List 4. Narodno-gospodarske stvari. Uvodni razpravek o narodarstvu. Spisal Ivan Geršak. Slovenci! Ni ga človeka med nami, ki ne bi čutil nasledkov hudega leta; ni ga med nami delavca, ki se ne bi bal dragine vsakdanjega kruha; mislim pa tudi, da ga ni nobenega državljana v nobeni državi, ki ne bi želel krepkega, vsestranskega razvitka narodnega blagra, narodne sreče. Al med nami Slovenci — zalega srca morem priznati in še dodati, — med nami Avstrijani se le malokdo ozira na podlage človeškega društva, le malokdo skrbi zboljšati djanski stan prostega državljana. V povoji še skoraj dremlje pri nas tista vednost, koja uči, kako se blago prideluje, razdeluje in trosi, kako sčasoma cela država postane srečna korakaje trdno na zmirom višo stopinjo Človeške omike. Se manj pa se priobčuje prostemu narodu nauk, kojega postave, saj poglavitne, bi imel vsak kmet, vsak delavec vediti. — Tej vednosti veli Anglež „political economv," tako i Francoz „ecomonie politique;" pa Nemec, dasiravno se je mnogo pečal z njenimi resnicami, še ji stanovitnega imena našel ni. Jedni ji pravijo „Volkswirthschaft", drugi po ptuje „Nationalokonomie" ali „Nationaloko-nomik", tretji „Staatswirthschaft", „Gesellschaftsoko-nomie" itd. Slišali bi tudi radi Vi, dragi moji, kako je nek to vednost krstil Slovenec? Al tudi mi še ji nimamo pripravnega imena! Se ve, da se tu pa tam nevedoma vpleta „narodno gospodarstvo", „državno gospodarstvo"; vendar so to le okorne prestave iz nemškega, ktere so težko razumljive. Ne da bi jaz segal po lovoru prvega krstnika! Moram pa vendar opomniti, da bom v svojih spisih in govorih to vednost imenoval narodarstvo."*) Začnimo rezariti o pomenu te vednosti, o razde-lenji njenega predmeta. Narodarstvo nas uči, kako blago prideluje narod, kako se pridelano blago razdeluje med narodom, in kako se razdelki blaga potrošujejo (rabijo) po narodu od posameznih državljanov. Vidimo, da narodarstvo se zmirom ozira na blago**), vendar tudi pretresuje vse one naprave *) Vodila me je tu dvojna terjatva: beseda naj bo slovenskemu duhu primerna, in beseda naj bo je dna. Skovana je po analogii: gospod, gospodar, gospodarstvo, gospodariti. V tej vednosti nam je tudi narod le jedna oseba; ob jednem dobimo Se besede: „narodar (Volkswirth.), narodariti (V. betrei-ben), narodaren, narodarstven" itd." Pis. **) Ravno zato, ker je „pointe" v tem blago, dvomimo, ali se to more po besedi narod povedati? Naj nam tedaj častiti državne, ki se dotikajo blaga v kojemgod oziru, postavimo, šole, društva itd. Kaj je pa blago, da je nauk o blagu tako važen? Tu naj nekoliko zajamem v nekdanje čase le ne-kterih narodov. Sezimo v tisto dobo človeštva, ko je živel Adam z Evo, se redil od sadja in divje živine. Ako bi v paradižu jednako še dandanes živel Adam, pa bi njemu prinesel plug, Evi kolovrat, obema i zlata po volji, ako bi jima to bilo všeč, reci: alibi jima bilo blago? Trdim, da ne. Sprhnel bi kolovrat, rjavel bi lemež, pogreznilo bi zlato. Kaj bi neki Eva počela s kolovratom, ker presti ne zna, tudi nima kaj; kaj bi Adam s plugom, ker mu orati treba ni, kaj bodeta a zlatom, ker za-nj nič kupiti ne moreta? Take stvari za Adama ne bi bile blago, ne bi bile nobene vrednosti, ker jih ne potrebuje. In takih Adamov je še dan danes precej po otokih južnega morja, koder ljudje živijo le od tega, kar jim zemlja daje prostovoljna, kteri ne poznajo niti oblačila, niti doma, niti domovine. Obrnimo zopet svoje prašanja na drugo plat. Kmet naš ima le malo strni; pa še to ima razdeliti v seme in živež; dragina je nastopila; rad bi se že semena lotil, vendar vidi, da dobička ni, če seme poje namesti poseje, kajti: kakoršna setva, takošna žetva. Gosposki prijatel iz mesta, kteremu se v dobrih letih le posmehuje, mu svetuje kupiti si posebno sevnico, s ktero se prihrani ta in ta del semenskega zrnja; mestjan mu še sam nekoliko goldinarjev priposodi, da si lahko kmetic omisli sevnico. O kako vesel je viditi, da si je prihranil nektere vagane semena za živež, kako vesel je viditi, da mu pšenica tako lepo razmerno raste, ter se nikjer ne gosti, nikjer goliščev ne pušča! Sevnica mu i"e odsihmal drago, prikupljeno blago, kakor volek v ilevu, ki mu jo vleče. — Vendar ne le to, kar denar velja, kar se v denar da spraviti, je blago; tudi dušne moči ali zmožnosti so blago vsakemu, ki jih ima, ali ki jih rabiti znd. Recimo toraj kratko, daje blago vse to, kar ustreže kakoršni koli človeški potrebi. Kjer toraj potrebe ni, niti blaga ni; kjer je veliko potreb, tam je veliko blaga; kjer so različne potrebe, tam mora i mnogovrstnega blaga biti. Po takem je oni narod najbolj omikan, kteri ima največ blaga. Morebiti so komu neverjetni ti jasni stavki? Al mislite si le narodov, ki imajo le malo, bi rekel, nobenih potreb. Kje spijo, kaj jed6, kako se oblačijo? V votlinah prebivajo kakor lisice, od želoda in jagod živijo kakor zverine, nagi hodijo kakor nema stvar; drug drugega poje, kakor zverina. Kdo bi se pre- gospod pisatelj izvrstnega tega sestavka ne zameri, da stavimo?, čeravno smo sicer prav njegovih misli, da ena edina beseda naj bode povsod nas cilj in konec, ker tako krsti tudi narod naS stvari, kadar jim daje imena. Vred. 26 drznil trditi, da je tak divjaški stan najsrečnejši od začetka sveta? Potreb ne poznajo, zato tudi blaga ne poznajo. Potrebe so toraj mera, po kteri se meri kultura ali omika kakega naroda. Potrebe so pa dvojne: dušne in telesne, kakor je človek sam iz duše in telesa. Lahko nam tedaj je zapopasti, ktere so telesne potrebe. Da človek za-more živeti, mu je prav za prav le toliko potreba, kakor vsaki drugi živali, da živi; toraj prostora na zemlji in živeža tečnega. Koder je toraj prostor tak, da ni treba se varovati pekočega solnca niti silne zime, koder tečni živež sam od sebe obilo raste, tam ni treba tudi strehe, hiše, stanja, tam ni treba dela. To je pa po geogrančkih razmerah le ob južnih toplih krajih mogoče; zato le v takih krajih nahajamo še dandanes prvotne ljudi. Ker se je pa zemlja počasi precej obljudila, je bilo potrebno se preseliti; zgodovina nam veliko naseljevanj dopoveda. Potegnil je človeški rod tudi v severne, bolj mrzle kraje, kjer so jako različni letni časi. Snega poprej v južnih krajih človek poznal ni; sedaj se mora varovati proti hudi zimi; odeval in ogrinjal se je saj s kosmato kožo, ktero je odri divji živali. Tudi njegovo stanovanje je bilo skovano za silo saj za kratek čas, da-si ni še našel mirnega prostora na zemlji. Pa živež se je počasi moral spremeniti. Ni bilo več mogoče živeti ob sami zverini, prvič ker je tu toliko bilo ni, kakor v plodnih južnih krajih, drugič, ker so se ljudje tudi tu že precej pomnožili. Vendar sila kola lomi: prvi korak so storili naši Adamovi unuki a redili si živali namesti da bi jih klali; žena je rajši