O GEOLOŠKIH RAZMERAH NA PREHODU POSAVSKIH GUB V DOLENJSKI KRAS MED STIČNO IN ŠENTRUPERTOM
Cveto Germovšek Z geološko karto v prilogi
Stratigrafska mnogoličnost in zanimiv tektonski položaj prehodnega ozemlja med Posavskimi gubaimi in Dolenjskim knasom darjeta terenskemu geologu z ene strani poseben mik, z druge pa zelo otežkočata delo. Zato sem se ponovno vračal vsako leto od leta 1950 do 1953 za nekaj tednov na teren. Kljub temu so ostali nerešeni še marsikateri problemi. Vendar upaim, da bo pričujoča razprava nekaj doprinesla k boljšemu poznavanju Dolenjske.
Stratigrafski pregled
Kamenine na preiskanem ozemlju so petrografsko izredno raznoiične. Pri tem ovirajo stratigrafski pregled zelo redke najdbe fosilov, zlasti lepo ohranjenih, in živahna tektonika. Zato sem ponekod določil starost skladov le po njihovi legi.
Lipoid (1857, 1858) je prvi pregledno kartiral ozemlje med Savo in Kolpo vzhodno od Ljubljane. Njegovi podatki imajo' le še zgodovinski pomen.
Nekaj geoloških potez tega ozemlja omenja tudi Ž u r g a (1938). Dolomit oib Temenici prišteva glavnemu dolomitu. Med Zaplaizom in Krško dolino navaja pas enaikih jurskih apnencev, kakršne najdemo' med Grosupljem in Rogom.
Najnovejša geološka karta, na kateri je tudi ta del Dolenjske, je Vettersova geološka karta Avstrije in sosednjih dežel (1933). Na njej (je pravilno omejen karbon. Werfensikih skladov je zarisanih manj kot na Lipoid o v i Ikarti, a še vedno preveč. Večiino ostalih kamenin prišteva srednji triadi. Ob zgornjem robu Bistrice oziroma severno od Šentruperta označuje zgornje tria dne plasti. V tolmaču k tej karti (1937) omenja, da se pojavljajo pni Mirni krški apnenci, ki jih uvršča v wen-gensko stopnjo, čeprav ne izključuje 'tudi nekoliko večje starosti.
Na tem delu Dolenjske sem našel naslednje geološke horizonte:
karbon — peščenjaki in skrilavci triada — spodnjewerfenski skrilavci in peščenjaki
—	werfenski dolomit
—	z gornje werfenski skladi
—	anizični dolomit
—	wengenski klastični skladi
—	temen ladinski apnenec
—	svetli ladinski apnenci in breče
—	ladinski in zgornjetriadni dolomit
—	ladinsko-rabeljski apnenci in liaporni skrilavci —• rabeljski skrilavci in peščenjaki
jura — apnenci kenozoik — srednjemiocenski litavski apnenci —• srednjemiocenski lapor
—	pliocenski lapor in glina
—	pliocenski (kremenov peselk
■— pliocenska in pleistocenska ilovica z drobci rožencev —■ pliocenska in pleistocenska ilovica
—	holocenske rečne naplavine
Karbon
Karbonski skladi pokrivajo površino okrog 1 tem* ob severnem delu geološke karte na Kamnem vrhu, Goibniku in delu Gabrske gore. Nadaljujejo se neposredno z geološkega lista Celje—Radeče (Teller, 1908). Sestavljajo jih pretežno temmosivi sSkrilavi silijiudnati peščenjaki. Apnene komponente nimajo.
Razen peščenih skrilavcev se pojavljajo tudi itemnosivi in črni glinasti skrilavci. Po položaju se zdi', da so skrilavci starejši kot peščenjaki.
Werfen
Werfen sestavljajo spodnjewerfenske ali seiserske plasti, werfenski dolomit in zgornjewerfenske ali campilske plasti. Spodnji del spodnje-werfensiki'h plasti sega verjetno še v zgornji perm.
Spodnjewerfenske plasti se pojavljajo južno od Javorja in ob meji karbonskih plasti'. Na obeh krajih so v zvezi z werfenskiimi plastmi lisiba Celje—Radeče. Med Oblo gorico iin Čateško goro zavzemajo v poiUkrož-nem loku nekaj več kot 4 km2.
Seiserske plasti so razvite na isti način kot drugje v Posavskih gubah. Pretežni del teh plasti sestavljajo plastoviti in ne,plast oviti rdeči in rdeče-vijolični kremenovo sijudnati peščenjaki. V njihovem zgornjem delu sem dobil v Jazbini, to je ob zgornjem teku Cerknice, številne slabo ohranjene odtise školjk.
Med peščenjaki oziroma peščenimi skrilavci se pojavljajo pole rdečih glinastih skrilavcev, ki imajo tu in tam apneno primes. Med rdečimi skrilavci najdemo tudi zelene glinaste skrilavce, Mi prehajajo ponekod v zelene ali rdeče kremenove peščenjake. Kažejo videz tufske kamenine.
Mikroskopska preiskava je pokazala, da vsebujejo poleg krem eno vih zrn tudi nekaj glinencev. Pogostni so vložki sivorjavih kremenovih skrilavcev.
Werfenski dolomit dobimo navadno med klasičnimi seiserskimi in campiMcimi plastmi. Zavzema tudi večji del samih campilsfkih plasti ali pa le posamezne leče in pole v njih.
Južno od Cerknega in Laz opazimo 50 do 200 m širok pas werfen-skega dolomita. Pravo debelino je težko določiti, ker je ponekod tektonsko reduciran, drugje pa podvojen. V zgornjem delu vsebuje vložke zgorn j ewerf enski'h lap orni h peščenjakov. Zahodno od tod se dolomit ne pojavlja.
Po krajši tektonski1 prekinitvi se werfenski' dolomit zopet pojavi južno od Kržišč in na Čateški gori. Zahodni del tega nahajališča zavzema vmesni položaj med spodnje- in zgcm jewerfeoiskiimi plastmi1, kar lepo vidimo na poti iz Kržišč v Čatež. Njegova debelina se spreminja od 50 do 100 m. V vzhodnem delu ga pretežno nadomešča klastični razvoj zgornjega werfena.
K werfenskemu dolomitu štejem tudi dolomit med Selami in Kozje-kom. Ta ima številne vložke skrilavcev in peščenjakov zgornjewerfen-skega haibitusa. Vsi izdamki werfanskega dolomita zavzemajo približno en kvadratni kilometer.
Petrografsko je werfenski dolomlit podoben srednjetriadnemu. Pretežno je svetlosiv in skladovit. Skladi so debeli približno 1 dm in imajo pogosto po lezikah drobne sljudnate skrli.
Zgornj ewerf enske klastiene in apnenčeve plasti leže nad spo:dnje-werfenskiimi plastmi, vendar ne vidimo povsod njihove talnine. Najdemo jih južno od Cerknega in Laz ter severno od Zagorice. Tam so v tesni žrvezi z werfemskim dolomitom. Vendar zavzemajo v splošnem višji horizont kot dolomit. Na podoben način se pojavljajo na južnem pobočju Čateške gore. Na Žonovcu in vzhodno od Vesele gore pa grade deformirano antiklinalo. Vsi izdanki pokrivajo površino približno 2 km2. Njihovo debelino bi mogli ceniti na 50 do 200 m.
V zgornji werfen prištevam vrsto klastičnih kamenin z laporno primesjo in nekatere apnence. Zlasiti značilni so oolitni apnenci, ki kljub maloštevilnim paleontološkim dokazom omogočajo še dokaj itočno omejitev zgornj ewerf enskiih skladov. Razen oolitnih apnencev opazimo še raznobarvne sljudnate laporne peščenjake, laporne skrilavce s sljudo in laporje.
