ObzorZdrN 1999; 33: 187-92
187
KAKOVOST ŽIVLJENJA STAROSTNIKOV V DOMSKEIV
VARSTVU
QUALITY OF LIFE IN OLD PEOPLE'S ROME
Marta Gašparovčč UDKlUDC 362.61:613.98
DESKRIPTORS: domovi za starostnike; starostniki; kvaliteta življenja
Izvleček- Prispevek je pregled tuje literature s področja kakovosti življenja starostnikov v domskem varstvu. Opisani so različni pristopi raziskovalcev in njihove metode merjenja kakovosti. Predstavljen je koncept individualnega pristopa k starostniku, ki lahko bistveno vpliva na kakovost življenja starih ljudi. Vsebuje štiri osnovna področja: upoštevanee starostnikove avtonomije in dostojanstva; čim daljša samostojnott in spodbujanee k samooskrbi; zdravstvena vzgoja starostnika in njegove družine; ter timsko delo. Vse to pa predstavlja drugačen pogled na življenje starostnika v domskem varstvu.
Kakovost življenja starostnikov V domskem varstvu
Čeprav je ideja o kakovosti življenja stara kot človeštvo samo, je zbudila pozornost strokovnjakov sredi 70-ih let (Abbey, 1985). Pozornost družbe je zbudila predvsem zaradi povečanih potreb in naraščajočih stroškov v sistemih socialnega zavarovanja. V Združenih državah Amerike (ZDA) je najprej prišlo do razvoja analize stroškov, kar je pomenilo dvig in prerazporeditev vladnih sredstev ter porast pravic ljudi (Mis-han, 1976). V družboslovju je kakovost življenja definirana še z dodatnimi »nezdravstvenimi dobrinami«: aktivnosti posameznika, gospodinjsko delo, rekreacija, religija in družinsko življenje (Flanagan, 1982). Mnogi opazovalci situacije uporabljajo široke definicije kakovosti življenja, zato ker institucionalna skrb vpliva na vse vidike varovančevega življenja skozi dolgo obdobje, vključno z razpoložljivo rekreacijo in socialnimi odnosi. Redkeje pa najdemo podatke o kakovosti domskega življenja z vidika merjenja raziskovalnih rezultatov.
V zahodni kulturi je kakovost življenja zelo kompleksen in multidimenzionalen pojem. V vsakdanjem življenju je dobro počutje odvisno od relativno svobodne presoje fizičnih in socialnih potencialov posameznika (Lawton, 1991). Pomembno je, kaj starostniki običajno prepoznajo kot zdravje. Večina literature
DESCRIPTORSS homes Jor the aged; aged; quality oj lije
Abstract- The article brings a survey of foreign literature from the field oj quality oj lije in old people's homes. Different research approachss and quality measurement methods are described. Individual concept oj approach to an old person which is oj vital importance for the quality oj hislher lije is described. Individual concept of approach covers Jour basic areas: the importance oj old people's autonomy and dignity; self-reiiance and self-care; health education oj the old person and hislher Jamily; team work. All this present a different approach to lije oj old people in old people's homes.
enači zdravje s kakovostjo življenja. To je možno tam, kjer ni poudarka na bolezni ali stanju fizičnega funkcioniranja. Definicija zdravja Svetovne zdravstvene organizacije je univerzalna in splošna hkrati, vsebuje področja delovanja družbe v skrbi za zdravje (Newell, 1975). Tradicionalno je klinična vloga v promociji, povrnitvi in ohranitvi optimalnega ravnotežja vseh vidikov zdravja bolnika, tako fizičnih in socialnih potencialov.
Raziskovalci pri svojih študijah uporabljajo različne komponente kakovosti življenja. Lahko si izberejo izključno komponente po oceni starostnika (Meier, 1991). Drugi opredeljujejo kakovost življenja starostnika s kombinacijo elementov: pogledi starostnika, njegove družine in izvajalcev zdravstvene nege (Cohn, 1991). Nekateri raziskovalci pa v celoti določijo elemente kakovosti življenja sami (Andersson, 1991).
