750 Josip Stark: Prof. Magdic in hrvaška stenografija. Prof. Magdic in hrvaška stenografija. V narodnem in kulturnem našem delovanji nahajamo oskromnih mdž, ki ne marajo, da bi se njih ime razglašalo pri vsaki priliki, dasi so njih zasluge večje nego marsikoga, katerega prav pogostoma slavno omenjajo po časopisih. Takšen natihoma delaven mož je slovenski naš rojak, profesor Franjo Magdic, pravi ustanovitelj hrvaške in potem tudi jugoslovanske stenografije sploh. . . ... v Franjo Magdic se je porodil v Sv. Križi pri Ljutomeru na Štajerskem leta 1830. Gimnazijske in tehniške nauke je dovršil v Gradci, kjer se je viharnega leta 1848. seznanil z raznimi slovenskimi in hrvaškimi rodoljubi ter se z vso gorečnostjo mladega srca poprijel vsakega plemenitega narodnega truda. Pozimi leta 1848. —1849. se je prvikrat vadil v stenografiji, katero je v prijateljskem krogu učil Hrvat Ivan Vinkovič, poznejši profesor na gimnaziji v Vinkovcih. Leta 1849. je Magdic na gimnaziji v Gradci začasno poučeval slovenski jezik in je med svoje učence štel tudi mladega Jako pa Missijo, sedanjega kneza in škofa ljubljanskega. Leta 1858. je prišel Franjo Magdic v Zagreb k stavbinskemu ravnateljstvu tedanje Vojne Krajine, kjer je služil od dne" 1. velikega travna 1858. leta do dne" 21. sušca 1861. leta. Tega dn<š je prestopil na zagrebško realko kot profesor opisnega merstva in tu je ostal, dokler ni doslužil prepisanih let in šel dne" 1. vinotoka 1891. leta stalno v pokoj. Toda s tem se prof. Magdic še ni do cela odrekel vsemu delovanju, ampak še je ostal predstojnik »saborskemu stenografskemu uredu« in predsednik prvemu hrvaškemu stenografskemu društvu. Potrebo hrvaške stenografije so čutili najbolj leta 1861., ko se je vrnilo ustavno življenje in bi se moral v Zagrebu sniti deželni zbor hrvaški. Deželna vlada je takrat javno oklicala, naj se oglasi, kdor je voljan in sposoben stenografski zapisovati razprave deželnega zbora. Oglasil se je prof. Magdic, ki je po Gabelsbergerjevem sistemu v naglici ustanovil nekakšna pravila za hrvaški brzopis, in z dvema diletantoma, gg. Cegetkom in Mat-kovičem vred je začel prvi stenografirati hrvaške govore. Nato je Magdic vedno premišljal, kako bi čimdalje bolj završeval hrvaško stenografijo, in se je pri tem oziral na razvoj Gabelsbergerjevega sistema med Cehi. Leta 1862. je na zagrebški realki prvič kot neobligaten predmet poučeval hrvaško stenografijo in leta 1864 je v letnem poročilu zagrebške realke priobčil načrt svojega brzopisnega sistema. Istega leta je prof. dr. Izidor Kršnjavi, sedanji naučni predstojnik na Hrvaškem, tudi v poročilu oseške gimnazije priobčil razpravo o hrvaškem Josip Stark: Prof. Magdič in hrvaška stenografija. 751 brzopisu, dočim je prej omenjeni prof. Vinkovič v Vinkovcih že leta 1862. v izvestji ondotne gimnazije v nemškem jeziku napisal »nekoliko vodil za jugoslovansko stenografijo.* Vinkovič je dolgih dvajset let (1853.—1873.) na vinkovski gimnaziji poučeval v stenografiji, ali poučeval je nemški, in zato grč prvenstvo vsekakor profesorju Magdiču, ki je odslej na zagrebški gimnaziji in realki redno učil hrvaško stenografijo in tako vzgajal čimdalje več hrvaških stenografov, katerim je leta 1871. napisal prvo »hrvaško ste nografijo,« ki je izšla leta 1882. v drugi popravljeni izdaji. Prej je vsak deželni zbor hrvaški iz nova iskal podjetnika, ki bi prevzel skrb za stenografske zapisnike, in do leta 1875. je to opravilo vselej poveril gospodu Magdiču. Takrat pa se prof. Magdič po neprijetnem naključji ni več oglasil deželnemu zboru hrvaškemu, ki je natč stenografsko zapisovanje od leta 1875.