Poštnina pavšalirana. Uredniitvo fn upravništvo lista je v Ljubljani Breg St. 12. Telefon 119. štev. 29. V Ljubljani, 22. julija 1922. Leto II. AVTONOMIST Izhaja vsako soboto Celoletna naročnina 37 50 D mesečna 3 50 „ Posamezne Številke se ra-čunijo po 75 p. Inseratl se računajo: pol str. 350 D, manjSI sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 25 p. Kaj hočemo? ih. Notranja ureditev Jugoslavije je v ozki zvezi z njeno zunanjo politiko, ker ni vse eno, po kakšnih načelih se vlada; zakaj stališče v notranjosti razsvetljuje tudi naše razmerje do »neodrešene domovine« v Primorju in Korotanu ter nastopanje nasproti Bolgarom. Ako so -se dne 1. decembra 1918. leta združili Srbi, Hrvati in Slovenci v skupno državo, je bila to posledica zgodovinsko danega položaja, kakor ga je bila ustvarila svetovna vojna. Jugoslovanstvo je pa slovenstvo, hrvaštvo, srbstvo in bolgar-stvo, ki si tako slede po svoji zemljepisni legi in zato tudi jezikovno-du-ševno. Mimo tega prirodnega dejstva ne bi smeli iti nikoli, ker Slovenca vodi pot do Srba po Hrvatu, a ne preko njega in proti njemu. Kjer sta pa hrvaštvo in srbstvo pomešana med seboj, da ju ni mogoče ločiti, kakor n. pr. v Erceg-Bosni, tam moramo zlasti mi zagovarjati sporazum, ker Slovenci nimamo narodnih prepirov z nobeno slovansko skupino. Isto velja glede srbsko-bolgar-skega spora v Macedoniji. Kakor je bila in je še Erceg-Bo-sna sporna pokrajina med Hrvati in Srbi, tako so se vršili in se vrše boji med Srbi in Bolgari zaradi Ma-cedonije, ki je tudi' mešana dežela. Glede njenih prebivalcev, ki tvorijo prebod med srbstvom in bolgar-stvom, se bližamo objektivnosti, ako smatramo večji južnovzhodni del za bolgarski, dočim se nagiba manjši severozapadni del srbstvu. Ko se je pred prvo balkansko vojno leta 1912. dosegel sporazum med Srbijo in Bolgarijo, so se priznali Bolgarom oni kraji Macedonije, ki leže južno-vzhodno od črte Kriva Palanka— Struga, t. j. nekako vsa druga Mace-donija razen Skopeljskega. Ti spori se morejo trajno rešiti le v sporazumu, t. j. z avtonomijo v federalistični Jugoslaviji, a nikakor ne s centralističnim nasiljem. Dokler tega ne bo, dotlej ne zavlada mir v naši državi. Konsolidiranje vsega južnega slovanstva, ki je naravnost zgodovinska potreba, vsebuje pogoj, da pride najprej do sporazuma in končno do združenja z Bolgari. Prvi korak do tega je ureditev inacedonskega vprašanja v smislu sprave. V srbsko-bolgarskem vprašanju se je treba vrniti k tradicijam Bolgara Karavelova in Srba Markoviča iz 60. let, ki sta širila misel medsebojne zveze obeh narodov. Združena Jugoslavija, ki bi po svoji notranji uredbi odgovarjala ne le zgodovinskemu razvoju, ampak tudi prirodnim in življenskim zahtevam sedanjosti, bi bila kos zunanjemu položaju ter rešiteljica bratov v Primorju in na Koroškem. Ona bi bila kristalizacijsko jedro, da bi se okrog njega zbral ostali Balkan, in most do Rusije — svojega hrbtišča v zvezi narodov in držav. Takšna Jugoslavija »od Triglava do Balkana« bi bila porok miru, ker bi z odstranje-njem medsebojnih bojev uspešno odbijala vsak poskus kapitalističnega izigravanja in izkoriščanja za namene tujega imperializma. Jugoslovan bi postal sam svoje sreče kovač. Kdo naj izvede federalistično Jugoslavijo? Meščanske stranke in njrh priveski prostovoljno tega ne store, ker jim to ne koristi. Potrebujemo kruha in miru, potrebujemo pa tudi duševnega očiščenja in pomlajenja, kakor ga je oznanjal Ivan Cankar. Združiti se morajo kmetje, delavci in izobraženci, da pribore veljavo teoretičnemu in praktičnemu delu v duhu pravičnosti. Svetovna vojna nas je postavila pred nove naloge, ki zahtevajo za svoje uresničenje novih ljudi; zakaj »o domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnevom v duši« (Zupančič). Ali napoči za Slovence tisti Župančičev »vseh živih dan«, da postane verska, narodna in socialna misel prosta vsake osebne ali ldikovske špekulacije ter zavlada med nami v javnem življenju — načelnost, kateri bi moralo strankarstvo služiti! Dr. Drag. Lončar. POLITIČNI PREGLED. A. Domača politika. Delo v parlamentu. Parlamentu oziroma vladi se z delom naenkrat* zelo mudi. Pod streho hočeio spraviti kar čez noč tri važne zakone: državni proračun, ameriško posojilo in zaklon o voj- ni odškodnini. Kako vestno bodo ti zakoni izdelani, o tem raje ne govorimo. Parlament bo imel namreč tri seje dnevno, kar mora umoriti tudi najtrše živce. Govoril bo pač eden in drugi poslanec o tem in onem, vladna večina pa bo ko- nečno sprejela vse, kar bo vlada hotela. To, kar se danes v Belgradu imenuje parlament, ni niti karikatura parlamenta. Državni proračun. Razprava o državnem proračunu se nadaljuje. Zadnje dni so „sprejeli“ računske postavke za vrhovno, državno upravo za pravosodje in za presveto. Znamenit je bil govor demokratskega »uskoka" dr. M. Rojca o prosvetnih razmerah na Hrvaškem. Rekel je, da mora ves pouk na Hrvaškem popolnoma propasti, če bo vlada naučne hrvaške ustanove od ljudskih do najvišjih šol tako „podpVala“ kot jih doslej. Za Belgrad seveda je denarja dovolj na razpolago, zlasti hrvaškega in slovenskega. Minister Pucelj v krizi. O gospodu ministru Puclju se še danes ne ve, ali bo ostal še nadalje minister ali ne. Samostojni kmetje so namreč kot vladna stranka prisiljeni, da glasujejo za ameriško posojilo. Ker bo pa morala tudi Slovenija plačevati dober del obresti za to posojilo, je Pucelj sklenil tudi za Slovenijo zahtevati nekaj od ameriškega denarja. Tega pa Srbijanci ne