Glasnik SED 23(1983) 2	J. ö Jt 8 c 9 i_ o J	31
^ihtman — Avguštin, ki je predstavila možnosti i^anstveno-etnološke in pravne zaščite folklore. P t) njenem referatu smo osupnili nad možnostmi, jih ponuja Unescova akcija, še bolj pa nad ^otovitvijo, kako smo jugoslovanski etnologi in 01 Kloristi po lastni krivdi na repu vseh prizadevanj Za zaščito folklore.
Jugoslovanski odbor za izdelavo registra us-tariov in folklornega gradiva se je sestal 6.10.1983 v logaški Slatini. Na voljo smo že imeli podatke o Poteku akcije, ki smo jih dobili iz SRCA. Ugotovili ^o, da kljub ohridskim priporočilom akcija ne kakor bi želeli, zato smo v Rogaški Slatini . ženili, da o akciji še enkrat obvestimo etnologe folkloriste po republikah, ki naj bi takoj poslali Ugovore na poslane vprašalnice svojim društvom.
MARKO TERSEGLAV
t,voli in etnologija
;Ur<aj okvirov, v katerih se etnologija potrjuje pred Se.t>oj, se je v zadnjem letu v Ljubljani odvijalo zani-7)lvo dogajanje, ki ga je spodbudil etnološki na-c'n razmišljanja in ki je bilo samo na sebi ®jnološko zanimivo. To je bilo prizadevanje za hranitev znamenitega ljubljanskega parka Ti-Vo|i- Vsebina, odmevi in posledice teh dogodkov so
pologom ponudile zanimiv konkreten primer kovnosti etnologije v reševanju širših družbenih Namen tega zapisa je opozoriti na vlogo, ki lo je imela v teh dogodkih etnologija In na njihov ^tn°!oški pomen.
^acelo se je lani zgodaj spomladi, ko je malo Pazen članek v Delu napovedal etapno prenovo lv°lija. Omenjenih je bilo nekaj konkretnih Postopkov, med drugim odstranitev mnogih poti, ^ leva nje poti z betonskimi ploščami, namestitev Pastičnih stojal s prozornimi bučami za razsvet-Postavitev kipov itn. Potreba po vsem tem je
slonel
a na puhlicah o današnji mikavnosti parka.
Na lem
srečo članek ni ostal neopažen. Kmalu za je bil v sobotni prilogi Dela objavljen obširen -j.anek Damjana Ovsca z naslovom Tivoli včeraj, ,voli danes... in nikdar več?, s podnaslovom Ne Popada samo park, propada tudi vednost, kaj ark sploh je. V besedilu, opremljenem s staro ' to9rafijo Tivolija, je avtor pisal o prezrtih, zanesenih, a zelo pomembnih dejstvih. Oprl se je ® Poznanje funkcije parka v preteklem in sejem življenju Ljubljane. Izpostavi! je njegove 'stvene sestavine (zemlja, pesek, rastline, voda. rak, svetloba, kulturni in eksistenčni pomen, ki lrria njihova v detajlih negovana celota. Pokazal 1 kako prazne so utemeljitve nepotrebnih r°jektov ob dejstvu, da je mnogo stvari, ki jih je nt že imel, propadlo zaradi malomarnosti (npr. lnarna, baročni deček ob fontani pod Tivolskim ^ aclom, poti, drevje, cvetlične grede).
OOvorni ljudje na to pisanje niso odgovorili. Na-V «O nJih so prebivalci s pismi potrdili njegovo bmo in kmalu je postalo popolnoma jasno, da 3enn še zdaleč ni vseeno, kaj bodo projektanti
delali s parkom in to kljub temu, daje bilo mnenje ljudi prav v zvezi s Tivolijem že tolikokrat pre-slišano. Pokazalo se je, da se ljudje, tudi zaradi mnogih slabih izkušenj iz preteklosti, vse bolj zavedajo življenjskega pomena parka kot proti-uteži zabetoniranemu, hrupnemu in zasmrajenemu mestnemu prostoru. To je dokazalatudi množična udeležba na manifestacijah javnega mnenja, npr. ob predavanju Damjana Ovsca na svobodni katedri na Filozofski fakulteti in ob razstavi načrtov v Moderni galeriji junija lani.