—1878. izročil gospodu Antonu Bezenšku. Ta slovenski naš rojak je ob istem času predaval stenografijo na zagrebški gimnaziji in tudi izdajal list »Jugoslovenski stenograf«, dokler se ni koncem leta 1878. preselil v Sredec na Bolgarsko. Od leta 1879. do 1882. sta stenografsko zapisovanje v deželnem zboru hrvaškem vodila gg. Rudolf Fabijani in Slovenec Ljudevit Tomšič. V tem so se v hrvaškem dežčlnem zboru uverili, da stenografskega zapisovanja ni umestno oddajati po dotedanji navadi, zakaj vse težavno opravilo je bilo v rokah dveh ali treh m6ž in stenografski zapisniki so se mogli tiskati šele nekoliko mesecev po končanem zborovanji. Tedanji predsednik deželnemu zboru, presvetli gospod Nikola Krestič, delal je torej kar najodločneje na to, da bi se ustanovila stalna stenografska pisalna, in je zopet pozval včščega profesorja Magdiča, da bi sestavil takšno brzopisno pisalno. Tak6 se je tudi zgodilo. Dne" 14. sušca 1882. leta je gospod Magdič prvič stopil na čelo novi pisarni, v kateri je zbral šest izurjenih stenografov. Začetek je bil dober; zapisovanje je šlo čimdalje hitreje izpod rok; in po trudu novega predsednika deželnemu zboru, presvetlega gospoda Mirka Horvata, posebnega prijatelja hrvaški stenografiji, uredila je deželna vlada z odpisom z dne" 9. malega travna 1885. leta za stalno »saborski stenografski ured« in njega predstojnikom imenovala zaslužnega profesorja Franja Magdiča, katerega je oprostila vseh opravil na včliki realki. Poleg njega je imenovala deset stalnih stenografov, ponajveč uradnikov in profesorjev, ki dobivajo razven navadne svoje plače še posebno stalno letno nagrado za stenografsko zapisovanje v dežčlnem zboru. Vrstč se po dva in dva vsake tri četrt ure, potem svoje zapiske kar takoj prepišejo za tiskarno, in že drugi dan čitaš v novinah razprave in govore po stenografskem zapisniku. 752 Josip Stark: Prof. Magdic in hrvaška stenografija. Med deželnimi stenografi je tudi Slovenec, gospod Ljudevit Tomšič, ki je nekdaj hodil v Ljubljano zapisovat razprave kranjskega deželnega zbora, dočim je njega tovariš Rudolf Fabijani (umrl dnč 24. prosinca 1892. leta) hodil v deželni zbor dalmatinski. Kakor po drugih večjih mestih so spoznali tudi v Zagrebu, da bi bilo za razvoj hrvaške stenografije treba posebnega središča. Zat6 so že leta 1882. ustanovili »hrvaško stenografsko društvo*, v katerem bi se prijatelji stenografije vadili v hrvaški stenografiji po sistemu Gabelsbergerjevem in se trudili, da bi se hrvaški brzopis čimdalje bolj razvijal, da bi se njega znanje širilo in da bi se vzgojili dobri stenografi. Žal, to tolikanj potrebno društvo se ni moglo prav oživiti in hitro je zamrlo. Šele ko se je ustrojil prej omenjeni »hrvatski stenografski ured*, pogrešali so njega udje steno-grafskega društva, in da bi ga zopet oživili, zbirali so sami med seboj do-brovoljnih prineskov. Ko so nabrali 159 goldinarjev, sklicali so dnč 25. prosinca 1891. leta obči zbor na podlagi starih pravil in so zvedenega prvaka, profesorja Mag-diča, izvolili za predsednika. Takoj v tej prvi seji se je zbralo dvajset ste-nografov, ki so ukrenili, da društvenega delovanja ni omejiti na sam Zagreb, ampak da se morajo ozirati na vse Hrvate. V ta namen se izdajaj posebno društveno glasilo ali časopis »Stenograf«, kateremu so zopet izvolili profesorja Magdiča za urednika. .»Stenograf* podaja zunanjim udom onih ko-ristij, ki jih dobivajo zagrebški udje od rednih poukov in vaj Zato priob-čuje »Stenograf« praktične pouke o brzopisu, vaje za čitanje, poročila o društvenem delovanji in o stenografiji sploh, o nje zgodovini in nje napredku zlasti pri drugih Slovanih. Prav Magdičeva zasluga je, da se je stenografsko društvo okrepilo in da mu je zagotovljen obstanek in daljni razvoj. Udje se množč, hodijo marljivo poslušat Magdičeva predavanja in se po njega vodilu vadijo v brzopisu >.,Stenograf* izhaja vsak mesec razven meseca velikega srpana in ki-movca in se ne ozira sam6 na hrvaško, ampak tudi na slovensko stenografijo, kakor nam najbolj priča slovenski članek o slovenski stenografiji, katerega je priobčil gospod Anton Zupan v 6. in 7. številki lanskega tečaja. Uspešno delovanje prerojenega društva je skoro spoznala hrvaška deželna vlada, ki je društvenemu glasilu prisodila 100 goldinarjev letne podpore in ga s posebnim odpisom priporočila vsem hrvaškim šolam in vsem hrvaškim učiteljem, da si ga naročč. »Stenograf* stoji na leto 2 goldinarja, za dijake 1 goldinar, udje pa ga dobivajo brezplačno. Plačujejo pa izvršujoči in podpirajoči udje po 2 goldinarja, dopisujoči po 1 goldinar društvenine na leto. Zasluge, ki si jih je profesor Magdic pridobil za razvoj hrvaške stenografije, znane so tudi že na tujem, in leta 1890. so mu na jubilarni raz- Harambaša: Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku 753 stavi v Monakovem podelili častno diplomo. Prav takšno so mu dosodili lani v Pragi na četrtem češkem in prvem vseslovanskem stenografskem shodu. Ne motimo se, ako štejemo profesorju Magdiču v zaslugo, da se sedaj že po mnogih srednjih šolah hrvaških redno poučuje v stenografiji, in gotovo je veselo znamenje, da se je minulo zimo njega društvenih predavanj udeleževalo šestdeset slušateljev. Toliko se nam je zdelo potrebno povedati o delovanji tega vrlega in plemenitega našega rojaka, da ga svet ne pozabi in da vsaj nekoliko ocenimo njega zasluge. Ustanovitelj hrvaške in jugoslovanske stenografije sploh je profesor Franjo Magdič. Bog ga poživi še mnogo let! Josip Stare. Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku. Spisal Harambaša. Ko sem se pred nekaj leti vračal z lova dom6v skozi Polšnik, majhno gorsko župo dekanije litijske (680 m absolutne višine), stopil sem mimogrede' v ondotno cerkev, posvečeno rojstvu blažene Device. Po stari navadi svoji sem si jo hotel ogledati, dasi nisem pričakoval posebnih zanimljivostij. V kapelici sv. Ane pri vhodu opazim na levem zidu kamenito ploščo. Pri slabi luči sem izbral že ves izlizan napis, ki pripoveduje, da je tu pokopan nekdo Valvasorjevih. To me je zanimalo, in sklenil sem, da o priliki pre-iščem to stvar. Spomnil sem se, da dnč 13. kimovca prihodnjega leta poslavimo dvestoletnico smrti velikega kranjskega kronista ; domislil sem se tudi one rakve in ugibal, da bi vsekakor zanimalo ožje rojake slavnega moža, zgodovinarje pa sploh, ako bi se dognalo, kdo njega prednikov, vrstnikov ali potomcev čaka vstajenja v samotnem Polšniku. Zato sem se nedavno novic napotil v Polšnik. Dotični epitaf je preprosta marmornata ploča od domačega temno-modrega marmorja, prepreženega z belimi žilami. Obseg ji je 80 x 40 cm. Na sredi ima izbočen križ, podoben križu vitezov nemškega reda, samo da je vertikalni del vsaj za polovico daljši od horizontalnega. Nad križem in pod njim se čita v latinskih črkah ta-le napis: