SLOVENSKI GLASNIK Cena polletna lgld.35kr. Lepoznansko-podiičen list. Po pošti leid.50 kr. Odgovorni vrednik in izdalelj : A. Janezi«. 8t. 4. V Celovcu 1. aprila 1860. 5. ZV. Na p 1 a n i n i. (Zložil Fr. Svetličič.) Kedar zarja zvezdic cedo Vžene v staje za goro, Ino pevke blagoglasne Po germéh prepevajo : Grem nemira gnan od doma, Ino verh planin hitim, Se ustopim na višavo In čudenja ostermiin. Solnce sije, cisto vidim Velieanskih gor glave. Ki ob meji Kranje moje Temena v nebo mole. Ino gledajo v nižave. Kjer stanuje in slovi Miroljubni rod slovenski, Skor bi djal, kar svet stoji. Megla zgine po ravninah, Tergi, mesta se bliše. Kot labodje razkropljeni, Ko potihnejo sape. Bele ceste, bistre reke, Kakor brazde vrezane, Vijejo se v kraj iz kraja Skoz dobrave senčnate. Vse je krasno, vse je živo, i Kamorkoli se ozrem , ¦¦^ Vse navdaja me z veseljem; ¦ Al' — ko misliti začnem, '! Koliko kervi prelite j Bilo je po teh straneh. Se mi serce v perslh tre.ie, Vtrinja solza nii v očeh. ^ Tam, kot plaz z višine sterme, Kedar topli jug pihlja. Dere bojevavni Rimljan Sem skoz gojzde prek gora; Zmaga, kar se v bran mu stavi. In prededov naših svet Je odslej stan trum njegovih Sedemkrat stotero let. Tu, kot se vali neurnik ' Ploh kipeč za terdni jez, . Ga preterga in zalije 'V.' Nizko polje čez in čez: Vr6 osvete željne ljudstva Od izhoda, severja Proti jugu in zapadu Tj e prek gor nad Kimljana. Rim omaga, vrenje neha, Save breg pokrije noč; Ptujec vrine so v deželo, Se košati v nji na moč: Zida grade po pečinah, In strahuje od ondod. Kakor sokol drobne ptice, Po koteh ostali rod. Zdaj preplava tiho Kolpo Divjih Turkov grozen roj, Se zažene nad Slovence, Jih posili v strašen boj; Ropa po kmetéh in tergih, Pali sela in vasi. Ino vleče trope vjetih V ječo britke sužnoati. Glasnik 1860 —V. zv. 98 Kolpa tri sto let kervava Veisti se polagoma ; Ali kmalo stresa sila Novih bojev naše tla. Kakor bljuje morje ljuto Val za valom na brege, Se dervijo od zahoda Les sovražnih čet verste. Boj končan je, mir kraljuje; Jasne zopet so oči, In po sercu joka ti'udnem Mi veseli glas doni : Zvest Bogu in domu bil je, In bo vedno Slave siu, Dokler solnce bo zlatilo Verhe plešastih planin. Vetrogoiicic. II. Zdaj, poterpežljivi bravec, sva pa na kmetih; pa ne med kmeti, ampak v poslopju, ki se mu pravi Reparjev grad. Ker ta grad ni popisan in narisan v Valvazorju, naj ga jaz načertam z besedami. Zakaj se imenuje Reparjev grad, tega ne vem; da bi ga bil hudič v eni sami noči za en sam repar sozidal, se mi ne zdi verjetno, ako-ravno so mi to terdili teta. Pa naj bo to, kakor hoče; grad stoji, in je prav terdno in mogočno zidan na gorsko podnožje. Prostora ima dosti za vse stanovnike, skoraj bi rekel da preveč, ker tudi ščetinasta živina v gradu stanuje, da je bliže kuhinje. Nekdaj je vtegnilo v tem gradu kaj lepo biti, in gospodar je bil premožen mož, ker stari gerb nad vratmi je še zdaj nekoliko pozlačen, in angelja, ki ga deržita, sta nekoliko bolj bela, kakor sploh kamnati krilatci, ki morajo v vetru in mrazu stovine let nad vratmi čepeli. Ohranila sta krilatca gerb in krono, ali starega viteškega rodu nista mogla oteli prahu in pozabljivosti. Verl pred gradom se mi je zdel prostoren ; vertnarju se pa zdi prevelik, ker ga zaporedoma manjša in oddaljene kraje, kamor žlahtna gospa ne zahajajo, iz cvetečega verta v travnik spreminja in ledino pušča. Limonine drevesca so precej narazen postavljene, in težko preleti vrabec od enega do druzega. Sprehajališča gostega germovja so palično gleštane, in tu in tam šterli iz gabra kip iz starih časov, nad kterim so je večidel znosila časa moč. Vidijo se brez glav, brez roke, s podpeito nogo. Venera je zgubila lepoto in bele roke. Merkurju je glava z repetnicami odfcrčala. Božec vinski se je morebiti enkrat preveč uvinil, ker s sodom vred je telebnil v germovje. Na obzidju rastljinstvo samovlastno gospodari. Spo.štovavec gob in mahu bi tam gotovo našel novo species, od zvunaj pa beršljin opeko veže in podpira, in radovedno gleda čez ozidje in nekdajno strešico , kakor bi htel prašati, ali bo od znotraj kmalo treba vezila. Ko sem hodil memo grada, mije Janez, grajski kočijaž, še marsikaj povedal o posestnikih Reparjovega gradii. Dankovič, je djal Janez, ni bil premožen, dokler ni v zakon vzel hčere bogatega ter- 99 žaškega kupca. Zdaj si je pa precej opomogel, in njegova fedina hči bo imela dokaj dote. To bo pa skoraj gotovo dobil Vetrogon-čič, ker vse druge snubačc je gospa odgnala. Ko sem se temu čudil, mi je Janez bolj skrivaj povedal, da v hiši gospa zapovedujejo. Naročil mi je sicer Janez, naj tega nikomur ne povem, pa ne bojim se ne gospoda Dankoviča, ne mogočne sopruge, saj tudi ne bota zve-dila, kar sem med vas strosil, ker velika gospoda ne bere Glasnika, kedar ga bo pa brala, se bo že kaj bolj prijetnega pisalo. Ko sem pa Janeza izpraševal, kakšen mož je Vt.-trogoncič, mi kar ni rad odgovoril, in bralo se mu je na obrazu, da si nista prijatla z Vetrogon-čičem. Vendar toliko mi je povedal: To mi je všeč na njem, da morem pri vsakem pogledu njegovem precej uganiti, kaj da hoče. Včasi me je pogledal milo, kakor otrok v zibeli, včasi pa, kakor bi me z očmi hotel prebosli. Gospe in gospodične pa nikoli ni tako pogledoval, ampak tako krotko in milo, da nihče nima takega pogleda, kakor on takrat, tudi jaz ne, akoravno sem prav pošten človek. Njegovo nar vece veselje je gos|)ema pesmi prednašati; veliko jih zna iz glave, Kedar je pa on pesmi govoril, je vselej okna odperl, ne zato, ker tako vpije, lemuč da bi tudi unajni občudovali njegov glas. Lanskega večera, je djal Janez, sem v turšici pred gradom lesico čakal, ki so jo več večerov poprej vidili hlapci vanjo hoditi, tisto noč je pa ni bilo, gotovo zato ne, ker je Vetrogončič ne vem kaj tako glasno govoril. Letos o sv. Jurju smo dobili novo hišno iz kmetov ; ko ta ravno kavo in čaše skozi duri prinese, zagermi Vetrogončič proti nji hudo besedo iz neke pesmi; dekle se ustraši, kava se zlije po tleh, in čaše so šle na drobne kosce, pa bile so iz nar lepšega porcelana. Gospa se ga pa nikdar no naveliča poslušati, akoravno ji tako učene reči govori, da jih jaz ne razumim, akoravno sem delj časa bil v Nemcih. Ve pa vse reči, pozna vse kamna in zelišča, od Nemcov pa mora vse čisto vediti. Tega pa vendar ne ve ta Vetrogončič, koliko je stara naša prama. Ko sem ga enkrat v Kranj peljal, je te'rdil, da nima čez tri leta, pa je imela že takrat šest žrebet. Janez pa že ve, koliko let ima vsaka stvar pri gradu, ker on je že sodajnega gospoda v ljubljanske šole vozil, in ostal je odtistihdob vedno v gradu; bil je pa tudi zvest in natančen mož. Znal je vse pripraviti, kar je bilo treba pri hiši in pri živini, poznal je vse pota na Kranjskem, vse hiše v Ljubljani, na Gorenskem pa vsakega gospoda. Njega je pa tudi mnogo ljudi poznalo, in kmetje okoli grada pravijo, da je Janez dober za družbo. Vsako spomlad, kedar so se selili gospoda iz Ljubljane na kmete, so poslali Janeza dva dni pred v grad, da je vse v red djal in pripravil v dostojno prebivališče. To so bili staremu Janezu srečni dnevi : kot gospodar je hodil po sobah, dekle in hlapci so če-dih, likali, umivali, on pa je memo postopal, ukazoval in gledal, grajal in hvalil. 7* 100 Danes je vse to popravljeno, in Janez sedi počivaje pod koščatd ne vem kolikoletno lipo pred pristavo; nad njim bučijo bučele v obi-lem cvetju, za njim pa stermijo orjaške planine z zelenimi herbti in golimi glavami med oblake. Zapazi se še ktera derča snega v prepadih, ki se smeja in joka pred ljubim soincom. Hladna brisavica pihlja od planinskih goščav, otresaje belo lipovo cvetje Janezu na slamnik in pripogovaje ozimino klasje na vlažnem polju. Janez pa herbet kaže planinam, in niso mu mar valovi zelenega klasja, ampak v eno mer gleda na zadnji vink ceste pred unim logom. Zdaj pri-derdra kočija izmed drevja. Janez plane izpod hpe, leti ji naproti, odmakne kočijaža namestnika s prestola, požene sam konje, zavije skozi vrata, zapelje pred dvorne duri, in gospoda se spravi v grad, on pa v hlev. Zdaj si si, poterpežljivi bravec, oddahnil, ker konec je dolgih popisov. Preden si je pa Janez oddahnil, in komaj je konjem ovsa podsul in jim podkve pogledal, že zasliši iz grada hude glasove, ne govornika Vetrogončiča, ampak same gospe. Janez berž vgane, da to njega zadeva, zato se poda pred gospejno sodbo. Tri velike vlade tega gradii, kterim je pridjan začasno tudi Vetrogončič, imajo zbor v veliki dvorani, in sodijo ravnanje Janezovo. Govonia sta gospa in Vetrogončič, Dankovič in gospodična sta priterjevala. Ko Janez med nje stopi, ga napade gospa z vprašanjem, zakaj je Vetio-gončiču v nar slabšem kraju zadej na dvoru sobe pripravil. Janez odgovori: „Gospod Vetrogončič radi bero, zato sem jih djal k buk-varnici, in radi gledajo lepoto naravno, zato sem jih djal zad, da morajo vsako jutro gledati zarjo na planinah". „Pa morajo", ga zavorne gospa, „k nam čez dvor hoditi, dvakrat po stopnicah, včasi še po dežju, na iinem koncu tudi nihče ne prebiva". „To se bo dalo, gospa, težko prenarediti. Spredaj so res še tri sobe prazne, pa v eni so tla strohnele, druga nima ključavnice, tretja bi bila čedna, pa je skoraj ravno nad svinjaki. Na dvoru bi pa vsaj jaz stanoval ravno pod gospodovo sobo ; kedar me bodo potrebovali, naj kar poterkajo ob tla. Stanovanje je pa prav čedno; ako solnca nimajo, bo po leti še hladneje". Ali gospa, nezadovoljna s tem, ukaže, naj se Dankovič na dvorno stran preseli, da bo mogel Vetrogončič spredaj stanovati. Vetrogončič se je temu z vso zgovornostjo ustavljal, pa kaj pomaga med njegove govorice proti volji mogočne gospe in tudi gospoda, ki je, nekaj iz spodobnosti, ker so Vetrogončiča povabili, in nekaj iz strahu pred serdom mile gospe, Vetrogončiču odstopil bolje sobe in mu jih prav prijazno posilil. Tako so mir sklenili. Janez pa je iz sobe grede z glavo majal, in tako djal sam pri sebi: Kedar bo VetrogoniMč naš zet, bodo dobrega gospoda še na vert v uljnjak spravili, 101 Nocoj spi tedaj Dankovič pervie v življenju na zadnji strani gradu, kjer ni bival nobeden njegovih sprednikov, kjer so nekdaj le pisarnice imeli in uporne kmete zapirali. To se mu zdi malo prehudo , da si ravno se je navadil že dosti hudega. Vsede se na stol, in premišlja in premišlja svojo nezgodo, pretresa svoje pretečene dni, pa bolj mu še prihodnji lase sivijo. Kaj bi naredil z Milko in Vetro-gončičem? Kako bi gospo spokoril? In še več uprašanj mu roji po prostorni glavi, in on ne ve, kako bi jih odgovoril. Čez nekaj časa mu je pa vendar nekaj pametnega na misel prišlo; plane » stola, udari s peto ob tla in hrabro stopa po sobi gori in doli. Pod njim je pa Janez ravno Vetrogončičeve čevlje snažil. Ko zasliši ropot nad sebo, se naglo zmuzne po stopnicah gori v sobo gospodovo. „Kaj ste mi terkali, gospod, tako pozno?" vpraša malo nejevoljen. Gospod ga debelo pogleda, nazadnje zine : „Klical te ravno nisem, pa ker si prišel, je tudi prav; zaspati ne morem, ti mi boš kraji čas delal". „AU vam je mar dolgčas v teh sobah. Niste jih navajeni, jelite ?" ,,Kaj bi to 1 Ne bodi jezičen. Le premišljam , kako bi Milki moža dobil?" ,,Če je pa tako, verjamem, da ne morete zaspati"-. ä§ „Malo govori. — Kaj bi ti rekel, komu jo čem dati?" „Meni ne, drugemu pa komur hočete". „Da bi te — kdo jo pa misli tebi dajati, tepec? — No, zakaj bi je pa vendar ne hotel"? „Če bi se jaz ženil, bi htel biti gospodar žene in premoženja, pri vaši gospodični pa tega ni mogoče. Zakaj da ne, sami občutite". „Born za palico prijel!— Pa povej, kako sodiš Vetrogončiča" ? „Če ne primete za paHco, bom rekel, da je prect^ malopriden. Dobro se pa zna obnašati". ,;Saj te ne bom udaril ne, če si ravno včasi malo jezičen. Povej mi še, kako bi ti zdaj to reč izpeljal, ko bi bil namesto mene ? Bom vidil, ah si kaj pameten". „Nar poprej bi Vetrogončiču duri pokazal, Jn potem bi prav po domače — pa ne smete mi zameriti — ali mi böte? ah smem reči? ,,E vraga! reci kar hočeš". „— vašo gospo prav dobro oklestil"! — „Ti strela, ti bi mojo gospo! — Kar spodil te bom". „0 gospod, če me spodite, vas ne bo v gradu nihče več ubogal." „Kaj sem te že poprej vprašal"? — „üprasali ste me , komu bi jaz gospodično privošil. O tem pa takole sodim : Gotovo še niste pozabili, kako je letos pred pustom Medja snubil gospodično. Vi že vse natanjko veste, jaz samo to, da so mi potem gospa prepovedah, gospoda Medja pogledati in se mu 102 odkriti, kedar bi ga srečal. To vam povem, da bi bil on pravi ženin gospodični, pa ga imajo gospodična tudi raji kakor Vetrogončiča". „Kako to veš? Boš pa že kaj zakvasil?" »Lani so mi gospod Medja neko pravdo opravljali; dali so mi več pisem do gospodične, jaz sem jim tudi odgovore prinašal; doh-tar so pa vselej gospodičine odgovore prebirajo na smeh se deržali, in oči so se jim svetile. To ni ravno nič" ? „Ko bi bil jaz pred vedil, da je tako, dal bi jo bil dohtarju, saj jo želim v dobre roke." „Vi želite, drugi ravnajo". „AU mar misliš, da nisem gospodar? Kdo je več, mož ali žena? Kakšen tepec si ti!" „Saj ne pravim, da niste gospodar? Samo ne vidi se, da bi bili. Ljudje pa po videzu sodijo". ,/Boš kmalu vidil, da sem le jaz gospodar, in če je Miliki dohtar všeč, ju bom zaročil, preden teden mine. Kaj misliš, kako bi ti to izpeljal; včasi se tudi ti kaj pametnega domisliš". „Ako vi gospod Medja za nekaj dni v grad povabite ,• kakor so gospa Vetrogončiča, se bi vse naredilo prav, in Medja bi še pri gospej spodrinil Vetrogončiča". „Born vidil. Pomeniti se je treba še z gospo". ,,Kaj niste sami gospodar? Ali mar gospo kaj nadiežje, če pride gospod?" „Saj res. Boš pa jutri nesel pismice v Ljubljano". ,/Jutri ne vem, če me bodo gospa spustili". „Born vidil, ah se bo storilo, kar ukažem. Šel boš v Ljubljano, naj te ima z verigami privezanega. Le pripravi se". In šel je Janez s sladkim spanjem pripravljat se na negotovo pol. Dankovič pa vzame pero in spisuje : besede se mu nič kaj nočejo vezati. Kmalu se mu stoži, in on verze pero ob mizo in leže. (Dalje prihodnjič.) Tako je bilo. (Zložil M. Kračnaanov.) Dobil sem dobre klase, In bil sem jih kontent, Kot lepih dobrih klasov Vesel je vsak študent. Imel sem dobre klase, Domu sem šel vesel. Domi*! gredoč sem žvižgal, Domu gredoč sem pel. Smejal se mi je Storžec In migal mi naprot, Tak kratkočasna bila Kikoli ni mi pot. Nikoli po livadah Ni bil tak serčen cvet, Nikoli tako sladko Iz rož ni dišal med." Nikoli ni tak milo Glasil se tičev kor. Nikdar ni pozdravljala Me smreka tak in bor. 103 Nikoli tak pogođen Ni reke bil šumon, Nikoli tak veselo Ni pel mi s turna zvou. Kdorkoli me je srečal, Nikoli ni zares Obračal tak prijazno Na mene še očes. Nobena zala misel Ni prišla mi na um, Proteče mi nezgode Moril ni duše sum. Imel sem dobre klase, Pa sem bil ves vesel. Pa sem zato do doma Prižvižgal in pripel. Doma so pač veseli, Se mene vesele. Skoz okno vidim sveče, Na mojo čast gore. Vesela pride mati Mi prot na vezni prag, Ne more govoriti Veselja solznih srag. Podam ji desno roko. Žvižgaj e grem navspred ; Al' mati se ne gane. Ne gre za mano v sled. K očetu v hišo žvižgam, Vesel ko v zraku tič. Sred svitlih sveč gorečih Me čaka on — merlič. Oči so mu zaperte, Obraz je vdert in bled, Okoli ust se vidi Zatertih sled besed, Besed, ki rad govoril, Bi bil jih še z meno, Ki pa preberž presekla Mu jih je smert s koso. Čeravno nisem nikdar Se takili pisem bral, Le vendar njih pomembo Izmodroval sem kmal. Pa nisem se zajokal, In nisem se solzil. Na glas sem se zasmejal, Ko da bi z uma bil. Ki vidili so mene In slišali moj smeh, Popadla jih je groza. Od mene šli so v beg. In ko smo šli k pogrebu. Vse davil jih je zdih. In ko so zagrebali. Samo jaz bil sem tih. In vsak se mi jo čudil In gledal me ko nor, In ne vedoč, kaj čejo, Sem reva bal se skor. Šeptali so si tiho: Poglej ga, čuden sin! Le ene solze nima Očetu za spomin. Šeptali so in rekli: Nič se mu ne pozna. Da zgubil je očeta, On sam je brez sercé. In ko v Ljubljano pridem Med součencov kor, Prašali so se tiho: Kje ima čeren flor? Da mene bil umél bi, Nobeden ni bil tak, En sam le me umél je: Učitelj Martinjak. In on, ko se preselil Je kmal v nebeški kras. Očetu mi je nesel Od serca pravi glas. 104 Povodni kos (Cinclus aqualicus). (Poleg Fr. žl. Tsehudija spisal J. Tušek.) V hribih med ozkimi, pustimi, kamnitnimi senožetmi in med žalostnimi jelovimi gozdi šume potoki, čisti kot zerkala, in delajo samotni, nerodovitni dolinin značaj prijazniši. Kaj mnogoverstni so ti potoki; ne dva si nista enaka, akoravno imajo vsi čisto vodo in kamnitne tla; vsak ima svoje posebnosti, ki jih dobiva naj bolj od svojega kraja, kakor on tega naj bolj oživljuje.^ Iz med toliko tisuč hribovskih potokov ni noheden brez mičnosti. Še clo tisti divji potoki razderavci, ki celi kraj, ki ga le doseči zamorejo, v prod spreminjajo, ki so pa v vročem poletju le plitve žilice na kamnitem polju, so po svoje vendar le krasni, če le niso popolnoma suhi. Po sredi prodaste puščave curlja več tanjkih žilic, sem ter tje so jerini in otočiči. Plitve vodene žilice valijo okrog teh z oljšami in verbami okinčanih otočičev svoje čiste, žive valove, se hitro spet začnejo zberati in letijo dalje med močnimi zasekami proti rodovitni dolini. Prijazniši so pa tisti krotkeji hribovski potoki z naravnimi terd-nimi bregovi, ki dobivajo vodo navadno iz više ležečih jezerčkov in ki so zato v svojem teku pohlevniši. To so pravi potoki za po-stervi in ker so terdnega možkega značaja in večidel zmiraj čiste vode, stanujejo rade v njih mnogoverstne povodne živalice. Veliko debelega in drobnega kamnja leži po tacih vodah , ki pa ni mertvo sivo skalovje, ampak tako rekoč živi del potoka. Pod vodo skrito knmnje je zagernjeno saj na pol z zelenimi vodnimi rastljinami, od kterih se velikokrat vijejo tamnozelene brade in dolgi lasje, gibanje valov posnemovaje. Na dcbehh, iz vode molečih skalah so se naselile zvončiće in materni dušek (Thymus): na sto plemen pisanega mahovja jih kinča in lika z naj mnogoverstnišimi podobami in barvami; pastaričice in druge enake tiče skakljajo pridno okrog njih, mali višnjevi kačji pastirji plešejo nad njimi. Bregovi teh čistih potokov, v kterih se vsak kamen, celo pesek na dnu dobro razločuje, so kin-čani z razhčnim germovjem in obdajajo jih velikokrat skale na debelo z mahom obraščene. Verbe in kostanjicevje (Ligustrum vulgare), jeseni in olševi germi visijo velikokrat daleč od brega nad gladko tekoče valove in delajo prijazne skrivalnice za povodne živali. Se ve, da je tacih skrivalnic v vodi še veliko več. Kjer ležita dva veča kamna skupej, zastaja voda in ]e skorej pri miru v globočini, ko na verhu vedno priteka in odteka. Tacih tihih pribežališč je v potoku brezštevilno veliko. Nekteri se izdolbujejo v vedno globokejše jerlne, če voda v hitrem teku hudo rije. Nekaj jerinov delajo koj pri bregu skale, ki odbijajo vodo. Tukaj se posebno rade igrajo tamnozelene postervi in tu vjameta ternek in ravšelj marsiktero tovaršico izmed vesele družbe. 