Raziskovalna praksa na področju kakovosii življenja starostnikov v domskem varstvu
Glavni cilj zdravstvene nege je zagotavljanje optimalne kakovosti življenja vsakemu pacientu. Bistvo kakovosti življenja je še posebej jasno v domovih starejših občanov, kjer je za večino stanovalcev njihov novi dom. Splošni standardi za zdravstveno nego v domskem varstvu ne obstajajo. To pa zato, ker so pred-
Marta Gašparovič, vms., prof. zdrav, vzgoje, Dom starejših občanov Grosuplje, Ob Grosupeljščici 28, 1290 Grosuplje
188
ObzorZdrN1999;33
1agani standardi vedno v konfliktu z osebnimi vrednotami stanovalcev (C1apham, 1990). Primer spornih vrednot je zagotavljanje starostnikove varnosti ob upoštevanju njegove avtonomije. Na ravni države so sporni standardi za zagotovitev visoke kakovosti institucionalne nege za starostnike glede na stroške za zdravstveno oskrbo in nego. Zdravstvena nega v domovih vsebuje po1eg nege starostnika in de1itve zdravil tudi starostnikovo pravico do avtonomije, sreče, moralnih nače1, zadovoljstva z življenjem in njegovo subjektivno počutje (Morris, 1990). Ti vidiki kakovosti življenja so v domovih ključnega pomena za ocenjevanje domske učinkovitosti.
Merjenje kakovosti življenja starostnikov v domskem varstvu
S preselitvijo v instituciona1no oskrbo se za večino starostnikov bistveno spremeni živ1jenjsko okolje. Nekateri se počutijo v domu bo1j utesnjeni. Številni pa se znajdejo v veliko boljši situaciji kot doma, kar vpliva na njihovo dobro počutje. Mnogi raziskovalci uporabljajo multidimenziona1ni zdravstveni status za ocenjevanje zdravstvenega stanja, pos1abšanja kronične bolezni in za oceno do1gotrajne zdravstvene nege.
V študiji Prigatano (1984), ki navaja pristope k relevantnemu merjenju kliničnih bolezni kakovost živ1jenja v domovih, vključuje multidimenzionalni zdravstveni status ali funkcijsko oceno. Uporablja kriterij napredovanja kliničnih bolezni za prikaz dolgotrajne zdravstvene nege. Na žalost je pomanjkljivost mnogih študij, da prikazujejo področje zdravja s pomočjo diagnostičnih skupin, ne upoštevajo pa dejavnikov institucionalnega varstva. Velikokrat je vzorec starostnikov izbran tako, da so vključeni samo starostniki izven institucij. Pregled Kranza, Schulza 1980 in Liebennana 1991 pokaže, daje raziskovanje v domovih povezano s težavami: primerna kontrolna skupina je ponavadi manjkala in študija specifičnega problema z neposrednim merjenjem gre na račun zanemarjanja multidimenzionalnih razlik. Nekatere študije so predvidevale, daje namestitev starostnikov v dom povezana s povečanjem smrtnosti ali z upadanjem psihofizičnih aktivnosti. Raziskovalci so izoblikovali vprašanja, ki vsebujejo odnos med spremembami v strukturi in procesu v domski negi in evalvacijo. Ponavadi te študije vključujejo enega ali majhno število domov. Zaradi omejenega števila merjenih dimenzij je to negotov kazalec kakovosti življenja (Andersson, 1991). Raziskave so pokazale, da sta občutek bolečine na eni strani in telesno ugodje na drugi strani deloma neodvisni spremenljivki. Lawton v zgodnejših raziskavah (1983) kaže, daje negativni vpliv odvisen bolj od notranjih dejavnikov kot od pešanja telesnih funkcij. Trenutno pozitivni učinek je močneje povezan z družbeno stimulacijo in stimulacijo okolja. Na ta način na primer ima namestitev starostnika v religiozno usmerjen dom lahko določene rezultate in je učinko-
vita, hkrati lahko povzroči fizično izboljšanje zdravstvenega stanja. Toda to samo dokazuje vrednost in pomen primerne duhovne aktivnosti.
