krono; potem mu migne, naj sčde na prestol, rekoč: — Na tem prestolu so sedeli Nebukadnecar, babilonski kralj, Cir Per-zijan in Aleksander Veliki iz daljnega Zapada. V tej dvorani so se jim klanjali kakor bogovom mnogojezični narodje včlikega Vztoka. Ali vse je minilo 1 Aleksander Včliki je prav v tej dvorani umrl, ko je hotel biti bog. —
Samorad sčde na prestol, starček pa poleg njega na šarenico. Vrata na levi in desni sträni se odprd. Približajo se beli in črni pritlikavi sužnji, razvrstč se v skupine, pokleknejo in ponujajo Samoradu v dragih posodah neznanih krepčil in dragocenih daril. Dvorana se razsvetljuje Čimdalje bolj, oživlja se in polni. Od zadi se približajo, kolo plešoč, bele in črne mladenke izborne lepote. Vitka telesa so lahno in slikovito odeta s pisano svileno tančico, na rokah imajo zlate zapestnice, okolo vratu nanizane bisere, razpletene lasč pa jim dičijo venci od cvetic in blestečih dragih kamenov. Kolo teh krasotic se bliža Samoradu, pojoč pesmi z neznanimi, milimi napevi, igrajoč čarobne melodije na lire, kakeršnih še ni videl, sestavljajoč, razdružujoČ in zopet sklepajoč dražestne skupine in plešoč živahno in počasno, nasladno in resno . . . Samorad zrč ves omamljen v to razkošno gibanje lepote, umetnosti in bogastva.
—	Kaj se godi okolo mene ? vpraša starčka. Starček se vzdrami kakor iz sanje in odgovori:
—	Vrnil se je po tisočletjih dan nekdanjega sija in slavlja. Iz grobov, čez katere brije tisoč in tisoč let trohnoba in pozaba, vstati so nekdanji dvorjani te palače, da si zopet obudč spomin — oh, tožni spomini — kakö so živeli nekdaj, ko jim je sijala živa mladost z lic in vrela gorka kri po Žilah, tedaj ko je bilo to grobišče ob kalnem Evfratu sredica slavnih, davno pozabljenih närodov. Tu, sedaj nad sto metrov pod razvalinami, tu je dvorana nekdanjih babilonskih kraljev. Ali ne vidiš tam na beli steni, kakd se ostro odlikuje izmed zlatih arabesk črna pisava krepke roke, danes takisto kakor pred več nego dvetisoč leti: »Mene, mene, tekel, ufarsin« ? To so bile tiste usodne besede, katere je raztolmačil prerok iz näroda, ki je jedini ostal neiz-premenjen in neizpreobrnjen od dnih davnih časov. —
Starček je še poudarjal, kolikokrat so se tiste pomembne besede, katere je raztolmačil prerok Danijel, uresničile v človeški zgodovini, toda uspeh tega poudarjanja je bil pri Samoradu sliČen uspehu önih
besed pri kraljih in närodih. Samorad ni poslušal, zakaj zameknil se je hipno v nov prizor. •
Odaliske se razstanejo v dve vrsti, pokleknejo in se pripognejo do tal. Sredi med vrstama pa stopa velika žena v bagreni, z zlatom pretkani halji; kraljevski venec od brušenih dijamantov, ki se leske-čejo v vseh barvah, krasi ji ponosno glavo. Kolo najlepših devic jo obkroži, zapoje veličasten slavospev, in ves izprevod se počasi in dostojanstveno bliža Samoradovemu prestolu.
— Kdo je ta žena, kraljica po lepoti in veličanstvu ? vpraša Samorad.
Starček odgovori: — To je kraljica Semiramida in tebi se bliža, da se ti pokloni kakor svojemu kralju in gospodarju. Toda svarim te, varuj se nje ljubezni! Na kraljičinih medenih ustnicah je strup, ki zdajci umori človeka, ako jih poljubi. Sojeno je tej slavni vladarici milijonov podložnikov, tej blagi, lepi ženi, da je vsakdo smrtno otrovan, kogar hoče osrečiti z ljubeznijo. —
Zroč to krasno, nesrečno kraljico, strmi Samorad čimdalje bolj. Napdsled mu v kopernečih očeh ni dvojbe, da je kraljica Semiramida njegova živa Cvetäna. Razvnet plane s prestola, hiti Cvetäni naproti in zakliče: — Hiti na srce moje, Cvetäna! Vsa žalost je pozabljena, in nihče naju več ne razdruži! — Rekši objame nje život in ji pritisne gorčč poljub na cvetoče lice. Roke so objele koščeno ogrodje, usta so poljubila hladno mrtvaško glavo, ponosna kraljica je razpala kakor prah in pepel. Pred očmi se Samoradu v tem hipu zablisne kakor strel iz velikega topa; dtel strelni grom mu udari na ušesa, in Samorad se zvrne na tla — raz klop svoje cčlice v policijski ječi v Parizu. —
Od spanja še ves vrtoglav, uzrč skozi dim in prah v jutranjem sdmraku, da sta se v zidu napravili dve široki razpoki. Zid med razpokama se prekopicne, in skozi predor stopi Abadon ter dvigne Sa-morada, rekoč: — Oprimi se me, in beživa 1 Stropovje pod teboj in nad teboj se ruši in lomi, zdajci se razvali vse! —
Abadon odnese Samorada skozi zidno vdrtino kvišku v zrak. Za njima se velik del ječe podere ter pokajoč in treskajoč usčde k tlom. Gost oblak dima in prahu zagrne razvalino.
V znanem zrakoplovu Samorad zopet uživa prosti vzduh in pogled na vzhajajoče solnce. Ali ta prizor ga ne zanimlje. Nekaj je zamišljen v sanjo, iz katere se je vzdramil takd iznenada, nekaj pa preudarja, ali je ječa med pariškimi zidovi opasnejša nego ječa v zrakoplovu Abadonovem. —
Dolgo molčita, napösled vpraša Samorad:
—	Kakd sem prišel, mogočni gospod, iz ječe v Babilon in potlej toliko v ječo nazaj, da ste me še o pravem času potegnili iz po-drtin? —
—	Navadna Človeška reč, odgovori Abadon. Kakd si po svoji nepopravni brezznačajnosti sam sebe priredil za ječo, menda nisi pozabil. Da si potlej mogel prespati svojih pet ur, prislepili so ti moji duhovi čudne sanje, nekaj prijetne, kar še pomniš, nekaj poučne, kar se ni prijelo tope duše tvoje. Te sanje si imel za resnico. To je umevno, ker je Človeško. Priljubljena so vam mamila in trapila, da lože trpite kratko svoje življenje. V sedanjem nervoznem stoletji ma-mite in trapite svoje živce neposredno in posredno z alkoholom, dpijem in z drugimi strupi, z razkošjem in z nebrzdano domišljijo. Staro, prirojeno mamilo pa so vam sanje. To je najboljše, celd nekaj koristilo mamilo, ker je sanja najpodobnejša istinitim pojavom vašega življenja, v katerem tolikrat nadomešča videz resnico in je čestokrat domnčva boljša od istine. Za sanjo se tudi človeška nrav ne maščuje takd, kakor mučita stud in žal dušo in teld po razuzdanem tvezanji čutnic in mišic, kadar se prenasičenje in gnus ustavi daljnemu delovanju preobilega mamila. Živo se ti je sanjalo, da si bil v Nebukad-necarjevi palači v starem Babilonu; dejanski si pa ostal v Babilonu sedanjega veka, v palači, katero je v starem Babilonu tedaj, ko so ljudje imeli krepke živce in kratke pravde, nadomeščal — levinjak. Kaj ne, denašnji svet je omikanejši in ozirnejši ?■. . . Znano ti je gotovo, da se v sedanji döbi naglega Človeškega napredovanja jako očito javljajo in oblastno gibljejo novi razumniki, ki se zovejo dinamitovci. Ti podirači, značilni za konec tega stoletja, imeli so nekaj opravila pri policijski ječi. Moj Plahtalič se jim je pridružil. Saj. včš, da rad pomaga povsod, kjer se provzročujejo iznenadni vpiski v mrtvaško knjigo. Plahtalič in tisti brezozirni popravljaČi Človeškega razmerja so se dogovorili ter zvršili svoj naklep in drzno svojo umetnost točno in predorno. Ti si otet; jaz pa sem toliko podpiral zid in trame, da si uhitel iz kletke. Sevčda, dinamitova moč se ne da stesniti, kakor bi marsikdo Želel; rajši učini več nego menj. Takd je bilo tudi sedaj. Poslopje je močno vztrepetalo in se po nekod razrušilo do tal. Ljudij je nekaj ubitih, nekaj pohabljenih, največ samd prestrašenih. Saj to ni moglo biti drugače. Nekaj zasutih zločincev je zaslužilo tdko smrt, in človeški hodničnjaki jim jo privoščijo, ker bi jih človeška pravica ne smela kaznovati takd ostro. Pri nekaterih ubitih nesrečnikih se drugi ljudje veselč njih smrti, ker so ž njimi umolknile tajne resnice,
ki bi marsikoga ugonobile, da jih je zvčdel preiskovalni sodnik. Tudi nekateri nedolŽniki so nagloma in iznenada rešeni težav in izkušnja v človeškega življenja. Takd je smrt mnogim prav prišla. Nasproti so pa nekateri, ki bi si bili želeli smrti v razvalinah, toda smrt jim je prizanesla. Med temi je bankir Padeles. Njega so tudi nocoj preselili v to hišo, ker so zasledili razne prevare. Ostal je zdrav in krepak, in res škoda bi bilo, ako bi tak mož ušel zasluženi kazni in sramoti. —
—	Oh, gospod, to je strašno 1 Zaradi mene toliko pomora in nesrečnikov! Ali niste mogli tega zvrŠiti drugače? —
—	Ni taka sila, če nekdo izgubi življenje, nekdo pa nogo ali roko, ali vid ali sluh. Ne misli dalje, da se je zvršilo vse jedino zaradi tebe. V tej razstrelbi se je združilo več naklepov, celd tvoja lepa Darinka je zapletena vänje. Neumno je pa tudi, da zahtevaš od mene, naj jaz, nadzemljan, zaradi tebe, ubogega človeka, bolj varujem in ščedim tvoje sozemljane, nego vi sami drug drugega varujete nesreč in nevarnostij. Radoveden sem, kakd bi se bil ti sam otimal, ako bi bila tvoja rešitev možna samd s pogubo življenja tvojega bližnjika. Gotovo bi bil modroval: »Moje življenje je več vredno, bolj upravičeno za obstanek; naj se torej nevarnosti izpostavi drugo življenje, saj morda ne pogine!« . . . Vaši teoretiki pravijo, daje človeško življenje najdražja reč na zemlji. Vaši praktiki pa delajo prav narobe, in morite se kär grmado ma. Koliko krvi so prelili vaši imenitni vojskovodje in slavni kralji! Ali še včš, kakd je kraljica Tomirida odsekani glavi perzijskega kralja Cira nasitila žejo po krvi ? Blizu tvojega doma med Slovenci je pel sloveči nemški pesnik Anastazij Grün v romančnem ciklu »Der letzte Ritter« nastopne vrstice:
^Ein König wird er werden; all Eins, ob bös ob gut; Kein König starb auf Erden, der gänzlich rein von Blut. — Wenn jetzt dies Hirn verdorret, dann brütet's nie davon, Wie viel der Gräber brauche zum Fundament ein Thron; Stockt jetzt sein Blut, nie strömet de? Volkes Blut dann hin Zu färben seiueu Purpur, weil er zu blass ihm schien.«
Koliko nedolžne krvi je prelila dežel nikdar sita država starih Rimljanov in koliko vaša nad tisočletna verska preganjanja, v katerih se je često odlikovalo zverstvo nad verstvom! Vaša svetovna zgodovina je bolj zgodovina krvoprelitja nego Človeškega napredka; smeti bi bilo malone misliti, da vzajemno prelivanje človeške krvi närode takd oživlja in jaČi kakor nebeška rosa travnike ... In kakor v velikih, rekel bi, v mednarodnih stvarčh, takd vam je tudi v malih imovinskih stvarčh življenje najcenejša stvar. Marsikateremu gospodarju
je več do zdravja svojega žrebeta nego do blagosti rodnega otroka. Marsikateri trgovec prodaja pokvarjeno, otrovano živilo, samd da je dobiček večji. Včliki brodnik zavaruje trhlo ladjo za visoko vsoto. Ladja splava po morji, in ondu najdejo grob poglavar in mornarji. Včliki brodnik pa prejme visoko zavarovano vsoto — svoj naprej pre-računjani dobiček. V rudokopih tramičite rdve in jämice kolikor možno slabo in skrbite za čisti zrak Čim menj tem rajši; ker veliki troški manjšajo dobiček. Pripeti se nesreča, na stotine kopačev se zasuje in zacjuši, stotine družin mora prijeti za beraško palico. Gospodar milijonar pa računja svoj dobiček in nima za to grozno bedo drugega nego gladko pomilovanje, in če se more videti blizu, nemara tudi prisiljeno solzico. Stari Rimljani, kadar so bili že omehkuženi, radovali so se krvavih bojev gladijatorskih in levov v levinjakih, ki so me-šarili mučence. Vi, takd omikani in nervozni ljudje ob konci 19. stoletja, pa se ne morete nagledati vratolomnih bojev z obdivjanimi biki, vi se čudite nesrečnim ljudem: predrznim vrvoplescem in krotilcem divjih zverij, navdušujete se za surove, častne dvoboje, pri katerih imata Čast in poštenje navadno najmenj odločevati ... In ti zahtevaš, da bi jaz, nadzemeljski duh, prizanašal tej človeški krvi, vam takd cenčni? Meni je človek ničla, katerih je tisoča toliko vredna kakor jedna säma. Sicer pa še ne včš, kdo sem prav za prav. —
—	Oprostite, gospod. Vedno me je gnalo to zvedeti; ali nisem se vas upal vprašati. —
—	Čemu ta ponižnost? Bodi ti takoj resnica brez ovinkov. —
Abadon se lahkotno nasloni na stol, seže po lični knjigi na mizi
in izpregovori:
—	Na zemljo je prišla doba, o kateri govori deveto poglavje razodetja Ivana blagovestnika. Beri v knjigi: »Zatrobental je peti angelj, in videl sem zvezdo, ki je padla z nebd na zemljo; zvezdi je bil dan ključ do žrela brezdna. Odprla je žrelo brezdna. Dim vzhaja iz žrela kakor dim velike peči in temni solnce in zrak.« Ta zvezda, ki je padla z nebä na zemljo, to je vaša sijajna veda. Preumili ste zakone prirodne in podjarmili toliko njenih . močij * prednikom vašim neznanih, da ste zagospodarili svoji zemlji celd globoko pod nje površino — »v brezdnu«, katero vam je odkrila vaša učenost. Ali ne poznaš tam ogromnih skladov premogovih? Spomni se velikanskih parostrojev, stolpom podobnih dimnikov, kakeršni se dvigajo pri tvomicah, razpostavljenih po vsi omikani zemlji, pomisli, koliko se dan na dan požgč tega premoga iz brezdna! V velikih tvorniških mestih žrela teh parostrojev in dimnikov res izpuhtevajo toliko smradnega dima v zrak,
da solnčni žarki ne morejo predirati skdzenj in da je okužen ves vzduh. Čitaj dalje: »Iz dima tega žrela so se razkropile kobilice po zemlji, in dala se jim je oblast . . . Zapovedalo se jim je, naj ne poškodujejo trave na zemlji niti zelenja niti drevja, ampak samd ljudi, ki nimajo božjega znamenja na čelih svojih. Dana jim je bila oblast, ne moriti ljudij, ampak trpinčiti jih pet mesecev; in njih mučenje je bilo kakor mučenje škorpijonovo, kadar piči človeka. In v tiste dni bodo ljudje iskali smrti, a ne bodo je našli; želeli bodo umreti, a smrt bode bežala od njih.« In kakove so tiste kobilice? Čitaj dalje: »In kobilice so bile kakor konji, opremljeni na boj; na glavah so jim bile kakor krone od zlatä, in njih lica kakor Hca človeška . . . Oklepe so imele kakor železne oklepe, in hreŠčanje njih perutnic je bilo kakor ropot vdz, kadar z mnogimi konji dirjajo na bojišče.« Sedaj pa premisli pomen tega prerokovanjal Iz velikega, solnce temnečega dima — iz velikanske porabe premogovih skladišč in izkoriščanja prej neznanih pri-rodnih sil je izšlo veliko izdelovanje Človeških potrebščin, nastal je velik promet in ta je prinašal podjetnikom velikega bogastva, vsem ljudem pa veliko poželjivost in potratnost. Ljudstvo se je hitro množilo kakor vselej, kadar se odprd novi viri blaginje, in razplod se je vršil po starem pravilu: »Närod se množf hitreje nego njemu potrebna živila.« Takd je vzrasla ogromna premnožica proletarcev, siromakov, ki tčrjajo vsakdanjega kruha, vpijoč, da imajo pravico do dela, pravše, do zaslužka. To so kobilice prve vrste. Zajedno ko so rasla velika obrtna podjetja in rasle imovine ter se je množilo prebivalstvo, morale so napredovati tudi države; saj se sestavljajo od državljanov in se morajo ravnati po državljanih. Kakor so velika obrtna podjetja uničila mnogo malih (rokodelskih) podjetij, takisto so velike države izpodrinile mnogo malih držav z zemljevida in z zgodovinskega pozorišča. Kakor obrtna podjetja izkoriščajo prirodne sile, takisto izkoriščajo države närodne sile; in kakor je med obrtnimi podjetji konkurencija na življenje in smrt, takisto sta med državami zavladali hlastežna zavist in vihravo tekmovanje za boljša branila in gonobila. Takd stoji država proti državi opremljena na brezupni boj, in ustanovile so s^ tiste ogromne vojne tolpe, ka-keršnih stara Evropa ni poznala. Ta stalna vojska so kobilice druge vrste ... Te prerokovane kobilice ne nadlegujejo vaših trav in vašega drevja. Vaše zelenje rase prav bujno. Od vseh krajev svoje zemlje ste nabrali najboljših zelišč in najlepših cvetic za živilo in sladilo svoje. Vaše poljane, vaši nasadi so kakor čarobni vrtovi in perivoji proti nekdanjim evropskim sajenicam. Vi gospodarji te lepe Evrope pa vzdihujete pod mučenjem prerokovanih kobilic v skeleči boli, kakor
da vas Vedno pikajo škorpijoni. Gospodarji tistih velikih stolpov, iz katerih se vali dim noč in dan, lastniki velike premične imovine tre-pečejo pred svojimi belimi sužnji, bojčč se njih zborov, uporov in razstrelil. Vsi državljani pa še posebe ječč pod neznosnim bremenom stalne vojske — kobilic z železnimi oklepi. Ta stalna vojska ovira mladino v razvoji in starino v pokoji in varčnosti; ona podaja vaši Evropi za to stoletje občega napredka nečastno znamenje osurovelosti in hlapčevstva, kakor bi se bile države ponižale med velike mašine in bi ne bil državljan nič več nego brezčuten in brezvoljen zob, ta na tem, dni na dnem kolesi te velike državne mašine ali tega velikega zahomotanega mdlina, ki toli ropoče, kar pa zmelje moke, največ sam pouŽije ... To je tistih pet mesecev neznosnega trpljenja brez smrti l Ali ta doba še ni končana, in vaše trpljenje se morda še poveča. Tistih, ki imajo bogastvo, in tistih, ki imajo oblast, lotila se je namreč bojazen, da se združijo te dvojne kobilice, ki so si dosedaj često stale nasproti, in da kobilicam prve vrste, umej proletarcem, anarhistom, socijalistom in nihiHstom, sploh ljudem, ki nimajo ničesar svojega razven nadeje, da si kaj pridobč, ljudem, ki ob splošnem prevratu ničesar ne izgubč in morejo samd kaj doseči — da tem nevarnim kobilicam baje priskočijo kobilice druge vrste, nezadovoljni evropski sluge v vojni uniformi, ljudje, ki so se po svojem pozivu učili, kakd naj se ruši in mori, in so pripravljeni in vajeni gledati smrti iz očij v oči. To bode večina nezadovoljnikov, ki bode izkušala proti manjšini stanov, imajočih oblast in bogastvo, šiloma prenarediti družabni red. To bi bil res prevrat, kakeršnega stara Evropa dosedaj ne poznä l Marsikatera suknja, ki sedaj odeva jednega človeka, razdelila bi se na deset koscev; marsikatera tvornica, ki je sedaj bogatila jednega in Živila tisočo, razvalila bi se v grobljo . . . sploh marsikaj bi se raz-valilo in preobrnilo. To bodo tiste hude kobilice s človeškimi lici, ki bodo imele na glavah kakor krone od zlatd. One bi si namreč prisvajale kraljevsko oblast na zemlji, katero bi izkušale potvoriti po nezrelih svojih nazorih. In toliko bode tistih kobilic, da bode hreščanje njih perutnic kakor ropot vdz, dirjajočih na bojišče ... V tem neznosnem položaji iščete smrti, toda smrt beži od vas. Vsi vidite, da to razmerje med različnimi stanovi, med sosednimi närodi in ta oboroženi mir ne more trajati dlje, sicer se pogubite vsi za sdmo bla-gostjo, pravše dragostjo takšnega miru. To stanje vam je soparna tišina pred nevihto, in želite si vihre, grozne vojske z velikim pomorom, samd da se iznebite te tlačeče tišine in tesnobe, pridi že za vojsko karsibodi; saj večje zlo ne more nastopiti od sedanjega. Toda vojska