dajo, ampak očitajo ne samo samostojnežem, ampak vsem Slovencem sploh — grdo lakomnost! Pucelj pa ne odneha. Ker pa baje tudi vlada ne odneha, zato bi moral po parlamentarnih pravilih Pucelj pravzaprav iti. Upajo pa, da ne bo šel, ampak da bo popustil. Cela zadeva pa precej diši po — novih volitvah, kjer bi bilo stališče samoistojnežev precej otež-kočeno, če kot vladna stranka ne bi svojim volilcem prav nič prinesli iz Bel-grada. Vladna kriza, ki je pretila prošli teden, je odklonjena, ker so se demokratje radikalcem popolnoma udali. Demokratje sami sicer pravijo, da so vprašanje zasedbe notranjega ministrstva, vslcd česar je spoir nastal, »odložili1*. To je pa le lepša beseda za „udati se“. Če bi bil Pašič namreč res šel, bi bili morali tudi demokratje iz vlade. Ker pa niso bili čisto sigurni, da bi se kralj v slučaju krize naslonil ravno na demokrate, ampak bi bil ravnotako lahko izročil vlado tudi radikalom, zato so se raje udali, da ostanejo lahko še nadalje pri vladnih koritih, in sicer kolikor mogoče dolgo. Zato tudi novih volitev za državni zbor še ne bomo imeli tako kmalu. Zakoniti obrok, klo bi morale biti nove volitve, pride prihodnjo spomlad. Toda prav lahko je mogoče, da novih volitev ne bo niti na spomlad, ampak da bodo današnji oblastniki sklenili vladati dalje. B. Vnanja politika. Naš minister za vnanje zadeve dr. Nitičič je sklenil, da bo vsako soboto sprejemal časnikarje hi jim razložil pri tej priliki naš vnanjepolitični položaj. To lepo navado so že zdavnaj vpeljaii po vseh modernih državah. Vprašanje pa je, če bo gospod minister časnikarjem objasnil naš vnanji položaj tako, kakoršen je v resnici. To se navadno ne zgodi nikjer, zato je treba taka poročila čitati z velikim premislekom. Naš spor z Italijo še vedno ni poravnan. Vzrok temu neurejenemu stanju so vedne vladne krize na eni ali pa na drugi strani Jadranskega morja. Laška vlada je odstopila. Laška vlada je doživela v parlamentu veliko nezaupnico in je morala vsled tega odstopiti. Kdo bo hotel vzeti sedaj državne vajeti Italije v roke, še ni znano. Težko stališče bo imela vsaka laška vlada zaradi divjanja fašistov po deželi. Organizacijo fašistov jc laška vlada sama ustanovila in jo izdatno z denarjem podpirala, sedaj pa ji je zrastla čez glaVo. Konferenca v Haagu se bo še nadaljevala. Rusi se zahtevam kapitalističnih zapadno-evropskih držav trdovratno upirajo, pač pa so pripravljeni pogajati se s posameznimi podjetniki m družbami glede gospodarske obnove Rusije. Razmere v Nemčiji so še vedno nerazčiščene. Zakon, ki ga nameravajo uvesti za varstvo republike proti monarhistom, potem ustanovitev posebne državne policije s sedežem v Berlinu, ki bi zasledovala „poIitične“ zločince, potem spor med Bavarci in Prusi — vse to so stvari, ki se ne dajo rešiti naglo. Vse kaže na to, da čakajo Nemčijo še hudi notranji boji, ki utegnejo roditi da-lekosežnc vnanjepolitične posledice. Spoznanje. Upokojeni srbski polkovnik Nikola Promovič, inače velik demokrat in še večji centralist, je napisal v listu »Pokret«, glasilu zagrebških jugoslovanskih narodnih omladin-cev, sledeči članek: »Nič ne gre protivnikom državnega in narodnega edinstva tako na roko, kakor strahoviti sistem današnje uprave. Prej bi se jo smelo nazivati »javni škandal«, kakor pa državni upravni sistem. Vsaki na-cijonalni idealizem ostane pust in jalov pred realnostjo, ki preti, da ubije vsako nado na boljšo bodočnost naše države .Vsaka nacijonal-na borba postane sterilna. Njen teoretičen idealizem prejema težke zaušnice in pesti režimske politike. Današnji režim nosi teoretično na LISTEK. Profili. Dr. France Ilešič. Dr. France Ilešič se je rodil v štajerski oblasti kraljevine Srba, Hrvata in Slovencev. Prvič je delal 1. 1902. nemško maturo in šel na potovanje v popolnoma neznane mu kraje na Bled in na Koroško. Leta 1922. je delal v Osijeku jugoslovensko maturo in se sestal v vlaku z vinjenim hrvatskim profesorjem, ki je jokal in rekel, da bo vse da! kralju. Nemško maturo je dr. Ilešič naredil, kako je z jugoslovensko, ne ve se. (Primerjaj o tem podlistek v „Jutru“ z dne 13. julija 1922 pod naslovom: „Moja jugoslovanska matura'1.* 151 Opomba uredništva: Obrnili smo se na naučno upravo v Osijeku, ki nam je sporočila, da med kandidati, ki so napravili maturo, ni Ilešičevega imena. Dr. Ilešič razume slovenski, hrvat-ski in srbski ter govori in piše jugoslo-venski, nemški in še marsikaj drugega. Dr. Ilešič je bil pred vojno gimnazijski profesor v Ljubljani in si je sezidal vilo. Rad je v Ljubljani in Zagrebu. (Glej podlistek v »Slovenskem Narodu" z dne 3. avgusta 1921). Med vojno je bil zaprt ves čas, kar ni bil zapor prekinjen po njegovi lastni izjavi z internacijo. Torej jc bil zaprt 14 dni. Tudi poučevati ni smel med vojno, samo plačo je dobival. Je narodni mučenik. Po vojni je postal profesor za slovenščino v Zagrebu in predava o jugo-slovenščini. In ravno tukaj se jasno vidi, da Slovenec nima sreče. Kajti zagrebška »Narodna politika11 je pisala, da ni objavila predavanj drja Franceta Ilešiča, vslcd neznatnega števila slušateljev in zlasti vsled nivoja, na katerem stoje predavanja.14 Od časa, ko je postal dr. Ilešič profesor v Zagrebu, se podpisuje: dr. Fr. Ilešič. (Primerjaj podlistek v „Jutru“). Dr. Ilešič (in tudi Ileš!