\7ydrou mesečnik.
telnift I.	17 Progi, 1. julija 1904.	ŠfeD. 4.
.M. P. NATAŠA:
ZDRRVICfl m ŽIVLJENJE.
Kdo v življenju ni že hodil steze na Knlvarijo V — Kdo v življenju ni že blodil za gasnočo žarijo ? —
Kdo v življenju ni želel si v smrti leka srčnih ran? Kdo v Življenju sladke sreče vsaj enkrat ni bil pijan V
Pijmo bratje, polne čase pijmo na življenje vsi! Pijmo, da se v žile naše nova nam nalije kri,
nova kri, življenja polna, zdrava kri, slovenska kri, vedrih lic, pogledov jasnih stopajmo v bodoče dni!
Dr. FR. ZBAŠNIK:
SANJE.
Carska palača, carski prestol, žezlo in krona - vse . . . vse je bilo moje! —
Obdan od razkošnega bleska sem razpolagal z neizmernim bogatstvom. Milijone podložnikov je klonilo vdano glavo pred menoj in moje moči so se bali najmočnejši!
Bil sem srečen — srečen kot vladar, a srečen tudi kot — človek ! . . .
Kajti imel sem ob svoji strani družico, ženo — o prekrasno ženo, katero sem ljubil, katero sem oboževal, poleg katere sem cesto pozabil na svoje carstvo, na svoje žezlo, pozabil na krono in prestol — ženo, spričo katere se je učlovečilo moje veličanstvo, poleg katere nisem bil nič drugega kakor — človek!
Nežna cvetka mogočne vladarske hiše je še pomnoževala že itak veliki sijaj mojega prestola. Toda tega mi ni bilo mar! Ob njeni strani me je osrečevala edino zavest, da je ona moja, da je njeno lepo telo moja sladka last, zavest, da jo smem in morem ljubiti . . .
Bil sem srečen, nepopisno srečen! . . .
A nekoč me zaskrbi nekaj. Prišla mi je misel — vedi bog od kod! . . . kar tako, nepričakovano in neposredovano — čudna, ostudna misel, katere se nisem mogel znebiti več, katera je silila neprenehoma v me, misel, prepojena s strupenim dvomom: ali ljubi tudi ona tebe V . . .
Od tistih dob se mi je videlo marsikaj drugače!
Ona, žena moja, se mi je zdela poslej često tako otožna, otožna sredi vsega bleska, žalostna navzlic biserjem in dragocenemu kamenju, žalostna in otožna navzlic temu, da je odločevala vselej samo njena in nikdar moja volja! Njene kakor sinje nebo modre oči so splavale često nekamo v daljavo, zamaknile se ondi in se mudile, mudile, kakor je bilo videti, tako rade!... A tudi ona je bila v duhu daleč stran od mene, kajti moral sem ji često dvakrat, trikrat ponoviti vprašanje, če sem hotel, da mi je odgovorila . . .
In še bolj me je skrbelo . . .
.Povej mi. kaj misliš zdaj!"
Britkosten smehljaj je zatrepetal na njenih ustnicah. Kakor hi hotela skriti zadrego, v katero jo je bilo spravilo nenadno vprašanje, je naslonila svojo nežno glavico na moja prsa, da ji nisem mogel videti v lepi obraz. A odgovorila ni ničesar.
Odslej ni bilo moje srce več mirno . . .
Lotilo se me je neutešno hrepenenje, da bi doznal resnico. Toda kako? Resnico je vedela samo ona! Samo ona bi me bila mogla rešiti mučnih dvojb!
Včasi sem blaznel, ko si nisem vedel pomagati. Noč in dan sem premišljal: vedno sem jo zalezoval: pozabivši svojega dostojanstva sem v trdi noči često prisluškoval pri njenih vratih, da bi čul, da bi zapazil kaj, kar bi me privedlo na pravi sled...
Brez uspeha! . . .
Toda jaz sem moral, moral zvedeti, kaj se godi v njenem srcu! In sredi noči sem se priplazil nekoč k njeni postelji in vprašal sem spečo:
.Govori, govori, me li ljubiš . . . ljubiš tako. kakor —"
Ona je spala, toda njena duša me je čula in dobil sem odgovor, predenj sem končal svoje vprašanje.
„Mojega srca ni vprašal nikdo, ko so me tebi izročili! Di-plomatje in drža\'ni oziri so me priklenili na te! . .
Kakor od strele zadet sem se zgrudil. O kaj mi je bilo zdaj za ves sijaj, kaj za prestol, žezlo in krono, ko me ona ni ljubila! . . .
Zahrepenel sem, da 1 >i bilo drugače! —
Sen pa je bil usmiljen. Pretrgal je nit težkim mislim in snoval dalje po željah mojega srca . . .
In bilo je zopet, kakor prej. Svitla palača in zlat prestol in žezlo in krona, vse je bilo moje, a jaz sem bil še mlad in iskal sem si neveste.
Carevne in kraljičine prelestne lepote je pričaral sen pred mojega duha oči, a jaz sem koprnel po ljubezni, po pravi, isti-niti ljubezni. Ljubiti in biti ljubljen, to je bila mojega srca edina želja. Želel sem si družice, katere ne bi prikovali zunanji oziri zoper njeno voljo name, družico, ki bi iz srčnega nagnjenja delila z mano srečo in skrbi . . .
In poiskal sem si nevesto, plemkinjo sicer, a globoko stoječo pod mano . . .
Velik vihar je nastal tedaj, razni mogočni vplivi so posegali vmes, da bi preprečili moj namen, kajti protivili so se temu državni interesi, protivili tudi globoko vkoreninjeni predsodki. A jaz se nisem zmenil za to. ostal sem stanoviten, neizprosen. Nič me ni moglo odvrniti od mojega sklepa. Zgodilo se je. kakor sem hotel!
In bil sem srečen, ker sem bil prepičan. da me žena, katero sem dvignil tako visoko, mora ljubiti!
Bil sem srečen, dokler nisem opazil, da tudi njej uhajajo oči nekamo v daljavo, da poveša tudi ona otožno glavo, da se mude tudi njej misli često drugje . . .
Vprašal sem jo ob neki taki priliki:
,Povej mi, kaj preudarjaš? . . . Kje so tvoje misli zdaj? . .
Toda odgovora ni bilo iz njenih ust.
Tudi njej so zatrepetale ustnice v tistem bolestnobritkem nasmehu, tudi ona je skrila obraz pred menoj in molčala . . .
Jaz pa sem občutil iznova vso grozno bol. ki jo povzroča dvom o ljubezni ljubljenega bitja!
Srce se mi ni hotelo umiriti ... moral sem. moral dognati resnico.
In tudi njo sem vprašal, ko je spala:
, Govori, govori, ali me ljubiš tako, kakor ..."
Odgovorila mi je trpko:
.Ah, prijatelj, ljubezen se ne da izsiliti! Čislam te, spoštujem te in hvaležna sem ti, ker si dober, ker si blag, a ljubiti te ne morem, kajti moje srce je ljubilo, predenj je spoznalo tebe! . . ."
„A zakaj, zakaj si postala potem moja? . . ."
,Sila mojih starišev, prošnja mojih sester in bratov, ki so pričakovali od tega tudi zase kaj . . . sploh rodbinski oziri — moj bog. in pa čast in slava ..."
Razjokal sem se ob tem razkritju.
Prekletstvo, ki je združeno s krono in žezlom! . . .
A jaz sem hotel biti ljubljen, jaz sem hotel biti srečen!
In sanje so čarale dalje . . .
Zgodilo se je kakor v pravljici . . .
Kot kraljevič sem si izbral za nevesto preprosto dekletce, nekako Pepelko. Obsipal sem jo z darovi, obsipal z zlatom, da bi me ljubila . . .
In postala je moja!
Bila je iz najnižjih krogov, a čarobno krasna in jaz sem jo ljubil, ljubil tako presrčno! In bil sem uverjen, da ljubi tudi ona mene.
Toda trpelo ni dolgo, da je i ona začela povešati glavo, da so začele i njej strmeti oči v daljavo, kakor bi iskale koga. želele si česa . . .
In hipoma sem začutil spet dvom . . .
„Kaj ti je, povej!"
,Cemu to vprašanje?"
,Govori . . . govori, me li ljubiš?"
A njej se jezno zabliskajo oči in z brezobzirnostjo, ki je lastna ljudem nižjih slojev, mi odvrne:
,Nikdar te nisem ljubila!"
„Ah, in jaz sem ti storil toliko! Pomisli, kaj si bila in kaj si!"
„Vem! Ali kaj morem jaz za to, ako te ne ljubim?"
„Pa zakaj, zakaj si šla z menoj?"
„Tvoji darovi, tvoje zlato in obilost, ki si mi jo obetal . . . to me je premotilo, to zapeljalo. Ali zdaj imam dovelj — stran si želim, stran . . . tja. kjer je moje vroče koprnenje, tja, kjer se mudi moja duša noč in dan! . . ."
Jaz sem vstrepetal.
Vedel sem zdaj. da ne morem nikdar biti deležen blaženosti, ki je spojena za moža z zavestjo, da je resnično ljubljen!