ne pride, in nikjer se ne pokaže gromonosen oblak na politiškem obzorji — »smrt beži od vaši« — Beri še v jednajsti vrsti, kdo je gospodar tem kobilicam, človeški rod mučečim! »Iti imele so nad seboj kralja, krilatca iz brezdna, ki se zove hebrejski »Abaddon« in grški »Apollyon«, (latinski Exterminans, slovenski Gondba)«. To sem jaz Abddon-Gondba: zli duh laži in prevare, licemerstva in krivice — sploh vodilni genij vaše dobe! —
Abadon odloži knjigo, primakne stol bliže Samoradu in nadaljuje:
— Kakor si ravnokar čita!, dana mi je velika oblast, katere ne moreš preumeti. V tem hipu, ko govorim s teboj, vodim tisoče drugih opravil in prestvarjam laž za resnico, prevaro za pravico: bogatinu kažem, kakd naj brez kazni zatira ubožca, tatu ponarejam ključ in podajam dleto, da razpahne jekleno blagajnico, rovarju podajam netila, da zapali in razruši zgradbo človeške pridnosti, krivoprisežniku držim desnico kvišku, da se iznebi poštene svoje dolžnosti, učenjaka učim^ kakd naj s popačenimi viri in s krivimi dokazi pobija resnico, državniku na krmilu pravice in uprave narekujem, kakd naj baje na podlagi postave tare jasno pravico in slobodo . . . Mojih pomoČkov še ni preštel nihče. Tukaj slepim z nädejo velikega dobička, da se varčen poštenjak zavčde v izgubo in zločinstvo, tam okitim zaveden obraz z nedolžnostjo, da zabrede dostojanstvenik v grehoto in sramoto, ondukaj nastavim licemerskega svaritelja, da se zmane poštenje čistega značaja, ondu sem umotvor, ki kvari ukus in nravnost, povsod sem včšča, ki zavaja zemljana s poštene steze v mlakužo! Skrivam se celd za vero in sveti križ, da lože mečem otrovane sulice na svoje nasprotnike, ki se proti meni branijo toliko teže, ker ne smejo zadeti mojega ščita in branila . . . Kralj sem prijateljstva brez ljubezni, radodarnosti brez milosrčnosti, odlik na prsih brez značaja v srci, umetnosti brez vzora, postave brez pravice, pobožnosti brez vere, kralj lupine brez jedra, pleve brez zrna, sploh gospodar vseh pobeljenih grobov . . . Meni so podložni licemerci, ki skrivkj pijd vino, javno pa oznanjajo vodo, Id skrivaj uvažujejo, da je mesd slabotno, javno pa srdito lučajo kamenje na bližnjika, kateremu se je spodrsnilo na opolzli stezi skozi življenje. Meni so podložni vsi neznačajniki in uskoki, kateri iz tabora slobode in narodne ljubezni prestopijo v tabor klečeplazov in koristo-lovcev; vsi, kateri javno zatajujejo in preklicujejo vzore in verno prepričanje svojega srca in se vnemajo za prepričanje, kakeršno se jim narekuje od zunaj ali od zgori. Meni so podložni govorniki in stvar-jatelji javnega mnenja, ki s puhlimi besedami delajo dim, da se skdzenj ne vidi resnica, in se ved d po reku iz početka tega stoletja: »Beseda
ti je dana, da ž njo zakrivaš svoje misli.« Meni so podložni narodni kolovodje in časnikarji, ki se vznemirjajo za posestno stanje velikih närodov, kadar ponižen ndrodič zahteva uresničbo prirodnih pravic, potrebnih za svoj obstanek, in podložni so mi vsi oblastniki, ki merijo pravico po pravilu: »Kdor ima več, njemu se prideni še več, zakaj kdor je imel dosedaj malo, vajen je že oskromnega imetja« . . . Moje kraljevstvo je obsežno, toda vladanje me ne stane ne gladkih državnikov niti stalne vojske, ker vsi podložniki se mi pokorč rado volj no. Kakor vi ljudje prostovoljno plačujete davek v tobaku ali v opojnih pijačah, prav takd meni moji podložniki prinašajo svoje darf in davke, in sicer čimdalje več. —
Samorada je vidno mrazilo ob tem govoru. To opazivši, nasmehne se Abadon in pravi prijazno: — Vender, prijatelj, ne boj se me! Ker je moje kraljevstvo toliko, da je gotovo preveliko, nisem takd vlade-hlcpen in trd gospod. Dopuščam tudi izjeme, in prav pri tebi hočem poskusiti, aH je meni, ki vedno želim zlobo, možno učiniti jedenkrat ddbrost. Nikar ne misli, da ravnam s teboj, kakor se mačka poigra z miško, predno jo zadavi. Ampak meni je ostal sled ali morda samd spomin nekdanjih vrlin, in loti se me vsaj jedenkrat na tisoč let nepremagljiva slast, da stopim na dan s temi vrlinami in priskočim ubogemu zemljanu, kateremu se opoteka na ozki brvi čez reko strastij in izkušnjav. Žal, doslej mi jc takov poskus vedno spodletel, in po svoji kleti usodi sem vedno učinil zlo, kadar sem želel dobro. Tebe ščitim kakor dosihdob Še nikogar: pobral sem namreč življenje, katero si sam vrgel od sebe. Morda opravim v tem novem slučaji bolje; vender kar si počenjal do sedaj, ne opravičuje mojih nddej. —
—	Oh, gospod, verjemite mi, da vam popolnoma zaupam in da sem vam ves udan. Trdno se nädejem, da me rešite sedanjega stanja, katero se mi zdi kakor hud sčn. —
—	Rešiti te, to je tudi moja volja. Vender včdi, da pri svojem moralnem poskusu s teboj posnemam in moram posnemati tisto bitje nad sabo, čegar imena ne izrekam brez jada in trepeta. Vedno sem ti puščal človeško prostost, ali svaril sem te hkrati, da je ne zlorabljaj. Ti sevčda si ravnal kakor navaden Človek: zloben čin nagli, dobra volja pa kesni; bližnja slast vnema, gorjč, ki preti za slastjd, prezira se. Pomagal ti bodem, ravnal se bodem pa tudi nadalje po višjem vzorci, puščajoč ti človeško slobodo, katere ti ne smem vzeti, dasi mi jo ponujaš . . . Treba je najprej pretehtati, 'kaj si doslej zakrivil; potlej bode resno poudariti, kakd bi se vračal v izgubljeno blagost. korak za korakom. Za sedaj nama zadošča, če se baviva s prvim
korakom. Premotriva torej najprej tvoje dosedanje čine. — Največ si deloval z zlatom ali z njega namestnikom, z jako opasno stvarjd. Od neba prihaja luč, toplota, vlaga, vzduh; vse to je v blagost vsem stva-rčm, ki na zemlji rastd in umirajo. Zlatd, železo, premog, žveplo, vse to pa prihaja izpod zemlje, iz dna tiste zemlje, ki je bila ukleta ob podedovanem grehu. Ti zemeljski darovi so vam nakopali veliko bede in nadloge, in ljudje so bili najsrečnejši v tisti »zlati döbi«, ko še niso poznali zlata. —
Samorad izpregovori: — Najprej sem velel, naj se dvema ribičema prinese vsakemu po kilogram cekinov. —
—	To sta bila ribiča tiste korenine kakor imenitni galilejski ribiči, ki so preobrazili svet. Tvoja ribiča sta vrgla ponudeni dar v Savo in sta ostala srečna v. svojem uboštvu. Ali zlatd je bilo ukradeno. Moji duhovi so cekine tam ugrabili, kjer so jih najbliže našli, to je pri Petru Pavliči. Tam so jih tudi pozneje vrnili, ko jih je gospod pogrešal ... Da se je gospod toliko vznemiril zaradi tistih cekinov, da ga je skoraj prizadela kap, in da so potlej njega svatje tiste cekine pobirali po tleh in po mizi za svoje žepe, za to si odgovoren ti- Govori dalje! —
—	Vratarju Mišku sem podaril zlato uro. —
—	Moji duhovi so tudi pri tej priliki ravnali po starem zakonu, ki se javlja v vsem tvorjenji. Zvršili so svojo nalogo z najmanjšimi pomočki in so ti stisnili v roko najbližjo dragoceno uro, ki so jo kar v hiši našli pri Petru Pavliči. Vratar sedi sedaj v ječi zaradi tiste ure in ne bode oproščen sodbe, dokler ne izpričaš, da je tista ura dar iz tvojih rdk. To je tvoja poštena dolžnost. Vender nerad prevzameš njegovo kazen. Vi ljudje delate rajši narobe. Govori dalje. —
—	Nekdanjemu sošolcu Živku Tratilku sem podaril nekoliko novcev, da bi nadaljeval svoje študije. —
—	To je bila velika bedastoča. Denar je prišel po ravno označenem pravilu iz igriške banke v Monaku, kakor ti je že povedal Plahtalič. Doletela te je za ta čin sumnjiva čast, da sedaj tvoja slika poveličuje album mednarodnih sleparjev in da se ti je ogibati zlasti francoske policije. Sevčda, ti si doslej često premišljal izvor mnoge znane in neznane stvari. Odkod pa moji duhovi dobivajo denar, nisi utegnil premišljati niti vprašati. Moral bi pa včdeti, da se takisto zvrši hudodelstvo, naj ga koderkoli vzemd — ukradejo, ali pa naredč sami, pravše — ponaredč. Zivku Tratilku pa si s svojim darom pomogel od stalne službe, kateri se je že dokaj privadil, do prejšnjega veter-njaštva in pustolovstva. S tvojim denarjem je hitel na Dunaj in od
ondu skoro v Budapešto, kjer se je že prej dlje časa bavil nečastno, a veselo. Možje, katere je bil prejšni čas precčj okanil, zapazijo, da vender še živi veternjak, ki je bil svoje dni razglašen za mrtvega, in ukrenejo, kar je primernega. Tratilek je nekaj zaslutil in se umeknil v primorsko mesto. Možjč v Budapešti ne mirujejo, in v primorsko mesto pride brzojav, naj redarji primejo Tratilka. Otelo ga je zgolj naključje. Brzojav je bil madjarski, telegrafiški uradnik, sicer odličnjak, kar se tiče znanja prometnih jezikov, razbral je iz madjarskega telegrama samd toliko, da se novica tiče njegovega znanca Živka Tratilka; priročil mu je torej ta telegram. Zivko Tratilek je bil pa bolj včšč madjarŠčini in se je mahoma umeknil iz območja avstroogerske policije. Sedaj biva v Ameriki z neznatnim ostankom tvojega daru. —
—	Zakoncema Ivanu in Bari Jaroslavičema, starima znancema, dal sem položiti na cesto tisoč goldinarjev. —
—	Tudi ondu je denar deloval po prirodnem svojem nagibu. V jutro, ko sta našla denar, prodajala se je pri sodišči zvršilno Jarosla-vičeva koča in gdrica. Pristopijo mož Ivan, žena Bara in gorenjski tovdrnik: mož, da izprosi milosti, dnadva, da dražbata. Ko Bara položi pri sodišči zahtevano varščino, Gorenjec bistro pogleda, seže po sto-tinjaku na mizi, opomni sodnika na skrivno znamenje na bankovci, in sodnik dä Baro prijeti. Pri nji se najde še drugih devet stotinjakov, in vsi imajo znamenja, katera je tovornik naprej povedal. Tovornik je potlej kupil Ivanovo kočo in gdrico za slepo ceno. Ivan in Bara sta ostala v zaporu, njiju deca pa je šla po svetu iskat kruha in usmiljenih ljudij. —
—	Ubogi otroci, tem moram pomagati! —
—	Pomagati? Da otroci vedd, kakd si pomagal njih roditeljem, ustrašili bi se tvoje pomoči. Tem sirotam bode pomagano brez tebe. Potreba jim bode učiteljica, in usodne besede: »V znoji svojega obraza bodeš užival svoj kruh« bodo jim blagoslov . . . Vender govöri dalje. —
—	Našel sem v Parizu rojaka krčmarja in mu podaril bankovec za tisoč frankov, ki je bil baje ponarejen, toda brez moje vednosti. —
—	Da pojde po vrsti, naj pristavim jaz nekaj. V dvorani bankirja ali danes nekdanjega bankirja Padelesa si tudi nazvivdovi Darinki v roko stisnil dvetisoč frankov, ko je dala razumeti, da je brez drobiža. Ta prikaz tvoje ljubeznivosti, ali bolje neumnosti, zäte ni bil velika Žrtev; bil je pa velika pridobitev za 'Darinko,' ki Še nikoli ni štela toliko novcev. Ljubezniva Darinka služi sedaj tajni policiji, katera z nje pomočjo omrežuje in lovi salonske sleparje ali visokostolbarje,
22
kakor si že čul, da se Satan preganja z Belcebubom. Darinka te je takoj spoznala, z dobro' preudarjeno ljubeznivostjo je skrbela hkrati za svoj žep in za policijsko oblastvo; ti si ji iskreno razodel vse svoje razmerje, ona pa je näte opozorila dnega prijaznega gospoda, ki je tudi v tisti službi. Z dnim gospodom si potlej takisto občeval prav iskreno in mu povedal celo svoje pravo ime in pravo domovje. Takd je bilo tedaj, ko si se s Plahtaličem šetal po stranskih pariških ulicah, že pripravljeno, da te ugrabijo, kadar se vrneš v svoj hotel. Bilo je samd naključje, da si prišel tistemu prijaznemu gospodu prej v pest, nego je pričakoval. Ta gospod te je pri bankirji Padelesu tudi fotografiral na svoj skrivni aparat, katerega nosi vedno s seboj. Albume evropskih rokomavhov in sleparjev sedaj diči dvojna tvoja podoba, in v malo dneh bodeš znana in iskana oseba vsi policiji večjih evropskih mest. Tega pač ni bilo treba. —
—	Dovolite, gospod, da ugovarjam. Po navadnem poti ni možno od nocoj do jutri zvečer dospeti iz Hrvaškega Zagorja v Monako. V Monaku nimajo sledu, kdo je denar jemal in kakd ga je vzel za belega dnč. Tudi ni kaznivo, če slučajno izdam ponarejen bankovec. —
—	Ne moti me s takim pregovarjanjem! V Monako si prišel po zrakoplovu, to so ljudje videli. Zrakoplov pa vozi d6kaj hitreje nego železniški vlak. Da je bil denar ukraden, to je dognana reč, saj se večji bankovci zapisujejo po številkah, ki jih nosijo, in uprav takšni pogrešani novci so prišli iz tvojih rdk nazaj v banko. Kar pa se tiče ponarejenih listov, pravi že star pregovor, da je denar pogledati, predno ga prejmeš ali izdaš. Tam v Monaku povrhu tudi preiskujejo način tvojega igranja. Kadar si stavil večjo vsoto, pritiskal se je k vrtavki neznan človek, ki je bil vsekakor premeten rokournik. Kroglice in kocke so že zastajale, pa so se zopet obrnile, samd da si ti dobil. Soigralci so strmeli vpričo te čudne sreče, in skrajni čas je bil, da te je oprezni Plahtalič odtegnil od igriških miz . . . Toda pri Darinki sva še. Ona ima sedaj primerno dosti novcev. Proti tebi je bila dokaj ljubezniva, vender je bila bolj policijska služabnica nego ženska; zakaj zdel si se ji še premlad ali prejar. Pač pa ji ugaja tisti policijski uradnik, katerega je počasi popolnoma vnela in obma-nila. On in ona sta že na morji, hitčč v Ameriko; on je pa v Parizu ostavil ženo in majhno deco. Kaj bode posledica ? Ona dobi v Ameriki bogatejšega Častilca, zapuščeni zavedenec bode moral napdsled prijeti za motiko in lopato in se bode koril z nevajenim delom, dokler ga ne reši bela smrt. In kaj naj počne njega mlada žena v Parizu brez imetka, brez dobrotnih ljudij? . . . Tisto kleto zlatd, ki prihaja iz
zemlje, trosil si torej vedno v nesrečo; pomislil nisi nikoli, da je denar, zmerno rabljen, zdravilo in tolažilo za človeške nadloge, nezmerno rabljen pa strup. Zlasti bode strup v rokah kačje Darinke. O tem se bodeš moral nekoč tudi zagovarjati, ali Še hujši bode odgovor zaradi tolike razstrelbe. Ako bi bil sinoči jezik brzdal, kakor sem te opominjal prav resno, ne bilo bi toliko mrtvih in ranjenih ljudij, toliko ubožcev, ki so izgubili rednika. To vse kliče po zadostilu in osveti. Ako bi ugovarjal, da ni bilo treba tolike razstrelbe in moritve, povčm ti, da si me klical, da si od mojih duhov zahteval rešitve iz zapora in da si že tedaj, ko sem pogasil ognjiček v tvoji pristavi, moral zapaziti, kakd moja pomoč ne deluje z najmanjšimi pomočki kakor pomoč mojih podložnih duhov. Jaz sem mogočen duh, in sled mojih stopinj se na široko poznd slično moji moči. Govori dalje l —
—	Mislim, da sem izpovedal že vse. —
—	To vse ? Veliko preveč je za jedno ubogo dušo, toda ni vse. Svojo Cvetdno ljubiš takd iskreno, da si v nocojšnji sanji samd za jeden poljubek na nje ustnice hotel iti v gotovo smrt, dasi te je starček svaril. Ta ljubezen te pa ni ovirala, da si tudi nocoj, ne v sanji nego bedčč, z lahkomiselnim samoljubjem netil ljubezen vdovi Ljudmili: v tem gorkem srci, katero se še ni zacelilo za žalostjo po ljubljenem mdži, katerega si tam v Monaku s sleparsko igro umoril. Kolik hudodelnik si, če misliš, da je rahlo, globokočuteče žensko srce igrišče za moško prcŠčrnost ? Ti si iskro zanetil, in kdo sedaj pogasi požar, ki pali to nesrečno srce ? Ona je v svoji nekročem strasti vsa prevzeta od ljubezni; danes te pričakuje na dom in skoro pred oltarjem. In kaj je storila ravnokar? Neomejena ljubezen do tebe je zamorila materinsko ljubezen, in Ljudmila je odpravila tisti zadržek, ki je bil morda na poti vajinemu zakonu. Poglej zopet skozi moje nadčnikel Tam vidiš v siromašni sobi ubožne hiše tisto dete, katero si nekoč videl, kakd se je v zdravem spanji nasmihalo liki angeljček, in odsev tega zdravega veselja je dičil lica zadovoljne matere. Sedaj pa dete spi nevzdramno spanje, in lica so bleda in otrpla. Ljudmila pa v topi brezupnosti gleda na učinek svoje strasti. Kakd bodeš odgovarjal za to žensko? —
—	Prosim, gospod, s povzdignjenimi rokami, prizanesite mi 1 Toliko udarcev ne prebijeml —
—	Miruj, prijatelj! To še ni tvoj sodni dan. Živci so ti zdravi in prebijejo lahko še kaj več. Samd še jedno reč morava urediti, potlej pa odvijem tezalnico . . . Od Ljudmile smem prestopiti k Cve-täni — k polpozabljeni nevesti. Morda še pomniš, kakd si za svato-
22*
vanja sedčl na peči, kakd. si se zmuznil za Cvetäno v nje sobo, kakö je takrat glas pdčil med svati, da si utonil, in kakd je gospod Peter Pavlič ugledal tvoje lice med vrati za Cvetänino glavo. Mož je bil že prej ves razburjen od bolečine v nogi, od vina, jeze, strahti, in pretila mu je že srčna kap. Ko pa uzrč tvoje togotno lice, prevzame ga grozna misel, kakor bi mu bil ti sam z onega svetä prišel očitat, da te je umoril. Nenadejani strah je možd podrl, srčna kap ga je prizadela. To je resnica, ali sodni spisi govorč drugače . . . Morda se še spominjaš, da se je Peter PavliČ nasrkal vina do velike mere in da se je Cvetäna od svatovske mize in säma potrudila v kuhinjo po čašico črne kave za žčnina. Tolikanj nenavadna postrežnost nevestina pri svatovskem obedu je vzbudila občo pozornost. Kava je žčninu prav teknila, ko so si svatje silno razdraženi pravili bridke resnice; in ko jo je popil, zgrudil se je Čez malo trenutkov. Nekaj je ostalo na dnu čaše. V tistem ostanku so potlej sodni veŠČaki našli strup. Zasledovalo se je dalje in izteknila se je v Cvetänini spalnici oprezno skrita tikvica takovega strupa, kakeršen se je zasledil na dnu kavine čaše. Tista tikvica je bila zavita v popirnat odtržek, na katerem je bil obrisek iz tvoje roke. Sodnik je potlej preiskoval tudi na tvojem domu, in tam se je pokazalo, da se dni odtržek natanko ujema z ostankom nariska, najdenega v tvoji delavni sobi. To je bil načrt za popravo strešja pri Cvetänini pristavi ob Sotli, in ti si ga svojeročno podpisal tri dni pred poroko Cvetänino s Petrom Pavličem. Veščaki, kakor veš, nezmotni učenjaki, izrekli so, da je tisti strup pruska kislina (acidum hydrocyanatum), ki je takd huda, da često učini hipno smrt, in soglasno so povedali svoje mnenje, da so našli sled in duh pruske kisline v žčninovem telesi in da je mož umrl, ker se mu je zaudal ta strup. Umevno je potemtakem, da je Cvetäna obtožena umora svojega moža in da si ti obtožen udeležbe pri tem hudodelstvu. Javni tožitelj bode, držčč se kazenskega zakonika, zahteval za oba smrtno kazen, in če se porotniki uverijo, da sta kriva, obsodi sodišče na vajino smrt. —
— Gospod, oprostite mi slovesni izrek, da nisem podal nika-kovega strupa. To je vse zgolj kovarstvo. Prav tisti načrt, podpisan šele tri dni pred Cvetänino poroko, mora izpričati mojo in Cvetänino nedolžnost. V zadnjih treh dneh ni bilo nobenega občevanja več med mojim in Cvetäninim domom, in ko sem se jaz odpeljal z ddma proti Savi, ležal je ves načrt na moji mizi cel in nepretrgan. Spletke proti Cvetäni in proti meni so se osnovale in zvrŠile tisto noč aH v jutru po Pavličevi smrti. Strup so drugi vsuli v katerikoli ostanek kavine