č) ljubi vse Slovence, Poljake posebno od tistega časa, ko je bilo oddati mesto poslanika v Varšavi. V to svrho jc ustanovil v Ljubljani „klub prijateljev poljskega naroda." Delovanje drja Franceta Ilešiča se da razdeliti v dve glavni perijodi: v pe-rijodo pred vojno ali ilešičijansko in pe-rijodo po vojni ali ilešičijansko. (Primerjaj o tem IV. odstavek tega spisa). Glavni znak prve dobe je navdtt-ševanje (v meji zakonov) za hrvatstvo in druge perijode navduševanje za srbstvo (čez zakone), ali da se izrazimo v plastični antitezi: Stanko Vraz in Kosovska devojka. Z izjemo smeri jc ostalo delovanje drja Ilešiča v obeh perijodah skoro enako, dasi mnogostrano. Sem je šteti: podlistke (v prvi perijodi v »Slovenskem Narodu", v drugi v »Jutru"), govore na raznih banketih in skupščinah »Matic", govore (zlasti o bitki na Kosovem) pred narodnimi prazniki, pogrebne in nagrobne govore in še mnogo, mnogo drugega. Baje piše včasi tudi nepodpisane podlistke. Glavni znak vsega tega delovanja je poleg že omenjenega navdu-ševanja (cf. sub 7.) izrazita jugosloven-skost, ki si daje izraza s tem, da začne in neha vsak stavek z junačkim »jaz" oziroma »ja“. Poleg tega kon-štatira, kdo in kdaj pride v zgodovino. (Glej citirani podlistek v »Jutru"). Letos bo šel predavat v Varšavo o Jugoslovenih. Radi morebitnih nadaljnih želj opozarjamo uredništvo biografskega leksikona na že omenjeno Kraigherjevo dramo in na osebo »Janez Sladkost". Naročajte in širite »Avtonomista”. f svojih ledjih načela državnega in narodnega edinstva, toda s svojo zmedno praktično politiko veže s težkimi vrvmi roke in noge propo-vednikom tega državnega in narodnega edinstva. Izgleda, da si je ta režim postavil za nalogo: da v praksi zanika upravičenost takšne države, da z realnimi dokazi osmeši tiste idealiste, ki jo hranijo. Človek pride v dilemo, da kot horec enega principa in ene ideje ne deluje proti svojemu boljšemu prepričanju ali pa, da ovekoveči upravno zlo, ki je mpčno orodje nasprotnikov naše narodne države. Četudi odstranimo plemensko sentimentalnost, zgodovino in tradicije, rivaliteto in hegemonijo, ekonomski in psihološki moment, se na vsakem koraku spod-taknemo na nepremostljivih pogreških upravnega življenja. To čuti narod neposredno. Zato ne izgublja samo vere v državo, temveč tudi mrzi državo, ker ne more pojmovati, da je namen države otežkočiti mu življenje. Predvsem velja to za naš narod onstran Save in Donave, kjer je Avstrija bila uvedla vzorni upravni red. Danes nas še tepe stara srbska uprava, ki je tako neurejena in nepopolna, da predstavlja najusodnejši činitelj pri ustvarjanju nezadovoljstva narodnih mas. Tam, kjer je javnost poznala mnogo boljši sistem, se je primerjanje vsililo samo od sebe, in to je bilo usodno za prestiž novega stanja. Narod ne pozna visokih nacijonalnih in svetovnih političnih vprašanj, niso mu dostopna sestavljena socijalna, gospodarska in finančna vprašanja. Toda ne-obično je občutljiv za vsakdanja živ-1 jenska vprašanja, ki ga neposredno interesirajo. Iz srečnega ali nesrečnega reševanja teh malih vprašanj, ki ga neposredno vežejo na državo, čuti narod, ali mu je država mati ali pa mačeha. Fizični in moralni napori Srbov pri vojnih juriših so izzivali divljenje. Toda njihova orijen-talska nesposobnost v upravi izziva začudenje in divljenje. Lahko je najti Srba, ki bo čuval na mrtvi straži baterijo ali trdnjavo, toda težko ga jo najti, da čuva zakon ali paragraf.« Torej zopet en Srb, kateremu se jo začelo nekaj svitati v glavi. Gospod polkovnik je prišel, sicer pozno toda vendarle enkrat, do spoznanja, da je vsemu žalostnemu stanju naše države in zlasti njene notranje politike kriva slaba državna uprava. Gospod polkovnik Premovič ugotavlja sledeča dejstva: 1. Naša državna uprava ni nika-ka uprava in tudi ne zasluži tega imena, ampak je »javen škandal«. 2. Dokler bo trajala taka uprava, je vsako prizadevanje za izvedbo narodnega in državnega edinstva odveč. 3. Zaradi slabe uprave narod ne izgublja samo vere v državo, ampak državo naravnost mrzi, ker vidi, da državna uprava ne pomaga, ampak mu življenju le otežuje. 4. Prečani so imeli pod Avstrijo in Ogrsko »vzoren upravni red«, danes nas pa tepe stara srbska uprava, ki je popolnoma neurejena in nepopolna«. 5. Srbi so pač dobri vojaki, toda njihova »orientalska nesposobnost v upravi« je ravno tako čudovita kot njihova vojaška spretnost in hrabrost. Nas zanimajo zlasti ugotovitve gospoda polkovnika, navedene pod točko 4. in točko 5. Kar poznamo Srbov, in poznamo jih mnogo, je to mogoče prvič, da priznava Srb, da je bila stara avstrijska uprava boljša kot je današnja srbska. Mi prečani to dobro vemo že od »ujedinjenja« sem, odkar smo začeli okušati razne iz Belgrada prihajajoče finančne in carinske sladkosti in odkar imamo priliko primerjati staro avstrijsko in novo srbsko upravo. Nam je tudi znano, da so si najboljši možje med Hrvati in Slovenci, ki so prihajali v Belgrad, ne-štetolu-at prizadevali dopovedati odločilnim srbskim gospodom v Bel-gradu, da je stara avstrijska uprava bila prvovrstna in kot taka priznana v celi Evropi, toda vse besede so bile bob ob steno. Srbi so se vselej pri takih prilikah postavili na stališče zmagovalca in so rekli: »Mi smo zmagali! Če bi bile vaše naprave boljše, bi bili zmagali vi«! Ali pa so rekli: »To je »švabski«, kar imate vi«! In kjerkoli so poskušali »prečani« kaj doseči za zboljšanje uprave, povsod so naleteli na silen odpor napihnjenega »zmagovalstva« (če ne bi bilo Amerike, kje bi bila cela antanta!) ali pa na naravnost odurno ošabnost onih inteligentov, ki so študiral na Francoskem, a se niso navadno naučili niti francoskega jezika, kaj šele, da bi obvladovali kakšno upravno