Medjunarodna politika - brošura o manjšinah
leto XXIX — Številka 39	29. septembra 1977
Poštnina plačana v gotovini
Cena 4.— šil. (4 din) P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt
Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
..Manjšinski problem v jugoslo-vansko-avstrijskih odnosih" je naslov zbirke člankov in dokumentov, ki je bila v nemškem in angleškem prevodu predstavljena v sredo v dunajskem tiskovnem klubu Concordia. Izvirnik knjige je izšel v hrvaščini, slovenski in francoski prevod bosta kmalu sledila. Zbirko je založila beograjska ..Medju-narodna politika". Ta brošura je obširen prikaz tako pravnih aspektov manjšinskega vprašanja, položaja narodnih skupnosti nekdaj in danes ter predvsem tudi prikaz argumentacije, zakaj je manjšinska zakonodaja za manjšini nesprejemljiva.
Naj navedemo le naslove posameznih poglavij: „Viri mednarodne odgovornosti Avstrije za položaj narodnih manjšin", Manjšinski problem v avstrijsko-jugoslo-vanskih odnosih", ..Koroški Slo-
venci nekdaj in danes", „Gradi-ščanski Hrvati v boju za narodni obstoj”, „Državna pogodba in narodne manjšine", ..Izpolnitev avstrijske državne pogodbe glede na slovensko narodno manjšino", „lz-polnitev določil državne pogodbe glede hrvaške manjšine na Gradiščanskem", „Zakaj je zakon o narodnih skupnostih za manjšini nesprejemljiv", ..Manjšini sovražno
delovanje nemških nacionalistov na Koroškem", ..Manipulacija s statističnimi podatki v škodo manjšin v Avstriji", ...Statistični izgin1 gradiščanskih Hrvatov po avstrijskih ljudskih štetjih". Zbirko dopolnjuje ponatis intervjuja, ki ga je imel dunajski magazin „profil“ z vodilnim jugoslovanskim politikom Edvardom Kardeljem.
FUENS: položaj Slovencev poslabšan!
Z zadoščenjem je vzelo predsedstvo Narodnega sveta koroških Slovencev na znanje resolucijo, ki jo je sklenil 25. kongres Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti. V njej je bilo ugotovljeno, da se položaj koroških Slovencev po veljavi zakona o narodnih skupnostih ni zboljšal, temveč
Slovenci izključeni iz prihodnosti televizije
Pretekil teden se je konstituirala Posebna koroška družba za kabelsko televizijo. Sprva bo to družba za proučitev možnosti sprejema tudi drugih programov razen avstrijskih s pomočjo centralne antene in oskrbo posameznih gospodinjstev s podtalnim kablom od antene. Sprva se bo družba osredotočila na sprejem drugih nemških programov. Iniciativa za družbo gre od deželnega glavarja — oad ducat interesentov — časopisov, javnih ustanov ter propagandnih birojev sodeluje — toda nobeden od slovenskih časopisov, ako-ravno se je Narodni svet koroških Slovencev izrecno zanimal za sodelovanje v tem forumu.
Kljub dvema tehnično naravnost Perfektnima programoma je avnojska televizija v svoji ponudbi drugih programov skrajno omeje-na- V drugih državah — pionirja sta Velika Britanija ter ZDA — je sprejem številnih programov že nekaj vsakdanjega. Programi so Potemtakem tudi zelo regionalnega značaja in zajemajo manjše okra-Je> a tehnično ne zahtevajo posebne perfekcije. V Veliki Britaniji ce-
0	Poskušajo s časopisom na ekrana (Bildschirmzeitung). Odkar je v Atriji prevzela v ORF-u oblast socialistična stranka, gre razvoj televizije v smer regionalizacije,
akor pri radiu, kjer ima vsaka zvezna dežela svoje lastne oddaje v enem od treh programov. Toda Pn televiziji je to težje: zaradi goratega značaja Avstrije so sprejemnike in pretvornike postavljali v preteklosti predvsem na najvišje vrhove, tako da so posamezni pre-vorniki oskrbovali več dolin ne 9 ede na meje zvezne dežele. Da
1	sedaj vsaka zvezna dežela do-'la svoj program, je bilo treba —
ln je še vedno treba — postaviti n°ve, dodatne pretvornike tako, a zajamejo le eno zvezno deže-°' Ta prizadevanja pa so poveza-na 3 številnimi milijoni investicij, Zahtevajo pa tudi vedno točnejša Preračunavanja valov v vedno bolj ^Polnjenem etru. Regionalizacija 6 zaenkrat preložena, kajti stran-® se v kuratoriju ORF-a niso mo-^ e zediniti, na katerem programu nj bi prišla regionalizacija. Toda citno je bil to samo taktični ma-^ever socialistov, da so se odrekli ^vojemu prvotnemu predlogu in s vojo večino preprečili glasovanje. aJ|i zaenkrat se bojijo, da bi ob e9ionalizaciji televizije kljub vse-r.zavni socialistični nadvladi v še-?|'J| pd devetih zveznih dežel do-'*i ’ črni nadvlado v regionalnem \ gramu. Kajti mednarodne izkušaš ; dokazujejo, da regionalna te-sv izija kaj kmalu zaide pod vpliv qp<. pelnih knezov, županov in dru-9'h političnih dostojanstvenikov in 5 nivo takega programa potem %no pada.
(Namesto tega pa je boj za kuli-
sami tem hujši. Vsaka od obeh velikih strank si očitno prizadeva, da bi kot prva najavila svoj interes, v posamezni občini prevzeti oskrbo s kabelskimi programi, oziroma drugimi programi „iz konzerve". Kdo bo prvi, bo tudi prvi mlel. Vsaka stranka poziva svoje župane, naj čim prej vložijo primerno prošnjo.
Na Koroško preneseno pomeni to, da se je tudi deželna SPG zbudila iz letargije. Doslej namreč ni imela lastne deželne „študijske družbe" za kabelsko televizijo, kakor jih ima več drugih dežel, ampak se je priključila dunajski. Pred nekaj meseci pa je razposlala koroška deželna vlada štirinajstim morebitnim interesentom za lastno koroško kabelsko družbo vabila, naj se udeležijo v taki družbi. Zdaleč večina adresatov je bila socialistična, ..pozabili" pa so povabiti tudi slovenski tisk na Koroškem. Zastopnika NT in SIC-a pa sta slučajno na nekem zborovanju katoliških publicistov zvedela za to iniciativo, nakar je predsednik NSKS dr. Matevž Grilc v pismu pristojnemu deželnemu uradu — odgovorni vodja dvorni svetnik Loben-vvein — opozoril, da so tudi koroški Slovenci zainteresirani na udeležbi pri takšni družbi, saj ne gre, da bi Slovence izključili od splošnega razvoja. Odgovora ni bilo, ne pozitivnega in ne negativnega, pač pa je deželna vlada oziroma deželni glavar ponovno vabila na ustanovno sejo te družbe, Slovence pa so — sedaj to mirno lahko rečemo — namenoma izpustili.
Ta edinstveni akt diskriminacije danes še ni viden v vseh svojih dimenzijah. Kajti v nekaj letih bodo po televizijskem zaslonu ne le oddaje številnih svetovnih programov, ampak se bo po njem odvijal tudi precejšen del komunikacije človeštva. Predvsem prosvetni in kulturno-izobraževalni programi bodo dobili svoje mesto na televizijskem zaslonu. Že danes ima televizija precejšen vpliv na mnenje konzumenta, v nekaj letih se bo ta vpliv še stopnjeval in množil. Že sedaj je veliko govora o soodločanju pri programu. Na Koroškem so vsekakor Slovence pustili ob strani in jih izločili od sodelovanja.
Škoda za slovensko narodno skupnost bo že kmalu vidna. Že sedaj opažamo pri otrocih pomanjkljive možnosti komunikacije v materinščini. Dostikrat se zgodi, da otrok razen kvečjemu doma, ne sliši slovenske besede vse tja do šole. V televiziji zasleduje otroške oddaje — v nemščini.