gošče, steklenic tikvic je najti v vseh starejših hišah, in v odprti delavni sobi mojega stanovanja je vsakdo lahko odtrgal kos očito na mizi ležečega načrta, saj je bilo tisto noč po mäterini smrti tudi na mojem dömu vse v neredu; znani Pavličevi sorodniki so pa gotovo tudi prišli kropit mojo mater. —
—	Verjamem, ker sam to včm. Toda, prijatelj, sodišče tega ne vč in da bi verjelo, treba je trdnih dokazov. Zatorej moraš ti sam stopiti iz svojega skrivališča in pred sodišče, da neustrašeno raz-odeneš resnico in osvetliš kovarstvo sebi sovražne obitelji. —
Samorad pogleda Abadona nekamo bojazljivo, kakor bi se upiral njega nasvetu, in pravi:
—	Nerad nosim k sodišču svoj vrat; vender pojdem, ako bode treba. Kakd pa se brani Cvetäna? —
Abadon se očito razsrdi: — To je prava človeška ljubezen! Ni še dolgo, odkar so tvoje besede Cvetäni darovale vse tvoje življenje, vsak utrip tvojega srca; rotile so se, da greš zanjo v ogenj in smrt. Prazne besede! Sedaj, ko ji tvoje pričanje pri sodišči vrne nedolžnost in pošteno ime, sedaj, ko grč za nje življenje, sedaj, ko vpričo sodišča utegneš tudi sam sebe oprati grozne sumnje; sedaj se malodušno upiraš in nje mlado, nedolžno življenje izpostavljaš smrti, samd da si ohraniš mršavo svoje bitje, dasi ti je potlej vse žive dni nositi na čelu obsodbo zaradi zavratnega umora! In drzneš se celd vprašati, kakd se ubožica zagovarja! —
—	Ne zamerite, gospod! To je bilo samd prvo moje Čustvo. Sploh sem takd zmeden, da nc morem več preudarno govoriti. Oprostite, če vam povčm, da nisem strašljivec in da sem že gledal smrti v oči. Saj sem se že dvakrat dvoboril z nabitimi samokresi. —
—	Res ne govoriš preudarno. Ako bi bil jaz človek — mladenič — in bi ljubil žensko, kakerŠna je Cvetäna, izvestno bi se sramoval, molčč zatajevati svojo ljubezen, dočim poudarjam srčnost, izkazano v surovem dvobojskem igranji . . . Vender poslušaj dalje. Cvetäna je v ječi in se zagovarja primerno svojemu položaju. Od začetka se je branila z iskreno resničnostjo duše, kateri je tuja vsa zloba. Samot-nost v ječi, strah, da se ji prisodi smrtna kazen, nedostatek spretnega tolažnika in prigovarjanje pristranskih ljudij, vse to vkupe neugodno vpliva na neizkušeno mlado žensko, kateri značaj Še ni utrjen. Sedaj bega med neobčutnostjo in obupom ter se odločuje, ali naj po nasvetu kratkovidnežev priznä očitano hudodelstvo, da si hlinčč resnico in kes morda otmč življenje in nemara še kdäj doseže pomilostitev, ali naj po glasu svoje vesti pretrpi smrt ali dosmrtno ječo kakor
mučenica za resnico in nedolžnost svojo. Zapuščena sirota sedaj omahuje med laŽjd in resnico, med prostovoljno sramoto, katera ji morda reši to Časno življenje, omadeževano za vse Žive dni, in med neprostovoljno sramoto, prlsojeno ji samd po človeški pravici, katera ji pa zagotovi v zameno za kratke dni zemeljskega življenja nerazkaljeno radost in večno opravičbo dnkraj groba. Zli duhovi nadlegujejo in zavajajo to rahlo dušo, in če Cvetäna obupa o zmagi resnice in pravice, onda je izgubljena in napdsled priznä vse, česar jo dolžč. —
—	Ni možno, gospod, da bi zašla od steze vesti in pravice! —
—	Sevčda, ker sedaj nimate več tistih tezalnic, katere so nekdaj rabili proti ljudem bolj krepkih in topih čutnic in še bolj topih nravstvenih nazorov 1 Cvetäna pa je rahločutna, blaga ženska v cvetoči mladosti, vzgojena ob bogastvu za življenje med omikano družbo in za bodočnost brez gmotnih skrbij. Nikoli ni mislila na življenske težave, na sovraštvo, na prevare in kovarstvo, na hudodelstvo, ječo in smrtno kazen. Nje sedanji položaj je mnogo hujši od nekdanje torture. V svoji samotnosti muči sama sebe do obupa, in ta muka omami človeka kakor vrtoglavica. Vrtoglav človek v omotici sam izpusti trdno svoje držalo, da se pogrezne v prepad, ko bi bil rešen, ako bi mirno mižal in se krepko držal z rokami. Omotica mu je tolikanj neznosna, da grč rajši v gotovo smrt, nego bi čakal počasne rešitve. Cvctana v neznosni duševni muki tudi utegne izpustiti držalo resnice in vesti, samd da se reši te muke, čim prej tem rajši. Nje usoda je naglo odločena, ako priznä, česar jo dolžč. In če ji je prebiti smrtno kazen, v sedanjem stanji bode želela rajši prej umreti nego pozneje . . . Ti, junak, iskal si zaradi manjše muke smrti v savskih valovih; sedaj pa pričakuješ, da bode rahlodušna, šibka ženska v hujši sili srčnejša od tebe l O človek, o mož I —
—	Pojdem, gospod, k obravnavi; toda prosim vas, idite z menoj, bodite mi zagovornik ! —
—	Vaše zakonike pač poznam bolje nego vaši sodniki in zagovorniki. Zagovarjati pa ne smem, ker nisem vpisan v imenik zagovornikov. Toda berem ti v oččh, da želiš prav za prav, naj grem jaz namesto tebe k obravnavi. —
—	Oh, prosim vas, gospod, s povzdiguj enimi rokami, bodite moj namestnik! Kar včm jaz, včste tudi vi; tudi vam je znano še mnogo drugega, kar bi bilo na korist meni in Cvetäni. Vas tudi nobeno vprašanje ne bode spravilo v zadrego. V zahvalo vam dam ... —
—	Kaj daš, siromak? Saj nimaš ničesar, kar bi ti ne mogel slobodno vzeti; vender pojdem namesto tebe k obravnavi. —
—	Kakö storite to, aH brez mene? —
—	Ne prav brez tebe, vender porabim samd slabšo polovico tvoje osebe. Izpolnila bodeva pogodbo, katero sva nekoč dogovorila v višavah nad Italijo. Pri obravnavi potrebujem tvojega obličja, tvo-jega jezika, sploh tvojega života, ker morajo sodniki videti, da stojiš ti pred njimi. Tačas bodeš ti slobodna duša brez telesa in radoval se bodeš slasti nadzemeljskih duhov. Jaz pa bodem nosil in Ščitil človeško tvojo kožo, ne da bi je izročil tvojim sodnikom. —
—	Doklej bode to trajalo? —
—	Začnč se takoj, če dovoliš. Treba je čim prej Cvetano potolažiti in poučiti. Učinek bode gotovo uspešen, ker bode mislila, da govoriš ti ž njo. Prestane pa tvoje breztelesje tudi v malo dneh. Ako sta oproščena, vrnem ti to krhko tvorivo, katero zovete život, Še tisti dan na tvojem domu in ti hkrati izročim Cvetdtio nedolžno in nad vse veselo. Ali če nista oproščena, kaj potlej ? Tebi brez težave oddam tvoje teld nekje v Ameriki ali v Afriki, kjer te ne doseže roka človeške pravice. Cvetdne pa ne morem nikamor premekniti, ker nimam oblasti do nje, dokler je čista nje duša. —
—	Pregovorite jo ali rešite jo proti nje volji 1 Ko bode združena z menoj, iz vsega srca vas zahvali za ta blagodušni čin. —
—	Pregovoriti obsojenko, da se odtegne prisojeni kazni, ali celd, da se sedaj odtegne zvršitvi smrtne kazni in vstopu v večno življenje samd zatd, da nekoliko časa pozneje nemara v grehoti ostavi to ničevo Življenje in se pogrezne v večno trpljenje, to bi bila velika zavedba nedolžne duše! Če pa jo otmem proti nje volji, bilo bi to veliko hudodelstvo. Sicer sem že rekel, da je brez nje volje ne morem oteti, dokler ji je duša nedolžna. Zatorej je nje rešitev negotova reč. —
—	Ako je vam negotova, onda mi je obupati. —
—	Pa pustiva Cvetdnino rešitev. Za namestek dobiš vdovo Ljudmilo brez težav. —
—	Nikar se ne šalite, gospod, z mojo bedo J Domotožje me tolikanj prevzemlje, in prva ljubezen se ponavlja takd silno, da bi dal vse za Cvetdnino rešitev. —
—	Zopet te gnusne, prazne besede! Kaj moreš dati? . . . Pač, nekaj pravic imaš do Cvetdne. Če mi jih prepustiš, deloval bodem lože. Torej premisli in odločil Pojde pa težko brez greha in hudodelstva. —
—	Ustopam vam vse svoje pravice do Cvetane,j da mi jo le privedete prosto in na varno mesto. —
—	Ali mi torej dovoliš, da pomandram duševno nedolžnost tvoje Cvetäne, samd da jo otmem kazni in jo privedem k tebi na varno mesto? Dobro preudari! —
—	Gospod, meni se kär vrti v glavi 1 —
—	Saj se ne mudi. Volja ti je prosta, premisli in potlej odgovori. —
Samorad se zamisli . . . Zrakoplov se nese pod nebom dalje, in Samorad gleda pod seboj lepo svojo domovino, svoj dvorec in Cve-tänin gradič v lepoti jasnega jutra; vidi tudi znano jetnišnico, v kateri obupava Cvetäna. Zdi se mu celd, da jo vidi na klopi visokoobzida-nega dvora, toda prav je ne more razločiti, ker ji je glava sklonjena. Napdsled izusti Samorad s tresočim glasom:
—	Mogočni gospod, ravnajte milo z menoj in s Cvetäno l Ustopam vam svoje pravice, kakor sem rekel. —
—	Dobro torej! Ako bode Cvetäna obsojena, dobim jo v svojo oblast, pogubivši nedolžnost nje duše, in rešim jo vse kazni tega sveta, naj moram razdrobiti ovire bodisi zločinoma. Potlej privedem tebi, obsojenemu hudodelniku, grešno, obsojeno hudodelko. To se zgodi v Ameriki deset dnij po obravnavi. —
Abadon se obrne in zamrmrä polglasno: — To je prava, zmagovita ljubezen! Zvršiti se smč hudodelstvo, zamoriti ljubljeni duši cvet nedolžnosti, samd da samec doseže svojo samico! Res globoko si padel, zarod Človeški! —
Potem se obrne k Samoradu, rekoč: — Vse je gotovo in dogovorjeno, samd daj mi še život! —
Abadon iztegne roko. Samorada hudo zaboli, po vseh udih, ali hipno prestane bolečina. Vpraša, kaj pomeni ta bol, pa več ne čuje svojega glasu. Zrakoplov naglo odhaja in se manjša. V njem se vidi jedino Samoradov život; ta je pa nem in negiben za želje svojega lastnika. —
(Dalje prihodnjič.)
Jasnemu nebu.
^Jasui nebeški obök,
Lepa je tvoja milina, Cdrobna tvoja modrina, Jasni nebeški obök.
Meni podoba se zdiš
V sanje, nad /.črnijo vznesene, Duše sladkd zatopljene Mčni podoba se zdiš.
Miro ljub.

Pogubni malik sveta.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci.
(Dalje.)
VI. Na Martu.
z tvojih poročil,« reče Sokrat, »vidim, da bode Zemljane še dolgo dolgo časa tepla šiba božja, predno dosežejo tisto srečno življenje, kakeršno uživajo, ne včm že, od  kdaj, prebivalci na sosednem planetu Martu. Škoda, ako bi ti ga tukaj opisoval s prazno besedo. Tam leži' še vedno tisti nebeški kamen ali aeorolit, kateri je padel na Zemljo pri Egospotami v mojem rojstvenem letu. Bodi nama voz do Martovega svetd, ki se ondu na nebu prijazno leskeče v rdečkastem svitu.«
Toliko da Sokrat izpregovon', že sediva na veliki, Črnikasti skali, podobni železni rudi, ki leti z nama takd hitro po vsemirji, da se kar iskre prašč okolo naju. Oziraje se na Zemljo, vidim je čimdalje več, dokler nc ugledam cele polkrogle. Ali je bil to razgledi Ves svet okolo tečajev je bil odet z ledom in snegom, druga plan pa je bila večinoma pokrita z morjem in razkosano kopnino, katere je bilo veliko več na severni strdni nego na južni. Hitro so tni izginila manjša in večja mesta, izginile vsakeršne reke; velika jezera in manjša morja niso bila videti večja nego modre lise ali vodotoki. Suha zemlja, nekoliko v rjavkasti, nekoliko v zelenkasti obleki, bila je videti, kakor bi vsa razdrapana plavala po sinji planoti velikega morja! Tedaj pa so se dvignili oblaki z Zemlje, prepregli obnebje in zakrili Zemeljski planet z belo odejo. Cim bolj se je zaradi večje razdalje manjšala Zemlja, tem bolj belkasta je prihajala nje krogla.
Ko dreviva mimo Lune, izpreminja se vse; Luna kaže nekakšno pusto in skalno Zemeljsko lice, Zemlja pa plava po obnebji kakor velikanska luna. Začetkoma se razliva od nje nekova mesečna svetloba; čim bolj pa se odpeljavava, tem bolj se krči nje obseg in tem bolj se gosti nje svit.
Toliko da se nekoliko zagledam v rdečkasti Martov sij, ki se nama navidezno približuje iz nebeških prostorov, že me vzbudi Sokrat, rekši: »Sedaj se ozri nazaj na Zemljo!«
Ozrem se. Kje pa je? Oh, tam-le, toda takd je majhna, da ni videti večja, nego se vidi z Zemlje zgodnja danica. In svetila se je Zemlja z vso svetlobo svojo, združeno v jedni točki, takd živo, kakor
se najlepše sveti Venera na Zemlji, skoro ko mine mrak po solnčnem zatonu. Iz mojega rojstvenega plančta se je naredila lepa zvezda.
»Sedaj pa pazi na Marta in njega obnebje; skoro bodeva pri njem.«
Pogledam proti Martu in ostrmim. »Pa ne da bi me bil za včdel?« vzkliknem ves iznenädejan, »ne zdi se mi, da bi bil to nov svet; do malega vidim tisto lice, kakeršno mi je kazala Zemlja, predno se mi je skrila za oblaki!«
»Noč je, in temä te moti; razloček spoznaš nekoliko pozneje, ko stopi solnce na obzorje. V tem pa porabi čas in ozrl se po Marto vem obnebji.«
»Kaj je to? Ti si bil in ostaneš šaljivec! Sedaj vidim še natančneje, da bi me rad zmotil. Ali nisva zopet nad Zemljo? Kaj pa da ne! Glej, tam na severni sträni stojč kriva kola ali včliki voz, tam proti jugu Jakopova palica; nad nama pa se razteza Rimska cesta. To je zgolj tisto nebd, kakor je na Zemlji.«
»Le počasi,« reče Sokrat. »Ondu je lahka meglica, tja poglej!«
Pogledam, kar se prikaže prijazna lunica izza megle na jutranji
sträni.
»Sedaj pa se ozrl Še proti večeru; tudi ondu se razbegava po-nočna megla Martovega nebä.«
»Kaj, ali ne stoji tam za megleno razpoko druga lunica? Res je, ščip je, ona pa je ob krajci. Kaj takega pares nikoli ni videti na Zemlji!«
Dočim strmim v krnici in njiju sijaj, dviga se solnce na vzhodu. Ne mine Še dobro jutranja zora, že razliva solnce samo svoje žarke po vsem obzorji.
»Rekel sem, da ne sodi prehitro,« mčni Sokrat. »Kaj pa sedaj praviš, če primerjaš ta svet staroznani Zemlji?«
»Oj, to ni moj rödni svet, to se prčcej vidi! Res, tam okolo tečajev je vse zmrzlo kakor na Zemlji, na tečaji pa vidim prosto morje. Pa ne, da bi tudi Mart imel svoje? Saj seza ogromna večina ledü in snegä tja po tisti sträni, kamor seza suha zemlja najdelj od polutnika.«
Resnično, to ni Zemlja, to je nov sveti Prijazni solnčni svit mi razkazuje Martovo obličje, in lože, nego stoječ na Zemlji pred slikano mapo, razločujem slčharne posamičnosti. Pod mano se razprostirajo morja in kopnine, otoki in jezera, zemeljske in morske ožine, snežniki in ledeniki. Najbolj pa se ločita Mart in Zemlja v tem, da sta kop-nina in morje razdeljeni do cela drugače. Suha zemlja na Martu ni
razdrapana takd silovito, niti takd razcepljena v polotoke kakor na Zemlji. Na Martu se razprostira suha zemlja v podobi širokega pasu ob sredi Martove krogle. Na severno stran seza nekoliko dalje od polutnika, vender ne popolnoma celi dve tretjini vse razdalje od severnega tečaja. Sredozemeljski Martov pas leži torej iz večine pod najgorkejšim solncem. Površje tega pasu prerezujejo semtertja mogočni morski toki, kateri držč vsi razven jednega, gredočega vzporedno s polutnikom, počez preko pasu suhe zemlje, takd da se vežejo ž njimi vode severnega in južnega velikega morja.
Spoznalo je moje okd, da ni laž, ampak resnica, kar nam je na Zemlji v Martovo mapo narisal Schiaparelli, sloveči zvezdoznanec v Milanu. —
V	Martovem ozračji se nama užgč voz od hitrosti in drgnjenja. Najino sedalo, metcoriška skala, spomni se nekdanjega svojega Žiga, izpremeni se v utrinek in se razpoči, da se na vse kraje zaprašč iskre od nje.
»Nama, neizgornima duhovoma, ogenj ne Škoduje,« dč Sokrat. »Vse bode po volji, ako nama le stari moj bog Zen podeli vidno teld, martovčansko obleko, tebi pa še posebe dar, da bodeš umel tukajšnji jeziki«
V	tistem hipu se tudi že izpremeniva v vidna človeka. Zdajci vidim, da se nama nekaj bliža po zraku: zračna ladja je. Martovčani na ladji naju ugledajo, in hipoma jih pet zleti proti nama. Kakor amerikanski orel kondor, ki zgrabi, vzdigne in odnese po zraku ovco ali zver, takisto naju zgrabita dva neznano močna možd, I kar in Dedal, vsak po jednega, in naju odneseta v ladjo, ki plava v tem času mirno dalje po zraku.
»No, pozdravljen nam, prijatelji Dolgo časa smo te pogrešali.« Takd nagovori Sokrata krmar na ladji, ko spoznä svojega starega znanca in prijatelja. »Povedal nam bodeš kaj več, kadar utegnemo, sedaj pa se mudi.«
Po meni ni vprašal nihče, dovolj jim je bilo, da je dejal Sokrat: »Tovdriša priporočam izredni gostoljubnosti vaši.« Prijazno so se ozrli näme in prikimali.
»Spodobilo bi se,« reče Sokratov prijatelj, »da bi vama takoj postregli s toplo kopeljo, toda oprostita, dobita jo šele na tleh. Nas priganja namreč sedaj druga skrb. Dolgo smo pazili na utrinjavke, sedaj je pa ravno pred vama jedna švignila' mimo ladje; nekaj drobiža smo ujeli, večji aeorolit pa je treščil na tla, dobro, da včmo, kam. Le pojdimo pdnj.«
Ni še izgovoril, že se je obrnila ladja pod njega krmilom in hitela proti tlom, tja, kamor je padel aerolit. V tem pripoveduje Sokrat, kar vd o tem aerolitu. Pravil je, da je padel nekdaj pri Egos-potami na Zemljo. Ondu se je tolikanj silno zarinil med skalovje, da ga nikakor ni bilo moči najti. Ko ga je od svojega nekdanjega boga Zena izprosil za voz, da bi se midva prepeljala na Mart, našel ga je, toda od silnega tlaka se mu je ob kraji prirasla Zemeljska skala, takd da se je velik kos te skale odtrgal z aeorolitom, ko ga je izpulil iz tal.
»Ali bode to veselje,« reče Martovčan, »kaj takega še ni b'\\o na Martul Če je takd, in porok nam je tvoja beseda, gledali bodemo na Martu skupaj združene prsti treh svetov: aerolit ali kos razdejanega svetä iz visokih prostorov, odlomek skale, kakor praviš, sosednega plančta Zemlje, in tikoma teh tujih tvarin tudi prst in tvarine našega domačega plančta Marta.«
Približuj č se tlom, nisem se mogel nagledati prekrasne krajine na široko razprostrtem suhem kotu med velikanskima morskima tokoma. Koliko prijaznejše lice mi je kazalo Martovo površje od dnega suhe Zemlje 1 Ves ta kraj - Sokrat ga je imenoval Novo Pelopo-nezijo — ni imel ničesar dne divje romantike, kateri se čudijo Zemljani v Švici. Tu ne vidiš snežnikov, niti sivoskalnih strmin in le malo nc previsokih in tudi ne robatih gora, obraslih z lesom; vidiš pa dosti voda in mnogo rek po zelenih dolinah. Dosti je ravnega plodnega polja, katero meji ne prebregovit svet. Kjer so večji bistri studenci in večje reke, vidiš vse polno vrtov z obilim sadjem in po njih prijazna selišča. Teh pa je toliko skupaj kakor skoro nikjer na našem domačem svetu. To morajo biti srečni prebivalci, zakaj lepo obdelane njive se Širijo okolo selišč. Za rodovitim poljem, na katerem lahka sapa pripogiblje bogato klasje, stojč po ravnini in bližnjih bregovih bukovi in smrečji gozdi, na solnčnih goricah pa rase trta.
Vsega zamaknjenega v ta rajski prizor me vzdrami Sokratov klic: »Stopimo z ladjel Tam vidiš dna Martovčana, ki sta naju prej ujela v ptičji obleki.«
Res sta zletela z drugimi tovariši tjä, kamor je padel aerolit. Sedaj migata z rokami in naju vabita, naj gremo za njimi. Ko do-speva do njih, stojč kakor straža okolo razsutega kamena. »Hitro, hitro, podvizajte se!« Res je bilo treba hiteti; večji kosovi aerolitovi so bili Še takd razgreti, da se je kar kadilo od njih, dasi so precčj globoko tičali v tleh.
Vprašam se natihoma, kaj sedaj. Ali ne bodo pozvali k takd imenitnemu prikazu učenega geologa? Ko takd premišljujem, ukaže
krmar naše ladje, naj mu postavijo mizico in prinesd z ladje risäla in česar je še treba. Natd zabeleži vse, kar se mu zdi zanimljivega o aerolitu, nama pa reče: »Če nerada počakata konca mojih poslov z aerolitom, pa stopita v bližnje selo, da käj dobita. Ti Sokrat, včš, da pri nas ni treba obosa, brez katerega, kakor si pripovedoval, na Zemlji še duša ne pride iz lepa v večnost U
Ko se krmar takd pošali, pogleda me Sokrat, češ, ali odideva ali ostaneva. >Saj včš, da nisem lačen na telesi kakor ti ne,« odgovorim mu; »vedi pa takisto, da se ne ganem, predno ne pozvem vsega, kjerkoli bi bilo pozvedeti käj novega na tem planetu.«
Zdajci pristopijo dni trije možjč, ki so se prej ločili od nas. Prvi s perutnicami pod levo päzduho prinese v desnici cel šop živih ptičev, katere je nalovil, frčč po zraku. Drugi z nekakšno puško preko rämen drži zajcu podobno žival v rokah, zraven njega pa teka prav naš domači pes, ki verno gleda na plen svojega gospoda in miga z repom. Tretji nosi čez räme na drogu mrežo, pod desno päzduho pa podolgast ribiški sodeč poln rib. To vidčč, veli krmar, naj grč še jeden po dobrega vina na bližnjo gorico v närodno klet; tukaj da je ključ, naj le preskrbi dosti starine. Vindgradnik z bližnje gorice pristopi, vzame ključ, opaše si obleko s perutnicami, pa kär sfrčf in naravnost na gorico. »Sedaj pa vama ni treba nikamor,« reče krmar, »kuhar na ladji bode skoro pripravil toliko, da se okrepčata.«
Natd veli toväriSu, naj mu prinese drobnogled in ga postavi na mizo, da bi na aerolitiškem pesku in prahu ogledoval to, česar ne more spoznati prosto okd.
Marljiveje bi pri nas na Zemlji razven denarja ne pobirali ničesar, nego so Martovčani nabirali razbite kosce aerolitove in njega prah. Krmar jih je bil videl že mnogo, ali nikdar ni znal, odkod se je pripodil aerolit; sedaj pa je včdel, da sta tukaj združena dva aero-lita: svetovni in Zemeljski. Izmed večjih kosov so se dali käj lahko razločiti <5ni, ki so došli iz vsemirja, in tisti, ki so se utrgali od Zemeljske skale. Dasi se je le-tä nekoliko osmodila, vender sva s Sokratom dobro včdela, kaj prihaja od Zemlje in kaj ne. Tudi krmar in njega toväriS sta dobro poznala svetovni drobiž, Zemeljskih tvarin pa nista imela nikoli takd blizu pred seboj. »Kolikokrat,« dejal je krmar, »premišljala sva in se menila, da ima Zemlja bržkone nekaj jednakih tvarin kakor Mart. Toda kaj prazno ugibanje — tukaj so pristopile tvarine sämel«
Ostanki Zemeljske skale, ki se je bila razpočila šele v ozračji Martovem ali pa takrat, ko je padla na tla, bili so v notranjem telesi
še takö neizpremenjeni, da je krmar kar hitro včdel povedati, na katerem hribu se dobiva tisto kamenje na .Martu. Zdajci se spusti jeden tovarišev v ptičji obleki v zrak in naravnost na tisti hrib, pobere kamen in ga takd hitro prinese na ogled, da v tem še aerolita nismo utegnili pregledati na vse strani. Da povem resnico: Martov kamen je bil čez in čez takšen, kakor bi bil šel pdnj na Zemljo in bi ga bil ulomil od tiste skale.
Ko stopimo k aerolitu vesoljnih svetov, reče krmar, da je kaj takega Martovčanom dobro znano, in obeta, da nama pokaže jednake aerolite, katere hranijo v svojih muzejih. »Dokazalo nam je natančno preiskovanje na proste oči, z mikroskopom in kemiškim razkrojem, da nima aerolit nikdar v sebi prvine, kakeršne bi ne imel Mart, in da sta v njega truplu vedno nad dve tretjini Martovih prvin. Vse to pa priča, da so si svetovi, bližnji in daljni, vsi sorodni- po svojih prvinah in tvarinah.«
»Meteorno kamenje,« nadaljuje krmar, »ki pada iz utrinjavk na Mart, ni drugega nego ostanek razbitih svetov. S takimi je napolnjeno vsemirje, po katerem plavamo s svojim osolnčjem. Aeoroliti nam torej kažejo, da se prvine Martove in Zemeljske ne dobivajo samd po planetih našega osolnčja, nego tudi po drugih solnčnih krdelih, ki so oddaljena na lučne veke. Vse tiste tvarinske moči, ki ustvarjajo rednost in lepoto našega svetä, vse se dobivajo tudi po svetovih dnkraj osolnčja. Porok temu so premnogi kristali, katere smo dobivali po notranjem telesi aerolitov. Kdor ne verjame, pristopi naj k mikroskopu. Tukaj pa odbijem vpričo vas kos starega aerolita, ki je pri Egospotami padel izpod neba; prah, sdsebno tega, ki prihaja iz srednje razpoke, dam pod mikroskop. Mnogo kristalov je videti, le poglej l«
Ji
»Res da jih vidim take, kakeršni so dni na odlomku kamena, prinešenega z gore. In še nekaj drugih je videti — kaj pa so ti jako svetli in simetriški kristalci?«
Krmar pogleda in se začudi, rekoč: »To je prav, da vaju lahko slučajno prepričam, odkod prihajajo demanti, katere ogledujemo tukaj. Znano je nam, ki smo vajeni raziskovati tvarine aerolitov, da so v njih razven drugih kristalov tudi demanti. Iz teh nahajališč in iz težav, ponarejati demante, prepričali so se prirodoslovci, da je demantovo stvarjenje združeno z rojstvom in koncem svetov! Zakaj tista ogromna vročina, bodisi ob njih porodu, bodisi ob njih konci, kadar so vsakeršne tvarine v silnem ognji, izčistila je ogljik; dni orjaški tlak globoko pod tlčmi pa ga je stiskal takd silno, da se je ohladeli ogljik
zgostil in uledil. — Vam, pričam o izviru in propasti nekdanjega vašega svetd, pa bodi večni pokoj v našem muzeji!«
Rekši spravi aeorolite varno v skrinjico.
»Prirodoslovje sicer ni moja stvar,« povzame Sokrat, »iskal sem le pojmov lepote in modrosti in vsega, kar je resnično in pravično. Toda prepričal sem se, da je red prvi zakon, na katerega se opirajo vse kreposti človeške. Domišljam si torej o vaših prirodnih moččh, katere izvršujejo, kakor smo ravnokar slišali, svoj posel zvesto v najstrašnejših dobah, da ostajajo vedno in povsod zveste služabnice svojega namena, katerega jim je naložil Stvarnik od veka do veka. Kje dobiš posla, da bi še ob pogubi ne pozabil svojih dolžnostij!«
»Redstvo je zakon združevanja atomov ali najmanjših — po naših mislih nerazdelnih — prvinskih trohic tukaj na Martu. In glej, jednako redstvo ti razodevajo prvine kjersibodi na svetovih v brezkončni dalji, in razodevale so jih, kakor nam pričajo tuji aeroliti, pred tisoč in tisoč milijoni leti, takrat ko so bili ti aeroliti še združeni s svojim svetom, kakor je Martovo skalovje združeno s svojim. Isto redstvo prirodnega delovanja se ti oznanja povsod. Ali ne hiti priroda, kakor bi ne mogla učakati pomladi, že pozimi delati ledenih cvctic po oknih v naših sobah? Kakor bi se ji sanjalo o rajskih slikah prihodnjega rastlinstva, katero obrodi spomladi! Jedine skrivnostne moči, ki silijo prirodo na Martu in — kakor vč povedati Sokrat — tudi na Zemlji k umetnim prirodninam, morajo se pojavljati po vseh drugih svetovih. Torej ni drugače možno, nego da ima pri-rodino delovanje, nje učinkovanje in porajanje bodisi rastočih, živih ali neživih stvarij, povsod sorodne in toli jednake oblike, kolikor dopušča dotično razmerje toplote, luči in ozračja tistega svetd. Torej ni dvojiti, da bi se vsak svet ne odičil z vsakeršnimi rednimi oblikami Žitja, kadar doseže stanje, primerno porajanju.«
»Rdečica me oblije vsekdar,« izpregovon' Sokrat, »kadarkoli se spomnim, kakd drzno smo svoje dni zahtevali na Zemlji, naj bi bil Zen vse, kar je na nebu in na Zemlji, ustvaril zaradi človeka in njegovega svetd. Žarečemu solncu ni bilo drugega posla nego ogrevati in obsevati Zemljo, Luna ni bila drugega nego ponočna svetilka, svetle zvezde pa so bile ustvarjene samd zatd, da so dičile nebd in razveseljevale človeško srce l«
Potolažim ga, rekoč: »Vam starim Grkom ni bilo kaj zameriti takih mislij! V tistih dneh še niste včdeli, kakšna podoba je Zemlji; vam je bila Zemlja plošča, plavajoča na brezkončnem morji. Kaj malo mdž jo je jelo spoznavati za to, kar je, za okrogel svet. Do-
mišljali pa so si -najizobraženejši näroclje, razven nekaterih vaših modrijanov, da sloni Zemlja .na velikanski kornjači ali na hrbtu velikana Atlanta l Saj še ni dolgo temu, kar so celd učenjaki sploh verjeli Aristotelu, kateri je naklonil Zemlji mirno stališče sredi ncbä. Sram bi pa moralo biti po pravici omikanih naslednikov Kopernikovih, kateri je prvi rešil čast in vrednost božjega stvarstva. Spoznal je Kopernik, da Zemlja ni drugega nego majhna podružnica obširnega osolnčja. Sedaj pa vč vsakdo, kdor se ne brani vednosti, da je Zemlja, takisto Mart, vsak planet zäse, le trohica prahu proti veličastnim zunanjim svetovom in solncem.«
»Kaj,c začudi se krmar, »ali je mogoče, da celd v poznih So-kratovih dneh Zemljani še niso spoznali stvarstva? Kakd pa, da ste se takd zamudili r Mi na Martu bi celd več ne pomnili, kdaj se je to razjasnilo pri nas; pred koliko in koliko stotisoč ali milijonov naših let so Martovčani spoznali stvarstvo, tega bi nihče ne včdel, da nimamo posebne knjige .Svetovne Vesti', ki nam je sveta zaradi svoje starosti.«
»Ker se ravno dotikamo svetoznanstva, prosim, oprostite mi, da vprašam, kakd merite čas na Martu?«
»Vsak Martov obhod okolo solnca,« odgovori krmar, »imenujemo leto. Maitovo leto Šteje 668V3 dnij. Dan na Martu je dolg 24 Zemeljskih ur in 39 minut. Da se ne motiš v pojmih, ki so morda vam Zemljanom menj znani, naj pristavim, da pride Mart vsako svoje leto jedenkrat okolo solnca in da se zavrti vsak svoj dan jedenkrat okolo samega sebe ali okolo svoje osi. — Solnčni sij deli dan na dvoje: na noč in na svetlobo ali dan v ožjem zmislu. Povprek jemljemo oba dela jednako dolgo. Pdldne ali beli dan od solnčnega vzhoda do zapada ob jednakonočji delimo na deset Martovih ur.«
Rekši seže v žep in potegne iz njega uro, rekoč: »Poglej, sedaj ravno mine tretja ura denašnjega belega dnč.« — Kaj ugledam na kazalu? Po večjem krogu nad številkami stojč naša Lunina znamenja: Lunin srp, prvi krajec, ščip, zadnji krajec in mlaj. »Kaj pa pomenijo ta znamenja?«
Krmar pokaže na bližnjo Martovo luno, rekoč: »Glej tam-le lunico; kar ti kaže tukaj kazalec, to vidiš, če pogledaš na lunico. Kaj ne, prvi krajec je? Pri nas je vsakdo izza mlada takd vajen izpre-minom lunine svetlobe, da mu pri jasnem obnebji nikdar ni treba pogledati na uro: lunica na nebu ga spremlja, najsi grč, kamor hoče, in nosi za njim časovno in dnevno mero zanesljiveje, nego ti jo naznanja žepna ura, katero käj rada zadene ta ali dna napaka v kolesji.
Lunine ure pa ni treba nikdar popravljati; grd ti dan za dnevom, leto za letom po jednakem svojem zakonu, odkar pomnijo MartovČani.«
»UstrežeŠ mi,« odgovorim radovedno, »ako izpregovoriš o tem zakonu. Glej, na Zemlji se hvalijo zvezdoznanci, da poznajo pravi zakon gibanju vseh svetov, ker vedd natanko preračunjati mrak in druge prikaze. Večina učenjakov si celd domišlja, da se jim razodevajo skrivnosti, kakd so se planetje porodili iz solnca. Ta domišljija je znana kot Kant - Laplacova ideja ali tfcorija. Prvotna plinova krogla orjaškega solnca, ki se je začetkom stvarjenja našega osolnčja raztezala tja dnkraj Neptunovih meja, vrtela se je, kakor trdč, hitreje in hitreje. Narastala je brzina metu in ž njo tudi sredobežna moč tolikanj, da se je nad polutnikom utrgal s solnčnega telesa plinov pas. Le-tä se razdrobi na več kosov, ki se pookroglijo. Sčasoma se te krogle združijo v večjo kroglo, in to je porod plinovega plančta. Planetje se gibljejo po tisti sträni kakor njih mäterina solnčna krogla in se vrtč jednako hitro kakor solnčno površje tam, kjer so se ločili od njega. Potem se krčita novi planet in solnce; vsak posebe zmanjša svojo kroglo. Končno se popolnoma ločita, in vsak plava zäse po vesoljnem prostoru. — Da se res godi kaj takega ob porodu planetov, to pričajo posebni poskusi. V pripravni tekočini, v kateri obvisi na sredi krogla olja, vrtč to oljnato kroglo okolo nje osi čimdalje hitreje, dokler sredobežna moč od nje ne odtrga pasu, ki razpade v kosce in kroglice. Torej, pravijo, potrjuje poskus, kar uči teorija. Ali Martova bližnja lunica, imenovana Phobus, dela jim res veliko preglavico. Nje tek namreč nasprotuje tej teoriji, ker se celd trikrat hitreje vrti okolo Marta nego Mart okrog svoje osi! Torej jim je lunica Phobus grozna upornica, ki preti podreti nauk Kant-Laplacov.«
»Prav je takd,« pristavi krmar, »naj jih Phobus le opominja njih zmote! Takšen v resnici ni porod planetov, nikakor nel Ali na Zemlji zvezdoznanci ne poznajo plančta Saturna in mogočnih krogov okolo njega ? Kadar bodo umeli, kaj so ti krogi in kaj pomenijo njih razpoke, takrat pač spoznajo resnični porod planetov, ako ga ne spoznajo že prej. No, morda se pogovoriva kesneje še käj več o tem.«
»Zdi se mi, da umejete vi Martovčani marsikaj bolje o stvarstvu nego mi na Zemlji! Kaj pa vam je znano o starosti planetov, in sicer o starosti Marta in Zemlje? Radoveden sem, ali se vaše znanje ujema z našim. Nam je dokazoval A. Ritter, da se solnce dandanes še vedno močneje razgreva, ker se krči; površne plasti namreč pritiskajo na spodaj ležeče, in takd rase toplota. Nje je toliko, da se je komaj peti del izžariva po vesoljnem prostoru, ostanek pa čimdalje bolj
ogreva solnčno tel<5. To bode trajalo, dokler ne prestane skrčevanje. Potem nastopi ohlajanje, kakor se je godilo in se še godi na Zemlji. Vzpričo takega skrČevanja se skrajša solnčni premer vsako leto za 92 metrov. Ko se je Zemlja porodila iz solnca, tedaj se je solnčno teld zadevalo ob Zemljo. Sedaj se je pa že tolikanj skrčilo, da se mu je površje odtegnilo od Zemlje malone za 20 milijonov milj. Iz navedenega letnega skrčevanja in iz te razdalje je preračunjal Ritter, da se je Zemlja pred 48 milijoni leti porodila iz solnca 1 Najmenj 48 milijonov let šteje torej Zemlja; poznd se ji pa starki tudi na zgrban-čenem obrazu nje silna starost. Po jednakem računu bi bilo vašemu Martu že nad 53 milijonov let.«
Natd reče krmar: »Sokrat je po svoji zemeljski smrti obhodil veliko svetov do Stvarnikovega prestola; predno ti razodenem svoje znanje, mika me slišati, kaj vč on o starosti svetov. Ti, Sokrat, nisi samd videl toliko velikih mest in tujih närodov, kakor so se hvalili Homerovi očaki, užival si celd srečo in veselje, da si ogledoval stvar-jajočega Boga, ondu v silni razdalji, kjer se iz kdosa pokončanih svetov porajajo novi svetovi. — Kaj si tam slišal o starosti svetov, kaj o starosti Zemlje in Marta?«
»Z Zenom nisva izpregovorila nI besedice o tej stväri,« odgovori Sokrat. »Bog ne pozni! starosti — njemu je sedanjost vse, kar je bilo, kar je in kar bode.«
»Kaj pa,« vprašam sedaj jaz, »ali sta se morda z nebeškim ključarjem, s svetim Petrom, käj menila o tem?«
»Tega ne; zvčdel sem pa od njega, da je bil svoje dni preprost ribič in da se razven s svojim poslom — ključi do nebeških vrat ne mirujejo nikdar — ne bavi z ničemer takd rad kakor s spomini na tiste srečne dni, ko sta on in njega gospod Bog potovala po zemlji. Kar povedati ne more, kakd dobro mu dč to, kar je takrat storil dobrega svojim bližnjikom. Ničesar ti torej ne včm naznaniti o starosti svetov; toda če ti je prav, pa povej ti, krmar, kaj včste na Martu o starosti svojega in našega svetä.«
Krmar odgovori: »Mart Šteje naših 50 milijonov in Zemlja naših 56 milijonov let.«
»Evo ti!« vzklikne Sokrat, »takšni ste matematiki 1 Včm, zakaj se ne ujemajo vaši računi. Ko sem iskal pojmov lepoti, pravici, resnici in drugim krepostim, kolikokrat sem pač zabredel! Okolnosti, vzroki, učinki in nazori vsak po svojem izpreminjajo misli o jedni in tisti stvdri, da se našemu duhu malone nikoli ne razjasni pravo notranje bitje. Pri vaših računih pa tudi brez pojmov ne dobite podlage, da
bi se opirali nänjo, torej nič ložjega, nego da se zmotite, posnemaje okolnosti po svojih računih. Kdor pa zida na količkaj drugačno podlago, sklepa povsem drugače.«
Sokrat še ne zvrši svojega modrovanja, ko zapazim, da krmar rahlo zakliče: »Hermes, ali je vse pripravljeno?«
»Radostno ju bodo vzprejeli,« slove odgovor.
Sedaj pristopi krmar, rekoč: »Oprostita, telefoniral sem srenj-skemu očetu, da je prijatelj Sokrat s tovarišem med nami. Odgovo-rivši vaju je pozdravil v svoji občini in naznanil, da sta občinska in njegova gdsta, dokler vama bode drago. Pričakuje, da prideta z nami k njemu na obed. Zajedno vama naznanja, da ima Sokrat s svojim tovarišem vred staro svojo pravico, katero je užival že prej, kadarkoli se je mudil na Martu, pravico, da smč po vseh närodnih društvih in zavodih, po vseh närodnih gostilnah in skladiščih ustrezati slčharnim potrebam svojim. NaproŠena sta tudi, da vzprejmeta iz mojih rdk vsak svojo nakaznico, kateri se pozneje prilepita vajini fotografiji. Ničesar ne sumnjata, da vaju misli kdo zalezovati: prosta sta na vse kraje, pri vsakem poslu, kakor so prosti vsi Marfcovčani, ali ker sta tujca, nič ne Škodi, ako bodeta srčno priporočena posebni naklonjenosti in gostoljubnosti vseh prebivalcev. Izvolita si, kar vama je ljubše, ali se odpeljemo z vodno ladjo po morji ali pa z zračno po višini; leteli ne bodemo, ker še nista vajena. Priporočam pa,« nadaljuje proti Sokratu, »da bi se peljali po zraku; veslal bodem takd, da bode tvoj toviriš, ki še ne poznä polja na Martu, lahko hitro ogledoval, kakd imamo obdelana polja in kakd razdelujemo stanovališča in selišča po svojih vrtčh.«
Vsi stopimo torej na zrakoplov, ki se dvigne kakor rahlo plovčč ptič visoko proti solncu. Ponudijo mi razpetega platna proti solncu, ali bolj vročega solnca smo vajeni na Zemlji, in razgled je takd lep, da si ne želim nobene strehe. Kakšna krasota povsod 1 »Tukaj nekoliko počijmo, ako je mogoče,« rečem krmarju, »rad bi se ozrl po vsem obzorji, meni neznanem.« Zdajci se dvigne ladja više. »Dobro.« Že se mi odpira brezmejna, nekoliko hribovita pokrajina. Samd proti severni sträni jo po nekod zapira nevisoko hribovje, proti jugu pa se širi do morja, in razgled seza po morji do sinjega nebä. Prešinejo me neizrečna čustva brezkončne prirode, obhaja me zavest skrivnega veličastnega bitja, katero vlada po vseh svetovih z večnimi svojimi zakoni ter ohranja vse te nepopisne krasote!
»Ali naj si ogledamo naše kraje tudi bliže U vpraša krmar. Nezmožen govoriti samd prikimam. Zrakoplov se približa tlom. To niso
več 6ne paše tam na vzvišeni planjavi, kjer smo prej počivali; čim dalje rodovitejše njive, lepši travniki se vrstč pred nami, med večjim poljem pa zelenč posamični gozdiči. Po mejah ob njivah je vse zasajeno s sadnim drevjem. Ali kakšno drevje je to! Bodisi bukovje, smrečje ali druga listovina in sadje — vse je tolikanj višje nego na zemlji, da povsod iščem gozda pod gozdom l In glej ondu, kamor se bližamo, valovito širjavo na primorji! Kakd idiliško so po nji razdeljene vasi! Prelepi vrtovi se dotikajo vrtov, poslopje pa se nikjer ne naslanja ob sosedovo, nego bele hiše gledajo posamič iz zelenih vrtov. In kakd snažna so vsa pota med pohištvi in vrtovi 1 Zraven pa je vsa naselbina do cela preprežena z bistrimi studenci, vodotoki in vodami. To je izvestno bogata dežela! Dvojiti ni, da bi ne živeli tukaj srečnejši ljudje nego na Zemlji!
(Dalje prihodnjič.)
Drobne pesmi.
Xi li'ija nadzemsko čista, Odsfcv nebeškega krasu ! Na tebe ni še pala slana, In piš ostfl ti ni cvettf .
Razcvela mi je nada v srci,
Zveneti morala je spet; V usode knjige sklep je pisan, Za mčue ni pomlddni cvet!
Vprašal nisem, če me ljubiš, Vprašal tc ne bom nikdrir; Nem upiram pögled vate, Nemo nosim v srci žar.
Zaman ljubezen moja, Zamdn je za vselej; In vender ljubim tebe Srčneje še ko prej.