Pomemben pristop k raziskovanju je tudi metoda neposrednega opazovanja socialnih interakcij in značilnosti vedenja stanovalcev doma, osebja in obiskovalcev. Clark (1990) je definiral prednosti in omejitve tega pristopa. Njegova raziskava ee temeljila na praktičnem, neposrednem opazovanju in na nizu individualnih starostnikovih merjenj funkcioniranja, prednosti nege in zadovoljstva z življenjem. Na individualni stanovalčevi ravni je bil poudarek na povezavi med pomembnimi socialnimi interakcijami in izboljšanjem starostnikovega zadovoljstva (Bitzan, 1990).
Naraščanje skupine dementnih starostnikov je pomembno omejilo znanstveno verodostojnost raziskav. V pomoč so dolgoletne sestrske izkušnje s takimi starostniki. Te kažejo velik pomen bazalne stimulacije in močan vpliv aktivnosti okolja pri takih bolnikih (Ma-ace,1987). Kakovost življenja teh stanovalcev je resnično omejena. Raziskovanje te populacije v domovih ni dobro razvito, bilo bi pa potrebno (Asplund, 1991).
Ugotovitve
Trenutna kakovost življenja starostnika je vedno bolj v ospredju v klinični in zdravstveni negi. Vendar le retorično, praktično paje v ospredju tehnična opremljenost in usmeritev v intervencije kot rezultat zdravstvene nege. Splošna nacionalna politika poudarja stroške in oceno koristnosii geriatrične in dolgotrajne zdravstvene nege. Glede na pravice bolnikov je poudarek na pooblastilih stanovalcev doma. Nastajajo konflikti med starostniki in domskimi zdravniki, ki so pretirano zaskrbljeni za zdravje starostnikov. Zdravnik mora ponovno razmisliti o konceptu kakovosti življenja v Domu in upoštevati pravice starostnika.
Nekateri želijo prenesti ocenjevanje kakovosti življenja v bolnišnicah na domsko okolje. Ta usmeritev vidi kakovost življenja kot sinonim za bolnikovo kompleksno multidimenzionalno blaginjo, kije evalvira-na skozi multidimenzionalno ocenitev zdravja, psiho-zičnih funkcij in hedonističnega statusa. Vendar je kakovost življenja starostnika v domu povezana z bolnikovimi lastnimi ocenami o stanju zdravja in s pooblastili za postopke zdravstvene nege. Usmeritev za kakovost življenja je osrediščenje starostnika samega. Cilj ni seštevanje kakovosti življenja, tako kot posameznih vrednot, vendar mora obstajati primerjava med posameznimi vrednotami ostale populacije.
Ker je raziskovanje v domovih omejeno, je pomembno, da dosežemo razumevanje kakovosti življenja. To je pomemben korak k razvoju in pripomore tudi k ohranitvi ciljev, cenovno primernih intervencij zdravstvene nege. Zastopatije potrebno različne odločitve glede ocenjevanja življenja stanovalcev in raznolike domske populacije. Inovativno delo g. Schnel-
Gašparovič M. Kakovost življenja starostnikov v domskem varstvu
189
le in sodelavcev (1993) je pokazalo, da zdravstvena nega z uporabo tehnik kontrole kakovosti lahko bistvenD pripomore k dvigu celotne kakovosti življenja v domu. To pomeni, da domovi lahko opredelijo rezultate kakovosti življenja, če vedo, kateri so in komu pripadajo (Schnelle, 1993).