Pa ne samo za otroke, temveč tudi za odrasle je pomanjkanje slovenskih televizijskih oddaj že sedaj občutno. Vsak koroški Slovenec, ki se prizadeva za kulturo, mora biti vse bolj aktiven, da pride do nje, da jo konzumira. Koroški
Slovenec konzumira danes kulturo v širšem pomenu besede nadvse aktivno. Pasivnega kulturnega kon-zuma koroški Slovenec dandanes skoraj nima. Vse si mora sam priboriti, z mnogo truda, nima pa ničesar, kar bi mogel konzumirati pasivno, brez da bi sam aktivno sodeloval. In to so predvsem televizijske oddaje. Če ne bo mogel naš človek sodelovati pri slovenskih televizijskih oddajah, bo oropan bistvenega dela prosvetnega in kulturnega življenja. Predvsem pa bo tudi izpostavljen toku informacij, katerega nikakor ne bo mogel kontrolirati in bo deležen sistematične prevzgoje. Doslej so namreč dejavniki pri avstrijski televiziji, pa tudi politični zastopniki dejali, da avstrijskemu ljudstvu slovenskih oddaj ne morejo vsiliti,
ker 99.5 odstotkov avstrijskih poslušalcev le-teh ne razume. Sedaj, ko pa bi prišla regionalizacija in kabelska televizija, pa Slovencev prav tako nočejo imeti zraven in se požvižgajo na enakopraven razvoj. Slovenci naj bi dobili očitno pečat zaostalih ljudi, folklornega relikta, ki za dobo totalne komunikacije ni primeren.
Znan je izrek tedanjega kanclerja Raaba, ki je odklonil prizadevanja lastne stranke za večji vpliv v pravkar porojeni televiziji. Raab je dejal, da gre le za modno prikazen in da televizija ne bo imela več kot 30.000 gledalcev. Posledice te kratkovidnosti čuti danes njegova stranka, še hujše posledice pa grozijo nam koroškim Slovencem, če bomo še nadalje izrinjeni iz televizije.
nasprotno celo bistveno poslabšal.
Predsedstvo NSKS je nadalje ugotovilo, da bo tudi v bodoče princip solidarnosti med narodnimi skupnostmi za nadaljnji obstoj Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti življenjsko važnega pomena, kajti posamezne narodne skupnosti vedo same najbolje, katera prizadevanja in trudi so njenemu položaju primerni. Pri ocenitvi ekskurzije udeležencev kongresa v Koper/Capodistrijo je predsedstvo Narodnega sveta koroških Slovencev ugotovilo, da bo morala FUENS v bodoče bolj kot doslej pritegniti k sodelovanju in priznati avtohtone narodne skupnosti in manjšine v Evropi. Kajti sodelovanje z eksilnimi skupinami se je še vedno izkazalo kot zmoten sklep, kajti eksilne zveze, ki nad 30 let nimajo nobenega odnosa do nekdanje domovine, ne poznajo več resničnega položaja manjšine, o kateri mislijo, da jo zastopajo, temveč sledijo utopijam in ohranjenim resentimentom. Iz teh ugibanj so zastopniki Narodnega sveta koroških Slovencev tudi glasovali proti resoluciji, ki jo je predložila Kosovarska zveza in ki se ukvarja s položajem Albancev v Jugoslaviji.
Obširno poročilo o kongresu FUENS v Železni Kapli prinašamo na 3. strani.
Obisk časnikarjev iz Slovenije
Trinajstčlanska delegacija časnikarjev iz Slovenije se je mudila od torka do četrtka na Koroškem v okviru časnikarskega srečanja, ki ga je priredilo Avstrijsko-jugo-slovansko društvo za Koroško. Novinarji iz Slovenije so s tem vrnili obisk koroških kolegov lani.
Jugoslovanske časnikarje je ob prihodu v Celovec pozdravil zastopnik Avstrijsko-jugoslovanskega društva, deželni poslanec inž. VVilli Sereinig, ki je poudaril, da je svoj-čas bilo več medsebojnih obiskov in da želi, da bi manjšina kot most igrala povezovalno vlogo med obema deželama.
V torek zvečer je bil na sporedu sprejem pri predsedniku koroškega deželnega zbora, Tillianu. Na tozadevno vprašanje nekega časnikarja je dejal predsednik deželnega zbora, da ima koroški deželni parlament sicer tudi manjšinski odbor, da se je ta sicer konstituiral, a da nima sej, ker nobeden od poslancev ni stavil kakšnega predloga. Razen tega pa, da je manjšinsko vprašanje zvezna zadeva. Na ponovno vprašanje, kaj meni Tillian sam osebno o trenutnem položaju na Koroškem glede narodnostnega vprašanja, predsednik deželnega zbora ni hotel odgovoriti in se je izgovoril, da imajo za to vprašanje druge osebe pristojnost.
Časnikarji iz Slovenije niso pustili odprtega nobenega dvoma, da jim leži usoda koroških Slovencev močno na srcu. Predsednik delegacije Božo Kovač, hkrati podpredsednik Časnikarske zveze Slovenije, je v svojih uvodnih besedah poudaril, da radi prihajajo na Koroško, ne le zaradi lepote pokrajine, ampak ker tu živi precejšen del slovenskega naroda. Če je že govor o mostu, potem želijo slovenski časnikarji, da bi bil ta most
vedno trdnejši in ne slabši. Andrej Novak, predsednik komisije za mednarodne odnose slovenske časnikarske zveze, je dejal, da je manjkajoči del mosta dejstvo, da manjšina ni enakopravna v avstrijski družbi, kar niti ne bi bila, če bi se državna pogodba izpolnila ob stanju iz leta 1955; nadalje je primerjal 205 za dvojezičnost predvidenih krajev iz leta 1972, rušilci teh tabel so ostali nekaznovani, z ureditvijo danes, ko je le delček tedanjih vasi predviden za dvojezičnost. To je dokaz, da se položaj manjšine stalno slabša in se vedno bolj oddaljuje od določil iz državne pogodbe. Ta manjkajoči del mostu torej mora izpolniti Avstrija in ne Jugoslavija, in o tem se bodo novinarji pogovarjali ob svojem bivanju na Koroškem.
K besedi se je potem oglasil predsednik kluba poslancev OVP Paulitsch in dejal, da je interpretacija državne pogodbe zdaj stvar
parlamenta in naj se sklenjeni zakoni spoštujejo. (O nespoštovanju do zakona iz leta 1972 ni bilo čuti besede). Zastopnik Dela in RTV Semak pa je precej časa moral čakati na odgovor, ali je odpor koroških Slovencev proti tej zakonodaji legitimen. ..Legitimen je, seveda," je dejal zastopnik kluba SPO Sereinig. Še prej pa je razlagal svoje misli k zadnji manjšinski zakonodaji poslanec FPO Sil-(l)a. Njegove misli so bile znane; zanj morda nenavadna je bila edinole formulacija, da so odborniki osrednjih organizacij izvoljeni zastopniki koroških Slovencev.
Obisk se nadaljuje s sprejemi pri deželnem glavarju, županoma Celovca in Beljaka, ter s sprejemom zastopnikov koroških Slovencev. Več o tem obisku, ki je potekal do četrtka popoldne, ko je bil NT že natisnjen, v prihodnji številki.
Srečanje časnikarjev iz Slovenije in Koroške
Obrni zbor Zveze slovenskih izseljencev: zaskrbljeni zaradi oživitve neonatizma!
Bivši slovenski pregnanci, zbrani na občnem zboru Zveze slovenskih izseljencev dne 25. septembra 1977, poudarjamo, da smo resno zaskrbljeni nad razvojem v Avstriji in zlasti na Koroškem.
Našo zaskrbljenost povzročajo v prvi vrsti dogodki, ki smo jim priče v zvezi z vprašanjem slovenske narodne skupnosit na Koroškem. Pred meseci so začele veljati izvedbene odredbe k zakonu o narodnih skupinah. Z uradne strani trdijo, da pomenijo ti ukrepi dokončno izpolnitev obveznosti iz državne pogodbe in se hvalijo celo z vzorno rešitvijo manjšinskega vprašanja. V resnici pa so bile s temi ukrepi naše pravice bistveno okrnjene, naše naselitveno ozemlje glede veljavnosti slovenskega uradnega jezika zoženo na eno tretjino in glede dvojezičnih napisov celo na eno šestino, koroški Slovenci pa z ozirom na pravice razdeljeni na najmanj osem različnih kategorij.