3-
Daleč v sivomračnem gozdu Skrito rase diven cvet . . . Tajna je ljubezen moja, Čar, nikomur razodet.
Sreč mi več ne tipa, Sreč ne koperni; In vender še gorkeje Za tebe mi gori.
Željč in nade m dni Uničil je vjhdr; Ljul>ezni pa ne more Zatreti mi nikdrir!
Rädinski.
O pomenu naših krajevnih imen.
Sestavil Evgen Lah. (Dalje.)
IV.
Joda pustimo nekdanje ekonome in vprašajmo se rajši, i kakšne so bile nekdanje rastline in kaj vse se je pridelalo ?
Imele so že takrat korenine in stebla, o čemer nam pri-j Čajo vasi Veliki in Mali Koren, Podkoren, Korenika in Steblo.
Njive niso bile vedno le čiste njive, travniki tudi ne čisti travniki; časih se je zmotil med nje kak grm (vasi Grm in Grmole). Toda teh grmov so se takoj okoristili; rezali so si palice (vas Palčje), ki so jih rabili za različne namene. Jednega teh namenov nam pa označuje vas Butoraj, rabili so jih namreč za butare, drugega pa zvemo, če pomislimo na leskovko. Na zemlji ni nedostajalo trnja. O tem nam pričajo kraji Veliki in Mali Trn, Trnje, Trnovo, Trnovec, Trnovica, TmovČe in Trnjava in koj ob kranjski meji kar cel gozd trnja Trnovski gozd. Tudi osata in plevela je moralo biti dosti, sicer bi ne bilo treba toliko trebiti in čistiti (Trebnje, Trebce in Trebivnik, Trebelevo in Tre-belno).
Najvažnejši poljski pridelek je bilo gotovo že takrat žito, le s tem razločkom, da niso poznali še toliko vrst. Znana jim je bila pač pšenica (vasi Pševo in PŠenična -polica), oves (OvsiŠe) in ajda (Ajdovica).
Od travnikov so dobivali travo (vas na Kočevskem), s katero so gotovo že takrat krmili svojo živino. Kosili so pa tudi že dvakrat in so prav redno že takrat imenovali jedno košnjo send, drugo otavo, kar prav jasno kažejo kraji SenuŠe, Senožet in Senožeče na jedni, Otave, Olavica in Otavnica na drugi strdni.
Poznati so morali pa tudi že proso, sicer bi ne bili jedli še kaše (vas Kašca).
Ajda in kaša, kje pa je zelje ? Saj pravi vender že Vodnik :
»Na igatuih tropine, pa kislega zelja Bob, kaša vse mine, ko pridem od dela.«
Saj je tudi kranjsko zelje jedno najimenitnejših, kar bi gotovo ne bilo, da nima za sabo starodavne minulosti. Iz tega umovanja in iz te zadrege nas rešita vasi Zelno in Zelnik. Kar je Kastorju Poluks, to je zelju repa. Tudi kranjska repa slovi, sdsebno dna iz loške in kranjske okolice. Da je tudi repa že poljski veteran za Kranjsko,
to nam svedočijo vasi Repce, Repnje in Reparje. Krompir sevčda še ni bil znan, ker se je na Kranjskem kakor povsod drugje udomačil šele pozno. Priljubljeni in zeld razširjeni prikuhi sta grah in fižol, sdsebno fižol. Fižol še sicer ni bil znan po vseh vrstah, poznali so ga pa sploh vender že, takd tudi grah. Treba mi je le opozarjati na vasi Grahovo in Cešnovec. Fižolu in še marsičemu drugemu se dobro prilega čebula; tudi na to so že mislili naši praktični pradedje; le poglejmo vasi Cepulje in Gvibolj. K svinjini spada hren, v kisu je pa dobra primaka. Zakaj bi ga tedaj tudi ne bili poznali (Hrenovke). Jagode so poznali že vsakovrstne: navadne rdeče jagode, maline, robide in borovnice. Kdor ne verjame, naj pomisli na Jagodnik, Ma-lence, MaUnsek, Malenski vrh, Robidnico in Borovnico.
Prašiče so jako pridno pitali z bučami (Bučka, Velika in Mala Bučna vas).
Botaniki so bili še zeld slabi. Mimo naštetih poljskih pridelkov, katere so sevčda poznali tudi v cvetji, če so hoteli rabiti njih sad, poznali so lc Še rožo, koprivo, bršljan, praprot, biČje in trst. Saj o tem se moramo prepričati, če pomislimo na kraje Rožnik, Rožni vrh, Rožni Pali, Rožno polje, Koprivnik, Brslin, Praprot, Praprotno, PrapreŽe, Praprotno polico, Praprotno brdo, Bicje, Bisko vas in Trstenik. To so pa že koj včdeli, da nobena cvetica dolgo ne traja, da kmalu zvene in usahne. Tega nas spominjata vasi Venule in Vevle.
To se jim mora tedaj reči, praktični so bili naši ljudje. Le-td, kar jim je donašalo kakeršnekoli koristi, poznali so in rabili, kar jim je pa škodovalo, to so trebili in pokončavali. Kar pa na njih življenje ni vplivalo neposredno, kar jim ni moglo niti koristiti niti škodovati, za to se niso menili.
Slišali smo že, da so bili naši Kranjci jako praktični zoologi in botaniki, v teoriji pa so bili jako slabi ali vsaj zeld nedostatni. Toda kaj jim je bilo te tudi treba? Saj takrat še ni bilo govora o znan-stvu, poskusih, najdbah in zistemih!
Tretja prirodoslovna stroka je rudninstvo. Oglejmo si še to, morebiti dobimo tči vse drugačno razmerje. Glej ga, premetenca ( Tudi tukaj se je oziral po tem, kar mu je donašalo trajne koristi, ne pa po minljivem in dostikrat tudi varajočem blesku, uprav po pregovoru, da ni vse zlatd, kar se sveti.
Kjer je bilo toliko pečin, strmin, golin i. t d., tam je morala nehotč vsakega človeka v oči zbosti skala, tam je moralo biti dosti kamenja. »Čemu je prirodi toliko kamenja? Nji sdmi gaje preveč, meni pa tudi dela napotje. Kaj, ko bi se ga nekoliko, vsaj kar ga je preveč >
vzelo pri rod i in morda porabilo zäse?« Takd nekako je modroval, in ni bilo treba dolgih pomislekov, ker iznajde jo bistra glava in mčni: »Ta bode najbolj prava. Sezidam si hišo od kamenja, ta bode še najtrdnejša« (prej so imeli namreč lesene). Zdajci je bilo tu vse potrebno gradivo: pesek, šuta, ilovica, apno, opeka i. t. d. (vasi Peacenik, Sufna, Ilovica, Ilova gora, Zgornji in Spodnji Aplenik, Apnenik, Staro Apno, Cegelnica in Cegovnica) Nastale so cele kamenite vasi: Kamen. Kamne, Kamenje, Zgornja in Spodnja Kamilica, Kamna vas in Kamna gorica, nastalo je kamenito mesto Kamnik.
Jedna najkoristnejših, recimo najkoristnejša ruda je železo, po-rabna za stotine različnih koristnih namenov, boljša in koristnejša od vseh dragocenih rud. To so včdeli že Rimljani, odkod sicer pregovor: »Ferro nocentius aurum«; to so pa včdeli tudi naši ljudje, ki so nje korist hvaležno priznavali in nji na čast krstili Železno, Železnik in Železnike. Pravijo, da so začeli zidati želcznice šele v našem stoletji. Ne verjamem: naši ljudje poznajo Železnico neki že od pamtiveka ; verjetno, morebiti tudi resnično, premeteni so bili zadosti. Znano je, da se po Kranjskem močno kuha oglje; gotovo pa se Kranjci s tem poslom ukvarjajo že dolgo; tega nas spominjata vasi Voglje in Za-voglje. Ko še ni bilo vžigalic, zažigali so Kranjci svoje historiške pipice s kremenom in gobo. Še dandanes konservativni starci s svojim kresilom, kremenom in gobo niso takd redki in ne živč samd v Kre-menihi in Kremenici, ampak po vsem Kranjskem.
Svoje dni je morala biti po Kranjskem jako živahna trgovina s smolo. Še rajni Jurčič nam v svojem »Desetem bratu« pripoveduje o tem, ko govori o originalnem smolarji, o dnem Kerjavlji, ki je hudiča presekal in kozi puščal. Morda je to zadnji ostanek iz smolnatih časov, ko so imeli svoj Smolnik in svojo Smolino vas. Da so morali za naše kotlarje važni baker tudi že nekdaj poznati, priča vas Bakerc.
Za žlahtne rude še niso imeli toliko pojma, poznali so jih le bolj iz pravljic. Da so jih pa vender že poznali vsaj po imeni, dokazujejo vasi Opale, Srebrnih, Zlatnik, Zlatna in Zlati rep.
(Dalje prihodnjič.)
Slovenski närod je dnč 5. m. m. zopet izgubil jednega svojih najod-ličnejših sinov, mo Ž4, čegar delovanje obseza več nego četrtstoletja, pisatelja in pesnika, čegar ime se blesti na odličnem mestu v književni zgodovini, plemenitega trpina, čegar visokega duhžl ni mogla ukloniti nobena, i\iti naj-bridkejša beda — izgubil je svojega Jožefa Cimpermana. Odveč bi bilo poudarjati, käj je bil pokojnik naši književnosti, saj je naš list leta 1890. priobčil doslej najtočnejši popis o njega delovanji in življenji; sveta dolžnost pa se nam vidi, da se danes žalnega srca spominjamo dragega prijatelja, ki je ostal zvest sLjubljanskemu Zvonu* v vsi dobi, kar izhaja, prijatelja, ki je, lahko rečemo, v^ poslednjih letih delal in živel samd zänj! Odpri katerikoli letnik našega lista, povsod čitaš njega proizvode, dovršene po vsebini in obliki, povsod opažaš mimo tega veščo roko pokojnikovo,-ki je izredno vestno skrbel za tehniško popolnost našega lista. »Ljubljanski Zvon* žaluje po svojem sotrudniku, žaluje po pesnikn-učitelji/ ki je vzgajal in vzgojil do malega vse mlajše pesnike naše, žaluje napdsled po korektorji, s katerim se ponaša le malokateri list! . . .
Razven soneta, ki ga priobčujcmo spodaj, Cimperman ni ostavil nenatisnjenih proizvodov. Mnogo je snoval poslednje čase, kakor nam je pripovedoval v prijateljskih razgovorih, imel pripravljene mnogo tvarine za . novo vrsto sonetov, katerim je posvetil že nekaj let skoro vse svoje pesniško delovanje — vse načrte je vzel s seboj v grob, on, pesnik po božji milosti, ki bi bil lahko še tolikanj bogatil leposlovno književnost slovensko l . . .
Večen spomin njega veliki, njega plemeniti duši, lahka mu zemlja domača!	F-unzfe*\
Sat ur a.
33.
počasi venec pesmij rase mojih,	Ne hvalim, kakor starci, dnij nekdanjih,
Ker naše tare jih nesloge slana	Da so bili slovenstvu »zldta doba«,
In je ljubezen družna poteptana	Saj pomnim dokaj mrzkega prepira.
Med strastnim hrupom v bedonosnih bojih.
Spominjam klavern lepših dnij se svojih,	A^kdor po znakih sodil bi zunanjih,
Ko truma bratovski smo bili zbrana,	Desetkrat hujša duij je .naših zloba,
Za prebujenje nrfrodno užgaua,	Ki malo zida iu tem več podira.
-CL Čebele, ne osč v sovražnih rojih.	f jožef cimperman.
Jožef Cimperman. (Po fotografiji Jož. ArmiČa v Ljubljani.)
Jara gospoda.
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.
VI.
obrega pol leta pozneje je grobeljski župnik v nedeljo zjutraj med prvo mašo z leče oklical prvič, drugič in tretjič gospoda Andreja Vrbanoja in gospodičino Ančiko Kračino ter povabil vsakogar, ki bi včdel o zadržku na-merjanega zakona, da se zglasi v postavljenem obroku.
Ta novica je udarila poslušalcem siloviteje na uhd nego evangelij o poslednji sodbi; vse je bilo presenečeno, gospoda in kmetski ljudje; samd Matižarjeva Katra, ki je slčharno nedeljo klečala ob stranski izpovednici in bila zamaknjena jedino v pobožnost in v pokoro grehov svojih, ni se menila za lahni šum, ki je nastal po cerkvi. Ko je odšel župnik z leče in se opravljal v zakristiji za sv. mašo, stikalo je vse glave in šepetalo. Davkarjevim trem gospodičinam, sedečim v klopi pred oltarjem, zastajala je sapa, toda napele so ustna, češ: »To smo že včdele — kaj pravega dobil« Poštar in poštarica sta sc pogledovala, kakor bi jima trebalo zdajci odpraviti trgovinskega ministra z »extra-pošto«; oba grobeljska trgovca, ki sta prihajala v ccrkcv navadno tedaj, ko je župnik zavrŠeval svojo pro poved, in sta potem le pazno poslušala oklice in oznanila, zmožna sta bila v prvem trenutku samd jedne misli: »Kje bode kupoval?« ali takoj sta lažnivo zatrjevala drug drugemu: »Oh, to sem že davno včdel U — Notarjeva gospä, katera je imela svoj sedež pod lečo med dvema kmetskima gospodinjama, ni mogla najti v svoji molitveni knjigi začetka sv. maše in je brskala zadi med litanijami; najrajši pa bi bila ušla domdv vzbudit soproga, zakaj Valentin je bil len, ni hodil k maši in je spal, dokler ni moral v pisarno. Da Vrbanoja in Ančike danes ni bilo v cerkvi, to je umevno, saj tisti po krajevni navadi ne grč v cerkev, kogar »mečejo z leče«; adjunkt Pavel pa tudi ni bil vsakonedeljski obiskovalec, in prav danes so ga radovedneži pogrešali. Učitelj, ki je oskrboval službo organistovsko, razgovarjal se je takd živahno s svojimi pevkami o najnovejšem dogodku, da je pozabil pedalov, ko je pozvonil zvonček ob zakristiji, oznanjajoč maŠnikov pristop, ali tudi to je bilo brez pomena, zakaj cerkvenikov pomočnik, ki je vlekel mehove, šepetal je, pozabivši svoj posel, vedno še z davčnim ekse-kutorjem, kateremu je bila naloga peti bas v cerkvenem zboru. Med
kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je šlo od ust do ust: »Oh, ta An-čika, ta ima srečo!« — »Ta Krača, ta jo zadene 1« — »No, sedaj bode pa še bolj vihal svoj nos!« — »Škrijce si bode napravil!« — »Od samega bogastva ne bode včdel, kje bi se popraskal, kadar ga zasrbf!« — »I kaj, bogastvo? Šteti bode moral, šteti; saj je dolžan tisti Ančiki!« — »Pa pri sodišči — tam bode opravil, kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal ž njim, če bi imel sto priči« — »Bčži, bčži, še menj bode opravil! Škrijc je škrijc — tlačil bode Kračo, samd zatd, da bode lepše videti!«
Takd je šumelo od ust do ust, od ušesa do ušesa, in Šele ko so po naporu cerkvenikovega pomočnika zapele orgije, poleglo se je šepetanje. Po končani maši pa je hitela govorica z ljudmi na vse štiri strani. —
Adjunkt Pavel je čakal, da dobi svojo kavo. S kavo vred mu je prinesla strežnica tudi najnovejšo novico o sodnikovi zaroki. Kakor v obče ni bil vajen govoriti s strežnico več, nego je bilo neizogibno treba, takd tudi danes nt črhnil besedice, ampak pazno je vlival kavo na sladkor v čaši. Stoprav, ko je dekla odšla, pogledal je po golih stenah svoje sobe, na umazana tla, potem se ozrl na pajčevine v kotu nad pečjd in natd, smodko užigajoč, stopil k oknu, kjer je imel razgled na dokaj Širo ravan, po kateri se je vil med sivim vrbovjem in košatimi jeseni majhen potok. Zadi je vstajalo zeleno gorovje, prostrano in valovito; tu in tam so se z obrastenih brd lesketale bele stene posamičnih hiš. Prizor je bil lep, in jutranje solnce ga je Še bolj krasilo.
Pavel pa je le nekoliko trenutkov gledal prijazna sela, ki so se mu v solnčnem odsvitu smijala takd ljubko.
»Tu jeden dom, tam zopet drug, tu žena in otroci, tam zopet prav takd!« — To je izustil skoro glasno. »In sedaj ta Vrbanoj!« pristavil je nehotč. Obrnil se je od okna in nejevoljno bacnil par ne-osnaženih čevljev izpod nog.
»Zavidam mu je ne, te — te Ančike!«
To je še mislil, ko je pil svojo kavo. Nekamo jezno je postavil čašo na mizo.
»In pa — da nikomur ni zinil besedice!« To mu je sedaj najbolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal z ddma.
V pisarno prišedši, najde pismo Vrbanojevo, v katerem mu sodnik naznanja, da ima za nekaj tednov dopust in da njeinu izroča uradno nadomeščanje. Ko se zvečer oglasi pri Krači, tudi Ančike ne vidi ondu; odšla je bila v mesto in za nekaj tednov se vrne s potovanja — soproga
sodnikova. Takd so zvčdeli vsi naši znanci, pijoči nocoj pri Krači na zdravje in srečen zakon obeh zaročencev.
Umevno je, da se je skrivaj mnogo šepetalo, ugibalo in zabavljalo; kadar pa je izprožil kdo napitnico, oblizano in nališpano po visokozvenečih frazah o iskrenem častitanji in prijateljstvu, vpilo je vse križem: «Živela!« in: »Mnogaja leta!«
Očeta Krače ni bilo domä, odpeljal se je k poroki, katera bi se zvršila drugi dan; Minče pa je po očetovem in žčninovem naročilu točil vino zastonj, kolikor ga je hotela gospddska soba, hlapcem in vaškim fantom pa je postavil polno vedro na dvorišče.
VII.
Pozno je bilo, ko sta se vračala Pavel in Valentin domdv. Za njima so iz odprtega okna KraČine krčme hrumeli neubrani glasovi divjega zbora, ki je mučil nocoj že tretjič »Zagorske zvonove«, tam iz nasprotne dobrave, kjer so odšli po stranskih stezah grobeljski fantje v sosedno vas, pa je odmevalo njih ukanje.
Pavel in Valentin ves dan nista bila skupaj in zvečer v krčmi se tudi nista mogla izgovoriti o denašnjem dogodku, tako važnem za grobeljsko družbo; vedno je bil kakov sosed vmes z vprašanji in opomnjami.
Sedaj sta bila samä.
»Kaj praviš ti?« vpraša prvi Valentin.
»Radoveden sem, kaj ti meniš!« izogne se Pavel.
»Bedastoča — največja, bedastočal Le ne včm, kam se je zagledal! V tiste črne oči, v ta tanki život? Vrag ga vzemi, ako bi ne dobil ženske s temi svojstvi in poleg tega vsega drugega, česar je treba takemu mdžu. O denarji ne govorim — on je, kar se tiče potrebščin, oskromen mož in se bode vedno ravnal po razmerji, kakeršno vzmore, ampak Ženske izobrazbe je treba I Kaj bode s to neumno punico, ki se je naučila pisati in čitati za silo, ki sešteje nekaj številk, kadar jih je treba napisati s kredo na vrata, ki ti znä prinesti dobro spenjeno pivo, češ, da je vselej sveže, kadar se ji natakanje posreči; ki pa pozna vsaj v mislih vse tiste javne in skrivne grehe teh krčmar-skih beznic, po katerih se moramo klatiti, ako hočemo govoriti drug z drugim — kaj bode s täko ženo?«
»Kdo bi trdil, da taka žena ne more osrečiti moii, kakeršenje Vrbanoj ?«
Pavel je dejal to nekamo lahkomiselno, samd da je nasprotoval prijatelju, ki se je bil nenavadno razgrel.
»Ti tega sam ne veruješ — sicer bi —«
»No, kaj bi sicer?« hiti Pavel.
»Sicer bi jo bil ti prej vzel nego Vrbanoj!« končd razburjeni Valentin.
Njegov tovdriš se posiljeno nasmehne — na ta argument mu ni bilo najti hitrega in odločnega odgovora. Obstaneta na mostu, ki se tu vzpenja nad potokom, šumečim v globokem jarku pod njim. Lunini žarki se odsvitajo iz belih pen, ki se gostč doli med razjedenim kamenjem.
»Da sem odkritosrčen, dragi moj,« zine zdajci Pavel, »moram reči, da bi mi bila ta deklica všeč; zakaj tudi ne? Toda — takd — kar za ljubezen! Za ženo bi je ne maral!«
»No, vender!« deje notar malone zadovoljno. »In zatd pritrdiš tudi ti, da je ukrenil Vrbanoj nekaj prav neumnega, nekaj, kar je odločilno zanj in za vso njegovo prihodnjostl In kakor sodim, ne bode to korak k sreči njegovi!«
»Zakaj bi nc bil?«
»Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik tu pri nas, in njega Ančika tudi ne bode vedno taka lepa vitka deklica, katero poljubiti mora biti posebna slast. Golobje življenje med štirimi stenami prestane — morda že takoj! Andrej brez dvojbe še avanzira; svetovalec bode, morda pride še više; v večjih mestih bode služboval, in tam mu bode treba ožje družabne dotike s kolegi, vrstniki in njih družinami: kakd bodo gledali to neveščo t o Čaj ko, ki do tedaj že izgubi vse, kar ima sedaj lepega in prikupnega: mladost in črne oči, šega-vost in vitko rast, ki pa se ne bode znala obračati na desno ali levo in ne bode včdela odgovora, kadar bodo skrite pušice letele nänjo v družbi, katera je ne bode Štela jednakopravne po izobrazbi, bodisi splošni, bodisi samd družabni.«
»Napačno sodiš, dragi moj!« zine Pavel nekamo živo; »koliko jih poznaš tudi ti takih žena, ki kar naravnost na laž postavljajo tvoje modrovanje. Mlada žena je zmožna vsake izobrazbe; taka bode, kakeršno si vzgojiš!«
»Ako me ljubil Ako me takd ljubi, kakor sanjamo mi časih o ženski ljubezni, in če ji je poleg ljubezni, katera mora biti čista, brez vsakega egojizma, vcepljena v srce kal tistega ponosa — — —«
»No — kakšnega?« zasmeje se Pavel *na glas, ko Valentin nekoliko prestane, ne da bi končal stavka. »Menda si pri konci s svojim modrovanjem ?« pristavi ironično.
