42533



r< niftiri ananas as  a a  aaga*
P mB  33 3535 35 33 33 33 33'
EH#a888***l***»
8iB98*******l
B«***«***®

Spisal in izdal
pridigami, ktere je imel v Marijinem Celju,

Dr. Anton Medved,

c. kr. profesor v Mariboru.

Zgodovinske in J
potopisne črtice.

Z dovoljenjem preč, kn.-šk. lavantinskega ordinarijata
dne 15. avgusta 1898, št. 2938.

Tiskala Tiskarna sv. Cirila.

V Mariboru 1898.

Založilo »Katoliško tiskovno društvo".


V Marijinem Celju

Zgodovinske in potopisne črtice.

Spisal in izdal

s pridigami, ktere je imel v Marijinem Celju,
Dr. Anton Medved,

c. kr. profesor v Mariboru.

V Mariboru 1898.

Založilo »Katoliško tiskovno društvo«.

Tiskala Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.

Zgodovina Marijinega Celja.

Resnično, ta kraj je hiša Božja,
tukaj so vrata k nebesom.

Gen. 28, 17.

a gornjem Štajerskem, blizu koroške
meje, stoji starodavni benediktinski
-samostan, Št. L a m b e r t imenovan.
Ustanovili so ga velezaslužni očetje bene¬
diktinci že v petem stoletju; tu so se bili
naselili, da bi sv. krščansko vero razširjali in
zapuščenemu ljudstvu luč blažene omike pri¬
žgali. Sedanji samostan sam pa je bil še le
1.1073. pozidan s pomočjo radodarnega grofa
Markvarda. Njegov sin Henrik, ki je
postal tudi vojvoda koroški, postavil je zraven

1*

5

Posebno vnet za probujo in napredek
vdanega ljudstva bil je št. lambertski opat
Oton VIL, ki je sredi dvanajstega stoletja
modro in nevtrudljivo vladal svoj slavni samo¬
stan. Bil je v istini apostol za št. lambertski
okraj, goreč oznanjevalec sv. vere in ognjevit
pospeševatelj narodnega blagostana. Kamor
sam ni mogel dospeti, tje je velel svojim
samostanskim sobratom.

Pet duhovnikov poslal je v gorate kraje
na desnem pobrežju jasnomodre Murice.
Eden izmed njih prišel je leta 1157.
na hrib, na kterem stoji današnje
Marijino Celje. Kako mu je bilo ime,
nam zgodovina, žal! ne pove, kakor sploh o
prezaslužnih možeh starih časov le malo,
malo podatkov poznamo; plemeniti sad nji¬
hovega truda uživamo, a kedaj so živeli in
kako njim je bilo ime, natanko ne vemo.

Okolica marijinoceljska je bila takrat še
pusta; hrib in dol bila sta obrasla z nepri¬
stopnimi goščami, v kterih so kruto gospo¬
darile divje zverine. Le redko kje, in sicer
daleč narazen, samotarih so bori pastirji s
svojimi ovčjimi in govejimi čredami. Njihovo

6

življenje bilo je pomilovanja vredno, ni prave
vere, ni olike niso poznali, — od kod bi jo
neki imeli? Po narodnosti bili so večinoma
Slovenci, po gorah izključno, le po dolinah
bili so raztreseni nemški naselniki. Na one
prvotne Slovence še spominjajo čisto slovenska
imena na gornjem Štirskem: Celje samo
je slovensko ime, pomeni toliko, kakor selo,
vas, naselbina, isto pomeni Selnica,
Sevnica, ime, ki se pogosto nahaja med
Slovenci; gore okoli Marijinega Celja se ime¬
nujejo Stariče (Staritzen), reka je Miirz,
naša Muri c a, Aflenz, trg v bližini, je Ja¬
blanica itd.

Da bi tamkajšnim prebivalcem prinesel
dušni in telesni blagor, naselil se je ondi
prej navedeni duhovnik, št. lambertski menih.
Živel je skromno in silno priprosto; za stano¬
vanje si je postavil iz smrečja siromašno
kočico, da bi ga po noči varovala vremen¬
skih nezgod; po dnevu je itak v potu svo¬
jega obraza obiskoval samotne pastirje, da
bi jih tolažil, učil in omikal. Njegovo živ¬
ljenje je bilo le trudapolno delo in pobožna
molitev.

A nekaj je imel dragocenega, kar je ljubil
z vsem plamenom svojega srca. Blagi opat
Oton podaril mu je bil v Št Lambertu
lepo in milo podobo prečiste Device
Marije, izrezano iz lipovega lesa.
Menih prinesel jo je seboj v te puščobne
kraje. Ker ni imel za njo drugega spodob¬
nega in lepšega prostora, postavil jo je med
veje košatega drevesa. Pred njo je goreče
molil, pred njo je opravljal svoj brevir, pred
njo je s svetim navdušenjem pel vzvišene
psalme in prve Marijine pesni. O, to so bili
rajski prizori, ko je menih po napornem
potovanju se vrnil k ljubljeni podobi, da bi
tu opravil svojo večerno molitev; sedanje
prekrasne razsvitljave in nepopisno milega
zvenenja še ni bilo, a ptičice v gozdu so
mu sladko pele spremljevaje njegovo pobož¬
nost pri »Ave Maria« in soglasno je ž njimi
donelo skrivnostno šumljanje po zelenih dre¬
vesih.

Sčasoma so zvedeli za to podobo pastirji
na sosednih gorah. Polagoma pridejo tudi
oni s svetim strahom pred njo; milo se ozi¬
rajo na nebeško Mater, o kteri njim je menih

8

že toliko lepega in ganljivega pravil. Pred
njo začne duhovnik razlagati sv. vero, jih
vnema k odkritosrčnemu, čistemu češčenju
Marije Device. Takrat so bila ondi ganjena
prva srca in iz oči so tekle prve solze, zveste
oznanjevalke vroče ljubezni do Marije.

Pozneje je napravil vneti duhovnik lesen
oltarček in postavil na-nj Marijino podobo.

To je tista podoba, ki je še dan¬
danes v srebrnem oltarju sredi
cerkve marijinoceljske, to je podoba
milosti in vsmiljenja, h kteri roma
pobožno ljudstvo v toliko neštetih
truma h.

To je oni dar Otona VII. neznanemu
menihu.

Pred vhodom v zakladnico je še sedaj
obširna slika, ki predočuje dogodek, kako
duhovnik-menih potovaje v te kraje podobo
nese. Pod sliko je sledeči, priprost, a po¬
menljiv napis:

Pobožen duhovnik, poslan od Otona VIL,
opata v Št. Lambertu, potuje z milo Mari¬
jino podobo v Celje, da bi tu nevednemu
ljudstvu oznanjeval krščanski nauk; zato

9

si je postavil sam hišico in za ljubo Marijino
podobo oltar. 1157.

K podobi prihajalo je vedno več ljudi.
Romanje se je pričelo. Posamezni pastirji
popustili so svoje visoke, zelene planine, na¬
stanili so se blizu Marijinega oltarja, okrog
duhovnikove kočice, sozidali so si stanovanja,
posekali sem ter tje gozde — to je bil
začetek trga Marijinega Celja in
krasne njegove okolice.

Menih je bil z mučnim delom preobložen,
pridigoval je neumorno, delil svetolajstva,
postal je slaven in obče spoštovan dobrotnik
celemu okraju. Kako dolgo je blagodejno
deloval, kedaj je umrl prezaslužni mož, ni
dognano, ker so se skoraj vse listine s staro¬
davnimi poročili pogubile v groznih požarih,
ki so večkrat Marijino Celje skoraj popolnoma
pokončali.

Marijino svetišče zaslovelo je od leta do
leta bolj. Glas njegov razširil se je hitro po
gornjem Štirskem, kmalu je prošinil tudi v
druge sosedne dežele. Ljudje jamejo v velikih
množicah tjekaj prihajati. Marijino Celje po¬
stane sloveča božja pot.

10

Posebnega pomena za Marijino Celje je
leto 1200. Zakaj, pove ti ta-le dogodba:
Vratislav, mejni gr o fna Moravske m,
in njegova žena, bila sta že več let hudo
bolana. Nikjer ni bilo pomoči, vsa zdravila
so bila zastonj; zdravniki so obupali na okre¬
vanju. Nekega dne pa grof sladko zaspi; v
sanjah se mu zdi, da ga nekdo opominja,
naj se celjski Mariji priporoči. Ko se pre¬
budi, pove vse to svoji ženi in zdravnikom.
Vsled tega se oba neozdravljiva bolnika pri¬
poročita Mariji, zaobljubita se, da, če bosta
ozdravela, hočeta romati v Marijino Celje in
se pred milostno podobo zahvaliti za neiz¬
merno dobroto. In res! Česar ni mislil in
upal nikdo, najmanje pa skrbni zdravniki,
se zgodi: oba popolnoma okrevata, kmalu
sta zdrava. Nemudoma gresta na božjo pot,
peš priromata pred Marijino podobo, kjer z
neizrekljivo ganljivostjo in vdanostjo zahva¬
lita Marijo za čudapolno ozdravljenje. V vedni
spomin sezidala sta nad Marijin^ podobo
kamenito kapelico, ki -Jše sedaj stoji sredi
cerkve marijinoceljske, tb je ista kapelica, v
kteri je že imenovani srebrni oltar.

11

Tri slike se še sedaj hranijo v cerkvi,
na kterih je naslikana ta pripovest. Prva slika
nosi napis:

Vratislav, mejni grof moravski, in žena
njegova, Neža, že tretje leto na vseh udih
bolana ležita; zaupno kličeta k Mariji in
sv. Vaclavu, kteri se njima v sanjah pri¬
kaže, ju potolaži, da je molitev vslišana
in ju opomni, da naj se v Marijinem Celju
osebno zahvalita. 1200.

Kaj druga podoba pomeni, pove njen
sledeči napis:

Vratislav in Neža iz spanja se prebu-
divši vstaneta zdrava, odideta takoj na
neznan pot v Marijino Celje in se zgubita
od prave poti. Angelj v romarski postavi
ju pa poduči. 1200.

In tretjo podobo razloži ravno tako že
sam napis:

Vratislav, mejni grof moravski, po oprav¬
ljenem romanju v Marijino Celje, sezida v
najvdanejšo zahvalo za prejeto zdravje novo
kapelico. 1200.

Kapelica je pozidana nad koreninami
onega drevesa, na kterem je bil pobožni menih

12

prvotno obesil Marijino podobo. Ko so 1.1727.
postavili sedanji, zelo dragoceni srebrni oltar,
so bile še videti omenjene korenine. Sedaj

50 z zidovjem pokrite.

Mejni grof Vratislav je storil še več dobrot
Marijinemu Celju. Postavil je velike šotore za
prenočevanje mnogobrojnih romarjev, tik ka¬
pelice pa je začel zidati veliko cerkev marijino-
celjsko.

Po njegovem prizadevanju zaslulo je
Marijino Celje posebno po Moravskem in
Češkem. Tisočeri romarji iz obeh dežel so
vsako leto obiskali milostno podobo. Zanimivo
je, da je prva velika procesija, ki je prišla
v Marijino Celje, bila iz slovanskih pokrajin;
leta 1200. so namreč duhovniki iz morav¬
skega mesta Z n o j m a .prvi z veliko procesijo
tjekaj priromali.

Slava Marijinega Celja je nenadno in hitro
rasla. Po vsej današnji Avstriji so zasloveli ču¬
deži, ki so se zgodili na priprošnjo celjske Marije.
Romarjev prihajalo je vedno več; marsikdo

51 je štel v največo srečo svojega življenja,
da je le enkrat molil pred čudežno podobo

13

v Marijinem Celju. Premnogi so se s svetimi
obljubami zavezali, da bojo storili to božjo pot.

Da je bil med tem nastal tudi velik trg
Marijino Celje, zvemo iz poročila, da je av¬
strijski vojvoda Friderik J. 1243. podelil opatu
Permanu v Št. Lambertu »popolno oblast in
prostovoljno oskrbovanje v Marijinem Celju«;
trg je bil namreč še vedno podložen samo¬
stanu št. lambertskemu.

Cerkveni dostojanstveniki so marijino-
celjskim romarjem podelili že začetkoma po¬
sebne odpustke. Tako je 1. 1330. solnograški
nadškof Friderik III. 40 dni odpustka po¬
delil vsem, ki v Marijino Celje romajo. Ob
enem je isti nadškof dovolil št. lambertskemu
opatu Adolfu, da sme za romarje sozidati
blizu Zelenih jezer (Seewiesen) cerkev,
kar se je tudi zgodilo; skromna, a po svoji
visoki starosti zanimiva in častitljiva cerkev
stoji še dobro ohranjena sedaj.

Zelo važnega pomena za Marijino Celje
je Ludovik L, kralj ogerski (1342 do
1382), ki je 1. 1370. postal tudi kralj poljski.
Bil je vzorno pobožen in bogoljuben vladar.
Lepše in svitlejše, kakor zlata krona na nje-

u

govi glavi, bliščale so v srcu njegove čed¬
nosti. Bil je pogumen in hraber junak, boril
se je v mnogih bojih s silnim pogumom. A
nikdar ni vojske začel brez posebne prošnje
do Marije, ktero je ljubil iz globin svojega
kraljevega srca. Večkrat se je tudi zaobljubil
v Marijino Celje, ako je Marija sprosila obilen
blagoslov njegovemu orožju. V šotoru imel
je seboj vedno Marijino podobo. Pred vsako
bitko je pred njo pokleknil in prosil Marijo
srečne zmage. L. 1365. bojeval se je proti
razdivjanim Saracenom, ali kakor jih je ljud¬
stvo imenovalo, proti Turkom. V prvi bitki
bil je premagan, brezvspešen bil je njegov
pogum, na tisoče so ležali njegovi najboljši
vojaki v krvi po bojnem polju. Zmaga, ki
mu je bila tolikrat mila, ga je sedaj nevsmi-
Ijeno zapustila. A ne zapusti ga živa vera,
zaupanje do Boga in trdno prepričanje, da
bo slednjič vendar le on zmagal. Otožen gre
v svoj šotor. Poklekne pred Marijino podobo.
Moli, moli dolgo z angeljsko vnemo. Toda
omaga, udje so preveč trudni od neznosnega
napora, od krvavega bojevanja. Vleže se in
sladko zaspi. Ko se prebudi, leži podoba

15

Marijina na njegovih prsih. Odkod to? Kdo
jo je tje položil? Je li to storil kakšen sluga,
ali je to čudežna prikazen? Kralju zdi se
dobrodošel miglaj, da mu hoče biti Marija
posebna pomočnica. Njej na čast opravi še
eno molitev, njej se z otroško ljubeznijo v
varstvo priporoči, potem pa da povelje k
novemu naskoku na kletega sovražnika. In
glej! Z novo srčnostjo bore se njegovi voj¬
ščaki. bitka je grozna, v potokih že teče
junaška kri, stotine padajo, kakor snopje, a
slednjič začne sovražnik bežati. Zmaga!
zmaga! razlega se do neba med njegovimi
četami. Kralj Ludovik je slaven zmago¬
valec. Marijina pomoč v tej bitki bila je
očividna. Kralj se ne more dovolj srčno za¬
hvaliti. Ko se vrne v domovino, napoti se
precej v Marijino Celje izpolnit storjeno ob¬
ljubo. Seboj nese dragoceni oblačili, kteri sta
nosila on in njegova soproga pri poroki.
Zraven nese še stremen in ostroge, zmago-
nosni meč in pa Marijino podobo svojega
šotora; vse te darove položi na oltar v
Marijinem Celju v hvaležen spomin in očitno
spoznanje, da mu je le Marija pripomogla

16

do tako slavne in pomenljive zmage. Še dan¬
danes so ti zanimivi spominki v zakladnici,
kjer jih romarji občudujejo.

Umetniki so uprizorili na treh slikah te
dogodke. Pod prvo, staro in spoštljivo sliko
stoje besede, ki jo razložijo:

Ludovik prvi, kralj ogerski, ko vidi, da
ga daleč presega sovražnik, se pomakne
nazaj, kliče k Mariji celjski, k edinemu
upanju in med tem zaspi. Tu se mu pri¬
kaže Marija, ga potolaži in osrči, da naj
neustrašen plane na sovražnika, tudi mu
položi v znamenje gotove zmage njegovo
ljubo podobo Marijino v spanji na prša.
1365.

Na drugi podobi, ki predočuje krvavo
vojsko, pravi napis:

Ludovik, kralj, občuti po prikazni v
sebi novo srce, s kojim navduši malo
kerdelce svojih vojščakov, da so junaško,
z gotovo pripomočjo zmagoslavne junakinje
Marije celjske sovražnike napah. Boj se
prične in Ludovik pridobi z 20.000 mož
proti 80.000 Turkom čudno zmago. 1365.

17

A tretjo sliko dičijo priproste besede:

Po dobljeni zmagi pride s celo vojsko
v Marijino Celje kralj Ludovik, hvaležen
prinese mnogo dragocenih daril, med kterimi
je najimenitnejša njegova ljuba podoba
Marijina, ktero je našel na prsih. Sezida
tudi krasno in veličastno cerkev. 1365.

Odslej se je romanje v Marijino Celje ne¬
nadno povzdignilo. Neštevilne so bile mno¬
žice, ki so iz vseh krajev prihitele, polne
ljubezni in zaupanja do preblažene Marije.
Nastalo je Marijino Celje v približni podobi,
kakoršno zreš danes.

Nadvojvoda Albreht, s priimkom
Hromi, je Marijinemu Celju že 1. 1342. po¬
delil pravice deželnega trga.

Kmalu potem je podelil papež Klement VL
1. 1346., ki je v Avinjonu na Francoskem
stoloval, marijinoceljskim romarjem posebne
odpustke. Dotično pismo pravi: »Njegova
Svetost dovoli vsem, ki so se resnično spo¬
korili in spovedali in ki so ob četirih naj¬
večjih Marijinih praznikih, kakor tudi na dan
vnebohoda Gospodovega in na dan cerkve¬
nega posvečevanja to cerkev pobožno obiskali.

2

18

vsako leto sto dni odpustkov od njim nalo¬
žene pokore.«

Tudi drugi papeži so bili Marijinemu Celju
naklonjeni. Posebno važen je odlok Bene¬
dikta XIV. iz 1. 1754., s kojim obdari vele-
učeni papež »vse marijinoceljske tržane
in romarje s popolnim odpustkom,
kterega se vdeležijo vsako leto dva-
najsetkrat, ako pobožno obiščejo
7 oltarjev Marijine cerkve«, tojetoraj
s tistim odpustkom, kterega zadobijo vsi, ki
spokorno obiščejo glavno cerkev sve¬
tega Petra v Rimu.

Veliki dobrotniki marijinoceljske cerkve
so bili raznoteri vladarji preuzvišene habs¬
burške rodovine. Vojvoda Albert I. je
podaril krasen, dragocen oltar. Ernest železni
je kupil I. 1472. za Ludovikovo podobo v
zakladnici dražestno oblačilo.

Proti koncu srednjega veka so se bile
razmere v avstrijskih, posebno pa nemških
deželah grozno shujšale. Nastali so takozvani
roparski vitezi. Na visokih skalah so bivali
v trdnih gradovih, plenili in ropali so daleč
okrog, kjerkoli so le mogli. Nikdo jih ni za

19

to kaznoval, vladarji so bili preslabi, da bi
bili z jekleno roko zatrli to zaroto. Pravice
ni bilo nikjer, javna varnost je bil neznan
pojem. Nikdo si ni bil življenja, še manj pa
imetja varen. Tudi romarji so od roparskih
vitezov marsikaj hudega pretrpeli, bili so več¬
krat mučeni in oropani. Da bi Marijino Celje
branil, izdal je dobrotljivi cesar Žiga 1. 1429.
strog odlok, v kterem mej drugim pravi: »Ker
smo zvedeli, da nekteri, ki so zgubili strah
božji in ne marajo niti za lastno čast, niti
za svoje izveličanje, marijinoceljske romarje
na potih in cestah, celo tudi v prenočiščih
razžalijo, motijo in oropajo, vjamejo in tepejo.
Zato hočemo in odločimo, ter zapovemo v
svojem rimsko-katoliškem in cesarskem vele-
častvu s tem pismom, da so romarji na potih
in cestah ter v prenočiščih prosti in se morajo
popolnoma v miru pustiti. In kdor se bo
zoper to pregrešil, ta si naj bo svest jeze
Boga vsegamogočnega in naše ljube Gospe,
svest si pa naj bo tudi naš.ega nasprotstva,
za kazen in za pokoro po plačal 100 gol¬
dinarjev čistega zlata globe vsakokrat, kadar
bo to storil.« Ta odlok je potrdil tudi kar-

2*

20

dinal C e s a r i n i v imenu papeža Evgena IV.
1. 1442. in je zagrozil cerkvene kazni, celo
izobčenje iz sv. cerkve vsem, ki ravnajo proti
marijinoceljskim romarjem. S tem so nehala
strašna nadlegovanja in različne muke, ktere
so trpeli mnogo let pobožni romarji.

Velikansko slovesnost videlo je Marijino
Celje 1. 1457. Prišel je namreč z ogromnim
spremstvom in z bogatimi darovi kralj ogerski
in češki Ladislav. Celo božjo pot hodil je
tje in nazaj peš. Bil je sprejet s kraljevimi
častmi.

L. 1474., 25. majnika, je v Marijinem Celju
razsajal grozen požar, ki je vpepelil cel trg
in še cerkev težko poškodoval.

L. 1529. zadela je trg in okolico zopet
huda nesreča. Prihruli so namreč divji Turki
ter so oropali in požgali trg; z gorečimi puši¬
cami so streljali tudi na cerkev, ktera je pa
vendar z božjo pomočjo večinoma nepoškodo¬
vana ostala. Marijino podobo so bili duhov¬
niki iz cerkve odnesli ter so jo v temnem
gozdu skrili. Toda i njo so Tureki našli. Pri¬
poveduje se, da je nek besni Turk na konju
s sulico hotel prebosti Marijino podobo, a

21

takoj, na mah, oslepi in mrtev se zgrudi na
tla, v istem trenutku se pa prikaže nad cer¬
kvijo svelloblesteča krona.

Turška druhal je razširjala po- vsej naši
domovini nepopisen strah. Več let si nikdo
od doma ni upal. Pomanjkanje opazilo se je
i na božjih potih. Vendar čez nekaj let se
je romanje zopet povzdignilo do prejšnje
višine.

Krasna cerkev, ktero je bil kralj Ludovik
sozidal, postala je pretesna. Romarjev je bilo
odleta do leta več. Opat Piri n toraj sklene
zidati novo prostornejšo cerkev. Cesar F e r-
d in an d III. ga spodbuja in še gmotno ter
dušno podpira. Staro cerkev, razun še sedaj
stoječega orjaškega zvonika poderejo in
6. majnika 1. 1644. položi opal Benedikt
temeljni kamen za novo cerkev. Dolgo so jo
zidali, velečaslno stavbo, še Je 1.1699. so jo
dovršili po dolgem trudu. Na izvanredno slo¬
vesen način so jo blagoslovili. Prisotnih je
bilo več škofov, tudi cesar Leopold I. sam
je prišel k sijajni svečanosti.

Marijino Celje je v tem pretrpelo marsi-
ktero grenko uro. L. 1679. je imela grozno

22

žetev- v trgu, in daljni okolici strašna šiba
božja — črna kuga. Opat Frančišek zaukazal
je večkrat v tej pogubonosni bolezni čudo¬
delno podobo v procesiji nositi, moliti in
prositi, da bi Bog milostljivo to kazen odvrnil.
Kmalu potem prihrume besne druhali turških
vojakov v Marijino Celje. Požigali in ropali
so, da je bilo groza. Povsod se je razlegal
le jok in stok. Ko je neverni poveljnik Kara
Mustafa 1. 1683. Dunaj oblegal in je pretela
krščanstvu in posebno našemu cesarstvu po¬
guba, prenesli so Marijino podobo in vse
bolj dragocene zaklade iz cerkve marijino-
celjske v Št. Lambert v večo varnost. Ostali
so tam, dokler ni preslavni Sobieski Turkov
pred Dunajem popolnoma premagal.

V nevarnih turških časih so vladarji, knezi
in vsa ljudstva pri Mariji celjski pomoči in
sladke tolažbe iskali. Božja pot ni bila nikdar
tako mnogobrojno obiskana, kakor ona tužna
leta. Različnih darov ni cerkev nikdar toliko
sprejela, kakor takrat. Nadvojvoda Matija,
poznejši cesar, se je v bitki pri Šopronju
1. 1602. v Marijino Celje zaobljubil. Po dob¬
ljeni velikanski zmagi je tjekaj romal in za

25

vala je oni dve čudno lepi, blesteči, z žlah-
nimi kameni bogato okrašeni srci, ki tako
divno krasita oltar milostne Matere; pod
srcema je kratek, a pomenljiv napis: »Da
bi srci obeh zakonskih postali eno
srce v Bogu!«

Velike so bile svečanosti o šeststoletnici
1. 1757. Cesarica sama se jih je z mnogimi
vrlimi duhovniki in visokimi dostojanstve¬
niki vdeležila. Istokrat je dala popraviti in
poveličati srebrno ograjo. Svojega najslav¬
nejšega generala grofa Dauna je poslala z
20 zastavami, ktere so bili naši vojaki v
sedemletni vojski pohlepnim Prusom vzeli,
da jih v večen spomin postavi v romarski
cerkvi. Njena mati in ona ž njo ste dolgo
let šivali in tkali zelo lepo mašno oblačilo,
ktero ste Mariji celjski podarili. 13. septembra
prišla je cesarica; spremljali so jo s cesar¬
skim bleskom njeni otroci nadvojvodi Josip,
Karol, Leopold in nadvojvodinje Marija Ana,
Kristina ter Elizabeta.

Rad je romal v Marijino Celje nadvojvoda
prestolonaslednik Josip, poznejši cesar Josip 11.
S svojo nevesto Elizabeto daroval je 1. 1761.

26

krasno svetilnico, ki je še dandanes kras
romarske cerkve; kakor ob stoletnici, dajal
je vedno s svojim lepim in pobožnim ve¬
denjem vernemu ljudstvu ganljiv vzgled.

Toliko tujcev, kakor 1. 1757. Marijino Celje
skupno še ni videlo. Prišlo jih je isto
leto nad pol milijona. Že obhajancev
bilo je 370.000. Prostorna, res ogromna cerkev
bila je o binkoštih in o veliki Gospojnici
pretesna, da bi obsegla tisoče in tisoče Marijinih
častilcev. V gostilnah in prenočiščih je po-
manjkovalo prostora, pod milim nebom so
stavili šotore in po več dni so množice v
njih prebivale. Procesij, spremljanih od du¬
hovnikov, je bilo nad 400. Celo po zimi, v
strahovitih zametih so prišli romarji.

V spomin te velekrasne šeststoletnice po¬
stavili so pred cerkvijo umetniško dovršena
kipa, ki še sedaj tam stojita: nadvojvoda
Vratislava in kralja Ludovika, ki sta pač naj-
veča dobrotnika in ustanovnika Marijinemu
Celju.