Junija so se na skupni seji sestali Mestni komite za urbanizem in varstvo okolja, Komite za urbanizem, komunalo in gradbene zadeve SOb Center, Komite za urejanje prostora in varstvo okolja SOb Vič-Rudnik. Med drugim so sklenili, da se predlog ureditve Tivolija, ki je bil razstavljen v Moderni galeriji, „zavrne zaradi neskladnosti z generalnim urbanističnim planom, z načeli varstva naravne in kulturne dediščine in z doslej sprejetimi izhodišči za urejanje Tivolija" in da „je treba naravno in kulturno dediščino Tivolija ovrednotiti v skladu z novim zakonom o naravni in kulturni dediščini, kar naj bi pomenilo pravo osnovo vseh nadaljnih ukrepov v zvezi z vzdrževalnimi in dopolnilnimi posegi..." Določili so med drugim tudi, da je „programirano sanacijo ceste pod Turnom treba izvesti v makadamu." (SOb mesta Ljubljane, Mestni komite za urbanizem in varstvo okolja. 21. 6. 1982)
Decembra lani je bila v jubilejni 60./61 številki Arhitektovega biltena, glasila društva arhitektov Ljubljane, natisnjena razprava o Tivoliju, ki jo je napisal Damjan Ovsec. To je doslej najobsežnejše besedilo o tem parku in vsebuje vse pomembnejše podatke o njegovem razvoju in sedanjem stanju, o arhitekturi objektov v parku, o ljudeh, ki so ga ustvarjali, o obiskovalcih, o njegovem rastlinskem in živalskem svetu, skratka o načinu življenja, ki se je navezovalo na Tivoli in ki ga je Tivoli oblikoval. Je tudi dokument o prizadevanjih za njegovo ohranitev.
Sestavek vsebuje naslednja poglavja: Kratek pregled splošne zgodovine parkov v nekaterih evropskih deželah- Nekaj besed o zelenju in parkih v Ljubljani v preteklosti; Iz zgodovine in življenja mestnega parka — od kod je beseda Tivoli, Oci kod je beseda Rožnik, Tivolski ribnik, Vaclav J. Hejnic in razvoj klasičnega Tivolija. Nekaj o tivolskih delavcih, Hotel Tivoli, gostilna pri čadu in hotel Bellevue, Promenada, Živali v tivolskem parku, vrtnarjenje v Tivoliju med obema vojnama, arh. Jože Plečnik in Tivoli, Otroška igrišča. Rekreacija v Tivoliju, Kipi v Tivoliju. Se nekaj kronoloških drobcev o mestni vrtnariji; Sklepna beseda; Dokumentacija o dogodkih v zvezi z ljubljanskim parkom Tivoli.
Pri vseh poglavjih so izčrpno navedeni viri in literatura, Še posebej zgovorne pa so številne stare fotografije delov in detajlov Tivolija. Govorijo nam o nekdanji ravni vzdrževanja parka in o njegovi funkciji, s tem pa povedo veliko tudi o tem, kaj danes ljudje pogrešajo in kaj je dolžnost tistih, ki naj bi skrbeli za urejanje mesta. Vsakemu izvodu te
Glasnik SED 23(1983) 2
številke AB je priiožen tudi plakat z reprodukcijami triindvajsetih starih tivolskih razglednic. Dogodki okrog Tivolija so bili izrazito etnološko zanimivi. Značilna je bila množična udeležba prebivalcev na manifestacijah javnega mnenja, še posebej njihova generacijska pripadnost. Prevladovali sta namreč dve generaciji — mladina in starejši ljudje. Tako je generacijsko nesorazmerje odražalo socialnokulturna in duhovnokulturna razmerja: v družbeni delitvi dela. v razporeditvi moči in možnosti odločanja in s tem v zvezi v različnem občutenju življenja in njegovih navad. Razumljivo je. da so se argumenti, ki jih je v teh razpravah utemeljevala etnologija in ki so izhajali iz načina življenja, znašli nasproti tehnokraciji skupaj z argumenti prebivalcev. Etnologija kot stroka v vsem tem dogajanju ni bila nikoli v ospredju, kajti za vrednote, o katerih je pisal D O., so se najbolj zavzeli prebivalci mesta. Tudi v njegovih pisanih besedilih etnologija ni bila izpostavljena, saj je šlo za interdisciplinarno pisanje: izrazito etnološki pa je bil način sintetizira-nja podatkov z različnih strokovnih področij v podporo prikazu načina življenja. Kaj se bo dogajalo v Tivoliju, je seveda še vedno neznanka, saj marsikaj pomembnega v javnost sploh ne pride ali pa pride prepozno in nejasno. Vendar je bilo v zvezi s Tivoijem tokrat marsikaj doseženo, predvsem pa se je etnologom samim na tem primeru jasno pokazala korist in uporabnost stroke in njenih spoznanj, izraženih v pravem trenutku.