stroko. Zato pa nas tepe danes »stara nepopolna srbska uprava«. Če pa hočemo biti objektivni in nepristranski, moramo reči:' »Danes nas ne tepe sploh »nobena uprava«, ker Srbi kake uprave sploh nikdar imeli niso. Pri njih so jo to, kar se imenuje v zapadni Evropi »uprava«, začelo šole razvijati tik pred izbruhom svetovne vojne. Kar razume povprečni srbski upravni uradpik pod »upravo«, ni nič drugega, kakor da išče priložnosti za osebno obogatitev. Upravnega prava tam doli sploh ne poznajo; glavna naloga upravnih uradnikov ali »policajcev«, kakor jih tam doli imenujejo, je skrb za volilne glasove tiste stranke, kateri »policajac« pripada. Zato ima gospod polkovnik popolnoma prav, če govori o »orientalski nesposobnosti Srbov« za državno upravo. Kaj pa iz vsega tega sledi? Najmanj, kar mora slediti iz ugotovitev gospoda srbskega polkovnika, je spoznanje, da je v naši državi centralizem nemogoč, in najmanj mogoč pod srbskim vodstvom. »Orientalska nesposobnost za upravo« ne more voditi in upravljati države, ki obstoji iz dežel, ki so stale stoletja pod evropsko upravo! Kdor hoče to državo, kdor jo hoče ohraniti, mora biti avtonomist, kajti mi ne moremo za 300 let nazaj, ampak Srbi morajo z velikimi koraki naprej. To sledi iz ugotovitev gospoda srbskega polkovnika. Pošljite naročnino! V imenu Njegovega Veličanstva kralja Obtoženec Jože Petrič, roj. 15.3. 1877 v Vrhovijah pri Krškem, pristojen v Krško, rim. kat., oženjen, žurnalist, bere in piše, brez premoženja, stanujoč v Mostah, Jamski trg 53, oče Franc, mati Terezija roj. Gabrič, nekaznovan je kriv, da jo kot urednik perijodičnega lista »Avtonomist« v številki 15. z dne 15. aprila 1922 priobčil članek pod naslovom »Neverjeten nastop slovenske kmečke stranke v parlamentu«, ki vsebuje tudi besede...« na ljubo političnima pustolovcima Puclju, ki je postal minister in tedaj zasebnega tožitelja ne pripovedovaje nikakih prigodkov, dolžil zaničljivih lastnosti; da je tora j kot urednik zanemar- jal ono pftznost, pri kateri bi bila izostala priobčitev kaznjive vsebine tiskovine. S tem je zagrešil prestopek po čl. III. t. 1. zakona z dne 15. 10. 1868, št. 142 in se obsodi po istem zakonu z uporabo paragrafa 266. kazenskega zakonika na 1. 100 dinarjev globe, v slučaju neiztirljivosti na 48 ur zapora in 2. v priobčitev razsodbe v treh dneh po pravomočnosti v »Avtonomistu«; 3. po paragrafu 389. k. pr. r. v povračilo pravdnih stroškov. Okrajno sodišče v Ljubljani, odd. VI. dne ‘21. junija 1922. Kralj, 1. r. Za pravilen prepis: Pis. odd. VI. okrajnega sodišča v Ljubljani, dne 15. julija 1922. Slovaško vprašanje. Pod tem naslovom je objavil zagrebški »Obzor« od 9. t. m. uvodni članek, ki zaradi točne slike o avtonomističnem gibanju med Slovaki zasluži, da se seznanimo vsaj z njegovimi glavnimi mislimi: »Ne da se tajiti, da so danes v Evropi razni narodi še mnogo neza-dovoljnejši, kakor so bili pred vojno, čeprav so pričakovali, da jim bo konec vojne prinesel uresničenje njihovi li starih teženj in želja. Vzroki za ta čuden pojav so različni, a eden izmed glavnih vzrokov je prevladovanje »čisto-narodnostne« misli po vsej Evropi takoj po koncu vojne. »Osvobojeni narodi so dobili svoje, na či-sto-narodnem temelju zgrajene države, toda v razmeroma kratki dobi obstanka novih narodnih držav so jo pokazalo, da uveljavljenje samo narodnostnega principa še ni dovoljno za popolno državno življenje, ker je še mnogo drugih zadev (n. pr. gospodarskih), ki se 7, narodnostjo ne dajo rešiti. Svojo lastno narodno državo so dobili po svetovni vojni tudi Čehi. Z novo tvorbo je bil sicer uresničen davni sen češkega narodi o lastni narodni državi, toda z novo državo je prevzel češki narod kot dedščino od stare avstro-ogrske monarhije tudi dve veliki in važni vprašanji: rešitev češko-nemškega spora in pa ureditev notranjega razmerja med Čehi in Slovaki. Čehi in Slovaki so en narod (drugi zopet trde, da sta to dva naroda, op. ur.), toda vsled stoletja trajajoče različne vzgoje pod dvema različnima vladnima sistemoma so nastale med Čehi in Slovaki velike razlike v pogledih na ureditev nove države. Plod teh razlik je avtonomistično gibanje med Slovaki v najrazličnej- ših oblikali. Ta pokret za avtonomijo seveda izkoriščajo razni protinarod-ni, zlasti nemški in madžarski krogi, tudi komunisti, v svoje namene, kar češki vladi ne moro biti všeč, a kljub temu gibanje za avtonomijo Slovakov nikakor ni delo »tujih agentov«, ampak je plod naravnega razvoja razmer. Med Čehi in Slovaki ne obstoje niti narodnostna, niti plemenska niti politična nasprotstva, in vse, kar obe skupini loči, je vprašanje notranje ureditve države. Avtonomistično gibanje med Slovaki mora češka vlada smatrati kot gotovo politično dejstvo. Mnogo se je govorilo o tem, da je češka centralna vlada v Pragi sama mnogo doprinesla k okrepitvi avtonomističnega gibanja na Slovaškem s tem, ker je med Slovake pošiljala v prvi vrsti le uradnike iz Češke in vodila kulturno politiko, ki je žalila katolike in protestante. Do neke mere je to res. Toda če bi danes češka vlada vse češke uradnike odpoklicala iz Slovaške, s tem želja po avtonomiji med Slovaki ne bi prestala. Tega se češka vlada tudi zaveda in bo s tem dejstvom tudi računala. Ker se centralizem ni obnesel, bodo poskusili z decentralizacijo in z avtonomijo in s pomočjo avtonomnega vladanja bodo Slovake kulturno dvignili tudi na onh poljih, kjer so pod madžarsko vlado zaostali. Podelitev avtonomije na Slovake ne pomeni za obstoj češke države