Koncept kakovosti v domskem varstvu
V Sloveniji je 5% starostnikov nad 65 let v domovih za starejše občane. Kakovost življenja v njih je zelo različna, saj ni skupnih standardov. Kakovost življenja starostnika v domskem varstvu bi lahko bistveno izboljšali z upoštevanjem individualnega pristopa pri izvajanju zdravstvene nege.
Individualni pristop k zdravstveni negi starostnika ima štiri dele:
-  koncept ohranitev dostojanstva in individualnosti,
-  koncept spodbujanje k samooskrbi,
-  koncept poučevanje bolnika in njegove družine,
-  multidisciplinarno delo. (Garrett, 1983).
Ohranitev dostojanstva in individualnosii
V domačem okolju to ni tako problematično kot v bolnišnicah in ostalih ustanovah. Običajno se ob sprejemu v bolnišnico ali podobno ustanovo starostnikovo počutje spremeni, in sicer:
-  izgubi sposobnosti za zadovoljevanje fizičnih potreb (umivanje, oblačenje, hranjenje, odvajanje);
-  izgubi sposobnosti do občutenja socialnih potreb (varnosti, statusa, socialnih stikov);
-  pokaže se velika potreba po prilagoditvi (z omejitvijo izbire, vsakdanjih dogodkov, zasledovanje lastnih interesov).
Zaradi narave izkušenj je nekaj prilagoditev neizbežnih, toda morale bi biti minimalne kar se tiče izgub, in maksimalne, kar se tiče izkoriščanja bolnikovih potencialov (Garrett, 1983).
Etični vidik v zdravstveni negi
Etični vidik v zdravstveni negi je definiran s tem, kaj je dobro in kaj prav, kaj bi moral storiti zdravstveni delavec v določenih okoliščinah. V literaturi obstajajo tri glavna načela, ki odločajo in jih lahko evalvi-ramo (Katz, 1995):
-  načelo spoštovanja avtonomije,
-  načelo koristi za bolnika,
-  načelo pravičnosti.
Avtonomija
Načelo avtonomije je zraslo iz spoštovanja do ljudi, njihove enkratnosti in obenem končnosti. Stan-
dardi so povezani s privatnostjo in zaupnostjo, s spoštovanjem osebne avtonomije in so tesno povezani s potrebno kondicijo posameznika za igro neodvisnosti. Veliko naporov je bilo vloženih v kategorizacijo resnične avtonomije. Načelo avtonomije je neposredno relevantno samo v primeru, ko je oseba sposobna sama odločati o sebi. V zdravstveni negi starostnikov je zelo težko opredeliti merjenje sposobnosti odločanja. Nekateri menijo, da pri osebi, ki ni sposobna sama odločati, avtonomija ni umestna. Kljub temu pa je treba takega starostnika pri zdravstveni negi obravnavati s spoštovanjem in dostojanstvom. Nekateri predlagajo, da bi pri takih ljudeh lahko upoštevali poprej izražene želje in prejšnje prednostne vrednote.
Korist
To načelo zahteva, daje dejanje osebi v korist. To pa je nekoliko v nasprotju z avtonomijo. Lahko pride do okoliščine, ko medicinska sestra meni, daje avtonomna odločitev osebi v škodo ali ni v njenem interesu. V družini je korist enega člana družine lahko v škodo drugega. Pri starostnikih, ki jih svojci dajo v dom, je njim v korist načelo varnosti, podaljševanje življenja, kakovostna zdravstvena nega itn. Vendar se starostnik lahko avtonomno odloči, da bo ostal doma, kljub temu, da mu to ni v korist.
Velikokrat prihaja tudi do zlorabe načela koristnosti za bolnika. Profesionalno negovalno osebje pogosto glede na svoj položaj vsili osebi svoje razumevanje koristnosti.
Pravičnost
Starostnik, ki na podlagi avtonomne odločitve zavrača premestitev v dom, s svojo odločitvijo obremeni družinske člane. Kar je pravično do starostnika, pogosto ni pravično do družinskih članov. Vključuje se boj generacij pri delitvi koristi in obveznosti. Nastane vprašanje, alije družina sposobna zagotoviti ustrezno nego, žrtvovati dobršen del svojega časa in energije za oskrbo starostnika.
