312
Naši dopisi.
Iz RttSlje 15. sept. 17.*) — V enem iz prejšnjih pisem sera čitateljem ,,Novic" razkladal, kako nepravična je bila sodba Turških prijateljev v Evropi o bitvi pri Plevni, v kateri niso zmagali ne Rusi ne Turki — še veliko bolj krivična je sodba turkofilov o bitvi pri Šibki. Pri Plevni so Turki sedeli na gričih v dobro vtrjenih in silno oroženih okopih, tako da čez robce so molela le žrela topov in cevi pušek in pa migale rdeče kapice o trenutku strela. Z nase strani general Kri dener je tako pozabil dolžnost vojskovodje, da je brez pozvedeb naravnost peljal svojo armado v odkriti boj, ne vede, koliko je po številu sovražnika in kakošen je njegov stan. Ko bi se današnji dan čudeži godili, kakor v starih časih , ko je Božji narod Izraeljev s trobentami vzel sovražno mesto Jeriho, vzel bi bil tudi Kridener Plevno, kajti pravica in Bog je na naši strani, o čemur ni nikakoršne dvombe. Al dandanes, kdor hoče z Božjo pomočjo zmagati , mora dobro vedeti, na kaj se sovražnik naslanja in s kakosnimi pripomočki in sredstvi se brani. Ako je sovražnik silno vtrjen, treba je proti njemu postaviti armado vsaj dvakrat silnejso po številu in še v reservi je treba imeti najmanj četrti del napadajočega števila armade. Pri Plevni vsega tega na naši strani ni bilo, boril se je eden   stoječ   na odkritem   polju   z   dvema  sedečima za
*) O naročilu Kranjskih pridelkov pride odgovor s pismom.
Vred.
okopom; vendar veče nesreče se nam ni zgodilo, kakor to, da boj je ostal nedognan za vse, kdorkoli hoče pravično soditi.    Pri  Sipki   je   bilo   vse   ravno   nasproti. Branili so se naši, napadali so Turki.    Turek je dobra poznal krajne razmere in natanko vedel,  koliko je naše posadke   in   na katerih gričih;   zasedel  je protipoložne griče in žlebove, pokrite z gostim grmovjem in drevjem. Po oficijelnih sporočilih, katera potrjujejo tudi tuje nepristranske priče,   prvi   dan   bitve   naših je stalo 3000 proti 40000 Turkov, v poslednji   sedmi dan je bilo naših 15.000 proti 70.000 sovražnika, tedaj počez 5 naših proti 55 Turkov — in Turek je bil vendar primoran odlaziti. Turški prijatelji v Evropi Ruskega junaštva pri Šibki ne vidijo;   oni slave Turško hrabrost,   ki  so v sedmih dneh z ogromnimi trumami naredili do sto naskokov na peščico naših junakov; ali naše vojništvo si je zapihalo Šibko z zlatimi črkami v svojo   zgodovino,   ki jo  bo z začudenjem čital   vsak pravičen sodnik današnje Slovanske borbe z zverinskim trinogom.   Pri Šibki se je tudi pokazalo, da Bolgarski narod, ki se je do zdaj slavil kot   miren   priden   zemljedelec ,   ume   biti junak, dostojin   stati na   strani svojega Ruskega brata v borbi za svetinje človeštva, katere je tako dolgo in tako barbarski teptala Azijaška orda.    Sledeči   slavni epizod iz Sibkinske drame zasluži,   da ga priobčim čitateljem ,,Novic".    Na   griču   pod   goro   S. Nikolaja   je   stalo tretji dan boja v okopih 300 mož   naših in 300 mož iz Bolgarskega krdela, na katere so Turki s protiležečega griča izza dreves s posebno jarostjo streljali.   Na večer je našim 600 junakom zmanjkalo patronov in nehali so streljati.    Turki, zapazivši nadlogo, so vdarili s krikom ,,allah"   čez   žleb   in gor po griču proti našemu okopu. Turki, ko bi bili v takem položaji, v kakoršnem so bili naši, popihali bi jo bili izza okopov, ali Rusi in po njihovem izgledu Bolgari nimajo navade bežati, ko patronov zmanjka,   ampak po Črnogorski  s ,,holodnim orožjem na vraga".   Ko so Turki prispeli pod okope, vsula se  je   na-nje   izza   okopov   toča   kamnja,   potem   kepe zemlje, ranči s peskom, hlodi, kosi zlomljenega orožja, in ko je tudi tega dandanes nenavadnega orožja zmanjkalo, skočili so na robce in z bajoneti je 600 junakov planilo na sovražnika,   katerega   je   bilo   vse   črno   po rebrih.    To je bil tisti trenutek,   o katerem je sporočil telegraf,   da   general   Radeč k i je   ravno se o pravem času prišel na pomoč.    Na drugi strani griča je zagro-melo ,.ura!"   naših  600 junakov   z bajoneti so ponovili „ura!"    Turške trume so vdrle navzdol po griču, a za njimi   v žleb  je   zažvižgala   toča   krogel   iz   pušek  pri-spevših  Radeckovih strelcev.    Koliko  je pri Šibki padlo Turka in koliko naših, so sporočila različna. Kar se tiče naše zgube,   ni dvombe   o resničnosti  naših oficijelnih sporočil, ki govore, da je padlo ubitih 800 mož, ranjenih pa je bilo 2000, tedaj vseh 3400 mož. O Turkih trdi dopisnik Daily News, da jih je padlo ubitih in ranjenih do 25.000; „Golosa pa trdi, da 5000!?! (Glede „Golosau čitatelje ,,Novic"   moram opozoriti,   da   on je nihilist čiste krvi in pri tem Ruska ,,Neue freie Presse"). Turki sami govore,   da jih je padlo 12.000.    Ako vzamemo srednje   število med   sporočila   ,,Daily New3"   in Turškimi, število 17.000 gotovo ne bo prenapeto, če pomislimo ,   da Turki   so   napadali kot razjarjeni fatalisti, a naši stali    kot junaki,   ki   nikdar   ne   ustopajo   pedi zemlje, če ne vele strategični oziri.
Zdaj spet, že četrtikrat, kipi boj pod Plevno. „Rešajetse sudjba narodov" govore, ali morda je že rešena. Kako? Bog ve, mi vendar upamo, da srečno, da-siravno bitva še ni bila popolnoma dogotovljena, še niso bili izpolnjeni vsi pogoji srečnega vspeha , katere sem više našteval. Osman paša ima zdaj okoli Plevne v silnih pozicijah do 80.000 mož;   naša  napadajoča ar-
313
mada se je pomnožila, vendar ne do 200.000, kakor tirja položaj, ampak le do biizo 100.000. Telegraf nam nosi sporočila, da redut Turški pada za redutom, spet se ga Turki polastujejo, in spet jih naši preganjajo; junaki padajo na tisoče in tisoče. Bog vč, bo prelita kri prinesla radost nam , ali pa Turko-Magjarom. Gotovo je le eno: če bodo Turki pobiti, česar se nadejamo, vojska se bo za dober korak približala h koncu; če bodo Turki napad odbili, konec vojske ne bo tako kmalu.    Tega naj  bodo prepričani turkofili.
Interesantno istorijo o Magjarski politiki pripoveduje ,,National-Zeitug". Neki Magjarski politik je z velikim veseljem razkladal Prusu Turške zmage in Ma-gjarsko agitacijo proti Rusiji. Prus mu je napomnil, da taka agitacija imela bi smisel, ko bi zmagovali Rusi. Na to je Magjar odgovoril: „Naša protiruska agitacija je napravljena prav za prav proti Avstriji. Kakor skoro Turčija Rusijo zadavi, se bo Magjarija odcepila od Avstrije in bo stopila v zvezo s Turčijo; pogodbo 1867. leta bomo raztrgali, gospodovali bodo Košut, Klapka in taki gospodje, ki bodo umeli krotiti naše in Turške Slavjane."
To ni sicer nič novega, kar nam ,,National-Zeitg." „interesantnoa o Magjarski politiki pripoveduje, pa tudi odgovor ne bo nov, če rečemo: ,,Ko bi Avstrija videla svoj prid tam, kjer je; davno že vrgla bi v koš pogodbo z Magjari. Vendar prebrisani Magjarski politik ne bo goljufan, ako nam bo verjel, da od želje do cilja je daleč, daleč. Recimo, da bi izhod bitve, ki se zdaj pod Plevno bije, česar nas bo Bog obvaroval, ne bil srečen za Rusijo; Magjari bi slavili Turško zmago do nebes in spet bi kričali z velikim veseljem, da Rusija armade nima več, in gotovi bi bili, raztrgavši pogodbo 1867. leta, skočiti z dušo in telesom, z dolgovi in ban-kerotom v naročje Turčije. Ali zato Rusija še ne bo nehala bojevati se: Rusija ne more, ne sme in noče nehati bojevati, dokler ne doseže cilja današnje vojske, dokler ne bo poslednji Slavjan osvoboden izpod Turškega jarma; ona bi le bila primorana sneti z rok ro-kovice , s katerimi je dozdaj božala svoje sovražnike, ter vzeti v roke meč in nož, s katerim edino je mogoče ukrotiti barbare — dosedanja vojaka bi se pokazala le „praeiudium", istinita vojska bi se še le začela, ka-koršoe se Ruski narod ne boji. Porok nam je poslednji nabčr vojakov.
