List 5.
Gospodarske stvari.
0 obdelovanji planinskih pašnikov.
Planinska zemljišča, na katerih se živina redi, pašniki in senožeti, se na mnogih krajih slabo in neprimerno rabijo.
Pogostoma se nahajajo med ljudmi napačne, krive misli glede tega, kako pomembo ima zemlja za rastlinsko rast. Pač le redkokateri planinec je dosedaj resnobno premišljeval in si to vprašanje razjasnil, kaj daje zemlja za rastline. Kar mu zemlja obrodi, sprejme kmet navadno kot darilo dobrotne narave, kot božji dar ali pa kot pošteno plačilo za trud in težave pri obdelovanji zemlja, z daljnim premišljevanjem si nikdo glave ne beli. Njiva se sicer pognoji, ker je to stara navada, včasi, pa uže bolj redko, tudi travnik; skoro nikoli se pa ne gnoje pašniki, čeravno se tudi od Injih obrod pričakuje. Ako poprašaš, čemu da se gnoji, ti bode gotovo vsakdo odgovoril: „ker brez gnoja nič ne raste!" ako pa dalje pozveduješ, zakaj da brez gnoja nič ne rodi, težko pravi odgovor dobiš.
To je pa tako. Eastlina za svojo rast potrebuje živeža, nekaterih redilnih delov, iz katerih steblo perje itd. vstvarja. Te redilne tvarine dobiva rastlina deloma iz zraka, deloma pa iz zemlje.
Kako je pa glede pašnikov? Trava, ki po njih raste, povžije iz zemlje ravno tako nekaj redilnih snovi, kakor seno in otava po senožetih, kakor žita in druga zelišča po njivah; a vendar se redko kedaj na to misli, da bi se zgubljena moč zemlji povrnila. Nekoliko teh tvarin, ki jih trava zemlji odvzame, jej živina sicer med pašo nazaj da z gnojem, ki ga pušča za sabo; a to ni vse, kar je zemlja potrosila. Zraven pa tudi ravno ti nepravilno razdeljni odpadki pričajo o nemarnosti planinarjev, kažejo, kako malo za pašnike skrbe. Namesto da bi kravjek nekoliko razgrebli, ga puste mirno ondi ležati, kamor je padel; tako vduši rastline pod sabo, pozneje pa na takih mestih vzbo-hotajo le taka zelišča, za katere živina ne mara Po nekaterih krajih Švajce kravjeka ne raztrosijo, ampak prekladajo ga od časa do časa z lopato. Tako se redilne obstojnine gnoja sicer tudi razdele, trava se pod njem ne zamori, toda to delo je nekoliko težavneje.
Gnoj, ki ga živina ponoči naredi v hlevih in po stajah zraven „stanu", se zdi pastirjem zelo nadležna stvar brez vse koristi. Navadno ž njim pognoje pašnike okoli stanu. Ti pogosto še preveč gnoja dobe ter tako travo obrole, ki živini ne služi, čeravno močno raste. Tudi se neki prigodi, da pastirji zmečejo gnoj v kako grapo ali pa v kak strman prepad, da se ga le znebe.
Tudi v mlekarskih izdelkih se nahajajo nekatere zemeljne obstojbine. Ako se od ene krave v 100 dneh vmolze na pr. 400 bokalov mleka, ima to mleke v sebi 7 funtov popela, l3/* funtov kalija in skoro 2 funta fosforne kisline, to vse prihaja od paše, tedaj iz zemlje. Ti pepelni deli so za zemljo gotovo zgubljeni.
Ali je pa treba pašnike gnojiti? O tem ni moč dvomiti, ako dobro prevdarimo to kar smo rekli o važnosti gnojenja Ko bi pa kdo vendar še dvomil, ali je treba našim planinskim pašnikom povrniti, kar so jim že skozi stoletja rastline odvzele, ali ne, temu pripeljemo še druge zanesljive priče. Stari, skušeni planšarji namreč spričujejo in stara pisma dokazujejo, da rodovitnost pašnikov od leta do leta peša, da se tedaj število goved in blagostanje planincev od leta do leta manjša. Ni sicer edini vzrok te žalostne prikazni, pa vendar je najpoglavitniši ta, da se zemlja s pašo vedno izmolzuje, a da se jej nič izmolzene moči ne povrača.
So pa tudi še drugi vzroki, zakaj planinski pašniki mnogokrat rode premalo paše. Zemljišče rastlini ne daje samo živila, dati jej mora tudi dovolj zdravega in vgodnega prostorišča, kjer svoje korenine lahko zarija in  razvija.
Nahaja se pa ravno planinsko zemljišče pogosto v stanu, da tem tirjatvam ne more   vstrezati.
Mnogokrat so planinski pašniki prevlažni ali celo močvirni; namesto dobre paše poganjajo na takih prostorih kisle trave, škodljiva zelišča, katerih živina ne povoha. Velike planjave se vsled tega ne morejo vživati. To močvirje se mora posušiti; kamenje, kterega je povsod obilno, pri tem delu prav dobro služi. Tako se obrod pašnikov lahko pomnoži. Človek bi ne veroval, kaka nemarnost v tem oziru še zdaj pri nas gospodari; tik stanu mora človek včasi po močvirji broditi.
Dobra piča sicer ne raste na močvirnej zemlji, pa tudi ne na prekamnitih tleh. Ako se kamenje od-
pravi, se zelokrat pridobi mnogo rodovitne zemlje. Tudi kamenje ni brez koristi: porabi se lahko pri zi danji stanu ali pri zidanji hlevov, ki so pogostoma zelo slabi in pomanjkljivi; z njim se lahko popravljajo poti, se narejajo zidovi na mejah pašnikov ali tudi podzemeljski odtoki za vodo na močvirnih krajih.
Vendar pa ni še zadosti, da se kamenje iztrebi; poskrbeti se mora tudi, da se pašniki na novo ne zasujejo. To se zna prigoditi ondi, kjer planinski potoki naglo čez pašnike derejo. Taki potoki privale, sosebno kedar se od snežnice ali od ploha narastejo, za seboj grozno mnogo večega in manjšega kamenja. S kamenjem vred se razlijejo čez pašnike ter jih pokončajo: rodovitno zemljo odplovijo, mesto nje puste kamenje po planini. Marsikak lep pašnik se je tako spremenil v pust prod, v golo puščavo, kjer nobena travica ne zeleni. To se dan današnji zelo bolj pogostoma godi, ko v prejšnjih časih. Glavni vzrok temu je brezobzirno iztrebljevanje gozdov, ki so bili naraven bran zoper take strašne dogodke. Da se ta nesreča ne bode ponavljala, mora se pri posekanji dreves, sosebno pri iztrebljevanji večih gojzdov prav previdno ravnati. Tudi z vravnavo potočine in z branovi se lahko odvrne ali vsaj zmanjša zasipanje in trganje pašnikov.
Zoper kamenje, ki se meli ob strmih peči in ki vča >I veliko škodo dela, so gojzdi vrh pašnikov naj-trdne i bran. To kamenje se posebno rado trga spomladi, ko sneg kopni, mnogokrat stani in staje poškoduje, včasi tudi ljudi ali živino  pobije.
Naši spredniki so bili pametnejši ko mi; oni so de-vali take gojzde, ki so bili branovi zoper povodnji in plazove, vvprepoved; nobena sekira se jih ni smela dotakniti. Še stoji marsikteri teh gojzdov, umni planinci jim zanašajo; ali veliko so jih tudi počrtili za prodaj; zapeljal jih je mamljivi denar. Ta denarni dobiček se zdaj nikjer ne pozna; škoda pa, ki po iztrebljenji gojzdov za pašnike izvira, se bo dan na dan bolj čutila.
Da ne bodo planinski pašniki vsako leto manj rodili, treba posebno skrbeti:
a)  da se zemlji odvzeta moč z gnojem povrne,
b)  da se posuše močvirni prostori,
c)  da se iztrebi kamenje, ki zavira vživanje pašnikov da se narede branovi zoper povodnji in melove.
Pa še marsikaj bi se dalo zboljšati, še marsikaj odpraviti, kar je porabi pašnikov na poti. Tako n. pr. mnogo grmovja, ki brez koristi prostor jemlje, ki bi se toraj moralo počrtiti; nahaja se preveč in sicer prav širokih poti, utrtih od ljudi ali od živine: tudi te poti zmanjšujejo porabni prostor; po živinjih stopinjah se pogosto, sosebno pri mokrem vremenu, ko postanejo tla mečava, vderajo jame in se narede mlake, kjer kmalo slaba zelišča vzrastejo, - pa vendar nikdo ne misli, da bi te napake popravil. Ko bi se to storilo, bi se trava na istem prostoru pomnožila in bi se toraj lahko več živine redilo.
Te napake in njih nasledki, da se namreč porabni prostor in vsled tega število živine manjša, — vse to se ne opazuje samo po avstrijskih planinah, ampak tudi v Svajci in po bavarskem Allgau-u se čez to slišijo pritožbe. Toda tam ne drže križem rok, ampak si pridno pomagajo: zbrali so se namreč vrli možje planšarji in prijatelji planšarstva, ti so se posvetovali, po kakej poti bi se dali ti zadržki odpraviti, so ta sredstva ustmeno in pismeno priporočali ter tudi dejansko izpeljati skušali.
34