Avtonomija ene osebe je velikokrat v škodo druge. Na primer spori stanovalcev v isti sobi (odprto okno, prezračevanje, zaklepanje). Tudi avtonomija starostnika je velikokrat v nasprotju z avtonomijo družinskih članov. Načelo koristnosti pogosto ustanova vzame v svoje roke in vsili svoj pogled, ne glede na želje starostnikov. Velikokrat tudi na zahtevo svojcev, ki si prilaščajo odločitve. Domski delavci so pogosto preobremenjeni s skrbjo za varnost starih ljudi, tako da izključujejo druge vrednote.
Načelo avtonomije mora imeti pomembnejše mesto, kot gaje imel v preteklosti. Preseči moramo raven retorike o starostnikovih vrednotah, potreben bo sistematičen in zavesten napor, ki bo vključeval avtonomijo pri načrtovanju starostnikovih potreb, pri izdelavi negovalnih načrtov (Katz, 1995). Negovalni na-
190
ObzorZdrN1999;33
črti naj ne bi bili sami sebi namen, vanje naj bodo vključene tudi osebne vrednoee starostnika. V njih mora biti možnott izbire maksimalnih vredno,, ne samo varnosii in fizičnega zdravja, temveč tudi vrednoee socia1ne aktivnosti, humanih odnosov, vpletenosti družine. Delavci doma imajo moč, da kakovott življenaa starostnika zelo povečaoo ali zelo zmanjšajo. Oni so prvi, ki opazijo pomembee informacije. Okoliščine jim nalagajo velik del odgovornosti. Dom je arena, kjer se dogaja dolgoleten etični izziv med življeneem in smrtjo, kaj je prav in kaj narobe, med pravico in dolžnostjo (Garrett, 1983).
Samooskrba
Umetnott geriatrične zdravstvene nege je »prosve-tljen umik« od podpore; po eni strani je to zelo preprosta definicija, vendar poudarja zelo pomembnn vidik nege starostnika.
V bolnišnici ali negovalnih ustanovhh najprej določijo sposobnosti bolnemu starostniku, njegove omejitve glede neposredee zdravstvene nege (umivanje, oblačenje, hranjenje, odvajanje) in ugotovijo sposobnosti gospodinjskih opravil (nakupovanje, kuhanje, go-spodinjenje, socializacija).
Zdravstvena nega je načrtovana glede na njegove potrebe in sposobnosti. Vprašanee pa je, ali je to vse, kar bolan starostnik potrebuje. Preveriti je treba, ali ima starostnik pomoč samo toliko časa, kot jo potrebuje, ko lahko sam izvaja določeno aktivnost, ali nastopijo težave, ko odkloni pomoč.
Težave pri uvajanju samooskrbe je pričakovati na obeh straneh, tako pri starostniku kot pri negovalnem osebju. Bolan starostnik se navadi svoje podrejene vloge pri zdravstveni negi in če ga ne spodbuaamo, opusii poskuse, da bi razvil svoje možnosti v zvezi s skrbjo zase. Sorodniki in zelo pogosto tudi medicinske sestre imajo velike težave, ko morajo stati v ozadju in opazovati poskuse, ko se starostnik skuša na primer sam obriti ali obleč.. V večini primerov posredujejo prezgodjj in tako oropajo starejšega bolnika doživljanja lastnega napredka in uspeha.