O naših milih damah bi bilo mnogo poročati; ali dopis moj je že predolg; tedaj na kratko le še to. Poslednji torek je bil god našega čara osvoboditelja in careviča naslednika. V ta praznik Moskovski general-gubernator knez Dolgorukov ima navado dajati veliko kosilo diplomatom, plemenitašem in drugim velikim ljudem; a letos se je zgodilo drugače. Knez je že pred 3 meseci iz velikanskih dvoran svoje palače naredil delavnico, v kateri pa ne delajo primorani prestop niki, ampak mile gospč in gospodične dobrovoijno. Oae šivajo in izgotovljajo perilo in druge potrebne stvari za ranjene vojake. V torek, kakor po navadi, so se zbrale gospe in gospodičine na delo z ranega jutra. Ob eni popoldne, predno so se razšle kosit, je nenadoma stopil v delavnico knez Dolgorukov z duhovnikom , odpeli so ,,molebenj i mnogoletje čaru i vsemu Avgustejšemu Domuu, in potem je knez povabil vse milosrčne dame, katerih je bilo v torek 360 v delavnici, na kosilo. To je bilo nekaj nenavadnega; 360 gospa in gospodičin v orjaški „stolovoj", strežaji v livrejah so švigali z drugimi jedili, knez je gospodinil, šampanjec je kipel, zdra-vice so se vrstile, po zraku je donel soprani ,,ura!"
Iz Kranja 25. sept. — Vrlega narodnjaka gosp. Karola Peca ni več! Nikakor se ne morem potolažiti s tem,   da svčt smrt gosp. Peca le s tem zve, da
se žalujoča rodovi na čitalnici, pevcem in drugim zahvaljuje, da so ranjcega v tako obilnem številu na grob spremili in poslednjo čast mu skazali 8 krasnimi venci in lepim petjem. Mož take vrednosti, kakor je bil ranjki gosp. Pec, pač zasluži, da ne zgine iz sveta tako, kakor da bi ga ne bilo na svetu bilo ! V kroniki naše čitalnice ostane z zlatimi pismenkami zaznamovano ime njegovo polno zaslug za razvitek narodnega življa, — kako se je starček trudil in celč sodeloval pri gledaliških igrah, ne boje se, če tudi ga je c. k. uradnika (Pec je bil c. kr. oskrbnik zemljiških bukev) pisano gledala naša birokracija. In še pri zadnjih volitvah za deželni zbor, stoječ že z eno nogo v grobu, ni ga ro-doljubje pustilo domd, ampak ves onemogel dal se je peljati na volišče, da je spolnil svojo dolžnost in edini uradnik glasoval za narodnega kandidata. In možd tolike vrednosti dali bi zagrebsti v gomilo, da ne bi časniki naznanili svetu toliko zgubo! Ne, ne! To ne sme biti, da ne bi slovenski časniki položili spomenice hvaležnosti na njegov grob! Jaz mu jo položim v „Novieah" z besedo: ,,Ca3t očine, sicer slovenski oratar!"
