Brane Senegačnik
Me trum Octavia Paza
Modri konji večnosti
Veter, noč, tišina smrt
Modri konji večnosti bežijo
po samotnih ulicah,
po sanjajočih trgih
moje mladosti.
Ledeno trnje zvezd,
nešteta usta svetlobe
poljubljajo nebo,
izmišljeno prihodnost,
temno modrino upanja,
do brezumja prelamljano obljubo
in večni glas prisege,
življenje, ki nevedoma
in brez zasluge
priteka
in polni vodnjake mojega srca.
Kam naj se obrnem v tej uri?
Kam v tem mestu parkov, čudne mešanice stavb, ki i/.dihujejo genij
teka T U R
svojega mojstra,
njegovo vero in osamelost, in hiš, ki so mirujoči simboli prehodnosti, otipljiva oblika neobstojne vsakdanjosti? Kam ob reki, proti gradu, h gozdu, ki se Se zmerom vdano stiska k prsim male prestolnice?
Kam v mestu, obdanem s pritlikavimi stolpiči
in z mnogimi spomeniki nebu,
ki je zdaj, v tej uri,
oSkropljeno s peno zvezd,
enako slehernemu mestu tega planeta?
V zaprtih očeh bežijo modri konji večnosti in v ritmu njihovih kopit izginja in se vrača vsa resničnost.
"Kam?" sem zaklical
in z&sliSal: "Kdo sem, kdo sem bil in bom?" vselej
na obali, tej in oni? dih pozabe
na zdrobljenem steklu tega večera, črni cvetovi na vseh stranicah noči plamcnica večnosti, ki se vžiga in ugaša v gorečem molku mojega bitja.
SliSim oblake Šepetali molitve, rezilo meseca na grlih prerokov (da pljusk njihove krvi povzame
moje molčanje), sliSim svete solze neuslišanih, ki vežejo vse čase, nemo grozo bližnjih kipov in zaupno pesem mrtvih, v kateri Sc zmerom rastejo njihovi minuli svetovi, sliSim glas svojih sovraštev
20
LITERATURA
in glas svojih ljubezni,
pohojenih trav
in nahranjenih živali,
glas vsega, kar sem ubil,
čemur sem se izmaknil
in kar sem pustil zgoreti v hrepenenju,
in glas vsega, čemur sem se odprl
in kar sem odrešil,
vselej ves na obali, tej in oni -
če nosim v sebi svet, zakaj
čutim, da me zdaj, v tej uri vse presega?
in vidim deklico, ki se smehlja otroštvo, smrt in zrelost, ki pojejo v njenem smehljaju...
čeprav je ne vidim več, čeprav je ne bom več videl, sem jo videl,
levje žrelo nad vodnjakom, spoznal sem njegovo drugo podobo, tiha resničnost njenega smehljaja je spremenila vsak korak v izvir upanja -in v meni se jc zarisal cilj, nedvoumen in nikdar dokončan,
v oblakih, preroških besedah
in v pesmi umrlih, v bridkosti mescca, v obupnih solzah
in na gladini srebrnočrnega neba
je zapisana smer mojega življenja
in moje življenje je oblaki, preroške besede, bridkost meseca, obupne solze, pesem umrlih in nebo,
TERATURA	21
moje molčanje v škrlatni senci božjega molka zveni kot čista vednost bolečine -
na točki med zdaj in nikoli se je veter ustavil in tekel naprej
bila je le noč noč
noč in veter,
smrten in večen, meso in duša, kamen in zvezda človek
ponižncjši in večji kot kdaj
zaklical sem: "Kdo sem in kdo sem bil in bom?" in zaslišal: "Kam?"
in gledal v zaprtih očeh modre konje večnosti, kako bežijo po samotnih ulicah, po sanjajočih trgih moje mladosti...
Veter, noč, tišina, življenje
22	L 1 T
K A T
U R A