Obsojen sem bil v to, da živ dan dvojim, da živ dan ne vem, kaj sem prejel v dar kot znak srčne naklonjenosti in kaj sem si kupil s svojim zlatom, kaj privodil vsled svoje mogočnosti . . .
In bil sem nesrečen navzlic prestolu, kroni in žezlu! . . .
Zaječal sem v svoji srčni boli in se — vzbudil . . .
*
Posamezni prameni solnčnih žarkov so prodirali skozi zastrta okna, priplesali so veselo do mene, potem pa silili, kakor od radovednosti gnani dalje do sosednjega vzglavja . . .
Dražestna, še na pol otroška glavica se je pogrezala ondi v mehke, čipkaste blazine. Mir in sladka blaženost sta počivala na nji. Toda razposajenim solnčnim žarkom ni bil po volji ta mir. Nagajivo so skakljali in se sukali tako dolgo semtertja, dokler se ni zganilo nekaj pod njimi. Od dolgih, temnih vejic obsenčene, še malce trudne veke so se dvignile počasi in dvoje bistrih, presrčno vdanih oči se mi je zasmehljalo nasproti.
,Dobro jutro, srček! Kako si spal?"
V mojih prsih je še trepetala bolest, a ob tem pozdravu in ob gorkem pogledu, ki mi je sijal nasproti, se mi je raztajala. kakor se raztaja sneg spomladi ob toplih solnčnih žarkih! . . . Sladka zadovoljnost mi je obvejala srce . . . Od tistih dob so me minile vse visoko leteče sanje . . . Od tistih dob sem srečen v svoji neznatnosti in v svojem ponižnem delokrogu . . .
VEKOSLAV ŠPINDLER:
Tam za travniki zelenečimi v njivah cvete lan . . .
Mimo dekle spe, mlado srčece polno cvetnih sanj.
In žari, žari solnčece z neba, zemlje sad zori . . .
Hujno dvigajo prsi mlade se, v njih življenje spi.
In za travniki zelenečimi tajne sreče san
plove deklici v mlado srčece skozi žarki dan . . .
„Ej cvetoči lan, zeleneči lan, zori, z6ri mi . . .
da moj srp nekoč žanje te vesel, ko se dan rodi!
Ej cvetoči lan, zeleneči lan, zori, zori mi!
Kmalu spev teric čez jesensko plan, jasni spev zveni.
Ej cvetoči lan. zeleneči lan, zori, zori mi!
< uj, kolovrat že v pravljičnih nočeh zimskih se vrti!
Ej cvetoči lan, zeleneči lan. kdaj boš dozorel? . . .
Bala v skrinjici... ah, poročni dan.. pada snežec bel . .
In za travniki zelenečimi tajne sreče san
plove deklici v mlado srčece — v njivah cvete lan.
IVAN LAH:
POQLRVJE IZ POVESTI.
Popoldne je obležal vaški godec Miško za vasjo v senci in pomislil, kako je prišlo vse to. Težko je pri srcu in glava je trudna, a spati se ne da. Harmonika leži zraven njega in cula je polna potice, pohanja, krofov in klobas. Minila je svatba in zdaj je tako. Pilo se je, pelo in plesalo in zdaj je minilo vse. Ko bi stokrat hotel drugače, ne more biti drugače in najboljše je ne želeti. Pa je pri srcu čudno in vedno leži na njem težka neizpolnjena želja in ne da miru. Ona je v tuji hiši in danes je že skuhala prvo južino svojemu možu. Prijetno mora to biti sedeti z njo za jedno mizo in jesti iz iste sklede, pa si misliti: vsa je moja Gatka. Kdo bi je ne bil vesel, ko ima take lepe oči, črne lase, lep obraz in zmiraj se smeje. Kar bi ji rekel, se smeje . . . Vedno se je smejala, kjer so prišli skupaj in poskrbela je vselej:
Miško, ali si lačen, ali si žejen, je vprašala. Kdo drugi je vprašal tako skrbno! Nihče. Prijeten je bil njen glas in lepo je pogledala ter se nasmejala. Kdo bi jo ne imel rad. Ali je to kaj čudnega . .. Zato je tako težko pri srcu od te želje in glava je trudna od mislij. ki govore vedno eno in ni čisto nič veselega v njih. Kaj če biti veselega, ko je že minila svatba in sta oba rekla „da". Sicer je bil največji prijatelj Drejku. Fantovala sta skupaj in va-sovala, hodila sta v druge vasi, pila sta skupaj, pela in živela sta skupaj, kot brata sta bila. Res je imel Drejek več denarja, ker je imel hišo in je pri hiši zmiraj kak denar. On ni imel hiše in zaslužka ni nič. In danes bi si ne upal v obraz pogledati Drejku niti prijatelj bi mu ne bil, kajti v srcu mu zavida srečo in ne more zato, da je tam sovražna misel. Neprijetno je to, a čas ozdravi vse in človek pozabi vse in se privadi vsemu. „Pri nas boš kot doma" mu je rekel Drejek včeraj na svatbi, ko mu je bilo hudo in se mu je hotelo na jok . . . Pa težko je biti kot izgubljen nič pri njej, ko bi bila ona gospodinja in se oglaša tista neprijetna misel in bi ljudje govorili tako in tako. Boljše je biti dalje, da se lažje prebije in pozabi. Težko je pozabiti, pa se pomisli, da ni več mogoče drugače in prebije se ter pozabi. Zagode se pesem in se zamisli, gre se v krčmo in se napije ali pa se zaspi v senci, da se sanja kaj sladkega, kaj lepšega, kot je tu na svetu. Prišlo je tako in treba ho zato tako živeti, ker je včeraj minila svatba in je Gatka žena . . .
Vse tako se vrsti v godčevih mislih. Prijetno ie ležati v senci za vasjo in premišljati, samo, ko bi ne bile misli tako žalostne. Nihče ga ne vidi, kako leži v senci in ne morejo ga opravljati ljudje, da bi rekli: kako lenuhari. Najboljše se je skriti pred ljudmi. Kaj more on zato, da je tako. Vse je začel in končal ni nič. Ko je bila mati živa, je skrbela zanj in rekla: Rokodelstva se boš naučil kakega, pa boš živel... In ga je dala k črevljarjem. Neprijetno je bilo sedeti po cele dni in noči ter šivati črevlje. Sicer je bil mojster prijazen in žvižgala sta si cel dan. Hodila sta šivat po hišah in dobro sta jedla, ker se gospodinje hočejo izkazati, kadar so ljudje pri hiši. Ko je dobil prve denarje, jih je dal vaškemu mizarju za harmoniko. In od takrat je bilo neprijetno sedeti cel dan, da skoraj ni mogoče zaigrati si eno ali dve. Ušel je črevljarju in je premišljal kaj bi. V kovačnici je bilo prijetno. Kovač je bil vesel človek in je rad pil. Vedno so vasovali veseli ljudje v kovačnici in se pogovarjali. Kovali so tam konje in tako veselo je pelo kladivo, ko je koval kovač. Tam bi bilo lepše in po noči bi bil čas, da bi sedel na klop in si zaigral na harmoniko. Šel je k kovaču. Pritiskal je meh in pomagal kovaču. Vedno je bilo polno vasovalcev pri kovačnici in kovač je dal vsem piti, tudi njemu. Kovali so konje, mirne in nagajive in prijetno je bilo, ko sta s kovačem kovala. Ta kovač je bil včasih zelo siten človek in kakor je prijel ni bilo prav in ga je vdaril s kleščami ali s kladivom ali kar je sploh imel v roki.
