BLAŽ LUKAN, PESEM IN PESMI
Druga lanska pesniška zbirka v Potih mladih, Lukanova Pesem in pesmi*, z Zupančičevim mottom Veš, poet, svoj dolg, in uvodnim geslom: »Ko podoba pride, se ustrašim in obstanem«, hoče na videz aktualizirati nov odnos med pesnikom in stvarnostjo, vendar razen nekaterih fragmentarnih atributov, niti najmanj ne aksiomatične ali ideološke narave, v njej ni vrednostnih, pomenskih ali funkcionalnih prvin, ki bi jih bralec ob takem nastavku pričakoval. Zbirka Pesem in pesmi je predvsem zbirka jezikovnega artizma in esteticiz-ma, v katerem ne smemo iskati kakih trdnejših ideoloških ali izpovednih temeljev.
Blaž Lukan gradi svoje pesniške podobe predvsem iz izhodišč jezikovne ekspresivnosti, gradnje sintagem in besednih zvez po principu pomenske oddaljenosti, kar ji daje sorodnost s tako imenovano ekspresionistično in nadrealistično poezijo. Seveda je po estetici-stični logiki »eksperimenta« z besednim gradivom tekstom odvzet antropocentrični karakter, prav tako je iz tekstov izrinjen lirski subjekt, celo v tistih tekstih, v katerih bi prvoosebna »izpoved« onemogočila antropocentrizam. Le-ta prepušča svojo nakazano vlogo le funkciji metafore: »Bleda senca mojega obraza si. / Tekočina sklonjene glave. / Spustiš glas v moje uho / in daš pajče-
(* Blaž Lukan, Pesem in pesmi, Mladinska knjiga Ljubljarfa 1977, opremila Irena Tršar, str. 81)
335                                                                                     Aksinja Kermauner, Ples pravljic
336
Marijan Zlobec
vino v lase. / Otrok moj, / bol stočene krvi, / moj hlad. / Prst tvoj kaže nebo. / Tvoja sled na kamnu v zatonu sonca. / Ples utripanja in spanja srca mojega. / Sivina lista neprebranega: tvojih oči. / Pesem trganja. Pesem staranja. / Ali občutiš tesnobo te moje poti? / Ali si prod? / Ali si riba plesavka? / Tih glas ... (17)
V tej fragmentarnosti in nepovezanosti podob se ne more razviti kakšna izrazitejša tematika. Zdi se, da to tudi ni avtorjeva namera v zbirki. Logičnega-sklenjenega sveta v zbirki ni; nadomestili so ga simboli in smiselno nepovezani verzi, hi hočejo ponekod zbuditi videz, kot da gre v tej poeziji kljub vsemu za določene izpovednosti in individualnost.
Tako na primer verza »V moji zavesti je liho propadanje, / v mojem telesu je škorpijon« (iz teksta Kje si to noč, sladka Marie) ponujata domnevo o izpovedni angažiranosti in celo neposred-nosti-določenosti, vendar so ti razvid-nejši povedni nastavki v zbirki njena manj pomembna sestavina. Vendar pa daje Lukanovi poeziji skrivnostno napetost, pričakovanost, a tudi splošnost, drugoosebni »ti«: »Če si ples v močvirju, / odstrta podoba, žarek v belini / če trgaš vlakna teme, če se premikaš v tišini. / Če si kameleon. / Poslušaš, ko so noči pesmi zvezd, / se voziš na vlaku, imenovanem City Of New Or-leans I ... I Greš po čudežno vodo, da te oživi. / Greš dvigovat čoln iz Missis-sippija / ... /
Sorodno »drugoosebnost« uporablja Blaž Lukan v tekstih Ti si napisala sveto pismo, Tujka, Rastka, Iša, Izida, Blues iskavcev konj, Ko me poiščeš, Evi, le da gre v teh tekstih predvsem za podobe iz »ženskega sveta«. Te po-dobe,dovolj baročne po svojem izrazu, skrivajo tudi precejšnje poetsko poveli-čanje nežnega spola; predvsem metaforično, ne pa konkretno, ideološko, izpovedno? Med njimi je največ vsebinske razvidnosti v Izidi, sicer pa v Lu-
kanovih podobah prevladujejo vsakovrstne (z)možnosti — od nadrealističnih do celo zelo konkretnih, vendar gre ta dvojnost v širšem smislu, ko govorimo o tekstu kot celoti, vedno v prid nadrealizma in jezikovnega artizma, pri katerem so členi vezani v celoto zgolj po naključju in hotenem besednem izboru, ne pa po pomenski logičnosti.
Od teksta Markov konj v mraku pa do konca zbirke prevladujejo »urejeni« teksti z razvidnejšo poetsko fakturo, v kateri pa tudi v »vsebinskem« smislu ni več toliko esteticističnih prvin, marveč jih poizkuša nadomestiti kompaktnejša podoba sveta, narave in človeka v njej. Tako je tekst Februar primer Lukanove drugačne poetike: »Februarja iz plesni zvoki nastanejo, / februarja se želvam oklepi pomlajajo. / Rahle pesmi se v papir zaletavajo, / spod škarij se trakovi časa: lasje posipajo. / Februarja mesec otroke prodaja, februarja se v rumeni kuverti stečejo poti. / Hrastov list iz jeseni pecelj izvija, / iz zavetja Vesna prihaja: iz kleti. / Februarja okna usta odpirajo, / februarja omet odpada kakor prhljaj. / Na pla-denj zrele kosti padajo, / obraz se zavrti po tleh, v očeh polno saj. / Februarja fantje stari postajajo, / februarja izpod peresa: iz sveta pesmi odhajajo / Iz trenutka tišine se vanj misli potapljajo, / na sever: rojstva se s smrtjo menjavajo.« (59) V tem delu se nadrealistična metaforika umika realnejšim, bolj »otipljivim« podobam iz konkretnega sveta, v katerem ne manjka tudi zgodovinskih simbolov. Vendar pa ta poskus tematske opredeljivosti skoraj ne dopušča individualnega intimizma, preij manj določljivo splošnost in ob-čost.
Lukanova zbirka Pesem in pesmi napoveduje izrazitejšega ustvarjalca med mladim rodom zaradi njegove precejšnje jezikovne invencije in usmerjenosti v pesniški izraz; temu daje prednost pred tematsko določljivostjo ali celo idejnimi  prvinami.  Lukanova  poetika
337
izhaja iz raziskovanja jezika in v naslednji fazi iz gradnje razvidnejših podob sveta. Nikjer pa ni v njej kakega prevladujočega osebnostnega intimiz-ma, v katerem bi šlo za neposredno vez pesnik-ubesedeni lirski subjekt-bralec. Svet Lukanove poezije je slej ko prej svet artizma.
Blaž Lukan, Pesem in pesmi