Kakorkoii je omejena samostojnost, je potrebno krepiti čut za lastno vrednost, to je še posebej pomembno, ko je starostnik premeščen domov, kjer je to vitalnega pomena. Dobro motiviran starostnik lahko prenese velike krize pri samooskrbi. Realno postavljeni negovalni cilji z obstoječo motivacijo in spodbujanjem so cena za uspeh. Veliko težje je z nemotiviranimi ali slabo motiviranimi starejšimi bolnik.. Ne smemo jih takoj označiti, češ da nočejo sodelovati, vsak napor pelje k boljši zdravstveni negi. Za tako stanje lahko obstaja zdravstveni razlog - depresija, posledice možganske kapi, infekcije ali srčne bolezn.. Kjer je bila izguba samooskrbe prisotna že pred pojavom bolezn,, je izbo1jšanje majhno. Ko pa se starostnik vrne v znano okolje, ki mu nudi podporo, je učinek bistveno bolj ši (hospitalizem). Ko ugotovimo problem in ga analiz--
ramo, je možna postopna rešitev, motivacija pri tem zelo pomaga (Garrett, 1983).
Dorothea Orem ee razvila teorijo zdravstvene nege, ki jo je imenovala model samooskrbe. Samooskrbo opredeljuje kot hoteno aktivnost, ki jo človek izvaja za vzdrževanje življenj,, zdravja in razvijanaa lastne osebnosti. Posameznik je funkcionalno integrirana celota z motivacijo, da skrbi zase. Posameznika opazujemo s stališča ravnovesja med skrbjo zase in zahtevam.. Ravnovesje je med sposobnostjo za skrb zase in zahtevami po samooskrbi. Oremova od posameznika pričakuee in zahteva, daje do sebe odgovoren in se zanaša na svoje sposobnosti ter se zaveda dolžnosti, da poišče pomoč, ko jo potrebuje. Obravnava tako bolnega kot zdravega posameznika. Nanj delujejo vplivi okolja, poškodb,, okužbe in bolezen. Vse to imenuje deviacije potrebe samooskrbe. Te so povezane s spremembami v človekoii fizični strukturi, psihičnem funkcioniranju in z vedenjskimi spremembami. Če posameznik ni sposoben obvladaii dodatnih zahtev, se pojavi potreba po zdravstveni negi. Sledi postavljanje negovalnih ciljev in izvajanee negovalnih intervencij. Končni cilj pa je vzpostavitev ravnovesja med zahtevami in sposobnostmi posameznika. Človek je tisti, ki spreminja oblike samooskrbe, na to pa vp1ivajo vzgoja, izobraževanje, nadzor in izkušnje (Aggleton, 1985).
Zdravstvena vzgoja
Definicija Svetovne zdravstvene organizacije pravi, da zdravstvena vzgoja ni samo širjenje informacij o zdravju, ampak tudi aktivni proces učenja ob lastnih izkušnaah. Cilj zdravstvene vzgoje je pomagati ljudem, da dosežejo zdravje z lastnimi napori in dejanji.
Cilji zdravstvene vzgoje so:
-  pravočasno, pravilno, popolno informirati 1judi o škodljivostih, ki ogrožajo zdravje in življenjsko okolje;
-  motivirati posameznika in družbo do take stopnje, da si bodo zavestno prizadevali ohraniti lastno zdravje in zdravo življenjsko okolje in da bodo aktivno sledili sodobnim preventivnim ukrepom;
-  razvijaii pri posamezniku telesne in duševne sposobnosii za doživljanje vrednoee zdravja in zavest o dolžnosti ohraniti in izboljšaii lastno zdravje in oboje stalno prenašaii tudi na svoje okolje (Domajn-ko, 9989).
Definicija Svetovne zdravstvene organizacije in cilji zdravstvene vzgoje se nanašajo tudi na zdravstveno vzgojo starostnikov, le da moramo pri poučevanju in vzgoji upoštevati posebnosti te skupine populacije. Tako na primer je motivacija za učenje pri starostnikih praviloma majhna.
Gašparovič M. Kakovost življenja starostnikov v domskem varstvu
191
Pomagamo si z naslednjimi ukrepi:
-  udeleženci morajo videti smiselnost učenja,
-  udeleženci morajo doživljati radost uspeha in napredovanja,
-  potrebni sta jim učiteljeva spodbuda in pohvala,
-  z udeleženci se moramo pogovarjati in razpravljati ter skupaj z njimi načrtovati delo,
-  nikoli jih ne smemo pri učenju poniževati ali zahtevati pasivnosti, biti morajo enakopravni. (Hoyer, 1995)
V prvi vrsti je edukacija pri starostnikih svetovanje. Nato se osrediščimo na praktični vidik poučevanja. Povečujemo znanje, ki ga starostnik potrebuje za prilagoditev na spremenjeno zdravstveno stanje, obvladovanje nezmožnosti za določena opravila, poučevanje o spremembi osnovnih življenjskih navad in vplivamo nanj z omogočanjem psihične podpore (Katz, 1995).
Medicinske sestre so kmalu razvile vlogo učiteljic pri poučevanju starostnika in njegove družine v akutni fazi in vsakdanjih okoliščinah. Morda je majhen poudarek na učiteljski vlogi v bolnišnicah; napori morajo biti usmerjeni v pripravo medicinskih sester, da bi bile bolj učinkovite. Večinoma z veliko odgovornostjo pripravljajo starejšega bolnika in njegove svojce za predvideno nadaljnjo nesposobnost v zvezi s kirurškimi posegi alijih informirajo o diabetesu ali možganski kapi.
Prvi korak v strategiji poučevanja je ugotavljanje pripravljenosti za učenje. Starostnikove potrebe, ki izhajajo iz njegove nezmožnosti in obvladovanje le-teh, so osnova za programiranje učnega procesa. Nekateri starostniki v resnici niso zainteresirani za učenje; zahtevajo podporo in nadzor nad njihovo nezmožnostjo. Veliko starejših ljudi se prilagodi, vendar pri mnogih z veliko porabo časa, posebno ko je spremenjena podoba telesa ali spremenjen socialni status. Svojci so morda utrujeni ali zmedeni po dolgotrajni dobi negovanja ali v velikem stresu in se niso takoj sposobni odzvati na učenje novih spretnosti. Ravnanje s stomo ali dajanje injekcije je lahko čisto preprosto, vendar ne za vse ljudi. Medicinska sestra ne sme vedno pričakovati, da se svojci naučijo postopka, ne sme jih obsojati. Dati jim mora spodbudne napotke, kijih lahko razumejo ali izvedejo.
Zelo pomembno je, koliko je starostnik sposoben za učenje. Pomemben dejavnik pri tem sta izobrazba in zanimanje za problem. Trenutna kondicija bolnega starostnika omejuje v fizični aktivnosti (na primer možganska kap). Medicinska sestra mora oceniti, koliko znanja starostnik potrebuje. Nekateri želijo več, drugi samo najnujnejše. Navodila so lahko pisna, vendar jih je starim ljudem potrebno praktično pokazati in vaditi. Medicinska sestra naj daje jasna in razumljiva navodila. Spretnosti naj ponavlja s starostnikom toliko časa, da jih bo obvladal. Z vprašanji sproti preverja, kaj še manjka in ali jo je dobro razumel.
Timsko delo
Timsko delo seje razvilo v zadnjih 25 letih. Zaradi napredka tehnologije in novih znanj so se na področju zdravstva pojavili novi specializirani profili zdravstvenih delavcev in tudi strokovnjaki iz drugih področij in strok. Timsko delo je opredeljeno kot delo skupine ljudi, v kateri vsak posameznik prispeva svoje strokovno znanje in je odgovoren za svoj prispevek, kije podrejen skupnemu cilju. Pogoj za uspešno delo je koordinacija, ki je naloga vodje tirna. Pomembna je motivacija članov in stopnja integracije. Željeno število članovje od deset do petnajst. To število še omogoča primerno komunikacijo. Poznamo multidiscipli-narne time, kot so zdravstveni tirni, in monodiscipli-narne, kot so tirni zdravstvene nege (Grbec, 1985).