»Imenuj dni ponos, kakor ga hočeš, samosvest, vzgojo, nravnost —«
»Čakaj, pomagam ti!« deje Pavel smehoma; »imenujem ga kal tistega pravega ženstva, katerega iščemo takd zaman!«
»Prav praviš!« pritegne Valentin resno. Našel ni izraza pojmu, kateri je pa vender še obema, dasi sta ga imenovala, plaval nekamo temno pred očmi.
Bila sta že pred notarjevim stanovanjem.
»Ne jčzi sel — Videl bodeš, kakd imenitna gospä bode še ta Ančika 1 Skoda — sedaj je ne smemo več objemati!« deje adjunkt kinično.
»Ti bi jo sedaj morda še rajši nego prej!« pravi Valentin nekoliko nezadovoljno, »in to menda navzlic svoji izborni teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!«
»Spat pojdi spat, Tinče, in tiho hodi po stopnicah — petelin bode skoro pel!« pravi adjunkt smehoma in krene proti svojemu stanovanju.
(Dalje prihodnjič.)
Pridi zopet, čas pomladi!
^I2x>jega sred gredica,
Mnog si že pognala cvet; Do cvetice zdaj cvetica, Kdaj priklije bujno spet?
Zima je zamrla tudi
Srčni moj odeveli vrt; Morda, seme drobno, v grudi Mrzli zaduši te smrt?
Zunaj divno mladoletje
Severov odgnal je piš, Le po steklih rase cvetje V oknih zametčnih hiš.
Pridi zopet, čas pomlddi, In ovenčaj hrib iu dol, Pesmij v srci mi nasadi, Raja mu prinesi pol!
O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah.
(Dalje.)
Vse Sketove »čitanke« so že izšle izza ,Navoda o pouku gimnazijskem® (»Instructionen für den Unterricht an den Gymnasien.« I. Anschluss an die Verordnung vom 26. Mai 1884, Z. 10128, 304 str. vel. osmerke.) Zategadelj se je postavil g. izdajatelj na jedino pravo in možno stališče, poudarjajoč že v prvi izdaji čitanke za V. in VI. razred srednjih šol, da pravila, ki se podajajo za nemški pouk v omenjenem navodu, veljajo v glavnih potezah tudi za jezik slovenski.
Vsak drug pot bi bil kriv. Naučno ministerstvo v »instrukcijah« za nijeden deželni jezik avstrijski ni izdalo posebnih napotkov, samö za nemščino jih je; tej pa je odmerilo jako določno in točno meje in poti. Kaj je torej preostalo drugega i skupščinam i pojedincem, kateri so se bavili s preustrojitvijo učnih načrtov za druge deželne jezike, nego da so si prikro-jevali mutatis mutandis ministerska določila o nemškem pouku (na m. r. str. 71.—104.).
II. Nemške čitanke in instrukcije.
Odslej jc scstavljalcem nemških in obtorej tudi slovenskih čitank precčj trdno odkazan pot. Da je to že jako velika pridobitev, priznd mi vsakdo, ki vč, po kakö raznolikih in mnogovrstnih načelih in načrtih so se sestavljale nemške čitanke. O kaki jednovitnosti ni bilo m govora, in do spo-razumljenja ni bilo nič upanja. Organizacijskemu načrtu (»Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen«. 1849.) je bilo glavno vodilo, da bodi čitanka vezilo med posamičnimi učnimi predmeti, in odpravijo naj se iz nje jezikovne in stvarne težkoče, ki bi ovirale razumevanje vzprejetih beril; čitanka naj vse druge predmete spopolnjuje, oživlja in poglablja. Toda proti tej enciklopedistiki srednješolskih čitank so se dvignili protivniki, trdeč, naj čitanke uvajajo učence v domače slovstvo in naj tedaj vzprejemljejo samö taka berila, katera ali sama pripadajo domačemu slovstvu ali pa se ga tesno dostajejo. O takih in jednakih zmerih in nazorih so živahno razpravljali Nemci po časopisih, v predgovorih i. t. d. In da ta borba in to tekmovanje ni našlo pri nas primernega odziva in posnemanja, vzrok je samö beda in siroščina našega slovstva, o kateri smo govorili Že zgoraj. Naših čitank izdajateljem se ni bilo bati nikakeršne konkurencije, a zbok tega tudi ni bilo nikakeršnega napredka.
Vse subjektivno ugibanje in samovoljno ukrepanje o načrtih, po katerih naj se snujejo nemške in tedaj tudi drttgojezične čitanke, pa so podrla
naučnega ministerstva navodila o nemškem pouku na gimnazijah. Ne da bi priporočala te ali dne vrste, tega ali <5nega izdajatelja čitanke, vender jasno in rezko določujejo zvrho in namen nemškim čitankam, in sicer za vsako učno stopinjo posebe; kakor rdeča nit se pojavlja v vseh določilih o nemškem štivu vodilna misel, d a njega značaj bodi formal en, Ta težnja se poudarja vedno in vedno, za spodnje gimnazijalke celö izključljivo. Pod zaglavjem »Leetüre« (namreč na spodnji gimnaziji, gl. na m. r. str. 79.) čitaš:
»Nemško štivo na gimnaziji ima, prav takd kakor latinsko ali grško, kot del jezikovnega pouka zlasti formalen značaj. To se je čestokrat preziralo, ker se je uprav nemškemu štivu določevalo kot zvrha tvarinsko poučevanje in se je iz njega napravilo torišče najraznoličnejšega mnogovedstva, di, nakladalo se mu je {namreč nemškemu Štivu), popolnoma prezirajoč njega namen, uvajanje v take vednostne stroke, katerih se sicer učni načrt gimnazijski ni dotikal, katere se pa tudi nemščine kot učnega predmeta nI daleko niso dostajale. Res je sicer, da mladino zlasti zanimajo snovi, toda to zanimanje se mora neopazno izkoristiti v prospeh oblikovnega čustva Zemljepisne, zgodovinske, prirodoslovne tvarine se vzprejemljejo v obče samö na prvih učnih stopinjah in samö zategadelj, ker njih vsebino učenci zlasti umevajo in se zri njo zanimajo in ker naj se pri učencih že zarana, dasi nevedoma utrdi nazornost o oblikovnem obravnavanji (o upodabljanji) takih predmetov. Ni se bati, da bi se kratili gimnaziji etiške vzgoje zmotri s tem, ker se poudarja formalni značaj čitanja. Zakaj ako se štivo takö obravnava, to ne treba, da bi se razdvajali vsebina in oblika, pač pa se spozuä vzajemnost obeh. Uprav na mladino močuo vpliva, ne da bi se le-tega zavedala, pri rod na jednovitost, ki se javlja med vsebino in obliko: otrok, ki se je naučil pesencc s prikladno vsebino, niti nc pomisli, da bi utegnila tista vsebina imeti tudi drugačno lice. Kar se pa tu javlja samö ob sebi, instinktivno, to naj pospeši pouk v poznejših letih do samosvestuosti. Ta vzajemnost med vsebino in obliko pa streže stili-stiškim in etiškim učnim uamenom s tem, da primeri v plemeuiti obliki ob sezajo tudi plemenito vsebino. Oblikovno ali formaluo pa se dd razpravljati štivo šele tedaj, kadar se je popolnoma proučila in premotrila njega vsebina.«
Toda tudi v višjih razredih naj se poudarja po težnjah gimnazijskih instrukcij pri nemškem čitanji vedno in vedno, dk, celd bolj in bolj formalna stran zlasti v öni prehodni ddbi (v V. šoli), ko se gimnazijci pripravljajo na to, kar je po mislih instrukcijskih prav za prav neposredna zvrha nemškega štiva, t j., ko se uvajajo v nemško närodno slovstvo. Poslušajmo zopet instrukcije; o čitanji na višji gimnaziji velevajo v obče (n. o. m. str. 92.):
«Napredovanje od nižje do višje gimnazije se kaže v tem oddelku nemškega pouka zlasti v dvojnem oziru. Po jedni plati namreč se opira Čitauje ze na širšo pod-stavo stilistiškega opazovanja; njega formalni značaj se javlja torej Še bolj izrazito, stilistiška posamičnost, ki se ima omeniti, že ni več osamela v zavesti učenčevi, ampak pridružuje se celi vrsti že pridobljenih jednakorodnih predočeb. Možno bode torej, iz množine jcdnakovrstnih konkretnih pojavov predreti do splošnega spoznanja, a to spoznanje ne ostane mrtvo znanje, ker je vzniklo iz samosvojega opazovanja.
Po drugi plati pa se Čitanje sedaj bolj in bolj približuje svoji neposredni zvrhi, uvajanju v niirodno slovstvo; ker se je namreč utrdilo oblikovno razumevanje, možno je sedaj, izbirati si za čitanje težja in celotna klasiška dela.«
Šele v VI. šoli naj se začnd po »instrukcijah« uvajati učenci v nä-rodno slovstvo s celotnimi podatki iz njega povestnice.l) — Toda tudi slovstvenega pouka glavna stran je »instrukcijam* poleg historiškega pomena ven-derle formalna, in njega formalno razkladanje vedno in vedno pokladajo učiteljem na srce. Radi tega tudi odločno odsvetujejo, naj se pri čitanji izvirnikov v šoli ne poseza nazaj daleč preko srede 18. stoletja. O moji trditvi se lahko uveri čitatelj iz omenjene knjige na straneh 92.—104. — Ker je stvar načelne važnosti in se bode strogo ozirati nänjo pri bodočih naših čitankah za višjo gimnazijo, naj navedem takoj na tem mestu pod črto iz ondotnih navodil najznamenitejša in najznačilnejša mesta. 2)
*) Na m. r. str. 95.: »VI. Classe. Die Einfuhrung in die Nationalliteratur durch Lecture verbindet sich hier zuerst mit zusammenhängenden Mitlheilungen über die Geschichte derselben.«
2) »Es ist wohl zu beachten, dass nicht die Mittheilung einer »Poetik« bezweckt wird (namreč v V. šoli), sondern einzig jene Befestigung und Steigerung des Stilverstäud-uisses, welches die Bedingung zur Auffassung einer Kunstform ist. Die Aufgabe ist eine formelle, nicht eine materielle.« (str. 92.). — »Die formalen Gesichtspunete werden hier (namreč v V. šoli, ko se razpravlja närodnl epos) durch das Interesse für die volkstümlichen Stoffe ausgiebig unterstützt.« (str. 92/3.). — »Einerseits die Sprachform der ältesten Werke, andererseits der zunächst formale Charakter der Sc hülle etüre, endlich die ungleich grössere Fruchtbarkeit der Anschauung von Werken aus der neuhochdeutschen classischen Zeit, alles dies verbietet, in der Schullectüre von Originalen noch beträchtlich über die Mitte des 18. Jahrhuudertes zurückzugehen oder dieselbe unter Vernachlässigung ihrer formalen Zwecke bloss zur lite rarhistorischen Illustration zu machen.« (str. 93.). — »Von hier ab (namreč v VI. šoli, potem ko se je završila v 8—10 (!) tednih zgodovina vsega slovstva tja do začetka 18. stoletja) tritt die Schullectüre wieder ganz in den Vordergrund und zwar in ihrer Eigenschaft als formales Bildungsmittel. Es muss daher gleich hier bemerkt werden, dass weder die Leclüre der Originalwerke der neuhochdeutschen Classiker vorwiegeud nach literarhistorischen Motiven ausgewählt und angeordnet werden darf, noch ausschliesslich an ihrem Faden das Leben der grossen Dichter darzustellen ist. Es wäre auch nicht möglich, Schülern auf dieser Stufe den ganzen Entwicklungsgang etwa Lessmgs oder Goethes jlurch die Schullectüre zu verdeutlichen. Die formalen Zwecke der Leetüre sind also die Hauptsache, gegen die alles andere, so wünschenswert es sein mag, zurückstehen muss;« (str. 96.). — »Der Ge-sichtspunct der Auswahl aus den Oden (namreč Klopstockovih) darf nicht der rein literarhistorische sein; mau müsste sonst zu viel Zeit und unfruchtbare Mühe auf die Wandlungen der Manier des Dichters im Alter verwenden. Die Leetüre will hier vielmehr das Gefühl für Rythmus und die Empfindung für die Uebere»nstimmu 11g zwischen Inhalt und Form bilden;« (str. 97.). — »Der starke stilistische Gegensatz zu Klopstock empfiehlt, zu Begiuu des zweiten Semesters (namreč VI. šole) Proben aus Wieland zu lesen; auch an ihnen ist die U eberein Stimmung von
Zakaj smo si privoščili takö obsežen citat iz »instrukcij* ? Zatd, ker ob le-teh sloni vsa naša razprava, ndnje se opira vse naše dokazovanje, in na njih podlagi hočemo, kolikor je v naših močeh, načelno rešiti jedenkrat za vselej vsa vprašanja, dostajajoča se slovenskih Čitank.
Nečem sicer pisati slavospeva »instrukcijam«, dasi sem subjektivno uverjen, da so njih temeljne, vodilne misli gledč nemškega pouka prave poleg vseh hib v posamičnostih; toliko pa je gotovo, da so zakoni-tostne, avtoritativne, da se mora pokarjati njih ukazom in nasvetom, kolikor more in znä, vsak učitelj, zlasti pa tudi sestavljalec nemških in posredno torej tudi slovenskih čitank.
Inhalt und Form zu beobachten;« (str. 97.). — »Die Leetüre (namreč iz Her-derja v VII. šoli), welche Stücke aus den »Fragmenten zur deutschen Literatur», aus den Blättern „von deutscher Art und Kunst*', aus der Vorrede zu den Volksliedern umfasst, dient ebensosehr den stilistischen wie den literarhistorischen Zwecken;" (str. 98.). — „Schullecture von Gedichten seiner Jugendzeit (namreč Schillerjeve) vermeide man aus formalen und paedagogischen Zwecken;" (str. 99.), — Tudi v odstavim o nalogah (Aufsätze; str. 101.—103.) se mnogo poudarja formalni pomen; zavr-šujoč dotični odstavek velevajo (str. 103.): „Es kommt übrigens uicht auf die Mannigfaltigkeit der Stoffe an, im Gegcntheile wird der Lehrer gut thun, sich im Stoffe zu beschränken und dafür auf Ma nnigfaltigkeit der Formen bedacht zu sein, ja, er wird für die Fertigkeit seiner Schüler am besten sorgen, wenn er denselben Stoff in einigen Aufgaben, von leichteren zu schwereren fortschreitend, bearbeiten lässt;" (str 103.). Glede Šolskih nalog pa ukazujejo: „Die inventio der letzteren (namreč šolskih nalog) darf keinesfalls schwierig sein; hier eignen sich besondere Themata, die auf formale Gesicluspuncte der Lectüre sich beziehen(str. 103.). — O pripravi pismenih nalog učd: „Die Arbeit des Schülers nimmt (ja doch) diesen Weg: er denkt über den Stoft" des Themas nach, es fallt ihm dies und jenes bei — aber er besitzt es erst, wenn er ihm Form gegeben, es aufgezeichnet hat; und niemals ist seine geistige Arbeit intensiver als bei der Formgebung, da entwickelt sich ihm erst der Stoff, da erzeugt ein Gedanke den andern" i. t. d.; (str. 103. & 104.). — Navod o popravljanji nalog pa se okončuje tako-le: »Das Ziel aller auf die Cor-rectur der Aufsätze verwendeten Arbeit aber soll sein, im Schüler die klare Vorstellung von der nach Inhalt und Form angemessenen Bearbeitung des Themas zu erzeugen." (str. 104.). — Že tukaj naj miinogredd poudarim, da je po „instrukcijah" učni zmoter nemškemu pouku v V, šoli celo drugačen negoli v VI. in v nastopnih razredih (gl, na o. m. str. 92. in si.). Dočim se v peti poučuje empiriškim potem poetika, pričnž se v Šesti že slovstvena povestnica. Takd bodi v obče uravnan i slovenski pouk, ako naj veljajo zdnj v glavnih potezah ona pravila, ki se podajajo za nemščino v instrukcijah. Če je pa to res, ondaj ni možno, da bi ustrezala ista čitanka učnim zvrham pete in šeste šole, in Sketova „Slovenska čitanka za peti in šesti razred" bi morala rabiti samd v peti šoli, uvajajoč v poetiko.
(Dalje prihodnjič.)
V. Bežek.
K prvemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega.
(Konec.)
cdgniti, cägnem, impf, zaghaft sein. Lalangue med. 107 koj predi srdito i bahato je se držal, potlam eagae i pokornoga se čini. 2) mager werden, dete, svinjče cagne. — čakajzdriti cakäjzdrim herumschleppen: vuvek ga mora sobum cakäjzdriti — kaj te hlače cakajdriš? — cTdka f. die Schaukel, cTdkati schaukeln. — camplati gehen, nach Wolfsart. Nagy nav. 88 dva lačniva vukä sta prouti njima camplala. — canjkar m. der Hadernsammler. — capdš m. ein Fussteig quer hinüber, idem po capäsu; Abweg. Češče se sliši cepiš. — capikniti caplknem = crkniti. — čapkati — po blatu tancati. — cäp rag m. die Schabracke Habd. zre. 742 miš načne negda i zlatom našvene vilahne, obruse, ručnike, rubcc i škrlatne baržunaste škofijom šivane sage, poplune, caprage, halje etc. Tudi imata besedo v slovarji Ilabdelič in Belostenec. — cärga f. der Wortstreit, carganje das Streiten mit Worten. — cd mit t cärnem impf, abmagern. — cdrovnik m. der Zauberer Gasperoti 3*876, 4-221 za čarovnik. —cavončti ogrs. Nagy nav. 112 glavou i šinjek ji (puri) mozolna goula koža pokriva, na štere konci drügi zrds cavoni doli (herabhangen?) — cicek m.: devoj-kini cecki je neko sladko jabolko. 2) cecek = Saugwerkzeug. 3) die Pfanne des Gewehrs. — cicavka f. Nagy nav. 44 imenujte eti vu šouli bodouča vsa ona dugovanja, štera bom jas s palicov kazao . . . rovatek tčgivka, olouvnik, papir, piska, tčnta, pero, kalam<lriš, kräjda, pčrnik, cčcavka, zaveča nouga... — cecni =cecätji, cecna dočieaŠvagel 1*390. — cfdU diča m. posoda, s katero se vino podceja. — cedula cedt'dica f. Zettel Zettelchen (od schedula). Krajačevič 182 Fuček 206, i v Varaždinu.— cikati c^kam = cčcati. — ceklnec m. = cekinek. — ceketdti cekččem, mnogo mrmrati komu, kadar se skregajo ali sporekd. — cikniti ceknem ogr. Trpläk psi. 3 8'19 vadlüjem nepravdenost mojo i ceknem se za grejh moj grč. asp'.^vy,™ stsl. popeko se o grčsd moems. a 77/4	stsl. vi>skn>beln> s<}
ceknem se; Nagy nav. 88 busulsz. tc ?. cekneš se ti ? En nem busulok jas se ne ceknem; tedaj besorgt sein. — cčlec m. unbetretener Weg. Mulih pos. 1434. — c viel ten adj. samö: csl cölehen n. pr. Habd. zre. 321 po vseh teh leteh cela celehna ostaje vekivečnost. a d. 234 kteri k jednemu obroku lahko je pojel sirovo tele cčlo cčlehno i. t. d. — celiš m. Vranič rob. 1*143 tkalec potrebuje svoj tkalečki stan, brdo 1 preju i snovače i celiš . * . celiš pak se dela iz mele — cklebko m. ime konju. — celö?a f. = cčlost cindrati greinen, kaj nad njim ccndraš? — cepan-ca f. neka trda bledo-
24*
žolta češnja. — cepaš tudi eapdš, ali rejše, via trita po slovarji Habdeliče-vem in Belostenčevem, v • obče Querweg idem po cepašu, figur. Abweg. Kocijančie Fabiola XXIII gde sveti Ferenc Salesius način iz cepaša puta iziti navuča. — eppUšiti in c$plužiti cepležim ceplužim schnitzeln, čisto na drobno kaj rezati ali strugati. — cepovje n. Matakovič 2.249 on bog, koji mladicam, cepovju, povrtelju i trävam tak darežliv je, da . . . — cerovka f, Art Melone Habd. ad. 580 vidi lepu cerovku dinju.
M. Valjavec.
m
Prinos k slovenskemu knjištvu.1)
(Dalje.)
Izvestja za leto 1880./1.
Dunajsko Novo Mesto. Drž. gimn. Šuklje FrančZur Geschichte der Septembercreignisse des Jahres 1792. (Nadaljevanje.) 28 str. (Gl. iste gimnazije izvestje za leto 1879./80.)
Maribor. Drž. gimn. Hordk Franč. (Moravec): Das Bacherge-birge (Monographie I. Theil). 20 str.
Ptuj. Dež. mala gimn. Glowacki Jul.'. Ueber die Stellung des Unterrichtes in der Mineralogie an unseren Mittelschulen und insbesondere an den Gymnasien. 8 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1876./7.).
Gone a. Drž. gimn. Maionica Henrik: A q u i 1 e j a zur Rö m e r z e i t. 28 str. in jedna tabla.
InŠpruk. Drž gimn. Hočevar, dr. Franč.: 1.) Ueber das Combinieren zu einer bestimmten Summe. 23 str. 2.) Zur T,chre von der Theilbarkeit der ganzen Zahlen. 5 str.
Teschen. (Združena) drž. gimn. Petsehar Mihael'. De Horatii poesi lyrica. II. 20 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1879./80.).
Kotor. Slovanska realna in velika gimn. Rutar Simon: Starine boko-kotorske. (Nadaljevanje). 27. str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1879./80.).
Serajevo. C. kr. realna gimn. Perušek Rajko: De scholarum Ber-nensium origine et auetoribus, argumento et indole. 32 str.
Izvestja za leto 1881./2.
Gradec. Druga drž. gimn. Krašan FranČ.: Beiträge zur Geschichte der Erde und ihrer Vegetation. 18. str. (Gl. celjske gimn. izvestje za leto 1875./6. in leto 187$./9).
') »Prinosu k slov. knjištvu« leta 1879./S0. naj se pristavi: Brno. Druga nemška drž gimnazija prinaša leta 1880. spis prof. Janka Pajka »Principien der Newtonischen Inductionsmethode. 17 str.