Najlepši profil opazujemo med Kržiščem in Čatežem, kjer leže vse werfenske plasti konkordantno. V profilu od severozahoda proti jugovzhodu leži nad permsko-spodnj ewerf enskimi rdečimi skrilavci lin peščenjaki werfenski dolomit. Nad njim se začne pisana vrsta zgornjewerfenskih plasti.
Anizični dolomit
Usedline anizične stopnje so zastopane le v dolotmitnem razvoju. Čeprav se dolomit pojavlja v vseh stopnjah triade, nismo dobili v njem skoraj nobenih fosilov. Zato sam se moral pri določitvi starosti omejiti
na zaporedje plasti. Za ekvivalent mendolskega dolomita imam dolomit, ki leži nad werfenskimi in pod wengenskimi skladi'. V tem položaju dobimo dolomit ir.ed Oblo gorico in koto 453 v širini! približno 500 m. Debelina znaša nekaj nad 200 m Vzhodno od tod na Lačnem vrhu in Zagriču je anizični dolomit tektonsko močno reduciran. 100 do 200 m širok pas enakega dolomita opazimo še na severnem pobočju Zaplaza in na Čateški gori'.
V	to stopnjo štejem še 500 do 1000 m širok dolomitni pas med Tihabojskim potokom pri Selah in Ostrežem ter dolomit veselogorske prevrnjene antiklinale. Končno prištevam v to stopnjo še več kilometrov širok pas dolomita med Moravčami pri Gabrovki in Okrogom nad Šent-rupertom. Tu je določitev starosti negotova. V okolici Zabukovja, Ostreža iln Okroga leži sicer pod wengenskimi in rabeljskkni plastmi, severno od tod pa leži isti dolomit nad ladinsko-rabeljskimi apnenci. Isti položaj opazimo oib južnozahodni meji tega dolomitnega pasu v okolici Tlake in ob severnozahodni meji pri Tilhaboju. Vendar domnevam, da so vse te meje tektonske. Teller {1908) je prav tako uvrstil ta dolomit v anizično stopnjo.
Dolomit je delno plastovit. Najlepšo plastovitost opazimo blizu meje s spodnjo triado in blizu meje z ladinsko stopnjo. Plasti so debele približno 10 cm. Čim bolj se oddaljujemo od mejnih plasti, tem debelejše so, dokler ne postane dolomit neskladovit. Tak močno prevladuje v severnozahodnem delu preiskanega ozemlja.
Dolomit je pretežno svetlosiv, vendar opazujemo vse prehode od belega do teimnosivega. Mejni horizonti so obarvani temneje, zlasti spodnji. Pogosto prehaja v dolomitiziran apnenec. Krojitev je paralelepipedna, toda ni povsod enako močna.
Na nekaterih krajih, na primer med Zabukovjem in Zaloko, dobimo v najvišjih delih skladovitega dolomita redko posejane gomolje temnega roženca. Mogoče pripada ta dolomit že spodnjemu delu ladinske stopnje. Kartografsko se ne da omejiti.
V	vzhodnem delu karte je nejasen prehod med werfenskimi skladi iln anizičnim dolomitom. Prehodna cona ustreza Lipoldovemu (1858) opisu guttensteinskih skladov. Za to cotno je značilno pogosto menjavanje Skrilavcev s polarni dolomita. Pole so debele po nekaj decimetrov ali centimetrov, pa tudi po več metrov.
Ladinska stopnja
Spodnji del ladinske stopnje je verjetno še dolomit. Sem bi mogli šteti višji horizont doiomitnih skladov med werfenom in wengenom.
Za ladinsko stopnjo je značilno, da se facies hitro menjava ne le navpično, temveč tudi vodoravno od zahoda proti vzhodu. Zahodno od Primskovega opazujemo v ladinskih usedlinah zmanjšanje „klastičnega materiala in naraščanje dolomita, ki končno popolnoma prevlada. V osrednjem in vzhodnem delu karte so klastične wengenske usedline najznačilnejši ladinski element. Vzhodno od preiskanega ozemlja pa prevladujejo v ladinski stopnji ploščasti apnenci s polarni' rožencev.
Ladinsko stopnjo predstavljajo tam krški apnenci, ki v svojem tipičnem razvoju komaj še segajo na preiskano ozemlje.
Wengenske plasti se širijo na severni polovici geološke karte v večkrat prekinjenem pasu cd Oble gorice do Drage pri Šentrupertu. Pri Obli gorici segajo še v približno 50 m širokem pasu na geološko karto Celje—Radeče.
Med Oblo gorico in Zagričem se pojavljajo wengenske plasti v 4 km dolgem pasu. Na zahodu so te plašiti debele 'komaj nekaj 10 m, pri Prim-skovem pa že preko 100 m, ne da bi računali tektonsko podvojitev vseh horizontov ladinsfcih plasti, ki jo opazujemo na tem delu.
Med Oblo gorico in Zagričem ločimo dve seriji. Starejša je nedvomno wengenske starosti. Sestavljena je iz drobnozrnatih klastičnih usedlin. Nad njo sleda brez ostre meje serija ploščatih temniosivih jedrnatih apnencev. Med temi .apnenci so ldm do 10 m debeli vložki peščenjakov in tufov. Prav tako najdemo v peščen j aikih in v skrilavcih pole temno-sdjvega apnenca. V peščenjakih sem našel amonite, v apnencih pa korale, kii Ikažejo na kasijan.
V	višjem deliu peščenjakov se pojavijo pole lapornih skrilavcev, ki preperijo v skrtillaivo glino.
Tufi se pojavljajo v raznih horizontih, vendar le redko zavzemajo večji obseg. Navadno so plastoviti. Kot vse sosednje kamenine so tudi ti močno pirepereli. Večinoma so zeleni. Tipični vzorci tufov nimajo apnene primesi. Debelina zrn se zelo spreminja. Nekateri kosi kažejo tufske breče z zrni, ki imajo premer do 10 mm. Zrna leže v drobnozrnaiti osnovi. Najdemo tudi prave breče z drobci, velikimi' po več centimetrov. Drugi, številnejši vzorci, kažejo drobnozrnate tufe z 1 mm debelimi zirni. V teh opazimo včasih idiomorfna zrna kaoliniziranih glinencev, klo-ritne skrilavce in le redko biotit. Prav tako je precej sivozelenih in sivcirumenih pelitskih tufov.
Le nekaj vzorcev je bilo toliko svežih, da sem jih mogel preiskati z mikroskopom. Glinenci pripadajo albitu. Ker se pojavljajo v zbruskih še kremenovi in biotiitni vtrošniiki, ni nobenega dvoma, da so to tufi kremenovega Ikeraitofira. Drobnozmaite bi mogel prinesti veter iz okolice Laškega, kjer najdemo podobne Ikremenove keratofire, debelozrnate tufske breče pa govore, da so bili tudi na tem ozemlju plinski izbruhi.
V	peščenjakih okoli Primskovega in vzhodno od tod je našel Lipoid (1858) med drugim tudi fosila Daonella lommeli Wiissm. in Trachyceras aon Munst. Že s tem je obstoj wenigena dokazan. V wengenskih tufskih peščenjakih na Sevnem pri Primskovem sem našel tudi sam dva slabo ohranjena amonita, ki ju je določil prof. dr. O. K ii h n : Protrachyceras mundevillae Mojs. in Anolcites doleriticum Mojs,
Oba pripadata horizontu z amonitom Protrachyceras archelaus, torej zgomjewengenskim plastem (Kiihn, 1954).
Pri Zagriču se wengenske plasti lokalno izklinijo. Opazimo tek-tonsfci kontakt med spodnjim werfenom in kasijansSkiim dolomitom.
Dali je proti! vzhodu leže wengenski skrilavci v širini nekaj 100 m na južnem pobočju Čateške gore in pri Tlaki. Imajo podoben geološki
položaj kot pri Primskovem. Tudi tu leže nad klastičnirrri usedlinami temnosivi ploščasti apnenci.
Se dalje proti vzhodu se ladinski pas razširi; na 2 km. Nadaljujeta se tako spodnji skrilavo-peščeni pas kot zgornji apnenčev pas. Delno sta prekrita s pliocenskimi naplavinami. Zgornji del temnosivega apnenca sega mogoče že v karnijsko stopnjo. Zato označujem na geološki karti te sklade kot ladinsko-rabeljske apnence.
Wengenski blastični sediimenti se zopet pojavijo med Petelinjekom in Drenovcem ter ob Tihabojskem potoku južno in vzhodno od Brgleza. Prevladujejo sivi glinasti skrilavci. To so ekvivalenti psevdoziljskih skladov. Včasih v njih močno naraste kremenova komponenta, tako da že prehajajo v kremenaste Skrilavce. Ti se razlikujejo od navadnih glinastih skrilavcev po veliko večji trdoti. V njih sem našel več vrst daonel, med drugim tudi Daonslla lommeli Wissm.
Približno 1,5 km vzhodno od wengenskih plasti pri Brglezu se pojavijo ponovno wengenski skladi v širini več 100 m in na dolžini 5 km. Ta wengenskii pas grade podobne usedline kot na Primskovem. V peščenjakih je mnogo pol roženca.
Ista serija kamenin z enaiko zapovrstnostjo se vleče s presledki proti Oikrogu in Mačku. Za wengensike sklade nad Drago so značilni poleg tufov še vložki- rdečih lapornih skrilavcev in pisanih lapornih apnencev.
Kot nadaljevanje tega pasu moremo šteti wengenske sklade na Homu vzhodno od potoka Bistrice.
Ladinski svetli apnenci in breče
Sestavljajo jih neskladoviti in tankoploščasti apnenci z roženci in brez njih ter apnena breča. Ploščasti apnenci so ekvivalent krških apnencev.
Med Zagorico in Trebanjskim vrhom leže pod ralbeljskimi skladi. V podobnem položaju jih najdemo tudi med Gabrsko goro in Pečicami nad Zonovcem. Lepo razkriti so ti apnenci še v okolici Zijalnice.
Brečasti apnenci so petrografsko podobni titonskim apnencem, vendar njihov položaj govori za triadno starost. Fosile sem sicer našel v njih, vendar nedoločljive. Dobil sem korale, hidrozoe in amonite. Prvi in drugi so močno prekristaljeni, od amonitov pa sem dobil le drobce.
Ladinski in zgornjetriadni dolomiti
Ti dolomiti so svetlosivi, debeloskladoviti ali neskladoviti in drob-ljivi. Pogosto jih nadomeščajo odolomiteni apnenci.
Zavzemajo v glavnem kasijansko stopnjo; kjer ni klastičnih wengen-skih Skladov, morejo segati še globoko v anizično stopnjo. Povsod tam, kjer ni apneno ali klasitično razvitih rabeljskih skladov, segajo v karnijsko in norijsko stopnjo. Zato ni mogoče potegniti točnih mej. V Šent-lovrencu na Dolenjskem sem našel v dolomitu nautiloida Pleuronautilus (Enoploceras) lepsiusi Mojs., ki je značilen za mejni karnijsko-norijski horizont. (K ii h n , 1954.)
Ladinsko-rabeljski skrilavci in apnenci
V	krovnim klastičnih wengenskih skladov, večji del pa kar na srednjetriadnem dolomitu, leže na mnogih krajih temnosivi apnenci in apneni skrilavci, redkeje peščenjaki. Krovnina se ni nikjer ohranila. razen morebiti v dolomitih Migolske gore.
V	stratigrafskem pogledu morejo kamenine tega pasu zavzemati zgornji del ladinske kot tudi vso rabelj sko stopnjo. Nekatere kamenine moremo z gotovostjo prištevati kasijanu, druge zopet raiblju. Vendar so prehodi med njimi tako tesni in fosilni ostanki tako redki1, da sem jih na karti označil s skupnim imenom — ladinsko-rabeljski skladi.
Ponekod prevladujejo temnosivi ploščasti in skrilavi apnenci, drugje zopet laporni skrilavci. Ostre in točne meje med njimi ni možno potegniti. V splošnem so apnenci starejši od lapornih skrilavcev.
Rabeljski skladi
V	nekaterih krajih je možno nabeljsko stopnjo ločiti od pravkar opisanih skladov in jo na geološki karti posebej označiti. Na Zaplazu pri Čatežu sem našel školjko Myophoria inaequicostata KMppstein in polno bodic morskih ježkov rodu Cidaris. Večji del najdene fosilne favne še ni obdelan.
Rabeljski skladi so razviti v obliki apnencev in temnosivih ploščastih lapornih skrilavcev, ki pogosto prehajajo v laporaste skrilavce in peščene pole. Apnenci so povečini ooliltni. Ooliti so koncentrični, okroglasti ali ovalni in imajo premer od nekaj mm do 1 cm. V jedru oolita opazimo pogosto pecelj krinoida ali drobec apnenca. Najlepše vidimo koncentrično larnelarno strukturo na preperelih površinah, dočim jo na svežih ploskvah komaj opazimo. Ooliti so podobni po obliki algam rodu Sphera-codium. Podobne oolitne apnence najdemo v fcarditsikih plasteh okoli Mežice.
Ooliitni apnenci in druge kamenine rabeljskih skladov Zaplaza leže kot tanka plast na dolomitu. Na več krajih je dolomitna podlaga celo razkrita. Zato je naibeljski izdanek še bolj nepravilen, kot je označen na karti. Pri Razborju vpadajo raibeljski skladi pod svatlosiv dolomit. Zato je verjetno, da tvorijo rabeljski skladi le lečo v doloimiltu, ki prehaja na drugih krajih brez prekinitve iz srednje v zgornjo triado.
Podobni rabeljski Skladi se širijo proti Trebanjskemu vrhu. Leže na dolomitu ali pa na svetlih ladinskih apnencih in brečah. Rabeljski1 skladi so razviti1 v večji meri še okoli Zabukcvrja.
Jura
Na priloženi geološki karti nisem razčlenil jurskih apnencev. Večji ■del pripadajo zgornji juri. Razviti so tipični titonski apnenci. Južno od preiskanega ozemlja se pojavljajo še liadni jedrnati' in oolitni apnenci.
Srednji miocen
Spodnji del srednjemiocenskih skladov sestavljajo brečasti apnenci. TNTad njimi slede litotamnijski apnenci in apneni peščenjaki. Pojavljajo
se v denudacijsMh krpah v neposredni bližini Šentruperta. Severno od tega kraja je razvit pretežno svetlosiv apnenec z litotamnijami in ostre-jarni. Južno in vzhodno so pretežno rumenkastosivi laporni peščenjaki. Vsebujejo številno favno, med katero prevladujejo rodovi Cardium, Conus, Tellina, Turritella in drugi.
Ti sedimenti so ekvivalenti tako imenovanih spodnjelistavskih apnencev laške sinklinale. Nad njimi' sledi lapor, ki je bogat s fosili. Imam ga za ekvivalent laškega laporja. Našel sem ga le v vasi' Draga, ki stoji na rumenkasti ilovnati preperini. Golic laporja sicer nisem dobil, vendar moremo po podatkih iz treh vodnjakov približno določiti njegov oibseg. V profilu enega izmed vodnjakov je po enem metru preperine sledilo približno 3 m rumene ilovice, nato pa siv lapor, ki je imel v spodnjem delu veliko školjk in je postajal vedno trši'. Vodnjak je globok 11 m.