I šel je s koračnice in prišel domov. Godel si je zvečer in premišljal je. kam bi šel. V vasi je bil samo še krojač, a k krojačem ni hotel, ker ni prijetno sedeti cele dneve in noči. Tesarji so prišli v vas in stavili nov kozolec. Dogovoril se je z mojstrom in mojster ga je vzel seboj. Tesal je. žagal cel dan. Zvečer so sedeli vsi na obsekanih kladah in Miško jim je igral na harmoniko. Lepi večeri so bili to. Kdor je imel denar, je dal za pijačo. Hodili so od vasi do vasi ter delali strehe na hiše. Prijetno je bilo to. pa je nekoč izpodletelo mojstru, padel je in umrl . . . Razšli so se in prišel je v vas nazaj. Gatka ga je sprejela lepo. Najrajše ga je imela, ko je bil kovač. Takoj bi bil postal spet kovač, a kovač ga ni hotel, imel je že drugega. Vaški kupec ga je vzel. da je gonil živino v mesto. Pa kaj bo to V So. zasluži se. dokler ni kaj boljšega. Gnal je celo čredo v mesto in se tam seznanil z mesarjem. Vsi so ga imeli radi in dobro je bilo pri mesarjih, a ostati ni mogel. Surovi ljudje so bili tam in ni mogel biti z njimi. Seznanil se je s kleparskimi pomočniki in so ga vzeli seboj. Tam je bilo, kot pri kovačih. Pa zbolela je mati in priti je moral domov. Rad je prišel domov, ker je želel videti Gatko. Vprašala ga je, kako je v mestu in nekega večera sta stala za vasjo in ji je vse pripovedaval o mestu in ji povedal, da postane mojster bogat in imeniten in se vzameta . . . Zasmejala se je Gatka in ni rekla ..ne". Dala mu je roko. ko sta se ločila in tudi objel jo je neveliko in ni bila huda za to. Zasmejala se je in zbežala. Pa je bila mati dolgo bolna in iti je moral za delavca k bogatim kmetom, da je zaslužil za vsak dan, da je imela mati jesti, ker ni imela človeka, ki bi bil poskrbel zanjo. Ležala je bolna in on je moral ostati doma. Pogosto je govoril z Gatko o večerih, tudi mater je prišla obiskat in zelo prijetno mu je bilo pri srcu, ko je govorila z materjo. Ko so bili prazniki, je bilo na vasi veselje in po krčmah so pili in plesali. Drejek je bil tam in Gatka. Pokazal je Drejku Gatko in rekel: Vidiš, to je Gatka . . . Midva se imava malo rada ... In tisti večer je plesal Drejek mnogo z Gatko in kdo bi bil kaj mislil, ko je bil Drejek njegov največji prijatelj. N ino je prišlo vsem v glavo in vino odkrije srce. Drejek je dal za pijačo — imel je dosti denarja —- in Miško mu je povedal vse. saj je bil prijatelj... In prišel je zopet z Gatko vkup za vasjo in sta govorila celi večer in se mu je lepo smejala, Rekla je -da rada sliši, kadar igra in, da naj pride ponoči igrat tako, da bo slišala, ko bo odprla okence. Dobro se mu je to zdelo, da Gatka rada sliši, kadar on igra. Prišel je zvečer igrat na vrt in je igral do polnoči. Potem pa je prišel tiho k okencu in hotel roko za slovo. Prikazala se je neka senca v tmi in je moral zbe-žati. Zdelo se mu je bilo vendar, da se je prikazala bela roka iib okencu in mu migala v slovo . . . Tako se je živelo tistikrat. Cez leto je mati umrla in sosed je moral posoditi denarja... Služiti mu je moral pol leta za hlapca, da mu je odslužil, kajti zavezal se je bil tako. kako bi mu bil sicer drugače posodil na
nič. In ko je bilo pol leta preč je hotel nazaj v mesto in pravzaprav mu je bilo zelo neprijetno iti, ker se je težko ločiti od nje. Hotel se je neki večer posloviti od Gatke in oditi. Pa so prišle Gatki solze v oči in je rekla:
.Kam boš hodil, doma ostani. Saj znaš gosti." Ko bi mu bili obljubili tisoče bi ne bil mogel takrat iz vasi. ko ona ni hotela. Kes, čemu bi šel. Živi se tako, ali tako. Cel teden lahko dela, dan je gospodarjev, noč je njegova in lahko govori z Gatko, v nedeljo pa vzame harmoniko in si zasluži v gostilni za pijačo. Pa pridejo poroke in svatbe in ljudje potrebujejo godca, plačajo ga dobro in zraven dobro je in pije. Lahko spravi ta denar, devlje se krona k kroni in je denar, kupi si kočo, ali pa si jo postavi sam, zna kovaško in tesarsko, les pa bi kupil po ceni. k koči bi si kupil potem njivico, travnik, kravico, tako bi se začelo in vzel bi Gatko in bi se živelo. Pridela se na polju in s harmoniko si zasluži kak denar, da je za sol. Kdor je z malim zadovoljen, je srečen. Objel je takrat v teh mislih Gatko in ji obljubil, da ne pojde nikamor in zelo prijetno mu je bilo pri duši. da ona brani iti od doma, ker ga želi videti in to je znamenje ljubezni.
„Nikamor ne pojdem Gatka, pri tebi ostanem, prislužim si denarja, Gatka..." In zasmejala se mu je in zbežala domov.
Tako je ostal v vasi in ni šel nikamor, da je videl Gatko. Stopil je v službo pri zidarjih. Če si bom zidal kočo, je mislil, pride mi tudi to prav. Vse je dobro, kar človek zna in ni treba plačati drugih. Ostal je pri zidarjih, s početka je delal malto, potem j ta ga je vzel mojster med zidarje in mu pritrdil da ima talent za zidanje. Vsak mojster mu je rekel, da ima talent, kot bi imel talent za vse. Ostal je pri zidarjih in zidal po vaseh. Zvečer so počivali od dela, sedeli so na kobilah okoli poldozidane hiše in on jim je zaigral na harmoniko. Zapeli so in so bili veseli. Po noči, ko so drugi spali je včasih šel domov in je godel čez vas. da bi slišala Gatka in bi vedela, da vedno misli nanjo in ji naredi rad veselje s tem, da pride domov in ji za gra po noči. ker ve. da ona rada sliši, če on igra. In nekoč so povedali tisto novico in ga je pretresla. Drejek se je ženil pri Gatki. Ni mogel verjeti, Šel je domov in dolgo ni mogel dobiti Gatke, da bi govoril z njo. Šel je zvečer žalosten čez polje in tam sta se sešla. Prijel jo je za roko in ji pogledal v oči. Bilo je res.
„Ali je res?" je vprašal Gatko . . . Zarudela je in molčala, potem pa je skušala smejati se. Videlo se je, da se ne smeje od srca, kot kdaj preje. Žalosten je bil in ni mogel verjeti, da je res.
.Saj vidiš", je rekla Gatka, .kako bi živela? Ti nič, jaz nič, od zraka in ljubezni človek ne živi. Saj sta prijatelja z Drejkom. Vidiš, na svatbo boš prišel za godca."
Žalosten je bil in tudi Gatka je povesila glavo žalostno.
.Pa bi vendar. Gatka, počakala, naslužim si denarja, kočo postavim, kupim njivico, travnik, kravico. zidar bom in z muziko se kaj zasluži," razlagal ji je.
.Saj vidiš, kdaj pa bo to, jaz bom stara in bogve, kako bo. boljše je kar je gotovo, kot tako šele čakati. Saj vidiš, da je tako in, če me imaš rad, ne moreš biti hud name. Prišlo je tako. Vidiš, za godca prideš na svatbo in potem boš lahko pri nas, saj sta z Drejkom prijatelja .. ."
Težko je bilo poslušati to. Seveda sta z Drejkom prijatelja. Lahko boš pri nas, pravi; kako se to težko sliši. In kaj hoče. Lahko ji dela obljube, prepozno je.
,Vsaj ločiva se lepo, Gatka", jo je prosil.
Nič ni rekla. povesila je glavo in molčala, kot da ji je hudo, da mu je to naredila. Če ima količkaj srca, ji mora biti hudo, je mislil Miško. Dala mu je roko in ga boječe pogledala. Mrak je bil čez celo polje, da se je že v njem skrila vas.
,,Saj vidiš sam", je govorila tiho, „da nisem mogla drugače. Saj boš srečen morda bolj, kot jaz. Sam boš živel in si godci za kratek čas. Prijetno ti bo in denar si boš zaslužil in se veselil po krčmah, jaz pa bom morala delati in se truditi za kruh, zase in za druge. Vidiš, kako bi težko živela in bi oba trpela in drugi ..." In bilo je, kot bi jo bil zmagal jok. Objel bi jo bil, a bal se je, ni bila več njegova . . . Sla sta proti vasi in pred vasjo sta se morala ločiti, da bi ju ne videli ljudje. Tako je prišlo. Poslednjikrat mu je dala roko, pogledala ga je z zasolznjenimi očmi in ni se zasmejala. Razšla sta se in se ozrla drug po drugem, kot da se ne vidita več. Videl je, kako si je pokrila lice s predpasnikom in izginila v mrak . . .
Prišel je drugi dan k njemu Drejek in ga povabil za godca na svatbo. Gledal je v tla, kot da ima kaj na vesti in je govoril o prijateljstvu.
Svatba je bila vesela. Po vasi so šli od poroke in prvi je šel on kot godec in je godel poročno pesem: žalostna je ta pesem, ker izraža bol o slovesu od samskega stanu.
Ko so prišli do Drejkove koče-, so se svatje vstavili, kajti godec mora prenesti nevesto čez prag. Prvič in zadnjič, pravijo, jo neso, zato jo mora prenesti godec'čez prag. Prišla je Gatka do praga in se vstavila. Lepa je bila kot zmiraj. belo je bila oblečena, zelene pankelce je imela in rdeče rože na njih ter na glavi poročni venec. Lepo je stal na njenih črnih laseh. Prijel jo je okoli pasa in jo prenesel v vežo. Svatje so se zasmejali in starejšina je pri pragu napil novi gospodinji. Takrat mora zagosti godec veselo. Zagodel je in še zapel povrhu.
Potem pa so pili in se gostili. Plesali so in on je godel, ter gledal kako pleše ženin z nevesto. S starejšino je moral vga-njati šale, da so imeli svatje zabavo. Nevesta mu je nosila pijače in potice in drugih dobrih rečij . . . Celo noč je bilo to. O polnoči so vzeli nevesti venec z glave. Zjutraj je bila trudna in je šla spat. Svatje so se veselili dalje. Opoldne so se poslovili. Nevesta mu je navezala potic in pohanja ter klobas v culo, dala
mu je še vina in Drejek mu je dal križevec, ker je godel . . . Odšel je, ozrl se po hiši, in šel je po vasi, kot da ne ve kam.