Ljubno (Leoben). Dež. srednja šola. Papež Ivan (poroj. v Boštanji na Kranjskem leta 1838., sedaj na dež. veliki realki v Gradci): Das ge-wohnliche Interpolationsverfahren bei den decadischen Logarithmen, den natürlichen trigonometrischen Zahlen und deren Logarithmen und die Grenzen seiner Zuverlässigkeit. 64 str.
Maribor. Drž, gimn. Hor&k Franč.: Das Bachergebirge. II. Theil. 21 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1880./1.).
Celovec.. Drž. gimn. Scheinigg Ivan: Die Assimilation im Ro-senthaler Dialect. Ein Beitrag zur kärntnisch-slovenischen Dialectforschung. 23 str.
Brno. Druga nemška drž. gimn. Pajk Janko'. Grundsätze der wissenschaftlichen Forschung. 15 str.
Maribor. Drž. vel. realka. Neubauer Karol: DasKlosterSt. Paul im Lavantthale in den Jahren 1091 —115 9. 35 str.
Celovec. Drž. vel. realka. Hartman, dr. Vine.: Das Ossiacher Seethal und seineRänder. Ein Beitrag zur näheren Kenntnis der Kärntner Seen. 46 str. in jedna karta.
Trst. Drž. vel. realka. Swida, dr. FranČ.: Ein historischer Streif zu g durch Tri es t s Umgebung. 36 str. (Gl. iste realke izvestje za leto 1876./7.).	(Dalje prihodnjič.)
V. Bežek.
Književna poročila.
v.
O jeziku Prešernovem.
(Dalje.)
Poročevalcu o znanstveni razpravi mora biti sevčda prva naloga ta, da navčde iz razprave take točke, katere se mu zdč posebno važne z ozirom na različna mnenja, oziroma o katerih se mu zdi, da treba pisateljevo trditev ali razlago kakorsižebodi korigirati. Kar je prav tolmaČenega, ne kaže ponavljati. Ako pa se v nekaterih točkah ne strinjam z g. pisateljem, menda mi tega nihče ne bode zasukaval takö, da slovničarim po svoji glavi in da se delam močnejšega slovničarja od drugih. Vsaka glava rodi svojo misel. Vodi me jedino zanimanje za Preščrna in za pravo tolmačenje njegovega teksta, a tudi zanimanje za slovenščino sploh, katero izku-šamo vsak navrniti v svojo strugo . . .
Upravičeno (zdi se mi) potegnil se je g. pisatelj (str. 6.) za samoglasniki r v besedah drvili (jagen) in krMli (krachen). Drviti (agitare) je pač verbum causativum od dreti (abripi, auferri, fortgerissen werden, sich reissend fortbewegen), tedaj der : drv = ter : [s)lrv = ver : vrv (priponka vb r — prim, mer : mrva (frustum), mrviti (friare). — Nekaj vzroka, zakaj ne kaže pritegniti razlagi, češ, da je drviti vzet iz nemščine (got. drei ban, strv. nem. triban i. t. d. — gl. Letop. 1883. pag. 201.), je pač tudi to, da je naš glagol narejen po 4., a ne (kakor večinoma vsi glagoli, vzeti iz nemščine na posodo) po 5. vrsti. Drugič je pa tudi ondu korenski zlog dolg, v slovenski besedi pa (vsaj v gorenjščini) kratek. Če je pa v laščini slišati zadreviti z jasnim e, tedaj to pač spominja glagola trti: tr$ti, ne dokazuje pa še izvira iz nemščine za našo besedo in tudi ne nepravilnosti za pisavo drviti, drvim, če bi se že tudi ne ozirali na veljavni argument, da je pisal Preščren dosledno svojemu narečju in da mu te pisave nikakor ne grč šiloma izprcvračati.
Med kričati (schreien — krik) in krčdti (krachen — k ritk) naj se razločuje. (Primeri Mik. Et. W. 140 sub krik 1. in 6.) Tedaj duri zakrče die Thüre erkracht. Duri razkriti, to pa že celö ne vel j d, zakaj glagol, sestavljen s predponko raz, moral bi biti, da bi se tukaj sploh rabil, tudi refleksiven. Sam ob sebi je namreč brez povratnega zaimena transitiven (raz-kričati käj, schreiend verbreiten). Primeri: raztreščiti se, razbiti se, razkrŠiti se, (zerschellen intr.); raztopiti se, razpustiti se (zerrinnen); razpršiti se, razkaditi se (zerstieben); razleviiti se (zerbrechen intr.) i. t. d. — Kvečjemu torej: duri se razkrčč, t. j., hreščče se razletč. —
Trditev, da Preščren rad izpušča samoglasnike (str. 9.), dala bi se spopolniti še z nekaterimi značilnimi vzgledi; n. pr.: stopjo (m. stopijo 30. 6.), vdrval (m. varoval 30. 20.), Ihnance (m. limanice 85. 10.), verjit (m. verjeti 87. 4.), tir jo (m. urijo 87. 7.) i. t. d.
Da stoji v navedenih vzgledih: z plamena 26. 5.; z vdjence 30. 6.; z pdlniga sered 137. 7.; z ljubezni 141. 3. z mesto 'z = iz, to je brez-dvojbeno res. Da bi se pa na sledečih dveh mestih: Deb' tfka ž^ja me iz tvoj'ga sv&a Speljala ne bili, goljfiva kdča! in Bilk je lčpa, Bogomila! tvoja Poddba, ki speljdla ga je 'z b6ja
iz prepozicijonalnih izrazov »iz tvoj'ga sveta« in »iz boja« dalo sklepati, da stoji speljala mesto 'speljala = 'zpeljala — izpeljala — to je popolnoma neverjetno. Jednako brezumno je takšno izvajanje, kakor če bi kdo v zvezi »decedere ex Asia* zahteval mesto »decedere« pa »excedere«, zakaj glagolova sestava pač ni zavisna od prislovnega določila, s katerim se sreča
v kakem stavku. Speljati pa v navedenih zvezah ni prav nič različen od istega glagola, n. pr. v zvezi speljati na led\ speljati v nevarnost (prim, zvabiti v sotesko, zvoditi za nos). Spoditi (verjagen) je spoditi (ne spoditi) bodisi iz dežele ali v deželo. Če je kdo pred hišo, lahko ga spodim ali v hišo, ali od hiše; če je v hiši, spoditi ga je mogoče iz hiše. Zbežali je zbežati aH v sobo ali iz sobe; nikomur, mislim, ne pride na misel pisati »ierbežal je iz sobe*. — Da je pa ločitev predlogov s in iz zeld težavna, to je znana stvar (prim. Miki. Gr. IV. pag. 529.).
Čudno sldve (str. 12.) trditev: vPovsod je odbil ,vl skupine ,vp'; glej glagol ,prašam" ... i. t. d. Po jedni sträni bi opozoril na oblike: vprč-žene 30. 7., vprh 78. 13., upije 101. 7., vpije 123. 2., na drngi sträni pa mislim, da veljaj ta trditev morda samö za besedo praŠati, da pa to nf dovdlj jasno izraženo. A tu je zopet druga težava, zakaj pri glagolu prašati nimamo ničesa odbijati, saj je deblo prosi (ne vprosi — M. Et. W. 265.). -
Napačna je tudi nadaljna trditev: »jedenkrat pak je stavil na mesto začetnega ,v* samoglasnik ,o{ oprašala 5$. to.« — Preščren 111 postavil o mesto v, ampak oprasati je svoja posebna sestava s pomenom ,abfragen' (opraševati, Umfrage halten o iz ob, v.[j.oi, nm).
Lenora gor' in <l51i v$&
Je vferstc oprašdla — to se pravi: I>enora je od krdela do krdela, od vrste do vrste obhodila vračajočo se vojsko, poprašujoča po svojem Vilhelmu, pa ni ničesa zvedela o njem — opraŠevala je, da je vse oprašala, a zänj ni včdel nihče, kar jih je prišlo domdv.
Upravičeno ugovarja g. pisatelj (str. 15.) razširjeni trditvi slovničarjev, češ, da je moškemu samostalniku na an — kristjan — Preščren (v verzu: »Kristjäne v cčrkev hödijo«, 50. 4.) še ohranil stari množinski imenovalnik na e: kristjane. G. Tertnik pravi: A mi ne dvomimo, da je oni imenovalnik ,kristjane' le množinski imenovalnik ženskega spola. Saj stoji judovsko dekle na onem mestu ravno v nasprotji s kristjanami, s kristjan-skimi dekleti. Kristjane, kristjanska dekleta vidi judovsko dekle; one se po trgu sprehajajo in po svojih ljubih ozirajo, a judovsko dekle mora doma sedeti.—Jednina Onemu ženskemu imenovalniku množinskemu kristjane je kristjana', tudi to j ednino je poznal Preščren in jo zapisal v »Krstu pri Savici« 182. 9.: »Povčdat' mdram ti, de sim kristjäna«. Kar je rabil v j e d n i n i, temu se pač ni izogibal v množini. — Res čuditi se je, kakö morejo slovničarji obliko kristjane v navedeni zvezi proglašati za masculinum! Gledč ženskih samostalnikov na ana poleg moških na an primeri: bratan (Neffe), bratana (Nichte); glavan (Grosskopf), glavana (fe-
mina magno capite); vran (corvus), vrana (comix). — Sicer pa je samostalnik kristjana zlasti «domačen v cerkveni slovenščini, in poznä ga tudi ndrodna pesem. Primeri »Slovenske pesmi krajnskiga naroda*, IV. zv. stran 29.;
Druz'ga v gori ne dobijo, Ko kristjano Katarino . . .
Odpovejmo se torej temu nedokazanemu in nikakor ne verjetnemu nazoru, da nam je Preščren v obliki kristjane ohranil kako starinsko posebnosti	(Dalje prihodnjič.)
L. P.
VI.
Slovensko gledališče. Zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti. S Četirimi slikami. Spisal Anton Trstenjak. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila a Ndirodna Tiskarna* 1892. ip8 str.
(Dalje.)
Na sträni 26. piše g. T., da je mineraloška zbirka v našem deželnem muzeji darilo barona Žige Zoisa. To trditev je treba popraviti tak6, da je Zois res namerjal podariti svojo zbirko za muzej, toda ker so ga zadele velike trgovinske izgube, ni zvršil svojega namena. Po njega smrti jo je kupil cesar Frančišek I. (leta 1823.) za 6000 gld. in jo podaril muzeju. (Primeri »Die Eröffnung des Landes-Museums in Laibach, wie selbe den 4. October 1831 zur Feier des allerhöchsten Namensfestes Sr. Majestät unseres allgeliebten Kaisers abgehalten wurde. Laibach, mit Edlen v. Klein-mayr'schen Schriften. 1832/)
Na sträni 72. čitamo: »Tako se je zgodilo, da društvo leta 1878/79 ni priredilo nobene javne predstave « K temu moramo opomniti, da se je dnč 23. sušca 1879. *eta priredila javna predstava v čitalnici, in sicer sta se predstavljali igri »Pokojni moj« in »Nemški ne znajo.«
K opomnji (str. 72.), da se je »Dramatično društvo41 začetkom gledališke döbe 1878-/79. pogajalo z Ludwigom, ravnateljem nemškega gledališča v Ljubljani, ali bi ne hotel nadaljevati slovenskih predstav, pristavili bi, da to ni bilo prvo takšno pogajanje. Že meseca malega travna 1874. leta, ko je deželni odbor z gledališkim ravnateljem Kotzkim obnavljal po-
godbo za döbo 1874./75., izrekel se je odbor »Dramatičnega društva« iz svojega nagiba proti deželnemu odboru, da bi Kotzkemu za ddbo 1874-/7 5. prepustil slovenske predstave, ako bi mu Kotzky dal potrebnih garancij, kar se tiče repertoara in uprizarjanja slovenskih predstav. Z dopisom z dnč 24. malega travna 1874. leta štev. 2480. je deželni odbor naznanil, da Kotzky ne more prevzeti vodstva slovenskih predstav.
Na sträni 73. pravi g. pisatelj, da »čitamo 1. 1881. imena slovenskih igralcev na nemškoslovenskem, torej dvojezičnem gledališkem listu.« G.T. ima tukaj v mislih predstavo dnč 12. malega travna 1881. leta, v kateri je nastopil igralec Ernest Nedelko, ako se ne motimo, panonsko-štajerski Slovenec. Te predstave pa ni priredilo »Dramatično društvo« in tudi se ni štela med predstave tega društva, saj gledališki list — bil je slovensko-nemški in ne nemško-slovenski — niti nima zaporedne številke slovenskih dramatiških predstav. Nedelko je bil popolnoma vešč slovenskemu jeziku in je pri tej predstavi v igri »Dva gospoda pa jeden sluga« igral Ivana v slovenskem jeziku. Poleg te igre so predstavljali naši igralci glumo »Gluh mora biti«, za njo pa se je še igrala nemška igra »Im Vorzimmer seiner Excellenz«. Samö v tej igri je nastopila g. M. Nigrinova kot guvernanta, da je Spregovorila nekoliko besed. Drugi igralci so bili člani nemškega gledališča, med njimi tudi Gecelj, kateri je potem, ko mu je »Dramatično društvo« odpovedalo, pristopil nemškemu osebju in bil v ddbi 1880./81. angažiran. Čisti dohodek (bil je jako majhen) spravil je Nedelko sam. »Dramatično društvo« ni moglo in tudi ni imelo vzroka braniti svojim igralcem, da so tovarišu slovenskega rodii hoteli pomoči do nekoliko drobiža za potnino, mimo tega je namerjalo društvo Nedelka angažirati polčti za učitelja, v gledališki döbi pa za igralca in režiserja slovenskih predstav, toda zahteval je več, nego se mu je moglo dati. — Toliko v pojasnilo, da se besede g. Tr-stenjaka ne bodo umele napačno.
Poročujč nadalje o slovenskih predstavah do leta 1887., ko je pogorelo deželno gledališče, omenja g. pisatelj samö površno, da se je tedaj j Dramatično društvo* preselilo v čitalnico, kjer je prirejalo predstave do lanskega leta. Ali res v vsi tej dobi ni bilo najti nobene podrobnosti, katera bi se bila zabeležila? »Dramatično društvo® si je na predlog g. dr. Starčta postavilo s precejšnjimi troški (3000 gld.) poseben oder v čitalniški dvorani, ki je bil takö izvrsten, kakeršnega si je bilo le želeti na tolikanj tesnem prostoru, in na tem odru so se vršile predstave, katere tvorijo v svoji celoti nekakšno preporodno ddbo novejše naše dramatiške umetnosti, döbo, o kateri bi nekoliko priznalnih besed izvestno ne bilo odveč! —
Nekaj večjih hib in nedostatkov smo zasledili v poglavji, kjer se naštevajo prevodi. »Nasledki skrivnostne prisege« in »Ukročena trmoglavost«
(str. 90.) nista dve različni igri, nego to je zgolj jeden in isti prevod Birch-Pfeifferičnega igrokaza »Det Goldbauer«. (Primeri sicer str. 124. in str. 136.). Nekaj podobnega se je pripetilo na sträni 92. pri igrokazu »Marijana« in »Marie Jeanne« in na sträni 100. pri igrokazu »Alfons ali velikodušni morski kapitan«, katerega čitamo niže iz nova pod naslovom »Velikodušni morski kapitan«. (Primeri str. 121., .134., 130., 132.). — Sicer so pa tudi pri posamičnih prelagateljih izpuščeni nekateri prevodi. Takö je Andrejčkov Jože poleg navedenih iger preložil »Štiri temperamente« (navedene na str. 103.), Alešovec igro ^Nacelj v operi: Hudičev Robert*, Babnik Ivan burko v dveh dejanjih »Vtopljenca«, Bartol Gregor »Veselo igro«, Bavdek J. operete (navedene na str. 102. in 103.): »Monsieur et madame Denis«, »Nezgoda na straži« in »Ponočnjaki«, mimo tega opereto »Žitar«; Gecelj Josip igri »Novoporočena« in »Prepozno« (to igro je popravil g. L. Pintar in jo pripravil za tisek); Hostnik Davorin igri »Le fils naturel« in »Loterijski list«; Končan Fr. burko »Lump«, Mohorčič Ivan »Polusedmih« in »Pič ali Robert Hudič«, Nolli Josip in Resman Ivan igro »Gospod regis-seur« (glej sicer str. 104.) in Schmidt Fr. igro »Neomožena«. — Omeniti je še, da je Grumov Ivan = Ivan Vrhovec, Hrabroslav V. N. = Volkov Hrabroslav (prvi preložil Weilnovo >Eddo« ; ker pa njega prevod ni bil za tisek, oskrbel jc nov prevod Cimperman), M. P. in P. = M. Pleteršnik, Ra-dovič = Anton Leveč, R. P. = Rajko Pcrušek (poslovenil tudi »Staro škatljo«). Igre »Karolčkova prva ljubezen«, »Strehar« in »Osem dnij pameten« (str. 99.) je preložil Val. Prešern sam — bil pa ni turški polkovni zdravnik v Šumli nego zemljiški knjigovodja, ki je pred nekaj leti umrl v Kranji — samö igro »Pogumne Gorenjke« je preložil skupno z Umkom, in sicer on sam drugo in tretje dejanje, Umek pa prvo dejanje. — Prelagatelj „Mine Barn-helmske" in „Sovražnika ženstva" (str. 102. in 103.) je pokojni Matej Lut-man. — Kakö je zašla Ogrinčeva izvirna gluma „Kje je meja" med prevode? (str. 98.-; glej sicer str. 105., kjer je to delo pravilno navedeno kot izviren proizvod).	(Konec prihoduJlč0
LISTEK.
XXVIII. redni včliki zbor »Matice Slovenske« bode dnč 7. t. m. ob 5. uri popoldne v mestni dvorani Vrsta razpravam: i. Predsednikov ogovor. 2. Letno poročilo tajnikovo o odborovem delovanji v döbi od dnč 1. ržčnega cvčta 1892. leta do dnč 31. včlikega travna 1893. leta 3. Račun o društvenem novčnem gospodarstvu v ddbi od dnč r. prosinca do dnč 31. grudna 1892. leta. 4. Volitev treh računskih prcgledo-valcev. 5. Proračun za leto 1894. 6 Dopolnilna volitev jednajstih društvenih odbornikov. 7. Posamezni nasveti in predlogi.
Izvestja muzejskega društva priuašajo v svojem 2. sešitku to-le vsebino: J. Petnih popisuje izkopine na Gori pod cerkvijo Sv. Magdalene pri Šmariji, kar se jih je našlo v zadnjih dveh mesecih; S Ritlar objavlja novo zbirko jako lepih besed za nemško-slovensko starinoslovsko terminologijo; J. Scheinigg nadaljuje razpravo o slovenskih osebnih imenih v starih listinah; A. Koblar spopolujuje članek prof. J. Vrhovca o zgodovini pošte na Kraujskem (glej »Ljublj. Zvon« 1888.) in razglaša potem drobtine iz furlanskih arhivov; končno pa S. Robit opisuje 4$ vrst kranjskih listnatih mahov. V »Malih zapiskih« čitamo poročilo iz Italije o starinoslovski in zgodovinski zmfnosti v Rimu (5". Rutar), člančič o stolpu ljubljauskega Gradit (A. Koblar) in beležke: »Kranjski del ljubljanske škofije leta 1605.«, »Darovanje sveč v ljubljanski stolnici leta 1597.«, »Slovstvo o domoznaustvu slovenskih dežel«, »Ptiči v tivolskem gozdu pri Ljubljani« in »Starinske najdbe pri mestu Kranji«. Napdsled priobčujejo »Izvestja« darove deželnemu muzeju leta 1893. zapisnik knjig in časopisov, kar so jih poslala zvezna društva od dnč 21. junija 1892. do dnč 23 jauuvarja 1893. leta. — Vsem prijateljem domo-znanstva priporočamo »Izvestja muzejskega društva« kar najtopleje.	A. Kaspret,
Postojna, sloveča postojnska jama in njena okolica. Pomnožena izdaja s črtežem in dvaindvajsetimi podobami jame, Postojne in njene okolice. Po raznih virih spisal j. B. Postojna. Tiskal in založil Rihard Šeber. 1893. Str. 62 Cena 25 kr. — Knjižico je treba pohvaliti zaradi lične zunanjosti in vrlo pogojenih slik ; opisovanje je točno in zanesljivo, tako da bode delce prijalo vsakomur, kdor si ogleda postojinsko jamo. V jezikovuem iy stilistiškem oziru pa bi potrebovala knjižica uprav korenitih poprav,
Grammatica della lingua slovena. Knjigarna Patronato v Vidmu naznanja, da je izdala italijausko-slovensko slovnico, katero- je po tretji izdaji dr. Sketove nemško-slovenske slovnice priredil prof. dr. Jožef Loscht. Knjiga obseza 490 stranij v mali osmerki ter ima na konci slovensko italijanski in italijansko slovenski slovar. Vezan izvod veljd štiri lire. Naročila vzprejema Libreria Patronato, via della Posta, 15, Udine,
Koncert »Glasbene Matice«. (Konec.) »Stabat Mater« obseza deset samostojnih toček, izmed katerih razodeva vsaka zdse moč genija. V kratkem uvodu (H-mol) se glasi skozi osem taktov v vsem orkestru le jeden ton, s katerega se vzpenjajo posamični glasovi drug za drugim v oktavah, slikaje veličastno in. pretresujočo siluvacijo: Kristus visi na križi, in njega mati, potrta od prevelike bolesti, stoji pod križem. Ti posamični kvišku kipeči glasovi v zvezi z izraznim glavnim motivom, ki se polagoma oglaša v celotnem orkestru, izražajo srčno žalost in tožne poglede objokane matere na svojega sina. Glavni motiv (»Stabat Mater«) se stopnjuje od najudanejšega mirnega izraza do najmogočnejšega dramatiškega in srce pretresujočcga ft-učinka vsega orkestra. Že sam kroma-tiški glavni motiv — zakladni kamen, na katerem je postavljena vsa stavba prvega dela — povišuje v značilni svoji plastiki s padajočo zmerjö in izrazovito kromatiko muzikališki izraz bolesti. Kontrapunktiško izvajanje glavnega motiva, široke, v plemeuitcm klasiškem duhu izvedene modulacije, tematiško barveno slikanje, katero doseza skladatelj, prestav-ljaje motiv iz tožnega, potrtega H-mola v jasni, živejši D-dur, in ritmika, ki se ziblje sedaj mirno in jednostavno, sedaj zopet živahneje in mnogovrstneje, končno neprisiljeno tekoča melodika in genijalnost muzikalnih mislij — vsa ta klasiško-temeljita izobraženost in genijalno-velikanska tvorna sila Dvofakova, spojena z vsemi pridobitvami novodobne tehnike v harmoniji iu instrumentaciji, vsi ti bistveni znaki Dvorakovega skladanja dičijo že prvo številko njegovega dela Kontrapunktiški zapletki v uvodu, ožinoma vojeni, v vsakem glasu za dva takta pozneje vstopajoči motivi se izvajajo v pevskem in orkestralnem delu, izraz se stopnjuje v mclodiških sekvencah vedno silneje do mogočnega.
skrajno bolest označujočega zmanjšanega septimnega akorda (ff), s katerega preide glavni motiv naglo v žarui Ddur. Glasbeno izražena misel vsega prvega dela je: »S križa je prišla človeštvu rešitev.« V jasnem duru se razvije na perutih vzletnega ritma široka, čarnozvočna melodija in polagoma prehaja na prvotni stavek v uvodu, za katerim pevski del povzame vso stavbo uvoda, nastopaje s tekstom v posamičnih glasovih in izvršujč mogočne misli v uvodu s silnejšimi, srce pretresujočimi toni človeškega glastf. Solistiški kvartet, vpleten med zbor, pomnožuje mnogovrstuost vse polifonije. Oblika prve točke je klasiška trozložoost s ponovljenim prvim delom, ki se završuje po sijajno izvedenem cresceudu in decrescendu v svetlem blažilnem H-duru kot žama glorijola na sveto glavo mučenega Kristusa.