Z ureditvijo, ki je bila proti upravičenim pomislekom in utemeljenim zahtevam prizadete manjšine sprejeta brez njenega sodelovanja zgolj na zahtevo nemških nacionalistov, se koroški Slovenci ne moremo in nočemo sprijazniti. Zato odločno odklanjamo sedanjo rešitev, ki pomeni eklatantno kršenje določil člena 7 in enostransko revizijo državne pogodbe.
Posebej pa ugotavljamo, da s takim reševanjem demokratična Avstrija z legističnimi ukrepi nadaljuje politiko, ki jo je s fizičnim nasiljem začel uresničevati nacizem — namreč politiko likvidacije slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Smrtni obsodbi, ki jo je izrekel nad našim narodom nacizem, smo se koroški Slovenci uprli z orožjem v roki; tudi danes smo
V okviru petletnega poročila avstrijskih škofov, ki so ga predali avstrijski škofje ob svojem zadnjem obisku v Rimu papežu Pavlu VI., zavzema poročilo o položaju narodnih skupnosti v koroški Cerkvi razmeroma precej prostora (17 tipkanih strani). V naslednjem citiramo nekaj odstavkov iz tega poglavja:
„Cerkev, predvsem pa njen vrh, se mora obrniti na vse njene člane, predvsem pa k tistim, ki so slabotni in ogroženi. Vsekakor so slovenski katoličani v svoji substanci kot narodna skupnost in s tem tudi eminentno v njih kulturni substanci z vso bistvenostjo tega za njihovo vero ogroženi in zatirani in imajo tako posebno pravico za skrb Cerkve. Pa tudi tisti, ki hočejo iz te narodne skupnosti, so v svoji substanci — manj narodni, temveč bolj direktno v verski substanci — ogroženi in imajo zaradi tega prav tako posebno pravico. Če pa hoče Cerkev — in to mora hoteti — zadostiti obema zahtevama, mora priti brezdvomno z narodnimi ekstremnimi skupinami obeh strani v konflikt in tako stoji Cerkev na Koroškem na eni strani kot „največji germanizator" in na drugi strani kot ..enostranski pospeševalec nacionalnoslovenskih interesov" pod dvojnim napadom.
Cerkev ne vidi svoje naloge v tem, da nudi svoje pastoralne usluge strogo ločeno po Nemcih in Slovencih in tako slediti politiki apartheida, ampak v odstranjevanju nasprotij, v bujenju razumevanja in obzirnosti za drugega. Hoče
pripravljeni z vsemi razpoložljivimi sredstvi legalnega boja zoperstaviti se poskusom izničenja naših pravic in sploh osporavanja naše prisotnosti na podedovani domači zemlji.
Izražamo našo solidarnost z vsemi, ki jih policijsko preganjajo in postavljajo pred sodišče samo zaradi tega, ker so opozarjali na neizpolnjene obveznosti iz državne pogodbe in zahtevali dosledno uresničitev naših mednarodno zagotovljenih pravic. Z ogorčenjem obsojamo ravnanje varnostnih organov, ki so se proti slovenskim aktivistom in mladincem posluževali metod brutalnega nasilja (kakršnih smo vajeni le iz dobe gestapovskih zaporov in SS-ovskih taborišč), medtem ko so pred leti pri zloglasnem „Tafelsturmu“ iste oblasti s svojim zadržanjem ne le omogočile, temveč celo spodbujale in pospeševale protizakonito podiranje uradnih napisov. Protestiramo proti kriminalizaciji našega pravičnega boja ter zahtevamo ukinitev zastraševalnih procesov in drugih oblik pritiska na našega človeka, v čemer vidimo očiten dokaz diskriminacije in kratenja osnovnih človekovih pravic.
Podpiramo osrednji organizaciji koroških Slovencev v njunem boju za popolno uresničitev vseh v državni pogodbi zagotovljenih pravic na celotnem ozemlju naše avtohtone naselitve. To ozemlje je bilo neizbrisno začrtano zlasti z zločinsko izselitvijo naših družin v dobi nacizma: povsod tam, kjer so nas preganjali, zapirali in izseljevali, Slovenci živimo tudi danes in na tem ozemlju morajo biti v celoti in dosledno izvedena vsa določila člena 7, kot pridobitev našega trpljenja in našega prispevka v boju proti fašizmu.
voditi proč od pravnega formaliziranja k aktivnemu počlovečenju sožitja.
Pri nastopajočih konfliktih zahteva zdaj ena, zdaj druga stran od tistih, ki so za Cerkev pristojni, obsodbo nasprotne strani, zahteva „jasno besedo". Bila pa bi navadno huda zmota, če bi izjavila, da je konkretna oseba ali skupina oseb kriva, predvsem, ker bi taka obsodba zadela le eno stran.
Ce se Cerkev hoče resno lotiti rešitve problemov, potem ne sme poskušati kurirati površnih simptomov, temveč mora začeti globlje in pritegniti tudi spoznanja moderne socialne in globinske psihologije.
S to razširitvijo in poglobitvijo pri zasledovanju takih poti mora stopiti iz ozkega cerkvenega področja v širše družbene življenjske prostore, da pride (Cerkev) s tem močneje v nasprotje tistih skupin, ki na harmoniranju niso v prvi vrsti zainteresirane, da pa se vidi Cerkev konfrontirana z očitkom tudi s strani krogov, ki stojijo sicer Cerkvi dobrohotno nasproti, da se Cerkev zopet poda na politična tla, kamor da vendar ne spada.
Tega očitka naj se ne bi bala. Z njim vedno začnejo, kadar Cerkev količkaj učinkovito pride v lovišče katerikoli drugi sili, ki oblikuje družbo. Cerkev bi se mogla izogniti takih očitkov le tedaj, če bi se potegnila nazaj v čakalnico nekega ..skladišča za izdajanje zakramentov" in bi s tem nehala biti Cerkev".
Nas bivše pregnance, ki smo že enkrat bili žrtev zločinskega nasilja nemškega nacionalizma in nacizma, pa razumljivo še posebno zaskrbljujejo tudi množeči se dogodki, ki čedalje očitneje potrjujejo vedno večji razmah dejavnosti neonacističnih in velikonemških elementov v Avstriji. Medtem ko se v sosednih državah širi odpor demokratičnih sil zoper pojave neofašizma, pa Avstrija po krivdi odgovornih političnih in uradnih dejavnikov vedno bolj postaja torišče starih in novih nacistov ter revanšističnih sil, kar je v flagrantnem nasprotju z obveznostmi,
V	ponedeljek minulega tedna je končno tudi dunajska vlada potrdila, kar je zadnje mesece postajalo čedalje bolj očitno: državne finance niso več urejene, ker dolgovi čedalje bolj preraščajo donos narodnega gospodarstva. Uvoz inozemskega blaga iz meseca v mesec naraščajoče prekaša izvoz in po poti turizma doseženi devizni pritok čedalje bolj plahni, medtem ko domače prebivalstvo v naraščajoči meri preživlja svoje dopuste v cenejšem inozemstvu, pri čemer kupuje inozemsko blago in ga po direktni poti uvaža v Avstrijo. Zaradi tega in ker vlada zadnja leta zelo neodgovorno pospešuje razsipnost, državni dolgovi v inozemstvu skokovito naraščajo.
Ekonomisti in statističarji pri Avstrijski narodni banki so zadnje tedne izračunali, da so državni dolgovi v inozemstvu v letošnjem prvem polletju narasli za 17 milijard na 109 milijard šilingov. V juliju so narasli za nadaljnje 3 milijarde šilingov. V prvih sedmih mesecih so se torej državni dolgovi zvečali za 20 milijard šilingov ali za okroglo 22 odstotkov, medtem ko so se lani celoletno zvečali le za 8,4 milijarde šilingov.
V	zadnjih dve in pol letih so se dolgovi Avstrije v inozemstvu več kot podvojili. Kdaj bodo ti dolgovi poravnani, je vprašanje, na katero v danih pogojih največji optimist ne ve odgovora, kajti že obresti za te dolgove požrejo na leto 10 milijard šilingov donosa davkov avstrijskih državljanov. Vse to pa v času, ko utegne deficit v trgovinski bilanci od lanskih 54 milijard šilingov narasti na 66 milijard šilingov.