Miocenske usedline v okolici Šentruperta so bile zelo verj etno v zvezi s podobnimi usedlinami v okolici Šentjanža in v Krški dolini. Zelo živahna pliocenska tektonika je uničila večji del sledov miocenskega morja in zato ne moremo več določiti obalne črte.
V zgornjem miocenu se je celotno ozemlje že toliko dvignilo, da na preiskanem območju niso bili odloženi sarmatski in pliocenski morski oziroma brakični sedimeniti.
Pliocenski lapor, pesek in glina z lignitom
Pliocenski sladkovodni sedimeniti se pokažejo na več krajih. Do sedaj so jih le deloma omenili v literaturi. Prvi je pisal o njih S ta c h e (1858). Omenja mradrikastosivo do rumenkastosivo glino z vložki lignita. Pri Gorenji vasi' navaja debelejšo lignitno plast z vmesno plastjo sive ilovnate gline. Krovnina je rumena in rdeča pleistocenska ilovica. Pri Gorenji vasi je našel Stache v glini dve vrsti polžev: Melania escheri Bronn. in Helix inflex Mart. Oba moluska dokazujeta, da so to sladkovodne usedline.
Še danes opažamo pri Gorenji vasi majhen dnevni kop lignita, ki ga ne izkoriščajo več. Lignit je zelo slab. Sestavljen je pretežno iz debel, v katerih je zelo dobro ohranjena prvotna struktura in oblika. Lignita iz šotnega mahu je manj. Debelina lignitne plasti je 2 m, vendar talnine ne vidimo.
Nove podatke sem dobil v Dolenjih Ravnah, kjer so pri kopanju temeljev in vodnjakov na več mestih našli' lignit. V južnem delu vasi je pod nekaj decimetrov debelo ilovnato plastjo nekaj metrov sivorumene, mastne gline z 1 dm debelim vložkom šotnega lignita. Pod glino je siv lapor. Fosilov ni bilo niti1 v glini niti. v laporju.
Obseg pliocenskih usedlin in s tem nekdanjih jezer moremo le oceniti, kajti naravnih golic ni. Tudi pravkar omenjene podatke sem dobil le pri svežem izkopu vodnjaka. Zato ni izključeno, da se pod ilovnato preperino nahaja jezerski pliocen še marsikje na Dolenjskem.
Svetla, mastna glina pri Kompoljah pripada verjetno istemu razvoju pliocena. Ljudje tudi tukaj govore o premogu.
Zanimivo je nahajališče kremenovega peska v vasi Trebanjski vrh vzhodno od cerkve. Kremenov pesek je zelo droben in ima nekaj glinaste primesi. V zgornjem delu je nekoliko rumenkast, v spodnjem pa enakomerno siv. Močno je podoben pesku pri Leskovcu pod Gorjanci in v okolici Novega mesta. Višinska razlika med Trebanjskim vrhom in okolico Novega mesta je okoli 200 m. Med nastajanjem tega peska je bila višinska razlika minimalna, sicer se ne bi odlagal tako droben pesek. Torej se je ozemlje okoli Trebanjskega vrha v primeri z okolico Novega mesta dvignilo po odložitvi peska za približno 200 m. Ilovnat kremenov pesek dobimo med ilovico še na mnogih krajih severno in vzhodno od Račjega sela.
Pliocenska in pleistocenska ilovica z drobci rožencev
Posebej sem označil na geološki karti ilovico z drobci rožencev. Na mnogih krajih je rožencev toliko, da moremo govoriti o drobcih roženca z ilovnato primesjo, na primer med Tihabojem in Brglezom ter severno od Pečic. Debelina teh usedlin ni vedno znana. Nekaj metrov globoki useki običajno ne pridejo do talnine. Pri Goleku so useki celo do 20 m globoki, a ne pridejo do podlage.
Roženci so najrazličnejši, od snežnobelih do črnih. Poleg rožencev se pojavljajo tudi drobci kremenovih peščenjakov. Nekateri so gosti, s školjkastim lomom; drugi so staničasti. Pri zadnjih so se izlužile vse sestavine razen kremenice.
V laboratoriju Geološkega zavoda v Ljubljani je ing. M. Babšek analiziral dva kosa svetlosivega roženca, za kar se mu najlepše zahvaljujem. Rezultat je naslednji:
Si02	97,00 %>	96,29 °/o
R203	0,64 °/o	1,06 %>
CaO	0,32 %	0,62 °/o
MgO	sledovi	sledovi
žaroizguba	1,75 %	1,92 %
99,71 °/o	99,89 %
Kemična analiza kaže, da je roženec zelo čist.
Izvor roženca in izluženih ostankov kremenovega peščenjaka moremo iskati v ladinskih skladih, v katerih smo dobili podobne usedline na prvotnem kraju. Roženčeve usedline leže največkrat na triadnih kameninah. Cesto jih najdemo tudi na pliocenskih jezerskih usedlinah, iz česar sklepamo na njihovo zgornjepliocensko ali mlajšo starost.
Ilovica z Toženci pokriva izrazite izravnave. Najvišja, okoli 500 m, je slabo ohranjena. Bolj razširjene so izravnave z roženčasto naplavino višine od 470 do 450 m in od 425 do 410 m. Roženčaste naplavine v dolinah, torej holocenske starosti, so večji del že dvakrat prese dimen tirane. Tekoče vode, ki uničujejo izravnave, jih naplavljajo vedno niže.
Ilovnate naplavine z roženci so torej pretežno fluviatilne in vezane na nastanek ravnikov. Zvezno prehajajo v ilovico z lečami kremenovega peska.
Ilovica
Običajna ilovica prekriva precejšnji del kartiranega območja. Na geološki karti sem označil le površine, kjer se mi je njena debelina zdela večja od enega metra in kjer ni bilo golic podlage.
Ilovica prekriva v najdebelejši plasti izravnave predvsem do višine 350 m. Večji del dolenjske ilovice je produkt izluževanja apnenca od zgornjega pliocena dalje in je pretežno aluvialna.
Le majhen del ilovice je nastal iz preperelih karbonskih, permskih, werfenskih in laporno razvitih srednjetriadnih skladov. Werfensko ilovico moremo ločiti že po barvi.
Ob današnjih rekah in potokih nastajajo ilovnate naplavine še sedaj. Podobno so nastajale aluvialne naplavine tudi v starejših izravnavah. Razumljivo je, da imamo obsežna nahajališča najmlajše ilovice povsod tam, kjer se apnenec oziroma dolomit izlužuje na površini.
Rečni značaj velikega dela ilovice na Dolenjskem in Kočevskem moremo zagovarjati iz več razlogov. Ilovica je odložena na pliocenskih in pleistocenskih izravnavah. Ker je lahko gibljiva, ni ostala dolgo na prvotnem kraju. Nekdanje reke so jo prenašale na dno dolin in ravnin, ki se danes kažejo kot starejše izravnave. Nedvomen dokaz, da so tekoče vode prenesle večji del ilovice, so tudi prodniki različnih kamenin v njej. Pogosto so ti prodniki različni od podlage, katero' ilovica prekriva. Primere za to smo našli skoraj povsod, zlasti veliko jih je pri Ponikvah pri Trebnjem. Zelo številni so tudi prodniki in kosi trših kamenin v okolici Škovca, Trebanjskega vrha in Račjega sela, kjer ilovica z roženci postopoma prehaja v kraško ilovico.
Kot dokaz za rečni značaj dela dolenjske ilovice štejemo končno tudi postopen prehod ilovice v kremenov pesek in zlasti leče kremenovega peska v ilovici.
Rečni holocen
Ob današnjih vodotokih opazujemo dve vrsti holocena. Kjer tečejo potoki pretežno po karbonskih, werfenskih in mlajših klastičnih usedlinah, je holocen v glavnem sestavljen iz proda Doline s potoki in suhe doline v apnencu in dolomitu pa pokriva plast ilovnatega holocena.
Holocenu pripada tudi eluvialna ilovica, katero mnogokrat težko ločimo od presedimentirane ilovice. Zato je tudi na geološki karti nisem posebej označil.
Lokalna tektonika
Ločimo naslednje tektonske enote: dinarsko usmerjena gobniška antiklinala, luskasta cona Priimskovega,
dinarsko usmerjena sinklinala med Krko in Temenico,
javorški del litijske antiklinale,
alpsko usmerjeno čateško antiklinalno krilo,
dinarsko usmerjeni nagubani nizi med Trebnjem in Mimo,
žonovska antiklinala,
veselogorska prevrnjena antiklinala in okroška prevrnjena sinklinala, moravško-zabukovška cona in rebrška antiklinala.
Dinarsko usmerjena gobniška antiklinala je le vzhodni del dinarsko usmerjene antiklinale, ki se vleče od Šmartnega pri Litiji do Moravč pri Gabrovki. Sega torej globoko v alpsko litijsko antiklinalo, in to najdalj e v območju litijskega rudišča.
Jedro antiki male so karbonski skladi na Gobniku in Kamnem vrhu. Krajevno najdemo še prečno dinarsko, pa tudi alpsko smer z vpadi proti jugu.
Meja karbona s spodnjim werfenom oziroma permom je tudi tektonsko diskordantna. Slemenitvi karbonskih in werfenskdh skladov se ne ujemata. Ob meji vpadajo karbonski skladi krajevno pod werf enske.
V	werfenskem antiklinalnem krilu ločimo dve coni: mejno cono s karbonom, kjer prevladuje prečno dinarska smer, in mejno cono z anizičnim dolomitom, kjer grade werfenski skladi dinarsko usmerjeno antiklinalo s strmim južnozahodnim in položnim sevemovzhodnim krilom. Pri Kržišču in na Cateški gori zavije ta antiklinala krajevno v alpsko smer.
Ob vzhodni meji gobniške antiklinale je strm prelom od severa proti jugu. Prelomna ploskev je nekoliko nagnjena proti vzhodu. Vzhodno od preloma se je ozemlje pogreznilo.
Nad werfenom leži anizični dolomit, ki slemeni dinarsko in vpada proti jugozahodu. Tudi ta meja je tektonska. Premiki niso veliki. Drsna ploskev je vzporedna slemenitvi.
Proti jugozahodu leži na anizičnem dolomitu lu s kasta cona Primskovega. Med Staro goro pri Primskovem in Zagričem pod Zaplazom opazimo, da se večina stratigrafskih horizontov podvoji, delno celo potroji. Luske sestavljajo kasijanski dolomiti, ladinski temnosivi ploščasti apnenci ter wengenski skrilavci in peščenjaki. Slemenitev vseh teh plasti od Stare gore do prečnega preloma od severa proti jugu severno od vasi Gorenji Vrh je dinarska.
V	vzhodnem delu luskaste cone se vključijo v luskasto zgradbo še globlji stratigrafski deli, in sicer werfenski peščenjaki in mendolski dolomit. Narivne ploskve slemene v glavnem prečnodinarsko.
Dinarska sinklinala med Temenico in Krko. Jugozahodno od luskaste cone Primskovega so tektonske in stratigrafske razmere zelo enostavne. Okoli Šentvida pri Stični in Velikega Gabra gradi ozemlje dinarsko usmerjeni kasijanski dolomit, ki prehaja v višjih delih v zgornjetriadni dolomit. Nad njim leže diskordantno jurski apnenci.
Sinklinala je prepredena s prelomi, ki jih na terenu težko sledimo. Le smer vodnih tokov in drse kažejo na nekaj večjih prelomov. Tok Temenice zelo verjetno sledi tektonskim črtam. Zgornji tok Temenice je vzporeden luskasti coni Primskovega. V tem delu so tudi številne drse in tektonske breče. Od velikega Gabra dalje teče Temenica nekaj km v alpski smeri in to prav ob meji alpsko usmerjenega čateškega antiklinalnega krila pri Veliki Loki.
Mnogi znaki govore za važnejši prečni prelom pri Mišjem dolu, M preseka najprej luskasto cono Primskovega, drži nato mimo Mišjega dola in se nadaljuje v smeri izvira Krke.
Verjetno so tudi druge doline v prečno dinarski smeri tektonske. Premiki ob teh prelomih so bili radialni. Južnejša krila so se relativno pogreznila.
Javorniški del litijske antiklinale. Sem štejemo alpsko usmerjene spodnjewerfenske plasti z vpadom proti jugu. Vendar tudi ta del verjetno ne pripada osrednji litijski antiklinali, ker so severno od Javorja znatne tektonske motnje.
Alpsko usmerjeno čateško antiklinalno krilo. V okolici Čateža pri Veliki Loki in proti'jugu od Šentlovrenca ob Temenici opažamo pretežno alpsko smer slemenitve s položnim vpadom proti jugu. Antiklinalno krilo sestavljajo werfenski dolomit, zgomjewerfenski peščenjaki, anizični dolomit, wengenske plasti, ladinski apnenci, kasijanski dolomit, rabeljske plasti in zgornjetriadni dolomit.
Antiklinalno krilo meji na severu s prelomom na dinarsko antikli-nalo. V sevemozahodnem delu prehaja alpska slemenitev v prečno-dinarsko. Pri Zagriču meji kasijanski dolomit na werfen luskaste cone Pirimskovega. Proti zahodu preide slemenitev iz alpske v dinarsko. Prav tako prevladuje dinarska smer vzhodno od Čateža in Male Loke ter južno od Temenice. Nadaljevanje alpske smeri opazimo šele 5 km vzhodneje pri Žonovcu.
Dinarsko usmerjeni nagubani nizi med Trebnjem in Mirno so sestavljeni iz več tektonsko deformiranih antiklinal in sinklinal:
Antiklinala med Mačkovcem in Veliko Sevnico pri Mirni. Južnozahodno krilo te antiklinale je nadaljevanje dinarsko usmerjenega triadnega dolomita ob Temenici. Nad njim leže južno od Trebnjega diskordantno svetlosivi jedrnati apnenci, ki pripadajo verjetno malmu. Vzhodno od Dolnjega Podboršta se širijo proti vzhodu liadni apnenci, ki leže konkordantno nad gornjetriadnim dolomitom. Nekaj jurskih erozijskih krp se pojavlja tudi severno od Temenice. Pri. Škovcu in Igleniku pa leže leče rabeljskih skladov.
Alpska smer Temenice pri Trebnjem ponazoruje potek važnejšega preloma. Temenica je stratigrafsfca meja le zahodno od Trebnjega. Vzhodno od tod zavije v dinarsko smer, pride na jurske apnence in začne ponikati.
Prečno dinars ka cona Škovca in Trebanjskega vrha. To je najizrazitejša porušitev v mačkovsko-rodenski antiklinali. Ladinski in rabeljski skladi slemene v prečnodinarski smeri, deloma tudi v prečnoalpski. Opazujemo tudi interference obeh smeri. V podaljšku te cone proti jugozahodu se obrne Temenica iz dinarske v alpsko smer.
Kriška antiklinala leži med sinkldnalo pri Zagorici in sin-klinalo. okoli Raven. Skladi so močno porušeni; prepleta se alpska in dinarska tektonika. Antiklinala je razkosana po prelomih v prečnoalpski smeri, ki jim tudi sledi reka Mirna. Severni del slemeni pretežno v alpski smeri, južni v dinarski. Meja med obema je nadaljevanje prečne cone Škovec—Trebanjski vrh.
Med Golekom in Križem je antiklinala srednjetriadnega dolomita naranjena proti jugu na ladinsko-rabeljske skrilavce sevemovzhodnega krila mačkovsko-rodenske antiklinale. Južnozahodno krilo kriške antiklinale je zaradi nariva močno reducirano.
Ta antiklinala je verjetno le močno deformiran in s prelomi omejen del mačkovsko-rodenske antiklinale.
Ravensko-tmigolska sinklinala se začne južnozahodno od Mirne, kjer je hrib Trbinc sinklinalno zgrajen iz srednjetriadnega dolomita. Dno sinklinale se nadaljuje čez Gorenjo vas, Migolsko goro, Dolenje Ravne do Gorenjih Raven. Pri Gorenjih Ravnah opazujemo prepletanje dinarske in alpske smeri.
Grapa v smeri od vzhoda proti zahodu severno od Gorenje vasi ponazoruje potek alpsko usmerjenega preloma. Ob njem se spremeni slemenitev dolomita za skoraj 90 stopinj. Južno krilo se je spustilo. S tem spuščanjem je verjetno v zvezi nastanek jezera ali močvirja, v katerem je nastala nekaj metrov debela plast lignita. Torej so nekateri prelomi v alpski smeri razmeroma mladi.
Smer sinklinale je dinarska. Med Cirnikom in Selško goro oziroma med kriško in žonovsko antiklinalo je sinklinala najožja. Skladi so tu najbolj porušeni. V glavnem sta zastopani dve smeri, dinarska in prečno-dinarska. Tektonsko najbolj porušen del sinklinale je v podaljšku prečno-dinarske cone Škovec—Trebanjski vrh.
Mirenska sinklinala leži severno od Mirne. Nad srednje-triadnim dolomitom leže ladinsko-rabeljski temnosivi apnenci in skrilavci. Pri Mirni je jasen prelom v prečno dinarski smeri. Drži ob severno-zahodnem robu mirenske doline. Severozahodno od tega preloma leži veselogorska prevrnjena antiklinala na mirenski sinklinali. Zato njeno severno krilo ni odkrito. Proti vzhodu pa sta odkriti obe sinklinalni krili.
Na severozahodu meje zelo položni skladi te sinklinale na južno krilo žonovske antiklinale.
2 o no v s k a antiklinala je najizrazitejši alpsko usmerjeni tektonski element preiskanega ozemlja. Začne se nekaj 100 m vzhodno od Tihabojskega potoka in se širi na dolžini dveh km preko Žonovca in Petja do doline med Zabukovjem in Oplenkom. Jedro antiklinale sestavljajo zgornjewerfenski skladi, krila pa anizioni dolomit ter wen-genske plasti. Južno krilo je pravilno razvito in le malo porušeno. Severno krilo pa je delno reducirano, ker je antiklinala narinjena proti severu na srednjetriadni dolomit.
Na jugu meji anitdkMnala s prelomom na dinarski sistem gub med Mirno in Trebnjem. Zahodna in vzhodna meja sta prečna alpska preloma, ob katerih se slemenitev spremeni za 90 stopinj.
Veselogorska prevrnjena antiklinala in okroška prevrnjena sinklinala.
Veselogorska antiklinala zavzema grebene med Sotlo in Šentruperško dolino; zgrajena je iz istih stratigrafskih elementov kot žonovska, le da slemene v dinarski smeri. V severnem delu, to je v bližini žonovske antiklinale, prehaja v prečnoalpsko smer. Skladi so prevrnjeni proti
Sv.Helena
Geološka karta ozemlja med Šentvidom pri Stični in Mirno Geologic map of the area between Šentvid near Stična and Mirna
Merilo 1 : 50.000
Geologija, 3. knjiga
GermovSek: Posavske gube — Dolenjski kras
jugozahodu. Zato leži ta antiklinala na ladinsko-rabeljskih apnencih nagubane cone med Mirno in Trebnjem. Proti severu prehaja v prevrnjeno okroško sinklinalo.
Okroška prevmjena sinklinala zavzema severno pobočje Šentruper-ške doline med Mačkom in Drago. Geološke razmere so dokaj nejasne. Na ladinsko-rabeljskih apnencih Rebri leže diskordantno srednjetriadni, verjetno anizični dolomiti. Nad temi leže konkordantno wengenski skladi, nad njimi pa zopet anizični dolomiti. Vsi skladi slemene v glavnem prečnodinarsko. To zaporedje si razlagamo s sinklinalo, ki je prevmjena proti severu in narinjena na rebrške apnence. Na vzhodu se okroška sinklinala konča ob bistriškem prelomu.
Moravsko zabukovška cona in rebrška antiklinala. Severni rob preiskanega ozemlja je v geološkem oziru še najmanj jasen. Domnevam, da so srednjetriadni dolomiti nekoliko narinjeni na antiklinalo, ki jo grade rebrški temnosivi apnenci. V zahodnem delu slemeni antiklinala v dinarski smeri, dalje proti vzhodu preide polagoma v alpsko smer. Vrh antiklkiale je le približno 100 m oddaljen od meje z dolomitom.
Medsebojni položaj lokalnih tektonskih enot.
Medsebojni položaj tektonskih enot je posledica postsrednjepliocenske tektonike. To je razumljivo, ker so meje med njimi prelomi prav te starosti. Srednjepliocenski ravnik so ti prelomi močno razkosali. Isto dokazujejo premaknjene pliocenske, verjetno gornjepliocenske plasti. Prelomi, ob katerih smo opazovali tudi močne vodoravne premike, so pa v splošnem starejši.
Najnižji tektonski elementi so na severu. Torej so bili premiki usmerjeni proti severu, prav tako kot okoli Priimsfcovega. Najnižja je rebrška antiklinala, na njej leži moravško zabukovška cona. Na to cono je narinjena žonovska antiklinala, na katero je naslonjena veselogorska antiklinala. Veselogorska antiklinala leži obenem na vzhodno ležeči mirenski sinklinali. Premiki niso bili nikjer veliki, zato ne moremo govoriti o pokrovih, temveč le o luskah.
Obratno smer premikov, to se pravd proti jugu, opazimo v sredi preiskanega ozemlja. Ob večjih prelomih se je 'krajevno narinila moravško zabukovška cona na trebanjsko mirenske nagubane nize. Tudi v teh nizih opazimo ldkailne premike proti jugu.
Meja med gobniško antiklinalo in moravško zabukovško cono je nadaljevanje moravškega preloma. To je nadaljevanje onega preloma, o katerem govorita že Winkler (1923) in Tornquist (1929). Winkler trdi, da je to meja nariva in šteje mezozoiške sedimente na karbonskih skladih zahodno od te črte kot denudacijske ostanke tektonskega pokrova. Tornquist pa nasprotno trdi, da ta črta sploh ni tektonska. Prelom v resnici obstoji, vendar ob njem ni bilo vodoravnih premikov, temveč le radialni. Zahodno krilo se je pri tem relativno močneje dvignilo kot vzhodno. Mezozoiški erozijski ostanki so na prvotnem mestu. Ohranili so se zato, ker so v dnu sinklinale.
Kot vidimo iz opisa podrobne tektomke. ne teče preko tega ozemlja nobena tektonska črta, katero bi mogli označiti kot mejo med alpsko litijsko antiklinalo in dinarskim sistemom gub v Dolenjskem krasu.
Že Sues s (1901) je utemeljil teorijo o enotnem j užno alpsk od in a r -skem sedimentacijskem prostoru. Podobno mnenje je zastopal tudi Kossmat v svojih delih. Winkler pa v nasprotju z njim zastopa mnenje o samostojni južnovzhodnoalpski geosinklinali.
Geološke razmere vzhodno od Ljubljane govore bolj v prid teoriji o skupnem j užnoalpskodinarskem sedimentacijskem prostoru. Od časa do časa so vmes sicer obstajali podmorski pragovi in kopno, vendar ne tako, da bi mogli govoriti o dveh geosinklinalah. Tudi wengenski sedi-mentacijski prostor je bil usmerjen dinarsko ali ponekod celo prečno-alpsko. V alpski smeri se širijo na Gorjancih, v Krškem hribovju, na Orlici, Bohorju in na Rudnici usedline in vulkanske kamenine, katere bi mogli imeti za nadaljevanje bosanske roženčevo-ofiolitne cone.
Facialne razlike posameznih oddelkov si moremo razlagati z različno oddaljenostjo od obale in različno globino morja, ne pa vedno z ločenimi sedimentacijskimi prostori.
Iz vsega opisanega razvidimo, da si ne moremo predstavljati alpsko-dinarske meje med Posavskimi gubami in kraškimi dinaridi kot tektonsko limjo, temveč kot prehoden pas manjšega tektonskega pomena.
Sprejel uredniški odbor dne 17. novembra 1955.
ON THE GEOLOGICAL FEATURES OF THE TRANSITION ZONE BETWEEN THE SAVA FOLDS-REGION AND THE LOWER CARNIOLIAN KARST
The author has made a geological investigation of the region represented by the northwest section of the manuscript geological map of Novo imesto drawn by Lipoid (1858-b).
A stratigraphical survey has yielded the horizons given in the legend of the annexed geological map.
The Carboniferous strata are an extension of those represented in the special map of Celje—Radeče.
In ithe northern part of the map the Werfen strata were exposed over an extensive area. We distinguish the Lower Werfen strata consisting of red quartz-mica sandstones with intercalations of red clayey slates, intermediate Werfen dolomite, and the Upper Werfen strata made up of oolitic limestone, marly slates, and calcareous sandstones. Part of the red slates and sandstones belongs very likely to the Upper Permian.
The Triassic dolomites have the widest extent. It is very difficult to establish the boundaries between the single Triassic formations because the clastic intercalations are not well developed throughout the region but often thin out in the form of lenses.
Those dolomites, belong to the Anisdan stage, the footwall of them is represented by Werfen strata, and the hanging wall of Wengen strata. These are light gray, usually thick-bedded dolomites.
The Ladinian stage varies much in character. Beside the rapid alteration of the sediments in the vertical direction, a change of the facies can be observed in the west-east direction. In the central and western part of the covered region the most prominent member of the Ladinian stage is represented by clastic Wengen sediments. In the east, however, platy limestones with sheets of homstone, preponderate.
The Wengen straita contain also marly and quartzose sandstones, marly and clayey slates, homstones, tuffaceous sandstones, tuffs, and gray platy limestones. In the tuffaceous sandstones two ammonites determined by Prof. K ii h n as Protrachyceras mundevillae Mojs. and Anolci-tes doleriticum Mojs., have been found (Kiihn, 1954).
Both specimens belong to the horizon containing Protrachyceras archelaus, i. e. to the Upper Wengen strata.
At some places art which the Wengen stage is represented by dolomites, it has been possible to distinguish between the Anisiian and the Ladinian stage.
The Cassian sitage is represented either by dark gray limestones and slates or by dolomites. The hanging walls of the Cassian strata contain Rab elj-strata. At several places it has been imp ossible to draw a line between the Cassian limestones and slates on the one hand, and the superjacent Rabelj-strata on the other hand. Consequently, it has been found convenient to classify these rocks in the map as Ladinian-Raibelj limestones and slates.
The Ralbel j-strata show similar constituents as the strata west of Ljubljana, i. e. dark gray limestones, marly slates, calcareous sandstones, and slaty clays. Here Myophoria inaequicostata Klippstein and numerous spines of sea urchins of the genus Cidaris, have been found.
"The clastic Rabelj-strata thin out into the dolomite in the form of lenses. Here it is impossible to distinguish between the Middle and Upper Tri'assic dolomite. In these strata a nauitiloid classified by Prof. Kiihn as Pleuronautilus (Enoploceras) lepsiusi Mojs., the leading fossil of the 'transition stage between the Karnian and Noiian, has been found-
In the southern part of the region in question the Liassic and the unconformably superjacent Titonic strata are well developed. The rags of Titonic limestones rest on the Triassic strata.
The Upper Jurassic -and Upper Cretaceous transgression was followed by the Middle Miocene transgression. At that time the sea invaded also the region of Š entrap ert and deposited sediments of the second Mediterranean stage.
The Mesozoic strata are overlapped by brecciated limestones of the same facies as the Leitha limestones. Here and there above them fossili-ferous marl, very likely equivalent to the Laska-mar'ls, has been preserved. The sea which deposited these strata seems to have been in direct connection with the sea in the valley of Krško. The shoreline was less irregular -than has generally been maintained.
The Pliocene fresh water formations have a much wider extent than has been hitherto assumed. In all probability they spread all over the eastern part of the explored area. At many places occur fresh water mark and clays with lignite, and at one place also quartz sand.
In the geological map the clay with homstone grains is represented by a special color. Now and again the hornstones are more abundant than clay. The grains originate from the Ladinian and Upper Cretaceous limestones and slates containing sheets and lenses of hornstones. These sediments overlie various Mesozoic sediments. Here and there they aTe overlain by Pliocene fresh water sediments referred to above. They very likely belong to the Upper Pliocene age.
A considerable part of the mapped territory, especially in the southeast, is overlain by common clay which is likewise of fluviatile origin.
An analysis of the local deformations of the crust has made it possible to distinguish the following tectonic elements:
The anticline of Gobnik trending in the Dinarie direction
The schuppen-zone of Primskovo
The syncline between Krka and Temenica trending in the Dinarie direction
The limb of the anticline of Čatež trending in the Alpine direction
The folds between Trebnje and Mirna trending in the Dinarie direction
The anticline of Žonovec
The recumbent anticline of Vesela gora and the recumbent syncline of Okrog
The anticline of Reber and the Moravče-Zabukovje zone
The anticline of Gobnik is nothing but the eastern part of the anticline trending in the Dinarie direction and running from Šmartno near Litija to Moravče near Gabrovka. Thus it reaches deep into 'the anticline of Litija up to the very region of the ore deposit. The core of the anticline is made up of Carboniferous strata overlain by Werfen strata and Anisian dolomites. In both traces of earth movements which took place in the Alpine direction as well as obliquely to the Dinarie direction, can be observed. In the east the anticline comes to an abrupt end along a very steep fault the strike of which is oblique to the Alpine direction.
Towards the southwest the Anisian dolomite is overlain by a schup-pen-structure of Primskovo made up of Ladinian strata. Here and there also Anisian dolomites and Werfen strata form schuppen-structures. By and large the overthrust planes trend in the Dinarie direction. Along the eastern margin, however, they trend in a direction oblique to the Dinarie.
Southwest of the schuppen-zone of Primskovo the geological conditions become very simple. Here the Upper Triassic dolomite trending in the Dinarie direction and overlain by unconformable Jurassic limestones, can be observed.
From the environs of Čatež near Velika Loka to Sentlovrenc on Temenica the crest of the anticline trends in the Alpine direction while the slope is gently inclined towards the south. The flanc of the anticline is composed of Werfen dolomite, Upper Werfen sandstone, Mendola dolomite, Wengen-strata, Ladinian limestone, Cassian dolomite, and Rabelj strata. In the eastern part the influence of the direction oblique to the Dinaric, becomes discernible.
Westward and eastward the crest gradually swerves and finally follows the Dinaric direction. Only 5 km farther to the east near Zonovec, the crest turns again in the Alpine direction.