nikake nevarnosti in Čehi prav lahko dovolijo Slovakom uporabo slovaškega jezika v vseh uradih. V interesu samih-Čehov je, da dajo Slovakom čim prej avtonomijo«. Ali ni tudi pri nas položaj skoro ravno tak kakor na Češkem1? Dobrote centralizma. V parlamentu • so razpravljali pretekli teden o državnem proračunu. Proračunska razprava je navadno najvažnejši del parlamentarnega delovanja, kajti pri tej priliki je dana vsem ljudskim zastopnikom široka možnost, da obširno ocenijo gospodarstvo vsakokratne vlade in ji z dovolitvijo denarnih sredstev za nadaljnjo gospodarstvo izreko svoje zaupanje, ali pa prisilijo vlado na odstop, če ji državno blagajno zaklenejo. V proračunsko razpravo je posegel z obširnim govorom tudi poslanec dr. Mandič. V svojem govoru je silno Žaba, Maksimilijan Harden in žabje sanje. V nedeljo dne 9. t. m. je objavil »Slovenski Narod" sledeči podlistek, o katerem trde ljudje, da je namenjen na raš naslov. Ker nimamo navade svojim bralcem kaj prikrivati, zato ga pomati-skujemo, pripominjamo pa, da povest, kakor jo je priobčil „Slov. Narod", ni popolna. Zato smo ji dostavili še konec, napisan od gospoda, ki to celo pripoved dobro pozna. V „Slov. Narodu11 od 9. t. m. torej beremo: „Te dni se je sprehajal Maksimilijan Harden* na ljubljanskem barju. Morada pa nekateri ne vedo, kdo je ta mož. Je političen in literaren samotar, mož globokega duha, neupogljivega značaja, razsežnega obzorja, vsestranske omike, mučenik svojih idej, goreč bič hinavstvu in lizunstvu, prorok in * Znan nemški časnikar, op. ur. svaritelj svojega naroda, skratka časnikar prve vrste in izdajatelj zelo razširjene tedenske revije v Berlinu. Kako je zašel ta sloviti mož baš na ljubljansko barje, mi ni znano. Morda se mu ie že gabila prefina kultura v Berlinu in je hotel dihati nepokvarjeni z^ak balkanskega podnebja. V Ljubljani ga ni držalo, mesto je mesto, in majhno ponajveč še hujše kakor veliko. Šel je na barje. Tam ni nepotrebnih ljudi in letovišč. Sedel je kraj močvirnate luže in se veselil nebeškega miru. Ko je tako mirno sedel, se mu je približala žaba one vrste, ki jih rodi le barje, neokretna, širokoustna in zelena kakor živa zavist. Žaba je sedla na zadek in ga nagovorila: »Kaj ste vi? Centralist, avtonomist ali republikanec?" Harden je gledal začudeno in odgovoril: „Me hočetc-li intervjuvat? Ste morda časnikar kakor jaz?“ „Da, izdavam slovito revijo »Atj-mast" in hoičem vse razbiti na atome, kar že naglaša ime mojega tednika.* Hardena je začela zanimati čudna psihopatična prikazen. „Kaj pa potem, ko bo vse razbito?" »Prosti atomi se bodo skristalizi- i ali okrog mene, in jaz postanem velik in mogočen," je odgovorila žaba in pristavila: „Saj ste časnikar, torej tudi politik in me razumete." »Da, razumem vas. Nič človeškega mi ni tuje. Poznam tudi take časnikarje. Bič božji so za svoje rojake." „Da, to je prava beseda, bič božji" je odgovorila žaba živahno. »Moj bič je spleten, kakor vsak dober bič iz treh delov: prvi žvižga zame kot center, tedaj centralistično, dober dovtip kajne? drugi razbija na atome, in tretji zanikuje vsako avtoriteto, kar mi imenujemo republikanstvo." „Pri takih nazorih vam ne bo manjkalo uspeha. Gotovo ste bili tako do- sledni v svojih nazorih vse žive dni?" je vprašal Harden z lahno ironijo-. »Vsak se razvija," je odgovorila žaba. »Začel sem kot uradnik — saj veste s trebuhom za kruhom — potem sem -bil rdeč politik, in sedaj hočem postati — slovenski Maksimilijan Harden." »Kaj?" je vprašal začudeno Harden. „Poznate-li tega moža?" »Cital sem ga včasih," odgovori žaba. »Njegove razjedave dovtipe prenašam sedaj v naše časnikarstvo. Moj časopis je prinesel na primer članek o kraljevi poroki: Harden sam bi bil ponosen nanj. Veste: oprezno, brezšumno, s pritegnjenimi krempeljčki, kakor mačka na lovu. Vse povedano med vrsticami,-nam pa ne more nihče dio živega. Fino, kaj?" »In tega ste se naučili pri Hardd-nu?" je vprašal Harden z lahno nevo-ljo. »V kolikor ga jaz poznam, se bori ta mož z ‘odprtim ožreljem; vsaka bese- ostro prijemal vlado zaradi njenih neštevilnih upravnih grehov in če bi imeli dovolj prostora, bi njegov govor objavili v celoti. Tako pa se omejujemo le na to, kar je povedal dr. Mandič o centralizmu in njegovih dobrotah za državo: »Vse nesreče, vse nezgode in vse težave, na katerih trpi naša državna uprava, imajo svoj izvor v centralizmu, ki trpi na imperijalističnem nasilju in na principu nadvlade. Ta načela, ki so skrajno nazadnjaška, je moderna demokracija že zdavnaj zavrgla, celo na Francoskem in v Italiji, kjer se vedno bolj širi »regijo-nalizem (»pokrajinstvo«, to je drug izraz za avtonomijo, op. ur.). Za našo državo bi bilo popolnoma dovolj, če bi centralni parlament reševal samo najvažnejše državne posle, o vseh ostalih zadevah pa naj bi odločali pokrajinski (deželni) zbori in pokrajinske vlade. Belgrajska vlada pa je nasilno in protizakonito in celo brez odobre-nja parlamenta ukinila vse avtonomne oblasti in je centralizirala v jirvi vrsti finance. Posledica finančne centralizacije je silno osiromašenje prečanskih krajev, ki se je začelo z brezglavimi valutnimi odredbami in ki se danes nadaljuje vsled ponorele finančne in prometne politike, ki je zadala kroni in dinarju na svetovnem trgu smrten udarec. Prečani so zgubili vsled razmerja krone proti dinarju, ki ga je centralna vlada določila s številkami 1 : 4, cele 4 milijarde kron premoženja in to kron, ki so notirale novembra meseca 1. 1918 v Švici po 55 centimov! Prečani so nadalje izgubili nad eno milijardo kron ob priliki zloglasnega markiranja kron. Prečani so izgubili eno in četrt milijarde kron takrat, ko so jim odvzeli 20 odstotkov na nasilen način. Prečani nadalje ne bi bili izgubili pol milijarde kron, če bi se bilo rešilo na lep način vprašanje vojnih posojil, ki jih je narod moral podpisovati. 1 Če bi imeli pametno finančno politiko, ne bi bilo treba povišati v razmeroma kratkem času direktnega davka skoro na 400 odstotkov. Ta davek prečani redno plačujejo. Ali bi bilo dalje potrebno zvišati cene monopolskh predmetov skoro za 2500 odstotkov in nagnati ceno soli od 32 vinarjev za kilo, kolikor je sol veljala ob prevratu, na celih 10 kron za kilo, če ne bi bilo centralističnega žrela, v katero se vsiplje samo iz teh poviškov letno 750 milijonov kron, od česar pa prečani prav malo ali pa nič ne dobe? Ali je bilo res treba zvišati carino in trošarino na kavo, sladkor, riž in na ostalo kolonijalno blago na 1500 odstotkov, kar vrže na leto eno milijardo kron, zopet iz prečanskih krajev! Ali je bilo res treba povišati razne takse za tožbe, za menice itd., povprečno za 1000 odstotkov in s tem silnim povišanjem revnejšim ljudem skoro onemogočiti, da iščejo svojo pravico pri sodiščih! Kako naj se pritoži vzpričo takih taks davkoplačevalec proti strašnemu državnemu obdavčevanju, ko državna uprava iztirjava zlasti od prečanov take silne davke kakor iz kakšne kolonije! Državna uprava pri prečanih ni samo ohranila vseh starih davkov, ampak je brez vsakega parlamentarega odo-brenja proširila na prečanske kraje tudi vse nazadnjaške in nemoderne davčne zisteine iz Srbije in vse te davke neusmiljeno iztirjava, dočim v Srbiji in Črni gori ni govora niti o plačevanju davka o predvojni višini! Kdor se v Srbiji tožari n. pr. za 10 tisoč dinarjev, plača za tožbo pavšalni znesek 400 kron, prečan pa mora plačati v istem slučaju nad 8000 kron! Dnevno naraščajoča draginja pa ni nič drugega kakor posledica take uprave in takega gospodarstva. Ali ni naraynost sramota, da moramo mi, državljani prvovrstne poljedelske države, plačevati žito in moko po višjih cenah kot jo zahteva svetovni trg!« To je kratek izvleček iz vsega dela dr. Mandičevega govora, kjer je govoril o dobrotah centralizma. Podatki, ki jih je navedel dr. Mandič, jasno pričajo, da o kaki ravnoprav-nosti v naš državi ne more biti niti govora, najmanj seveda v gospodarskem oziru. A ravno v tem pogledu je ravnopravnost najvažnejša. Centralistični zistem, kakor vlada danes v Belgradu, ni nič drugega, kakor dobro preračunan načrt za izžemanje in odiranje prečanov iia korist bel-grajskih »porodičarjev« in boj za avtonomijo prečanskih pokrajin je izraz odpora prečanov proti nasilnemu gospodarskemu izkoriščanju. Kaj pravi „Jutro“? V „Jutru" z dne 19. t. m. beremo na uvodnem mestu: »Macedonski problem (vprašanje) je ... čisto upravni problem. Priznajmo in povejmo odkrito: ina-cedonsko ljudstvo je nezadovoljno, ker je javna uprava zelo slaba, javna varnost minimalna. Oni, ki sledijo vsakemu migljaju raznih „nekdo“, bodo vzdignili kazalec in zavpili: Torej, Srbi so nesposobni, oni ne znajo upravljati! Pa temu ni tako. Objektiven morilec bo mislil na naslednja dejstva: Pred balkansko vojno je obsegala Srbija nekaj preko 40.000 kvadratnih kilometrov in ni imela niti 3 milijone prebivalcev. Njena notranja uprava je bila zelo primitivna, ker so bile tudi razme- mogli vršiti težke naloge, ki jih je čakala. Uprava je bila slaba, prav slaba, V vojni je padlo veliko srbske inteligence in po osvobojenju in ujedinje-nju je trebalo urediti tudi upravo v bivših madžarskih provincah, ker tam tudi ni bilo pod madžarskim režimom srbskih uradnikov. Tako je morala nekdanja mala Srbija organizirati in voditi upravo na skoraj trikrat tako velikem ozemlju, kot je bilo njeno ozemlje pred balkansko vojno, četudi še za ono malo Srbijo pred 1.1912. ni bilo dovolj kvalificiranih uradnikov. V tem ne tiči samo problem Mace-donije — v tem tiči naš veliki državni problem: problem naše javne uprave. Potrpeti bomo morali še več let, ker hrvatski in slovenski inteligenci niti na misel ne prihaja, da bi se podala v Ma-cedonijo orat pusto ledino, kultivirati deželo, ki je od vsake kulture nedotaknjena." * Tako piše „Jutro“, glavno glasilo slovenskih centralistov. Zato so zgoraj navedena izvajanja toliko pomembnejša, „Jutro" priznava, da je bilo še pred 1. 1912., torej v mali nekdanji Srbiji, zelo malo kvalificiranih (= usposobljenih) uradnikov, celo za tedanjo zelo primitivno srbsko upravo. „Jutro“ priznava, da so prišli leta 1913. celo na vplivna mesta „ljudje, ki so znali komaj čitati in pisati," ker se je obseg uprave podvojil — vsled česar je postala uprava „prav slaba". „Jutro“ priznava, da je v svetovni vojni padlo veliko število srbske inteligence, da je morala uprava trikrat povečanega ozemlja silno trpeti, ker je bila že pred vojno „prav slaba". Vse to „Jutro“ priznava. Mi se pa vprašujemo: Ali more tako upravno uradništvo, čegar delo označuje „Jutro“ za „prav slabo" že pred vojno, danes voditi in upravljati veliko državo Jugoslavijo iz enega središča, Belgrada, ven? Tako uradništvo, ki ni moglo prej upravljati niti male Srbije in tudi danes ne bi moglo in ne more upravljati »notranjosti" Srbije? Ti ljudje pa vodijo danes celo veliko državo! Ali razumete sedaj, zakaj smo avtonomisti?! Ali naj tako uradništvo pride v centralistično urejeni državi navsezadnje še v našo deželo?! Odločno pa moramo zavrniti „Ju-trov" očitek na naslov hrvaške in slovenske inteligence, češ, da ji „niti na misel ne prihaja, da bi se podala v Ma-cedonijo orat pusto ledino" itd. Da ne gredo Hrvatje in Slovenci v Macedonijo, temu ni kriva slaba volja hrvaške in slovenske inteligence, ampak lenoba in zanikrnost centralne državne uprave. Hrvaški in slovenski inteligenti niso samo »kulturni", ampak večinoma tudi civilizirani1 ljudje, ki imajo slabo razvado spati v posteljah in stanovati v hišah. Potem imajo grdo navado, da hočejo tudi jesti in biti oblečeni in obutn Sedaj pa vprašajte častnike, ki so bili v Macedoniji, kako je tam doli preskrbljeno za uradnike in tudi za častnike v tem oziru. Srečen je, kdor dobi prostorček v kaki iz blata zmazani turški kuli, da vsaj ni na dežju. Draginja je tam doli znatno večja kot svetovnoznana draginja v Belgradu, tako da ne zadoščajo uradniški prejemki niti za hrano. Kdo naj gre tja doli umirati od lakote? Ubije se tudi lahko doma na stopnjicah. Zakaj ne najde država sredstev za zgradbo vsaj primitivno evropskih hišic? Zakaj ne plača uradništva tako, da bo vsaj sito, oblečeno in obuto? Ko so iv parlamentu vprašali ministra notranjih zadev, zakaj je upravno uradništvo v Srbiji tako slabo, je lakonično odgovoril: »Kakor ljudi plačate, take pa imate!" Kdo je torej kriv, da hrvaška in slovenska inteligenca nima veselja za Ma-cedomijo ? Sicer pa Sfbi sami slovensko in hrvaško inteligenco silno odbijajo. Ali delajo to iz strahu pred »konkurenco", nam ni znano. Znano nam pa je, s kako velikim ogorčenjem so srbijanski uradniki govorili o načrtu neke uradniške pragmatike, ki je določal za posamezna višja mesta tudi višjo izobrazbo »Pa šta ču ja onda?" — je rekel neki uradnik (z dvema razredoma ljudske šole) — »onda moram ja da hudem portir!" In kleli so »prečanc", t. j. Hrvate, Slovence in Bosance itd., da je bilo veselje, češ, da so prišli v deželo zgolj zato, tla domačinom odjedajo kruh in „za-rado"! Zato je najpametnejše, naj se go spoda upravlja sama, kakor se ve in zna. Toda tudi mi se hočemo upravljati sami in zato zahtevamo avtono mijo. Le semkaj z denarjem! Ali: Gospodarsko ozadje boja za avtonomijo. re primitivne. Ta uprava se je komaj začela modernizirati in kvalificiranih resnično sposobnih uradnikov je bilo še vedno zelo malo, komaj toliko, da so mogl.l zavzeti odločilnejša mesta pri centralni upravi. In 1. 1913» približno pred devetimi leti, se je razširila Srbija še preko Macedonijc in se je po svoji velikosti podvojila. Turki, seveda, v Macedoniji sploh niso zapustili nobene uprave — povsod so morali priti novi ljudje. Kje jih vzeti, ko Srbija sama v starih mejah ni imela dovolj kvalificiranih uradnikov? Morali so priti na vplivna mesta, na katerih bi se morali nahajati sami šolani strokovnjaki — ljudje, ki so znali komaj čitati in pisati in taki ljudje, seveda niso V bivši Avstriji smo pogostokrat slišali trditev, da glavno mesto Dunaj največ prispeva k državnim izdatkom, ker plačuje največ davka. Dunajski davčni uradi so nabrali v resnici na stotine milijonov kron davčnega denarja, samo to se ni vjemalo z resnico, da bi bil Dunaj ta denar plačal iz svojega žepa. Denar je bil na Dunaju le vplačan, stekal pa se je na Dunaj iz vseh dežel. Na Dunaju so imele svoje centralne sedeže skoro vsa velika bančna, industrijska in trgovska podjetja, n. pr. Južna želenzica in Trboveljska družba. Južna železnica je pa vlekla svoje dohodke zvečine iz naših krajev, »Trboveljska" pa docela — davek pa so, iz-vzemši razne občinske in okrajne doklade, vplačevale na Dunaju in tako se je Dunaj ž njim vred vladajoče Nem- štvo bahalo z našim denarjem, in ravno tako s češkim in poljskim. Nemci so, sklicujoč se na svojo navidezno davčno moč, potrošili silne milijone državnega denarja za Dunaj in za nemške kraje, mi drugis mo pa lovili skromne drobtinice. Isto vlogo, ki jo je igral nekdaj Dunaj, hoče igrati danes pri nas Belgrad. Za Belgrad naj gredo milijoni, za druge bo pa že Bog skrbel... Ravnokar se odigrava v Belgradu hud boj za uporabo ameriškega posojila. Belgrad hoče imeti seveda vse v svojo korist. Belgrad hoče biti zvezan z Jadranskim morjem sam, brez Zagreba, brez Sarajeva, brez Ljubljane. Bcl-grad lioči biti zvezan z Egejskim morjem sam. Belgrad hoče biti skratka vse in imeti sam vse. Belgrad oziroma Srbi. da je odkrita in za vsako stoji on s svojo osebo." »Ha, ha" se je smejala žaba. »če mu vse verjamem, tegg^pa ne. Saj vendar ne bo tako.neumen! Ta navidezna odkritost je krinka za čitatelje! Pesek v oči! (Lokalen dovtip, pa ga ne razumete!) Ta Harden je prefrigan. Laže se z resnico! To sem se naučil pri njemu in to mi bo prineslo naslov slovenskega Hardena." Hardena je oblila rdečica jeze. Vstal je in spregovoril: »Jaz sam sem Harden. Živim že dolgo in borim se, odkar mi je sililo pero v roke. Vse življenje sem bil nositelj proste kritike, tudi proti najvišjim osebam, tudi takrat, ko je bilo nevarno, govoriti resnico. Vi ste pa le karikatura moje /osebe in mojega delovanja. Politika, ki jo zastopate vi naj Vam makari donese zaželjeni naslov. Mene to ne bo bolelo, a vas bo ubila smešnost!" Odkorakal je in zapustil osupljeno žabo." * lako neha »Narodova" povest. Njeno nadaljevanje pa se glasi: Ko je spravil »Narodov« podlist-kar Hardena zopet domov, je ostala atomistična žaba sama, vsa osramočena in v globokem premišljevanju. S svojimi atomiziranimi možgani ni in ni mogla dojmiti, kaj naj vso to pomeni. V tem premišljevanju je trdno zaspala, kakor znajo in morejo pač samo žabe, in takrat so ji dahnila v glavo čudne sanje. Stala je sredi gostilne, v kateri so pili in popivali mladi fantje, vsi tako navdušeni za vse lepo in blago. V sredi med seboj so imeli zastavo v treh barvah in kadar so pogledali fantje na zastavo, so se jim zaiskrile oči, proti koncu so jim pri teh pogledih postajale oči vlažne in nihče ni več vedel, ali imajo med seboj zastavo, ali se je razpela od vlage mavrica nad fantovimi glavami. In potem je ostala zastava sama, nikogar ni bilo, ki bi jo varoval. Bog ve, bog ve, zakaj je zastavonoša zapustil svojo zastavo . . . ... in vlak je drvel proti Belgradu. In čim bolj se je bližal kraljevemu mestu, tem bolj je izginjalo veselje iz src družbe. Postali so tihi in eden se ni upal pogledati drugemu v obraz. Tedaj pa se je odkašljal resen mož in spregovoril: »Veste, vse je depo, ampak ljuba varnost nad vse. Saj ne bodo doma vedeli, kako je bilo. Jugoslovanstvo je eno, Avstrija pa drugo. Zato oddajmo kot zvesti državljani svoje vizitke na našem avstrijskem poslaništvu. Tako bo za vse prav.« Vsi so se razveselili in eden je intoniral: »Hej Slovenci.« »Okupacija je lepa stvar, ampak kaj bo! Če zmaga Avstrija, je vse v redu. Ampak kaj, če zmaga Italija? Kako se odločiti? Ali naj postanem Nemec ali Italijan? Oba jezika govorim malo slabše kot maternega. Kje bo boljši avansma, kajti, boga ti, večen glavar ne maram ostati. In kot Slovenec ne dosežem kaj boljšega. Bog, ki deliš oblasti, povej mi pravo pot in reši me iz teli strašnih dvomov. Te in podobne sanje so dovele po možganih atomistične žahe in bog ve, kaj bi se bilo še zgodilo z njo, da jo niso ' k sreči zbudile iz sna neskončne množice, ki so prihajale iz vseh delov sveta v Ljubljano, da se udeleže zaupniškega sestanka JDS mladine v Ljubljani. Žaba pa še vedno ni mogla pojmiti, zakaj je pripeljal »Slovenski Narod« ravno na predvečer mladinskega sestanka v Ljubljano Maksimilijana Hardena: ali morda zato, ker je Harden Jud? K. Tegne. Da pa svoj apetit vsaj nekoliko moralno opravičijo, je izustil neki srbski gospod v parlamentu gorostasno trditev, da plača Srbija največ davka, namreč preko 1 miljarde dinarjev na leto, kar znaša na 1 kvadratni kilometer nad 11 dinarjev! čudna je ta trditev, ko je vendar splošno znano, da v Srbiji sploh nimajo zemljeknjižnega katastra in ga še 50 let ne bodo imeli. Čudna pa tudi zato, ko je sam finančni minister večkrat priznal, da v Srbiji mnogih davkov, ki jih plačujemo prečam, sploh ne poznajo, one pa, ki jih poznajo, plačujejo zelo nc-, redno. Kar tudi ni čuda, če vemo, kakšna uprava vlada zlasti v južnih krajih. Zato so v Belgradu takoj, ko je izustil minister Pucelj skromno zahtevo po gradnji 40 km dolge proge v Sloveniji, zagnati silen vriše o slovenskem „egoizmu“ in o slovenskem izsiljevanju! Plačati obresti od tega posojila, bo morala pa Slovenija seveda prav znatno. Takrat bomo zopet „slovenačka brača“ — in molzna krava. Gospodom tam doli leži naravnost strašen pohlep po denarju menda v krvi. Komaj smo se bili 1. 1918. „ujedrnili“, t. j. Belgradu se izročiti na milost in nemilost, je bilo prvo, kar je Belgrad ukrenil: centralizacija financ. To se pravi z drugimi besedami: Komaj smo prišli skup, je moral ves denar v Belgrad! In res, od svojih skromnih do-hodokov je pošiljala Slovenija v Belgrad takoj po „ujedi(. Ljubljana ----------------- Dunajska cesta ttev. 35. Stroji za obdelovanje lesa. — Turbine. — Železne konstrukcije :: in transmisije. — Sesaijke in armature. — Zvonovi. :: Si ------------------------------------------------------------ m Popolnoma varno naložite svoj denar v VZS3EHHI POSOliLHlCi v ljublmhi r. z. si o. z. sedaj poleg nunske cerkve 1.1923 v svoji lastni palači ob Miklošičevi cesti poleg hotela „Union“. Hranilne vloge se obrestujejo po 5% brez odbitka rentnega in invalidskega davka. Vloge v tekočem računu se obrestujejo po 41/2 %. Hranilne vloge so vezane na dobo četrt leta po 5 '/4 %> na dobo pol leta po 51/2%- Oblaeilniea za Slovenijo r. z. z o. z. v Ljubljani. Zadružna centrala za manufakturo en groš en detail. pUr* Zgolj prvovrstni češki in angleški izdelki “Vi Skladišče v „Kfesiji“, Lingarjeva uliea 1, prvo nadstropje, Prodajalna na drobno v Stritarjevi uliei št. 5. Podružnica v Somboru (Baška), Aleksandrova uliea št. 11. — Upoštevajte px»i nakupih. ■... — Prometni zavod za premog d. d. ir Ljubljani prodaja iz slovenskih premogovnikov m** velenjski, šentjanški in trboveljski premog vseh kakovosti v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov za domačo vporabo, kakor tudi za industrijska podjetja in razpečava la čehasiovaSlii In angleški koks za livarne in domača vporabo, kovaški premog in Srni premog. Naslov: PROMETNI ZAVOD ZA PREMOG d. d. Ljubljana, Nunska ulica 1. Zadružna gospodarska banka d. d. Telefon št. 21. Ljubljana, Dunajska cesta št. 38/1. (začasno v prostorih Zadružne zveze). Kapital in rezerve skupno z afilacijami čez K 50.S00.000. Telefon št. 21. H H Podružnice! Djohovo, Maribor, Sarajevo, Sombor. Solit, Šibenik. Ekspozitura n Bled. — interesna skup- g| no st z Sveopčo Zanatlijsko banko d. d. v Zagrebu in njeno podružnico v Karlovcu ter z Gospodarsko banko d. d. v Novem Sadu. Daje trgovske kredite, eskomptira menice, lombardira vrednostne papirje, kupuje in prodaja tuje valute in devize, sprejema vloge v tekočem računu in na vložne knjižice ter preskrbuje vse bančne in borzne transakcije pod najugodnejšimi pogoji. Pooblaščeni prodajalec srečk Državne razredne loterije.