krmila kravo, kozo, kakor da bi ji njen mož bil ubil. Vam, dragi čitatelji, se to ne zdi važen korak, da je človek začel živino rediti; vam se le to zdi neumno, da so tako dolgo ubijali dobre vole, hasljive kravice itd., ter mislite na onega kmeta, ki je nalašč črešnjo podrl, da je le prišel do njenih rudečih češenj. Vendar je ta sprememba živeža postala važna na dvojno stran: prvič so ti pastirji gonili svojo živino le po plodnih planjavah, po mastnih spašnikih, obstajali so dolgo časa na jednem mestu, dokler ga niso popasli, potem še le so živino dalje tirali. Navadili so se toraj bolj mirnega življenja; njih srca so se začele žlahtiti; priljubili so si živino, mislili na smrt, na Boga, stavili oltarje, darovali pridelkov svojega dela, svoje pase. Mil in pohleven se nam zdi Abel, kakor ovca, ki jo pase; ljut in divji Kajn, kakor zver, ki jo tira! — Drugič pa^so prvikrat začeli spoznavati, kaj je moje a tvoje. Živina je postala lastvina pa-stirjeva, pa tudi v spašnike so se morali deliti (Abraham in Lot). To je pa sila važna stopnja do više omike; lastvina je jedna najvažniših podlag človeškega blagra, Človeške sreče. Kaj je toraj prisililo one prvotne lovce k takemu važnemu koraku? Potreba! to ie kratek odgovor. Živeti so hotli, toraj so morali za živež skrbeti. Telesna potreba je toraj vzrok bila temu napredku. (Kon. prih.) List 5. Narodno-gospodarske stvari. Uvodni razpravek o narodarstvu. Spisal Ivan Gersak. (Konec.) Pa je še precej telesnih potreb. Kako različno je vendar oblačilo ljudi! Tako se ne nosi gospod in kmet enako; drugače Srb , drugače zopet Francoz! Pa tudi pri posameznem človeku je obleka jako različna. Obutev, platnina, suknjina, pokrivala, posebne zavratnice, posebni robci, posebne ruče itd.! Ta hodi brez ure; oni mora imeti zlato uro; ta nosi slamnik, onemu je treba zajčnjeka; ta ima lesene coklje, onemu se svetijo črni škornjički kordovanskega usnja! Kako različen je pa zopet živež današnjih narodov ali posameznih oseb! Jedni imajo vsaki dan belega kruha, mesa, vina, čaja itd.; drugi so zadovoljni s ko-ščekom ovsenega kruha in nekaj sočive; repa, korenje, krompir je njih najnavadniši živež; srečni so, če le ob velikih praznikih imajo založiti košček govejega mesa; vina ne okusijo cele leta, kave, čaja ne poznajo; njih živež komaj dosega, da le delati morejo ; slasti, okusa nobenega nimajo. Prištejmo še prebivališča telesnim potrebam; saj nas varujejo bodisi zime, bodisi vročine, bodisi tudi nevarnih ljudi. Kolika je ta različnost pojedinih prebivališč! Tam visoke poslopja bogatega mestjana, tu majhna bajtica bornega kmeta. Vendar dragi moji bi se motili, če bi mislili, da je uni zato srečen , ker v palači prebiva, drugi zato , [ker črni frak nosi, tretji zato, ker ima jesti in piti, česar mu duša poželi. Sreča je čudna stvar, ktero skoraj vsi ondod lovijo, kodar je ni. Rekel pa bi, da je gotovo tam najti, kjer se zadostuje vsem potrebam, — ako so te potrebe le tudi prave potrebe. Kmet nima takih potreb kakor mestjan; lahko je toraj zadovoljen pa srečen z malim blagom, morebiti se bolj kot mestjan z velikim, če veliko blago njegovim še večim potrebam vstreči ne more. Ako bi pa človek dosti imel blaga, da pomiri vse svoje potrebe, ga vendar ne bi srečnega imenovali, spoznaje , da je pijančevanje tudi jedna, morebiti naj-veČa njegovih potreb. Potrebe morajo toraj biti prave, pametne, človeka