Kmalu po zlatih dnevih slovesne šeststo¬
letnice pa so prišli za Marijino Celje zelo
žalostni in britki dnevi. Vzrok njim je bil mož,

27

ki je še malo časa prej Marijino Celje s celim
srcem ljubil. Cesar Josip II. slove njegovo
ime, sin zelo pobožne matere.

On sam je še 1. 1764., 1767. in 1766. tje
romal, vnet in navdušen za Marijino čast,
kakor v prvi mladosti, ko je netila v nje¬
govem srcu plamen čiste ljubezni do Marije
še njegova odlična, slavljena mati Marija
Terezija. Hipoma, po potovanju na Fran¬
coskem, mu jamejo rojiti po glavi drugačne
misli; neverjetne so, sodeč po prejšnem nje¬
govem življenju, neumljive vsled lastnega
njegovega ravnanja. Josip II. namreč sklene,
po vsej Avstriji odpraviti vsa božja pota;
vsaka veča procesija naj bi bila prepovedana.
Svete podobe, kipi in sohe se morajo ali
uničiti ali pa skriti, od vseh se pa mora takoj,
vzeti vsa dragocena obleka in sploh vse lepo-
tičje. V Marijino Celje pridejo cesarski urad¬
niki in beriči, vderejo v cerkev in v zaklad¬
nico in pustošijo tu huje, kakor prej kruti
Turki. Mnogo zlatih in srebrnih posod, žlahnih
kamenov, svilnatih in baržunaskih oblek po¬
berejo in jih odnesejo — Bog ve kam. Ne¬
izmerno veliko dragocenosti se je pogubilo,

28

obleko so večinoma židje pokupili ter iz nje
zlato, srebro in čisto svilo izpulili. Čudno,
da so oropale krščanske roke, čemur so ne¬
verni Mohamedani prizanesli.

Razun tega pridete še dve hudi nesreči.
Josip II. je tudi odpravil št. lambertski samo¬
stan, ki je bil očetovski varuh in zaščitnik
Marijinega Celja, posestva so uradniki raz¬
prodali, samostan in cerkev sta pa bila osam¬
ljena in zapuščena, v nekterih letih bi se
morala, ako ne pride zopet pomoč, porušili.

Vrh tega pa še zatrosijo bolani vojaki
kugo v nesrečni trg marijinoceljski; 14 let
so neizmerno trpeli ubogi tržani. Marijino
Celje bilo je tako rekoč pozabljeno, nezgodam
ni bilo konca.

Toda Marija svojega Celja ni po¬
zabila. Vse nesreče, ki so ga teple in trpin¬
čile, bile so črnim oblakom podobne, kteri
pridejo, a zopet minejo. Zasvetila je zopet
zora lepše, zlate bodočnosti. Mili dobrotljivi
cesar Franc I. je preklical Josipove pre¬
povedi, in 1. 1796. so smele zopet prve pro¬
cesije priromati v Marijino Celje, počastit
nebeško Devico. Gradčani in Dunajčani so

29

bili prvi, ki so v velikih trumah prihiteli
zopet pred milostno Mater prepevat zahvalno
pesem, da je končan grozni čas nevere in
zatiranja krščanskega življenja in prepričanja.
Marijino Celje se je nenavadno hitro povzdig¬
nilo do prejšnje veljave. Tudi št. lambertska
opatija se je 1. 1802. znova ustanovila. Ro¬
marjev je prihajalo zopet na mnoge tisoče,
vedno je naraščalo njih število. Imeli so av¬
strijski narodi pač vzroka in povoda dovolj
v onih časih se marljivo in zaupno k Mariji
zatekati, kajti silni, preteči viharji so prihruli
nad nje. Cesar Franc L priroma 1. 1811. k
pomočnici kristijanov ihteč in proseč pomoči
v nevarnih, pogubnih časih. Francozi so
namreč ljubo Avstrijo premagali in nezaslišano
ponižali. Tako še naša država prej ni bila
nikdar pala. Ljudstvo je moralo plačevati
nedosežne denarne in krvne davke. Draginja
in lakota, sem ter tje tudi kužne bolezni so
Avstriji vsekale dokaj strašnih, skoraj neozdrav¬
ljivih ran. Vojsk in krvavih bojev pa ni bilo
še pri nas nikdar toliko. Že 1. 1797. so pri¬
drveli Francozi na gornje Štajersko, ter ople¬
nili po mestih in trgih vse, kar je imelo kaj

30

vrednosti. 8. majnika 1. 1805. pa so prihruli
v marijinoceljsko okolico, kmalu pozneje so
vzeli trg sam. Ropali in razdirali so, da je
bilo strah. Iz cerkve so bili skrbni benediktinci
vse odnesli, kar je bilo večjega pomena, tudi
Marijino podobo. Kar je bilo ostalo, so Fran¬
cozi pograbili. Sveto Marijino cerkev, toli lepo
svetišče, so onečastili na nečuven način. V
stranskih kapelah, ktere so utrdili, so zapirali
jetnike; kjer se je prej čulo rajsko petje, so
zdaj zdihovali ubogi jetniki; kjer se je prej
darovala sv. maša, so zdaj govorile ostro na¬
bite puške krvavo sodbo. Sredi častitljive
cerkve stal je vojaški šotor, kakor sredi gozda,
a okrog njega so kurili divji tolovajski vojaki.
Od dima, ki se je valil po božjem hramu,
je zidovje še danes črno, umazano. L. 1805.
so bili neljubi gostje premagani, a že 1.1809.
so zopet prišli, ter rogovilili, kakor prej. Ljud¬
stvo je trpelo neskončno, plačevalo je brez
prenehanja, do mozga je ubožalo in osirotelo;
Francoz mu je pobral i zadnje imetje, izsezal
je nedolžnim trpinom zadnjo srago gmotnega
blagostana. A ne samo gmotno, tudi v du¬
ševnem in verskem ozinu so bili Francozi

31

sila kvarljivi in pogubni. Zmagonosen vojak
kaj rad na poštenje, sramežljivost in na vero
pozabi, tako je bilo tudi takrat, pohujšanje
se je širilo, kakor nalezljiva kuga.

Še le L 1814. so odšli, — upajmo, da za
vselej — iz naših krajev grabljivi Francozi.
Domovina se je zopet oddahnila. Cesar
Franc in cesarica z nebrojno množico ver¬
nega ljudstva prišli so se zahvalit za srečno
rešitev iz krvoločnih rok nenasitljivega so¬
vražnika.

Od L 1815. do 1819. je bila v Marijinem
Celju, kakor po vseh deželah, huda lakota;
pridružile so se ji še raznovrstne nalezljive
bolezni, ki so pobrale mnogo dragih žrtev.

V teh res žalostnih časih bil je prava
dobrota za Marijino Celje nepozabljivi nad¬
vojvoda Ivan, ki je ljudstvo tolažil in zdatno
podpiral.

1827. 1., na dan vseh svetnikov nastal je
v Marijinem Celju grozen požar, najhujši, kar
jih je pomniti. Cel trg je pogorel. Tudi cerkve
so se lotili požrešni plameni. Zgorela je streha,
zvonovi so se stopili in s strašnim ropotom

32

razlili na tla; celo 20 ljudi je žalostno umrlo
na pogorišču.

Beda, ubožtvo, obup so se polastili ne¬
srečnega ljudstva. Toda dobrotljivost pleme¬
nitih romarjev je to globoko, krvavečo rano
kmalo zacelila. Tržani so dobili od vseh strani
veliko podpore, cerkev so lepo popravili in
z vsem sijajem okrasili. Oskrbeli so nove
zvonove, tako mile in veličastne kakoršnih
menda nobena cerkev v Avstriji nima. Večji
zvon, ki še sedaj romarje tako ljubko vabi k
Marijinemu češčenju, tehta 103 stote (cente).

Poseben častilec Marijinega Celja je bil
cesar Ferdinand, s priimkom Dobri,
kojega si je pač po pravici zaslužil. On in
njegova žena Marija Ana sta prišla peš skoraj
vsako leto na božjo pot. Slavni zmagovalec
Karol, avstrijski nadvojvoda, je pa prišel
dosledno vsako leto.

L. 1846. videlo je Marijino Celje čudnega
gosta. Prišel je z obilim odličnim spremstvom
Marijo počastit pravoslavni knez srbski
Miloš O b r e n o v i č, ki je bil ves ginjen od
mogočnega utiša romarskih pobožnosti. Izrazil
se je laskavo o katoliških božjih potih.

33

Naš sedanji cesar Fran Josip I. je že
v svoji mladosti večkrat prišel na to božjo
pot. S posebnimi slovesnostmi praznovali so
njegov prihod 1. 1855.

L. 1857. bilo je za Marijino Celje leto
izvanrednega veselja in rajskih občutkov.
Bila je se dem stoletnica božje poti.
Praznovali so jo z velikanskimi svečanostmi.
Št. lambertski opat J o ah im izdal je že leta

1856. povabilo k izvanrednim slovesnostim,
v kterem pravi med drugim: ».. . Z letom

1857. poteče 700 let od onega, za Marijino
Celje tako blaženega in pomenljivega leta, v
kterem je bil poslan iz starodavne opatije
št.lambertske redovnik, ki je podobo prečiste,
brez madeža spočete Device in porodnice
Božje Marije prinesel v takrat še divji kraj,
v današnje Marijino Celje. V teh 700 letih
je mnogo tisoč, celo več milijonov pobožnih
vernikov iz raznoterih narodov pred milostno
podobo v Marijinem Celju telesne in dušne
dobrote prejelo. — Spodobi se t o r a j, da
ne samo samostan št. lambertski,
k t e r e g a j e B o g v svoji neskončni
milosti izvolil za izvir tehnešte-

3

34

vilnih dobrot, ne samo m arij in o-
celjska cerkev, ki je postala stu¬
denec tolike milosti, temveč tudi
trg in vsa okolica m arij ino celjska
sedemstoletnico s posebnim veseljem
obhaja in z velikimi slovesnostmi
pr aznuj e . . .«

Opat potem razpiše različne svečanosti,
ki se naj vršijo koj začetkoma 1. 1857. Po
visokem odloku so se tudi sijajno, z vsem
le mogočnim bleskom obhajale.

Cerkev so čudovito olepšali povodom redke
slovesnosti. Romarjev je došlo ogromno veliko
število. Sedemstoletnica se je obhajala nad
vse velečastno, vredno pomenljivih dogodkov,
ki so se godili po priprošnji preblažene Marije
Device tekom 700 dolgih let.

Marijinoceljska cerkev.

Na mestu, na kterem stoji sedanja cerkev
v Marijinem Celju, jih je, kakor smo že sli¬
šali v teh vrsticah, več stalo. Najlepša, a

35

nekoliko pretesna je bila ona, ktero je sozidal
ogerski kralj Ludovik Veliki v letih 1365. do
1370. A podrli so jo, ker je bila sčasoma
le premajhna. Samo zvonik, srednji med se¬
danjimi tremi, so še pustili. Kako ponosno
in častitljivo nadkriluje še vedno svoja dva
mlajša, pozneje postavljena brata! Na njem
se lahko spozna, v kako prekrasnem in
okusnem slogu je morala biti zidana Ludo-
vikova cerkev. Oblika njegova je čisto, pristno
gotična; visok je 44 sežnjev ali 83 metrov
(v lavantinski škofiji je najvišji zvonik žup¬
nijske cerkve v Gornjem gradu, ki meri
57 metrov, potem zvonik stolne cerkve v
Mariboru 42 metrov, a zvonika pri novi
frančiškanski ali slovenski cerkvi v Mariboru
merita vsak po 48 metrov}. V zvonik je
dohod dovoljen; razgled iz lin pri zvonovih
je zelo obsežen in zanimiv, vreden, da ga
vsakdo, ki ljubi naravno lepoto, ogleda.

V notranjem je cerkev res presunljive
velikosti in lepote. Že prvi pogled srce omami.
Marsikoga oblijejo solze, ko zagleda prvič
sloveči božji hram. Tolik prostor! toliko lučic!
toliko krasu! ah, tega oko še ni videlo.

3*

36

Dolga je cerkev 87 metrov (mariborska
stolna meri 47 metrov, nova frančiškanska 48,
a največa pri nas je gornjegrajska, ki se po¬
naša s 56 metrov dolgosti). Visoka pa je
marijinoceljska 51 metrov, toraj višja je njena
streha, kakor pri nas najvišji zvoniki; široka
pa je 31’5 metrov.

Tik glavnih vrat je velik kor, na kojem
stoje sloveče, med godbeniki dobro znane
orgije z 38 registri; postavil jih je umeten
orgljar Fr. Summerholzer 1. 1737.

Skoraj sredi cerkve ob mogočnem stebru
je obširna prižnica. Pred vhodom na njo je
podoba sv. Pavla, okoli nje pa so 4 evan¬
gelisti; vse je iz najlepšega kararskega mar-
mora umetniško dovršeno.

Ob desni in levi velikanske cerkve je
10 stranskih kapelic z dokaj velikimi oltarji
olepšanih, v njih so tudi prostorne spoved¬
nice.

Spredaj je veliki oltar, postavljen leta
1693. Posebna lepota na njem je križ iz
trdega dobnega lesa; na njem sta Bog Oče
in Bog Sin v naravni človeški velikosti iz
čistega srebra. Umljivo je, da je vsled tega

37

križ silno dragocen, kajti samo srebro tehta
nad 3 stote. Podaril je ves križ veledušni
cesar Karol VI. Pod križem je srebrno ze¬
meljsko oblo (globus), ki ima skoraj 2 metra
v prerezu; na njem so vsi zemeljski deli s
spretno roko jako umetniško izrezljani. Nekdaj
je bil v njem tabernakelj.

Nekaj stopinj pred velikim oltarjem stoji
blizu 6 metrov visok, kamenit steber, na
kojem se žarno blišči lepa Marijina soha.
Ta steber je prej pred Ludovikovo cerkvijo
stal; ko so zidali novo cerkev, stebra niso
podrli, temveč ga pustili popolnoma nepre-
maknjenega na ravno istem mestu, kakor je
bil prej. Že od nekdaj stoji ta steber pri
romarjih v posebni časti. Vsak romar se ga
z roko dotakne in na-nj pritisne gorečo svečo.
Povedati bi nam znal neizmerno veliko. Videl
je že milijone pobožnih romarjev; presvitli
cesarji in prevzvišeni škofje so se ga s svetim
spoštovanjem dotikali; pred njim se je v
rajskem zamaknjenju topilo Bog ve koliko
src, solzilo nebrojnih oči, in dvignilo k ne¬
besom neštetih rok! Stoletja so že mimo
njega tekla v neskončno večnost, a on ne-

38

omahljiv stoji, nespremenjena je tudi staro¬
davna navada, ki se njega dotika.

Nad stebrom dviguje se orjaška kupola,
to je: ostrešje v podobi polukrogle. Poleg
kupole v ravno letos dovršeni cerkvi svetega
Ludovika v Budimpešti je le-ta najlepša zidina
te vrste v Avstriji. Na njej so krasne opresne
slikarije, ki predočujejo 4 evangeliste in de¬
želne varuhe iz Nižje Avstrije, iz Štajerske,
Ogerske in iz Češke.

Na desni strani od imenovanega stebra
je zakristija; na levi pa se gre v zaklad¬
nico. O njej sami bi se dala napisati dolga
in zelo zanimiva knjiga zgodovinska. Tukaj
mora zadostovati le nekaj črtic, le trohica
skromnih opomb.

Nekdaj je bila zakladnica bogatejša, ob¬
širnejša, kakor je sedaj. V njej so bili shra¬
njeni skoraj neštevilni, dragoceni spomeniki,
ktere so odličnejši in premožnejši romarji
celjski za prejete dobrote obljubili in tudi
podarili. A mnogo jih je cerkveno predstoj-
ništvo razprodalo za poplačila prevelikih
stroškov pri zidanju in večkratnem popravilu
sedanje cerkve. Še 1.1829. so iz nje prodali

39

mnogo zlatnine in srebernine, biserov in vsako¬
vrstnih žlahtnih kamenov.

A vendar je še sedaj prenapolnjena s
preimenitnimi predmeti. V njej se ne bi na¬
gledal cele tjedne ne.

Sredi zakladnice stoji v podobi šotora
razkošno okrašen oltar, na kterem se več¬
krat mešuje. V njem se vidi ona čudna po¬
doba kralja Ludovika, ktero je bil našel na
prsih, prebudivši se iz spanja. Posebne vred¬
nosti so lični stebrički, ki nosijo tabernakelj
iz najpristnejšega ametista; med njimi je
ganljiv križ, ki gaje darovala 1. 1752. grofica
Esterhazi. Nad altarjem visite dve srebrni
svetilnici, darilo portugalskega prestolonasled¬
nika Don Migu e la.

Od Marije Terezije je tu posebno mnogo
daril, ki se vsa odlikujejo po izvanredni drago¬
cenosti in krasoti.

Okrog ob stenah so shranjeni v omarah
najrazličnejši spomeniki. Zadej za oltarjem
na levi so kosti sv. mučenika Cirila, na desni
sv. Elevterija.

Po drugih omarah je mnogo monštranc,
kelihov, mesnih knjig v najličnejših vezeh,

40

pozlačene berglje, krasne slike, kipi, po¬
dobe itd.

Med drugimi vidiš zlato pero, z velikim
demantom okrašeno, ktero je nekdaj dobil
sloveči pesnik L. Z. AVer n er od nadškofa
Dalberga in je je potem v oporoki sporočil
Mariji celjski.

Poleg njega zazreš debel, zlat želod. Kaj
je-li to? To je svinčena krogla, ktero je bil
nek ropar izstrelil na cesarja Leopolda in je
presvitlega vladarja res zadel, a krogla ni
prišla do živega, na čudežni način je obti¬
čala v obleki. Iz otročje ljubezni do Marije
jo je dal cesar z zlatom, v obliki želoda, obliti
in tukaj v vedni spomin na pomoč Device
Marije shraniti; naj romarjem pravi, da je
Mati nebeška res »pomoč kristjanom«.

Vsakomur se posebno dopade velika sku¬
pina iz zlata. Grof Sezcenv dal je Mariji v
čast izdelati ta-le prizor: Grof in njegova
soproga, obdana od 11 otrok obojega spola
in različne starosti, klečita pred Marijinem
oltarjem. Vse je tako ganljivo in naravno
dovršeno, da se marsikomu solza utrne, ko
gleda to dragoceno, zlato podobo.

41

Zlatih in srebrnih verižic, obročnikov,
križev, biserov, demantov in drugih drago¬
cenosti je ogromno število. Orožje iz vseh
stoletij vidiš med drugimi spomeniki, zastave,
cerkvene in bojne, vise ob stenah; nektere
so že vse raztrgane, razjedene, od ognjenih
krogel prebodene, znamenje, da so prišle iz
bojnega groma.

V avstrijski zgodovini menda ni imenit-
nejše osebe iz zadnjih 700 let, ki ne bi tukaj
imela svojega spomina, bodi si v kakoršni-
koli obliki. Na desni pri vhodu, postavim, je
v stekleni omari oblačilo kralja Ludovika, in
njegove žene, svatovski plašč in krilo in tudi
obleka, ktero sta nosila pri kronanju.

Zelo velike vrednosti so mašna oblačila,
kterih je posebno veliko. Napravljena so iz
najdražjih tkanin. Tudi med njimi je več
takih, ki so sešita iz snežnobelega oblačila,
ktero je nosila kaka visokorodna nevesta pri
svoji poroki. Druga dela so zopet lastnoročni
izdelki različnih gospej knežjega, kraljevega
ali cesarskega rodu.

Ako imenujemo celo cerkev marijino-
celjsko lepo znamenje srčne ljubezni do Marije,

42

imenovati moramo bogato zakladnico ganljivo,
znamenje najglobokejše hvaležnosti do pre-
čiste Device!

Ravno sredi cerkve stoji častitljiva »ka¬
pela milosti«. Postavil jo je, kakor že
omenjeno, moravski grof Vratislav 1. 1200.,
videla je že toraj blizu 700 let. Na zunanji
strani je črna, osmojena od same starosti.
Iz odkritosrčnega spoštovanja nje nečejo po¬
beliti; je ostala še vedno taka, kakoršno je
Vratislavov marljivi zidar napravil. Od znotraj
je pa modro slikana in z zlatimi zvezdami
okrašena. Kdor jo vidi, bo precej nehote na
nebo mislil.

V njej je nam že znan srebrn oltar. Na.
njem pa kraljuje največji zaklad vsega Mari¬
jinega Celja, Marijina »podoba milosti«,
ktero je bil prinesel št. lambertski menih leta
1157. semkaj. Iz lipovega lesa je izrezljana,.
18 palcev visoka, s svitlo barvo pobarvana.
Marijo predstavlja sedečo z Jezusom v na¬
ročji, kterega z desnico objema, z levico mu
pa ljubeznivo podaje hruškico, a Jezus po¬
daje njej drobno jabelko. Toda v tej obliki
podobe ne vidimo, ker sta vedno Jezus in

43

Marija v dragoceno oblačilo zavita. Vidita se
od njiju samo obrazka, polna nebeške milobe
in rajskega veličastva.

Pod podobo je oltar, po svoji dragocenosti
in krasoti res dostojen in vreden tako sve¬
tega kraja. Naredili so ga iz darovanih posod,
večinoma srebrnih, 1. 1727. V posebno nje¬
govo olepšavo je še takrat podarila plemenita
kneginja Montecuculi 26.900 goldinarjev.
Prej je imel oltar še več okraskov, kakor sedaj,
srebra je bilo za-nj porabljenega 12 stotov
(centov). Svečnike nosijo angelji, se ve, vse
iz čistega srebra; daroval jih je vsled stor¬
jene obljube knez Filip Lobkovic. Ob¬
robljen je oltar s srebrnim antipendijem, ki
ga je Mariji posvetil knez Franc Adam
Schwarzenberg. Pred oltarjem visi sre¬
brna in bogato pozlačena svetilnica; na dveh
verižicah drži jo orel, a svetilnica sama
ima obliko osmerih src. Darovala jo je velika
marijinoceljska dobrotnica, slavna cesarica
Marija Terezija. Na vsakem srcu je
vrezano po eno ime cesarske rodovine in
pod orlom je ploščica s sledečim latinskim
napisom:

44

»Vir g in i Cellensi Austriacae
Domus Matri Protecf.rici in h is
cordibus corda sua d. d. d.« (Devici
celjski, avstrijske hiše Materi varuhinji po¬
sveti najponižnejše v teh srcih svoja srca).
Na evangeljski strani je vzidana brončena
plošča z daljšim napisom; zadej za njo je
shranjeno blago srce pasavskegain olomuškega
knezoškofa, avstrijskega nadvojvoda Karola.

V težki bolezni se je bil zaobljubil v Marijino
Celje, kamor je prej v zdravih letih že mnogo¬
krat bil romal; a smrt ga je prehitela, na
smrtni postelji je toraj zaukazal v svoji opo¬
roki, da, če sam ne bo mogel več k ljub¬
ljeni Materi na božjo pot, naj gre vsaj njegovo
srce pred njeni milostljivi prestol. Po tem
naročilu je potem 1.1664. prinesel ljubljanski
škof Josip grof N o b o t a srce na to mesto.

V življenju je vedno bilo za Marijo, sedaj pa
ima srečo, da še počiva poleg Device nebeške.

Sprednji del tako lepe kapele obdaja sre¬
brna ograja, darilo cesarice Marije Terezije;
ob njej pa so podobe svetega Benedikta in
Lamberta, in zgoraj sv. Jožefa, Joahima in
sv. Ane.

45

To je priprost popis marijinoceljske cerkve.
Prelepa in krasna je res.

Je pa tudi bilo umestno in potrebno, da
so prečisti Devici njeni vneti častilci postavili
tako vzvišeno svetišče. Globoka hvaležnost
za neštevilne prejete dobrote in odkritosrčno
ljubezen do predrage rajske Matere jim je to
velevala. Stari jeruzalemski tempelj bil je že
olepšan z neizmernim bogastvom. »Znotraj
je bilo vse iz cedrovega lesa, izrezane rožice
iz kolokvint (arabski mecesen) in najsvetejše
so prevlekli z zlatom in oltar s cedrovim
lesom. In celo svetišče je Salomon obdal s
čistim zlatom in pred Najsvetejše je pripel
zlate verige. . . In Kerubine je naredil iz
oljkinega lesa in jih je prevlekel z zlatom...
In tlak v svetišču je pokril z zlatom znotraj
in zunaj.« Tako popisuje sveti pisatelj v
kraljevih knjigah (I. 16, 14 dd.) izraelsko sve¬
tišče. Koliko dragocenostij je pač bilo v njem!

Se toraj ne spodobi, da zvesti Marijini
otroci postavijo svoji nebeški kraljici hišo
božjo, ki naj tekmuje z onim jeruzalemskim
tempeljnom. Ali ni potrebno, da so naše
cerkve krasnejše, kakor je bilo svetišče stare

46

zaveze. Tukaj prebiva pravi, živi Bog, v onem
je bil samo prispodobljen. In če ima kristijan
namen s hišo božjo ne samo Boga, temveč
i Mater božjo častiti, potem bi dal zadnje
svoje imetje in položil zadnjo žrtev na oltar,
da bi bilo to češčenje le vredno svojega vele-
imenitnega namena.

Od tod je toraj razlagati, zakaj so pobožni
romarji v Marijinem Celju postavili v čast
in slavo svoji nebeški Materi nad vse lepo
in bogato cerkev, na kraju, kjer je že tako
dolgo in v tako obilni meri delila čudapolne
dobrote.

A niso Njej cerkve samo postavili, hodijo
jo tudi obiskovat, hodijo k Mariji Celjski romat
na božjo pot. Nad 700 let že prihajajo velike
množice zvestih Marijinih otrok na blaženi
kraj, čez hrib in dol, čez strme planine in
daljne ravnine žene jih goreča ljubezen do
predrage Matere, milosti polne. Noben vihar,
nobena uima, ne pekoča vročina, niti ne
ledena zima, nič jih ne more zadržati od
priljubljene poti.

Posebno veliko romarjev prihaja iz Češkega
in Moravskega; iz Ogerskega število dandanes

47

nekoliko pojema, mesto tega pa vidno na¬
raščajo procesije iz Nižjeavstrijskega, pred
vsem iz Dunaja, od koder prihaja sredi me¬
seca julija že nekaj let sem nad 3000 samih
gospodov iz vseh stanov odličnejših slojev.
Vodi jih slavnoznani jezuit P. H. Abel, 'ki
jih z ognjevitimi besedami vnema za čast
Marijino, zraven njim pa z bistroumnostjo
in duhovitostjo, ki ste le njemu lastni, navdu¬
šuje, da se zopet v družbinskem in javnem
življenju povrnejo na pot dejanskega krščan¬
stva.