Ti fakti zadostujejo za dokaz, da je v naši državi gospodarski položaj resen kot še ni bil po drugi svetovni vojni. Pripisati krivdo temu ali drugemu — se pravi vladi ali prebivalstvu — je v bistvu nesmisel. V glavnem pa drži,
# da je nastali položaj do neke mere posledica mednarodne gospodarske recesije, ki se je začela leta 1974 po nepričakovanem zvišanju cen za nafto s strani arabskih dežel, in
O da je najmanj v isti meri posledica politike dopadanja in s tem povezane razsipnost vladne stranke v zadnjih letih, ki je po tej poti računala, da bo po tej poti dala vzpodbude za večje povpraševanje domačega investicijskega in konzumnega blaga.
Gospodarsko življenje pa je v Avstriji teklo drugače. Pričakovanja vlade se niso uresničila. Prebivalstvo je ubralo nasprotno smer. Inozemsko blago mu je ljubše od domačega. Na eni strani ga k inozemskemu blagu miče večji sorti-
ki jih Avstriji nalaga zlasti člen 9 državne pogodbe.
V boju proti silam, ki so Avstrijo že enkrat pahnile v propad, se čutimo koroški Slovenci povezane z vsemi poštenimi, demokratičnimi državljani naše skupne domovine. Svoj prispevek v tem boju bomo dajali zlasti s tem, da bomo tradicije protifašistične narodnoosvobodilne borbe in izseljeniško zavest prenašali na mladi rod, ker le tedaj, če bo poznal resnico o nacizmu in njegovem zločinskem nasilju, bo vedel ceniti svobodo in demokracijo ter se znal boriti za očuvanje teh pridobitev.
ment, na drugi pa cene, ki so večinoma nižje od domačih. Ta ugotovitev velja enako za oblačilne potrebščine in pohištvo enako kot za živila in nasladila. Tako je npr. v prvem polletju 1977 prišlo iz inozemstva v Avstrijo živil in nasladil v vrednosti skoraj 8 milijard šilingov, to je za 1,8 milijard šilingov več, kot smo jih lahko — z obsežnimi državnimi subvencijami — izvozili, čeprav kmetijstvo naše države lahko krije potrebe po živilih z več kot sto odstotki.
V očeh gospe in gospoda Avstrijca je torej inozemsko blago boljše in po ugodnejših cenah dosegljivo od domačega. Od sto šilingov, ki jih plačata za ..zboljšanje življenjskega standarda" plačata inozemskim podjetjem.
In posledice? — Število inozemskih podjetij, ki so pred leti v Avstriji instalirali svoje podružnice, se iz meseca v mesec krči, preostala podjetja pa na investicijah v Avstriji ne kažejo več interesa. Spričo tega postaja nevarnost nadaljnjega naraščanja obstoječe brezposelnosti čedalje večja. Zmanjšanje ponudbe delovnih mest pa more imeti le zmanjšanje poprečnih zaslužkov prebivalstva in zmanjšanje produktivnosti in davčnega donosa narodnega gospodarstva za posledico. Kako bo potem mogoče odrajtati obresti za državne dolgove in kdaj bo mogoče slednje odplačati?
To je vprašanje, ki stoji sedaj v avstrijskem prostoru pred vsemi, ki se tega že zavedajo, pa tudi pred tistimi, ki se tega še ne zavedajo. Pred nami vsemi.
Vlada je na svojem zasedanju v ponedeljek minulega tedna na Kah-lenbergu obljubila iniciative za vrsto zakonov, ki naj bi preobrazili potrošniške navade, na drugi strani pa prisilili prebivalstvo k večjim prispevkom v državno blagajno. S tem je vlada napovedala skok iz dosedanje družbene politike razsipanja k potrebi občega varčevanja na vseh področjih družbenega življenja. Ta napovedani skok, ki bo realiziran v parlamentu šele v prihodnjih treh mesecih, je politično vse prej ko popularen. Toda potreben je enako kot so odločitve kmeta po toči, ki je ugonobila njegova polja in pridelke na njih.
Pred nami vsemi stoji za marsikje pretiranimi mastnimi leti sedem medlih let. Na začetku teh sedem medlih let stoji starodavno spoznanje, da ne more nihče več potrošiti kot pa producira. (bi)
Generalni tajnik OZN dr. Kurt Waldheim o človekovih pravicah
Te dni je prejelo uredništvo NT prednatis nemške izdaje poročila generalnega tajnika OZN dr. Kurta VValdheima o delu organizacije od julija 1976 do junija 1977. Poročilo pomeni politično izjavo dr. VValdheima k najvažnejšim dogodkom in razvojem v minulem letu. Generalno skupščino OZN vodi jugoslovanski zastopnik — namestnik zunanjega ministra — Lazar Mojsov.
V svojem poročilu se VValdheim obširno ukvarja tudi z vprašanjem človekovih pravic. V tem delu svojih izvajanj VValdheim sprva citira člen 1 charte OZN, kjer je imenovano pospeševanje in utrditev spoštovanja pred človekovimi pravicami za vse. Čeprav se je v preteklem letu marsikaj storilo na tem področju in je vprašanje človekovih pravic dobilo vedno večjo pozornost in aktualnost, VValdheim ni mogel v svojem poročilu mimo tega, da je ugotovil, da je razlika med idealističnimi izjavami in hrapavo realnostjo večja kot na kateremkoli drugem področju. Dilemo je razlagal VValdheim sledeče: osnovna misel je v tem, da je spoštovanje pred človekovim dostojanstvom posameznika osnovano na splošno priznanih vrednotah in da je kršitev človekovih pravic — kjerkoli se zgodijo — upravičen predmet mednarodnega interesa. To mnenje pa seveda dotika suverenost posameznih članskih držav in razmerje med človekovimi pravicami in obveznostjo vsakega posameznika do svoje (državne) skupnosti.
VValdheim je dejal, da naloga OZN ni v tem, da napravi obtožbo ali izzove hude diskusije, temveč da ustvari mednarodno skupno zavest za dostojanstvo človeka. Najvažnejši dokument v tej vrsti je izjava o človekovih pravicah iz leta 1948. Iz tega dokumenta, ki so ga podpisale številne članice OZN, pa tudi iz drugih dokumentov, je izšel lani odbor za človekove pravice, ki je marca letos prvič zasedal.
Pomembnost tega odbora leži v tem, da ima OZN s tem prvič mednarodni instrument za preveritev napredkov in problemov držav, ki so s tem paktom na področju državljanskih in političnih pravic pravno vezani. Odbor nudi prvikrat tudi možnost, da obravnava sporočila posameznikov s pritožbami o kršitvi človekovih pravic s strani držav-podpisnic protokola-Ti razvoji so potrebni in pomembni koraki na poti dolgoletnih in trdovratnih prizadevanj Združenih narodov, da spremenijo visokoza-stavljene cilje o človekovih pravicah in načelih narodnopravno obvezne instrumente.
Čim bolj je svet gledal na človekove pravice, tem bolj je raslo tudi razočaranje nad nezmožnostjo, da se v posameznih delih sveta varujejo in pospešujejo človekove pravice. Kljub obstoječim mednarodnim sporazumom in obveznostim za podpiranje človekovih Pra' vic smatrajo pred takimi grernij' s konkretnimi vprašanji prizadete države čestokrat, da so ta vprašanja zgolj notranjedržavne sočnosti. Tako stojimo nadalje Pre konfliktom med v vsakem primnerU branjenem načelu nacionalne'7 suverenosti in splošno obvezno^stj0 do človekovih pravic, je dejal IC dc VValdheim.	n
n
Ji.
Darujte za žrtve političnih procesoi/
i
Celovški škof pri papežu: beseda tudi o manjšini
GOSPODARSKI KOMENTAR:
Sedem medlih let pred nami
PRED ŠTEVILNIMI ZASTOPNIKI MEDNARODNE JAVNOSTI V ŽELEZNI KAPLI:
FUENS: položaj koroških Slovencev močno poslabšan!
Od 23. do 25. septembra 1977 je bil v Železni Kapli redni letni kongres Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti (FUENS), na katerega sta vabila Narodni svet koroških Slovencev in Hrvaško kulturno društvo. Kongresa se je udeležilo več narodnih skupnosti iz vse Evrope med njimi Katanci, Danci, Frizi i. dr. Federalistična unija evropskih narodnih skupnosti je nepolitična mednarodna manjšinska organizacija in 'ma kot načelo solidarnost. Svoje Slavne naloge vidi FUENS v tem, 'ta je dana vsaki narodni skupnosti možnost do obstoja in razcveta svojega jezika, ter kulturnega in nacionalnega življenja.