Iz Ljubljane. — Odbor družbe kmetijske je v nedeljo pod predsedstvom barona Wurzbacha imel iz-vanredno sejo, v kateri je šlo posebno za to, da se po novem pravilniku (normativu), ki ga je razglasilo si. ministeratvo kmetijstva dne 15. aprila t. 1., za d e-želne in okrajne razstave in delitev živinskih premij volijo sodniki o tacih napravah za deželo Kranjsko. Po dolgem razgovoru so bili v deželno stalno sodnjo komisijo za 3 leta izbrani gospodje dr. Jan. Bleiweis, Fr. Schollmavr in Jos. Frid. Seunig; za njihove namestnike pa gospodje Peter Lasnik, dr. Maks pl. Wurzbach in dr. Kar. Ahačič. — Ker je pa letos 11. oktobra prva okra j na razstava goveje živine in pa delitev premij v Novomestu za Dolenjsko stran, ima tudi družba kmetijska k tej razstavi poslati enega sodnika, ki bode z unimi tremi vred, ki so jih podružnice kmetijske Dolenjske izvolile za sodnike, in pa s tistim, ki ga c. kr. deželna vlada za svojega zastopnika voli, opravljal sodniški posel. Družba kmetijska je za sodnika v Novomeški razstavi si izvolila gosp. Sehollmayer-a, c. kr. deželna vlada pa pošlje gosp. Ekelna, c. kr. okrajnega glavarja, v to komisijo. — Podružnice Dolenjske pa so si za razstavo Novomeško 11. oktobra za sodnike izbrale gospode : dr. Ludevika viteza Gutmansthala , grofa Alberta Margheri a in pa Karola Rudeža, in če bi kdo izmed teh treh zadržan bil, bar. Wamboida za namestnika. — Ker pa dalje gori navedeni pravilnik določuje, da takrat, kedar komisija obstaja iz 5 sodnikov, mora pristopiti še kak živino-zdravnik, je centralni odbor sklenil, g03p. dr. Schind-lerja, c. kr. deželnega živinozdravnika , ki pred ta dan v Novomestu sodeluje v komisiji za delitev konjskih premij , naprositi, da sodeluje tudi pri delitvi govejih premij. Vrh tega se je pa centralnemu odboru še koristno zdelo naprositi odbornika gosp. Jos. Fr. Seuniga, ki je tudi 10. oktobra v Novomestu kot ud c. kr. deželne komisije za deiitev konjskih premij , naj — ne kot sodnik — ampak kot zastopnik centralnega odbora, ako bi treba bilo , pomaga pri zaznamovanji goved po predpisih, ki jih veleva omenjeni novi ministerski pravilnik. — Tako je sodnja komisija za delitev govejih premij v Novomestu sestavljena iz mož, na katere se sme zaupanje staviti, da bodo prav sodili. Dolenjci! zdaj je le še vaša čast zastavljena, da pripeljete v razstavo lepega blaga, da bode komisija mogla tudi vredni živini premije oddati ! Naj pa naši   gospodarji   iz   vseh krajev   Kranjske  dežele
ne pozabijo na to, da se bodo ta dan za polovico kupne cene prodajala lepa goveda. — V Bledu ima od 15. do 17. oktobra Kranj sko-Primorsko gozdarsko društvo v svoj občni zbor. Družba kmetijska, povabljena vdeiežiti se tega zbora, bo naprosila gospode Karola Galle-ta, Fr. WitscbelDa in Fr. Schollmayer-a, naj blagovoljno bodo njeni zastopniki. — Gosp. Anton Brajer, posestnik na Jezici, je bil za uda sprejet.
— Ker 3 učenci tukajšnje živinozdravilske šole morajo 1. oktobra v vojaško službo stopiti, eden pa gre v živinozdravilsko šolo na Dunaj, so bile včeraj in predvčeranjem preskus nje ž njimi, čeravno je konec šolskega leta še le čez 4 tedne. Predsednik družbe kmetijske gosp. baron Wurzbacb , kateremu je napredek kmetijstva in omenjene šole živo pri srcu, je bil pričujoč pri preskušnji in zelo zadovoljen ž njo. Drugi pot več o tej zadevi.
—  Šole po vsej Ljubljani so se že začele, le bo-goslovske začn6 se še po dobri stari navadi 1. oktobra. „Slovenec" poroča, da se je dozdaj samo 5 bogoslovcev oglasilo za 1. leto.
—   Dr.   Razlag   je   unidan zopet   prosil   državni zbor za odpust na 6 tednov.
—   Razstava Celovška od 20. do 23. t. m. se je, kakor slišimo, posebno odlikovala po izvrstuih konjih, tudi lepe goveje živine bilo je veliko videti, manj je bilo ovac in prešičev. Slab vtisek pa je naredila revna izložba mlekarstva (surovega masla in sira) v deželi, v kateri je govedoreja vendar na visoki stopnji. Škoda, da je ves čas razstave nagajalo prav tako zimsko vreme kakor o božiču. Prihodnjič poročamo obširnejše.
314