Slovenci se že od nekdaj kaj radi za¬
tekajo k svoji Materi v Marijino Celje. Iz
spodnjega Štajerja so hodile že v 14. stoletju
tje gori procesije. V nekterih krajih so bile
posebne družbe, kojih lep namen je bil: vsako
leto, ali vsaj vsakih pet let romati v Marijino
Celje.

Iz Slovenskega Gradca prihajala je
na božjo pot posebna procesija 20. avgusta;
bila je tako mnogoštevilna, da so jo v Mari¬
jinem Celju šteli vselej med »večje procesije«;
vdeležilo se je nje ljudstvo iz celega Podravja,
iz šaleške in gorenje savinjske doline. Iz

48

ptujskega in ljutomerskega okraja hodijo že
od nekdaj obilni romarji 12. avgusta v Mari¬
jino Celje.

Od leta 1893. do 1897. obhajali smo La-
vantinci romanje v Marijino Celje posebno
slovesno. 1000 do 1500 oseb se nas je iz
vseh župnij lavantinske škofije vsako leto
zbralo, da smo skupno romali na čudapolni
Marijin kraj. Pobožnim vernikom pridružilo
se je vselej 8 do 12 duhovnikov, kterim
bodo romarji vedno hvaležni za požrtvovalno
pomoč na dolgotrajnem in težavnem potu.
Bog njim povrni obilni trud; Marija, bodi
njim za to milostljiva!

V Marijinem Celju bili smo vsakokrat z
vsemi svečanostmi sprejeti, kakor se le Dunaj¬
čani in Gradčani sprejemajo. Med velečastnim
zvenenjem smo imeli slovesen uhod. Oven¬
čane device nosile so Marijino podobo. Cela
procesija pa je prepevala pod duhovnikovim
vodstvom lavretanske litanije, da se je kar
razlegalo po prijaznem hribčeku. Slovenska
dekleta so znana zaradi svojega krasnega
petja, a najlepše prepevajo v Marijinem Celju,
ko so zbrane v tako velikem številu. Ves

49

trg vselej strme posluša slovensko pesen; vsi
tujci jo občudujejo. V Marijinem Celju se
je že vdomačila za nas laskava prislovica:
»Najlepše Slovenci pojejo«.

Je pa res bilo nepopisno lepo, slišati
Marijino čast v obliki presladke pesni. Nič
ne sega tako globoko v srce in s tako gromo¬
vito silo, kakor ganljivo petje. Koga niso pre¬
tresle one lepe besede, tolikrat ponavljane:

»Sveta Marija, sladko ime,

K Tebi vzdihuje naše srce,

Roža duhovna

Milosti polna,

Prosi Marija za grešnike vse!«

Mogočen, neizbrisljiv spomin zapustila je
ljubezniva kitica:

Marija k Tebi, vboge reve
Mi zapuščeni vpijemo,
Objokani otroci Eve

V dolini solz zdihujemo! .. .

In ko smo stopili čez sveti prag ter prvič
zazrli krasoto romarske cerkve, kako so za¬
ihtela srca, koliko oči se je porosilo I Kakor
da bi v raj sam stopil! Marsikdo je vzkliknil
s presunljivim občutkom: »Bog bodi zahvaljen,

4

50

Marija bodi češčena za milost, da sem vendar
prišel na ta sveti kraj; želja najsrčnejša je
izpolnjena, srce se raduje. Bog bodi zahvaljen,
Marija bodi češčena vekomaj, vekomaj!« . . .

Po slovesnem uhodu bil je vselej blagoslov
z Najsvetejšim.

Pozneje smo vsi slovenski duhovniki po
več ur do pozne noči spovedovali; podpirali
so nas z veliko marljivostjo velečastiti gospodje
benediktinci, ki so slovenščine zmožni, po¬
sebno naš vrli rojak, preljubeznivi gospod
dekan marijinoceljski, P. Rihard Selevšek,
ki slovenske romarje sploh z očetovsko pri¬
jaznostjo in skrbjo sprejema. Kdor prvi večer
spovedi ni mogel opraviti, imel je ugodno
priliko, drugo jutro svojo pobožnost dovršiti.
Vselej so pristopili skoraj vsi slovenski romarji
h Gospodovi mizi.

Ob 9. zjutraj je bila vsakrat slovenska
pridiga (po redu, kakor sledijo zadej, oziraje
se na leta razvrščene). Po pridigi pa je bila
pri »oltarju milosti« slovesna sveta meša z
veliko asistenco za lavantinske romarje.

To je bil vrhunec božjega pota. Navzoči
so bili vsi slovenski romarji, a tudi veliko

51

tujcev se je vdeležilo naše službe božje, celo
pridigo so zvesto poslušali. Oltar je bil vselej
najsijajnejše okrašen. Brleče sveče razlivajo
svojo luč po blestečem oltarju, da se vse
čarobno sveti in žari, kakor da bi gledal v
neizmerno morje solnčne luči. Angelji bleste
v dražestnem svitu, kakor bi jih zrl v raju
samem. Srebrne lilije odsevajo, kakor da bi
jih v prozorni rosi obsipali zlati žarki po¬
mladnega jutra. Oni dve srci (ki jih že po¬
znamo) leskečete, kakor jasna danica na
sinjem nebu, krog njih pa se zrcalijo demanti
in žlahni kameni, kakor zvezdice okoli danice
v neskončnem vesmiru.

To je lepo; kdo bi mogel povedati, kako
lepo? Iznad oltarja pa gleda doli na svoje verne
častilce Marija, Mati milosti, ista čudodelna
podoba. Zdi se, da tihotno pravi Jezusu, ki
ga v naročju nosi: »Glej, to so najini zemeljski
otroci. Kako naju ljubijo, vneto prosijo; moj
Sin, vsliši jih milostljivo!« Kdor v takem
trenutku podobo pogleda, nagne zopet glavo,
in z robcem potegne prek oči, srce pa gor-
keje, močneje bije in trepeče. Kaj čuti, ve
le on sam, je neizrekljivo.

4*

52

Poglej Marija nam v srce

. Kako gori, plamti za Te;

Srce je naše Tvoj oltar,

Na njem ljubezen večni dar!

0 to je lepo, čudno lepo! . . .

Po sv. opravilu si romarji ogledajo zname¬
nitosti Marijinega Celja, posebno obiščejo vse
dele velikanske cerkve. Nekteri stopijo v
zvonik, drugi se nekoliko sprehajajo po oko¬
lici. grejo celo do lepega, dobre pol ure od¬
daljenega Orlovskega jezera. Vsi pa hočejo
videti zakladnico, ktere res prezreti ne smejo,
kajti v njej se njim ponuja mnogo krasnih
reči in čaka jih največje zanimanje.

Odhod je vsakemu popolnoma prost, vrne
se v domovino, koder in kedar hoče. Razume
pa se, da se pri Mariji vsi otroško poslovijo.
Dekleta in možki še enkrat zapojejo. In s
kakšnimi občutki? Pesni same vse povejo:

Vse prepeva, veseljuje,
Do nebes radost doni,
Moja duša le žaluje,
Srce v solzah se topi, —
Ker slovesna ura bije,

• Se ločiti od Marije,
Moram vrniti se zdaj,
Zapustit’ veselja kraj.

53

Prišel sem vesel, kot dete,
K materi na božjo pot;
Pel Mariji pesmi svete,
Ki je polna vseh dobrot;
Komaj pridem, že jemati
Moram slovo, ljuba Mati,
Križem svet od Tebe grem,
Alj še pridem sem, ne vem . . .

So pač žalostni vtisi, ako se otrok od
Matere poslavlja. A tukaj jih sladi srčno
upanje, ktero vsakomur navdaja prsi, da bo
ljubljeni božji pot kmalu zopet storil. Vsaj

Še enkrat bi videl Marija te rad,

V naročji pa Sina, Tvoj blaženi sad,
Skesan bi pokleknil, o Mati, pred Te,
Da Jezus uteši mi grenke solze.

Da bi se le vsakomur, vsem nam slo¬
venskim romarjem, to sladko upanje,
ki je bujni cvet ljubezni do Marije, tudi
resnično izpolnilo!

I.

Ljubimo Marijo!

(Pridiga v Marijinem Celju dne 12. avgusta 1893.)

Ecce enim, ex hoc beatam me
dicent omnes generationes, quia
fecit mihi magna, qui potens est.

Glej, odslej me bodo blagrovali
vsi rodovi, ker mi je storil velike
reči On, ki je mogočen.

Luc. 1, 48 s.

Ceščena kraljica, lepota neba,

O čista devica, češčena si vsa!

Pred Tebe Marija na goro hitim,

Pri Tebi Marija jaz biti želim! —
|fŠžž2lako srečni smo mi! Ni-li prevelika sreča,

doseči vse, kar si kdo želi? Naša želja pa,
vpletena v sladko pesen, ktero smo ravno
s tolikim navdušenjem prepevali, se nam je

55

popolnoma vresničila. Pred Tebe Marija
na goro hitim . . . Hitim?! Ne. Tukaj si že,
blaženi kraj, po kterem smo hrepeneli. Naše
goreče upanje, naše kopernenje, naše pričako¬
vanje — vse se je izpolnilo.

Srce, raduj se! česar si želelo, sedaj uživaš.
Oko, solzi se v kipečem veselju! sedaj gledaš
čudapolno podobo kraljice nebes in zemlje,
kije ob enem tvoja najmilejša, najboljša mati.
Otrok Marijin, rajaj! vsaj te žarno obseva
zlato solnce materne ljubezni. Glej, na tebe
se ozira premilo oko one pomočnice, ki te
varuje in brani na tvojem zemeljskem poto¬
vanju; oko one tolažnice, ki otira grenke
solze tvojega trpečega srca. Otrok Marijin,
vedi, da si dospel v milostipolno hišo ljub¬
ljene matere, kjer te čaka njen pozdrav,
njena dobrotljivost, njeno neizmerno
v s m ilj e n j e!

Kdo se ne bi tukaj topil v svetem veselju?

»To je dan, ki nam ga je dal Gospod,
veselimo in radujmo se na njem. 1 «

Toda — naj 'nas ne navdaja samo vzvi¬
šena radost! V neskončnem veselju nikakor
ne pozabimo nujne dolžnosti, izreči iz globočin

56

hvaležnega srca tisočero zahvalo večnemu
Bogu, ki nam je skazal milost dospeti na
preslavni Marijin kraj. 0 Bog, ki ljubeznivo
spremljaš popotnika, »da ne opešajo njegovi
koraki in da nima na potu težave« 2 , bodi
odkritosrčno zahvaljen in češčen, da si blago¬
slovil našo pot!

Hvala, hvala tudi Tebi, naša nebeška
mati, preljuba devica Marija, da si nam
sprosila srečen prihod! Mnogokteri izmed nas
so že zdavnej srčno želeli, romati k Tebi, o
Marija Celjska! Že od mladostnih let jih je
vnemal ta namen; sedaj smo vsi srečno do¬
speli v Tvoje tako krasno svetišče. Hvalo in
slavo Ti kličejo posebno tisti, ki so danes
prvič tukaj pred Tvojim svetim prestolom.

Hvala vam, angelji varuhi, ki ste nas
zvesto spremljali in varovali vsega hudega
na dolgi poti!

Res, dolga in mučna je bila pot, kaj ne ?
Velik je bil trud, ki smo ga prestali. A česa
ne premore in ne premaga vnet Marijin romar?
Kaj bi mu bilo pretežko! Ljubezen do Marije
premaga vse težave, osladi vsako grenkost
in doseže, kar se je zdelo prej nemogoče.

57

Nobena gora ni previsoka, nobena cesta pre¬
dolga, nobena vročina prehuda, noben vihar
preveč ljut in krut.

Nismo tega skusili mi sami, mi, ki smo
semkaj prihiteli iz daljnih naših slovenskih
pokrajin, iz cele lavantinske škofije: od bistre
Savinje, od deroče Drave, od ponosne
Save? In sedaj smo tukaj, tu p r e d M a r i-
j i n i m prestolom v M a r i j i n e m C e 1 j u.

O, da smo le srečno dospeli na blagro-
vani kraj, kojega ime je po svetu častno
znano, ki je blagoslovljen s čudeži, svet mili¬
jonom Marijinih romarjev. Tukaj veljajo be¬
sede sv. pisma: »Glej, to je hiša božja,
tu so vrata nebeška'« 3

Sedaj hočemo položiti na oltar Marijinega
češčenja svoj čisti dar, otroško, brezmejno
ljubezen do matere nebeške.

Ozri se, o Devica prečista, na svoje
častilce ! Pomisli vendar, da klečijo sedaj
pred Teboj vdani in ponižni otroci pred svojo
materjo! Je-li mogoče, da ne bi bili milost¬
ljivo sprejeti?

Guj njih molitve, izpolni njihove želje,
vsliši njih vroče prošnje! Ne pozabi, o mati!

r>s

da so ti Tvoji romarji sinovi in hčere onega
poštenega, Bogu vselej zvestega
naroda, ki se po pravici sme imeno¬
vati Tvoj narod, Tvoje izvoljeno ljudstvo.
Bodi njim toraj milostljiva. Tarejo jih križi
in nadloge, da omagujejo v svojem življenju,
a nikdar in nikoli ne bodo omagali v
čisti ljubezni do Tebe, o Marija!
Zaupanje na Tebe vodi nje, kakor vse nji¬
hove brate in sestre, po trnjevi poti življenja.
Na Tebe opirajo svoje oči, ker dobro vejo,
da, če jih tudi vse zapusti, jih vse zaničuje
in tepta, Mati nebeška jih ne bode nikdar
zapustila, ne v času, ne v večnosti.

Prav je tako, preljubi romarji, da Marijo
z vsem ognjem svojega srca častimo. To
smo podedovali kot dragocen zaklad od svojih
očetov. Marijo častiti je prirojeno slovenskemu
srcu. To je njegova že ob sebi umljiva dolžnost,
a tudi čast, s ktero se sme ponašati pred
vsem svetom.

Tako je bilo, tako bo vedno ostalo.

To bomo pa s tem večim veseljem vselej
storili, ako pomislimo, da nas k Marijinemu
češčenju z izrecnimi besedami in z jasnim

59

vzgledom opominjata Bog sam in vesoljno
krščanstvo. Toje resnica, koje nikar ne po¬
zabimo; to je nauk, ki nam mora biti vedno svet.

Mene je doletela visoka čast, da sem vaš
vodnik na tej romarski poti, čast, za ktero
ne vem, kako bi se Bogu in Mariji dovolj
zahvalil. Dolžnost mi je, vas spodbuditi in
navdušiti za slavo Marijino; v ganljivem
govoru moral bi vam kazati njeno lepoto, ki
presega pojme naše. Kaj naj toraj storim ?
Toliko dobro vem, da mi ni treba v vaših
srcih šele vneti plamena Marijine ljubezni,
vsaj mi je znano, da že mogočno navdaja
vaša srca, premili romarji! O Marijinem
češčenju vas podučevati, bilo bi odveč, ker
to že dobro veste. A ljubezen do Marije globo-
kejše vkoreniniti, jo za vselej utrditi v duši
vaših src ter Marijino češčenje v vas razširiti
in okrepiti, to je moja vroča želja.

To bom skušal sedaj v skromnih besedah
doseči. V ta namen vam bom razložil in
dokazal prej omenjeno resnico. Prepričan
sem, da resen opomin iz visoke strani in
prelep vzgled od velike, odlične množice silno
ganeta človeško srce.

60

fej  Oziraje se na Marijino češčenje imamo
pač vzroka dovolj, svojo nebeško mater z
vsem ognjem svojega srca ljubiti in častiti,
kajti k temu nas

I. Bog opominja, ki jo je sam že
od vekomaj ljubil in častil; a tega
nas tudi

II. vesoljno krča n st v o s svojim
vzgledom uči, ki je bilo Mariji ves čas
čudovito vdano.

O Bog, blagoslovi moje besede! Naj pre¬
šinejo v dušo mojih vernih poslušalcev ter
obrodijo obilen sad v vseh tukaj zbranih
romarjih, v vedno večje češčenje Tvoje in
naše matere, Marije device!

I.

Neskončna večnost! Kdo bi jo umel?
Kdo bi jo le v mislih obsegel? Večnost, o
kje je tvoj začetek! Ni še bilo naše zemlje,
svitlo solnce še ni sijalo, zlate zvezdice še
niso brlele. Bog sam kraljeval je v dobi, ki
nima niti začetka, niti meje.

In ni bil nikdo drug ž njim? Nikdo drug?
O pač. Marija je bila pri njem v oni davni,

61

davni minolosti. Samo Marija je bila njegova
sovrstnica in družica. Ste že slišali to resnico?
Čudna se zdi, — a vendar je istinita. To
nam spričuje Bog sam, sv. Duh, rekoč v
imenu Marije: »Pri Gospodu sem bila
v začetku njegovih potov, prej, kakor
je v začetku kaj vstvaril. Od vekomaj
sem bila odločena, v starodavnih
časih, pred vst varjen jem zemlje. Ni
še bilo brezen morja in že sem bila
spočeta; še niso drveli studenci
morja, še niso stale gore v svoji
ogromni teži; pred hribovi bila sem
jaz rojena.« 1  Takrat toraj je že bila Marija
pri Bogu; ne še sicer v telesu, a Bog jo je
v taki popolnosti imel v svojih mislih, kakor
da bi bila z dušo m telesom stala pred njim.
Ako moremo mi, kakor pravimo, svojega pri¬
jatelja, ali kogar koli, ki nam je drag, v svojih
mislih gledati in pozdravljati, kolikor bolj
stori to Bog, ki je neskončno popolen v
svojih dejanjih.

Gospod je imel neizrečeno veselje nad
njeno navzočnostjo, kajti, kakor nam sveto
pismo poroča, pravi Marija o sebi tako-le:

62

»Ko je (Bog) nebesa vstvarjal, ko je
obnebje v visokosti krepostno raz¬
pel, ko je morje z mejami obdajal
in je vodam dajal postave, da ne bi
prestopile svojih obrežij; kadar je
postavljal temelj zemlji, takrat sem
bila ž njim ter sem vse vrejevala
in imela sem veselje vse dni igraje
se poleg njega,« 5  Že pri vstvarjenju tedaj
je imel Bog veselje z nebeško devico. Ona
je bila prvi povod njegovi ljubezni in nje¬
govega veselja, prva stvar, ktero je Bog ljubil
in zavoljo ktere je i drugo vstvarjenje ljubil.
Ko se je odločil vstvariti vas, o divne ptice,
gozdne pevke, se je veselil, ker je vedel, da
boste nekdaj žvrgolele v Marijino čast; ko
je sadil vas, pisane rožice, duhteče cvetlice,
se je radoval, ker je vedel, da bodo z vami
nekdaj čednostne device krasileMarijine cerkve,
kapelice, podobe ter krasne vence spletale
svoji nebeški materi! Ko je Bog vstvaril tebe,
o človek, popotnik v solzni dolini, se je raz¬
veselil, ker je vedel, da boš nekdaj svoje
roke in svoje srce k Mariji povzdigoval, pre¬
peval o njeni ljubezni, proslavljal njeno čast!

63

Kako vzvišena misel je to! Marija je od
vekomaj posoda božjega dopadenja in morje
božjega veselja.

Oglejmo si nadalje razvoj vidnega vstvar-
jenja in prvega človeštva. Komaj, da je bil
človek vstvarjen ter zasajen, kakor brez¬
madežna rožica v cvetoči vrt, že je krenil
iz pota pravičnosti v pogubonosno zmoto.
Pal je, pal v strahoviti propad nesrečne pre¬
grehe. Kaj bo ž njim? Bo-li vekomaj po¬
gubljen, kakor so uporni angelji? Bo-li na
veke zavržen? Ne. Bog se ga je vsmilil v
svoji neizmerni dobrotljivosti, potolažil je naše
propale stariše ter njim obljubil bodoče odre¬
šenje. In s kom jih je potolažil? Z Marijo
devico! Proklel je hudobnega zapeljivca
človeškega rodu ter mu je preroško zagrozil,
da bo Marija orožje, s kojim bo premagan
človekov sovražnik, kajti »ona bo strla
kači glavo«", ter uničila kraljestvo hudega
duha. Te velepomenljive naloge Bog ni po¬
delil bistroumnim učenjakom, niti orjaškim
junakom, niti svetovnim zmagovalcem, niti
ošabnim bogatinom; tudi cesarjem in kraljem
ne in naj sega njihovo kraljestvo čez zemljo

64

tako daleč, da solnce v njem nikdar ne zajde.
Še angeljem te naloge ni zaupal, Serafini
zdeli so se mu preslabi za ta častni posel.
Nikdo izmed vseh imenovanih ni bil odločen,
da premaga satana in pekel, le Marija je
po božjem namenu preslavna pre¬
magoval k a peklenskih moči.

Koliko čast, koliko ljubezen ji je Bog s
tem skazal. Ponudil ji je nalogo, kakoršne
ni izročil nikomur, ne na zemlji, ne v ne¬
besih.

A ni mu bilo dovolj, da je Marijo sam
častil in povzdigoval. Hotel je, da jo v nje¬
govem imenu poveličujejo tudi drugi. Kako
je Bog navdahnil preroke, da so v čudapolnih
izrazih o Mariji govorili. Kakor cvetoči maj-
nik razkošno obsiplje z dišečimi rožicami vrt
in polje, tako obsipljejo pisatelji starega za¬
kona ono skrivnostno devico, ktero le slutijo,
a nje dočakati in videti ne morejo. Ganljivo
jo pozdravlja Salomon, rekoč: »Kdo je tista,
ki vstaja, kakor izhajajoča zora,
lepa, kakor luna, izvoljena, kakor
solnce«? 7  »Kako lepa si, kako dra¬
žestna, predraga, v veselju!« 8  »Kako

65

si lepa, prijateljica moja, kako si
lepa; vsa si krasna in madeža ni na
tebi«... »O naj 1 ep ša m e d ž en a m i!...
O golobček moj, naj doni tvoj glas,
kajti glas tvoj je sladak!«”

V nepopisno lepih besedah jo slavi kraljevi
prerok Izaja, ko poroča čudež vseh čudežev:
da bo devica porodila Sinu božjega.

So-li preroki iz lastne skušnje govorili v
takih izrazih o Mariji?... Bog jih je navdahnil,
da njim je podaril med presladkih besed, s
kojimi so prepevali Marijino slavo. Res —
koliko čast ji je pač hotel Bog skazati!

In koliko ljubezen ji je Bog skazal še le
pozneje pri njenem spočetju, rojstvu in v
celem njenem življenju! Ona edina med
vsemi ljudmi bila je brez madeža spočeta.
Angelj ji je rekel: »Milosti si polna,
Gospod je s teboj«. Tako je bilo ž njo
vedno od prvega početka njenega življenja.
»Popolnoma neo madeže v a n a j e, ne¬
oskrunjena, nepokvarjena«, pravi sveti
Efrem, njen goreč častilec. »V rajski vrt
njenega telesa strupeni kači uhod

5

66

ni bil mogoč«, opomni duhovito sveti
Damascen. Tolike časti in milosti od Boga
ni nikdo sprejel, ne prej, ne poslej.

Toda nad vse visoka pa je njena čast,
ker jo je Bog izvolil za mater svojega Sina.
Preslabe so moje besede, da bi mogel to
njeno čast dostojno poveličevati, Kerubin bi
moral biti, ako bi hotel vsaj senco njenega
velečastva vam podati. Pred njo so že živele
čednostne žene in device. Pobožna je bila
Sara, bogoljubna je bila Ana, pogumna je
bila Judita, vsmiljena je bila Estera, ob¬
čudovanja vredna je bila plemenita mati
makabejskih bratov, a vendar nobene
izmed njih ni Bog izvolil za mater Jezusovo.
Njihove čednosti niso bile vredne neizmerne
prednosti Marijine. Že način, kako ji je Bog
materinstvo naznanil, kaže, da jo Bog hoče
neprimerno odlikovati. Svojega angelja pošlje
k njej, jo pozdravi in blagruje: »Češčena
si Marija, milosti polna, Gospod je
s teboj, ti si blažena med ženami«. 10
Je li prej kdo tako čast doživel? Kdo jo je
prej kedaj slišal? H komu je Bog svojega
angelja s takim pozdravom poslal? Vprašaj

67

solnce in zvezdice na nebu, ki so že videle
tisoč in tisoč rodov na zemlji, ako so kedaj
slišale o taki časti. Nikdar pri nikomur!
ta odgovor ti bo odmeval po vesoljnem vstvar-
jenju.

In Marija je postala Jezusova mati. To
pa ni samo čast, temveč je i čudež, ki se
nam bi zdel po vsem neverjeten, ako ne bi
bil v zvezi z Marijo. Le pomislite: roditi
onega, ki nas je vstvaril, biti mati svo¬
jega stvarnika! Takega nad vse pojme
visokega čudeža Bog inače ni nikdar storil.
Pač nevsahljiv je vir neobsežne milosti in
dobrote, s kterima je Bog poveličal Marijo.
; Kolika je bila njegova ljubezen do izvoljene
device!

S tem pa mera božje ljubezni do Marije
'^e vedno ni bila dopolnjena. Znano je, da
„ je Marija spolnjevala vse čednosti na najpo¬
polnejši način. Ona je nedosegljiv vzor lepega
življenja. Bila je pobožna kot angelj; ljubila
je Boga in bližnjega s celim svojim srcem;
v ponižnosti ni cvetela nikdar lepša vijolica,
kakor Marija: deviška čistost ni poznala
nikdar lepše lilije, kakor Marijo; dišeča rožica

5*

68

dobrih del ni rasla nikdar krasnejša, kakor
Marija. Ni-li tudi to znamenje božje ljubezni,
dokaz izvanrednega češčenja, s kterim je
dičil Bog sam Marijo ? Vse človeštvo je svojo
pot zgrešilo, z neštevilnimi grehi je Boga
žalilo in ga še vedno žali; ako tudi dobro
poznamo, vendar le preradi od skušnjav pre¬
magani hudo storimo, kajti: »Dobro hoteti
je sicer moja volja, ali to tudi iz¬
vršiti, tega ne dosežem«. 11  »Sam Bog
je, ki v vas deluje voljo in delovanje
po svojem dopadenju«. 12  Iz posebne
milosti in iz ljubezni, nikjer drugje skazane,
je modri Bog Marijo povzdignil na tako visoko
stopinjo nravstvene popolnosti. Iz ljubezni
božje do Marije se je zgodilo, da lepše cvetke
v vrtu Gospodovem ni bilo, kakor je skromna
devica iz Nazareta. O tebi sami, o Marija,
se sme peti:

»Kakor jutranja danica
Zvezd svitlobo otemni,

Tvoja čistost, o devica,
Zmaga vrednost vseh stvari!«

Ti edina si popolnoma lepa in madeža
ni na tebi! Sv. Duh te najlepše opiše, ko

69

pravi, da si bila »kakor mavrica, ble¬
steča v žarkih slave, kakor rozin
cvet v spomladnih dnevih, kakor
lilija, ki cvete poleg potoka, kakor
dišeče kadilo v dnevih poletnih«. 18

O Bog, neizmerno si ljubil svojo brez¬
madežno nevesto!