Prav ob etnoloških prizadevanjih okrog Tivolija, ljubljanskih zelenih površin in nekaterih drugih urbanističnih problemov, ki jih na tem mestu ne bomo omenjali, se je pokazalo, da določene institucije v Ljubljani, ki se na kakršen koli način ukvarjajo z mestno problematiko, ne morejo več zaobiti naše stroke oziroma tistega dela, ki mu pravimo mestna etnologija.
Zato velja povedati, da se zadnje čase etnologija uspešno vključuje v strukture, ki se ukvarjajo z mestno problematiko in kjer je bilo v preteklosti mogoče najti samo arhitekte (npr. planerje, projektante, urbaniste} In sem in tja sociologe ali umetnostne zgodovinarje.
Želje in zahteve nekaterih (mestnih) institucij, da bi se v njihovo delo vključevali tudi etnologi, kažejo in dokazujejo, da je postafa etnologija tudi izrazito aplikativna veda, ki je v interdisciplinarnem reševanju problemov v sodobni družbi ne moremo pogrešati.
Ko je bila pri Komiteju za urbanizem, komunalo in gradbene zadeve občine Ljubljana Center letos ustanovljena prvič po vojni posebna komisija (Komisija za mestno podobo), se je njen ustanovitelj takoj obrnil na Slovensko etnološko društvo, ki naj bi v komisijo poslalo svojega delegata. Izbrali so etnologa Damjana Ovsca,
Bodisi kot svetovalec-ekspert bodisi kot član komisij ali natečajnih žirij je bil v zvezi z ljubljansko mestno problematiko povabljen etnolog tudi k delu komisije, ki je iskala lokacijo za nov muzej NOB, v komisijo, ki je razpisala natečaj za novo kompleksno ureditev parka Tivoli in Šišenskega
J. ö Jt 8 c 9 i_ o J	31
hriba, v žirijo natečajne komisije za ureditev glavnega živilskega trga, za stalne in premične prodajne stojnice in tradicionalne kostanjarske hišice itn. Predlagalci so bili npr. Komunalno podjetje Ljubljana, Društvo arhitektov Slovenije. Društvo oblikovalcev Slovenije. Komite za urbanizem, komunalo in gradbene zadeve OLC itn.
MOJCA RAVNIK
knjižna poročila in ocene:
Ju. V Bromlej — M. S. Kašuba, Braki i semja u P rodov Jugoslaviji. Opyt istoriko-etnografičeskocj0 issledovanja. Izd. „Nauka", Moskva 1982, 238 str
Ni odveč poudariti, da sodi pričujoča knjig3 sovjetskih etnologov Julijana Bromleja In Marga* rite Kašube o zakonu in družini pri narodih Jug0' slavije med tista dela, ki so v naši etnologiji ze'0 redka. V slovenski etnologiji je ta redkost dvojna
Tako skoraj nimamo del, ki bi obravnavala družini5 in institucijo zakona z etnološkega zornega kot3 Prva dela, ki se posebej posvečajo tudi tej temati' ki, smo dobili šele pred kratkim. Se redkejši naši primerjalni posegi v širši jugoslovans*1 prostor, za kar bo vse težje najti pameten izgovor-Posebej še, ker je primerjalni vidik pri etnološki'1 interpretativnih prizadevanjih tako rekoč ne0* giben In je potreba po medsebojnem poznanju razumevanju različnih načinov življenja in kultur' nih struktur več kakor očitna.
Delo, ki je pred nami, pa ne zbuja našega zani' manja le zaradi tematike, ki smo se je doslej sam1 izogibali, temveč tudi zaradi načina obravna^ Kakor pri številnih drugih razpravah sovjetskih etnologov gre tudi v tem primeru za zgodovinsko' etnološko študijo, ki skuša obravnavanemu poj^' vu slediti razvojno in celovito. Pri tem sta avtorj3 uporabila, kakor pravita v uvodu knjige, vse grf divo, ki se nanaša na obravnavano temo in ki jim3 je bilo dosegljivo. Podatke sta zbirala nB etnološkem, sociološkem, statističnem, demo9' rafskem in ekonomskem področju. Upoštevala st;4 zakonodajo o zakonu in družini. Šele na tak načf1