105 Gotovo je veliko poezije, veliko prijaznosti in lepote pri takem čistem in hitrem potoku; naj bo že po zimi, kedar merzh valovi hitijo pod gladkimi, ledenimi zerkali, med srežastimi germi in od snega leskečim robovjem, ali kedar jih pusti, da vrišijo tu ali tam skoz pipe izpod terdne ledene odeje, ali naj mu višnjeve mačje oči smehljaje pripovedujejo od pomladi, ah naj divji tornjevi gemi nad njim ziblje poletno cvetje, ali naj potresa javor jesensko rumenkasto listje na njegove valove. Mnogo dobrih prijatlov ga obišče in še ustanovi bhzo njega za zmeraj ali le za poletni čas. Blizo njega se naselijo cervi in polži, raki, pajki, šoštarji in muhe, komarji in ose, kebri, metulji in kačji pastirji. Tem se pridružijo potem še resni mo-čeradje, žabe, hrastače, belouške, vidra, morde kak dihur, kaka lesica, maček in veliko tičev zavolj vode ah zavotj dobrih potokovih sosedov ali zavolj germovja. Krasni vodomci (Eisvogel) ga posebno radi obiskujejo. Ti imajo sicer lepo svilnato perje, ki se leskeče višnjevo in zlato-zelenkasto, pa so vendar malo razveselivni obisko-vavci. Žalostno sedijo na germu ali na plotu pri potoku in čakajo cele ure, da bi se prikazal kapelj ah saj kaka konjska pijavka. S pastaričicami vred so povodni kosj.,wr-i* • Kedar so črešnje zrele, smo jih šh otroci tergat, in sicer s pečenom (Stengel) vred po dve in dve jagodi. Potem smo je obesili na kakšno šibico in veseli kričali: Jaz imam deset dubekov, jaz imam dvadeset dubekov itd. Zanimiva je beseda du bek. V scrb-ščini (Vuk^Rječnik 142) se veU duha k, cerasi genus, eine Art Kirschen. Savničar pa tudi konja vodi kriče: Dub, dub! in matere tudi otroke učijo z glasom: dub, dub! hoditi. V serbščini pa so-pet najdem dubak, Gängelwagen, machina, qua stare et incedere discunt parvuli; dubiti, aufrechtstehen. XXIU. 0 Snmpro. Da te Sumper vzame! sem večkrat cui jezne matere kleti. Več nisem mogel zvediti o tem hudem duhu. Popovič, slavni naš rojak, (pag. 523) piše, da tudi Nemci na Češkem okoli Heba (Eger) poznajo hudega duha Z e m b e r. Ker so ti Nemci na meji slovanskih Lužiča-nov, in tudi ti poznajo malika Semper (Neue lausitz. Monatschrift 1805. 1—-18), se je gotovo od slovanskih Lužičanov presehl k Nemcem v Čehah. Na Koroškem so še rodbine z imenom Sumper. Tudi Bavarci ga poznajo in ga imenujejo Semper (Schneller 3, 12. 250) in pripovedajo o njem, da malopridnim otrokom vamp razreze in v njega kamnja naloži. Tudi Bavarci so ga vtegnili od Slovencov prejeti, kteri so kraj Raknice itd, stanovali. XXIV. o Nohtih. Nohte Slovenci kaj častijo. Pravijo, da kdor si v petek nohte reže, tega nikdar zobje ne bolijo.- Kdor pa si v nedeljo nohte reže, ta ima nesrečo celi leden. Nekteri odrezane nohte v škatljici hranijo in za tram položijo , ker to srečo k hramu prinese. Rusi bolnemu na rokah in nogah nohte odrežejo, nje v jajce skozi luknjico spustijo, luknjico zaterdijo, in jajce v les zanesd, da ga tič odnese in z jajcom tudi bolezen (Ermann Archiv für wissensch. Kunde Russlands I. 1841. Str. 627). Enako vere o moči nohlov so imeli slari Gerki, Latini in Germani (glej Hesiod op. et d. 742. Plinius hist. nat. XXVIII. C. s. sect. 5.) XXV. o firilu. Ko smo otročki iz šole šli in grilovo luknjico našli, smo kričali cepetaje in v luknico položivši pšenični klas : Ivuri, muri, gospon grill Pojdte vun! — Vaši konji pa so v popovi pšenici. 111 Dve besedi ste važni v tej otročji igri. Curi sansk. džiri pomenja — gril, in muri, pa — čern, toraj curi muri — gril cerni. Rajni slavni baron Hammer mi je povedal, ko sem ga obiskal na njegovem gradu HainfeIdu, da tudi današnji Persi grila imenujejo : č u r m u r , ni u r č u r. Pop Petar Frašcic, spisao „tumacenie saltira hrvačkoga" leta 1463. V carskoj knjižnici v Beču je mnogo slovenskih knjig, mnogo slovenskoga bisera, čudo naše radosti, čudo naše dike. Ja sam lani v trih brejih „Katoličkoga Lista" opisao jednu knjigu, koju je napisao neki Vid Omisljanim v Roču (v Istrii) leta 1396, a sada hoću v „Glasniku" na kratko opisati drugu hrvatskimi (glagolskimi) pismeni pisanu. V njoj su vsi psalmi, t. j. psalterij. hna 131 list: nekoliko jih je kožnih a nekoliko papirnih. Na zadnjem listu zapisao je pisac ovo : „Tumačenie saltira hrvačkoga". „Va ime božie') i svete Marie i vsih svetih božjih, amen. Let Gospodnjih 1463, lo pisa pop Petr i grešni pridevkom Fraščić, komu je zemla mat, a otačastvo grob, a bogataslvo gresi. I kada je') pisah i nekada beh[i] v mišlenju, da me misal prehajaše , zač mlad beh, i pročaja**), I pisah je v Lindaré sedeći. I v to isto leto bese po Istre^) malo žita, i gladno beše, i ja dovele *) krat lačan bohii]*). 1 zalo vas prosim, bratijč draga, ki kole bude čtel sie') knjigi*), ako bim^) se kde premrsil'"}, prosim vas, neproklnite me, na recite: ako si živ, Bog ti odpusti grehi, ako si mrtav. Bog ti primi dušu v pokoj večni. I spisah je gospodinu pre'^) Mati i Kubodskemu piovami v to vreme počtenomu mužu i razumnomu. I on me plati i darova kako dobr muž i počten, i k tomu mi pomore s velike moje nevole, v koj ja beh[il. Bog mu je plati. To pisa ruka grešniča'^). To je tik psallira. Bog s nami. Amen." Dakle i ova kiijiga je Istranka, jer „Lindar" je v Istri blizu Pazina. A ne znamo, je li Lindarac bio Fraščić ili nije, jer njegovo „sedeći" toga ne očituje; samo znamo, da biaše „mlad pop". A što znamenuje: „spisah"? Ne valja mislili, da je sam .„pohrvatio", nego ') Mnogo ima skrac'enih besed, ali ja je popunih. — ^) Ovo „je" može biti srednji spol v jednini = iđ, i 4 padež v množini, ako je mislio knjige. ^) Et caetera. — ^) Ovako, a ne: Istria, kuko Vlasi i Niemci. — ^) Dovolje ~ mnogo. — *) Ovo i je namesto pustoga j era (t,), zato sam ga zatvorio.— "') Ove. — *) Knjiga, je Blatt, a knjige, knjigy v množini jesu Buch, što sam lani v „Katoličkom L." dokazao. — ^) „Bim" nije „bih". — '") „Mrsiti", „premrsiti", „omrsiti se" je našim ljudem a) Fleischspeisen esseu, a „mrs" Fleischspeise, a „mrsni dan" Fleisclitag; b) Frühstücken, a njemu je: pogrešiti. — ") Pre znaci prete, presbyter ~ pop, duhovnik, 1 „Don" govore Vlasi, — Grešnicja. , 112 da je samo prepisao ili izpisao, jer prevod je mnogo stariji. Rekoh prevod, jer to je njegovo „tumačenie", i njegov „tlk (mbkt.) psaltira". Ipak je zaslužio po mojem sudu, da ga južni Sloveni ih Slovenci (šlo je vse jedno) broje medju svoje književnike, i povlašenim Istranom v oči kažu. — Mesto Kobod pa je tudi v Istri, tri ure daleko od Kopra i Vlasi ga zovu : C o u v e d o. Praščić je na istom hstu zabiležio i ovo: „I ta milezim zgora rečeni i pisani be pisan dan prvo neže') pridoše kneza Ivana ljudi plenat Istru; i popleniše B o Ij u n i Vran i Brest-) i vse pod Učku. 1 poidoše ot Pazina ljudi, i hotehu otet ta isti plen. I pobiše je kneza Ivana ljudi vele zlo, i be ih mrtvo dai^ 17 ljudi, a raneneh dai 70, a Ćić^) kneza Ivana 20 ino 7. I to be ta boj storen na svetoga Fabijana i Sebaštijana dan , meseca jenvara let gospodnjih 1463". On nam poveda znamenit dogodjaj ! Morda ga nismo do sada znali ? Ali ja ga po vse ne razumem : ne znam, tlio je bio ov „knez Ivan", valja da nije Krčki, koj onda vladaše; valja da nije ni Pazinski, jer govori: „pridoše plenit Istru", i „poidoše ot Pazina ljudi" proti njim. Složebit Čići imadjahu kneza Ivana, jer kaže: „a Ćić kneza Ivana"? Neka povč tko zna. Na zadnjem listu je i ova biležka : Od rojenija Hrista 1525, pri tih letdi biše veli rim, i papa Khmant 6 (7) brat papi Leonu". Što je „veli rim"? svelo leto, jubilaeum. Tako ga zovu i druge naše knjige. Pogledaj 68. stran Kukuljevićeva „Izvjestja o putovanju kroz Dalmaciju . . ., pak najdeš : „i tagda dihu: da hoće ot božica veliki rim nastati", što je neki pop Blaž zapisao 1. 1449. Valja da zato, što su mnogi ljudi u Rim hodih. Fraščićev „psaltir" biaše v Istri jošće leta 1609, što nam sve-doči nekakov zapis. I to budi dosti za sada. Iv. Čmcid. Popotovanje po Bosni.*) VII. (Sitnica, Pođražice, Podraško polje, planina Lisno, Varcar, Gjulhisar, Jezero, Zaslapje, Džabine bare, keršcanski župnik, Turski mnđir. Jajce.) Selo Sitnica leži pri cesti, z gozdi obdano. Tod gredo veči-tlel, ki potujejo v Varcar in Jajce. Na berdu stoji hiša Mubaremage, podzidana s starim zidom, odzgor pa je lesena. Vidi se dalej v tej ') Ner = nego. — ^) Ova mesta jesu blizu „ücke" gore (Monte Maggiore); eudim se, sto je rekao : „Vran", a ne : Vranju, kako ima Istranski Razvod i kako sada govore. — '') Wenigstens. — I neki drugi 15. veka pisac ima: pTako i mi kada jesmo v skrbi smrtnoj devoto (sic) imamo moliti, ako ne usti, dai srcem, to je: da i, premda slavni Kurelac piše: daj. — '') Ovo je II padež množ,, a prvi jednine je Ći<5. *) I—VI. glej V 2. in 3. zv, Glasnikovem. 113 samoti, ki smo se zjutraj zbudili, nas že spet obišče častiti Muharem-aga, popraševaje nas po zdravju in kako smo spali, in če še česa želimo. Kerčmar nam je prav dobro postregel s kavo in zato nismo potrebovali čisto nič, zahvalili smo se za ljubezen, s ktero nas je bil sprejel. Na dvorišču nas je že čakalo petero agovih konj in pet komordžij. Poslovil se je pa prav serčno ter obljubil nas obiskati v Zagrebu. Okoh sedmih smo zapustili Sitnico in hodih smo po gozdu, v kterem samo borovci in smreke rastejo. V tej okolici clo do Var-cara je dokaj merzleje kakor v Posavini. V sredi tamnega gozda leži selo S t raži C e in pridši iz šume smo zagledali daleč pred sebo planino Kraguljevico in stari Majdan. Mnogo vasi je viditi, med njimi tudi selo Podražice, kjer se je leta 1737 utaboril Ahpaša za nekaj časa in potem je potolkel pri Banjaluki hercoga Hildburgshausena. Na širokem polju, čez ktero smo na dobrih konjih jezdih, je s planine merzel veter pihal. Nič ni bilo posebnega, pusto in prazno razun nekterih čed ovac in koza. Čez precej dolg hribček pridši, smo zagledali varcarsko polje z mestom Varcare m ah Varcar Vakufom. Cesta v Varcar derži pod visoko planino Lisno in kaj sterma je. Ko smo planino za sebo imeli, nam je bilo dokaj gorkeje in koj smo plašče vergli raz-se, ko smo Varcar ugledali. To mesto leži med gorami in ima okoli 300 stresenih hiš po dolgolični dohni, po kteri teče cerna rieka. Ima tudi eno dosti lepo džamijo z olovom pokrito in še tri druge džamije. Tukaj stanuje rimski župnik, gerški parok in turški mudir. Staroverskih hiš je okoli 160. Tergovina je še dosti živa, posebno žitna. V mestu smo našli mnogo ljudi po ulicah, kteri so se čudih nenavadnim ptujcom. Po tergu so po redu nastavljene štacune. Tergovci so večidel Turki. Hiše so skoraj vse lesene z enim nadstropjem. Ostah smo pri župniku Fra. Lovretu Laciću, kteri je v Zagrebu v šolo hodil. Tukaj nas je obiskal parok iztočne cerkve in kmalo potem tudi mudir tega mesta. Čuli smo, da je bila v Varcaru nedavno staroverska šola, pa se je zanemarila. Tudi je tukaj ljudstvo bolj zagamano kakor drugod. Po počitku smo odrinili naprej, premenivši konje in mesto dobrih agovih dobivši meršave kljusela. Pridši iz mesta smo z leve na berdu ugledali staro zidovje, nekdaj dobro uterjeno. Pot derži čez sterme gore. Gore imajo veliko rude. Pod berdom Hrastlikom pri selu Hočure sem našel železno. Na majdanski gori kopljejo železno rudo, pa se tudi zlata, sreberna in olovna nahaja. Jahaje smo pustili za sebo z leve selo Čirnkovce pod berdom Vodico, na kterem se vidi neko zidovje nad poslopjem Hadži Alajbega Kuljenovića. Ko se pride na begovo livado, se vidi na ravnost visoko in stermo berdoOtomalj in pod njim leži mesto Gjulhisar ali Jezero na reki Plivi, ktera tukaj jezero nareja. Vse mesto je, tako reči, na vodi, ki iz malih hribčkov teče in mline goni. Bos- Glasuik 1860. — V. zv. 8 114 njaki imenujejo radi to mesto bosniške Benetke. Za mestom je hrib Vagan, na kterem se vidi neko staro zidovje, če se ne motim od terdnjave Belega Jezera, nekdaj pa je bilo vse mesto terdnjava. Zdaj ima okol 80 samo turških hiš, dve leseni džamii in enajst šta-cun. Od Varcara je dve uri do tega kaj v lepem kraju ležečega mesta, ki je polno rož in cvetlic; zato zovejo Turki to mesto Gjulhisar t. j. rožno mesto. Na ulicah nas pričaka mestni župan z nekoliko krasno opravljenimi Arnauti, visoke in tanke rasti in lepega obraza. Župan nam pokloni nekoliko postervi iz jezera, en Arnaut pa zameni med tem v hitrici mojega trudnega konja z boljim in jačim. Od tod derži cesta tik jezera, ktero je 1 '/j ure dolgo in pol ure široko. Na obeh straneh jezera so hribje, pa na obeh straneh je cesta. Po vodi vozijo z majhnimi čolni in derva plavijo z bližnjih berd. V vodi je polno rib, posebno mren in postervi, na bregovih pa so trume divjih rac in gosi. Na koncu jezera stoji na skaU Zaslapje, poletna hiša Hadži Alajbega Kuljenovića, s ktere se vidi čez vse jezero. Krasna lega, ah tužen pogled, ker na okoli je vse pusto in mertvo. Sama gora brez hiš, brez polja in vertov, in beli dvor se ne vidi, da bi bil za mirnega in naravoljubnega človeka , ampak enak je gnjezdu grabežljivega orla, ki čaka svojega plena. Da je ta kraj drugod kje na zemlji, gotovo bi bil vsemu svetu znan, ah tukaj se noben ne meni zanj. V starih časih je mejila Pliva hrovaško kraljestvo in plivanska nabija je bila hrovaška županija. Zdaj pa je že davno pozabljeno tukaj horvaško ime, le neke prebivavce še imenujejo H er va tj an e. Če se gre dalje po cesti, se vidijo z leve po berdih razdjane hiše sela Mile, za Zaslapjem pa je krasni slap reke Plive, ki se tukaj v devet curkov razdeljena čez skale meče in novo jezero dela. Šli smo tukaj raz konj, ker cesta je zlo sterma in kamnita , in smo občudovali slap in jezero. Z ene strani poslušali smo hučanje vode, z druge pa milo petje slavcav, sedečih v zelenih germovih, med kte-rimi se ovce in koze bleketaje in meketaje paso. V močavi so kva-kale žabe, iz daljine so se pa čule pastirske piščali. Tukaj je v naravi pravi zmes življenja in smerti, kakor se sploh v tej zemlji edi-nita dva v naravi nasprotna življa. Pod berdom smo se spet na konje vsedh in prišli do džabinega močvirja , kjer je grob nekega Turčina Džabe. Naenkrat zagledamo z nasprotnega hriba proti nam jahati dva konjika ; ko se približata, reče eden izmed komordžije : „eto pratur jajački". In fes, bil je župnik jajački fra Andrija Juričevič, ki nam je prišel nasproti, da nas pozdravi v imenu jajaških kristjanov. Na nekoliko prijaznih besedi vzame iz žepa steklenico rakije ter jo nam napije na zdravje. Posihl me je, da sem se na njegovega čilega konjiča usedel , in komaj smo napravih naprej, nam pride druga četa konjikov nasproti. Vodil jih je jajački mudir Osmanbeg. Približavši se nam zjaše s konja ter nas hiti i 15 pozdravljat. Zdaj smo mogli tudi mi izjahati iu iti njemu naprot. Pozdravil nas je mudir po turški, podavši vsakemu roko; ko pa spozna , da nam turščina ne gre kaj dobro, začne govoriti v polo-bolgarskem in poloturškem jeziku. Bil je mlad človek , oblečen po evropt3Jski, v dolgih hlačah in cerni atih. Na glavi pa je imel fes, ovit z ruto po turškem običaju. Rodii je prav Osmanlija iz Arnautske (Albanije) in iz Carigrada sem poslan. Svojega berzega konjiča je dal konzuhi, za-se pa je vzel konja od enega zaptija. Leteli smo zdaj v skoku proti mestu Jajcu, ktero je bilo še eno uro daleč. S ceste smo vidili globok kotel, v kterega se jezero zhva ; na okoli je vse zeleno in polno hiš, od daleč pa mesto Jajce s starinskim gradom na visokem berdu. Misliti si more vsak, kakšne čutila obu-zamejo Horvata, ko zagleda pervikrat ta grad, kteri ima v sebi toliko slavnih in tužnih spominov. Tukaj so stanovali nekdaj jajački banovi. Tukaj je bival ban Vuk Hervatić v časih velikega kralja Tverdka L, za njim njegov slavni sin Hervoja Vukčic Hervatić, ban jajački, kasneje vojvoda bosanski, hercog sphetski in namestnik kralja Vladislava v Dalmacii in Hervaški. Tu je banoval tudi Radivoj, brat kralja Tomaša. Uzeli so Turki ta grad po izdaji leta 1463, pa so ga še tisto leto Hervatje dobih pod Matjažem Korvinom, zarobivši grajskega zapoved-nika Harambega. Zastonj ga je oblegal tisto leto v drugič sultan Muhamed 11. s 30 tisuč Turci, ker ga je Mirko zapoljski, ded kralja Ivana zapoljskega, junaško branil. Gospodovah so tukaj potem knežje Nikola in Lovro Iločki kakor kralji in bani. Leta 1480 sta poplenila ban hervaški Vladislav Egervarski in ban jajački Petar Doci ali Dovac vso Bosno, in leta 1493 je obranil slavno ta grad pred Turci ban Vladislav Knežić (Kanižaj). Leta 1499 je bil ban jajački Franjo Berislavić od Grabarja. Leta 1501 je pobil tukaj turško vojsko hervaški ban Ivan Korvin z Ivanom Karlovićem, Ivanom Zrinjskim in Bernardom Frankopanom. Petnajst let potem je obranil grad hervaški ban Petar Berislavić z Nikolom Zrinjskim, leta 1531 in 1524 pa spet jajački ban Petar Keglević, kteremu je prišel na pomoč slavni knez Kersto Frankopan leta 1525 ter je pobil tukaj s svojimi hervaškimi drugovi Ivanom Karlovićem, Ivanom Zrinjskim, Petrom Krušićem, Gregurom Orlovićem in Jurjem Blagajom blizo 20 tisuč Turkov, ter je dobil zavolj te zmage naslov „Defensor Illirici". Po nesrečni bitki moliački je dal ta grad leta 1528 Katzianerov ljubljenec ah slabi junak Stjepan Gerbonog Turkom, in od tod je vedno v turških rokah. Na potu v Jajce so nam pripovedovali, da se je tam raznese glas, da pride dans sedem konzulov od sedem cesarstev, ker smo mi toliko konj naročili. - Ko pridemo zvečer s svojimi spremljevavci v mesto, najdemo vse uhce polne ljudi. Turki so se globoko priklanjali , kristjani pa so nas pozdravljah z veselimi obrazi, odgovarjaje glasnemu pozdravu župnikovemu: „hvaljen Isus" s tihim „va viek 116 hvaljen". Kakor premagovavce nas spremi mudir skoz vse mesto in čez dolgi most verbaški do župnikovega stanovanja. Spremi nas clo v sobo župnikovo, zgovarjaje se z nami verlo prijazno še nekoliko časa. Trudne dolgega pota nas je verh domači župnik z ljubeznjivo govorico zabavljal, šaljivec Fra Pavao iz Dobretića pa je nas razveseljeval s petjem narodnih pesem na javorove gosh. — Na stricovem domu. (Dalje.) Prešli so dnevi, pretekli so tedni; minul je predpust, ki je bil tisto leto posebno dolg in tudi post je šel že proti koncu. Vsak ljubi dan sem vzel pratiko v roke in sem prešteval, koliko dni je še do cvetne saboto. Dnevi so se daljšali, sneg je že skopnel, le v senci je ležal še tu ali tam, pa je vidno kopnel. Popki na drevju so bili od dne do dne debeleji in svitlejši, rumenkasta trava je jela zeleneti in krog cvetočega drena so rastli zvončki in trobentice. Bih so prav prijetni dnevi in komaj sem čakal velikonočnih praznikov. Iz stričevega doma sem prav malo zvedil, ker ne Maričke ne Mine ni bilo v mesto. Jaka je sicer prišel časih, ah njemu se je vedno mudilo in kakor sem vidil, od Maričke in od tega, kar bi bil jaz rad od njega zvedil, nikoh ni rad govoril. Ko pride zaželjena cvetna sabota, sem pričakoval Jakata, kakor po navadi ; čakam in čakam, ah Jakata ni bilo učakati. Sel sem v goslivnico, kjer je imel navado s konjem ostajati, da bi zvedel, ali je tu ali ne. Kar me na poti sreča naš šolmašter. .Ravno prav, da te srečam", me nagovori, „sem že hotel Lojzeta po té poslati. Danes se boš z meno peljal, Jaka ni mogel od doma, ker danes kamen za novi farovž vozijo. Ker sem imel še mnogo druzih opravkov, sem prišel sam po Lojzeta in stric so me naprosili, da naj tudi tebe pripeljem. Le hitro se odpravi, pri Bahovcu imam konja, čez pol ure gremo, da bomo do mraka doma". Meni s to novico šolmašler ni nič kaj ustregel. Z vsakim drugim človekom, kjer koh si bodi, bi se bil raji peljal, kot ž njim ; celo peš bi bil raji šel. Jaz si sam nisem mogel pomagati: kedar sem ga vidil, me je obšla neka plahota; meni je bil le zmiraj pred očmi, kako je s tobačnico v roki in z dolgo brezovko pod pazho po šoh hodil in nas bose reveže po nagih mečah šverkal. Kot solnce sije na vredne in nevredne, tako je on vrednim in nevrednim, saj jaz sem tačas tako mislil, dajal pokušati slast brezove masti. Sicer se je mož od tistega časa, ko me je spustil izpod svojih perut v mestne šole, veliko spremenil; bil je namreč sila prijazen, časih je celo kako smešno povedal, ali jaz mu vendar nisem prav upal. JVa vozu sem in se vsedel spredaj k hlapcu; dalj kot sera bil od šolraaštra, ljubše mi je bilo, ker sem se vedno bal, da bi se mož ne spozabil in bi mi ne segel spet v lase, kot svoje dni. Tudi z Lojzetom, ž njegovim sinom, se nisva nič kaj mogla, akoravno sva bila součenca, zdel se mi je preošaben. Nikoh mu nisem pozabil, kako sem moral na ajdovih zornih klečati, ker sem ga bil enkrat malo našeškal. Tudi to me je grozilo, da je na veliko saboto popoldne pri ustajenji on kadilnico nosil, jaz pa le kadilo, akoravno je bil manjši od mene. Farovški hlapec, ki nas je vozil, mi je razkladal, kdo je pred pustom ali v postu v fari umeri, pravil mi je tudi od novega fa-rovža, kako bo lep, koliko voz imajo že kamnja in koliko denarja še primanjkuje. Oče in sin sta imela pa zadej svoje pogovore. Kolikor sem mogel razumeti, se je govor pledel le okoli šole, kar je bilo meni strašno zoperno, ker od šole nisem nikoli rad govoril in tudi slišati nisem mogel, če se je kdo drugi od nje pogovarjal, zlasti ob vakancah ne. Pripeljemo se do farne vasi, šolmašter in sin sta bila doma, jaz sem imel peš še dobre pol ure hoda do stričevega doma. Culico sem dal farovškemu hlapcu, da bi jo Jakatu izročil. Žvižgajo sem jo mahal po cesti; iz verbovih šib, ktere sem pri „studencu" vrezal, sem poskušal piščalke delati, pa se ni dalo; les se ni hotel še muziti in vsaka cev mi je počila. Pot me pelje skoz majhen gozd, ki na eni strani sega do pokopališča. Sred gozda priteče po poti lepa cerna veverica s košatim repom; kot blisk šine na bližnjo smreko in se poganja od drevesa do drevesa. Akoravno sem dobro vedil, da je ne dobim v pest, sem jo vendar s kamnjem pojal z drevesa na drevo, tako sem prišel v ogenj, da nisem zapazil, da grem spet proti cerkvi nazaj. Se le, ko sem skoz smerečje zagledal ozidje pokopališča, sem obstal; kamen mi je padel iz rok in kot bi me kdo podil, sem bežal na cesto in iz gozda. Spomnil sem se namreč obljube, ktero sem pred nekoliko leti jokajo storil stari materi, da nikoh ne bom storil nobeni živah kaj zalega. Ravno v tem gozdu sem našel namreč gnjezdo, iz kterega je ravno veverica zbežala; koj sem mislil, da mora imeti mlade ; splezam na drevo in v gnjezdu najdem tri lepe mlade veverce, dve čemi in eno erjavo. Starka je skerbno po drevesu skakala in cvilila, reva se mi je res smilila, ali lepih živahc vendar nisem mogel pustiti. Mishl sem si, če vas jaz ne vzamem, vas bo pa drugi, ki vam gotovo tako stregel ne bo, kot jaz. Z gnjezdom vred jih denem v kučmo in tečem ž njimi proti domu. Na skednu sem jim izbral lep varen količek ; da bi jih ne zeblo, sem jih zadelal s predivom. Potem sem jih hodil gledat in sem jim nosil mleko; Bog ve, kolikokrat sem jih na dan obiskal in jih silil, da bi pile mleko, ali vse je bilo zastonj. Jelo me jo skerbeti, kaj bo ž njimi ; verh tega jih je jel drugi dan mraz tresti, če sem jih še tako v predivo zakopal, se niso mogle ogreti. Sam pri sebi sem mislil: še eno bom poskusil, če še to ne 118 pomaga, jih bom nesel drugo jutro nazaj. Ko so v hiši ravno večerjah , jih denem v majhni pehar in jih nesem v kuhinjo, da bi se na ognjišču blizo žerjavice ogrele. Med tem sem šel večerjat: ko pridem nazaj, se mi uderejo solze, na glas sem se jel jokati, ker dve živa-lici ste ležale pri žerjavici vse sežgane in tudi tretja je bila že osmo-jena; gorkota jih je menda zvabila iz pehara. Ni mi bilo tohko za živalice, akoravno sem jih strašno rad imel: nar huje mi je bilo, ko sem premislil, kaj so te živahce preterpele in vsega tega sem bil jaz kriv, ker sem jih vzel skerbni materi. Stara mati so me ostro po-svarih, takrat sem jim obljubil, da nikoli nobene živali mučil ne bom. Danes sem se bil spet spozabil in sem pojal ubogo veverico; še le, ko sem zagledal pokopališče, sem se spomnil nekdanje obljube \ zdelo se mi je, kot bi mi duh stare matere žugal iz za zida. Mrak se je že storil, ko pridem domii. Stric so me na pragu čakah; že na obrazu se jim je vidilo, da so veliko bolj dobre volje, kot so bih o božiču. Sicer se v hiši ni nič spremenilo, le Marička se je vsa predrugačila. Ves čas je nisem vidil se smejati, ali da bi bila vesela, kot časih poprej, govorila je le, kar je ravno morala, in večkrat se je tako zamislila ah pa se je kam zagledala, da ni slišala, če jo je kdo pokhcal, in kakor se je meni zdelo, je bila ta čas nekaj obledela. Tudi z meno se ni nikoh spustila v govor, kot prejšne čase; na vse moje napeljevanje in upraševanje je le kratko in, kakor sem vidil, z neko nevoljo odgovarjala. Toraj sem jo pustil pri miru. Pervič, ko sva bila z Mino sama, sem jo prašal, kaj je z Maričko ? „E! kaj bo nek. Marička je nevesta". „„Nevesta? pa ni prav nič vesela. Koga bo pa vzela""? „Tacega moža bo dobila, da ga še vredna ni. Le ne vem, kaj si zbira, ena druga bi še pe.rste oblizala. Mar res mish se pervenni beraču, ki se pritepe, na vrat obesiti? Vesela naj bo, da je tako". „„Koga bo pa vendar uzela?"" „Nihče drugi je ne bo dobil, kot Mlinarjev Anton; pretekli teden so bili v komesiji, pismo je že narejeno, .po vehki noči bo pa poroka. Res je, da je Anton udovec, pa kaj to? Vendar je še korenjak, da malo tacih, pa kako je dober, dober. Še zdaj pravijo ljudje, kako rad je imel pervo ženo. Tolko rečem, da ni pametna, ker se nekaj brani in hoče nagajati. Tako dobro ji nikjer ne bo, kot pri Antonu, za nobeno delo ji ne bo treba prijeti; tako bo živela, kot gospa"". ,,„Kaj pa je s Kamnarjevim Pavletom""? »Kaj je meni mar Pavleta; pri naši hiši se za Pavleta nič ne menimo". To je bil najen pogovor. Zdaj sem zvedil, da Marička nima pri hiši nobenega prijatla, celo Mina jo je zapustila. Jaz sem se ji sicer ponujal, ali zame ni marala več. 119 Veliki teden sem bil skorej več v cerkvi kot dome, vsaki dan sem šel dopoldne in popoldne. Neka sveta groza me je vselej spre-letela, kedar sem stopil v tamno cerkev, kteri so bili vse lepotije vzeli. Močno so me ganile vse navade in svete opravila, ktere cerkev ta teden obhaja. Cel dan bi bil lahko poslušal žalostno petje psalmov, po več ur sem stal pred lepim božjim grobom, pri kterem je stal na straži tisti leseni rimski vojak, ki je bil Pavletu tako zelo podoben. Veliki pondelek je imela Mina v kuhinji toliko opraviti, da ji je pot curkoma od čela tekel: po keršanskem nauku namreč je imel priti Maričkin ženin. Mlinarjev Anton. Antona sem že pred poznal: bilje lep, velik mož, kacih trideset let star; daleč okoh je slovel za pervega mlinarja in pridnega gospodarja; vse okoh ga je spoštovalo ne le zavoljo velicega premoženja, temuč tudi zavoljo njegove poštenosti in zavolj njegovega moštva. Ko sem prišel pondelek popoldne domu, je bil Anton že pri nas. Kedar so imeli stric posebne goste, so jih peljah vselej v gornjico, tako tudi danes Antona; se ve, da je bila Marička tudi zraven. Ko se je storila noč, so prišh stric po luč in pri ti priložnosti so tudi mene gori poklicali. To je bilo meni sicer ušeč, akoravno sem se dolgočasil, ker stric in Anton sta imela svoje pogovore, ki niso bili meni nič mar. Marička je sicer tudi tu sedela, pa je bilo ravno tako, kot bi je ne bilo. Kar naenkrat omolkneta stric in Anton, vsem se je zdelo, kot bi pod oknom kdo strune ubiral. Še preden je med nami kdo spregovoril, se zasliši godba. Vsi se spogledamo. Glasovi so bih bolj tihi in rahh, kot bi se ne upali na dan. Neizrečena mi-hna se je zibala v njih: tako šumi poletne večera krotek potok skoz zeleno drago, tako šepta lipovo listje, ko ga boža hladen večeren veter. „To je cigan! zavpijejo stric in skočijo na noge, kot bi hoteli doli. Pa kot bi jih bih mih glasovi omamili, jim noge zastanejo ; primejo se za stol in stoje, kot bi bih obstekleh. Anton si je z roko glavo podperl in gledal pred sé na mizo, kot bi jo hotel predreti s svojimi očmi ; Maričko je zdaj rudečica oblila, zdaj jo je bledica spre-letela, njene oči so bile zahte in posamezne debele solze so kapale iz njih. Glasovi so se jeU zdaj krepiti, silneje in silneje so vreli in kipeli iz gosel in strune so stokale in ječale, kot drevesa, ktere silni vihar pripoguje. Enako bi stokala in ječala reka, v ktero bi človek združil vse solze, vesele in žalostne, kar jih je prejokal ves človeški rod od očaka Adama do današnjega dne. Sila glasov se je zdaj nekoliko polegla , pa kmalo so se jeli spet širiti, bolj mirno in enakomerno , pa vendar mogočno so se zlivali iz gosel. Tako dere mogočna reka, ktero je obilni dež napojil, ko pride iz pretesne soseske 120 na široko plan, ko udari z neukrotivnimi valovi čez preozke biregove in svoje vode poganja čez cveleče planjave. Na enkrat se glasovi preveržejo v neizrečeno milo vižo , ki mi je spreletela vse ude, in prav dobro sem čutil, kako se mi je ker-čilo serce. Viža je bila čez dalje bolj žalostna, in zdaj je jel še sultan, ki je bil pri podu priklenjen, zraven tuliti, tako da me je skoraj groza bilo. Te viže nisem slišal nikoli poprej in tudi poznej se je nisem domislil, kolikor sem si tudi prizadeval ; enkrat sem jo slišal v sanjah čez več let, ko se mi je ravno od tega večera sanjalo. Enako menda poje labod svojo smertno pesem. Kot bi odrezal, je godba nehala; še enkrat potem so strune zabrenknile, pa tako neprijetno, da so me ušesa zabolele in da mi je šlo po vseh kosteh. Mishm, da so vse strune počile. Ta glas je zdramil strica, zacepetajo z nogami in hitijo po stopnicah doh, jaz pa za njimi. Prav dobro sem shšal besede: ^Prekleti cigan! Jaka! spusti sultana za njim*. V naši hiši je bilo vse po koncu, ah od Pavleta ni bilo duha ne sluha. Zunaj je bilo vse tiho in mirno ; zvezde so migljale in hladen južen veter je pihljal, bil je prav lep pomladansk večer; kmalo potem se je Anton odpeljal žalosten domu, drugi dan sem pa Jaz zapustil stricov dom. (Konec prihodnjič). Isterska pesem. (Zapisal J, Volčič.) Junak se divojki milo razplakao, I njoj se je tako potužio: „Tužni ja, divojko, nočas mi je partit Priko čeme gore v ono ravno polje, V ono ravno polje, kade turčin kolje ; V onen ravnen polju lepo turan stoji Z merlicen*) ograjen, bosilkon obsajen". A divojka je junaku govorila: „Komu me, junače mlajahnu ostavljaš?" A junak joj milo odgovara: „Ostavljan te, divojko, mili majki mojoj, Izročujen tebe sen susedan mojen, I Bogu momu velikomu i anjelu čuvaru, Da te očuvaju, dakle nazad đoiden. Iz turske vojnice z tega ravna polja; Ali još ti više ja govorin, Da se ti zame Boga moliš. Da me nebi turska sablja posikala. Ni njegova puška ubijr.la; Nego da ja lepo zdravo dojden I tebe lepo zdravu najden. *) Spitzea. 121 Slovenski besednik. Varaždin 12. marca M. Kr. — Ti morebiti pričakuješ, da ti bom poslal šopiČ dišečih vijolčic, ker bo skorej polovica Brezna, ali motiš se. Ne rasejo še pri nas vijolice, še zvončki so se morali z nova skriti pod belo ledeno odejo , ki še danes krije naše tla. Danes jutro so bile okua tako zmerznjene, da to zimo skor nikoli tako. To je čudno letošnje vreme. Ali pustiva vreme. Če ne, kdo poreče, naj molčiva, ako drugega govoriti nimava, kakor jesti nimajo naši ubogi Hrovatje, ker lakota je silna pri nas, toliko da ljudje ne merjó. Pobira se za nje pri nas in od kodar bodo kaj dobili, radi in hvaležni bodo vzeli. Ali jim bodo Slovenci na Kranjskem, Koroškem itd. kaj dali? Veseli naše poštene ljudi slišati, da tudi Ogri za nje skladajo in v ta lepi namen koncerte v Pešti napravljajo. Sicer to nekterim Černim ljudem, ki niso za nič drugega na božjem svetu, kakor da prav po nekristjansko opravljajo, gerdé, černijo in osirajo tiste, med kterimi iu od kterih žive in ki so s trebuhom za kruhom sem prišli, spet ni ušeč, pa pravijo nehvaležnega neusmiljenega serca, da je to grešna simpatija, da je demonstracija, kakor se jim je greh vidila narodna beseda, ki so jo tukaj zadnje pustne dni nekteri napravili , in Šlo je nek okoli Štirdeset gerdih obrekovavnih oznanil, ali da bolje reČem, zatožeb v glavno mesto, veleč da se bo Bog ve kaj godilo, ali tem gerdunom na sramoto je bilo na besedi vse tako redno, da si lepšega reda želeti ne moreš. Tudi gledišČne igre v domačem jeziku so jim tern v peti, in že so si roke mencali, češ, zaspalo je vse, ko se delj časa veČ igralo ni, zato ker so bili nekteri dobrovoljci preprečeni, ali to veselje jim je splavalo po vodi, že v torek se bodo spet začele igre. Toda pustiva tudi to, kaj bi se Človek jezil in si po nepotrebnem življenja grenil, veš saj, da je moja beseda: vesel bodi, dokler moreš in dokler ti ljubi Bog veselja ne brani. Začniva kaj drugega. Slišal sem nektere tukaj praviti, da so jim prav všeČ take narodne humoreske, kakor jih razglaša po Glasniku marljivi Draganov Vicko. Ali ne misli, da se pripovedujejo take smešne samo od VerbovČanov ali Eibničanov, tudi pri nas na HrovaŠkem je dobiti takih humoresk, postavim kakor je tista od Viničanov, kako so se branili proti Madjarom. Ali nimajo Hrovatje samo takih smešnic. V Buzov-cih blizo Čakovca v Medjumurju sem slišal tudi male povestice v rime stlačene, nekako od daleČ podobne, rekel bi, makamam. Da boš vidil kakšne so , beri tole : Negda so našli japa prasico v prahu, pak so ne bili nikomu strahu, pak nit su ne išli pitat slepoga sambóla, jeli bi bili hitili na kola, samo so njo dimo pelali, pak so njo mam znklali. Undaj so njo reščinjali, pak so sekli koka kakti voka, a brebtišče kak nigdo nikoga nišče, a rebra kakti kebra; pak so zeli vun jetra, pak so rekli, da se naj nikdo vu nje ne plentra ; undaj so pak zeli vun pluča, pak so - 122 — rekli, da naj Eva v nje huce. A hladnetina bi se bila stala, kak je bila zdela premala, a Eva nesla hladnetino v len, pak njo je prijel drem, pak so se plebanoševi psi ž njom zesreli, pak so nji bladnetino pojeli, a doklam je dosla Kata z verta, teČas je bila zdela več poterta, a japa so dobili kapo belo, kaj nji' je dopalo v delo. — Beri se eno iz ravno tistega kraja. Ta je pa taka le: Negda je bil konj po poti derčeči, pak je doli opal, tak da se je ves v prahu vkótal, a to je vok zdalka zapazil, pak je po črevo k njemu plazil, a konj je rekel: naj ti, vok, mene klati, išče ti je živa moja mati, neg ti spukui čavel iz moje kosti, budeš imel s friškim mesom gosti. Vok se lepo kcoj precmukne, pak njemu čavel iz kosti spukne, a konj pak voka po lampu tak vdere, da se mam vok vkrej pobere i sobom doli Šlopi, tak da zemljo vso s kervjom poškropi. Undaj vok je rekel: prav mi bodi i 'sakomu takvomu, koji se v ludsko meŠtrijo pušča; ja sem se navČil mesarije, pak sem se hapil barbarije. Koj master svo meštrijo sobom nosi, on nigdar kruh ne prosi, šoštar Silo, tišlar pilo, šnajder iglo itd. To ni sicer nič posebnega, ali tolika posebnost vendar le, da se vsaj za spomin obrani. — Pravil je v zadnjem Glasniku g. Terstenj ak tudi nekaj o ptičih. Jez sem tudi mnogo takega vedel, pa sem skoro vse pozabil. O černem kosu sem pa tudi v Varaždinu slišal, toda samo te le verstice : Tanca] tancaj, crni kos ; kak bum tancal, da sem bos, nimam drete nit smole, kaj bi kerpal savore. Spominjam se ^pa tudi, da sem doma na Kranjskem tudi kaj takega slišal, pa se nisem mogel več spomniti, kar poprašam brata. Če je njemu kaj znanega o Černem kosu, in on mi je že malo več vedel povedati, in sicer toliko le: Pleši pleši Cerni kos; kak bom plesal, ker sem bos! Kam si pa zbale djal? Mici sem jih dal; kam jih je pa Mica djala? v germ jih je pokopala; kje je tisti germ? je pogorel; kje je tisti ogenj? voda ga je potopila; kje je tista voda? golobje so jo popili; kje so tisti golobji? gospoda jih je postrelila; kje je tista gospođa? čez prelaz je skočila, si je r . . in krevelj zlomila. Iz Zagreba 16. marca A. K-s. — Narodna čitavnica v Zagrebu se je že odperla 3. dan t. m. Radosti, se širi domorodcu serce. Če vstopi v prostrano sobano, in zagleda na zeleni mizi lepo razredjene ležati vse jugoslovanske časopise, in tudi obilno število s«verno-slovan-skih. Samo g. agustinovićevib „prvencov" nisem zapazil nikjer; pa ga menda tudi ni moža v Zagrebu, ki bi si jih bil naroČil. Očitno znamnje, da ne marajo Horvatje neslane pisarije, ki ni podobna — že ne vem komu. Slovenske Časopise ima vse štiri; bila je toraj kriva moja opomba v 4. listu „Novic", kjer sem pisal: „Imela bo časopise vseh slovanskih narečij, razun cerkvenih". Slavno družtvo za jugoslovansko povestnico ji je posodilo dosti dragocenih ruskih, poljskih in čeških knjig, ktere bodo ostale tri mesce v čitavnici, potem pa se bodo odrajtale nazaj iu se nadomestile z drugimi. Stene kinčajo obrazi 123 imenitnih Slovanov in Madjarov. Posebno prijazne so podobe Vuka Stefanovića, Palackiga, šafafika in več drugih, ki so si pridobili za slovanstvo neumerlih zaslug. — V novem Sadu je zaČel izdajati g. G. Popović serbsk leposloven list ,,Danica". Pogrešali so Serblji živo lepoznanskega lista po smerti Sedmice in Podunavke -, sedaj se bo popravilo, kar je bilo doslej zamujenega, po Danici in po Slovenki. Cena je Danici 3 gld. na leto. — Govori se po Zagrebu, da bodo igrali sami plemiči Bogovićevo dramo „Frankopana" v korist stradajočih stanovnikov na Horvaškem in Slavonskem. Öe se bo vresniČilo, česar je ves Zagreb poln, se imamo nadjati okoli velike noČi imenitnega in veselega večera v narodnem gledišču. il Celovca. Britka zguba je zadela minulega mesca Koroško deželo: zgubila je namreč preslavnega zgodovinarja žl. Bogoljuba Ankershof ena, ki je 6. marca v svojem 65. letu mirno v Bogu zaspal. Daleč črez meje domače dežele je slovelo njegovo ime, kakor spričujejo obilne častne poslavljenja, ki so mu došle od raznih strani. Posebno slovi njegova „zgodovina Koroške vojvodine", ktere pa žalibog ni mogel do konca dognati. Kot zgodovinar je bil pravičen tudi nam Slovencom, kar je sicer redka Čednost neslovanskih zgodopiscov. — Dne 9. marca je umeri v Šmarjeti blizo Velkovca g. Blaž Hermeter, duhoven Kerške škofije v 32. letu svoje starosti za pljučnico. Bil je rajni bistra glava in iskren rodoljub. Med drugimi manjšimi reČmi je spisal poleg nemškega tudi obširno delo: „Kako je Kolumb Ameriko našel", ki je doslej pa še v rokopisu ostalo. Do poslednjih dni svojega življenja ga je pilil in popravljal, da bi ob svojem Času v prav čedni obliki zagledalo beli dan. Naj v miru počivata. — Do srede mesca marca se je razposlal 1. zvezek slovenskih veČernic" za vse Častite družnike znanim knjigarjem na Štajerskem, Kranjskem itd.; posameznim čast. udom se bukvice naravnost po pošti niso mogle poslati, ker bi jih bila pošta kot nefrankirane liste taksirala, ker nimajo toliko teže, da bi se bile mogle po vozni pošti razposlati. Vendar terdno upamo, da se bo dalo razpošiljanje po čast. dekanijstvih uravnati, s čim pride papeževo poterjeuje iz Rima, kterega pričakujemo. Kdor bi pa želel posamezne zvezke „VeČernic" in „koledarček^ pod križnim zavitkom prejemati, naj priloži svojemu letnemu plačilu za vsako knjižico 6kr. nov. dnarja. Drugi zvezek „slovenskih Večernic" pride konec mesca aprila v natis : kdor je zanj kaj namenil, naj pošlje gotovo do konca t. m. — Gosp. Cegnarjeve pesme se marljivo natiskujejo; ravno se stavi 5. pola. — Te dni bo v tiskarnici dodelan drugi natis „ domačega zdravnika", ki gaje 1. 1854 spisal Častiti g. prof. Robida. Iz Pešta. S. Š. — Kakor se pri nas svet obrača, se je res Čuditi, da včasi še kaj tacega Človeku v pest pride, da sme povedati, kaj daje. Vem, da se bodo bratje Slovenci veselili slišati, kako napredujejo Slovani na Ogerskem. Vidi se jim kakor vsem, da imajo med sebo edine potrebe. Prizadevanje gre k dobremu cilju in koncu. Bog daj sreČo literaturi. — Pred kratkim je zagledala „Lipa" za leto 1860 v Budi beli dan, Lipa je 124 nai-ođni zabavnik, izdaja jo pa K. Viktorin, duhoven v BudiJ Jezik je slovašk. Na čelu ima sliko : drotar, kakor jih Slovenci poznajo, ko pri njih lonca vežejo. Posebno omeniti se mora vesela igra: „drotar, V e s e 10 h r a vo troh jeđnaniacb," ki verno kaže slovaško življenje na Oger-skem. Med pasmami ima „Žalrai tatranskoha Slavana" največ slovanskega duha. Upam, da se je za „Lipo" oglasilo tudi Slovencov lepo Število. Sozna-niti se je treba s sorodnimi ljudstvi kot z drugimi sosedi, da vemo in poznamo splošne potrebe in želje in up, ki vzdiguje človeka in narode, in jih podpira v njihovem napredovanju. — Letašnega leta sta nastopila dva serbska lista svojo literarno pot: Danica in Slovenka, oba v Novem-Sadu. Danica izhaja od 20. februarja; vrednik je J. Popovič, ki je vredoval poprej Sedmico. Danica je list za zabavo in književnost; izhaja po trikrat na mesec in sicer od začetka po 2 poli. Velja na leto 3. gld. nov. dnarja. Mislimo, da bo tudi „Slovenka" v kratkem začela izhajati. (Že izhaja. Vr.) Iz Prage. J. K. — Kakor mi Cehi radi poslušamo, kako se vedejo bratje Slovenci na polju narodskega življenja, bodo gotovo tudi Slovenci radi kaj zvedili, kako se o;odi pri nas Cehih. Zato jim bom v prihodnje večkrat kaj naznanil, kako v naših krajih domaČa reČ napreduje. Od novega leta sem kaj veselo napreduje narodsko življenje. Živa priča nam je „NauCny slovnik",ki šteje sedaj že ČrezSOOO naročnikov; pa Še vedno se množi njih število. D vaj set Časopisov potuje po krajinah Česko-slovenskih in zbuja narodske zavednost v nizkih bajtah, pa tudi v visocih poslopjih. — Čeravno se v Pragi le enkrat v nedelji igra v češkem jeziku, vendar dodeljujejo domaČe igre dosti duševne hrane občinstvu. Meščan Naperstek je na novo razpisal 400 goldinarjev za najboljšo dramo iz slovanske zgodovine. Ta cena je doslej dve igri na svitlo poklicala, namreč „Svatopluka" od Jefabka in „Jaroslava Sternberka" od Hansmana. V poslednjem času ste se spravile na gledišni oder zopet dve izvirni igri, namreč: žalostna igra «Francesca di Rimini* od marljivega vrednika „ Obrazov Života" g. J. Neruda (ktera igra je v Litomišlu ravno kar na svitlo prišla — cena 50 kr.) in „Aleksej" od V. Halka, ki je bila s posebnim dopadenjem sprejeta. Pripravljajo se za predstavljanje tudi sledeče izvirne igre: ,,Katefina PernŠtejnska" od Jahna, „Veselohra" od Jerabka in „Ona me miluje" od G. Pflegera. — Med letašnjimi veselicami posebno slovi beseda v dvorani na žofinskem otoku. Vsi prostori so bili prepol-njeni; pa vendar seje vse prav po domače radovalo. Bratovsko so se raz-govarjali med sebo Čehi, Poljaki, Serbi, Bolgari in drugi Slovani ; tudi nekoliko Madjarov je bilo pričujočih, ki so prišli v narodni obleki. Sobana je bila kaj lepo okinČana s cvetlicami in raznimi obrazi in statvami, med kte-rimi gre pervo mesto velikanski statvi Br e ti si avo vi od Maxa ; v mali rudeČe okinČani sobi je stal Pfemysl Otokar II. v svoji velikosti, ob njegovih straneh pa pevca Zaboj in Lumir. Med plesi se je najbolj prikupila poljska mazura in Češka sousedska, med igranimi godbenimi ko^si pa Prochaskova „slovanska quadrila", ki se je mogla 8krat ponoviti. Se le ob sedmih zjutraj je bil konec besedi. — Govori se, da bota jela na svitlo 125 prihajati đva nevrađna politična lista, kterih eden bo vsak teden, drugi vsak dan izhajal. Vređnika se imenujeta dr. Čupr in dr. Svatek. --Slovenci! vse za rod in domovino! Zapomnite si zlatih besed našega pevca Jablonskyga : O žite bratfi narodu zas svemu, Nebud'te mrtvi jeho udové, Pfihlaste se zas k matce své a k nem u Co vérny bratfi, verni synové! * Pred kratkim je prišel v Zagrebu na svitlo četerti zvezek imenitnega dela, ki ga izdaja nevtrudljivi g. J. Kukuljević Sakciuski pod naslovom „Slovni k umjetnikah jugoslavenskih". Pričujoči del, ki mu lepša Čelo obraz sloveČega slikarja Andreja Medulića, obsega 105 jugoslavenskih umetnikov (od Medulića do PoreČanina) na straneh 273 do 352 največe osmerke. Posebno obširno in zanimivo je popisano življenje A. Medulića, ki je slovel po svojih mnogoštevilnih delih po celi Evropi. Umeri je, kakor je bil rojen, v velikem siromaštvu leta 1582, Le toliko se je našlo ob njegovi smerti v njegovi zapuščini, da so ga mogli dostojno v cerkvi sv. Luka v Benetkah pokopati. — Izmed slovenskih umetnikov in umetnic najdemo imena „Medved, Mencinger, Mikše, Oblak Amalija in Petrič Alojzija", ktera poslednja je bila predstojnica nunskega samostana v Ljubljani. Nar imenitniši med imenovanimi je bil slikar Val. Mencinger (Metzinger), rojen v začetku 18. stoletja v Bohinju. Bil je eden izmed naj boljših kranjskih slikarjev. Večidel je živel na Kranjskem in je napravil za kranjske in horvaške cerkve veČ lepih oltarnih podob, pa tudi mnogo zgodovinskih slik za privatne ljudi. Nekoliko časa je blezo živel v gradu barona Salgersfelda, za kterega je naslikal osem podob, ki se nahajajo v Dolu v zbirki bar. Erberga. Nektere njegovih podob so bile v baker vrezane. — Amalija Oblak je bila rojena 1. 1814 v Ljubljani od zamožnih starišev. Že v mladih letih se je poprijela slikarstva, v kterem jej je bil uČenik znani kranjski slika.- Langus. Ko je po-narasla, se je lotila učenja raznih jezikov ; razun domačega slovenskega se je priučila tudi laškega, angliŠkcga in francozkega jezika. DošedŠi na Dunaj, je dobila za učitelja v slikarstvu slovečega Kupelwiesera, in tu se je še bolj izurila v svoji umetnosti. Med drugimi podobami je izgotovila 1. za kranjski muzej sliko Hladnika, 2. sliko svojega očeta Janeza Oblaka, 3. nekega Gorenca, 4. in 5. neko staro Štajerko in Štajerca, 6. mlado punčico, ki sesa, in veČ zgodovinskih in pobožnih obrazov za svoje prijatelje. Verli tega je prav dobro posnela veČ slik raznih slovečih umetnikov, n. pr. od Pordenona, Corregia, Kubensa, Mengša itd. Kot so-pruga c. k. minist, svetovavca žl. Er. H. Hermanstbala, se peča v prostih urah s slikanjem in z izrejo svoje dece. — Z nova spominjamo Slovence tega imenitnega „slovnika", ki služi na čast vsem Jugoslavenom, 'da si ga skorej priskerbé. Vsak zvezek velja naročen le 52 '/^ kr. novega dnarja, po bukvarnicah se pa prodaja za 70 novih krajcarjev. Imenik naročnikov bo pridjau poslednjemu zvezku, kterih bo 6—7. 126 hi * Soerbska besaeda v latinskom pismu. Jedan književni sbornik za ogled novog typa organičke latinice. Svezka I. II. III. in IV. U Beču kod Fr. Selcha, knjižara 1860.— Pod tim naslovom je prišla na svitlo knjiga, ki kaže učenega in bistroumnega jezikoslovca in izverstnega pisatelja jugoslavenskega, da mu jih je malo para. Kar se tiČe priobčenih prestav, ki so a) Iliade Omirove 1. pesem b) prorok (odlomek iz Lamartinovega poemata „La chute d' un Ange") c) Tmine po Byronu d) NeviestaAbydoska po Byronu in e) Isokratov panegyrik Athine, moramo pred vsim slavenskim svetom očitno izreci, da nas je njih doveršena oblika s serČnim veseljem navdala; krona vseh je pa prestava „Isokratovega panegyrika", ki more služiti za izgled vsem prestavljavcom jugoslovenskim. Naj bi uČeni g. pi-savec napredoval, kakor je tu zaČel; prepričan naj si bo, da ga bo podpiral ves jugoslavenski svet in si v slast prebiral njegove izverstne prevode. Zavoljo priobčenih prestav je po tem takem knjiga vredna vsega priporočila. Kar se pa tiČe nasvetovane poprave, ali bolje rekoČ, pokvare sedanje latinice, imamo le eno željo : naj bi gospod pisavec ne zbujal nove abecedne vojske med Jugosloveni, ki pišejo z latinico, kakor so jo od bratov Cehov prejeli, in ne sejal na novo semena nesloge, ki bi utegnilo za veČ let zadušiti zaželjenega napredka, v literaturi. Naj se nam pustijo „rogati, repati, ušati, berkati" č, e, e, š, ž itd., ki so v poslednjih 30 letih spodrinili vse različne krivopise med južnimi Sloveni in občno veljavo zadobili ; komur se pa zdi „rogati" pravopis okoren in nerođen, naj se prime cirilice, ki je blizo naj bolj doveršena med vsemi abecedami. Učeni g. pisavec nam gotovo ne bo zameril, da smo odkritoserČno razodeli svoje misli in želje. — Da se pa častiti bravci sami prepričajo izverstnosti pohvaljeno prestave, posnamemo tu nekoliko verstic iz Iliade: Tada Achejci pir priugutove veseli i slastni : Svi pirovaše oni, nIKo niČeg nenuždavaše se; • I Eađa pitiem i jestivom glađju biahu utolili, te Mladenci paKa vinom do verhovah čaše puniahu I obnošahu naizred sviema od desna na levo. Vas dugi danaK Acheici blažlše pevaniem Boga; Mladci njihovi gromoviti pean Apolonu pese. Slaveći njega streljavca; i on se veselje vnamljući. Sunce istom se zaKloni i suton obavie zemlju. Plovci sanku se pređađu na idjunu perjenog Korablja; No tek što zora rumena zasviti, od jutra glasnica, Na put se zađni opremati stanu k ŠiroKome stanu. S mesta pospešni vetar im pošalje srebroluKi Phebo: KatarKu dignu, namete i bela jedra odaviu; Na mah pospebi nađuje ih vetar, i tisnuv Korabalj, Strašno zašušte o rebra njegova bagreni talasi; Hitro po njima on, ostavljajući brazde, letiaše. 127 Cim đojeđriše spesno k ŠireKome stanu Achejacah, Cerni Korabalj oni izvuKoše na spferženu sušu, I po visoKO nad pesKom ostaviv na bervnih ogromnih, Svi se razseju za čas po seništih svoib i Horabljib. Knjiga, v osmerki prekrasno natisnjena, šteje 164 strani in velja le eden goldinar novega denarja. Gotovo bodo našli izverstni prevodi obilo bravcov med prijatelji klasiškega berila. * Dne 9. marca se je obhajal god slovanskih aposteljnov Cirila in Metoda. O tej priložnosti piše Češki tednik „Hvezda", ki se krepko poganja za narodsko življenje Češko, med drugim blizo takole: Reč cirilometod-ijska je za nas Slovane toliko važniša, kolikor bolj poterjuje narodni ži-velj v cerkvi. Cerkev in narodnost ste kakor dve sestri, ki se vzajemno podpirate. Za to ni potreba mnogih dokazov; to je resnica tako jasna, da je ne more tajiti nobeden. Vera daje zakone nravnosti, narodnost jih v djanju izpeljuje; vera je duh, narodnost njegovo telo ; vera je svetilo, narodnost materija, ki jo to svetilo osvećuje; vera je podobna očesu, ki zre do daljnih krajin, narodnost je podobna roki, ktera je delavna v bližavi. Po veri občuje Bog z ljudmi. Pa kakor Bog — kot čist duh — ne more nep osrednje občevati z ljudmi— kot stvarmi duhovnotelesnimi, ampak le po svojem Sinu in svojih prikaznih; tako se tudi človek, kot duhovno telesna stvar, le od stopnje do stopnje — historično more razvijati. Ktere so pa te stopnje, po kterih se posamezni čedalje bolj približuje doverŠenosti? Te stopnje, ki jih je odločila večna previdnost, so: rodbina, narod, cerkev. Kolikor bolj ljubi človek svojo rodovino, svoj narod, toliko pobožniše postane. — To važno resnico poterjuje slavnost cirilometodijska; ona narodnost, narodno literaturo, narodno besedo, narodno prizadevanje kot cerkovno posvečuje. — * V Litomišlu na Češkem so prišle na svitlo oc c. k. šolskega svetovavca in vodja češke više realke We n z i g a v Pragi sledeče knjige : 1. „Betrachtungen eines Oesterreichers über das kaiserliche Handschreiben vom 9. Sept. 1857" — Cena 80 n. kr. 2) „Grundideen der Erziehung mit nationalem Charakter" — cena 40 n. kr. 3) „Sachuuterricht und Spracbübung", cena 36 n. kr, in 4) Ueber die Schulen Oesterreichs mit Hinblick auf die Grundideen der Erziehung mit nationalem Charakter — cena 36 nov. kr. Te imenitne knjige so vredne, da jih pazljivo prebira vsak Avstrijanec. * Po raznih slavenskih krajih so osnovane družbe za izdajanje koristnih bukev za priprosto ljudstvo. Med vsimi nar lepše pa cveti „družba sv. Janeza" v Pragi, in „družba sv. Cirila in Metoda" na Moravi; od mesca do mesca se množi Število družnikov, če ravno se jih šteje že več tisuČ. Marsikter mesec se jih oglasi Črez 500 novih udov. Bog daj, da bi se tudi naša družba sv. Mobora čedalje bolj vkoreuinila med slovenskim narodom, ki mu je poduka potreba kot ribi vode, — Enaka družba se bo napravila tudi na Horvaškem, ki bo izdajala prostonarodne spise v horvaškem jeziku, in v mestu Tešinu na Silezkem, ki bo na svitlo dajala bukve v poljskem jeziku. 128 * Po raznih krajih jugoslavenskih se napravljajo gleđisne predstavljanja v domaČem jeziku, ker se po njih naj holj budi in razširja ljubezen do narodskih reči. Tako se godi v Varaždinu, v Karlovcu, v Kotoru, v Sinju itd; le mi Slovenci še spimo in spimo. „Štovani učitelji ove gimnazije" — se piše „Dalm. Glasniku" iz Sinja — da jim učeća mladež u prostoj zabavi mesojedju sprovede, ustrojiše jedno malo, al miestu i okolov-štinam dosta prikladno kazalište, na kom gimnazijama mladež njekoliko igrokazov zadovoljnim uspiehom predstavi. Al osobitu pohvalu zaslužiše na tusti četrtak predstavljanjem toliko obljubljenog igrokaza S. Popovića „Hajduci", kom prisustvovaše cviet vlastelah i Činovnikah sirijskih kao i množina prostih varošanah" itd. * Gimnazijalni profesor Luka Svilović v Spletu piše zgodovino Dalmacije s posebnim obzirom na Dobrovnik in Kotor. Razpadala bo v sledeče razdelke: Najstariše povesti, celtiško kraljestvo, Dalmacija pod rimsko vlado, Dalmacija od V. do XV. stoletja pod raznimi vladami, Dalmacija pod oligarhijo Benaško in Dalmacija pod žezlom avstrijanskim Jako zanimiva in za vse Sbavane imenitna knjiga je prišla v Pragi na svitlo pod naslovom „Bajeslovny kalendar slovansky Čili pozfistatki pohansko - svatecnych obraduv slovanskych" od učenega J. J. Hanuša. Bogato gradivo za preiskovanje mu je dalo 112 spisov v raznih jezikih. Pridjan je tudi pregled glavnih svetkov starorimskih, cerkovnih, slovanskih in nemških. Knjiga, prav lepo natisnjena, šteje brez pridavka 264 strani v osmerki in velja le 1 gld. 60 kr. S časom mislimo tudi Glasnikovim brav-hom nekoliko zanimivih čertic iz te imenitne knjige podati. Imenik castitih g. g. narocmkov: 112. Bi. Vombergar, fajm. pri sv. Trojici; 113. G. Kankelj, duh. pomočn. v Starem tergu; 114. M. Kalan, posestn. v Loki; 115. Fr. Novak v Klanjcih; 116. A. Respet, prof. bogosl. v Gorici; 117, Fr. A. Kokalj , bogosl. v frane, samostanu na Kostanjevici; 118. J. Dpljak, vik. v Cerovem; 119. M. Pire, korv. v Gorici; 120. M. Tavcer, kpl, v timai'tnem; 121. M. Švab, korar v Terstu; 122. A. Pirnat, rud. uradnik v Štoreh; 123—28. L. Ulcar, J. Mencinger, J. Božić, J. Poklukar, J. Tonkli in K. Gestrin, slušav. na vseučilišču Dunajskem ; 129. J. Zaloliar, farmacevt na Dunaju; 130. Dr. V. Klun, prof. kupč. akademije na Dimaju; 131. A. Jelene, gimn. učenec v Novem mestu; 132. J. Hiti, kpl. pri sv. Križu; 133. F. Ožgan, fajm. v Blačah; 134. L Ferčnik, mestni kpl. v Celovcu; 135. K. Dürnwirt, spiritual v Celovcu; 136. Dr. E. H. Costa v Ljubljani; 137. Di-ag. Dežman, kustos kranjskega muzeja v Ljubljani; 138. H. Hauffen v kupč. pri g. Šrajerju; 139. J. Zupane, doht. pravdosl. in notar v Ljubljani; 140. V. Skorjanc, kpl. v Hartmannsdorfu; 141. T. Eutar, fajm. pri sv. Lucii; 142. Dr. J. Levičnik, dek. v št. Mohorn; 143 J. Novak, kpl. v Selcih. 144. A. Lesar, c. k. katehet na realki v Ljubljani; 145. L. Benedikter, c. k. sod. adjunkt v Doberli vesi; 146. A. Katnik, duh. v Stebnu. listnica. G. A. K. Se bo natisnila v 6. številu; zastran omenjenih iger böte v Ljubljani kaj gotovega zvedili; g. F. E. Hvala; g. J. G. Popis vpri-hodnjič, narodne pesme kmalo ; g. S. S. Hvala ; g. J. T, Prejeli ; omenjeno reč prosimo za 6. list; F. kŠ. Hvala; g. M. V. Smo prejeli za Večernice; g. P. R, Le pridno se vadite, poslanih pesmic vendar še ne moremo natismti; g. J. K. v P. Radi bomo prejemali Vaše dopise nepolitičnega obsega. Natisnil Janez Leon v Celovcu.