Ali —- kakor si dal žareti čez njo solnce
svoje milosti v njenem življenju v polnem
svitu in sijaju, tako jo poveličuješ še vedno
od tistega trenutka, ko si jo k sebi vzel v
sveto nebo.

Vnebovzetje Marijino bilo je vrhunec božje
ljubezni do nje. Višje nje Bog ni mogel po¬
vzdigniti. T oje krona nebeškega veli¬
častva. O devica, resnično, resnično, veliko
je storil s teboj On, ki je mogočen! Sveti
Efrem premišljevaje tvojo čast, je zamaknjen
vzdihnil: »0 najsvetejša, najčistejša, o brez¬
madežna devica! Ti si višje povzdignjena,
kakor vsi prebivalci nebeški, in veličastnejša si,
kakor Kerubini. Tisi naj višja Gospa, ti
si razun Boga nad vse povzdignjena«. 14

A nikar ne mislimo, da je s tem Bog že
nehal, svojo in našo mater poveličevati. Dan-

70

danes jo še tudi povzdiguje. In kako ne¬
izmerno! Treba je le pomisliti, da je zna¬
menje posebne milosti, ako kdo z božjo
pomočjo čudeže dela in milosti deli, mo¬
litve usliši in želje vteši. Kdo pa je v tem
oziru več storil, kakor Marija! Vi, častitljivi
apostoli! mnogo čudežev ste storili v imenu
Jezusovem; o sv. Gregor čudodelnik! po pra¬
vici si slovel v treh delih sveta vsled svojih
obilih čudežev; o sv.Tomaž! ti solnce krščanske
učenosti, češčen si bil zaradi svojih čudežev
v prid človeškega roda — a vsi vaši čudeži
zginejo, kakor lahek oblaček pred srditim
viharjem, ako jih primerjamo s čudeži, ktere
že skoraj dve tisoč let dela Marija. Poglej
romarska pota Marijina, vsaj brez izjeme so
spomeniki njene čudapolne pomoči. Kdo bi
preštel podobe, pod kterimi stoji kratek, a

* zelo pomenljiv napis: »Marija je čudovito
pomagala«. Neštete so kapelice in velikanske
cerkve, ki so sezidane vse v hvaležen spomin
njene čudodelne priprošnje. Ta-le prekrasna

• cerkev marijinoceljska, ni-li sama
p o stavlj en a z ar ad i čudežev, ki so
se tukaj godili? O da bi mogle govoriti.

71

ve stene, da bi mogel govoriti, ti milostipolni
oltar, posebno pa ti, č u d a d e 1 n a p o-
doba, ki tukaj kraljuješ že nad 700
let, koliko čudežev bi nam mogli
povedati, ki so se pred vami vpričo
vas zgodili v blagor, časni in večni, Mari¬
jinih častilcev, a ob enem tudi v slavo in
neizmerno češčenje Marije device, s kterim
jo Bog poveličuje. Svet nam priča, kako jo
ljubi in časti vedno Bog sam, ker ji toliko
moč in oblast daje!

Taka bo ostala na veke. Svojemu izvolje¬
nemu preroku sv. Janeza je Gospod dal gle¬
dati njeno neminljivo, brezmejno lepo in dušno
velečastvo. Kako jo on opiše? »Znamenje
veliko, — tako pravi — se je videlo
na nebu: žena oblečena s solncem
in mesec pod njenimi nogami in
na glavi njeni venec dvanajsterih
zvezd«. 13  Da, ko bo minilo in otemnelo
naše solnce, svetilo bo na obnebju drugo še
krasnejše solnce: Marija! Njen svit bo raz¬
svetljeval vekov veke kot večno znamenje
ljubezni, s ktero vse veke Bog svojo Mater
ljubi.

72

Večno resnične ostanejo besede, da ji je
veliko storil On. ki je mogočen! . . .

n.

Kar je pa Bogu ljubo in sveto, mora biti
tudi vsemu človeštvu ljubo in sveto. Kar
Bog ljubi, kdo tega ljubil ne bo?

Med vsemi verami je naša krščansko-
katoliška vera edino prava, edino resnična;
ona nas nezmotljivo uči ne samo, kaj je
Bog, temveč tudi, kajBoghoče? In veste,
kaj Bog hoče? Da bi ga posnemali, da bi
storili po svojih najboljših močeh vse, kar
je on storil; to hoče od nas. »Vzgled sem
vam dal, da, kakor sem jaz storil,
tudi vi storite« 16 , rekel je Sin božji. »On
nam je zapustil vzgled, da hodimo
po njegovih stopinjah«!' 7

Kdo toraj ne bo Marije ljubil, ko vendar
vsi nedvomljivo vemo, da jo je Bog neskončno
ljubil in jo še ljubi in jo bode ljubil na veke.

Marijo ljubiti je božja volja, s
svojim vzgledom nam joje razodel.

Ko je Kristus na križu visel, v onem
preresnem trenutku, v zadnjih zdihljajih svo-

73

jega življenja, ni pozabil človeštva opozoriti,
naj Mater svojo ljubi! Vsaj je rekel sv. Janezu,
kazaje na Mater: »Sin. glej tvoja Mati«! 18
Vedi toraj, da jo moraš ljubiti. Ne pozabi
nje ljubiti! je opominjal ves svet.

Je-li tedaj čudež, da Marijo, lahko rečemo,
ves človeški rod časti. Celo neverniki jo
častijo. Mohamed piše o njej poln svetega
spoštovanja: »O Marija, Bog te je povzdignil,
posvetil in poveličal pred vsemi ženami«! 19
Mnogi krivoverci ji pojejo čast in hvalo.

Kako nje ne bi potem mi, kristijani,
■častili, poveličevali in — česar drugi ne sto¬
rijo— kako ne bi nje brezmejno lju¬
bili? »Glej, odslej me bodo poveličevali vsi
rodovi«! tako si prerokovala ti sama, o Marija.
Tvoje besede veljajo celi zemlji, toda v prvi
vrsti »izvoljenemu rodu, kraljevemu
duhovništvu, svetemu ljudstvu« 20 ,
krščanskemu ljudstvu!

Krščanstvo se pa tudi lahko ponaša, da
je bilo v goreči ljubezni do Marije device
vedno vstrajno, nevpogljivo, edino! Zgodovina
sv. katoliške cerkve je ob enem zgodovina
Marijine ljubezni, Marijinega češčenja. Ni

74

dobe, v kteri za njo ne bi bila plamtela srca
vnetih otrok.

Že apostoli in prvi kristijani so se okrog
nje zbirali v zvesti ljubezni. Pri vsakem važ¬
nejšem dogodku bila je ona kot tolažnica in
pomočnica med njimi. Nje ne omenjajo več¬
krat samo evangelisti, temveč hoteli so ji še
na drugi način posebno čast skazati. Sveti
Lukež, izvrsten slikar, je naslikal več lepih
Marijinih podob; kristjani so jih hranili v
svojih zbirališčih ter zaupljivo in z nepopisno
ljubeznijo gledali na nebeško Devico. Kamor¬
koli so take Lukeževe slike prišle, povsod je
takoj nastala sloveča božja pot; eno izmed
njih sem jaz sam videl v Rimu, v cerkvi
Sta. Maria Maggiore; na njej se pozna, da
jo je slikar bolj z ljubeznijo, kakor pa z
barvami slikal.

Kristjani prvih časov se na zemlji niso
smeli zbirati; kopali so toraj globoko pod
zemljo celice za službo božjo in grobove za
svoje mučenike. Sem ter tje so jih okrasili
s skromnimi slikami; najstarejša med njimi
je zopet Marijina. Priča nam jasno dovolj,
da je bila Marija predmet posebne ljubezni.

75

Silno povzdignilo se je Marijino češčenje,
ki je eno in isto z ljubeznijo do Marije, ob
času cerkvenih učenikov. O kako
goreče so jo častili, kako čudovito so jo lju¬
bili? Imenujejo jo »nad vse sveto, nad
vse slavno, nad vse češčeno«. Sveti
Bazilij pravi, »da ona prekosi vse mučenike
po svoji krasoti, kakor solnce vse zvezde«.
Njej na čast so zlagali prekrasne pesni in
ganljive molitve; v njeno slavo so s plame-
nitim srcem tisoč- in tisočkrat govorili. Ko
je nesrečni krivoverec Nestorij se bil pre-
drznil, kratiti njeno božjo čast, dvignili so se
enoglasno cerkveni učeniki na efežanskem
zboru ter z brezmejnim navdušenjem vrnili
Mariji dolžno čast. V imenu vseh navzočih
jo je tako neprimerno lepo pozdravil odličen
njen častilec, sv. Ciril aleksandrijski,
rekoč: »Pozdravljena nam bodi Marija, mati
božja, ti častitljiv zaklad celega sveta; ti luč,
ki nikdar ne vgasne, ti venec devištva, ti
žeslo prave modrosti, ti skrivnostno svetišče,
ti mati in devica! Bodi pozdravljena, ti, ki
si v svojem naročju nosila Njega, ki je ne¬
skončen, ti, po kteri nam je prišlo odrešenje

76

sv. križa, po kteri se veselijo nebesa; angelji
in nadangelji se tebe radujejo, peklenski du¬
hovi pa bežijo, Lucifer pade iz neba; človek,
ki je pal, se zopet vzdigne do neba; Ti, po
kteri je sv. resnica vzrastla na razvalinah
paganskih zmot! Kaj bi še več rekel? Ali
more človek dovolj dostojno to neprimerljivo
devico poveličevati? Ona je mati in devica
— o čudež, ki me z neprimernim strmenjem
obda«.' 21

Kako duhovito jo pozdravi veliki škof
Gregor niko medijski: »0 biser, pravi,
Marija, o biser, ki vsako vrednost prekosi!
O lepota vseh lepot! O božja porodnica, ki
presežeš vse krasote. Ti si po svojem čuda-
polnem rojstvu nam zopet pridobila izgub¬
ljeno plemstvo; ti si nam povrnila sijaj prvotne
lepote. Po tebi se zopet povrne pregnani
človeški rod v svojo preljubo domovino; po
tebi smo dobili zopet presrečni raj; ti si
upognila povzdignjen Kerubov meč; ti si nam
vrata življenja odprla, ti si vse izpolnila, kar
so preroki obljubo vali«. 22

Vsa krščanska ljudstva so jo že od nekdaj
častila. Knezi in kralji, papeži in cesarji so

77

ji zidali velikanske cerkve, dragocene kapele.
Cela mesta in dežele in obširne države so
se k njej zatekale v znamenju neizmerne
ljubezni. Prestolno mesto Carigrad so s
sijajnimi svečanostmi njej na čast posvetili:
cesarica Pulkerija je zidala njeno dražestno
cerkev v Blakernah; cesar Justinijan in Narzes
sta njej pripisovala svoje zmage; cesarHeraklij
je njene podobe pribil na svoje ladije; Kon¬
stantin IV. jo je počastil na svojih zastavah
kot vodnico in pomočnico vseh kristjanov.
Mariji je bilo v brezpogojni ljubezni vdano
vso grško in rimsko cesarstvo. A ne samo v
sili, eden trenutek, ne, temveč sto- in stoletja!

Nenadoma se je zopet povzdignilo Marijino
češčenje, združeno neločljivo z ganljivo lju¬
beznijo v srednjem veku ob času križarskih
vojsk. Narodi so si jo izvolili za svojo zaščit-
nico; njej na čast so sezidali neštevilne
samostane, cerkve, bolnišnice, šole in druge
dobrodelne zavode. Takrat so nastale naj¬
lepše Marijine pesni, ki nas do solz ganijo.
Kdo je ne pozna, one divne rožice v bujnem,
dišečem vrtu Marijinih pesni: Ave maris
stella ?

78

Zdrava morska zvezda,
Božja mati sveta,
Ino zmiraj deva,
Blaga rajska vrata!

Mater nam se skazi,
Prošnje naj usliši,
Ki za nas včlovečen

Tvoj je hotel biti!

Enako lepa je ona:

O deva ti prešla vij ena,

Nad zvezdice postavljena,

Glej, Njega, ki je Stvarnik tvoj,
Zavijaš detice v povoj.

O vrata kralja blagega,
Dvorana solnca svitlega,
Življenje dala deva vsim, —
Zapojmo z glasom radostnim!

In zopet:

Devic mogočna varhinja,
Božanstva mati, čista vsa!

Ti vhod v nebeške slave dom

Naš up, ponos nebeščanom!

Milodoneče pesni so se razlegale čez hrib
in dol, pevci so romali od mesta do mesta,
od vasi do vasi, povsod so z neizmernim
navdušenjem Marijine pesni prepevali. Marijina

79

slava je odmevala od morja do morja. Lju¬
bezen do nebeške Matere bila je zlata zvezda,
koje čarobna luč ni vgasnila nikdar!

Bogati knezi so zapustili svoje svitle gra¬
dove, da bi stopili v kako Marijino družbo;
kraljevi sinovi in potomci iz najodličnejših
rodovin so ustanovili cerkvene redove v
Marijino čast. Marija bila je moč, v kteri so
se dovršila tisočera plemenita dejanja.

Veliki učenjak, Aleksander haleški,
je bil prej že nadepoln odvetnik; a napravil
je bil že v otročjih letih obljubo, da bo vse
uslišal, karkoli ga bo kdo prosil v imenu
Marijinem; frančiškani to zvejo, poprosijo
ga, naj stopi v njihov red; odmah postane
Aleksander ponižen, pobožen in čist fran¬
čiškan. Vse je žrtvoval v imenu Marijinem.
Takih primer je tisočero.

Marijino ime je zadostovalo, da so srca
vsplamtela, da so se dvignile roke, da se je
svet odločil za vsako podjetje.

Že v starodavnih časih so Mariji v pro¬
slavo posvetili vsako soboto, pozneje cel cve¬
toči mesec majnik in ni še dolgo, bil je njeni
časti odbran bogati mesec vinotok . . .

80

Kdo bi preštel prelepe molitve, ki se
molijo Mariji na čast? Kdo bi pesni zbral,
ki so bile zložene v njeno slavo? Koliko
milijonov rožnih vencev se je že zmolilo,
koliko milijonov vencev splelo v čast Marijino?

Nebo, ti nimaš toliko zvezd, morje, ti
nimaš toliko peska, travniki, polja in vrtovi,
vi nimate toliko cvetlic in trav, kakor je vnetih
src, ki so gorela in še gorijo za Marijo, kakor
je pobožnih rok, ki so se dvignile in skle¬
nile v Marijini ljubezni!

Da bi se Marijina čast širila in globljeje
vkoreninila, vstanovila je sv. cerkev božja
pota. Kdo bi mogel vsa pregledati? Preveč
jih je, predaleč so od nas mnogotera. Nepo¬
pisno je, kako so vneti Marijini otroci vele-
častno cerkve svoje Matere okrasili. Prvo
zlato, ktero so španjski mornarji pripeljali v
Evropo, podarili so največi cerkvi Marijini v
Rimu, kjer se še dandanes blesti. Kar je
najlepšega, najdražjega, to se mora Mariji
darovati.

Ko so našli nove dežele, nove dele sveta,
šlo je tudi tjekaj s prvimi naseljenci Marijino
češčenje. Tudi tam so ji postavili ponižne

81

podobe, sčasoma pa se je razvilo češčenje
Marijino, kakoršno je pri nas. Uresničijo se
po vesoljnem svetu besede, ktere je zapel
ves vnet Marijin častilec, laški romanopisec
Aleksander Manzoni, ko poje:

Slava Tebi, o devic Devica,

Ti si narodom mogočna pomočnica,
Tebe celi svet proslavlja,
Ljudstvo vsako Te pozdravlja!

Ljubezen do Marije je vseobčna. Ni kraja
pod solncem, kjer je ne bi poznali.

Preljubi slovenski romarji! Le ozrimo se
v duhu v svojo krasno domovino. Ne po¬
zdravljajo nas od povsod znamenja Marijine
ljubezni? Kje je ktera cesta, ob kteri ne bi
stalo pri nas po več Marijinih kapelic? Kje
je hiša, bodi si revna, bodi si bogata, da ne
bi imela na steni svetih Marijinih podob?
Kje najdeš pošteno slovensko dekle, kje po¬
štenega mladeniča, ki ne ve peli Marijinih
pesni? V kteri družini ne molijo vsaki dan
skupno Marijinih molitev?

Ah, nikjer se moje oko ne solzi tako ljubko
v rajskem veselju, kakor na Slovenskem, če
pomislim, kako vdan je narod Mariji! Skoraj

6

82

na vsaki gori blesti se bela cerkvica, kojih
večina je Mariji posvečena. Dravsko dolino
čuva Marija na sv. Višarjih, Marija
Milosti v Mariboru in na Ptujski
gori; ob Savi kraljuje Marija pomagaj
in Marija dobovska, ob Sotli te pozdravi
Marijina cerkev na sv. Gorah, ob
morju se v valovih leskeče Marija na
T r s a t u.

Naša zemlja je Mariji posvečena; Marijine
cerkve so nepremagljive trdnjave v naši domo¬
vini, —■ zato pa tudi ne bo nikdar propala!

Marijino češčenje je vpleteno v naše za¬
sebno in javno življenje. Ko se otrok po¬
slavlja od doma, priporočijo ga stariši v
Marijino varstvo; ko mlad vojak solzen od¬
haja v tuje kraje, poda mu mila mati Mari¬
jino svetinjo v spomin; ko deviška nevesta
stopi v resni zakonski stan, poklekne pred
Marijino podobo, ter se tam nebeški Materi
priporoči; mati in oče jočeta pred Marijo v
grenki sili, za srečo se zopet njej zahvalujeta.

Pastirček na planini poje Mariji; dekleta
na polju, v vinogradu, na travnikih prepevajo
Mariji; k Mariji prepevajo v veselju in žalosti.

83

Marijina ljubezen veje na vseh krajih,
njo najdeš povsod!

Ob zlati zori zapoje zvon, zakaj ? Marijo
pozdravlja. O poldne zopet njej v slavo doni;
zvečer od Matere slovo jemlje ter se ji lju¬
beznivo priporoča v milostno pomoč.

Mariji je posvečen ves čas; dan se ž njo
začne, ž njo tudi konča.

Z Marijo se podamo v valovito življenje;
z Marijo potujemo in ko slednjič mrliču roke
sklenejo, ovijejo okoli njih rožni venec, zna¬
menje Marijine molitve, Marijine ljubezni. Z
Marijo želi vsakteri v neskončno večnost.
Brez nje se ne sme nikamur.

Marija je začetek našega življenja, Marija
je njegov sklep; Marija je pobožnemu kristjanu
prehod v blaženi raj!

Romarji! Tako ljubi človeštvo, vse krščan¬
stvo svojo nebeško Mater. Nikar ne bodemo
zadnji med njenimi zvestimi otroci! Ljubimo
jo iz celega srca, častimo jo iz globočin svojih
src, z vsem ognjem svoje duše!

Bog nas k temu opominja, vesoljno
krščanstvo nas s svojim vzgledom
uči Marijine ljubezni,

6*

84

Razveselujmo toraj njeno brezmadežno
srce z vdanim češčenjem.

Marijo ljubiti bodi naša čast, naš ponos,
naša radost! Naj ne mine dan, na kterem
ne bi ponovili in vnemali čulil naše srčne
ljubezni do nje.

Bodimo taki, kakoršen je bil francoski
stotnik Beranger, o kterem nam zgodo¬
vina pripoveduje. Bilo je 1. 1855., v krvavi
rusko-francoski vojski. Mimo francoskih šo¬
torov hodil je pozno po noči, gledat, da se
ne bi kaka nesreča pripetila, vojaški kapelan.
Pri nekem šotoru sliši hudo vpitje. Postoji.
kaj bi to bilo? »Vstani, tovariš! Stoj hrabro!«
govori nekdo v šotoru. Iz radovednosti stopi
v šotor. A kako se začudi, ko v malem
šotoru ne najde nikogar drugega, kakor stot¬
nika Berangerja samega. »Gospod, kaj pa
tako glasno kličete? Komu pa zapovedujete
tako ojstro?« »Velečastni gospod kapelan! —
odgovori stotnik, — veste, jaz zapovedujem
samemu sebi. V moji mladosti so me pre¬
draga mati naučili Marijo častiti. Rekli so
mi, da moram iz čiste ljubezni do nebeške
Device vsaki dan opraviti kako pobožno

85

molitev. Jaz sem to materno povelje vedno
zvesto spolnjeval; ostal sem do sedaj mož-
beseda. Toda danes — oh! saj ste videli in
slišali! Celi dan bil sem v groznem boju,
krogle so žvenčale, meči so bliskali, da je
bilo strah. Še le kasno zvečer prišel sem k
počitku. Vsled silnega truda sem zaspal, a
ravno sedaj sem se prebudil ter se ob enem
spomnil, da še danes Mariji dolžne molitve
nisem opravil. Spanec me premaguje, zato
je treba krepkega povelja. Stoj hrabro!
je treba zaupiti, kakor v vojski. Vele-
častni gospod, dobro, da ste tukaj; sedaj
bova oba skupno Marijo počastila ter ska-
zala predobro! ]jivi Materi v nebesih svojo
iskreno ljubezen!« . . . 23

Blagor vzglednemu stotniku! Kako je pač
Marijo ljubil? Vstani tovariš! Stoj hrabro!
Te pomenljive besede veljajo nam vsem. Stoj
hrabro v Marijini ljubezni!

Neskončno milost vživamo danes, preljubi!
v tej slavni romarski cerkvi marijinoceljski.
Gledamo v obraz svoje Matere, gledamo čudo¬
vito njeno podobo; klečimo pred prestolom

86

svoje mogočne kraljice, pred kterim so se že
delile neštevilne milosti.

Romarji in romarice! Ne pozabimo na
tem svetem kraju, v teh slovesnih trenutkih
storiti obljube, da bomo celo svoje življenje
ljubili Marijo iz vsega svojega srca!

Stoj hrabro v Marijini ljubezni, ti pobožni
mladenič, ti čednostna deklica!

Stojte hrabro v Marijini ljubezni vi možje
in ve žene!

Stojte hrabro v Marijini ljubezni očetje
in matere ter dajajte s tem lep in vzvišen
vzgled svojim otrokom!

Stojte hrabro vsi v Marijini ljubezni ter
učite svoje domačine ljubiti Marijo!

Stojte hrabro v Marijini ljubezni v času
in večnosti!

To našo vdano obljubo, sprejmi, o Marija!
Cuj našo prisego, da Ti bomo vselej in
povsod zvesti v otroški ljubezni! Od nje nas
nikdo ne bo ločil.

K sklepu se Ti pa, o Mati, ponižno pri¬
poročimo. Vsliši naše prošnje, ozri se na naše
goreče želje!

87

Blagruj in varuj nas vse, ki smo tu pred
Teboj zbrani 1 Blagoslovi vse naše sorodnike,
prijatelje in vse, ki so se nam v molitvo
priporočili!

Prosi za naše rajne brate in sestre v
Kristusu!

Prosi za vso našo drago domovino; ah!
varuj jo vsake nesreče, časne in večne!

Bodi milostna naši lavantinski škofiji.
Blagoslovi in podpiraj z mogočno svojo pri¬
prošnjo premilostljivega našega knezo-škofa
Mihaela!

Glej na vročo ljubezen naših src; za Tebe
bijejo in gorijo, po Tebi hrepenijo, o Marija!

Tvoji smo, Tvoji ostanemo sedaj in
vekomaj!

Amen.

II.

Marija — naša pomočnica!

(Pridiga v Marijinem Celju dne 12. avgusta 1894.)

Qui me invenerit, inveniet vitam
et hauriet salutem a Domino.

Kdor mene najde, najde življenje,
in sprejme blagor od Gospoda.

Prov. 8, 35.

R^^Sleliki cerkveni učenik, sv. Hi j er oni m,
BvO nam popisuje, kako žalostno in tužno
so živeli nekdaj Izraelci v sužnosti
onkraj reke Evfrata, kamor so jih bili gnali
zmagonosni Rimljani po razdjanju glavnega
mesta Jeruzalema. Rimski cesar njim je bil
prepovedal, ganiti se iz pustega kraja, ki njim
je bil za bivališče odločen. Samo na raz¬
valine jeruzalemske so smeli enkrat v letu

89

potovati, a tudi tam njim je. bilo dovoljeno,
le nekaj ur se zadrževati. Kadar so prišli v
dolgih procesijah iz Babilonije, tavali so po
razvalinah nekdanjih palač zlatega Jeruzalema;
posebno na mestu, kjer je stal prekrasni
tempelj, so prepevali žalostne pesni preroka
Jeremija. »Kako je zapuščeno mesto, ki je
bilo nekdaj z ljudstvom prenapolnjeno? Vdova
je postala gospodarica med narodi; strašno
se joče po noči, in solze so na njenem licu;
nikogar ni, da bi jo tolažil, vsi njeni prijatelji
jo zaničujejo, postali so njeni sovražniki!« 1
Tako in enako so se glasili ihteči spevi. A
še teh niso smeli dolgo peti; kajti vojaki so
jih začeli takoj po določenem času preganjati
in tirati iz razvalin. »Proč, nazaj v sužnost!«
»Vaše ure so minile! Naprej!« so vpili vojaki!
Izraelci pa so prosili in rotili vojake: »Ah,
pustite nas, da še nekaj trenutkov jokamo
na razvalinah jeruzalemskih!« »Nič — le
naprej!« so njim odgovarjali kruti vojaki.
Izraelci so jih podkupili, dali so ves denar,
kar so ga imeli, da bi le še dalje jokati smeli
na razrušenem kamenju nekdanjega tempelja.
Ko že niso drugega ničesar imeli, da bi si

90

odkupili nekaj trenutkov, odrezale so si žene
svoje dolge lepe lase, ki so bile njihova čast,
ter so jih dale vojakom, da so potem iz njih
dragocene biče pleli. Ko pa ničesar več niso
imeli — so morali oditi v grenko sužnost,
ubogi Izraelci. Z vpitjem so zapuščali kraj
svoje nekdanje moči in slave. Seboj vzeli so
le žalosten spomin in potrto srce.

Tako sv. Hijeronim.

Nekako podobni izraelskemu ljudstvu smo
tudi mi, preljubi romarji marijinoceljski! Vsi
živimo v pregnanstvu, v solzni dolini, v
sužnosti zemeljskih spon ter čakamo večnega
odrešenja. Vsi iščemo tolažbe, da bi osladili
grenko čašo sedanjega trpljenja. Ker doma,
tega ne dosežemo, prihiteli smo daleč, čez
gore in doline, da bi tukaj na svetem kraju
našli zdravila ranjenemu srcu, da bi tu po¬
tožili svoje križe in težave.

A v drugem oziru je vendar med nami
in med Izraelci velikansk razloček. Oni so
ihteli in plakati, a njihovo gorje je bilo vedno
večje, žalost vedno hujša, trpljenje vedno brit-
keje; mi pa smo prišli na kraj naših želj in
našega hrepenenja: smo sicer tudi globoko

91

ginjeni, a solze naše so solze veselja. Pri
Izraelcih ni sledu o upanju, o boljši bodoč¬
nosti, vsi gledajo pred seboj samo neminljivo
pogubo in prekletstvo, nam se pa tukaj žari
zlata zora lepše prihodnosti; pred
seboj imamo veselje, »kakoršnega še oko ni
videlo, uho ne slišalo, nobeno srce še ne
občutilo«.

Kolik razloček toraj med nami in med
Izraelci!

Kadar so Izraelci prišli v Jeruzalem na
razvaline, takrat so še le prav spoznali svoje
ubožtvo, takrat so jih skelele pesnikove be-
sede *

»Najhujša vseh je bolečin

V nesreči srečnih dni spomin!«

Mi gledamo nasprotno, iz bolečin v bo¬
doče veselje brez vsega trpljenja, iz nesreče
v rajskolepe dneve, ki nas čakajo. Saj je
tista, pred ktero tu klečimo, naša »zgodnja
danica«, naša »vrata nebeška«, saj jo
zaupljivo pozdravljamo: »Upanje naše,
bodi češčena!«

Mi nismo prišli, kot sužnji, ne! prišli smo
kot otroci v hišo svoje predrage matere.

92

Mnogoteri izmed nas so bili že lansko leto
tukaj, a celo preteklo leto so hrepeneli, zopet
dospeti na blaženi kraj, v Marijino Celje;
drugi med vami so pa že celo življenje pri¬
čakovali zaželjenega trenutka, videti čudodelno
podobo nebeške kraljice, poklekniti na sveti
kraj, kjer je bilo že toliko solz obrisanih, že
toliko prošenj uslišanih, že toliko src poto¬
laženih !

Da, prišli smo kot otroci, k svoji materi,
to je za nas najslajše zagotovilo. Te besede
povejo vse, njihovo sladkost čutimo mogočno
v svojih srcih.

Neobčutljiv bi moral biti otrok, kterega
ne bi ganil prihod k svoji materi. Kje je
lepše, kakor pa pri ljubi materi? Kje smo
uživali najčistejše veselje? Kje so nam bile
najsrčnejše ure? Ali ne v naročju predrage
matere? Ali ne takrat, ko smo pod njenim
varstvom mirno in zaupljivo gledali v svet,
dobro vedoč, da za nas nevarnosti ni, ker
jih krepostna materna roka od nas odvrača?
Takrat nam je bila zemlja še raj; zlega nismo
poznali; bližina mile matere pregnala je vso
hudobo, vso grenkobo?

93

Ni bilo tako? Spomnite se samo ne¬
dolžnih otroških let, in vsi mi boste pritrdili.

Otrok z materjo združen je otrok sredi
cvetočega vrta; otrok poleg svoje skrbne
matere, zdi se mi srečneji, kakor
kralj na zlatem prestolu!...

Romar — zamisli se v te besede! Vedi,
da sedaj stojiš poleg svoje čudodelne matere!

Romar, ki pride na Marijin božji pot,
gleda pred seboj nebeško Devico; njena po¬
stava stoji tako živo pred njim, da ji zre v
ljubeznivi obraz in občuduje na njem materno
milobo . . .

Kteri čut pa napolnuje naše srce, ko
stojimo pred materjo? Je-li ljubezen? Gotovo.
Je-li otroška vdanost? Brez dvoma. Je-li hva¬
ležnost? Je-li upanje? Da, vse to občutimo.

Ako je pa otrok v velikih nevarnostih
ter ga besneči viharji krog in krog obdajejo,
kaj pa potem posebno občuti?

Potem, — mislim — ni noben občutek
tako močen, kakor trdno prepričanje in ne-
omahljiva zavest, da so nam mati pomočnica,
ki nas varujejo vsega hudega, branijo vsega
zla, odvračajo od nas vse preteče napade!

94

To prepričanje imejte tudi vi v sebi,
Marijini romarji! Pomislite, da je Marija
naša mati in s tem naša mogočna
pomočnica!

Res, — tako je, kakor smo med potom
peli:

O Devica, pomočnica

Bila si in boš nam Ti! . . .

Pri slabostih in britkostih

Rada nam pomagaš Ti;

Pri skušnjavah in težavah
Pomočnica vedno si! . . .

Moj današnji govor naj bo, kolikor mo¬
goče, jasna razlaga te misli, ki je za nas
tako tolažljiva!

Marija, naša pomočnica! naj bo
premišljevanje letošnjega božjega pota v Mari¬
jino Celje!

V vaših srcih naj pomnožijo moje ponižne
besede trdno upanje do Marije pomočnice,
Tebe pa, o nebeška mati, naj nam naklonijo
in ganejo, da nam boš sedaj in vekomaj res
pomočnica!

*

* *

95

Znano je, da ni bolj pogumne ptice, kakor
je postojna, kadar brani svoje mladiče. Ako
se njih kdo le dotakne, plane z vso močjo
na-nj in rajši da sebe umoriti, kakor, da bi
kdo njenim mladičem najmanjšo škodo pri¬
zadel.

In kako čudovito pogumna je levinja, ki
brani svoj zarod! Življenje rada žrtvuje, da
le njega brez nevarnosti ohrani.

Tako je povsod. Mati pač brani s skrajno
nevarnostjo svojega življenja vse one, kterim
je dala življenje. T o j e n a r a v n a postava,
razodeta pri vseh stvareh, pri brezumnih
istotako, kakor pri človeški materi. Mati za¬
stavi vse, življenje in blago, zdravje in zadnjo
kapljico krvi za svojega otroka.

Tako veleva naravna, vzvišena ■— in zato
častitljiva — postava; to je vsaki materi
prirojeno, to je njena prva dolžnost.

Mi pa poznamo mater, ki vse, kar je
lepo in blago in plemenito, v najpopolnejši
meri spolnuje. Ob sebi je umevno, da so ji
tudi materne dolžnosti svete, pred vsemi ona
prva materna dolžnost: da svoje otroke brani,
da je njim pomočnica!

96

O poznamo jo dobro; Marija je tista naša
mati! Njen Božji sin Jezus Kristus nam jo
je sam kot mater priporočil. V zadnjem
trenutku svojega življenja, na sv. križu, je
sv. Janezu rekel: »Glej, tvoja mati«, ter
je ozrl se na Marijo. Sv. Alfons Liguori te
besede lepo razloži ter pravi: »Ne k Janezu,
temveč k učencu svojemu je Jezus go¬
voril besede: Sin, glej tvoja mati, kakor tudi
sv. pismo pravi: Potem je rekel svojemu
učencu . .. Zakaj pravi tako sv. pismo ?
Zato, da bi nas podučilo, da je Izveličar s
temi besedami Marijo za mater podelil vsem
onim, kteri so učenci njegovi. A vsi smo
kot kristjani učenci Gospodovi,
toraj tudi vsi otroci Marijini!« 2

Ker je pa Marija naša mati, nas tudi
neizmerno ljubi, ljubi nad vse pojme. Sveti
Bernard pravi: »Ako bi hotel združiti vso
ljubezen, ktero imajo matere do svojih otrok,
ktero imajo možje do svojih žen, ktero imajo
angelji in svetniki do svojih vnetih častilcev,
— vsa tolika ljubezen vendar ne doseže
stopinje neizrekljive ljubezni, ktero ima Marija
do svojih otrok.« 3

97

Prvo znamenje ljubezni je, kakor smo
videli, vsestransko pomoči vsem tistim, kteri
so pomoči res potrebni. Pomagati ubogim,
tolažiti žalostne, okrepčati potrte, to je prva
dolžnost odkritosrčne ljubezni, posebno pa
materne ljubezni.

Da smo mi take pomoči potrebni, kdo
bi to tajil? Ali nismo pred nekterimi tre¬
nutki še le peli k Mariji:

Marija k tebi vboge reve
Mi zapuščeni vpijemo,
Objokani otroci Eve
V dolini solz vzdihujemo!

Tako, o Marija, je k tebi sedaj klicalo
poldrugi tisoč pobožnih romarjev iz premilih
slovenskih krkjev. Tako, o Marija, ti kličejo
vsi zemljani, tako vzdihuje ves svet. »Naše
besede so polne bolečin« 4 , »spre¬
minjamo obraz, ker nas bolečine
tarejo« 5 , moramo vsi reči s potrpežljivim
Jobom.

A kje bi v trpljenji iskali pomoči? Kje
najdemo tolažbo?

Nevarnost preti nam dvojna; prva se
obrača proti našemu telesnemu, druga proti

7

98

dušnemu življenju. Našo telo je vedno v
trpljenju, nadlogah in smrtnih nevarnostih.
Kar je Bog Adamu zagrozil, se le prehudo
spolnuje. »V potu trpljenja boš jel svoj kruh« 6 .
»Vsi, kteri smo v tem šotoru (v tem telesu)
ječimo polni trpljenja« \

Vse, kar zadeva naše telesno življenje,
se trese pred pogubljenjem. Naša polja, naše
gorice, naši vrtovi so vedno v nevarnosti.
Kako trepečemo, ko se prikažejo črni oblaki
na nebu! Kako vpitje nastane, ko začne
strahovito toča rožljati in klestiti, da je groza.
V nekterih trenutkih je vse pokončano. In
nastane potres, kako prestraši in zbega vse
ljudstvo! Vse moči na zemlji in nad zemljo
in pod zemljo, zdi se, so se proti človeku
zarotile.

Ni-li torej potreba, da ima človek pomoč
in obrambo; ako ga pa že nesreča zadene,
da ima vsaj tolažbo?

Ali — še veliko hujše sovražnike ima
naša duša. Zalezuje jo pogubljiv svet s svo¬
jimi skušnjavami in spletkami. Kamor koli
se ozreš, nič druzega skoraj ne zagledaš,

99

kakor povsod nečimurnost, pohujšanje, hudo¬
bijo. Pravo je zadel modri Alban Stolz, ko
reče: »V raju je bilo samo eno prepovedano
drevo, sedaj je takih dreves ogromen, nepre¬
gleden gozd«. Celi svet ni druzega, kakor
velika zanjka za nedolžne duše.

A nič manjši ni sovražnik, kterega nosimo
proti svoji lastni duši v telesu samem; to je
naše grešno poželenje. Narava naša je k
slabemu nagnjena, »kajti meso želi proti duhu,
a duh proti mesu, vpirata se drug proti dru¬
gemu, tako da ne delate, kar hočete« 8 . Proti
naši lastni volji nastanejo v nas strasti, napuh,
jeza, sovražtvo, nevošljivost, nečistost, po-
željivost, vse smrtonosne pušice, obrnjene
proti našim dušam.

Naš najhujši sovražnik pa je hudi duh.
Zato nas sv.. Pavel opominja: »Ogrnite se z
orožjem božjim, da bodete mogli stati zoper
zvijače hudičeve!« 9  Ravno tako sv. Peter,
rekoč: »Bratje, bodite trezni, čujte, ker na¬
sprotnik vaš, hudič, kakor rjuveč lev hodi
okrog, ter išče, koga bi pogoltnil« 10 . Hudi
duh nas neprestano zalezuje, da bi nam
škodoval, časno in večno.

7*

100

Res težavno, muk in trpljenja polno je
življenje človekovo na zemlji. Z jokom za¬
gledamo luč sveta, v solzah se tudi zadnjič
vtrne oko. Od zibele do groba je samo boj
proti sovražnim silam, ki nas od vseh strani
napadajo. Silno težavna je ta »vojaška služba
človekova na zemlji« 11 . »Vsi dnevi človeški
so polni bolečin in zlega, niti po noči ne
moremo počivati« 12 .

Ni torej potrebno, da si poiščemo pomoči?!
Obupati bi morali, ako nje ne bi od nikoder
imeli.

Vendar, ljubi Bog nam je bolj milostljiv,
kakor si zaslužimo. On nam hudo z dobrim
povračuje. V naših nadlogah nam je dal
pomočnico, ki se za nas bori in poteguje z
ljubeznijo najmilejše, naj dobrotljivejše matere.

Ta pomočnica nam je res prava mati,
nebeška mati Marija!

Je-li mogoče, da bi nas taka mati za¬
pustila! Ali nisem prej povedal, kaj storijo
matere za svoje otroke? Nas-li more taka
mati zapustiti brez pomoči?

Kakor je nekdaj sovražniku človeškega
rodu strla glavo, tako premore še sedaj vse

101

naše sovražnike. Ona je varhinja svojih otrok,
ona je zvezda odrešenica na tužnem obnebju
zemeljskega življenja. Ona je tista mogočna
zmagovalka, o kteri vpraša sv. pismo, ko veli:
»Kdo je tista, ki nastopi, kakor dobro ured-
jena vrsta šotorov?« 13

Marija je upanje naše, kteremu vselej
pomoč tudi sledi. Pod vsako Marijino podobo
bi lahko zapisali besede velikega Marijinega
častilca, s kterimi je k njej angeljsko pobožno
molil: »Spomni se, o premila Devica, da
še ni bilo nikdar slišati, da bi bil
kdo zapuščen, ki je pod tvoje varstvo
pribežal in tvoji priprošnji se pri¬
por o če val!«

Da so te besede popolnoma resnične, to
vemo mi vsi, to vedo vsi kristjani, to ve
cerkvena in posvetna zgodovina. Kakor je
po prvi ženi prišla smrt na svet, tako mora
priti po drugi veliki ženi, Mariji, življenje;
kar je Eva pogubila, morala je Marija rešiti«,
pravi Inocencij III. 14  Ona je polna prave,
odkritosrčne ljubezni, zato pravi o njej že
sv. pismo: »Ti si polna milosti, ti si

102

polna dobrotljivosti, o ti mati lepe
ljubezni!« 15

Kolikokrat je že Marija to svojo lepo
ljubezen skazala človeškemu rodu! Do
solz ganljive in za nas vse čudno tolažljive
so dogodbe, ktere nam o Marijini pomoči
zgodovina pripoveduje.

V 16. stoletju bila je naša avstrijska domo¬
vina in ž njo cela Evropa, da. celo vesoljno
krščanstvo v grozni nevarnosti. Takrat je
namreč prodiral proti nam divji Turek. Kamor
je prišel, je vse požgal, podrl, upostošil; za
njim ni druzega ostajalo, kakor samo pogo¬
rišče, razvalina in puščava. Otroke in starčeke
je krvoločno pomoril, ter je njih glave nasajal
na dolge kole ob cestah; dekleta in mladeniče
pa je vklenjene odpeljal v sužnost, od koder
se niso nikdar več povrnili; smrt je bila za
nje ljubezniva odrešenica. Več dežel si je
z bil Turek v svoji razdivjanosti že podjarmil,
celi balkanski polutok, cela Srbija, velik del
Hrvatske in Ogerske je že zdihoval pod straho¬
vito turško vlado. Tudi pri nas na Štajerskem
je že večkrat s strahom in trepetom gospo¬
daril. A njegovo poželenje še ni bilo nasičeno.

103

Hotel je prodirati vedno bolj naprej v srce
Evrope. Turški sultani so rekli, da mora biti
Dunaj njihov; na trgu sv. Štefana na Dunaju
mora vihrati sultanova zastava; rekli so celo,
da mora postati cerkev sv. Štefana hlev za
turške konje. Ravno tako so se Rimu grozili.
Sultan se je zarotil in prisegel, da mora biti
cerkev sv. Petra, največa cerkev na svetu,
konjski hlev, in na oltarju sv. Petra morajo
stati jasli za sultanove konje. Tako so se
grozili, to svojo grožnjo so hoteli tudi uresničiti.
Nepopisen strah je vladal po vsej Evropi, jok
in stok se je razlegal od morja do morja.
Nevarnost je bila tem večja, ker krščanski
kralji in knezi niso bili edini ter so se med
seboj vedno prepirali. Samo eden vladar se
je z vso vnemo potrudil za blagor vesoljnega
krščanstva, bil je ta velezaslužen mož papež
Pij V. Z neizmernim trudom je spravil k
premirju nektere vladarje ter jih pregovoril,
da so poslali nekaj vojakov in nekaj ladij
proti Turkom. Na čelo združene vojske pa
je postavil pobožnega in hrabrega avstrijskega
vojvoda Ivana, imenovanega Don Juan
d’ A us tria. Nevarnost je bila že skrajna.

104

Turška vojska se je že pomikala po Bolgariji
proti Avstriji; a turško brodovje je že jadralo
proti Italiji, da bi prodrle turške čete do
Rima. Don Juan je šel turškemu brodovju
nasproti; a kaj bo dosegel, siromak, imel je
samo okoli 140 ladij, Turki so jih imeli pa
nad 280. Blizu mesta Lepanto na Grčkem
se obe pomorski vojski srečate; tu mora
priti do boja; a da bodo Turki zmagali, o
tem ni nihče dvomil, ker so bili mnogo sil-
nejši in številnejši.

Bilo je 6. vinotoka leta 1571. Obe vojski
stali ste si pri Lepantu nasproti. Ravno tisti
dan je vstal na vse zgodaj papež Pij V. v
Rimu; opravil je sv. mašo, potem se je pa
ločil od svojih duhovnikov z besedami:
»Danes se bo nekaj zgodilo; zato,
bratje molimo k Mariji!« Nikdo ni
vedel, kaj te besede pomenijo. Papež se je
pa zaprl v svojo sobico ter je tam celi
dan brez prenehanja molil; rožni
venec se je vrstil z lavretanskimi litanijami.
Niti jedi ni okusil, celi dan je samo molil k
Mariji. Ko se zmrači, vstane, pokliče svoje
zveste strežnike ter njim pravi: »Hvala

105

Bogu, zmagali smo! D a n e s j e o r o ž j e
kristjanov pridobilo slavno zmago
nad našim sovražnikom«. Nihče ni
vedel, kaj te besede pomenijo.

Čez pet dni pa pride v Rim poročilo, da
so 6. vinotoka krščanski mornarji preslavno
premagali turško brodovje. Skoraj vse turške
ladije bile so razbite, potopljene ali pa sredi
morja sožgane; nad 30.000 turških vojakov
je bilo umorjenih, vsa turška mornarica, vsa
turška vojska bila je vničena. Za Turke je
bila to neizmerna zguba.

Krščanska zmaga bila je velikanska. Ve¬
selje nad njo bilo je nepopisno. Po vsej Italiji
Španiji in Avstriji in Nemčiji so jeli goreti
kresovi v znamenje pomenljive zmage; za¬
hvalna pesem odmevala je od planin do
planin, gori do neba se je razlegala.

A kdo je zmagal? Don Juan? Ne, on je
sam rekel, da nikakor ne on. Ali Pij V., ki
je tako goreče celi dan 6. vinotoka brez
prenehanja molil? Tudi on ne. Zmago je
sicer sam takoj še tisti dan vedel ter jo je
odločno prerokoval, a zmagovalec vendar ni
bil on, kakor je i sam rekel.

106

Zmagala je Marija, Marija pomoč¬
nica! Neizmerno pomoč je takrat skazala
nebeška mati vsem kristjanom in vsej Evropi.
Ona je sprosila slavno zmago, zato je pa
Pij V. hitro odločil, da se mora od takrat
pridjati v lavretanskih litanijah naslov:
»Pomoč kristjanov, prosi za nas!«

Res, Marija svojih ne zapusti. Ni zgubljen,
kdor k tebi, o mati, priteče!

Zato pa, o Marija, pomoč kristjanov, prosi
za nas!

To pa ni edina krščanska zmaga z Mari¬
jino pomočjo. Zgodovina našteje jih še več.
V 17. stoletju so z nepremagljivo silo Turki
prodirali na Ogerskem, da bi vspešno do
Dunaja dospeli. Mnogokrat bile so vse kri¬
žarske vojaške čete pobite; Turkom se nikdo
več vstavljati ni upal. Toda cesar Leopold
poskusi svojo srečo še enkrat. Z malo vojsko
pošlje na Ogersko proti Turkom pogumnega
vojskovodja, Evgena, plemenitega viteza, naj¬
srečnejšega junaka avstrijskih armad. Evgen
pa ni bil le hraber vojščak, temveč tudi
pobožen kristjan in posebno vnet častilec
prečiste Device Marije. V njegovem šotoru

107

so morali vsi vojaki skupno opraviti jutranjo
in večerno molitev, in kadar je sam vtegnil,
molil je po večerih z vojaki sam sv. rožni
venec. Kadar mu je poleti dopuščal čas,
prišel je semkaj v Marijino Celje ter je tukaj
z vso pobožnostjo opravil božjo pot. Marijo
je vneto častil on sam, Marijo častiti je
veleval svojim vojščakom. Ni čudo toraj, da
je imel tak vojskovodja mnogo sreče pri
svojih podjetjih. Saj se ni bojeval sam, boje¬
vala se je ž njim in za njega Marija. V
septembru 1. 1697. trčil je ob turške druhalk
Več dni se jih je ogibal, kajti v primeri ž
njimi je imel pač premalo vojakov. Strah
in trepet je vladal med njegovimi vrstami,
kajti na zmago ni bilo upanja. Vendar, kar
se človeku neverjetno zdi, se z Marijino po¬
močjo lahko doseže. 11. septembra prime pri
mestu Zenta ob Tisi sovražnika. Vname se
grozen boj, »ne boj, mesarsko klanje«. Kri
je potokoma tekla, Turki in kristjani se bijejo
kakor levi. A slednjič se jamejo mnogo šte¬
vilnejši Turki umikati, bežijo, planejo v Tiso,
na tisoče se potopijo, na tisoče leže umor¬
jeni po polju, mrličev je na kope, celo reka

108

Tisa je vsa okrvavljena. Bil je to strašen
prizor. Za Turke grozovit poraz, nenadomest¬
ljiva zguba, za kristjane pa preslavna zmaga,
neprecenljiva pridobitev! To je najslavnejša,
najpomenljivejša zmaga v avstrijski zgodovini.

Kdo jo je pa pridobil’? Morebiti Evgen,
hraber vojskovodja? On sam je priznal, da
je pri Zenti tako slavno zmagala samo Marija,
pomoč kristjanov. Kakor je nekdaj pogumni
Samson molil k Bogu, tako je po tej zmagi
klical Evgen k Mariji: »Od tebe sem prejel
jaz nevreden služabnik ta neizmeren blagor
in zmago

Ali sedaj vidite, kako Marija svojim vdanim
častilcem pomaga?

O mati, pomagaj tudi nam, tudi mi se
moramo bojevati s krutimi sovražniki! Ne
zapusti nas toraj, o mogočna pomočnica!

Kakor je pa Marija čudovito pomagala
vsej katoliški cerkvi in celim, velikim državam,
tako je na neverjeten način tudi posamezne
svoje častilce branila in iz nesreč rešila. O
koliko takih dogodb mi je znano!

Verdunski škof Lefebre je potoval v Rim.
Med potom je videl čuden slučaj. Blizu

109

Florencije vidi pred neko gostilno, da se dva
Laha silno prepirata. Razpor je vedno hujši,
jeza vedno strastnejša. V trenutku vdari jeden
izmed njiju svojega nasprotnika, le-ta še bolj
vskipi ter skoči k bližnji mizi po strašen nož;
ž njim plane na svojega ubogega sovražnika,
ki beži, beži, kolikor more, da bi rešil svoje
življenje. Ojster nož se mu že za hrbtom
blišči, strašna smrt ga že čaka. V tej nepo¬
pisni nevarnosti mu pride rešilna, misel. Ravno
tam ob cesti je lepa Marijina kapelica. Kakor
bi trenil, plane v njo, poklekne pred Marijo,
dvigne roke in reče svojemu nasprotniku, ki
že vihti nož nad njim: »Glej, to je mati,
tvoja in moja; ali se upaš mene pred
očmi svoje matere vmoriti?« To je
bilo dovolj.

Ko nasprotnik čuje te lepe in resnične
besede, ugasne mu jeza, sovražtvo neha,
roka mu upade, nož položi na stran; potem
pa poklekne k svojemu prejšnemu nasprot¬
niku, ga poljubi v znamenje ljubezni in
odpuščanja, ter pravi: »Mati je rešila
tebe in mene. Počastimo jo toraj!«
In molila sta s solznimi očmi.

110

Res, Marija je rešila oba, prvega nagle,
neprevidne, krvave smrti v stanu smrtnih
grehov, drugega pa je rešila strašnega zlo¬
činstva, umora svojega bližnjega. Kako ne¬
izrekljivo dobroto je skazala obema!

Marija svojih otrok ne zapusti, ona njim
zvesto pomaga.

Ni sile in potrebe, v kteri nebeška Devica
še ne bi bila pokazala svoje čudodelne po¬
moči. Ah, koliko sovražnikov je že prema¬
gala in k spokornosti nagnila? Koliko lačnih
je že nasitila s tem, da njim je izprosila
dobro letino, zdaten zaslužek, hitro pomoč?
Koliko nesreč je že odvrnila? Koliko smrtnih
nevarnosti odvrnila, koliko solz posušila,
koliko bolezni ozdravila, koliko src potolažila?

Največo ljubezen pa je vedno skazovala
ubogim grešnikom. V knjigah večnega živ¬
ljenja so zapisana imena vseh nesrečnih, a
po njej rešenih in na pravo pot pripeljanih
mož in žen. Na tisoče in milijone je njih
število. Ali ne poznamo sv. Avguština, ki je
po Marijini priprošnji bil od svoje matere
rešen? Ali ne poznamo trdovratnega in pre¬
grešnega juda E. Ratisbona, ki je 11. svečana

111

1. 1841. pred Marijino podobo v Rimu v tre¬
nutku bil čudoma spreobrnjen. Ali ne vemo,
da se je na Dunaju na Marijino priprošnjo
v tem veku spreobrnil židovski zdravnik
dr. Emanuel Veith, ter je postal iz posvetnega
in lahkoživnega zdravnika pobožen in vnet
duhovnik ?

Marija pomaga vsem, ki se njej pripo¬
ročijo. Nikoli še ni bilo slišati, da bi bil kdo
zapuščen, ki je v njeno varstvo pribežal.

O, ni nas zastonj sv. Cerkev učila roke
sklepati ter jih dvigovati k Mariji, zraven pa
zaupljivo moliti: »Češčena si, kraljica, mati
milosti, življenje, sladkost in upanje naše,
bodi češčena!«

Da, ti si naše življenje, ti naše upanje,
ti si naša sladkost, ti, o Marija!

Pač po pravici je zapovedala sv. Cerkev
po svojem velikem papežu Piju VIL prazno¬
vati 24. majnika poseben sopraznik, imenovan:
»Marija pomočnica«.

Ne moliš zastonj, o otrok Marijin, pre¬
lepe molitve Marijine: »Pod tvojo pomoč
pribežimo, o sv. božja porodnica, ne zavrzi

112

naših prošenj v naših potrebah, temveč reši
nas vselej vseh nevarnosti!«

Reši nas, o Marija! Vsliši besede, ktere
je o tvoji dobrotljivosti izgovoril tvoj vneti
in pobožni sv. Bernard, rekoč: »Marija
usliši vsakega, vsakemu s kaže vs mi¬
lj e nje, z neskončno milostjo priteče
vsakomur na pomoč v njegovi sili«.

Ne žabi, o mati, da si ti sama v sv. pismu
dala obljubo: »Pri meni je vse upanje
za življenje in čednost« 17 .

Poslušaj nas toraj, čuj nas, o Marija! Mi
vsi smo prihiteli od daleč, da bi si pri tebi
izprosili pomoči v telesnem in dušnem živ¬
ljenju. Kakor ubogi otroci iščemo pri tebi
materne ljubezni, materne milosti, ktere prva
dolžnost in lastnost je: pomagati.

Naše zaupanje na tebe je tem večje, ker
smo že toliko pomoči od tebe prejeli. Za
nje se ti iz globočin otročje vdanih src za¬
hvalimo. Toda, mi dobro vemo in čutimo
vsaki dan, celo vsaki trenutek, da smo še
vedno v velikih nevarnostih, Naše življenje
je viharna vožnja po šumečih morskih valovih.
Ako nam nikdo ne pomaga, smo zgubljeni.

113

Kdo pa pomaga otroku najraje, najprej
in najbolj gotovo? Kdo drugi, kakor mati?

In kdo bo nam pomagal, kakor ti, o mati
nebeška! Tvoji otroci, uboge, zapuščene reve
smo, pomoči silno potrebni. A, kakor gotovo
je naše ubožtvo, tako gotovo je tvoje vsmi-
Jjenje. Ti nam ne samo moreš, temveč, ti
nam tudi hočeš pomagati, to je prepričanje
vsega sveta, to je upanje tvojih romarjev, to
je zvezda, ki nam jasno sije in sveti v temi
zemeljskega potovanja.

Glej romarje, ki tu pred teboj klečijo!
Glej, kako k tebi roke dvigujejo, glej njih
solze, ki tečejo iz ljubezni do tebe! A glej
še bolj globoko; glej v njih srca! Tam najdeš
tisoč želj in gorečih prošenj. Vse so na tebe
obrnjene, vse kipijo k tebi.

Usliši jih, o Marija! Izprosi nam ljubo
zdravje, odvrni od nas telesno zlo! Blagoslovi
župnije naše premile škofije, da bomo z
našimi rojaki živeli v ljubem miru in zado¬
voljnosti! Potrosi pot našega življenja s
cvetlicami prave, blagrovane sreče! Odvrni
od nas šibo časnih in večnih nezgod!

8

114

Prosi tudi za vse, kteri so se nam v
molitev priporočili in kteri bi sedaj neizmerno
radi tukaj pred tvojo čudodelno podobo kle¬
čali. Izpolni njih želje!

Pred vsem pa varuj naše duše vsega
hudega! Varuj nas greha! Spreobrni grešnike
in sprosi njim milost prave pokore!

O da bi bili mi vsi čednostna, popolna
družina, ktere ljubeznivi oče je Bog, a pre-
dobrotljiva mati ti, o Marija!

Posebno pa nam hiti na pomoč takrat,
ko bomo nje najbolj potrebni, na smrtno
uro! Takrat, o mati, glej, da se ne izgubi
nobeden od tvojih otrok, nobeden izmed
vas, tu pričuj očih!

Pelji naše duše v sveti raj, kjer ti bomo
vekomaj slavo prepevali, tebi, o mati, tebi,
o — Marija pomočnica!

Amen.

III.

Marija naš vzgled.

(Pridiga v Marijinem Celju dne 12. avgusta 1895.)

Tota pulchra es, et macula
non est in te!

Popolnoma lepa si in madeža
ni na tebi! Cant. 4, 7.

ogočni kralj macedonski, Aleksander,
je prišel nekdaj na razvaline staro¬
davnega trojanskega mesta. Tam je
pokopan slavnoznani junak Akilej, kojega
hrabrost in pogumnost je v prekrasni pesni,
imenovani Ilijada, opeval največi pesnik,
Homer. Ako to pesem beremo, ne vemo,
kaj bi bolj občudovali, ali krasoto njeno,
sladko blagoglasje in velike misli njenih vrst.

8*

116

ali pa orjaško hrabrost njenega prvega junaka
Akileja; obojno je našega strmečega občudo¬
vanja vredno. Ko je Aleksander prišel do
Akilejevega groba, pa poklekne na-nj, zakrije
obraz in solze se mu vlijejo po licu. Vstane
zopet, molči in solze mu nadalje tečejo po
licu. Od njegovih spremljevalcev se nikdo
ganiti ne upa, vse je tako rekoč zamaknjeno;
kajti Aleksandra jokati še nikdo ni videl;
to je vendar nekaj posebnega. Slednjič se
njegov prijatelj Parmenij ohrabri, pa vpraša:
»Aleksander, čemu vendar jočeš?« Kralj pa
tužnira, ihtečim glasom odgovori: »Kako ne
bi jokal? Toliko zmag sem že pridobil in
tako hrabro sem se vedno in povsod vedel,
a glej ! nimam nobenega Homerja, da bi
moja slavna dela opeval. Srečen Akilej proti
meni!« . . .

Ubogi Aleksander, kaj ne? Zato se toraj
tako joče, ker ni moža, da bi s pesniško
navdušenostjo proslavljal njegova dela in ga
povzdigoval v nesmrtnih spevih! To je vzrok
njegove žalosti in tuge.

Kaj bi bil pač Aleksander storil, ko bi
bil našel tako čast, da ga ne bi proslavljal

117

in opeval kak človek, temveč Bog sam? To
bi bila še le čast!

Te pa on ni prejel, a prejela jo je
v obilni meri naša nebeška mati
Marija. Nje namreč ne poveličujejo in ne
hvalijo samo ljudje, temveč Bog sam ji je že
izrekel največo in najlepšo slavo. Bog sveti
Duh, ki govori po svetem pismu, o koliko
lepega in vzvišenega je on rekel o njej!
Kako slavo ji prepeva! Kako povzdiguje njene
čednosti, njene čudapolne vrline!

»Popolnoma lepa si in madeža
ni na tebi!« ji pravi. Toraj lepo, popolnoma
lepo jo imenuje, njena lepota in krasota je
dovršena, veča ne more biti; tako proslavlja
sv. Duh Marijo.

Nebeški Oče je poslal svojega angelja k
njej, jo je dal pozdraviti in ji ob enem izreči
brezmejno hvalo: »Češčena si, milosti
polna, Gospod je s teboj, blagoslov¬
ljena si med ženami« 1 .

Koga je tako Bog kedaj pozdravil ? Komu
je izrekel toliko čast? Koga je tako blagroval
med ljudmi? Nikdar nikogar!

118

Ako ljudje koga hvalijo, še vendar tej
hvali ne smemo pripisovati nobene posebne
vrednosti; kajti ljudje radi pretiravajo, govore
neresnico s svojo hvalo; med njimi je mnogo
medenobesednih prilizovalcev, kojih hvali se
ne sme verjeti.

Pri Bogu ni tako. Pri njem je vedno
sama čista resnica, kogar on hvali, je gotovo
in brezdvomno tudi hvale vreden.

Hvale, cele božje hvale je v popolni meri
vredna Marija, naša mati. Bog je izrazil samo
očividno resnico, ko jo je povzdignil ter ji
izrekel tako nedosegljivo priznanje.

Brez vzroka tega ni storil. On je poznal
in dostojno cenil njene nepopisne čednosti;
on je gledal v njeno srce, v ktero ni prišel
nikdar niti najmanjši pregrešni občutek; on
je gledal njeno brezmadežno dušo, ktere se
niti senca zla in hudobije nikdar ni dotak¬
nila. Bog je hotel po zaslugah povzdigniti
svojo naj popolnejšo stvar.

Svitlo je zlato solnce na nebu, a vendar
i na njem se najdejo hibe, črnkaste lise. Čista,
prozorna je planinska studenčnica, a le poglej

119

jo z drobnogledom natančno, in videl boš,
koliko smeti ima v sebi.

Vsaka reč v stvarjenju ima svoje pre-
greške, svoje slabe strani; izjema je samo
ena: Marija; ona v nravstvenem oziru nima
nobenega, nobenega pregreška.

Marija je uzor popolnosti, v njej
slavijo čednosti svojo dovršenost; ona je
vzvišen vzgled nebu in zemlji v nravstvenem
pomenu. Angelji strmijo nad lepoto njene
duše, nad velikostjo njenih čednosti; Bog
ima na njih svoje nepopisno dopadenje.

A mi ? Kaj sledi za nas iz njene popol¬
nosti? Kaj se moramo iz nje učiti? Jo bomo
samo občudovali? Ji bomo zaradi njenih
čednosti samo slavo prepevali?

Ne, to bi bilo premalo. Storiti moramo
več, mnogo več!

Za nas je Marija jasen vzgled čed¬
nosti, kterega moramo z vso vnemo po¬
snemati. Kadar jo gledamo ter občudujemo
njeno nad vse popolno življenje, si moramo
vedno misliti, da nam Bog kliče v opomin
resne besede: »Pojdi, stori tudi ti
tako!« 2

120

Romarji marijinoceljski! Z neizmernim
veseljem pozdravljam vas tudi letos na lem
svetem kraju, v čudežni romarski cerkvi
marijinoceljski. Vi ste res marljivi, zvesti
otroci svoje predobrotljive matere. Prišli ste
zopet v tako velikem številu! Marijo ljubite
iz vsega srca, to jasno spričuje vaša dolga
in trudopolna božja pot. Ne dvomimo, da
vam bo vsem Marija to ljubezen tisočero
povrnila s tem, da bo vslišala vaše želje in
izpolnila vaše goreče prošnje.

O da bi se to le zgodilo! Kako neizrek¬
ljivo jaz to želim!

Toda letos hočemo v Marijinem Celju še
več doseči. V srce hočemo globoko vtisniti
Marijino podobo z vsemi njenimi čednostmi.
Kakor solnce na nebu, naj odslej v naših
srcih žarno sveti njena veličastna prikazen!
Naj nam postane vzgled, po kterem se hočemo
ravnati celo življenje! Naša dejanja naj bodo
svitel odsev njenih čednosti!

Ah, kakšno veselje bomo s tem svoji pre-
blaženi materi storili! Kako se bo radovala,
če bo videla, da hodimo po njenih stopinjah

121

in se dvigujemo po njenih čednostih, njenem
vzgledu proti nebesom! Je-li potem dvomiti,
da bo tudi ona nam napravila kako veselje?

Danes, preljubi! bi si jaz pač želel zgo¬
vornost sv. Janeza Zlatousta, da bi vas z
ognjevito besedo vnel, kako morate odslej
hoditi za Marijinim vzgledom. Hotel bi sto¬
piti na visoko goro, ter z glasom nebeškega
Kerubima zaklicati čez hrib in dol, čez pla¬
nine in ravnine, da bi me slišal ves slovenski
svet: »Hodite za Marijo po potu po¬
polnosti!«

Toda, skromen je moj govor in slabotne
so moje besede. Vendar poskusiti vam hočem,
razložiti nektere Marijine čednosti, ter vas
opominjati, da posnemate z odkritosrčnim
prizadevanjem njen prelepi vzgled.

O Bog, blagoslovi moje besede in dodeli
milostno, da bi obrodile obilen sad! . . .

Krščanski nauk nas uči, da so vse čed¬
nosti združene, edine; hočem reči: kdor si
prizadeva le eno čednost prav vrlo in mar¬
ljivo izvrševati, ima navadno tudi vse druge
čednosti, komur pa za ktero posamezno čed-

122

nost ni mar, on tudi drugih nima 3 . Čednosti
so sestre, ktere se nikdar ne morejo ločiti.

Pri nikomur ne vidimo tega jasneje, kakor
ravno pri Devici Mariji. Pri njej je popolna
vsaka čednost, zato je tudi vse čednosti imela.
Ona združuje vse čednosti, ktere občudujemo
na drugih svetnikih. »Ona ima venec
devištva, mučeništva in spozna-
valstva« 4 , s čemur so vse vrste svetnikov
zaznamovane. »Ona je ogledalo, najčistejše
med vsemi, lepše in svitlejše, kakor je sera-
linsko; tolike lepote je, da si lepšega misliti
ne moremo, razun, da bi bil Bog« 3 . Vse,
kar najdemo lepega v stari zavezi, združeno
je v Mariji.

Vendar, da bi imeli jasnejši pregled čez
njene čednosti, oglejmo si med njimi posebno
pet, (ne najlepših, ker so ja pri Mariji vse
čednosti popolne in zato ednake), temveč
pet za nas najbolj potrebnih in naj¬
bolj posnemanja vrednih. Iz pre¬
krasnega venca njenih čednosti zberimo toraj
pet divnih. rajskih cvetlic, pravi se njim:
vera, ljubezen do Boga, čistost, po¬
nižnost, vsmiljenje do bližnjega.

125

molite ter obudite. Ne dajte se zapeljati po
brezverskih pogovorih; vsak, ki vam hoče
vero zatreti v vaših srcih, je pomagač hudega
duha. Dandanes ima vaša vera, oh! toliko
sovražnikov. Grde knjige, brezbožni časniki,
hudobni peklenski jeziki, — vse to jo vzpod-
kopuje. Toda, ohranite jo čisto. »Varujte se
lažnjivih prerokov, kteri pridejo k vam v
ovčjih oblačilih, znotraj so pa grabljivi vol¬
kovi!« 12  Posebno vi, stariši, pazite, da boste
dajali v veri lep vzgled; glejte, da bodo vsi
vaši otroci verni, veren vsak, ki pride v vašo
hišo, verno mora biti vaše dejanje in nehanje.
Dokler ste verni, ste srečni, nevera pa je za
vas časne in večne pogube. Kakor ponosni
hribi naše preljube domovine, tako mora
nepremagljivo stati vaša zveličalna sveta vera!
V veri je naša zmaga nad smrtjo in nad
peklom, v veri je naš up, v veri je naše
srečno življenje! Zato, naj se podira svet,
naša vera ostane trdna na veke!

2. Z vero je Marija v svojem srcu blago¬
dejno spojila in tesno združila čisto ljubezen
do Boga. Kako je pač ona Boga ljubila! Ni
čuda. Saj ga je pod srcem nosila, pozdrav-

126

Ijala ga je kot svojega sina, poljubovala ga
je, nosila v svojem naročju; bila je mati
njegova, s tem je povedano vse. Materna
ljubezen je največa, najsilnejša ljubezen. V
neizmerni ljubezni do Boga je potrpežljivo
prenašala vse zemeljske bolečine. Bila je
sicer iz kraljevega rodu, a revna, kot zadnja
beračica. V hlevu mora poroditi, za dete svoje
niti zibelke nima, vrhu tega ji še hočejo
otroka umoriti. Pozneje je videla svojega
Sina zasramovanega, bičanega, na križ pri¬
bitega, umorjenega, kot hudodelnika. To je
hudo! A vse to prenaša voljno, vse položi
Bogu v dar, na oltar čiste ljubezni. Tej lju¬
bezni je bilo posvečeno vse njeno življenje.
Njeno potovanje po solzni dolini je bila ne¬
prestana molitev, ki je izraz ljubezni do Boga.
Ko je prišel nadangelj k njej, je molila, ko
je šla obiskat Elizabeto, je molila; molila je
pri obisku treh kraljev, molila na begu v
Egipet, molila z dvanajstletnim Jezusom v
tempeljnu, molila je pod križem, molila pri
prihodu sv. Duha; kadar koli sv. pismo o
njej pripoveduje, vedno nam jo predočuje v
molitvi.

127

Sveti Duh jo imenuje »mater lepe lju¬
bezni«, rekoč v njenem imenu: »Jaz sem
mati lepe ljubezni in strahu (božjega),
in spoznanja in sv. upanja« 13 . Res,
ljubezen do Boga je lepa, najlepša ljubezen,
in Marija je v marsikterem oziru njena mati.
S svojim vzgledom je ljudi učila, Boga lju¬
biti, od nje izvira prava božja ljubezen. Vse
misli in želje njene bile so pri Bogu. Kolikrat
je pač z Davidom vzdihnila: »Kakor hrepeni
jelen po studencu, tako hrepeni moja duša
po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po
močnem, živem Bogu. Kdaj bom prišla tjekaj
in se prikazala pred božjim obličjem!« 11 .
Kmalu je prišla, kmalu. Ni dolgo živela, in
bila je v nebo vzeta, z Bogom najtesnejše
združena. To je vrhunec božje ljubezni.
Marija ga je hitro dosegla. Na njem bo ostala
vekomaj.

O ti mati lepe ljubezni! . . .

Romarji! ljubezen do Boga je tudi za
vas sveta dolžnost. »Pred vsem imejte
ljubezen, ki je vez popolnosti!« 15
»Ko bi govoril vse človeške jezike in angeljske,
a ljubezni ne bi imel, bil bi brneča med in

128

zvenčeče cimbale. Ko bi na koščeke vse
porazdajal, kar imam, in ko bi dal svoje telo,
da se sežgem, a ljubezni ne bi imel, nič mi
ne koristi«' 6 ... »Ljubi Gospoda, Boga svojega
iz celega srca in iz cele svoje duše in iz
cele svoje pameti; ta je prva in največa za¬
poved«’ 7 . Je-li treba še več izrekov iz svetega
pisma navesti? Ti zadostujejo. Ljubite toraj
Boga! Prenašajte svoje križe in težave, vdajte
se v njegovo sveto voljo! Kažite pa tudi
zunanje ljubezen do Boga. Molite radi! Nikdar
ne začni dneva, nikdar ga ne končaj brez
pobožne molitve. Prejemajte večkrat svete
zakramente, posebno pa presveti zakrament
ljubezni! Obiskujte radi in z veseljem službo
božjo. Gospodarji, le glejte, da bojo vsi vaši
domači vsako nedeljo in vsak praznik pri
sv. maši; vaša hiša naj bo hiša molitve in
ljubezni božje! Prosim vas vse, prisezimo
na tem svetem kraju z velikim apostolom
sv. Pavlom ter recimo: »Ne smrt, ne življenje,
ne angelji, ne poglavarstva, ne sedanjost, ne
prihodnjost, ne višina, ne globočina, ne druga
ktera stvar nas ne bo ločila od ljubezni božje,
ktera je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem!« 18

129

3. Nobene čednosti pa na Mariji tako ne
občudujemo, kakor njeno čistost, njeno
brezmadežno devištvo. Devištvo je
angeljska čednost, njo ljubi nebo in zemlja.
Ni mogoče, njene krasote in njene vrednosti
popisati. »O kako lep je čisti rod v čed-
nostnem sijaju. Neumrljiv je njegov spomin
in v časti je pri Bogu in pri ljudeh. Na
veke bo proslavljen z zmagovalnim ven¬
cem!« 19  »Blagor njim, ki so čistega
srca, kajti Boga bodo gledali!« 20  De¬
vištvo, srčna čistost je najslavnejša zmaga
na grešnim svetom. Marija je kraljica vseh
devic. Od početka njenega bilja v maternem
telesu do zadnjega trenutka njenega življenja
ni bilo madeža v njenem srcu. Čista, bela
duša se je vrnila k Bogu, kakoršno je bil
začetkoma vstvaril. »Ti si milosti polna.
Gospod je s teboj, ti si blažena med ženami.
Ti si milost našla pri Gospodu«, 21  tako jo
pohvali Gabrijel od Boga poslan. »Vsa kra¬
sota kraljeve hčere je od znotraj, (v njenem
čistem srcu), zato te bojo poveličevali narodi
vedno in na veke.« 23  Ti, o čista Devica, si
pogumna Judita, o tebi veljajo besede:

9

130

»Blagoslovljena si, o hčer, pred Gospodom,
najvišim Bogom. Ti si slava Jeruzalema, ti
veselje Izraela, ti čast našega ljudstva; ti si
možato se obnašala, ti si bila hrabra, ker
si čistost ljubila; zato ti je pa dala moč
roka Gospodova in blagoslovljena boš na
veke.« 23  Čistejše device od Marije ni. Lepša,
svitlejša lilija ni nikjer in nikdar cvetela,
kakor v Nazaretu, rajska lilija — Marija!

Romarji in romarice! Sedaj se pa obrnem
do vas z iskreno prošnjo in z resnim opo¬
minom : Posnemajte v čistosti, v srčnem de-
vištvu Marijin vzvišen vzgled! Bodite vsi
čisti v mislih, besedah in dejanjih! »Nečistost
se pri vas niti imenovati ne sme, tudi brez¬
sramnost ne, tako se spodobi svetnikom!« 24
Zapomni si posebno ti, o mladina, vi mla¬
deniči, ve dekleta: Čistost je vaš največi
kras, najbolj dragocen zaklad vašega srca.
Blagor vam, ako cvete v vašem srcu pre¬
lepa roža, lilija nedolžnosti. Ako imate njo,
ste rajsko srečni, ako pa njo izgubite, ste
zgubili veliko, veliko, morebiti celo vse, za
čas in za večnost. Zato pa branite in ču¬
vajte zvesto nedolžnost svojega srca! Ne

131

pripustite, da bi se vam bližal zapeljivec!
Dekleta, pazite na sebe, na oči, na misli, na
svoja pota. Nikdo nima toliko sovražnikov,
kakor vaša čistost. Zakaj ? Zato, ker je to¬
like, neizmerne vrednosti. Vaše devištvo je
neprenehoma v strahovitih nevarnostih; o
bodite pogumne, kakor je bila Marija! Ne
dajte iztrgati iz srca najlepše rožice, nikar
nje ne poteptajte z nogami! Saj poznate
pesen : Lil’ja, roža si cveteča,

Najprijetnejše dišeča,
Si brez madeža, vsa čista
Polna ljubeznivosti!

Taka je vaša čistost. Ž njo ste podobne
nebeškim angeljem, a brez nje ste pod
oblastjo hudih duhov. Skrbimo vsi, da bo
naše ljudstvo spodobno, da bo med njim
cvetela rajska čednost svete nedolžnosti. Ni¬
koli se ne sme čuti med nami nespodoben
pogovor, nikdo naj se ne predrzne oskruniti
tempelj čistih, nedolžnih src! 0 kraljica devic,
varuj in brani naša srca pred vidnimi in
nevidnimi sovražniki one čednosti, ki se na
tebi tako čudovito nepopisno lepo leskeče,—
čiste, deviške nedolžnosti!

9*

132

4. V najlepšem letnem času, v cvetoči
spomladi hitijo pridni otroci venkaj v prosto
naravo nabirat pomladnih cvetlic. Nobene ni¬
majo rajši, nobena jih bolj ne veseli, kakor
modra vijolica. Med trnjem cvete, skrivaj, da
je svet ne bi motil, a diši tako čudno lepo.
V roko jo vzame z veseljem siromak in
kralj, vsem je ljuba in draga. O vijolica,
znamenje krščanske ponižnosti!
A ni lepše bilo nikdar vijolice, kakor je bila
Marija ponižna nad vse pojme. Bila je hči
iz nekdaj tako bogate rodovine kralja Da¬
vida, a s to častjo se ne ponaša. Skromno,
tiho in mirno živi v svoji borni hišici. An-
gelju pravi, da je dekla Gospodova, ne
kraljeva hči. Ona je mati vsegamogočnega
Boga, njega, ki je svet vstvaril, ga vzdržuje
in da življenje vsem stvarem; ena beseda
bi bila dovolj iz njenih ust, naj ji Jezus da
premoženja, a tega ne stori, hoče vedno
uboga ostati, zadnja med svojimi someščani.
Čista je, brezmadežna, a vendar gre lepo
pokorno k očiščenju, prinese v svetišče celo
dar, kakor druge grešne matere. Ljudje so
jo blagrovali in častili, a ona je hotela vedno

133

tiha, skrivnostna ostati. Malo, malo je govo¬
rila, molčanje bila je njena navada. Samo
četirikrat navede sv. pismo njene besede.
»Marija pa je obdržala Gospodove besede
ter jih je premišljevala v svojem srcu«, 23
pravi evangelist. Ponižnost ji ni dovolila,
mnogo z ljudmi govoriti.

Posnemajmo jo tudi v tej čednosti. Po¬
nižnost je Bogu silno ljuba. »Učite se od
mene, biti krotki in iz srca ponižni!« 26  nas
uči Odrešenik. »Ako ste vse storili, kar vam
je bilo zapovedano, recite, nevredni
hlapci smo.« 27  »Kdor je najmanjši med
vami, ta je največi.« 28  »Kdor se sam poni¬
žuje, bo povišan.« 29  Ponižnost je v nekterem
oziru podlaga vseh drugih čednosti. Zato
pravi sv. Avguštin: »Da bi dosegel in utrdil
pot življenja, ne izvoli si druge, kakor ono,
ktero si je že izvolil Jezus. Ta pa je prvič
ponižnost, drugič ponižnost, tretjič ponižnost
in kolikrat boš vprašal, tolikrat ti bom samo
to odgovoril. Ponižne Bog povišuje in njim
daje svojo milost, ošabne pa kaznuje. Ne
ponašaj se toraj niti z bogastvom, niti z le¬
poto svojega telesa, niti s svojo krepostjo ali

134

modrostjo; pomisli, da si to vse od Boga
prejel, bodi toraj ponižen, čast in slavo pa
daj edino le Bogu!

5. Ker sv. pismo o Mariji skoraj popol¬
noma molči, (menda za to, da ne bi žalilo
njene ponižnosti), nam posebej ni opisanih
mnogo njenih čednosti. Na eno nas pa opo¬
zori sveti evangelist: to je vsmiljenje
do bližnjega. Ko je videla mati Jezusova
na svatbi v Kani, da vina nimajo, šla je od-
mah k svojemu Sinu, pa mu je djala znane
besede. S tem je rekla: Stori, stori čudež,
spreobrni vodo v vino, da bo le ubogemu
ženinu s tem pomagano. Kaj ne, kako gan¬
ljiva je Marijina ljubezen do bližnjega. Od¬
kritosrčno vsmiljenje proti ubogim je kazala
že takrat. Pozneje, povzdignjena v sveto nebo,
je to neštevilnokrat storila. Sirotam je mati
ljubezniva, h kteri se zaupljivo zatekajo in
zadobijo pomoč v sili in potrebi. Zato mo¬
limo k njej v lavretanskih litanijah: »Zdravje
bolnikov«, »Pribežališče grešnikov«, »To¬
lažnica žalostnih«. »Pomoč kristjanov« prosi
za nas! Jezus je svojim učencem podelil
oblast, hude duhove izganjati, nove jezike

135

govoriti, na bolnike roke polagati ter jih
ozdravljati, toliko moč je pač brezdvomno
tudi svoji materi podelil. Zato nas opominja
tako lepo sv. Bernard, pri njej pomoči iskati,
pri materi usmiljenja: »O ti, kdorkoli si,
vmrjoč človek, nikar ne obrni svojih oči od
svitlobe te zvezde, ako nočeš, da te zemeljski
viharji pokončajo. Ako bučijo vetrovi skušnjav
in zadeneš ob pečine trpljenja, ozri se na
zvezdo, in kliči Marijo! Ako te preganjajo
valovi napuha, obrekovanja, ozri se na zvezdo
kliči Marijo! Ako vihra jeza, zapeljivost mesa
ob čolnič tvoje duše, kliči Marijo! Ako te že
požira strah tvojih pregreh, groza tvoje vesti,
trepet pred sodbo, obup in žalost, misli na
Marijo!

V nevarnostih, v sili in strahu, misli na
Marijo, kliči k Mariji. Nikdar naj ne izgine
iz tvojega srca, nikdar iz tvojih ust ime Ma¬
rija!« Zakaj nas velik častilec Marijin tako
opominja? Ker ve, da je Marija res mati
vsmiljenja! Da se je že tisočerih usmilila in
še vedno z mogočno roko brani vse, ki so
pomoči potrebni, tega je prepričan ves svet,
to ve dobro zemlja in nebo.

136

Ljubimo tudi mi svojega bližnjega! Ma¬
rija je vidila, da so ljudje njenega sina umo¬
rili, pa njim je vendar vedno vsmiljenje
skazovala; koliko bolj moramo mi ljudi lju¬
biti, ki nam mnogo dobrot skazujejo. »Ljubi
svojega bližnjega, kakor samega
sebe!« 30  uči nas naš Gospod. »To je moja
zapoved, da se med seboj ljubite!« 31  »Novo
zapoved vam dam, da se med seboj ljubite,
kakor sem jaz vas ljubil. Na tem bodo'vsi
spoznali, da ste moji učenci, ako drug dru¬
gega ljubite.« 32  Niso to lepi opomini od na¬
šega Izveličarja? »Ljubimo se toraj, ne z be¬
sedo in z jezikom, temveč v dejanju in v
resnici!« 33  Mir bodi med vami! Prepira in
jeze in sovraštva ne smete niti poznati ne!
Ako imaš sovražnika, odpusti mu iz srca,
podaj mu roko, spravi se ž njim. Ako si ti
koga žalil ali komu krivico storil, pojdi in
prosi odpuščenja! Ali ne moliš vsaki dan v
očenašu: »Odpusti nam naše dolge, kakor
tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom!« Lju¬
bezen do bližnjega naj nas vodi v občevanju
z ljudmi, ljubezen naj odmeva od kraja do
kraja naše očetnjave. Pomagajmo bližnjemu

137

z radostnim srcem, potem bo tudi nam Ma¬
rija pomagala; brišimo solze iz obraza svojih
bratov in sester, tolažimo njihovo srce, potem
bomo pravi sinovi in hčere nebeške matere,
— matere vsmiljenja! . . .

Našteti bi mogel še druge čednosti ter
pokazati, da je Marija vzgled v vsaki in sle¬
herni. A dovolj s temi; že iz njih se spozna
njena nravstvena popolnost.

Ko je Jezus govoril, »povzdigne neka
žena glas izmed ljudstva in reče mu: Blagor
telesu, ki te je nosilo!« 34  Blagor Mariji, ki se
je odlikovala po tolikih in tako različnih
čednostih! Njej se mora skazovati najviše
češčenje in slava, ki sploh človeku pristoja.
A vem dobro, največe veselje bo pa z nami
imela, ako jo bomo posnemali in hodili po
poti, ktero nam kaže s svojim vzvišenim
vzgledom!

Romarji, skažimo ji to veselje! Ne po¬
zabimo, da pravo češčenje obstoji v posne¬
manju, kakor pravi sv. Avguštin. Najljubši
otrok Marijin boš, ako boš posnemal njene
vzvišene čednosti. Potem te bo Marija ma¬
terno ljubila.

138

Marija ljubi samo čednostna, ali vsaj
spokorna srca!

V zgodovini svetnikov beremo sledečo
prigodbo. Ob Jordanu bival je sveti opat Ci¬
rijak. Neko noč slonel je ob svoji postelji
ter premišljeval božje resnice. Mahoma se
nekaj zasveti, ozre se: zunaj zagleda ženo
v čudni svitlobi z dvema spremljevalcema.
Precej ve, da je žena Marija, poleg nje sta
pa sv. Janez krstnik in Janez evangelist. Pri¬
jazno ženi namigne, naj stopi v hišo; a ona
odkloni povabilo ter izgine. Cirijak je silno
žalosten ter premišljuje besede, ktere mu je
Marija rekla, ko je odhajala: »Kako bi jaz k
tebi prišla? ti imaš mojega sovražnika pri
sebi.« Kaj bi te besede pomenile? Cirijak
preišče hišo, gleda na levo in desno, a so¬
vražnika ne najde. Slednjič vzame v roko
neko knjigo, ki jo je ravno še le dobil. V
njej je nekaj spisov od brezbožnega Nesto-
rija, ki je kratil Mariji čast božje porodnice.
To je bil toraj Marijin sovražnik; zaradi
njega Marija ni hotela priti k Cirijaku.

Ali veste, kaj ta prigodba pomeni ? Cirijak
si ti, o otrok Marijin; njen sovražnik pa je

139

greh, ki ga nosiš v svojem srcu. Dokler imaš
njega v sebi, ne bo prišla k tebi Marija.
Odpravi njega, potem se boš veselil njenega
blagonosnega prihoda.

Očisti se grehov; za prihod Marijin
pa ovenčajte svoje srce s čednostmi,
ktere smo na njej občudovali. Bodimo njeni
otroci, ki ji delajo čast s čednostjo,
z vzglednim življenjem!

»Pozabite, kar je za vami, in hitite k
prekrasnemu smotru, h kteremu vas Bog
vabi!« : ' B

»Bodite zvesti do smrti, in Gospod nam
bo dal krono večnega življenja!« 30

Amen.

IV.

Kako moramo Marijo častiti?

(Pridiga v Marijinem Celju dne 13. avgusta 1896.)

Salutate Mariam, quae multum
laboravit in vobis!

Pozdravite Marijo, ktera se je
mnogo potrudila za vas!

Rom. 16, 6.

valile Gospoda v njegovih svetnikih« x ,
kajti »po milosti božji postali so,
kar so in milost božja v njih ni bila

brez vspeha« 2 , opominja nas sv. pismo. Bog
sam jih je visoko častil, ko je njim tako obilno
milosti dodelil. In mi jih ne bi častili? Ni-li
potrebno, da tudi mi počastimo tiste, »ktere

141

je kralj sam častil?« 3  Kjer nam on vzgled
daje, mu moramo zvesto slediti.

Zato verni kristjani svetnike vneto častijo,,
priporočajo se njim v molitvah, izvolijo jih
za svoje varuhe, kličejo jih na pomoč, otrokom
dajejo njih imena, njim na čast zidajo krasne
cerkve itd. To so znamenja vdanega češčenja,
ki ga svetnikom skazujemo.

Ako pa že posamezne svetnike radi častimo,
kako ne bi častiliMarije, kije kraljica
vseh svetnikov? Njo, ki je mati našega
Odrešenika ter s tem »vzrok našega veselja« ?
Vse, karkoli spada k bogoljubnemu življenju,
vse ji je podarila božja vsegamogočnost« 4 .
Na njo je Bog izlil vso svojo milost in »jo
je v resnici posvetil« 5 . Ona je obrodila s
svojim svetim življenjem najlepši »sad du¬
hovni, ljubezen, radost, mir, potrpežljivost,
dobrotljivost, vero, krotkost, zdržljivost« 6 , a
ko je dokončala tek svoj na zemlji, »dal ji
je pravičen sodnik venec pravice« 7 .

Marijo častiti nam je prirojeno; vročo
ljubezen do svoje nebeške matere nam je
modri stvarnik že v začetku življenja vcepil
v globočine naših src. Ne čutimo vsi tega ? ...

142

O glej devica Devica,

Vsa srca te slave;

Ti božja porodnica,
Ti naše upanje! . . .

Čemu smo prihiteli semkaj v daljavo, v
preslavno Marijino Celje? Iščemo morebiti
posvetnega veselja? Nas je-li gnala semkaj
radovednost, videti tuje kraje, neznane šege ?

Ne, naš edini namen je, kaj ne, romarji!
počastiti Marijo, peti slavo njej, ki je naša
ljubezen, naša radost, zastava naše časne in
večne sreče.

Ozri se torej na nas, o naša kraljica!
Mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše,
bodi češčena! Tako molimo pobožno vsaki
dan, a danes, v tvojem čudapolnem svetišču,
na svetem kraju s posebno gorečnostjo. Tebi,
o Marija, so posvečeni vsi trenutki našega
tukajšnega bivanja. Tebi bijejo naša srca v
plamteči, neskončni ljubezni. A ne samo
danes; sprejmi v skromen dar celo naše
življenje, ki naj bode neprenehano češčenje
in proslavljenje tebe, o mati nebeška!

Da bo pa to češčenje Mariji tem bolj
dopadljivo, mora imeti potrebne lastnosti.

143

Ktere-li so? Poslušajte zvesto in si dobro
zapomnite, kako moramo Marijo častiti?

i. Z veselim srcem.

Marijin otrok ne pozna tuge in žalosti.
Kako neki? Ga-li more užalostiti zemeljsko
trpljenje? to mu osladi Marijina priprošnja.
Bo-li trepetal pred večnostjo ? nikdar ne; on
je že našel pravo voditeljico v rajsko srečo,
on ve, kje so »vrata nebeška«. Po Mariji
nam je prišlo odrešenje, odprla nam je
kraljestvo božje; zato smo mi tisti srečni, o
kterih Jezus sam pravi: »Blagor očem, ktere
vidijo, kar vi vidite!« 8  Svet je rešen pre¬
kletstva, suženstva pod kruto oblastjo hudega
duha. Jezus, sad Marijinega telesa, »nas je
ljubil in umil nas grehov naših v krvi svoji
in naredil nas za kralje in duhovnike Bogu
in Očetu svojemu«Zlomljene so verige, v
kterih je človeštvo zdihovalo do izveličarjevega
prihoda; »Kristus je izbrisal rokopis naše
obsodbe in ga je pribil na križ« 10 , »sprijaznil
nas je z Bogom po svojem križu, s tem, da
je sovraštvo s svojo smrtjo uničil« 11 . Neizrek¬
ljive so dobrote, ktere smo od njega prejeli.

144

Toda, kje je njih pravi izvir? Ne v Mariji,
ktera je zveličarja rodila? Ona je zlata zora,
ktera oznanuje izhod veličastnega solnca,
Kristusa, Gospoda našega. Zato je Marija
znamenje veselja, ktero naj svet po odrešenju
občuti. Marija sama je pila iz čaše sladkega
veselja, tudi ona se je prisrčno radovala.
4. julija obhaja katoliška cerkev »praznik
sedmerega veselja Marije device«,
kterega je vpeljal 1. 1628. škof Hildebrand
Jodok 12 . Veselila se je pri oznanenju nad-
angeljevem, pri obisku svoje tete Elizabete,
pri rojstvu Gospodovem, pri prihodu svetih
treh kraljev, pri darovanju Jezusovem, pri
vstajenju in o nebohodu svojega Sina. »Ne
boj se, Marija, ti si milost našla pri Bogu!« 13
ji je rekel angelj. Ko je sv. Pavel zvedel, da
so se Korinčani spreobrnili, je vzkliknil:
»Napolnjen sem s tolažbo in nad vse poln
veselja kljub svojemu trpljenju«, koliko bolj
se je morala veseliti Marija, ko je videla, da
se spreobračajo grešniki, cela mesta, celi
narodi. Veselimo se ž njo! Ona sama je
rekla sv. Mehtildi: »Moja hčerka, spominjaj
se radosti, ktero je občutilo moje srce, ko je

145

prišel iz naročja Boga Očeta njegov Sin, da
bi prebival v mojem telesu, ki je bil pozneje
pri vstajenju vzrok mojega dopadenja in pri
vnebohodu porok mojega božjega velečanstva
in moje kraljeve časti«. Sv.Bernardin sijenski
se je vsikdar veselja jokal, kadar je molil
Mariji na čast. Sv. Filip Neri je bil tako vnet
za Marijino češčenje, da je bil večkrat za¬
maknjen med sv. rožnim vencem, a obraz
se mu je med tem prijetno smehljal v zna¬
menje notranje radosti. Marija je začetek
našega veselja, dušnega, rajskega veselja;
častimo jo tedaj z veseljem, »veselimo se z
veselimi!« 14

Častimo jo

2. s hvaležnim srcem.

Vsakega otroka dolžnost je, biti materi
hvaležen s celo svojo dušo. Koliko je mali
za-nj trpela? Koliko noči prebedela, koliko
solz prelila, koliko dušnih in telesnih bolečin
za-nj prestala? Dala mu je življenje, odgojila
ga je in mu podajala prve zlate nauke. Kaj
boš dal zato svoji materi? Kako ji boš to
povrnil? Vsega poplačati ji sploh ni mogoče,

10

146

a če druzega ne premoreš, bodi ji vsaj od¬
kritosrčno hvaležen! A ne pozabi, da imaš
še dobrotljivejšo, boljšo mater, kakor je ona,
ki te je telesno rodila! Poznaš jo dobro, sem
v Marijino Celje si jo prišel častit. Bodi ji
hvaležen! Kdo bi popisal dobrote, ktere smo
že od nje prejeli? Kdo bo dostojno cenil
blagoslov, ki ga je ona čez človeštvo dobrot¬
ljivo izlila? Lepo pravi sv. Bernard: »Iz za¬
kladov njene milosti prejemamo vsi: jetniki
oproščenje, bolniki ozdravljenje, žalostni to¬
lažbo, grešniki odpuščenje, pravični pomno-
ženje ljubezni božje.« Nisi tudi ti, o romar,
o romarica med njimi? Ni tudi tebe obsijal
blagodejen žarek zgodnje danice? Bodi ji
zato hvaležen!

Sv. Frančišek Regis bil je poklican k bol¬
niku, kteri ni hotel ničesar slišati o pripravi
na smrt. Preklinjal je in besnel, da je bilo
groza. Vse dobre besede, vsi opomini, vse
je bilo zastonj. Smrt je že trkala, a on o
sv. zakramentih ni hotel ničesar vedeti. Ko
pride k njemu sv. Frančišek, mu pokaže
Marijino podobo ter pravi: »Glej, tvoja mati;
ona te ljubi!« »Kaj, Marija mene ljubi«, od-

147

vrne nesrečni bolnik, »potem me ne pozna«.
»Ona te ljubi«, ponavlja Frančišek. »Ali pa.
ne ve, da sem jaz sovražil njo in njenega
Sina, da sem zaničeval njegove nauke, da
sem kri njegovo z nogami teptal?« »Ona te
vendar ljubi«, odvrne zopet Frančišek. »Ali
ne ve, da so moje roke krivično kri pre¬
livale, da je moj jezik govoril bogotajstva?«
»Ona te vendar ljubi«, ponovi mirno Fran¬
čišek. »Kdo me ljubi?« vpraša tresočim glasom
bolnik. »Tvoja mati te ljubi.« »Je-li res?«
»Res, ona te ljubi!« odvrne Frančišek. Bol¬
niku zasveti solza v očesu. »Ona te ljubi!«
te besede so silno pretresle trdovratno srce.
Da, ljubila ga je neizrečeno, za-nj je bila res
pribežališče grešnikov. Spreobrnil se je, prosil
je odpuščanja, spovedal se in z Bogom zopet
sprijaznen je vmrl.

Ona te ljubi! Tebe tudi, moj dragi! Lju¬
biti te hoče od tvoje zibelke do tvojega groba;
bojuje se za tebe, brani te. blagruje te, ob¬
sipava te z dobrotami. Kdaj ji boš to po¬
vrnil ? Kaj ji boš za to podaril ? Bodi ji vsaj
hvaležen iz srca, s to čednostjo ji prepevaj
čast in hvalo! . . .

10*

148

3. S skesanim srcem

moramo Marijo častiti. Grešniki so Bogu
zoperni. »Moja usta zaničujejo brezbožneža« 11 ;
»strah Gospodov sovraži hudobijo; nesramnost
in napuh, pot pregrehe in lažnjiva usta jaz
obsojam« 16 , govori resno Bog sam. On mora
greh sovražiti, ker je neskončno svet in pra¬
vičen, njegovo bitje je toraj nezdružljivo s
hudobijo: nehal bi biti Bog, ako ne bi greha
sovražil. V tem mu je Marija enaka. Ona je
uzor nravstvene popolnosti, lepega vedenja;
blišči se v čudovitih čednostih, kakor jasno
nebo v svitu poletnega solnca. Si je toraj
misliti mogoče, da bo ljubila tiste, ki čednost
zametujejo, ki Boga, njenega Sina, žalijo, z
nova križajo? Bo-li voljno prenašala greh
pri svojih otrocih, ki služijo raji peklu, kakor
pa nebu? Ah, to jo boli; to nevsmiljeno rani
njeno srce. Grehi so britki meči, ki prebodejo
njeno materno srce.

In mi smo jo na tak način že vsi žaldi!
»V mnogih stvareh grešimo vsi« 17 ; »ako
pravimo, da nimamo greha, sami sebe sle¬
pimo in resnice v nas ni« 18 . Vsi smo že
mnogokrat zgrešili pot k nebesom ter žalili

149

Boga in mater njegovo Marijo. Vrnimo se
nazaj, spokorimo se, obudimo odkritosrčen
kes nad svojimi grehi! Potem bomo zopet
ljubi Bogu in Mariji. »Daritev je Bogu užaljena
duša, ponižnega in skesanega srca, o Bog,
ne boš zaničeval« °.

Blizu Napolja je sloveča božja pot Mari¬
jina, Piedi grotta imenovana. Na tisoče pri¬
haja tje vsako leto romarjev. Med njimi bila
je, kakor se pripoveduje, tudi deklica, ki je
bila z grehi hudo obložena. Ko hoče stopiti
v cerkev, zazdi se ji, da jo nekdo zadržuje;
ko poskusi drugič in tretjič, pahne jo zopet
neka nevidna moč nazaj. Vest se ji vzbudi,
teče k spovedniku, opere svoje srce grešnih
zmot; pozneje pride zopet k cerkvi in mirno,
a skesanim srcem gre skozi vrata pred Marijin
oltar. Dokler je bila z grehi omadeževana,
pred Marijo ni smela.

Grešnik, ki se pokoriti noče, Mariji ni
ljub. Si ti tak? Vprašaj svojo vest. Če si
našel le eden greh, pojdi, poklekni pred
spovednico, spovej se in obudi trden sklep,
odslej Boga več ne žaliti. Ljubšega daru
Mariji ne moreš pokloniti, kakor spokorno

150

srce. Vedi, da tvoja nebeška mati ne pozna
ljubših solz, kakor so tiste, ki tečejo iz krva¬
večega, skesanega srca!

Častimo Marijo

4. z zaupljivim srcem.

Ona pozna naše reve in nadloge. Skusila
jih je mnogokrat sama; ve tudi dobro, kako
sladko dene človeku tolažba in pomoč. Sedaj
uživa pri Bogu sad svojega čednostnega živ¬
ljenja ; v plačilo ji je Bog podelil moč, kakoršne
razun njega nikdo nima. Ali ne bo uporabila
to moč v tolažbo žalostnih, v pomoč kristjanov,
v podporo svojih ljubih otrok na zemlji?
Se-li njeno dobrotljivo srce ne bo ganilo, če
vidi vboge zemljane telesno in dušno trpeti?
Ko se je zaupljivo približala žena, ki je že
dvanajst let trpela na krvotoku, Jezusu, »je
djala sama pri sebi: če se le obleke njegove
dotaknem, bom ozdravela. Jezus se pa obrne,
jo zagleda ter reče: Zaupaj hčer, tvoja vera
ti je pomagala! In žena je ozdravela od
istega časa« 20 . Tako je Sin poplačal zaupanje,
koje je nesrečna žena do njega imela. In
mati tega ne bo storila ? Ali nima ona srca

151

vsmiljenega, kakor njen Sin ? Zaupaj na njo I
Izraelci so s skrinjo zaveze povsod zmagali;
mesto Jeriho je palo vsled nje, Filistejci so
bili po njej premagani. »Ta skrinja zaveze
pa je bila predpodoba Marije device; kajti
kakor je bila v skrinji oživljajoča mana, tako
je Marija v svojem telesu nosila Kristusa,
ki je mana nove zaveze«, pravi modro sveti
Alfons.

Ko je Ferdinand II., kralj kastilski, zgubil
že več nesrečnih bitk proti Arabcem, se je
zasolzil nad grenkimi izgubami. Toliko vojakov
je palo, toliko vasi požganih, toliko mest raz¬
rušenih, gorje, zdi se, da je vse izgubljeno.
A pobožen kralj, vnet Marijin častilec, ne
obupa. Zbere zadnje čete, kar jih je še ostalo,
pa dvigne zastavo, na kteri je lesketala Mari¬
jina podoba, ter reče: »Junaki, poskusimo
še enkrat srečo! Za nas se bojuje Marija.
Naprej tedaj, ona je naše upanje!« Nov
pogum napolni vojake, planejo v boj in po¬
sledica je bila slavna zmaga nad sovražnikom.

Marija je naše upanje v času in večnosti.
Ako nas vse zapusti, mati nam vendar ostane
zvesta v neskončni dobrotljivosti in milobi.

152

O njej veljajo besede: »Postava milosti
je na njenem jeziku« 21 . »Blagor njemu,
ki tebe ljubi in na tebe zaupa, o Marija!
Tvoje ime je tako krasno in čudapolno, da
se vsem, ki se te spominjajo, ni treba bati
napada hudega duha«, veli sv. Bonaventura.

Na tene, o mati, bom zaupal, in na veke
ne bom propal! —

Tako toraj častite Marijo. Vaše srce bodi
oltar, na kterem naj gori vsaki dan prižgalni
dar — veselja, hvaležnosti, kesanja in zaup¬
ljivosti Mariji na čast. Kadar te vabi sveta
cerkev po zvenenju ali pa po slovesnostih,
Marijo častiti, ubogaj jo, počasti Marijo ! Ptice
žvrgolijo njeno čast, rožice cvetejo njej na
čast, zvezdice sijejo v njeno slavo, kaj boš
pa ti storil v njeno počeščenje, boš ti zaostal
za vesoljno naravo?

Tega ne smemo storiti. Častimo, pozdrav¬
ljajmo Marijo, ktera se je mnogo potrudila
za nas!

Amen.

v.

Kaj pomeni Marijino ime?

(Pridiga v Marijinem Celju dne 12. avgusta 1897.)

Benedictus Dominus . . . quia
hodiš nomen tuum ita magnificavit,
ut non recedat laus tua de ore
hominum!

Hvaljen bodi Gospod . . . ker
je danes tako poveličal tvoje ime,
da slava tvoja nikdar ne bode iz¬
ginila iz ust ljudi! Judith 13, 24s.

1891. obiskal sem mesto Genzano,
leži na južni strani blizu Rima,
je ravno praznik Marijinega rojstva.

Praznovali so ga tam jako slovesno; nebrojno
ljudstvo iz bližnje in daljne okolice se ga

154

je pobožno vdeležilo. Tam“doli se sploh
Marijini prazniki bolj svečano obhajajo, kakor
pa pri nas. Zvečer razsvetijo hiše, ulice in
trge, da vse leskeče v čarobnem svitu, tisoč
in tisoč lučic v različnih barvah blesti, kakor
zvezdice na nebu. V Genzanu je bila raz-
svitljava v istini velikanska. Priredili so tudi
umetalni ogenj, a tako lepo, da se je vse
čudilo. Po zraku so zvenele rakete, a bile
so tako umetno narejene, da, ko se je raz¬
počila, se je iz lučic razvila ali krasna roža,
ali palmovo drevo, ali kak drugi predmet.
Slednjič bliskoma švigne še ena raketa v
sinje višave, visoko gori razpoči in hipoma
se vidi iz neštevilnih lučic divno lepo ime:
Marija. Vse je zastrmelo nad nepopisno
krasoto; nekaj trenutkov žari se v prozornem
zraku v omamljivi visočini beseda: Marija.
Ljudstvo, mogočno ganjeno, pa zavpije, da
seje gromovito razlegalo v daljavo: »Evviva
Maria! Živio Marija!« Marijino ime je
nepregledno množico tako navdušilo.

Bil je to res lep, nepozabljiv prizor. Sreč¬
nega se štejem, da sem ga videl. Zraven
sem imel tudi ugodno priliko opazovati, kako

155

vpliva ime »Marija« na krščansko srce; kako
je vname, kako je očara! Popisati se to ne
da, to je treba le videti . . .

A ne gane tudi vas, preljubi romarji in
romarice, Marijino ime? Ni tudi vam sveto?
Se tudi vam ne pretrese srce v neizrekljivi
spoštljivosti, ko zadoni presladko ime: Marija?
Kdo bi mogel brez ihtenja poslušati ono
rajsko pesen, ktero ste ve, marljiva dekleta!
tako lepo pela?

Sveto, sveto je, Marija, tvoje ime!

Najsvetejša hči očeta

Si brez madeža spočeta,

Sveto, sveto je, Marija, tvoje ime!

To ime je med našim ustom, je sladko
zvenenje našim ušesom, je zdravilo našemu
srcu. Angelji se radujejo, ko je čujejo, ljudje
morajo glavo spodobno prikloniti, ko je iz¬
govorijo; nebo in zemljo prošine veselje, ko
se glasi: Marija! Grešnik se spokori, pekel
zatrepeče, ko mogočno doni: Marija!

0 čudapolno ime: Marija!, . .

Kako bi vas lepše mogel pozdraviti, kakor
v tem svetem, milem, močnem, ljubeznivem

156

imenu? V imenu Marijinem bodite mi torej
srčno pozdravljeni vsi pobožni vdeleženci
letošnjega marijinoceljskega božjega pota. Srce
mi poskakuje radosti, ko vas toliko vidim.
Petokrat že imam laskavo čast in srečo,
pozdravljati slovenske romarje na tem svetem
mestu, a k tolikemu številu še tukaj nisem
govoril. Nad tisoč pet sto se nas je zbralo
v lavantinski škofiji, da bi tudi letos pohiteli
tje, kamor je koprnelo naše goreče srce; tje,
kamor so nas vabile plamteče želje, v Mari¬
jino Celje!

Pozdravljeni tedaj vi vsi v imenu Mari¬
jinem! Vi velečastiti gospodje duhovniki, ki
ste prišli semkaj k Mariji sebe in svoje dušne
ovčice priporočit; vi stariši, ki hočete k ne¬
beški materi za svoje družine prositi; vi
čvrsti mladeniči, ve čednostne deklice, ki
izročujete v Marijino varstvo pot vašega živ¬
ljenja — vam vsem kličem v pozdrav ime
Marijino! Bodi vam v pomoč, v uslišanje
vaših prošenj, v tolažbo vaših src to sveto
ime! —

Slišali in izgovorili ste že neštevilnokrat
ime: Marija. Ali ste pa tudi kedaj pomislili,

157

kaj-li pomeni? Vsem osebam, ktere je Bog
za kak višji posel izvolil, je dal sam imena.
Sv. pismo to odločno pripoveduje o Adamu,
Sari, Abrahamu, sv. Janezu Krstniku, o Jezusu
in drugih. O imenu Marijinem tega sv. pismo
ne pripoveduje, a starodavna, častitljiva le¬
genda nam to razloži. Pravi namreč: sveta
Ana je bila dolgo nerodovitna, ni dobila otrok,
kar je bilo pri židovskih ženah v veliko
sramoto. Ana je molila dan na dan, da bi
ji Bog vendar kterega otroka podelil. Ko je
nekega dne molila, prikaže se ji angelj ter
pravi: »Ne boj se, Ana; Bog me je poslal
oznanit ti, da je tvoja prošnja uslišana. Ro¬
dila boš hčer in daj ji ime Marija,
ona bo mati Najvišjega; po njej
bodo vsa ljudstva izveličana«\ Enako
se izrazi tudi veliki učenjak, apostolski škof,
sv. Alfons: »Ime Marija ni iznajdeno na
zemlji in ne po volji ljudi. Vzvišeno ime
Marija je prišlo iz neba in je bilo
Mariji dano po božjem povelju«.

A žal, da nam božje razodenje ne pove,
kaj prav za prav pomeni ime Marija, kakor
postavim pomeni ime Jezus: odrešenik, ali

158

Kristus: maziljenec, ali Janez: milost
božja.

Sv. očetje, med njimi posebno duhovito
sv. Hijeronim, razlagajo njegov pomen. Po
njihovem nauku je vam bom tudi jaz skusil
razložiti. Zraven iskreno želim, da bi v vaših
srcih utrdil gorečo ljubezen do presvetega
Marijinega imena. Kadar je boste torej izgo¬
vorili ali pa slišali, spomnite se njegovega
pomena ter obudite pristojne občutke!

Bodi vam sveto v življenju, potem vam
bo koristno ob smrtni uri in zveličalno v
nebeškem raju!

1. V prvi vrsti pomeni ime Marija toliko,
kakor: gospa. Hebrejsko ime je ter se je
začetkoma zvalo: Miriam. Tako je bilo ime
pobožni sestri Mozesovi, ktera je vodila žene
iz egiptovske sužnosti, kakor je bil brat njen
vojvoda vseh možkih. Pozneje so jo klicali
tudi: Marajam, kar pomeni: gospa, zapoved-
nica nad morjem, ker je peljala žene skozi
rudeče morje in je po prehodu Boga v čudo¬
vito lepi pesni za velike milosti zahvalila.
»Ta Marija, pravi sv. Ambrož, sestra Mozesova,

159

je predpodoba^naše Marije, prečiste Device;
kajti le-ta je gospa sedanjega veka in nas
pelje skozi morje zemeljskega trpljenja v
obljubljeno deželo svetili nebes«. Zato se
Marija skoraj v vseh jezikih imenuje: gospa;
Lah ji pravi: Madon na, moja gospa, Fran¬
cozi jo zovejo: Notre Dame, naša gospa,
Spanjci: Nuestra Se n n or a, naša gospa,
Ogri ji pravijo: velika gospa, nagy asszony.

Res, gospa, mogočna gospa si, o Marija!
Bog te je povzdignil nad ves svet, nad vse
nebo. Ti si mati našega Izveličarja in s tem
si zapovednica v kraljestvu božjem. Po pra¬
vici si nekdaj rekla: »Veliko mi je storil on,
ki je vsegamogočen« 2 . Dal ti je silovito oblast
na nebu in na zemlji. Zato pravi sv. Bona¬
ventura: »Marija je tisto izvoljeno bitje, čez
ktero ni mogel Bog ničesar višega vstvariti.
Mogel je vstvariti lepši svet in krasnejša ne¬
besa, a večje matere, kakor je Marija,
pa ni mogel vstvariti«. Za tebe je ves
svet Jeruzalem in si lahko rečeš z besedami
sv. Duha: »V Jeruzalemu je moja oblast« 3 .

Marija je že tudi dostikrat s svojo mo¬
gočnostjo pokazala, da je gospa v pravem

160

pomenu. Svetovna zgodovina nam podaje
za to jasno spričevalo. Bilo je leta 1683.
Strahoviti turški vojskovodja Kara Mustafa
je peljal ogromno vojsko, nad dve sto tisoč
mož proti Dunaju, da bi razrušil in vpepelil
to mesto in ž njim razdjal našo predrago
Avstrijo in podjarmil sčasoma vse krščanstvo.
14. julija je že bil s svojimi četami pred
Dunajem, kjer je bil zapovednjk grof Stahrem-
berg s samo dva in dvajset tisoči vojakov,
toraj je imel komaj deseti del turške vojske.
Nevarnost je bila grozna. Turške krogle so
švigale že v notranje mesto, požigale in
morile, da je bilo gorje, gorela je že šolska
cerkev. V najhujši sili pridrvi Dunajčanom
na pomoč hrabri kralj Sobijeski s šestdeset
tisoči vojakov. A kaj je to proti Turkom,
kojih armada, pred kratkim pomnožena, je
bila petkrat veča. 12. septembra se kralj za
boj odloči. S premnogimi vojaki sprejme
sv. obhajilo, on sam streže pri sv. maši ter
prosi nebeške pomoči. Kmalu po maši ima
na vojake navdušen nagovor; teče od vrste
do vrste ter pravi: »Sedaj pa pojdimo z
zaupanjem na božjo pomoč in pod varstvom

161

Marijinem proti sovražniku. Naš bojni klic
bodi sveto ime Marija!« In kakor silen
vihar zadoni po vseh vrstah v nebo segajoči
klic: Marija! Boj, ki se je vnel, je bil
strasten, kri je potokoma tekla. Česar ni
nikdo mogel prerokovati, niti slutiti, zgodilo
se je: Sobijeski je zmagal! Zmaga je
bila nad vse slavna. Turkov je palo nad
dvajset tisoč, zgubili so tri sto topov in vse
šotore z velikanskimi zakladi. Veselje na
Dunaju je bilo neizrekljivo. Samega veselja
so se jokali otroci in pogumni vojščaki, po
kojih obleki je še turška kri tekla. Sobijeski
je šel s svojimi generali v cerkev sv. Štefana,
kjer so zapeli zahvalno pesem z občutki,
kakoršnih še Dunajčani nikdar niso skusili.
Pobožni kralj Sobijeski je nosil od onega
dneva vedno svetinjico Marijino na prsih.

Ni-li takrat Marija pokazala, da je res
mogočna gospa? Kar se zdi nemogoče, se
uresniči z njeno pomočjo. Njeno ime nado-
mestuje tisoče, tisoče vojakov. Sveto pismo
vpraša v visoki pesni: »Kdo je tista, ki se
prikaže, kakor vzhajajoča zora, lepa kot luna,
izvoljena kot solnce, strašna kakor uredjena

11

162

vrsta šotorov?« 4  Kako, kdo je tista? Marija,
naša gospa!

Ali ni že tudi tebi skazala svoje moči?
Nisi tudi ti občutil njene oblasti in skusil,
da je premila, predobrotljiva gospa? O koliko
dobrot smo že od tebe prejeli, o gospa naša!
Bodi za to zahvaljena, a bodi nam tudi še
v bodočnosti milostljiva! Vsmili se nas, ki
plakamo v tej solzni dolini! Naj bo nam
tvoje ime, Marija, odrešenje, pomoč in po¬
roštvo časne in večne sreče!

2. Nadalje pomeni Marija morsko zvezdo,
po latinskem maris stella. V srednjem veku
je nastala ganljiva, prisrčna pesen:

Ave maris stella,

Dei mater alma,

Atque semper Virgo,

Felix coeli porta!

(Zdrava! morska zvezda,

Božja mati sveta,

Vedno si devica,

Blaga rajska vrata!)

Marija je v istini zvezdi podobna. Zvezda
je nekaj posebno lepega; koga ne razveseli
svitla, brleča zvezda? Svojo luč pa dobi od

163

solnca in ž njo sveti drugim stvarem. Ni
tudi Marija tako? Ni-li ona nekaj posebno
lepega? Ni-li ona dobila svoje luči, svojih
milosti od solnca v vesmiru, od Boga ? Tudi
ona mora reči: »Z božjo milostjo sem, kar
sem« 5 . A ona sveti drugim stvarem, daje
vsem ljudem prelep vzgled ter natančno
spolnjuje povelje Gospodovo: »Tako naj sveti
vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša
dobra dela ter hvalili Očeta, ki je v nebesih!« 6

Morsko zvezdo imenujejo mornarji svitlo
dani c o, ki je videti med vsemi zvezdami
največa. Ni-li tudi Marija med vsemi zvezdami,
med angelji in svetniki največa? Že angelj
jo je pozdravil: »Milosti polna, Gospod
je s teboj, ti si blažena med ženami!« 7
Prva je med vsemi bitji. »Milost božja v
meni bila ni brezvspešna; kajti jaz sem več,
kakor vsi drugi storila« 8 , lahko reče s svetim
Pavlom.

Morska zvezda ima za mornarje velik
pomen. Po njej se ravnajo na neizmerni
morski poti. Posebno mila in ljuba njim je
pa v viharju. Kadar se valovi tepo, vihar
grozovito razsaja, valovi, kakor gore vstajajo,

11*

164

ter mornarji že gledajo svoj grob v neskončnih
globočinah razdrastenega morja, takrat se
ozirajo proti nebu. Ako je vse temno, potem
gorje; ako se pa morska zvezda prikaže,
potem blagor njim, rešitev pride, vihar bo
ponehal.

Taka morska zvezda si ti, o Marija! za
nas. Nevarna vožnja po morju je naše ubogo
življenje. Vsak trenutek smo lahko pogub¬
ljeni. Ah, koliko viharjev tuli okrog nas!
Koliko pretečih nesreč nas zalezuje! Ali mine
dan, da ne bi slišali o kakem hudem osode-
polnem dogodku? Tukaj ogenj, tamkaj toča,
drugje zopet povodenj ljudi žene v obup.
Neprevidna smrt, umor, poboj straši zdaj tu,
zdaj tam. Niso-li to pogubni viharji? In mi,
sirote, zdihujemo sredi njih; gorje nam v
mladosti in starosti, po dnevi in po noči;
naše življenje in vse, kar imamo, visi tako
rekoč na niti.

Ozrimo se gori proti nebu! Morebiti za¬
gledamo morsko zvezdo, devico Marijo. O
sveti nam, sveti! Razganjaj temoto, ki nas
obdaje; ukroti besne viharje, ki nam grenijo
življenje! K tvojemu Sinu je zaupljivo klical

165

slepec ob potu v Jeriho • »Jezus, sin Davidov,
usmili se me!« In ko so mu blizu stoječi
rekli, naj umolkne, »pa je še bolj vpil: Sin
Davidov, usmili se me!« In Jezus ga pogleda
ter reče: »Spreglej, tvoja vera ti je poma¬
gala«. Bil je ozdravljen.

Nimaš tudi ti, o Mati, tistega vsmiljenja,
kakor tvoj Sin? Radi tega ne bomo prene¬
hali, klicati in vpiti na morskem potovanju
zemeljskega življenja: »Marija, morska
zvezda, usmili se nas!« Ni mogoče, da
ne bi bili uslišani, da nam od morske zvezde
ne bi prišla pomoč! . . .

3. Marija pomeni tudi miro, latinsko-grčko
besedo mirrha. V trpljenju Kristusovem
čitamo o miri. To je sok, ki teče iz mirovega
drevesa. Ž njo so mazilili mrliče, da ne bi
trupla strohnela, a tudi za zdravila so jo
pogostoma rabili, ker varuje gnjilobe. Telo,
ki se ž njo pomaže, ne gnije; ali reč, v miro
namočena, ne trohni.

Mira je tudi Marija. Varuje človeka
gnjilobe in trohnobe. Kaj pa je to ? Vi veste,
to je greh, strast, hudobija, najhujše zlo za
človeka. Kdo te naj tega reši? Ne-li tista

166

mira, ktero kliče katoliška cerkev na pomoč,
kot pribežališče grešnikov?«

Čital sem jako ganljivo pripovest. Mlada,
bogata deklica v Parizu, prav pobožna in
krščansko vzgojena, se je zaročila z nekim
trgovcem, ki pa njenih lepih verskih lastnosti
ni imel. Nasprotno. Zavoljo pobožnosti je
dostikrat zmerjal in preklinjal svojo ženo in
začel še bolj grešno živeti, kakor je že bil
navajen od svoje mladosti. To je dobro ženo
strašno bolelo. A hujše trpljenje še le pride.
Žena, še v cvetu svojih let, zboli; bolezen
se vedno hujša, zdravniki pravijo, da ni več
nobene pomoči. Žena se potrpežljivo vda v
božjo previdnost. A hoče se na večnost pri¬
praviti, kakor se kristjanu spodobi. Prosi
to raj svojega moža, naj gre po duhovnega
gospoda, da ji bo podelil svete zakramente.
Sedaj je bil ogenj v strehi. »Kaj, huduje se
mož, kaj po duhovnika? Ali ne veš, da jaz
nimam vere? Noben duhovnik ne bo pre¬
stopil praga moje hiše. Ako hočeš umreti,
umri brez zakramentov in brez duhovnika!«
Kar penil se je od jeze nevsmiljeni mož.
Žalostno!

167

Mislite si lahko, kaj je občutila pri tem
nesrečna žena. A rekla ni nič žalega. Solza
se ji vtrne po licu, in začne še gorkeje
moliti k prečisti Devici za spreo-
brnenje svojega moža.

Med tem pride, njena enako pobožna in
bogoljubna mati k njej na obisk. Tolaži jo
in moli ž njo noč in dan.

Mož, nevoljen nad boleznijo svoje žene,
odpotuje, pravi, da ima v Lijonu s trgovino
opraviti. Predno pa odide, dene mati skrivaj
blagoslovljeno Marijino svetinjico v žep nje¬
gove suknje; ž njo toraj odpotuje. Ko ga
več doma ni, gre mati po duhovnika, uboga
bolnica se spove, prejme sv. zakramente in
kmalu sladko v Gospodu umrje.

A njen mož na potu nima mira. Ženo
v smrtni bolezni zapustiti? to vendar ni lepo!
Vest mu to vsaki trenutek očita. Sramuje se
sam pred seboj. Ne, tega ne more prenašati.
Čez nekaj dni se vrne nazaj z namenom,
da se bo z ženo spravil.

Ko pride domu, leži žena že na mrtvaškem
odru. Ko stopi v sobo, zagleda njen bledi
obraz. »Kako pa je umrla?« vpraša mater.

168

»O lepo. Rekla je, naj tebe pozdravim in
prosim odpuščenja, če te je kedaj razžalila.
Zadnje besede pa so bile: Bog in Marija
naj blagoslovita mojega moža!« Te
besede so vsekale rano v njegovo srce. »Ne-
vrjetno! — zdihuje. Tako me je toraj ljubila,
jaz sem ji delal, krivico, a ona zame moli.«
Prvič od svojih mladih dni je resno ganjen,
prvič zaihti in si briše oči. Poklekne pred
truplo svoje mrtve žene in joče, kot otrok.
»Odpusti mi, odpusti!« te besede se čujejo
iz plakanja. »Dovolj, treba se je spreobrniti!«

In še tisti dan gre k duhovniku, mu vse
razloži, se spove, spokori in postane uzoren
krščanski mož, ki še sedaj živi in mnogo
dobrega stori v čast .božjo in blagor svojega
bližnjega.

Čudno, kdo bi si bil mislil? Marijina
priprošnja pomaga, ako drugje ne (ker ni v
naše zveličanje), gotovo takrat, ko molimo za
odpuščanje grehov ali pa za spreobrnjenje
grešnikov.

O mila Marija, bodi nam grešnikom mi¬
lostljiva! Varuj nas dušne gnjilobe, najhujšega
zlega!

169

4. Slednjič pomeni ime Marija morje,
latinski izraz m are. Morje je polno grenkosti.
V tem oziru je pač enako devici Mariji. Tudi
ona je polna britkosti, žalosti in tuge, bolečin
in trpljenja. Neizmerno je trpela. Sv. Anzelm
pravi, da »ako Bog ne bi bil nje po posebnem
čudežu pri življenju ohranil, bi bila morala
vsled srčne žalosti umreti.« Kraljeva hči je
bila, a tako revna! Sina je imela, nedolžnega
in čednostnega nad vse pojme, toda kaj je
morala videti? Obsodijo ga na smrt, kakor
najhujšega hudodelnika, bičajo ga, s trnjem
venčajo, na križ grozovito pribijejo, vidi ga
umirati v neznosnih bolečinah. Kolika žalost
je to! Takrat je pač zdihovala: »Bolečina
moja je nad vsako bolečino, v meni srce
moje umira!« 1 " »O vi vsi, ki greste mimo,
poglejte, ali je ktera bolečina veča, kakor je
moja bolečina?« 11

Neprestana žalost je bilo skoraj celo Ma¬
rijino življenje. Le redko, redko kedaj ji je
zasijalo zlato solnce srečnega veselja.

A njeni žalosti še ni konca. Iz nebes se
ozira sem doli na zemljo. Vidi trpljenja in

170

bolečine siromašnih zemljanov. Kako jo to
boli? S trpinom na zemlji trpi i ona, ljuba
mati; vsaka nesreča zadene tudi njeno ma¬
terno srce, ne trpiš toraj sam svojih križev
in težav. Spomni se, kadar ti sili solza ža¬
losti v oči, da s teboj tudi žaluje tvoja ne¬
beška mati!

Še veče bolečine pa trpi, ako vidi najhujše
zlo na svetu, pogubljivi greh. Zaradi njega
je trpel njen sin, vsled njega je moral tako
sramotno umreti, in svet še ne neha grešiti!
To je za njo vrhunec srčnih bolečin.

Vedi toraj, o lahkomišeljna deklica, kadar
grešiš, čednost zametuješ in svojo krstno ter
spovedno prisego prelomiš, takrat se joče nad
teboj tvoja mati nebeška. Jo boš tedaj še
žalila? Mladenič ne misli, da tvoji grehi
skrivni ostanejo; vidi jih Marija, in plaka
nad njimi. Boš toraj še kedaj grešil ter s
tem razžalostil svojo Kraljico?

Nikar, nikar! O Marija, mi vsi, ki smo
sedaj zbrani kot pobožni romarji pred tvojo
čudapolno podobo, prisežemo, da te z grehi
več ne bomo žalili. Za čednost bomo vne-

171

mali tudi svoje rojake, preljube brate in sestre.
Prizadevati si hočemo resnično:

Da bomo narod poštenjakov

Da bomo narod vrlih mož!

Še eden zelo tolažilen nauk sprejmite iz
besede Marija v pomenu morje. Videli smo
v duhu njene bolečine. Ti, o romar, jih mo¬
rebiti tudi imaš, gotovo jih pa boš imel. Ne
pozabi, da pridejo tudi nad tebe, kakor
nekdaj nad Salomona »dnevi, o kterih boš
potrt rekel: ne dopadejo se mi.« 1 '

Nič ne de. Potolaži se. Toliko ne boš
nikdar trpel, kakor je trpela Marija. Zraven
še pomisli, ona je bila nedolžna, brez vsega
greha, ti pa otrok jeze božje, sin pogubljenja,
obložen z neštevilnimi grehi. Trpi toraj voljno,
vdaj se, Bog tako hoče. Sprejmi vse bolečine,
ki ti jih Bog pošlje, za pokoro in poboljšanje
svojega življenja!

Osladil si boš vsikdar grenkosti svoje
trpeče duše in ohladil skeleče rane svojega
telesa, ako boš iskal pomoči pri Mariji, koje
ime je za tebe tako pomenljivo.

Imej sveto spoštovanje do tega imena.
Ako je pobožno in skesanim srcem izgovoriš,

172

dobiš vselej 25 dni odpustkov.' 3  Ako se k
prazniku Marijinega imena pripraviš z vrednim
sprejemom sv. zakramentov, pridobiš si po-
polen odpustek.

Sv. Štefan, kralj ogerski, je imel toliko
pobožnost do Marijinega imena, da se ga
niti izgovarjati ni upal iz svetega strahu, da
bi je nespodobno izgovoril; na mesto Marije
rekel je vedno le: velika gospa.

Sv. Alfons je rekel s posebnim povdarkom:
»Dokler bom živel, hočem tvoje ime, o Ma¬
rija, vsako uro vsaj enkrat izreči.« 11  Svojo
obljubo je natančno izpolnjeval, zato pa tudi
uživa sad svoje pobožnosti v svetem raju.

Sledimo njegovemu lepemu vzgledu! Bo¬
dimo goreči častilci Marijinega svetega imena.

Naj nam bo posoda srčne ljubezni! Naj
nam bo sladko v življenju, potem nam bo
sladko tudi v smrti in v večnosti.

Ti pa, o Marija, koje ime vneto slavimo,
bodi nam rešilna morska zvezda, bodi nam
mira, ki nas varuje dušnega zla, in morje,
v kterem izginejo vse naše bolečine!

Marija celjska, naše upanje, razgrinjaj
čez nas plašč svojih milosti! Bodi pomočnica

173

nam in vsem, ki so se nam v molitev pri¬
poročili! Bodi vsem mila in ljubezniva mati!

Tvoje sveto ime pa bo naša zastava, naš
bojni klic; ž njim se bomo na zemlji
borili ter zmagali, a nekdaj se tebi bližali v
nebesih, kjer te bomo z angelji in svetniki
proslavljali v tvojem svetem imenu na veke!

Amen!

Kazalo z opombami in navedki.

. Stran

Zgodovina Marijinega Celja. 3

Marijinoceljska cerkev . . . ,. 34

I. Ljubimo Marijo. 54

1  Psalm. 117, 24. — 2  Prov. 4, 12. Tob. 4, 20. —

3  Genes. 28, 17. — 4  Prov. 8, 22 s. — 6  Prov. 8, 27.

— « Gen. 3, 15. — 7  Cant. 6, 9. — 8  Cant. 7. 6.

— 9  Cant. 4, 1. 1, 7. 14. — 10  Luc. 1, 28 s. —

” Rom. 7, 8. — 12  Philip. 2, 13. — 13  Eccli 50, 8.

— 14  Bliitenkranze auf die Festtage Gottes und seiner
Heiligen. Herausgegeben von Reinhold Albers, Pfarrer
der Diocese Miinster. Vierter Band: Die hoheren
Marienfeste. Paderborn, 1894. Druck und Verlag
der Bonifacius-Druckerei. (J. W. Schroder. Pag. 521.)

— 15  Apoc. 12, 1. — 18  Joh. 13, 15. — 17  1 Petr. 2, 21.

— ’ 8  Joh. 19, 27. - 19  Sura III. b. — 20  1 Petr. 2, 9.
— 21  Muster des Predigers. Eine Auswahl rednerischer
Beispiele aus dem homiletischen Schatze aller Jahr-
hunderte. Zum Gebrauche beirn homiletischen Unter-
richte und zum Privatgebrauche. Von Nikolaus
Schleiniger, Priester der Gesellschaft Jesu. Zweite
Auflage. Freiburg im Breisgau. Herder’sche Verlags-
handlung. 1882. Zvveigniederlassungen in Strassburg,

Miinchen und St. Louis Mo. Pag. 420. — 22  Op. cit.
pag. 120. — 23  Albers, Bliitenkranze. Op. cit. IV. 532.

II. Marija naša pomočnica.88

1  Thren. 1, 1. 2. — 2  Albers. Op. cit. V. pag. 489.

— 3  Albers, V. pag. 490. — 4  Job. 6, 3. — 5  Job. 9, 27.

— 6  Gen. 3, 7. — 7  2 Cor. 5, 4. — 8  Gal. 3, 17.

— 9  Ephes. 6, 11. — ,0  1 Petr. 5, 8. — 11  Job. 7, 1.

— 12  Eccl. 2, 23. — 13  Cant. 6, 3. — 14  Muster-

Predigten der katholischen Kanzel - Beredsamkeit
Deutschlands aus der neueren und neuesten Zeit.
Gewahlt und herausgegeben von A. Hungari, Pfarrer

Stran

zu Rodelheim im Grossherzogthume Hessen. Mit
bischofl. Approbation. Funfter Band. Predigten auf
dieFeste der seligsten Jungfrau Maria. ErsterTheil.
Frankfurt am Main. J. D. Sauerlanders Verlag. 1846.
Pag. 29. — 16  Eccli 24, 24. —■ 16  Judic. 16, 18.

III. Marija naš vzgled. 115

4 Luc. 1, 28. — 2  Luc. 10, 37. — 3  Muller, Theol.

moral. I. § 111. — 4  Alf. Lig. Muller, I. pag. 381.

— 5  Thom. Aqu. Opuse. 61. — 0  Gen. 18, 12. —

7  Luc. 1, 28 s. — 8  Luc. 1, 51. — 9  Luc. 1, 45.

— 10  Hebr. 11, 6. — 11  Marc. 16, 16. — 12  Mat. 7, 15.

— 13  Eccli 24, 24. — ,4 Ps.41, 1—3. - ' 5  Colos. 1, 14.

— ' 8  1 Gor. Is. — 17  Mat. 22, 37. — ' 8  Rom. 8, 39 s.

— 19  Sap. 4, 1. 2. — 20  5, 8. — 21  Luc. 1, 28. —

22  Psalm. 44, 2. — 23  Judit. 15, lis. — 24  Ephes. 3, 5.

— 25  Luc. 2, 52. — 20  Mat. 11, 19. — 27  Luc. 17, 10.

— 28  Luc. 9, 48. — 29  Luc. 18, 14. - 30  Mat. 22, 39.

— 31  Joh. 15, 12. — 32  Joh. 13, 34. — 33  1 Joh. 3, 18.

— 34  Luc. 11, 27. — 36  Philip. 3, 13. — 30  Apoc. 2, 10.

IV. Kako moramo Marijo častiti. 140

1  Psalm. 150, 1. — 2 1 Gor. 15, 10. — 3  Ester. 6, 9.

— 4  2 Petr. 1, 3. — 6  Joh. 17, 17. — 0  Gal. 5, 22.

— 7  2 Tim. 4, 8. — 8  Luc. 10, 2. — 9  Apoc. 1, 5 s.

— 10  Colos. 2. 14. — 11  Ephes. 2, 15. — 12  Albers,

V.  pag. 367. — 13  Luc. 1, 30. — 14  Rom. 12, 15.

— 16  Prov. 8, 7. — ’ 6  Prov. 8, 13. — 17  Jac. 3, 2.

— 18  1 Joh. 1, 8. — 19  Psalm. 50, 19. — 20  Mat. 9, 21 s.

— 21  Prov. 31, 36.

V. Kaj pomeni Marijino ime.153

1  Albers, V. pag. 8. — 2  Luc. 1, 49. — 3  Eccli 24, 15.

— 4  Cant. 6, 9. — 5  1 Gor. 15, 10. — 0  Mat. 5, 16.

— 7  Luc. 1, 28. — 8  1 Gor. 15, 10. — 9  Luc. 18,
35 ss. — 10  Jerem. 8, 18. — 11  Thren. 1, 12. —
12  Ecch 12, 1. — 13  Albers, V. pag. 27. — Op. cit.
l»g. 31.

COBISS S04Ž^00

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

000004380 IB