The southeast part of the covered area is made tip of a system of collapsed anticlines and synclines trending in the Dinaric direction and consisting of Middle and Upper Triassic dolomite; Ladinian-Rabelj limestones and slates; and, to a lesser degree, Jurassic limestones. In the eastern part also Wengen strata are found. To the east they are overlain by clastic Upper Cretaceous strata. In spite of the fact that here crustal deformations have been mainly in the Dinaric direction deformations following the younger Alpine direction and that lying obliquely to it, can be observed. By and large the structural features of this region are much simpler in the southeast than in the southwest where the layers have undergone considerable deformations. North of the zone referred to above the deformations trend in the Alpine, south of it in the Dinaric direction.
The anticline of Zonovec is the most prominent structural element trending in the Alpine direction. Its core consists of Upper Werfen strata, the limbs of Anisian dolomites and Wengen strata. The crest trends in the Alpine direction. The south limb shows a regular development and is relatively little fractured. The north limb is in part reduced because in the north the anticline has been thrust up over the Middle Triassic dolomite. In the south the anticline borders with a fault on the Dinaric fold system between Mirna and Trebnje. The east and west boundary lines are represented by two faults trending obliquely to the Alpine direction.
The recumbent anticline of Vesela gora consists of the same strati-graphic elements as that of Žonovec. The crest trends in the Dinaric direction but swerves obliquely to it before joining the anticline of Zonovec. The strata dip southeastward. The northwest limb is regular.
The northward recumbent syncline of Okrog is made up of Anisian and Ladinian strata.
The relative position of the tectonic units is due to younger deformations. In the west the structural features are relatively simple. The only conspicuous complication is that the region of Primskovo shows a schuppen-structure and leans against the syncline of Gofonik.
In the east only parts of single tectonic units, but whole tectonic units have been thrusted one on top of the other.
Displacements have occurred in the north as well as around Primskovo. The base is represented by the anticline of Reber overlain by the
Moravče-Zabukovj e zone over which the anticline of Žonovec was thrusted. Against the latter leans the recumbent anticline of Vesela gora which also rests on the syncline of Mirna. Since the displacements did not occur on a large scale, it can be maintained that the region shows a schuppen-structure. Displacements in the southern direction can be observed in the central part of the covered region. Along several faults the Moravče-Zabukovje zone was locally thrust up over the Trebnje-Mirna folds in which now and again displacements in the southward direction have also taken place.
The boundary line between the anticline of Gobnik and the Moravče-Zabukovj e zone is the continuation of the fault referred to by Winkler (1923) and Tornquist (1929). Winkler holds that this is the boundary of the overthrust and that the Mesozoic sediments overlying the Carboniferous strata west of the line are denudation rests of the overthrust. Tornquist, cm the other hand, is of the opinion that the line is not of tectonic origin. The writer has made an attempt to furnish evidence that the fault exists yet that along it no horizontal but only vertical displacements have taken place whereby the western limb has been uplifted higher than the eastern. The Mesozoic strata east of Šmartno near Litija are autochthonous denudation rests.
A detailed description of the structural features shows that the region is crossed by no major tectonic line which would represent a demarcation line between the anticline of Litija trending in the Alpine direction and the Lower Carniolian Karat fold system trending in the Dinaric direction.
As early as 1901 the theory of a uniform southern Alpdne-Dinairic sedimentation area was substantiated by S u e s s and advocated by Kossmat. Winkler (1928) on the contrary expressed the view that the area represents an independent southeastern Alpine geosyncline which was folded in the Alpine direction during the Cretaceous, and further deformed in the Dinaric direction during the Tertiary.
Yet the geological features east of Ljubljana tell in favor of a common southern Alpine-Dinaric sedimentation area. It is true that submarine shelves and a mainland existed here from time to time yet they never formed such a continuous whole that we could speak of two geosynclines.
The differences in the facies of single members can be interpreted as due to the different .distances of the latter from the coast and to different depths of the sea tout by no means due to two separate sedimentation areas. It is true that here and there such areas existed but they should not be attributed a too great importance.
The above reasonings show that we should not conceive the Alpine-Dinaric boundary line — in the sense of a boundary line between the Sava folds and the Karstic Dinarides — as a tectonic line but rather as a transition belt of lesser tectonic importance.
As to the facies the examined area can be compared to the Sava folds-region west of Ljubljana and to some Dinaric zones (Kossmat, 1924).
LITERATURA
Germovšek, C., 1953-a, Zgornjekredni klastični sedimeniti na Kočevskem in v bližnji okolici, Geologija, 1, 120—134, Ljubljana.
Germovšek, C., 1953-b, Obvestilo o geološkem kartiranju lista Novo mesto 1, 2 in 3 v letih 1951/52, Geologija, 1, 284—287, Ljubljana.
Heritsch, F.-Seidl, F., 1919, Das Erdbeben von Rann an der Save vom 29. Janner 1917, Mitt. Erdbeb. Komm. II. Teil, N. F. 55, Wien.
Kos s ma t, F., 1903, Uberschiebungen im Randgebiete des Laibacher Moores, C. R. IX. Cong. Geol. Inter. Vdenne, 1903, 507—520.
K o s s m a t, F., 1913, Die adriatische Urnrandung in der alpdnen Falten-region, Mitt. Geol. Ges. Wien, 6, 61—165.
K os sma t, F., 1924, Geologie der zentralen Balkanhalbinsel. Die Kriegs-schauplatze 1914r—1918, 1—198.
Kiihn, O., 1954, Triadni cefalopodi z Dolenjskega, Razprave SAZU, IV. razr., II, Ljubljana.
Lipoid, M. V., 1858-a, Berdcht iiber die geologische Aufnahme in Unter-krain im Jahre 1857, Jb. Geol. R. A., 9, 257—276, Wien.
Lipoid, M. V., 1858-b, Geologische Manuskriptkarte 1:75.000 Rudolfswert.
Me lik, A., 1931, Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem, Geogir. vest. 7, 66—100, Ljubljana.
Rakove c, L, 1931, Morfološki razvoj v območju posavskih gub, Geogr. vest. 7, 1—66, Ljubljana.
Rakove c, I., 1933, Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani, Geološko-paleontološki oddelek, 119—185, Ljubljana.
R a k o v e c , I., 1950, O nastanku in pomenu psevdoziljskiih skladov. Geogr. vest. 22, 1—24, Ljubljana.
Salopek, M., 1927, Geološko pirouoavanje i kairtiiranje u Sloveniji g. 1926, Geogr. vesit. 2, 153—156, Ljubljana.
S t a c h e , G., 1858, Die neogenen Tertiarbildungen in Unterkrain. Jb. Geol. R. A. 9, 366, Wden.
Sues s, E., 1901, Das Antlitz der Erde, III/l, 422—432, Wien.
Tornquist, A., 1929, Die Blei-Zinkerzlagerstatte der Savefalten vom Typus Litija, Zsitschr. Berg. Hiititenw. 77, 1—27, Wien.
Vetters, H., 1933, Geologische Karte der Republik Osterreich und der Nachbairgebiete, Wien.
Vetters, H., 1937, Erlauterungen zur geologischen Karte der Republik Osterredch und der Nachbargebiete, Wien.
Winkler, A., 1923, Uber den Bau der ostlichen Siidalpen. Mitt. Geol. Ges. Wien, 16, 1—273.
Winkler, A., 1930, Uber tektonische Probleme in den Savefalten. Jb. Geo!. B. A. 80, 351—379, Wien.
Winkler-Hermaden, A., 1936, Neuere Forschungsergebnisse iiber Schichtfolge und Bau der ostlichen Siidalpen. Geol. Rund. 27, Stuttgart.
2 u r g a , F., 1938, Nekoliko iz geologije Dolenjske. »Dolenjska«, 5—6.