V	svojem pozdravnem govoru je osrednji tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev Filip VVarasch Mrazil željo, da bi se zastopniki manjšin in novinarji na kraju samem Prepričali o dejanskem položaju slovenske narodne skupnosti na koroškem. Predvsem je poudaril, Pa Avstrija na noben način ni izpolnila obveznosti, katere Avstriji Polaga člen 7 avstrijske državne Pogodbe. Nadalje je izjavil, da se je položaj slovenske narodne skup-Posti na koroškem po „Štetju posebne vrste" 14. novembra 1976 čedalje bolj poslabšal, in da je Avstrija s štetjem 14. novembra 1976 enostransko revidirala avstrijsko državno pogodbo. Avstrija je s svojo restriktivno zakonodajo poslabšala položaj narodne skupnosti; dve tretjini koroških Slovencev je bilo oropanih pravice, posluževati se slovenščine kot uradnega jezika.
Župan Železne Kaple in predsednik manjšinskega odbora ko-r°škega deželnega zbora, posla-Pec Josef Lubas, je v svojem go-v°ru skušal podati pregled o na-r°dnem položaju v svoji občini — Železni Kapli. Nehote je nakazal, da se dela tudi v Železni Kapli pro-tinianjšinska politika, kajti drugače Pe bi moglo pojemati število slo-Venskega prebivalstva od štetja do štetja.
V	imenu deželne vlade je pozdravil udeležence kongresa de-šelni svetnik Knafl (OVP), ki je v svojem govoru tudi masivno na-Padel vodstvo koroških Slovencev,
kateremu je podtikaval nelojalnost do avstrijske ustave in avstrijskih pravnih norm in jim s tem v javnosti poskušal natisniti protiavstrij-ski pečat.
To vse pa zaradi tega, ker koroški Slovenci niso pripravljeni priznati zakona, katerega so sklenile avstrijske stranke na divjo gonjo koroških neonacističnih sil, in katerega so sklenile avstrijske stranke proti volji Slovencev.
Že iz govora zastopnikov javnih avstrijskih oblasti je bilo razvideti, da bo potekala cela „informacij-ska“ propaganda le-teh v smer, da bi se napravil med udeleženci kongresa vtis najlepšega reda. Zaradi tega je v svojem govoru kritiziral osrednji tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev zastopnika javnih oblasti, deželnega svetnika Knafla in župana Lubasa, ki sta vzela kongres FUENS za povod za masivno kritiko nad slovenskim vodstvom.
Kongresa so se udeležili, razen zastopnikov manjšin, tudi zastopnik urada zveznega kanclerja dr. Hans Knittl, zastopnik deželne vlade dr. Ralf U n kart in dr. Lauseg-ger, ter opazovalec jugoslovanskega veleposlaništva Besedič in član romunskega poslaništva na Dunaju Dorobatu.
JUŽNI TIROLEC
DR. MITTERNDORFER
NOVI PREDSEDNIK FUENS
Na tem letnem kongresu Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti je potekla občevalna perioda predsednika Ronalda Jor-gensena. Naloga glavnega odbora FUENS je bila, da se izvoli nov predsednik. Za predsedniško mesto sta kandidirala zastopnik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Reginald Vospernik in zastopnik južnotirolske ljudske stranke (SVP) dr. Mitterndorfer.
Kot je bilo določeno, nai bi zasledoval ta kongres tudi cilj, predreti zid, ki je med Zahodom in Vzhodom; in sicer tako, da bi se odprla pot v FUENS tudi narodnim skupnostim iz vzhodnoevropskih
držav. Pri volitvah pa so posebno skupno nastopile nemške organizacije izseljencev in izvolile kot predsednika Južnega Tirolca dr. Mitterndorferja, kateri sploh ni bil navzoč. Ni bil prisoten niti zastopnik manjšine, katero zastopa on, in zdi se, da se Južnim Tirolcem sploh ni zdelo vredno odposlati zastopnika na Koroško. Po dolgem poizvedovanju — pa se je končno le uspelo dobiti zastopnika, o katerem se je reklo, da je bil bolan, dejansko pa je šel za te dni na dopust. To vse pa, čeprav so Južni Tirolci vedeli, da je te dni kongres FUENS v Železni Kapli, in čeprav so vedeli, da kandidira za predsedniško mesto tudi zastopnik njihove narodne skupnosti.
S tem skupnim nastopom nemške fronte, v katere prvi vrsti so stali izseljenci, proti dr. Vosperniku pa so se porušili tudi temelji, kateri so bili razširitev in vključi-
tev v FUENS narodnih skupnosti tudi iz Vzhoda, da bi se narodne skupnosti iz vzhodnoevropskih držav lahko v okviru FUENS zavzemali za njihove pravice.
V zvezi s tem pa bi bilo treba opozoriti FUENS tudi na nova pravila te organizacije, katera pravijo, da morejo zastopati manjšine samo še ljudje, ki res živijo v direktni povezavi z manjšino. Ne morejo zastopati interesov ljudi ljudje, kateri še danes ne priznavajo mej od leta 1945 in ki očividno še danes agitirajo proti družbenemu redu dotičnih držav. Prav bi bilo, da se v tem primeru uporabijo pravila FUENS tudi na te organizacije in da se odvzame tem organizacijam, kot na primer ameriškim Kosovar-jem in sudetskim Nemcem pravica do glasovanja, kajti ti škodujejo ostalim narodnim skupnostim več kot jim koristijo.
NA KONGRESU FUENS SPREJETA RESOLUCIJA KOROŠKIH SLOVENCEV
Kljub protimanjšinski gonji s strani deželne in zvezne vlade je bila sprejeta na letnem kongresu med drugimi resolucijami tudi resolucija koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov. Resolucija Slovencev in Hrvatov je bila sprejeta razen enega polstavka, kateri je bil sprejet z navadno večino, soglasno. Okoli te resolucije se je razvila na kongresu v soboto popoldan živahna diskusija, ko so koroški Slovenci in gradiščanski Hrvati podali poročilo o položaju
narodnih skupnosti na Gradiščanskem in Koroškem. Čeprav so zastopniki oblasti poskušali napraviti vtis, da je vse v najlepšem redu, so mogli Slovenci prepričati zastopnike kongresa FUENS, da so glasovali za resolucijo, to je dokaz dovolj, tudi pred svetovno javnostjo, da z avstrijsko manjšinsko zakonodajo nekaj ni v redu.
Drugi višek pa je bila resolucija ameriških Kosovarjev, kateri zahtevajo od Jugoslavije informacije o tistih ljudeh, katere je baje zaprla po kongresu leta 1971 na Švedskem, ter o položaju albanske manjšine v Jugoslaviji.
Narodni svet koroških Slovencev je nato zavzel stališče, da ameriški Kosovarji po pravilih ne bi imeli pravice do zastopanja narodne skupnosti, s katero nimajo nobene povezave. Zastopnik NSKS ni imel vtisa, ko je potoval po Kosovem, da je albanska narodna skupnost
zapostavljena, bil je na dvojezični univerzi, kjer je dvojezičen pouk, videl njih institucije itd. in ni mogel glasovati za to resolucijo. Zdi se, da ti izseljenci zasledujejo čisto druge cilje, kot resnično zastopstvo albanske narodne skupnosti v Jugoslaviji.
V imenu Hrvatov je pozdravil kongres in podal poročilo o položaju narodne skupnosti gradiščanskih Hrvatov dr. Stefan Emrich, kateri je opozoril člane kongresa na dejstvo, da je položaj na Gradiščanskem čisto drugačen in da so odnosi med Nemci in Hrvati na Gradiščanskem deloma čisto različni od razmerja na Koroškem. Opozoril je na slučaj, ko je v letošnjem volilnem boju za deželno-zborske volitve zahtevala gradiščanska FPO hrvaške oddaje v televiziji; nekaj sličnega bi bilo na Koroškem čisto nemogoče. Pozneje je menil dr. Linzer, da ne pride nevarnost iz vrst nemškega prebivalstva, ampak da so nevarni za gradiščanske Hrvate le asimilanti iz lastnih vrst.