vredne. Dosihmal smo govorili le o telesnih potrebah. Prestopimo k dušnim. I tuje veliko različnosti. Tu moramo opustiti one potrebe dušne, ki se z blagom pomiriti ne dajo navadoma, postavimo , vero v edinega Boga; vendar se da saj pokazati z blagom način, kako da mu človek to vero in spoštovanje skazuje, na pr.: zidaje mu lepe cerkve, stavljaje umetne podobe itd. In glej čudo! Ta dušna potreba se je prva pokazala pri starih narodih, Egipčanih, Grkih itd. Njihove svetišča, njih piramide še dandanes kažejo tadašnjo dušno potrebo, tadašnjo stopnjo njihove omike. — Ne le v lepih poslopjih in krasnih božjih hramih so mikali naši preddedje na sami svoji omiki, temuč tudi v lepem petji, v krasnih poezijah, kterih del je preživel starodavnost, ter se ohranil nam poznim unukom. V petji se izra-zuje čut človeški, v petji se blažijo naše misli, v petji se povzdigamo do nadzemskih, nebeških višin. Kako krasen je epos Homerov! Kako globoko je segal v srce mladega poslušavca glas sivega, slepega pevca, peva-jočega o hrabrosti Ahilovi! Spominjaje ga neumrljivih del svojih otcev spodbada ga k novim še večim delom. In petje se vleče od starodavnih časov do današnjega dneva kot zlat trak skoz večkrat krvavo pisano zgodovino. Celo srednji vek, kije do pred 300 leti trpel težkih tisoč let, v kterem so divji roparski narodi ropali pridnega delavca, v kterem so p tuje krdela teptale lepo strn mirnega kmeta, — celo ta zarobljeni svet je imel svoje pevce, svoje pesnike. Ni ne bil tako Čisto zgubljen in zavržen narod, Čegar kralji in vitezi so ponosno prebirali harfo, ter potovaje od grada do grada prepevali o nježni dragi, o milem domu. An-gležki kralj Rihard je bil v vojski hraber in močan, da so ga priimenovali ,,oroslanovo srce", pa znal je tudi tako umetno odbijati strunam mile glasove , da so ga poznali po vsi Evropi. Tudi mi, dragi Slovenci, radi pojemo; v petji se čutimo brate, v petji pozabljujemo vse stiske, v petji iščemo pripomočkov za napredek. A prava misel narodna so naše čitavnice narodne , budeče dalje na globoko in Široko potrebo petja, da si bo sčasoma želel sam prosti kmet vdeležiti se milega petja, da bo počasi vstregel veliki ,,potrebi", ako bo se radoval pri narodni „besedi." Je pa še več naredeb v človeškem društvu, ktere so pripravne povzdigniti omiko naroda vsega, kakor tudi posameznega človeka. Kdo izmed nas ne ve ceniti gledišča? Tu se godi še enkrat pred očmi gledavca, kar se je godilo v djanskem življenji; tu se učimo novih zakonov dušnega življenja; tu se naša duša po-vzdiga po velikanskih značajih ali karakterih do nad-zemeljskega življenja. Ker gledišče streže le dušnim potrebam , je tudi dobra mera duševnih potreb naroda. Bolj ko je narod izobražen, lepša in veča potreba mu je gledišče; kjer pa kteri koli narod še dremlje dušni dremec, tam se ne gane nobena želja po duševni slasti. Istina so tedaj znane besede o glediščnem odru, da ,,njegove deske pomenijo svet." Ozrimo se okoli sebe; nikjer ne najdemo slovenskega gledišča. Ni še oni duh nad Slovenci razpel svojih kril, pod kterimi bi se razveseljevali pred odrom , pred lesenim svetom; ni še onih pogojkov, kteri so potrebni celotnemu razvitku človeške bitnosti. Da bi vendar predolgo ne morali čakati, da nas zdrami prijazna roka iz dolgega spanja! Stoj! nismo taki zaspanci kakor praviš; imamo či-tavnic, imamo pevskih društev, imamo narodnih časnikov itd., ali to jie velja nič? — Polagoma, draga dušica, polagoma! Čitavnice so res dobra naprava, tako da je ne moreni prehvaliti; vendar se zanašati na same čitavnice je ravno toliko , kakor da bi rekel, da mi klobuka treba ni, ker že srajco imam. V čitavnicah' res dosegamo žlahni namen, da širimo omiko na kmetih, med proste stanove, da zbudujemo društveni nagon, vzajemni duh. Al večina naših nemških sosedov, čeških bratov je že na oni stopnji omike, ktero naši kmetje še le doseči imajo. Domorodci so se tam nekaj prej dela poprijeli a toraj prej dosegli namen svoj, kakor na priliko , na Češkem, na BelgiŠkem , koder cvete poljedelstvo in obrtništvo. Toraj ne sinemo postajati na potu omike, dalje moramo segati po sladkem sadu življenja, po spoznanji naše bitnosti. — Da pa so čitavnice in druge društva enake vrste mogoče, to ima globoki vzrok v sami človeški naravi. Le človek je vstvarjen za društvo v višem pomenu, kterega si sam stvari , kteremu se prostovoljno druži. Res je, da tudi marsiktere živali (čbele itd.) živijo v družbi, a to jim je le naravni nagon (instinkt), kteri jih sili skupaj bivati in delati. Kakor toraj človek obstaja iz duše (duha) in telesa, tako so mu tudi dvojne potrebe prirojene, telesne (naravne) in dušne (nravne). Dvojne pa potrebe niso take , da bi lahko eno ločil od druge; telesna potreba je le bolj telesu namenjena, dušna pa našemu duhu, srcu, naši volji; vendar podpirajo potrebe druga drugo. Kdor nirna jesti, kdor zdrav ni, nima niti veselja do nobene veselice, pri nobenem petji, pri nobeni prirodni lepoti. Tolaženje dušne potrebe pa pomaga tudi telesu, včasi človek ozdravlja hitrejše, če mu streže ljubeznjiva roka, če ga razvedruje prijatelska beseda. Obe potrebi ste pa podvrženi skrivni znotranji postavi našega bitja, ktera nam zapoveduje ali prepoveduje streči svojim potrebam. Ta skrivna postava veleva goltnežu zmerno jesti, piti itd., dasiravno ima dosti blaga; ona zapoveduje človeku delati kakor mu terja vest in prava pamet. To skrivno postavo so naši dedje imenovali nrav (Sit-tengesetz) , tako jo imenujejo Rusi, tako jo hočem tudi jaz imenovati v svojih spisih. Razločiti pa moramo nrav od podobne si besede narava, ktera pomeni vse stvari in prikazni, ki so zunaj nas; za ta pomen se bi imela počasi vmestiti beseda priroda. Potrebe so toraj telesnodušne ali prirodonravne. Narodarstvo ima preiskavati, ktere stvari, ktere naprave vstrezajo raznovrstnim prirodonravnim potrebam. Treba je toraj bilo, da smo v uvodnem razpravku govorili najpred o potrebah. — Da pa razsodimo ne le stvari hasljive nam, temuč tudi način, kako da se rabiti imajo, se bodemo ozirali na vse strani, v staro-davne čase tako dobro kakor na današnji stan narodar-stva v državah više omike (na Angležko, Svajeo itd.); treba bo gledati na občinstvo, ne le na posameznega človeka, na samega sebe; saj marsikteri človek želi sebi, kar se ne zlaga s pridom narodnim. Narodarstvo je pa gospodarstvo naroda kot posebne osebe , ne pa gospodarstvo poedinega človeka. Ce pomislimo, da se skoraj vsaka stvar da pretre-savati iz stališča narodarskega , da so železnice, ceste, učilnice, denar, banke itd. narodarstvene naprave, bomo tudi čutili potrebo narodarskih razpravkov. Hajd še na to celinato polje, hrabri Slovenci bistrega uma, slovniško polje pogumno prekopavši; še tu se začnite sukati, ker imate že dobro orodje v rokah — vrlo uglajen jezik! 34