Prednosti timskega dela so naslednje:
-  Zboljšuje komunikacije z oskrbovancem in med člani tirna.
-  Omogoča večjo kontinuiteto zdravstvene nege in kontinuiran nadzor nad opravljenim delom pri vseh članih tirna.
-  Izboljšuje psihosocialne vidike zdravstvene nege.
-  Omogoča vključevanje oskrbovanca v načrtovanje zdravstvene nege.
-  Maksimalna poraba strokovnega znanja.
-  Večja identiteta med člani skupine.
-  Izboljšuje učinkovitost zdravstvene nege.
Sklep
V tujini so na področju kakovosti življenja v domskem varstvu opravili že veliko raziskav. Izoblikovale so se različne metode merjenja. Raziskovalci so prišli do sklepa, da ne predstavlja kakovosti življenja starostnika samo telesno zdravje, ampak v veliki meri tudi notranje vrednote starega človeka. Na teh ugotovitvah temelji tudi opisani koncept kakovosti življenja starostnika. Koncept predstavlja drugačen pogled, kot smo ga vajeni, in zahteva drugačen način razmišlja~ja in delovanja.
Ce gledamo z zornega kota starostnika, je predstavljeni koncept vreden razmisleka.
Literatura
1.  Abbey A, Andrews F. Modeiing the psyhological determinants of life quality. Social Indicators Research 1985; 16: 1-34.
2.  Aggleton P, Chalmess H. Models and theories. Nursing time 1985; 2: 36-38.
3 Andersson M, Gottfries C. Nursing home care: Factors influencing the quality of life in a restricted life situation. Aging 1991; 3: 229-39.
4.   Asplund K. Facial expressions in severely demented patients. Intern J Geriat Psychiarry 1991; 6: 599-60..
5.  Bitzan J, Kruzich J. Interpersonal relationships of nursing home residents. Gerontologist 1990; 30: 385-90.
6.  Clapham D, Munro M. Ambiguities and contradictions in the provision of she!tered housing for old people. J Soc Policy 1990; 19: 27-45.
192
ObzorZdrN1999;33
7.   Clark P, Bowling A. Quality of everyday life in long stay institutions for the elderly. Social Science and Medicine 1990; 30: 1201-10.
8.  Cohn J, Sugar 1. The concept and measurement of quality of life in the frail elderly. San Diego 1991; Academec Press.
9.  Domajnko N. Metode zdravstvenega izobraževanja. Ljubljana: Višja šola za zdravstvene delavce, 1989: 8-18.
10.   Grbec V. Timsko delo v procesu zdravstvene nege. Zdrav Obzor 1985; 7: 7-9.
11.   Hoyer S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana: Tehnična založba Slovenije 1995: 5-38.
12.  Flanagan J. Measurment of qua!ity of life: current state of the art. Archives ofPhysical Medicine and Rehabilitation 1982; 63: 56-9.
13.  Garrett G. Health needs of the elderly. London: Macmlllan education, 1983: 51-87.
14.   Katz P, Kane R, Meze Y. Qua!ity care in geriatric setting. New York: Springer publishing company, 1995: 130-49.
15.  Lawton M. A multidimensional view of qua!ity of life in frail elders. San Diego 1991; Academec Press.
16.   Maace N. Principles of activities for persons with dementia. Geri-atry 1987; 5: 13-27.
17.   Meier D. The individually assessed quality of life in Alzheimer and multi-infarct patients and their caregivess compared to healthy elderly. Gerontologist 1991; 26: 192-8.
18.  Mishan E. Cost-benefit analyisis. New York 1979: Praeger.
19.  Morns J et al. Designing the national resident assesment instrument for nursing homes. The Gerontologist 1990; 30: 293-30..
20.  Newell K. Health by the people. Geneva 1975; WHO.
21.   Schnelle J. Maintaining continence in nursing home residenss through the application of industrial quality control. Gerontologist 1993; 33: 114-21.