Druga točka, kvartet »Quis est homo« je muzikalno izraženo premišljevanje in pomilovanje Marijine bolesti ob smrti Kristusovi. Deli se na dva oddelka. Prvi del je izvžden do cela tematiški v obliki proste čveteroglasne fuge z glavno melodijo, polno miline, iu s stranskimi kontrapunktiškimi figurami, katere se prav po Bachovem načinu kakor arabeske vijejo okolo glavne melodije. Konec tega dela oznanja s plemenito tožnimi glasovi, posamičnimi tresaji na bobenicah, smrt Odrešenikovo.
Tretja točka je zbor »Eia Mater«, pravi biser vse skladbe. Pristne slovanske melodije Dvofakove, njih miline in lepote se kažejo poslušalcu v lahkoumevni obliki, in čudalep je duhoviti način, kakd plovcči ritem vzvišuje mračnost koloritovo. Glavni motiv je v basu, višji glasovi pa ga z lahnim zibanjem ritmiški imitirajo; imitatoriški odgovarjaje drug drugemu, razvijajo se organiški iz njega iu tvorijo umetne prepletke - najkrasnejših melodij. Značaj tega zbora je povsem jednoteu, vzvišen, in smelo trdimo, • da temu zboru ni lahko najti mnogo primerov v svetovni literaturi podobnih del. Ta zbor je vzor, kako se strogi kontrapunkt izvajaj melodiški. Znamenita je končna kadenca z medijante na toniko C-mola.
Četrta točka je basov solo (»Fac ut ardeat«), široka, recitujoč proseča melodija, kateri kontrastujč odgovarja nežni čveteroglasni ženski zbor kakor zbor angeljev (»Sancta Mater«). Proti koncu je točka dramatiški vznesena v melodiji in orkestralnem spremlje-vanji. Stavek petega zbora »Tui nati« je zgrajen na jednotaktovnem motivnem ogrodji in se giblje sedaj mimo göri in döli, umetno prepletaje iu samostojno vodčč motive, sedaj pa mu je tok zopet drcv&č. Srednji stavek je fugato, izvčden v markantuih temah in melodiških kontrapuuktih. Obdelujč neznaten motiv, kaže se Dvofak mojstra, jednako-roduega najslavnejšim skladateljem.
Tenorsolo »Fac me vere« v šesti točki izraža iskrenejšo prošnjo v petji z ostrejšim tonovskim načinom H-durom, z visoko lčžo pevskega glasit in z visokimi ležami spremljajočih vijolin. Prijeten izpremin se pojavlja v tem, da uporablja skladatelj tukaj zgolj moški zbor kot kontrast proti drugim, mešanim zborskim stavkom vsega dela. Vsa šesta točka je konsekveutno odpevanje solista in zbora. Plemenita jednakomernost melodije se v drugi polovici vzpnč do večje dramatiške živahnosti. Zanimljivo je spremljevauje vijolin v visokih ležah; to spremljevauje se giblje v lepih kontrapunktiških figurah, in visoki zvoki dajd zborskemu stavku poseben sijaj.
Zbor » Virgo virginum« v sedmi številki prištevamo najlepšim točkam Dvofakovega dela. Njega največja lepota tiči v tem, da se vokalni zborski stavki menjavajo z orkestralnimi medigrami; zlog zborov je a capella. Motiv, spominjajoč klasiškega oratoriškega zloga, iz viden je v duhu Bachovem, dočim kaže drugi motiv tega zbora v proseČem izrazu nežno in jasno melodijo. Baš milini melodije iu izražanju muzikalne misli, ki je lahko umevno tudi lajiku, pripisovati je, da ta zbor in takisto krasna tretja točka »Eia Mater« tolikanj vpliva na poslušalca.
V osmi točki je dvospev med sopranom in tenorjem (»Fac ut portein«) zanimljivo motiviško delo, izvedeno v zlogu klasiških oratorijev. Glasova obeli solistov se gibljeta v imitatoriških nasprotjih, dočim prihaja klasiški-lepa instrumentacija mnogovrstnejša vzpričo tehnike novodobnega orkestra in novodobne modulacije.
Nastopni altsolo »Inflammatus« je pristen biser klasiŠki-vzvišene lepote; duh Bachov in Händlov veje iz te arije. Tematiško uporabljanje motivov, plemenita melodika, duhovite oblike spremljevanja in preproste modulacije so bistveni znaki tega vznesenega speva,
Poslednja točka, kvartet iu zbor »Quando corpus morietur« je v stavbi, izrazu in v kontrapunktiški sočasni izvldbi dveh glavnih motivov, v povzdigovanji in stopnjevanji glasov in harmonij, v mogočni instrumentaciji in silovito krepkem »Amenc-fugatu najmogočnejša točka vse skladbe. Začenja se orkestralno tak<5 kakor prvi zbor. Drugi izmed sočasnih motivov tega zbora je vzet iz sekvence prvega zbora. Stopnjevanje, katero se v prvem zboru kot izraz bolesti dvigne do zmanjšanega septimnega akorda, vzviša se tii v slavi (Paradisi gloria«) do polnega, mogočnega in jasnega trizvoka v G-duru. —
Vso skladbo Dvofakovo završuje »Amen «-fit ga tO z dvema temama (allegro roolto), fugato, ki je po mogočnem izrazu svojem jednake vrednosti s slavnim »Halleluja-zborom« iz Händlovega »Mesije«. Prva tema je vzeta iz motiva »Stabat Mater« in preložena iz H-mola v svečaui D-dur, dočim je druga zajeta iz sekvenčne stopnjatve prvega zbora. Ta točka se izvaja jako težko zaradi kromatike, velikanske novovrstue modulacije, hitrih koloratumih figur, naj razno vrstnejše, krepke ritmike in glasovnih nastopkov na nepo-udarjenih taktovnih delih. —
»Stabat Matere je torej delo, ki se lahko meri z največjimi oratoriji, delo, katerega nikoli ne bode moči prezirati v svetovni glasbeni literaturi, iz kratka, delo, s katerim se pO pravici ponaša vesoljna glasba slovanska!	— p—
Obči zbor »Dramatičnega društva« je bil dnč 29. malega travna. Predsednik g, dr. Ivan Tavčar je pozdravil člane in potem poudarjal, da se društvo lahko zadovoljno ozira na minulo društveno dobo, zlasti od novega leta. Zahvalno se spominja izdatnih podpor deželnega zbora iu ljubljanskega mesta, zahvalja pa tudi vse izvršujoče člaue, zlasti intendancijo. — Društveni tajnik g. A. Trstenjak je natd poročal o društvenem delovanji od poslednjega rednega občega zbora in v svojem poročilu omenjal vseh važnejših momentov v tej döbi. Predlagal je, naj se g. dr. B. Ipavec zaradi svojih zaslug za društvo imeuujc za častnega člana. — Na vprašanje g. Ivana Hribarja, ali se jc odbor „Dramatičnega društva" dogovarjal z deželnim odborom zaradi pomnožitve slovenskih predstav, odgovori g. dr. V. Supan, da se je iz poslovala jedna predstava na mesec več. G. Hribar predlaga po tem pojasnilu, naj se odbor pred prihodnjo dobo deželnega zbora obrne naravnost do tega zastopa, da se dovolijo ,,Dramatičnemu društvu" po tri predstave na teden. — G. Gustav Pire želt, naj se angažirajo vsaj Še dve pevki in jeden tenor, poleg njih pa operni pevec g. J. Nolli. Jako umestno bi bilo, ako se ustanovi slovensko gledališko društvo, ki bi pobiralo radovoljne doueske za slovensko gledališče. — G. dr. K. vitez Bleiweis se strinja s tem predlogom in še nas vet nje, naj „Dramatično društvo" zaradi večjih troškov naprosi povišanja dosedanjih podpor. Vsi predlogi se vzprejmd, takisto predlog g. Ivana Hribarja, da se izreči zahvala režiserju g. Borštniku in kapelniku g. Gerbiču, in predlog g. dr. Ivana Tavčarja, da se izreči zahvala tudi gospč Borštnikovi.
Natd je poročal blagajnik g. dr. V. Supan o denarnem poslovanji. Društvo je imelo prometa nad 40.000 gld. Zbor odobri njega poročilo in zajed no pritrdi, da se najame pomožen uradnik za manipulacijske posle. — G. dr. K. Triller predlaga pri po-
samičnih nasvetih, naj se tudi poleti poučuje v dramatiški šoli; pouk naj bi poleg g. Borštnika oskrboval g. Nolli, — G. notar Ivan Gogola želi prav takšne šole za pevce. Oba predloga se vzprejmeta. —
Za poročilom blagajnikovim se je «vršila volitev novega odbora. Izvoljeni so bili ti-le gospodje: dr. Ivan Tavčar (predsednik), dr. K. vitez Dleiweis, Fr. Drenik, M. Hubad, dr. V. Krisper, G. Pire, dr. J. Stare, dr. V. Supan in J. Šubie. Novi odbor se je prdcej konstituiral in si izvolil za podpredsednika g. dr. viteza Bleiweisa, za tajnika g. Pirca in za blagajnika g. dr. Supana.
Obči zbor »Pisateljskega podpornega društva« se je vršil dud 13. m. m. po običnem redu. Predsednik dr. J. Vošnjak se je v svojem nagovoru s toplimi besedami spominjal pokojnega pisatelja Jožefa Cimpermana in predlagal, naj se pokojniku postavi dostojen nagrobni spomenik. V ta namen so že darovali gg. deželni poslanci Ivan Hribar 5 -gld., Janko Kersnik 5 gld , Anton Klein 2 gld., J. Lenarčič 3 gld , dr. Ivan Tavčar 5 gld., Fr. Višnikar 2 gld. in dr. Jožef Vošnjak 5 gld., skupaj 27 gld. — Tajnik prof. R Perusek je poročal o društvenem delovanji v minulem letu. Odbor se je sešel trikrat, da jc rešil tekoče društvene stvari; zabavnih večerov pa je priredilo društvo tri. Društvenikov je bilo vsega vkupaj 75, in sicer je štelo društvo 1 Častnega člana, 8 usta-novnikov, 19 rednih in 47 podpornih članov. — Iz poročila blagajnika A. lun tka jc razvidno, da je bilo leta 1892. dohodkov 185 gld. 98 kr., troškov pa 88 gld. 76 kr., izmed teh 85 gld. za podpore; ostanka v blagajnici je bilo torej dne 1. januvarja t. 1. 97 gld. 22 kr. Vsa društvena imovina je znašala koncem minulega leta 1237 gld. 9+ kr. Za Preidrnov spomenik se je nabralo doslej 935 gld $0 kr ; ako se k tej glavnici pri-štejejo obresti 5t gld. 20 kr. in odbijejo troški i6 gld. 35 kr., pokaže se glavnica 970 gld. 35 kr„ ki je naložena v mestni hranilnici ljubljanski in v »Kmctski posojilnici ljubljanske okolice«. — V odbor so se vzklikoma izvolili dosedanji odborniki, namesto prof. V. Bežka, ki je med letom odšel v Gorico, pa A. Trstenjak. — Kar se tiče nagrobne ploče Jožefu Cimpermanu, prepusti se skrb zdnjo odboru, iu potem se obči zbor sklene.
Narodni Dom. Odboru »Narodnega Doma« je došlo na svoječasni razpis 17 projektov za zgradbo »Narodnega Doma« v Ljubljani, izmed katerih je posebna porota v seji dud 7, m. m. priznala prvo darilo v znesku tisoč kron načrtu arhitekta in stav-binskega mojstra Františka Škabronta v Pragi, drugi dve darili po petsto kron pa arhitektu Antonu Wolfu v Ljubljani in skupno arhitektoma Karlu Maschku in Rudolfu Tönniesu na Dunaji. Izmed obdarovanih načrtov ni siccr nobeden neposredno uporaben za grajenje, vender bode na podlagi prvoimcuovanega uačrta moči primerno rešiti dano nalogo.
Iz muzejskega društva. Dnd 25. aprila t. 1. je predaval g. J. PeZnik v slovenskem jeziku o starinah, katere je izkopal na gradišči pod cerkvijo Sv. Magdalene pri Šmariji na Dolenjskem. Skoro vse izkopine spadajo v hallstättsko döbo. Iz njih ldže vidimo, kakd so pokopavali mrliče in uasipavali gomile. Občo pozornost je vzbudila situla, okrašena s peterovrstnimi podobami, in poleg te druga s pridvigi, ki kažejo možd s širokimi klobuki; Slavni angleški starinar, g. A. E. Evans, voditelj oksfordskega muzeja, ki si je dnd 7. aprila t. 1. osebno ogledal gradišče, dognal je, da je napdsled imenovana situla iz ilirske döbe, zakaj podoba klobuka se popolnoma ujema z dno, katero je videl na ilirskih penezih. Predavatelj je potem razkazoval zapenjačo (fibulo), ki nima sebi jednake. Na dvekolesnem vozu sedi mož, ki vodi tri konje, spredi je golob z razpetimi krili. Vrhu tega je g. Pečnik predložil še mnogo drugih redkih starin iz istega gradišča; dva šlema, koralde (zavratnice), zapestnice, obnožnice, obeske, zlato peno in razne na-
krasniue, Vse to kaže, da je takrat na Kranjskem živel urfrod, ki se je rad lepotil in se veselil gizdave oprave. G, predavatelj je vpletel v svoj govor razne refleksije, iz katerih smo razvideli, da je zveden starinar, Mnogobrojni poslušalci, med njimi nekateri deželni poslanci, pohvalili so g. Pečnika z živahnimi dobroklici.
A. Kaspret.
»Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500.« »Kmetovalec« je v svoji 9. letošnji številki začel priobčevati to razpravo, katero je v našem listu leta 1891. objavil g. prof. A. Kaspret. C. kr. kmetijska družba, ki v svojem uradnem glasilu po dveh letih pouatiskuje Kaspretov spis, daje s tem najlepše priznanje, da je gori omenjena razprava temeljita, poučna in zanimljiva sosebno za zgodovino kranjskega kmetijstva.
Stenograf. Glasilo hrvatskog stenografskog druživa u Zagrebu. — Došla nam je i. in 2, številka letošnjega „Stenografa", katerega izdaja prof. Fr. Magdič v Zagrebu. List prinaša mimo drugih zanimljivostij tudi oddelek o slovenski stenografiji, in zato bodi toplo priporočen našim stenografom v izdatno podporo. Iz poročila o četrtem shodu čeških stenografov leta 1891. posnemljemo, da sta dotičnemu znaustveno-brzopisnemu odboru, v katerem čitamo poleg drugih imeni gg. Beženška in Magdiča, došla tudi dva nova stenografska sestava; jednega je poslal g. Plichal (Ig. Zeplichal), drugega g. Zupan,
Novo hrvaško gledališče v Spletu se je otvorilo dnč 6. m. m. s predstavo Demetrove tragedije „Teute'pri kateri so sodelovali odlični umetniki zagrebškega gledališča. Otvoritev se je zvršila jako slovesno vpričo mnogoštevilnih gostov iz vseh pokrajin hrvaških.
f Radoslav Lopašič. Omenili smo Že, da je dnč 2$. malega travna umrl Radoslav Lopašič, znameniti hrvaški zgodovinar in nabiratelj hrvaških spomenikov. Porojen leta 1835. v Karlovci, služil jc po dovršenih študijah za kotarskega pristava, prišel kesneje za sodnika v Severin, leta 1875. Pa v	kjer so ga imenovali za vladnega
tajnika. Pred tremi leti je bil umirovljen. Lopašičeva pridnost je bila neumorna. Najrajši se je bavil s hrvaško zgodovino in je v tridesetih letih svojeročno prepisal in zbral preko desettisoč važnih starih listin. V književnosti se je oglasil leta 1862. s spisom „Smrt Petra Zrinskoga i njegova druga Franje Frankopana«, ki je izšel v „Leptiru", potem pa je sodeloval pri raznih listih in pridno pisal za „Matico", ki je objavila njega krasno monografijo „Karlovac", „Dva hrvatska junaka: Mirko Mesič i Luka Ibrišimovič" in „Bihač". Spis „Gradovi u bivšoj hrvatskoj Krajini" dd „Matica" skoro v tisek. Leta 1883. je bil LopaŠid izbran za dopisujočega člana jugoslovanske akademije, za katero je sestavil svoje največje delo »Acta historiam Confinii militaris croatici illustrantia«. Izročil ji je tudi važne „Hrvatske spomenike" in preznamenite „Hrvatske urbare" od srednjega veka do XVIII. stoletja, ki skoro izidejo v tisku. — Lopašičeva smrt je bridka izguba za hrvaško znanstveno književnost; bodi mu blag spomin!
f Mirko Bogovič. Dnč 4. m. m. je umrl v Zagrebu jeden naj plodov itejših pisateljev nekdanje ilirske ddbe, Mirko Bogovič\ v 77. letu svojem. Izmed njegovih del navajamo sosebuo pesemske zbirke: „Ljubice", „Smilje i Kovilje", „Domorodne glase", „Vinjage" in ,,Streliceu. Mimo tega je spisal drame „Frankopan", „Stjepan, poslednji kralj bosanski" in „Matija Gubec", katera se prišteva najboljšim hrvaškim dramam. Za absolutizma je ustanovil list „Domobran", katerega so mu ,pa ustavili; leta 1852. je ure-doval zabavnik „Neven". Dasi se je na stara leta izneveril prvotnim svojim nazorom, v književnosti si je venderle pridobil Častno ime. Bil je Član jugoslovanske akademije od nje ustanovitve, t j. od leta 1867.
Prenos posmrtnih ostankov grofa Janka Draškoviča. Lanski obči zbor »Matice Hrvaške« je sklenil, da se čim prej iz Gorenje Radgone na Štajerskem prenesd posmrtni ostanki grofa Janka Draškoviča Trakoščansk ega, ustanovitelja in prvega predsednika »Matici Hrvaški«. Slavnost se bode vršila ta mesec, in sicer po tem-le redu: Dnd 12. t. m. se izkoplje truplo in položi v krsto, prihodnjega dnč se prenese v cerkev Sv. Petra v Gorenji Radgoni, da se ondu obslužijo svečane zadušnice, dnd 14. se odpelje krsta s prvim jutranjim osebnim vlakom južne železnice (ob 4. uri 20 min.) na Spielfeld, Maribor, Celje iu Zidani Most v Zagreb, kamor dospfe s popoldanskim vlakom (ob 4. uri 30 min.) na južni kolodvor; odtod se prepelje že tisti večer na državni kolodvor. Dnd 15. rždnega Cvdta zjutraj ob 7. uri bode svečani izprevod z državnega kolodvora v stolno cerkev, kjer se bodo ob 8. uri brale svečane zadušnice, in odtod na centralno pokopališče na Mirogoj, kjer položč ostanke Draškovičeve med njega ilirske sodruge v arkado za »hrvaške preporoditelje«. — Zavodi in društva, ki se h o tč ali korporativno ali po odposlanstvih udeležiti tega izprevoda, zglasč naj se vsaj do dnč 8. t. m. pri upravi »Matice hrvaške.«
Gunduličev spomenik. Odbor za Gunduličev spomenik naznanja, da se dnd 26. t. m. ob 10. uri zjutraj odkrije Gunduličev spomenik v Dubrovniku, krasno delo kiparja Rendiča. Spomenik je okrašen ob strančh s štirimi basreliefi, izmed katerih prikazuje prvi zmagovalca Vladislava, drugi dubrovniško Slobodo; na tretjem je vpodobljcn prizor, ko Kizlaraga odvaja Sunčanico, hčer Ljubdragovo (»Osman«, VIII. spev), in na četrtem prizor, ko sv. Vlaho, zaščitnik mesta Dubrovnika, blagoslavlja krščanske junake. — Udeležba pri tej slavnosti bode velikanska, kakor se spodobi spominu genijalnega pesnika.
Slovanske starine. Lani se je ustanovila pri carskem arheološkem društvu v Moskvi posebna komisija, ki namerja proučiti slovanske starine v onem širokem zmislu,' kakor ga je započel sloveči Šafafik. V nje področje spada torej arheologija in zgodovina posamičnih slovauskih plemen, takisto njih književnost in jezile, kolikor se namreč tičeta slovanskih starin. Komisija vabi i posamičnike i društva na sodelovanje, bodisi da se ji pošiljajo primerni nasveti, bodisi učena dela in občasna izdanja. Naslov: Imperatorskoe moskovskoe arheologičeskoe obšČestvo v Moskvi.
Listnica. Dolorosus. Nezrelo, misel obrabljena. — Tone na B. Vi ne poznate metrike uiti po nje začetnih pojmih! Kakšna pa je Vaša »poezija«, o tem samd ta-le vzgled:
»Ti pa, luna, kdaj popelješ S svitom zopet me do nje? Kdaj se, dragi čas, povrneš, Kdaj spolnite se želje?« Človek bi malone mislil, da ste mesečni! — Slavko. Take stvari niso za nas. — Davorinov. Jednega ali dva; sicer pa nadaljujte, bodemo videli.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoj vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Närodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani.