prečastitljiviga gospoda
JANEZA N. HRADECKITA,
bivšima c. k. svetova vca, poglavarja Ljubljanskig-a mesta, namestnika cesarskih mest pri krajnskih deželnih stanovih,
odbornika c. k. krajnske kmetijske družbe i. t. d.
List 29.
Ljubljanski mestnjani.
Oh, leto — komaj leto je minulo, Kar v sladki sreči smo se radovali,
De sercu smo, ki je nad nami culo, Hvaležnost' in ljubezni dar podali;
Takrat je ,,Bog Te živi!" iz sere donelo,
Ko vsako je v veselji čistim vrelo.
In zdaj Modrica žalostno zapoje ,
Glasovi njen' mertvaškiga so zvona,
In z milim glasam seže v strune svoje , Ker objokuje Očeta smert Emona;
Solzice toči iz serca globočine
Na grobu prav'ga sina domovine.
In kaj b' jih ne? Saj tudi v vert' cvetlice, Ce zvestima zgubile so vertnarja,
U žalosti priklanjajo glavice,
Obžalovaje draz'ga gospodarja; —
AY ni bil več nam, ko vertnar je zvesti?
To kaže prič dovelj v Ljubljanskim mesti!
Nej spiše, kar je storil On za mesto, Za obertnost, kmetijstvo, domačijo,
Al' z djanjem ali z modrim svetam zvesto, U bukve Slave poznim vnukam Klijo; —
Dokler bo še Ljubljansko mesto stalo,
Ga s hvalo bo Očeta imenovalo.
Ljubezin svojo mu je ohranilo,
Kot se hvaležnimu otrok' spodobi,
Ker ga mogočno, nisko je spremilo Tje do počivališa v tamnim grobi,
Kjer so sklenili se sinov' Ljubljane
V molitve vroče u nebo poslane:
„0 Bog! Očeta smo u grob vložili,
Daj, de po dolgim trudu v mir' počiva,
De, ki smo ga s hvaležnostjo ljubili,
Zavolj krepost zdaj venec raja vživa,
De mati zemlja, k' moč'jo jo solzice,
Nad Njim ljubezni v vek rodi cvetlice!"