Popoldne je obležal v senci za vasjo in pomislil, kako je prišlo vse to . . . Kaj bi delal in hranil krono za krono? Kaj bi delal hišo in se trudil pri zidarjih. .Bolj boš srečen kot jaz" je rekla. »Zaslužil boš in se veselil, jaz pa bom morala delati in se truditi za kruh zase in za druge ..." In vender je bilo težko v srcu in trudno v glavi, ko se je spomnil na trenutek, ko jo je prenesel čez prag in ga je objela okoli vratu, da bi ne pala. In v vsem je nekaj takega, da bi zajokal človek nad vsem. Leži težko v srcu in ne more ven, ker ni človeka, da bi mu povedal. Zagodel bi žalostno in zopet čudno pesem.
Vzel je harmoniko na ramo, culo v roko, vstal je in odšel v krčmo; otroci so šli za njim čez vas.
Ozrl se je na culo in si mislil:
»Na, to je vse, kar ti je dala . . . Govorila je tako ... Pa z bogom. Preživi se in pozabi . . .*
In šel je v krčmo ter šel tako, kot da ne ve kam.
BORISOV:
Nfl MLADOSTI	BELI CESTI . . ,
Na mladosti beli cesti	Pa le kratko so sijale
srečala sva se midva,	žarne tvoje mi oči,
tuja vendar pa sorodna,	kratko le — in utrnile
kakor zvezde vrh neba ...	sred neskončne so noči.
A sedaj pa, dekle lepo, ljubčekov nebroj imaš, — enega iz dni mladostnih pa več niti ne poznaš . . .
ZOFKA JELOVŠEK:
- PRVR LJUBEZEN?
v
Ze prvi dan, ko sem prišla v šolo se je začelo. Čeravno me je mama doma pretipala od glave do pete, če imam vse v redu in mi preiskala vse žepe, pregledala torbico, če nisem pozabila tablice ali abecednika, vendar sem imela h koncu prve ure vse solzne oči.
—	Kaj ti pa je, Zofka? — me vpraša nadučitelj. — Žepni robec sem pozabila, — povem v zadregi rdeča, kakor piruh.
—	No, to ni tako hudo. Skoči, skoči, Raf, gori k nam, naj ti da Mihaela en svež robec. —
Raf je skočil in v par minutah sem si potolažena obrisala nos. Raf ali Rafael je bil nadučiteljev sin in moj dober znanec. Igrali smo se vsako popoldne na našem vrtu ali pa pri njih
v praznih šolskih sobah, če nas ni povabil cerkovnikov Tonče v mrtvašnico na pokopališče ali pa v male line v zvonik. Če ni bilo njegovega očeta blizu smo najraje stikali pod cerkveno streho, v zakristiji in po zvoniku. Tonče nam je odprl s ključem in se je obnašal, kakor gospodar.
Nadučiteljevi so imeli same angelje: Mihaelo, najstarejšo hčer, ki je bila že devetnajstletna gospodična, potem Serafino, ki je bila pa bolehna in je še tisto leto umrla, potem mojega vrstnika Rafaela in najmlajšo Gabrijelo, ki smo jo samo iz posebne milosti jemali v svojo družbo.
Z Rafom sva bila najboljša prijatelja, kar si jih more človek zamisliti. Čeravno sem bila dekle, sta občevala Raf in Tonče z menoj, kakor s sebi ravnim človekom. Odkar sem bila plezala enkrat po zimzu okrog malih lin sta pripoznala mojo popolno enakopravnost. Gojila sem čmrle, kakor ona, trgala nezrela jabolka ravno tako spretno, kakor onadva. Zal, doma niso razumeli mojega teženja po popolnosti in ne le, da sem bila kaznovana zaradi vsake poškodbe svojih kril, ampak tudi zaradi vsake praske ali buške na svoji lastni glavi sem morala klečati v kotu. S časoma mi je zrasla na kolenih skoro trdnejša koža. kakor na podplatih . . .
Z Rafom sva sedela v šoli v prvi klopi ravno pred katedro, jaz na ženski, on na deški strani, ali tako bli^u, da sva se lahko z roko dosegla. Če sem kaj potrebovala, nisem prosila svoje sosede, naj mi posodi, kaj še! Samo Rafu sem namignila in on je že vedel, kaj hočem. Ko sva se naučila pisati sva si pisala ali ne samo šolskih reči. Raf mi je na primer pisal: ,Pridi popoldne k potoku, bomo rake lovili.u Jaz pa njemu: .Pod naš kozolec so pripeljali slamo, pridi, bomo skakali z .glajta" doli."
V znak osobitega prijateljstva mi je poklonil Raf včasih veliko zbirko starih peres in osobito krasnih gumbov, jaz pa njemu pečen bob, ki sem ga zbarantala z otroci za bel kruh. Včasih me je tudi nabil, ker je bil močnejši, kakor jaz. Ali nikoli ga nisem .zapecala" — zatožila. Zato mi je poklonil drug dan najlepšo podobico, kar jih je premogel.
Sploh te podobice! Ena je imela jako težke posledice.
Vsak dan popoldne sem se učila pri Rafovi sestri Mihaeli ročnih del. Sedeli smo gori v sobi, jaz, še ena moja sošolka in to se razume tudi Raf. Smilila sem se mu, da moram sedeti in šteti križce, zato se je on medtem vadil na klavirju. Včasih je njegova sestra zaigrala polko in potem sva plesala. Bilo je prav lepo. Nekoč sem prinesla s seboj vse svoje podobice, ker smo se bili domenili, da se bomo igrali potem na pokopališču pred kapelico na .božjo pot".
— Kaj pa imaš? — me vpraša Mihaela in odvije rožast papir, v kterem je bilo moje bogastvo zavito.
Pokazala sem ji vse, nič hudega sluteč. Vse najlepše podobice sem imela od Rafa. Osobito všeč mi je bila srebrna podo-
bica z dvojimi vraticami. Še posebno sem se pohvalila ž njo Mihaeli.
—	Ali ti je to tudi Raf dal? — me vpraša.
—- Tudi, — se pohvalim.
—	To je kar neverjetno, on je strašen skopuh; meni bi ne dal pod milim Bogom nič. —
—	Saj je zapisano od zadaj, — pravim.
Ona obrne podobico, se zakrohota na ves glas in vpije:
—	Mama, mama! Haha ! Pojdite no sem! —
Kes pride gospa in tudi gospod nadučitelj.
—	Raf in Zofka sta zaljubljena! — se smeja Mihaela — Samo čitajte: „V večni spomin ti daje to podobico do smrti in do groba tvoj zvesti Rafael."
Vsi so se smejali.
—	Pa to ni nič tacega, — se smehlja nadučiteljeva gospa.
—	Kadar bo velik, bo nadučitelj, pa jo bo vzel, kaj Raf? —
—	No, odgovori! — sili nadučitelj.
—	Pa če jo! — pravi Raf. — Saj si ti tudi mamo vzel! Pa zanalašč jo bom! — potrdi in me pogleda ali potem zbeži iz sobe.
Jaz sem se jokala, tako so me dražili ali vendar sem bila zadovoljna, da se me Raf ni branil.
Drugi dan je vedela že vsa šola, da bo Raf nadučitelj in da me bo vzel za ženo. Pri krščanskem nauku ga vpraša gospod kaplan: — Kaj pa boš, Raf, ko boš velik? —
—	Nadučitelj bo! — zakriči nekdo namesto njega.
—	Zakaj pa bi ne bil kaplan, kaj Raf? — se smeje gospod.
—	Nečem! — se obregne Raf.
—	Aha, potem bi morala Zofka v samostan, sirota! —
Vsa šola se je smejala, mi dva sva se pa jokala od jeze.
—	Nikar se ne jokaj, nevesta! — me tolaži gospod kaplan ali v šoli je zopet krohot in smeh.
Od takrat so mi vsi rekli: „Rafova nevesta."
Ko je bil pri nas semenj mi je dal Raf rožast zavitek. — To je za te, — je rekel in zbežal. Šla sem na vrt v utico in sem odvila papirje. Bila je notri krasna podobica, vsa iz svile, na drugi strani je bilo napisano samo: Rafael. Tudi pismo je bilo zraven.
,Ljuba moja nevesta! Nič se ne jezi. naj naju dražijo. Jaz te imam zvesto rad in se bom pridno učil in ko bom učitelj te bom vzel za ženo. Ti si mi najbolj všeč, druge so vse neumne. In če te dražijo jih nikar ne pogledi. In to podobico sem ti kupil za petindvajset krajcarjev. Mihaela misli, da sem si kupil piškote in me je tožila, da sem sladkosnedeš in da sem ves denar zapravil. Jaz si nisem kupil piškotov, niti enega bonbona nisem pokusil, ampak za ves denar sem kupil tebi podobico za spomin.
In jaz nič ne maram, če me dražijo. Ko bom velik bojo že videli. Ljuba Zofka, ostanem tebi zvest do mrzlega groba
Raf."
Potolažilo me je to pismo in mislila sem si: pa naj me dražijo, meni nič mar.
Z Rafom pa se nisva več toliko igrala. Nekako naju je bilo sram. In če sva govorila, sva se pogovarjala o šoli in o drugih resnih rečeh.
Takrat sem bila stara devet let, on je bil eno leto starejši. V jeseni so me poslali stariši v mesto v šolo. Predno sem odšla sem naredila Rafu lep brisač za peresa in sem ga lepo pošila z rdečimi križki Tudi ime njegovo sem vezla gori: Raf. Tisti dan, ko sem odhajala sem mu dala še majhno srebrno srce in sem mu naročila, naj ga nikar ne zgubi. Povedala sem doma.
da sem mu ga dala in nič se niso jezili.
* *
*
Žalostno je končala ta idila. Rafova mati je umrla še isto zimo in ko sem prišla o Veliki noči za par dni domov, je ležal njegov oče na parah. Raf je sedel ob odru in je v eno mer jokal. Šla sem k njemu in sem mu dala roko. Pogledal me je tako žalostno, da sem tudi jaz ž njim glasno zajokala. Morali so me odpeljati domov. — V velikih počitnicah ni bilo že nikogar več od nadučiteljevih v naši župi. Otroci so se razkropili na vse strani. Rafa je vzel nek sorodnik na Gorenjskem k sebi.
Čez osem let sem ga zopet videla. Bila sem takrat že odrasla gospodična v mestu in samostojna. Raf je hodil v sedmo šolo. Leta prej je bil revež bolan, mislili so, da ima sušico. Z mojim mlajšim bratom sta stanovala pri eni gospodinji. Včasih smo šli skupaj na sprehod ali Raf je bil vedno zelo redkobeseden. Brat mi je pripovedoval, da ima srčni krč. Smilil se mi je in prinesla sem jima večkrat potic. Raf se mi je zdel ubožen in otroški in govorila sem ž njim, kakor starejša sestra, nekako pomilovalno in blagohotno. Enkrat sem ga vprašala, če še ve, kako je hotel hiti nadučitelj in kako mi je pisal ,ljuba nevesta". Smejala sem se, ko sem se spomnila te otroške epizode ali on je molčal.
Nekega jutra je prišel brat že ob sedmi k meni.
—	Raf je umrl. —
—	Kdaj? Kako? —
—	Sinoči ga je prijel srčni krč in v eni uri je bil že mrtev. —
Brat je vzel neko škatljico iz žepa in jo položil na mizo.
—	Pospravili smo po noči njegove stvari in sem to le našel. Na papirju je bilo zapisano „od Zofke" in sem vzel. Pogledal sem, pa se mi zdi, da je tvoje. Menda si mu dala, ko sta še skupaj v šolo hodila. —
Odprla sem škatuljo. Nekaj starih podobic je bilo notri z mojim otroškim podpisom, ena pentlja, ki sem jo imela v laseh.
ko smo šli iz šole za procesijo in sem jo zgubila po poti. majhen srebrn, očrnel srček in okroglo brisalo za peresa pošito okrog in okrog z rdečimi križci in zaznamenano z imenom . Raf". Stožilo se mi je . . .
C. GOL AR:
JORGOVRh,
Oj, lani sadila sem jorgovan nb okencu svojem ves dan — sadila in pela in pela: Kdaj prideš, fantiček, v moj stan?
Moj jorgovan. jorgovan. krasni cvet, kako je nebeško lep božji svet — Zalivala s smehom gredice, rosila z veseljem cvetlice.
In rasel in vzrasel si. jorgovan, vrtiček se v solncu blišči ves dan — kot grozdi so cveti dehteči — O. pridi, fantiček, v moj stan!
O, pridi in vtrgaj si jorgovan. le za te dehti ves v cvetju krasan. in moje srce ti prihaja nasproti, in moje srce je kot jorgovan.
HENRIK HEINE:
STRRfl PESEM,
Bil kralj je sive glave In v srcu je hudo trpel. Ubogi kralj v starosti Gospo je mlado vzel.
I )()MAČ1 PRIJATELJ
Bi! paž je plavili kodrov, Belila skrb mu glave ni. Povlako svilno nosil /e mladi kraljici.
Poznaš li pesem staro ? Sladko doni, otožna je — Oba je smrt objela, Ljubila preveč sta se.
PAVEL GOLOB:
IZ ŽIVUENjfl
Dve stališči.
.Življenje je krasota I-*	»Življenje sladko kot sladkor!"
havano prižigaje reče bogataš.	šepta mlad ženin deklico poljubi>-
vaje.
»Življenje je strahota!"	»Življenje niz težav, pokor!"
želeč si kruha siromak preklinja	grgra zavrnjen snubec sred voda
baš.	se potajMjaje.
ELVIRA DOLINAH:
KOLIKO VREDI Q05P0DIMJ5K0 DELO?
V obče je razširjeno mnenje, da je delo gospodinje v primeru z moževim kot produktivnim delom prav neznatno in manjvredni). Xe samo možje, ampak tudi lepa množica žensk — in med njimi ne baš najmanj inteligentne - se ozirajo na žensko kot gospodinjo le s pomilovalnim smehljajem. Kot produktivno delo se smatra le ono delo, ki d o pri naša eksistenčnih sredstev, (ločim se gospodinjsko, kot eksistenčna sredstva vporabljajoče in ohranjujoče delo skoro popolnoma prezira.
Vendar se je objavila med mislečim ženstvom struja. ki tako površno oceno zavrača ter i gospodinjskemu delovanju odkazuje tisto mesto, katero mu gre. Kajti očividno je, da ne deluje samo tisti za obstanek obitelji, ki sredstva dobavlja, ampak tudi oni, ki jih ve umno ohraniti in vporabljati.
Naroden pregovor pravi: »Pridna žena hiši tri vogle drži." Čudna resnica tiči dostikrat v narodnih pregovorih. Oni so rezultat stoletnega premišljevanja in opazovanja naroda, ki opazuje in premišljuje s priprostim, naravnim, ne umeteljevanim razumom. In baš navedeni pregovor je jeden najbolj istinitih. Nehote je dovedel nepokvarjeni instinkt ljudsko dušo na pravi sled.
Obče mnenje pripisuje tudi samo možkemu delovanju pri nabavanju sredstev duševnega napora ter ga popolnoma odreka gospodinji. Vendar pa mora vsak nepristransk opazovalec priznati, da ni mogoče voditi niti najmanjšega gospodinjstva brez vpora-bljanja duševnih sil. Koliko treba ravno umnega premišljevanja in razmotrivanja v gospodinjstvu — posebno v takem, kojega sredstva so omejena, bode spoznal še-le oni, ki si privošči teme-Ijitejsi vpogled v delokrog skrbne gospodinje. Smelo trdim, da potrebuje gospodinja, ki mora vsaki dan prevdarjati in preračunati, kako naj izhaja z odkazanimi ji sredstvi več duševnih sil kot mož pri svojem delu v biro-ju. Isto tako deli žena vse skrbi se svojim možem. Ako povzroči možu nabavanje skrbi, izvirajo ženi vsaki dan iznova iz umnega vporabljanja. Pomisli naj se samo koliko
brige povzroči gospodinji samo vsakdanja miza, ki naj bodi vedno predrugačena, vedno vstrezajoča vsem zahtevam, a vendar primerna sredstvom, ki so na razpolago. A bas te male vsakdanje brige in skrbi uničujejo človeka ter mu razjedajo mozeg in živce. Popolnoma napačno je tedaj naziranje, da mož ženo vzdržuje. Žena se marveč vzdržuje sama na podlagi svojega delovanja, kajti gospodinjsko delo je samo ob sebi celotno, popolnoma vrednostno delovanje, čeprav se ne da izraziti v .žvenku in cvenku".
Komur se vidi ta ideja paradoksna, tega spominjam samo na jednostavno dejstvo, da noben mož, niti najinteligentnejši, niti najpriprostejši brez gospodinjinega dela izhajati ne more. Kjer mu ga ne opravlja lastna žena, tam ga mora plačati z gotovim denarjem. to je vendar jasno, ko beli dan. Ako tedaj mož ženo vzdržuje, je to samo povračilo — in ne baš sijajno — za njeno gospodinjsko delovanje.
Iz vsega tega je pa razvidno, da je žensko delovanje isto-vredno ko možko, kajti mož reprezentuje pridobavljajoči, žena pa vzdržujoči element, koja oba dopolnujeta eden druzega.
ZbffTfl ZRM.
(Slovanski pregovori.)
Ne daje hiša gospodarju časti, ampak gospodar hiši. (Češki).
Ako imaš kruha se zobje hitro najdejo. (Ruski.)
Kadar nimaš kolača je tudi kruh dober. (Poljski.)
V kalne oči ne prisipaj peska. (Ruski).
Imaš me, ne znaš me, izgubiš me, poznaš me. (Srbski.)
Kdor na vseh zdravje pije, svoje zapije. (Hrvatski.)
škoda velikega napora, kjer bi bil majhen zadosti. (Poljski.)
Opravljanje je kakor ogelj: če ne speče pa vsaj umaže. (Ruski.)
Od dobre besede jezik ne boli. (Češki.)
Kar trije vedo. tristo drugih zve. (Hrvatski.)
Ako pravica ne pomaga, krivica ne bo. (Srbski.)
JOSIP BEKS:
M0]l ELEMENTI.
Tobaček, zakaj si na svetu -sam Bog te v raju je vsadil, da dolgčas mi odpodiš.
Ej vince, zakaj si na svetu, saj sem se te dobro privadil, za pesmi brezskrbne skrbiš.
Povrh pa še Bog me na svetu je z ljubico trdo nagradil . . . ti ljubica, um mi bistriš!
CHARLES BALDELAIRE:
SLRB DEMRR.
Ko smo odhajali iz trafike je moj prijatelj skrbno razdelil svoj denar; v levi že]) pri telovniku je dejal mal zlat denar: v levi hlačni žep celo perišče petič a v desni žep srebrni dvofrank. ki si ga je prej posebno pozorno ogledoval.
.Kako čudno in pedantično početje!" sem si pomislil.
Srečali smo siromaka, ki je ves se tresoč, pomolil proti nam svojo čepico. — Ničesar ne vem. kar bi bolj vznemirjalo, kakor nema govorečnost teh izrazovitih in prosečih oči. v kterih se skriva za čutečega človeka, ki zna v njih čitati. toliko ponižanja in očitek. Najde v njih nekaj, kar se približuje k oni globo-čini najraznejših čustev, ki se zrcalijo v solznih očeh tepenega psa.
Dar mojega prijatelja je bil mnogo večji, kakor moj in jaz sem mu dejal: »Imate prav: po razkošnemu veselju biti izne-naden, ni večjega razkošja, kakor povzročiti drugemu iznenadenje.'"
„To je bil slab denar," mi je odgovoril mirno, kakor bi hotel opravičiti svojo darežljivost.
Ali v mojemu ubogemu mozku, ki se vedno muči z iskanjem včerajšnega dne (s kakšno nerodno lastnostjo me je priroda obdarila !) se je porodila misel, da se da početje mojega prijatelja opravičiti samo z željo, da bi povzročil v življenju tega ubožca nekaj posebnega in morda spoznal tudi razne nasledke, ki bi jih imel slab denar v rokah berača. Ali bi si ga mogel zmcnjati v pravi denar? Ali bi ne mogel pripraviti berača v ječo? Krčmar. pek na primer bi ga pustili lahko zapreti, ker dela ali širi slab denar. Ali ravno tako bi bil za ubožnega malega špekulanta za par dni vir bogatstva. In tako je šla moja fantazija dalje, posojajoč krila duhu mojega prijatelja in delajoč vse možne zaključke za vseh mogočih predpogojev.
Ali on je naglo prekinil moje sanjarenje, ponavljajoč moje lastne besede: „Da, imate prav; ni slajšega razkošja, kakor koga s tem iznenaditi, da mu damo več, kakor je pričakoval."
Pogledal sem mu iz oči v oči in napolnil me je gnjus, ko sem videl, da ni bilo v njegovih očeh niti sledu zvitosti. Vedel sem toraj jasno, da je hotel napraviti dobro delo in dobro kupčijo ob enem, profitirati 40 sous in srce gospoda Boga; na ekonomičen način zaslužiti si raj in končno priti zastonj do časti, biti dobrotnik. Skoro bi mu bil odpustil željo po zločinskem razkošju, kakor sem se domneval prej; bilo bi se mi zdelo to čudno in posebno, da se kratkočasi s kompromitovanjem ubožcev: ali nikoli mu ne odpustim te neumne njegove proračunanosti.
Nikoli se to ne more opravičiti, da je človek slab in hudoben, ali v tem je vendar nekaka zasluga, da ve, da je slab in hudoben; a najmanj odpustljivo je, biti slab in hudoben iz neumnosti.
VEKOSLAV ŠPINDLER:
P0LDRM5KI ČR5.
Če prikloni se v vetriču	lahnem Kakor da slutnja težka o smrti
jeden klas,	gre čez polje,
tisoče zavalovi jih	in kakor da šepetajo o slovesu
v poldanski čas.	klasi in cvetke mlade.

Dr. K.:
MLADIM MRTERm.
Koliko pesnikov je že slavilo materino ljubezen. Najpriljub-ljenejši motiv je bdeča mati ob zibeli svojega bolnega otroka. Njena potrpežljivost in požrtvovalnost se opisuje z krasnimi, navdušenimi besedami. — Ali če bi pesniki vedeli, koliko neza-služene hvale je v njihovem opevanju! Marsiktera teh mater je sama zakrivila bolezen, da večkrat smrt svojega malega ljubljenca. In če je tudi to, kakor se razume, povzročila nehote, stvar ostane ista. Zato pesniki slavite razumno mater, ona je svojim otrokom večji blagoslov, kakor vsa velika ali slepa ljubezen sto drugih, ki nimajo pojma, kako je ravnati z malimi otroci.
Ko pridejo otroci na svet jih zavijajo matere v same čipke, povešajo s pentljami in mislijo, da kažejo s tem svojo ljubezen. Novorojenec tehta navadno 3 in 1/2 kg. Najboljša kontrola otro-
kovega prospevanja je — tehtnica. V prvih dneh izgube otroci nekoliko na svoji težini ali od desetega dne dalje se težina zdravega otroka vedno veča. — Zato naj si matere mesto čipk. pen tel j in dragih avbic kupijo raje tehtnico in toplomer. Osobito zadnji je neobhodno potreben. Otrok se mora kopati v vodi od .'54° Celsija; prvikrat, kakor tudi pozneje. Skušati toploto vode le z roko je lahkomišljenost, ki se rada maščuje; če je prevroča se dete opeče, če je premrzla se prehladi. Otrok naj se zavija tako. da se lahko pregiblje, tisto povijanje, ki je pri nas tako razširjeno otroku le škodi . . .
Prvih 24 ur potrebuje otrok jako malo hrane, ker večino spi. Še le 10—14 ur po porodu naj ga mati priloži k prsom. Gosta, rumenkasta tekočina, ki jo prsne žleze v začetku izločujejo obsega mnogo soli in pospeši s tem izčiščenje otroških črev. Pravo materino mleko, ki prihaja še le po 3—8 dneh obsega navadno 87'9()/0 vode. 2'48% beljakovin, 3'9% masti, 6'04% mlečnega sladkorja in 0'46% soli.
Ako je materi nemogoče dojiti dete mora se nadomestiti njeno mleko s kravjim mlekom. Vendar bodi povedano, da je materino mleko za otroka sploh nenadomestljivo. Ako pa je neobhodno potrebno, da se dete umetno hrani, dajajmo mu v prvih treh mescih mleko, ki smo mu primešali dve tretjini vode, ga nekoliko osladili z mlečnim sladkorjem in ga skuhali. Po tretjem mescu dajajmo polovico mleka in polovico vode ter polagoma prilivajmo vedno manj vode, h koncu prvega leta pa dajajmo mleko samo. .Mleko se mora zato razrediti, ker ima preveč masti, ki jo otrokov želodec ne prenese, da, po kteri bi lahko dete važno zbolelo.
Dete naj se hrani prvi mesec vsake 2—2J/2 uri, dalje pa vsake 3 ure, da ima želodec časa probaviti. Tudi če dete spi. naj se prebudi in nahrani. Po noči naj se hrani dete samo prvi mesec, potem pa naj se mu ne daje od 11. ure zvečer do 5. zjutraj ničesar. Ako bi bilo dete žejno, kar se le redko kdaj pripeti, dajmo mu skuhane vode.
Škodljiva razvada je, dajati detetu piti kadarkoli kriči. Dete mnogokrat kriči, ker ima mokre plene, ali ga kaj tišči ali pa je nerodno položeno. Če pa pritiska stegna k trbuščku, ga najbrž boli trebuh; moramo mu s toplim robcem pogreti trebuh. Včasih je tudi dobro, če mu namažemo trebuh z oljem.
Ko je mati vse naredila, kar misli, da bi mu koristilo; naravnala plene i. t. d. in če otrok še kriči, naj ga pusti. Jok pospešuje dihanje, zgibanje trebušnih mišic, in obtok krvi. Zdrav otrok od kričanja ne bo dobil kile. Narobe trebušne mišice se stiskavajo in uplivajo na črevo, da odidejo nezdravi vetrovi, zaradi kterih je dete morda kričalo.
Mati naj ne da otroku nikoli cucelj v usta, pa naj bo že prazen ali napolnjen z kruhom ali sladkorjem. Kolikrat pade, se zapraši, mati ga z roko obriše, poslini in ga zopet vtakne ubogemu otroku v usta. In tudi če bi bil cucelj nevem kako čist,
vendar škoduje ustam, drgne čeljusti, zaradi česar povrzročuje potem slabe in pokvarjene zobe. Če je cucelj s čim napolnjen povzročuje kisanje v usteh in želodcu.
Enako škodljivo in odveč je zibanje, hajčkanje in tresenje otroka, kakor tudi nošenje otroka na rokah ali vozenje v vozičku, da bi zaspalo. Ni res, da zahteva otrok vse to. Ne naučite ga na to in prihranili si bodete dela in marsikdaj otroku zdravje.
Čistota je pol zdravja in osobito pri otroku. Otrok naj se vsak dan koplje. Usta njegova pa naj se najboljše puste pri miru. Takoj po kopelji ga ne nosimo na svež zrak, da bi se ne pre-hladilo. Drugače pa naj i>o otrok kolikor mogoče mnogo na svežem vzduhu. Po letu more iti že po 10—14 dneh. v zimi po 4—8 tednih na svež zrak. Boljše je in zdravejše, če se vozi otrok v vozičku, kakor nosi na rokah.
Osobito pozornost zahtevajo oči. Kakor hitro so otrokove oči rdeče in zapopane, ali če je celo videti gnojni ali kalni iztok iz oči, takoj k zdravniku. Med tem naj se oči izpirajo z vlažno, prekuhano vodo. Lahkomišljenost in nepozornost mater je že mar-sikterega otroka pripravila ob vid. Boljše je. da se gre desetkrat po nepotrebnem k zdravniku, kakor enkrat prepozno. Tudi drugače in osobito če ima otrok vročico naj se ne obotavlja predolgo poiskati zdravniške pomoči.
Otroci dobivajo zobe v 6.—10. mesecu. Prvi zobje so dolnji rezaki, potem pridejo gornji. Ko je doseglo dete starost dveh let naj ima 20 zob = takozvano mlečno zobovje. Povsod je razširjeno domnevanje, da je otrok, ko dobiva zobe podvržen raznim boleznim, osobito driski, vročici i. t. d. To mnenje je čisto napačno. Vsaka bolezen, ki pride v tistem času je „od zob" in mati se tolaži, češ bo že prešlo. Driska, napačna probava i. t. d. ni nikoli ,od zob" pač pa od napačnega postopanja z otrokom, od pre-hlajenja in največkrat od napačne hrane. Saj so matere tako nespametne, da že v petem, šestem mesecu in še prej dajejo otroku kruh v roko ali meso, sladkor ali karkoli in so še vesele in ponosne, če otrok vse je, kar mu one v svojem nerazumu nabašejo v usta. Ne pomislijo, da je otrokov želodec še prenežen za take stvari. Tudi razni krči so posledice takega neumnega in škodljivega postopanja. Ali vsaka mati misli .to je od zob" in niti na misel ji ne pride, da je vsega sama kriva s svojo nemarnostjo in ne-spametjo. Tudi drugi v družini bašejo siromašnega otroka z vsem mogočim. Če oni kaj jedo in če stegne otrok ročice, mu dajo vse, pa naj so klobase ali fižol ali karkoli, kar je še za želodec odraslega človeka težko probavno a ne za dojenca! Rahitis, tako imenovana angleška bolezen, ima tudi svoj vzrok v slabi probavi in napačni hrani. Naj matere nikoli ne pozabijo, da so večino otroških boleznij zakrivile same in če se tudi škodljive posledice ne pokažejo takoj, mora otrok vendar zaradi njihovega nerazumnega početja trpeti tudi pozneje, čez leta, če ne celo življenje.
Dete naj se doji do konca prvega leta, brez škode se lahko odstavi tudi že od 7 — 8 mesca in le v slučajih, da mati boleha ali oboli, naj se otrok odstavi prej. Otrok naj se odstavi polagoma, t. j. mati ga naj doji vsak dan manj in naj ga mesto dojenja hrani s kravskim mlekom. Opoldne se sme dajati otroku tudi nekoliko čiste, slane juhe, ki pa ne sme biti mastna ali ukuhana, Odstavlja naj se od 6—fi tednov, da se želodec deteta popolnoma nauči na umetno hrano.
Že po četrtem mesecu naj se uči dete na čistoto. Z nekoliko potrpežljivosti se otrok hitro na to privadi in otrok, ki še se po letu povsod ponesnaži je kaj slabo spričevalo vzgoje svoje matere. Na noben način naj se dete ne razvadi. Svojeglavost in druge take mušice naj se otroku odvadijo koliko mogoče hitro. Smešno je in žalostno, če je otrok tako razvajen, da je pravi tiran svoje matere in cele družine. To ni nobena ljubezen, ampak nespamet in vsaka mati s takim početjem ne le, da je samo še dekla svojega otroka, ampak tudi otroku samemu s svojo slepo ljubeznijo več škodi, kakor koristi.
Po kmetih osobito se ravna z otroci skrajno nerazumno. Mati nosi celo popoldne otroka na rokah ali nima toliko časa, da bi ga okopala in umila, v največji vročini devlje otroku volnene avbice in kapice na glavo ali za plenice se ji zdi vsakega krajcarja škoda. Če postopaš razumno z otrokom ne le. da bo otrok zdrav in priden, ampak ti sama boš imela polovico manj dela ž njim; ne bo te budil po noči vsake pol ure iz spanca, ne boš ga morala vedno ajati in zibati, ne bo se drl cel ljubi dan in ne boš vedno v skrbeh in [tri zdravniku zaradi njega. Ravnaj z otrokom vedno enako vestno in razumno in nikomur ne pusti, da bi ga razvajal, zibal ali ga hranil s sladčicami ali čemurkoli, ker je vse to otroku le na škodo in mu večkrat zdravje popolnoma pokvari. Potem pa boš imela tudi veselje nad svojim otrokom in ga boš res ljubila s pravo ljubeznijo.
Smešnice.
A.:	»Ti prosim Te, pusti me da se zgubim!"
B.:	»Zakaj?«
A.: »Tukaj pride moj odvetnik, potem me vpraša kako mi gre in kaj moja žena dela in jutri potem dobim račun za pogovor v znesku dveh kron."
* *
*
Pri sodišču. Sodnik prigovarja tožečim se zakoncem: »Glejte, glejte, sta dva človeka in ena duša, morala bi imeti tudi voljo eno."
»Saj jo imava, žena hoče biti gospodar v hiši, jaz pa tudi."
* *
*
Opreznost. Iščem izurjeno prodajalko za svojo prodajalnico salam
in suhega mesa. Vegetarijanke imajo prednost.
* *
*
Navihana. Mati: »Prosim te, otrok, ne griži bonbonov, vse zobe si boš spridila."
Milka: »Ah veš, jaz si bom vzela zobozdravnika za moža. * *
*
V j e 1 jo je. Kmetica: »Dajte mi polovični vožni listek za mojega fanta tukaj."
Blagajnik: »Kako to, polovični, kaj nima še 12 let?"
Kmetica: »Ah kaj še, še le enajst je."
Blagajnik: »No. to morate kupiti cel vožni listek, botra, otroci se samo do 10. leta vozijo za polovico."
*
»Zakaj pa kadiš? »Danes imam jubilejum." .Kakšen ?"
»Moj očim me je zjutraj ravno tisotič nabil."
Razpisujemo danes
četrti natečaj ugank
ter si želimo najštevilnejše udeležbe. Pogoji so ti:
Rešitve naj se dopošljejo najkasneje do 20. julija. Naslov: »Domači Prijatelj", v Pragi VITI.
Pravico do izžrebanja imajo samo odjemalci Vydrove žitne kave in členi njihovih družin.
Število rešenih ugank ne odločuje, mora biti ali najmanj 5 ugank rešeno.
- Cene so: -
i. Dekorativni kip..
II. O. Zupančič: ,,Cez plan" (krasno vezana), lil. Skrinjica za denar.
IV.	Lev Nik. Tolstoj: ..Vstajenje" (krasno vezana).
V.	in VI. po 3 skudelice za kavo.
Izžrebani bodo objavljeni v prihodnji številki.
Dobitki tretjega natečaja
so bili izžrebani sledečim rešilcem:
I. Slika: K. Neumann (češki slikar): Pogled na češko pogorje (javor),
umetniški original: Silvester Košutnik, učitelj, Razbor. 11. A. Aškerc: „Zlatorog" (krasno vezana): Anton P/esničar, župnik. Lokve.
III.	Slika: Pogled na Vintgar in Bled: Pankrac Krajšek, gostilničar. Suha dol.
IV.	Ruska Antologija (krasno vezana): Ivanka Šket, poštarjeva soproga, Dramlje.
V.	in VI. 3 skudelice s podstavki za kavo: Franca Grbec, Zapotok: Tomaž Tome, trgovec. Moravče.
Rebus.
Rebus je ena najbolj zanimivih ugank. Dober rebus ne le da obseza lepo misel, ali daje tudi lepo sličico, ki mu povzdiguje ceno. Kolikor več pove v malo slikah tem boljši je, več kakor ima apostrofov, tem bolj gubi. Tudi črke so pri dobremu rebusu odveč. Nekteri rebus je lahek.
kakor da bi ga človek čital. NT, pr. če je narisano: oko, srce-as (karta) in okno, bo vsak hitro uganil: Oko srcu okno. Večkrat pa je rebus zelo težek in ugankarju je treba mnogo duha in še več potrpežljivosti. Tudi šaljivi rebusi so priljubljeni. Enega prinašamo:
Rebus.
Sestavil Solovej, Praga.
Vb fl B, 8, 5
69. SestavJjalna uganka.
Silvester, Razbor.
Sestavite navedene črke v besede, katere se sovrstno od zgoraj navzdol in od leve na desno enako glase. Pomenijo pa:
1.	samca v živalstvu,
2.	znano tekočino,
3.	glavni šlevnlk,
4.	žensko Ime.
7(). Rebus.
H u g o Viktor, Praga.
n
Ifi^8
Milan Ferjan, Šoštanj.
Kot K. me silno potrebuje poštenjak, kot uzmovič ako mene ne posede skratka ne opravi nič.
Ce odtrgaš mi pa glavo črko prvo menim le, razsvetlujem nočno temo razvedriš pri meni se.
Rešitev: ŠTIRI BABE, OSEM PET.
72. Konjiček.
Silvester, Razbor.
						del
se	dec	sti	dec	se	je	
ni	skrit	ki	pri	čil	pre	
bil	pre	u	pa	kdo	je	
			del	nit	na	
			ci	v kot	tan	
			ko	pre	re	
73. Spveminjalna uganka.
Silvester, Razbor.
Orač, Irc, selo, oče, uta, vas, ravan.
Odčrtajte zadnjo črko in postavite pred vsako besedo drugo začetno črko, tako da dobite nove besede. Začetne črke dado po vzporedu zgoraj navedenih besed novo besedo, ki imenuje dobrega prijatelja mladine.
74. Uganka.
Hugo Viktor. Praga.
Iz štirih črk beseda obstoji, ki potnikovo žejo ugasi. Ce črko zadnjo ispustiš in črke tri spet pripojiš, ime ti pesnika poda, ki ga Slovenec vsak pozna!
a	a	a	d
d	e	e	e
n	n	n	n
0	0	v	v
75. Kraljevi spreliod.
J. S t.. Maribor.
78. Tajinstveni napis.
Milan Ferjan, Šoštanj.
			dem	| Lju			
	tu	znan	ne	j da	mi	j dar	
jec	jaz	| sem	čan	ho	vsak	| do	ven
znan	Ne	kon		Gim	dim	se	Be
me	je	trud	per	po	tih	1 zna	j P«
ni	in	1 0	1 Po	man	tu	I 'n	ne
	ujm	pot	Iraz	me	sam	| kaj	
	bo	prej	kdo	Ko	do	Nik	
	dan	Da	bi	Ni	ne	pra	
	je	kler	dar	pa	kod	ša	
	prej	do	spet	spo	in	kam	
	na	prej	go	jih	Pa	'j	
	J	Na	0	se	ko		
	me	bis 1	znal	mu	za	je	
	bi	po j	kal j	sem	to	tu	
		vsak	sam	Go j	d i		
		vo	to	Saj |	mar		
76. Uganka.
Milan Ferjan, Šoštanj.
Sestavite iz sledečih besed slovenski narodni pregovor: Kvas, oves, čaj, vroče, eks, je.
77. Logogrif.
Jelvica S., Zagreb.
Z „r" zvečer se v polju glasi, z „i" polno ga kupo nalij.
De kleo jde klepo s lu šajme tiču va jsimi le i n lep eočivtl ajih pove sii n Pazin an je pot a soon evdek lišk osr ce.
79. Obelisk.
Alojzij Jamnik, Ljubljana.
a	soglasnik
a a a ž njim so streljali
stari narodi a a a žival, katera pika
d e
ime grške črke
i i j k k mesto v rimskih časih
I Imun?
n n o o o gora na Notranjskem
o p s s t grška boginja.
Po sredi navzdol naj se bere ime kraja, s katerim se Kranjska ponaša.
80. Trikot.
Micika Stegna r, Maribor.
Razvrstite črke v besede da zna-čijo:
a	a	a ! a | a j a |
T	"cf	e j i | i | i fj I-
F	i r	.1 1 1 r |
r	šj	
vi		
mesto na Kranjskem, reka na Kranjskem, poljski pridelek.
soglasnik,
in da potem berete po obeh ka-tetah mesto.
81. Dopolnjevalna uganka.
Josip Kregar, Trst.
.....glasno nad vasjo kriči,
....	če jo imaš te boli,
. . .	lepo žensko je ime,
. .	najbolj lahko se izve.
86. Uganka.
Jan Lego, Praga. Slovenskemu Sokolstvu. Vsak slovenski 12324 naj postane po svojem narodnem delovanju pravi narodni 32421 !
82. Konjiček.
Silvester, Razbor.
87. Rebus.
Sol o vej, Praga.
pod	na	cu	go
pa	vo	ko	ja
ti	u	kaj	nor
riš	za	dri	lah
mo	prav	čiš	stonj
83. Palindrom.
Fr. Roječ, Radovljica.
Vsak želi ga, a dokler divja grozni vojskini vihar, ga ni; če pa se okrog obrne ga, mesto dveh vladarjev se dobi.
84. Logogrif.
Fr. Roječ, Radovljica.
„(i" z veseljem navdaja mladost in starost in v rajske višave po-vzdiga srce;
„s" pravico deliti je njena dolžnost, a mnogokrat vzrok je krivice strašne.
85. Uganka.
Anica Omejčeva, Ljubljana.
Ako se črke zamenjajo dobi se v naslednjih besedah znan narodni pregovor:
„Kdo, rudar, muza, moj, polje, maska, jed, ponev."
88. Uganka.
Milan Ferjan. Šoštanj.
Bodi vedno ponosen, da si
1, 2. 3, 4, 5, 6, 7, 8 Najboljših čednosti krasi naj te
4, 5, 6, 7, 8.
89. Konjiček.
Silvester, Razbor.
ve	pr	če	in	Iju	in	0	sta
ta	Iju	ba	ca	ker	zen	be	lju
vo	zad	no	ho	no	in	si	ba
be	za	„				be	zen
nja	na	zen	vi	no	vi	e	rod
Sil	K.	gla	de	bra	ko	m a	do
še	kra	ve	Vi	ta	nas	na	na
ster	ve					moč	i
90. Logogrif.
Fr. Roječ, Radovljica.
„V" v jezi ti na jezik sili, .p" soba ima v bajti, v vili, „d" kraj ti je, kjer mladih dni srečo in radost užival si.
91. Tajnostim vizitka.
Anica Omejčeva, Ljubljana.
Kati Pečar
Nenegese.
)2. Dopolnilna uganka.
Silvester, Razbor.
Z b grmi ti na uho, s č ti mine kaj hitri), z I pokriva ti glavo, v p pregioa se tek), v v pa biva se lep O.
Rešitve ugank v 3. štev.
46. Kranjska klobasa. 47. Mohamed, Babilon, Herodes. 48. Limonada. 49. Kakor sebe sodiš, — tako sodi druge; — dobra pota hodiš, — delaš srečne ure. 50. Strog, stroj, strop. 51. Petka. 52. 1 srno, 7 jelenov, 92 zajcev.
53.	Vsak ti da v nesreči svetov kopo, redek kdor v pomoč ti nudi roko!
54.	S svileno roko izbiraj prijatelja a z železno ga drži. (P. p.. = poljski pregovor.) 55. Mož je glava, žena pa krona. 56. Mišnica. 57. Cas je zlato, denar pa srebro. 58. Vljudnost še mačko veseli. 59. Sava, lava, kava. Java. 60. Poldi, Josip, Anica, Vinko: imena. 61. lov, vol. 02. Ne naloži vsega svojega blaga na eno samo ladijo. 63. C, med, Celje, oje, e. 64. Kuna. Kana, Kina. 66. Vinograd. 67. Sava, Avar, vaja, ajda. 68. Tehtnica.
65. 9 + 8 + 7 + 6 +5+ 4 + 3 + 2 + 1== 45 1_ + 2J^3 + 4 + 5 + 6 + 7 + 8 + 9 = 45 8 + 6 + 4+1+0 + 7 + 5 + 3 + 2 = 45.
Za družbo sd. Cirila in fflefoda.
Prispevki za pokroviteljnino »Domačega Prijatelja" : Prenos iz 2 štev. K 22'—: Rajko Zelenec. Gorica K —'50: Zmago Lavrič, Ljubljana —'50: Tone Zakrajšek, Ljubljana —'40: Mijo Smole, Trst —'40: Mici Križ, Trst —■20; M. M., Trbovlje -'20: Milan Ferjan, Šoštanj—"20: I. Turk, Postojna -•40: F. Godina, Trst —'40. Skupaj K'25-20.
VSEBINA: M. P. Nataša: Zdravica na življenje; Dr. Fr. Zbašnik: Sanje; Vekoslav Špindler: Lan; Ivan Lah: Poglavje iz povesti; Borisov: Na mladosti beli cesti...; Zofka Jelovšek: Prva ljubezen?; C. Golar: Jorgovan; Henrik Heine: Stara pesem; Pavel Golob: Iz življenja; Elvira Dolinar: Koliko vredi gospodinjsko delo?; Zlata zrna;_ Josip Bekš: Moji elementi; Charles Baudelaire: Slab denar; Vekoslav Špindler: Poldanski čas; Dr. K.: Mladim materam; Smešnice; Uganke; Za družbo sv. Cirila in Metoda.
Tisk firme Binko in Zika v Pragi II., Vodičkova ul. 22.