375
Anarhisti-
Na Dunaju so te dni obsodili v jednomesečen zapor oženjeno šiviljo Julijo Vihlidat. Dne 19. avgusta je govorila na nekem shodu stavbenih delavcev. Svoj govor je   sklenila s tem,   da  je delavce  potožila z barikadnim
"bojem na gospodujoče stanove. Državno pravdništvo in pozneje sodišče je v tem našlo proslavljanje prepovedanega dejanja. Ta dogodek je pa vsekako vse pozornosti Treden. če se anarhistične ideje že širijo mej ženskimi, naravnimi odgojiteljicami mladine,  potem smo pač lahko
^^ strahu za bodočnost.
Ogri imajo navado, da v državnem zboru ali pa v delegaciji zahtevajo vse natančnejše poročilo o vsem nego v Avstriji, kjer smo navadno zadovoljni s tem, kar nam ministri drage volje povedo. Poročevalec v ogerski delegaciji je vprašal tudi ministra, če se je kaj dogovoril ali če se kaj misli dogovoriti, kako bi vspešneje preganjali anarhizem.
Grof Apponji ni bil povsem zadovoljen s tem, da se ministra poprašuje v delegaciji o tej stvari. Njemu se je zdelo, da je s tem že žaljena državna samostojnost Ogerske. On misli, da se ima v stvareh, ki se tičejo policije in sodnije vprašati ogersko vlado v državnem zboru, katera se bode že obrnila potem do skupne ivlade za potrebna pojasnila. Torej vidimo, kako Madjari hitro najdejo državni   pomislek, če so  ga našli celo v tem slučaji.
Minister je odgovoril, da se dosedaj države še niso o ničem dogovorile, kako bi preganjale anarhizem. Sicer so pa časopisi bolj zahtevali, da se dogovore vlade o kakšnem skupnem postopanji proti anarhistom, nego so vlade to želele. O tacih stvareh, ki se tičejo postavodaje, bi se tudi težko doseglo kako sporazumljenje. Zato je pa najbolje, da v tem oziru vsaka država stori, kar se jej zdi umestno. Nikakor pa minister vse oporeka, da se ne bi države dogovorile o kacih policijskih ali administrativnih naredbah proti anarhistom. Delegatje so bili s temi pojasnili povsem zadovoljni. Vidi se pa, da se je veliko več pisalo in ugibalo, kaj se stori proti anarhistom, nego so vlade zares storile.
Govori se, da bode pruski deželni zbor sklenil nekatere zakone proti anarhistom in socijalistom. Omejil bode baje nekoliko društveno svobodo. Da se na nekaj tacega misli, se da sklepati iz cesarjevega govora vKra-Ijevci, v katerem je poživljal red ljubeče stranke, naj se združijo proti prekucuhom. Za vse nemške države se pa izjemne naredbe ne vpeljejo, ker zanje ne mara državni kancelar in bi jih tudi državni zbor ne vsprejel.
Dne 20. so v Italiji slovesno praznovali obletnico zjedinjenja Rima z Italijo. Zvečer je bila razsvetljava. Mnogo Ijudij je bilo na ulici, kar je naravno pri taki priliki. Tudi anarhisti so hoteli ta znamenit dan po svoje primerno praznovati. Pri Porta Pia so položili bombo, ki se je razletela. K sreči baš tedaj ni bilo nikogar blizu. Tako se je zgodilo, da občinstvo za ta napad niti tisti večer izvedelo ni, še le drugi dan so videli razletele kose bombe. Po ulicah so pa ta dan anarhisti raztresli raznih anarhističnih tiskovin.
Tudi v Ameriki se zadnji čas časopisje mnogo bavi s tem, kako bi se prišlo anarhizmu do živega. Tako piše „Amerikanski Slovenec" o tem sledeče:
To vprašanje so pretresali narodni zastopniki v Washingtonu. Ameriški mesečnik „Forum" ima članek o kaznovanju anarhistov in nasvetuje sledeče: „Anarhist ne priznava nobene dolžnosti do vlade, torej tudi ne sme zahtevati pravic od nje; kadar se tedaj zve, da je kedo anarhist,  naj vlada takoj oznani,  da njega in njegovega
posestva postave naše države nič več ne varujejo. Z drugo besedo, anarhiste treba izgnati, njihovo premoženje pa zapleniti; če se zopet vrnejo, jih je treba kaznovati s smrtjo".
Ameriško javno mnenje bi pač težko odobravalo jednako postavo, zapovoljilo bi se, da jih izženo iz Amerike, ne pa, da bi jim cdvzeli premoženje in jih usmrtili, ako bi se vrnili. Najbolje je, da zapremo vrata tujim anarhistom, ki so doslej vedno iskali pri nas varnega zavetja, dočim pa da dali na izbiro, da ali nehajo z anarhistično agitacijo ali pa se poberejo iz dežele. Pri pov-ratku naj jih ne puste v ozemlje, ali pa zopet izženo. Skušnja uči, da se v skrajni sili tudi anarhist spreobrne in postane rabljiv državljan. Kakor hitro se pokaže, da namerava napraviti kak zločin, naj bi ga oblastvo takoj zaprlo oziroma usmrtilo, da zagotovi mirnim državljanom varnost življenja in premoženja.
Francija misli odpeljati svoje anarhiste v vroče ka-ženske naselbine, kjer je podnebje nezdravo in okuženo — ter jih prepustiti smrti. Amerika pa nima kazenskih naselbin; vsa naša država je jedno skupno ozemlje. Za-moremo jih le izključiti ali izgnati iz Združenih držav. Poslaniška in senatska zbornica ježe določila, da se pri-štejejo anarhistični izseljenci k „neljubim osebam" in se jim vhod naravnost zabrani. Predlog je gotovo všeč vsem državljanom. Saj je res potrebno, da se branimo družbe takih oseb, ki se ravnajo po načelih, da je vsaka vlada nepotrebna. Anarhizem ni več ponočna sanjarija, od kar vidimo tako krvave zločine, zavratne umore in rušenje j javnih in zasebnih poslopij kot sad njegovega nauka. Vse države bi se morale zjediniti in skupno zatirati začetne i kali za človeško družbo strupenega anarhizma. Tudi Združene države ne smejo biti proti njemu preveč popustne.
376