Za njim je spregovoril zastopnik Zveze slovenskih organizacij, predsednik dr. Franci Zvvitter, ki je poudarjal, da mora manjšina sama vedeti, kaj je zanjo dobro in kaj ne, rešitev manjšinskega problema more biti edinole izpolnitev člena 7 avstrijske državne pogodbe. Zakon o narodnih skupnostih ne more doprinesti ničesar k boljšim odnosom med obema narodnima skupinama; ampak je te odnose poslabšal. Trostrankarski sporazum ne predstavlja ničesar drugega kot vrnitev nazaj na politične smernice za časa plebiscita, po letu 1920, ko je v deželnem zboru
dejal dr. Arthur Lemisch, da imajo koroški Nemci časa samo eno generacijo, da spreobrnejo zapeljane (Slovence) h koroškemu mišljenju, je ugotovil dr. Zvvitter. Za njim, dr. Zvvittrom, je prišel do besede predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc. Poudaril je, da zakon o narodnih skupnostih nasprotuje avstrijski ustavi in avstrijski državni pogodbi in s tem členu 7, kateri je takorekoč plačilo za protifašistični boj koroških Slovencev; v členu 7 so zagotovljene pravice slovenske in hrvaške narodne skupnosti in v členu 7 ni nobenega govora o tem, da bi bile pravice odvisne od številčne vsote narodne skupnosti. Slovenci ne bodo priznali nobenih poskusov rešitve manjšinskega vprašanja, za nje more biti baza za izpolnitev obveznosti napram narodne skupnosti edinole člen 7. Odgovoril je koroški deželni vladi in zvezni vladi, kateri prosita koroške Slovence, naj končno gredo v sosvete, s tem, da je rekel, da Slovenci ne morejo v sosvete, ker bi morali zastopati zakon, kateri skrajša dvojezično ozemlje za dve tretjini, ki skrajša dvojezično ozemlje, kar se tiče dvojezičnih topografskih napisov na eno šestino, to se pravi, da bi morali zavzemati za dvojezičnost v 13 občinah, čeprav znaša avtohtono naseljeno področje slovenske narodne skupnosti 35 občin; nadalje, da bi se morali zavzemati za to, da bi se slovenščina degradirala od enakopravnega upravnega jezika na pomožni jezik, da bi se morali zavzemati za to, da obe osrednji organizaciji postaneta neke vrste frakciji organizacije, katero imenuje zvezna vlada. Takšen zakon pa je za narodno skupnost, katera se bori za resnično enakopravnost, docela nesprejemljiv. Ob koncu svojega govora je poudaril predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev pripravljenost do pogovorov pod danimi pogoji; ti pa so, da se Slovence prizna kot enakopravne partnerje.
Zastopnik deželne vlade dr. Un-kart pa je argumentiral z zadosti znanimi argumenti, kot so na primer, da imajo Slovenci toliko in toliko društev in zadrug in posojilnic itd. in s tem poskušal dokazati nezapostavljenost koroških Slovencev. V isto smer je bil tudi govor zastopnika urada zveznega kanclerja, ki je pozival narodne skupnosti, da zasedejo sosvete in s tem pomagajo zvezni vladi izpolniti obveznosti napram manjšinam. Dr. Knittel je ugotovil, da zakon o narodnih skupnostih čisto gotovo ni najboljša rešitev manjšinskega vprašanja in da ni zakona, katerega se ne bi dalo poboljšati.
Močno kritiziral je dr. Robert Saxer koroški tisk. Ugotovil je, da koroški tisk ne doprinaša ničesar do tega, da bi se poboljšalo tako imenovano „koroško“ vzdušje in dodal, da tega le vzdržuje. Ob tej priliki je prebral pismo, katerega mu je pisal znani profesor dr. Theo-dor Veiter, v katerem pravi, da pišejo koroški listi v protimanjšin-skem duhu. Veiter je ugotovil, da je najprej pisala v protislovenskem duhu samo koroška Volkszeitung, medtem ko so se sedaj pridružili tudi ostali časopisi. Dr. Saxer je v svojem diskuzijskem prispevku poudaril, da poskuša kriminalizirati slovenske aktiviste, s tem da jim da pečat levičarskih ekstremistov, komunistov...
Podpredsednik FUENS, dr. Reginald Vospernik, je v imenu FUENS izjavil pripravljenost te manjšinske organizacije do posredovanja za pogovore z zvezno vlado in koroškimi Slovenci.
Resolucija FUENS o manjšinah v Avstriji
Letni kongres Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti je na svoji seji 25. septembra 1977 v Železni Kapli vzel na znanje poročila o položaju slovenske in hrvatske narodne skupnosti v Avstriji.
S skrbjo mora opozoriti na to, da se po uveljavitvi zakona o narodnih skupnostih položaj obeh narodnih skupnosti doslej ni izboljšal, temveč se je položaj koroških Slovencev celo bistveno poslabšal. Tako je bila odvzeta več kot dvema tretjinama slovenskega prebivalstva Koroške pravica, da se poslužujejo slovenskega jezika pred občinskimi oblastmi, pri dvojezičnih krajevnih napisih pa se je avtohtono naselitveno območje zmanjšalo na eno šestino. Tudi položaj gradiščanskih Hrvatov je nespremenjeno resen in se nikakor ni zboljšal.
Federalistična unija evropskih narodnih skupnosti ne more spregledati dejstva, da Avstrija člena 7 avstrijske državne
pogodbe ni izpolnila ne po besedi in ne po smislu.
Federalistična unija evropskih narodnih skupnosti obžaluje množeče se kazenske procese proti pripadnikom slovenske narodne skupnosti na Koroškem v tej zaskrbljivi situaciji.
Iz razodetih ugibanj prizna kongres FUEV upravičene skrbi slovenske in hrvaške narodne skupnosti v Avstriji ter se ponovno izjavi z njim solidarno v njih prizadevanjih za zasigu-ranje njih eksistence in njih svobodnega razvoja. FUEV naproša avstrijsko zvezno vlado, naj se resno in enakopravno začne pogajati s tistimi zastopniki slovenske in hrvaške narodne skupnosti v Avstriji za polno izpolnitev določil člena 7 državne pogodbe, ki so se že v preteklosti konsekventno zavzemali za ohranitev svoje narodne skupnosti.
Kongres tudi izraža pripravljenost Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti, da posreduje pri takih pogajanjih.
Predsedstvo FUENS: Olav Meinhardt, Ronald Jorgensen, Jes Schmidt, dr. Reginald Vospernik, Pierre Lemoine, dr. Alfons Kornfeld
(od leve na desno).
LIBUČE:
Žalostno slovo od Franceta Jelena

Pistna foalca:
ROMANJE V LURD
Dragi romarji, dragi bralci!
Upam, da smo si ohranili lepe nauke od č. patra Jakoba, ki nam je veliko povedal in razložil; ko bi si mi mogli le vse zapomniti! Razkazal nam je naravo po pirenejskih planinah in nas vodil tudi v kino, da smo si ogledali film o življenju sv. Bernardke. Plačal nam je vožnjo po Pirenejih in še po morju v Benetkah, za kar mu gre posebna zahvala.
Lepo se zahvaljujem tudi g. Janezu Tratarju, ki nam je daroval toliko dobre volje. Škoda, ker so bili nekateri romarji domov grede zelo utrujeni in zaspani, da niso mogli več peti in so tako užalostili dobrega gospoda. Prosimo ga odpuščanja in se mu zahvalimo za vso prijaznost.
Največja zahvala pa gre Bogu za vse milosti, ki smo jih po Mariji sprejeli v Lurdu. In za lepo vreme, saj vseh devet dni ni bilo dežja.
Pa tudi sv. Bernardke ne smemo pozabiti, ker jo je Marija na zemlji tako ljubila, ji tudi v nebesih njenih priprošenj za nas ne bo odrekla.
Zahvalim se tudi šoferju, da me je zapeljal čisto do doma, ker se nisem spoznala, kje vodi pot v moje stanovanje. Morda je bilo temu krivo dobro vino, ki smo ga v Italiji pili.
Pa tudi mojim soromaricam se zahvaljujem za vso njih prijaznost in pomoč, ki sem je bila deležna. Ostanite zdrave in oglasite se z bolj podrobnim opisom našega romanja! Najbolj bi to znal pač g. Janez Tratar, če bi utegnil.
Pozdravljeni vsi v Bogu in Mariji!
Živio, dragi lurški romarji!
J. P.
KOTMARA VAS:
Kotmara vas se zadnja leta zelo močno razvija. Zaradi ugodne lege (bližina Celovca) si je ustvarilo v Kotmari vasi in njeni neposredni bližini svoje domove mnogo ljudi iz drugih krajev. To je povzročilo in še povzroča tudi številne in hude probleme za kotmirško občinsko upravo. Ravno letos se je npr. izkazalo ob vpisovanju, da je nova šola, ki so jo odprli šele lani, premajhna. V zvezi z močnim doseljevanjem in zidavo novih stanovanjskih poslopij pa bo sčasoma tudi treba resno misliti na kanalizacijo, ki bo zagotovo krepko obremenila občinsko blagajno, pa tudi blagajne prizadetih.
Že pred leti se je izkazalo kot potrebno, da bi postavili in uredili mrtvašnico. Stvar je stekla in se tudi nekoliko zavlekla zaradi finančnih težav, s katerimi se mora občina otepati. Večjih gospodarskih obratov, ki bi polnili občinsko blagajno z dajatvami, namreč ni, če izvzamemo betonarno Leeb in še nekaj drugih manjših podjetij.
V nedeljo, 18. septembra, po drugi maši so novo mrtvašnico končno uradno odprli in tudi blagoslovili. Zupan Jožef Struger se je v svojem nagovoru zahvalil vsem, ki so sodelovali pri zidavi, župniji, ki je dala na razpolago zemljišče zraven pokopališča, arhitektu, raznim firmam, in deželnemu finančnemu referentu Scho-berju za denarno podporo. Mrtvašnica je namreč stala okoli 1,400.000 šilingov. V naslednjih dveh letih bo uporaba mrtvašnice prostovoljna, čez dve leti pa bo občinski odbor sklepal, kako bodo ukrepali nadalje. Župan Struger je pozdravil tudi razne častne goste, med njimi predsednika koroškega deželnega zbora Josefa Guttenbrun-nerja in zastopnike bilčovske občine s podžupanom, tesarskim
Nepričakovano in kruto je iztrgala smrt iz naše srede priljubljenega kmeta v Libučah Franceta Jelena, pd. Volinatovega očeta, v 77. letu starosti.
Zato ni čudno, da se je poleg številnih pogrebcev, ki so prišli od blizu in daleč, udeležilo pogreba tudi mnogo duhovnikov, ki so asistirali pri obredu, ki ga je vodil Pliberški mestni župnik Kulmež.
Kako priljubljen je bil rajni Vo-linatov oče, potrjujejo nagrobni govori, ki so jih imeli naši vidni rojaki.
Tako je vodja frakcije EL Mirko Kert povedal med drugim tole: Po končani ljudski šoli je začel s kmetovanjem na svoji domačiji. Leta 1939 je vzel za ženo Ivanko iz Doba pri Pliberku. Toda družinska sreča ni trajala dolgo, kajti kmalu po izbruhu 2. svetovne vojne je moral v nemško vojsko. Kmalu zatem so nemški zatiralci aretirali oba njegova brata in starše in ju vtaknili v koncentracijsko taborišče. A trpljenja še ni bilo dovolj: izselili so še njegovo ženo z otrokom v Hesselberg v Nemčiji; odtod so jih preselili v Renetz na Poljskem in nazadnje v Eichstatt.
Predno pa se je v vigredi 1945 vrnil v domači kraj, je moral preiti trpke postaje trpljenja. Šele avgusta istega leta je mogel pritisniti na svoje prsi ljubljeno ženo Ivanko in svojega dragega otroka, ki so prišli iz izseljeništva.
Šele s težavo sta si potem pridobila Volinatovo domačijo nazaj. Začela sta pridno kmetovati in si kupila nekaj živine. A že leta 1946 je spet prišla nesreča: pogorel je hlev in vsa živina. Čeprav so ne-
mojstrom Francem Gasserjem, na čelu.
Župnik Maks Mihor, ki je opravil blagoslovitvene obrede v slovenskem in nemškem jeziku, je v svojem govoru omenil pomen poroke, rojstva in smrti za človeško življenje in izrekel upanje, da bi bila mrtvašnica tudi kraj molitve, molitve za umrle. Kotmirška mrtvašnica nas spominja po svoji zunanjosti na šotor, kraj začasnega domovanja.
Obrede so olepšali kotmirški cerkveni pevci z Gallusovo „Ecce, guomodo moritur iustus" (Glej, kako umira pravični) in žalostinko „Blagor mu“ ter humperški pevci s po eno nemško in latinsko pesmijo.
NA VINSKO TRGATEV V SLOVENSKE GORICE
(Letos 10. oktobra)
Če hočete doživljati vesel dan trgatve, pišite takoj, ko boste prebrali to sporočilo, na naslov pater JAKOB VUČINA, VVAAGGASSE 15, 9020 KLAGENFURT, čisto navadno pismo, v katerem prijavljate svojo udeležbo ali telefonično v podjetje Sienčnik. Potni stroški in hrana — vse skupaj bo stalo 150.— šilingov in boste plačali ob vstopu v avtobus. Sienčnikov avtobus bo začel zbirati prijavljene:
Ločilo pri Šentlenartu, ob 6. uri zjutraj;
Malošče, ob 6.10;
Loče malo pozneje;
Šentjakob v Rožu, ob 6.30;
Podgorje malo pozneje;
Sveče, ob 6.45;
Kožentavra, pri Mlečniku, ob 7.00;
Šmarjeta, ob 7.20;
Galicija, ob 7.30;
Miklavčevo malo pozneje;
Dobrla vas, ob 7.50.
Potem bo vozil skozi Podjuno:
kateri ljudje delali težave pri zidavi novega hleva, pa so bili zopet drugi, ki so mu krepko pomagali, tako npr. čevljar Opetnik iz Pliberka in mladinska delovna brigada s Koroškega.
Navkljub težkemu in utrudljivemu delu je bil pokojni France vedno nasmejan in šaljiv. Z ženo Ivanko sta vzorno skrbela za pet otrok, ki sta jih vzgajala v krščanskem in narodnem duhu.
Priljubljen vsevprek in spoštovan tudi od političnih nasprotnikov, ker je ostal zvest svoji dediščini tudi v najtežjih časih, živ branik svojega naroda in svoje materine besede, je končno zbolel za arteriosklerozo, ki jo je vdano prenašal, bronhitis in srčna vodenica, pa sta ga strla.
Živel je po Župančičevem geslu:
Stoj, kot drevo brez zavetja! Višji si, bolj te pretresa vihar, bližje nebeški ti žar, dalj gre oko.
Poslovilni nagovor ob grobu Franceta Jelena, Volinatovega očeta, je imel tudi nekdanji župan na Blatu, ekonomski svetnik Mirko Kumer, pd. črčej. Le-ta je dejal:
Rajnega sem poznal kot prosve-tarja čez petdeset let. Že decembra 1920 je pripeljal na Miklavže-vanje k Brezniku v Pliberk svoje mlajše bratce, poznejše doktorje. Rad je bral slovenske knjige in se je v slovenščini kot samouk zelo izobrazil. Prav zaradi tega je lahko uspešno nastopal na društvenem odru. Imel je prepričljiv nastop in lepo poudarjeno besedo. Med leti 1920—1930 je sodeloval domala na vseh igrah, ki jih je prosvetno društvo uprizorilo v Pliberku.
Komaj si je ustvaril družino, že so ga vpoklicali v vojsko. Ko je tam opravljal ukazano mu službo, so mu starše in ženo z otrokoma pregnali z rodnega doma, ter nanj naselili tujce.
Rajni je vedel, da je njegovo preganjanje imelo povzročitelje tu-
LOČE:
Preteklo soboto nas je vabilo društvo „Jepa-Baško jezero" na filmski večer Marka JERNEJA, mladega župnika s Kostanj, v gostilno Pušnik v Ratenče. Jožko VVrolich nam je predstavil nadvse simpatičnega predavatelja, ki nas je povedel v Južno Ameriko in tam na tem prvem večeru (nadaljevanje bo sledilo novembra) predvsem v Brazilijo.
Bili smo tako priče karnevala v Riu, katerega nam je g. župnik podrobno razložil; pokazal pa nam je tudi razne zgradbe modernega, pred nekaj leti v puščavi na novo zgrajenega glavnega mesta Brazilije, Brasilia. Marko Jernej je bil s skupino na izletu v Ameriki, zato ni čuda, da nam je mogel pokazati pač samo tisto, kar so skupini pokazali vodiči, ki so jo najbrž vozili z avtobusom od ..zanimivosti do zanimivosti" in s tem pokazala bolj tisto, kar se označuje „površ-je“. Lepo bi bilo, če bi nam mogel
Lovanke, Globasnica pri „Juveni“, Šteben, Šmihel, Pliberk, v približno petminutnem razmahu, proti Suhi navzdol. Prijaviti se je treba zaradi možnosti več avtobusov in vednosti za naročilo hrane. To bo vesel dan! Pojdimo!
Udeležence iz Celovca bo peljal drug avtobus ob 7. uri izpred kapucinske cerkve in potem skozi Škocijan in Sinčo vas malo pozneje.
di v domačem kraju. Kako bi sicer mogli v Berlinu vedeti, da je treba ravno Jelenovega očeta izseliti iz Libuč. Bil je tudi prepričan, da bodo kaznovani, če ne na tem, pa na onem svetu.
Poleg obilnega dela na kmetiji, si je vzel še čas za delo pri domači cerkvi. Leta dolgo je vršil cer-kovniško službo. Ko sem ga zadnjič obiskal, sem ga našel pri pre-suševanju mašnih oblačil. Skrbel je, da je bilo pri cerkvi vse v redu.
Deloval pa je tudi pri slovenskih zadrugah. Bil je odbornik pri domači posojilnici in ji pridobil več novih članov. Istotako se je brigal za Kmečko gospodarsko zadrugo in do smrti ostal njen odbornik. Čeravno bolehen, je še vedno prihajal na seje in pomagal z nasvetom.
Spodobi se, da se temu narodno zavednemu Slovencu tukaj ob odprtem grobu za vso njegovo požrtvovalnost prisrčno zahvalimo. To ni nobena politika, ampak naša častna dolžnost. Posebno še, ker se spet slišijo glasovi, da je treba one, ki se za narodne pravice potegujejo, pregnati odtod ali pa jih uničiti s plinom.
Dragi prijatelj Volinatov oče! Vi ste dotrpeli na tem svetu. Živeli ste kot zvest Slovenec in kot veren kristjan. Po našem ste živeli prav! Zato bomo še dalje priporočali, da bi tudi drugi tako živeli, kot ste živeli Vi. Hvala Vam za vse.
Ohranili Vam bomo blag spomin!
V imenu Zveze slovenskih izseljencev se je od pokojnega Volinatovega očeta poslovil Jože P a rti in ga orisal kot velikega trpina, saj je kot izseljenec v koncentracijskem taborišču v Nemčiji preživel najstrašnejše dni svojega življenja.
Bralci Našega tednika in Narodni svet koroških Slovencev izrekajo žalujoči ženi in sorodnikom po tej poti iskreno sožalje ob boleči izgubi njim nadvse ljubljenega človeka.
predavatelj tudi razložiti malo socialne razmere in življenje na „va-si“. Razne šege ipd. Zelje seveda, ki jih samo more izpolniti tisti, ki ima kot rečeno na razpolago več časa, da se more sam poglobiti v to.
Večer g. župnika Marka Jerneja je bil vsekakor dober začetek na področju amaterskega filma; veselimo se že nadaljevanja.
Omenim naj še, da nam je postavil svojo „kramo knjig" zastopnik Slovenskega informacijskega centra SICa, ki je prihitel s kongresa FUENS, da nam ponudi najnovejše publikacije o naši manjšini ter razstavi dela, ki imajo že skoro zgodovinsko zanimivost (n. pr. stare številke revije mladje ipd.). Veliko zanimanje je bilo za knjigo dr. R. SAXERJA o primeru VVarascha v koroških dnevnikih. Robert Saxer je namreč še pred izidom knjige predaval o tej tematiki prav v našem domačem društvu, saj piše v uvodu knjige tudi, da se je pri nas rodila misel po objavi predavanja.
CELOVEC
Pretekli petek so orožniki iz Sin-če vasi prijeli v Kamnu v Podjuni 16-letno gojenko Ingeborg P., ki je 16. septembra ušla iz zdravstve-no-vzgojnega oddelka celovške deželne bolnišnice. Orožniki so jo sedaj spet poslali nazaj v bolnišnico.
Moški pevski zbor vabi na koncert
Čas: nedelja, 2. 10. 1977, ob 19.30 Kraj: farna dvorana v Šentjakobu Nastopa:
MOŠKI ZBOR „LIRA“ IZ KAMNIKA
dirigent prof. Samo Vremšak Prireditelj: SPD „Rož“
Prisrčno vabljeni
PROSLAVA 70-LETNICE SPD „EDINOST“
Prireditelj: SPD „Edinost" v Škofičah
Kraj: Škofiče, pri Schutzu Čas: sobota, 8. 10. 1977, ob 19.30 Sodelujejo: pevska zbora jubilejnega društva,
pevski zbori in skupine sosednjih prosvetnih društev.
Po prireditvi bo vesela družabnost. Za ples bo igral priljubljeni ansambel iz Slovenije.
FILMSKO PREDAVANJE: „VRNITEV“
Prireditelj: Krajevni odbor ZSM občine Bistrica
Kraj: Šentjanž v Rožu, pri Tišlarju Čas: nedelja, 2. 10. 1977, ob 20.00
DOM v TINJAH
Od petka, 30. 9., ob 18. uri, do nedelje, 2. 10., ob 13. uri
PRIPRAVA NA ZAKON
Tečaj za dekleta in fante od 18. leta naprej in za zaročence.
Zadnje romanje v letošnji jeseni NA SVETO GORO v četrtek, 20. oktobra 1977. Prijave sprejema Dom v Tinjah, do 14. oktobra 1977.
Od srede, 12. 10. 1977, do petka, 14. 10. 1977
ROMARSKO POTOVANJE V LIZBONO IN FATIMO
z letalom
Cena: 3980.— šilingov Prijave do 26. septembra 1977.
PROSLAVA 60. OBLETNICE MARIJINIH PRIKAZOVANJ V FATIMI
in
MOLITVENI SHOD
za duhovniške in redovniške poklice
13. oktobra 1977 na Zihpoljai1 skupno z Marijino legijo.
Hkrati je tam skupna proslava 60-obletnice Marijinih prikazovanj v Fatimi.
Spored:
ob 18.30 procesija od križa k cerkvi, pred cerkvijo sprejme škof fg' timski kip Matere božje ob 19.00 slovesno somaševanje z nadpastirjem g. Jožefom Kostnerjem.
Verniki iz vseh dekanij prisrčno vabljeni! Duhovniki so vabljeni ^ somaševanju!
Šolske knjige 1977-78
Starše in otroke opozarjamo, da ima KNJIGARNA DRUŽBE SV. MOHORJA v Celovcu na razpolag0 vse šolske knjige, seveda tudi nemške, in sprejema bone (.Gutscheine) za vsako knjigo.
POSLUŽITE SE NAŠE KNJIGARNE!
Podprite cilje in prizadevanja Mohorjeve družbe!
Mohorjeva knjigarna v Celovcu
vogal Viktringer Ring — 10,-OktO' ber-Strafie.
Blagoslovitev mrtvašnice
Filmski večer Marka Jerneja
LEV DETELA:
30-let povojnih prevodov nemške literature v slovenščino
Slovenska literatura se ves čas svojega razvoja, tako rekoč od prvih slovenskih protestantskih knjig. Trubarjevega KATEKIZMA, ki so ga natisnili leta 1550 v Tiibingenu, ali pa Dalmatinove BIBLIJE, ki je izšla leta 1584 prav tako na nemških tleh v VVittenbergu, razvija v DIALEKTIČNEM, odprtem odnosu do književnosti v nemškem jeziku. Dunaj, glavno mesto nekdanje avstrijske monarhije, je bil tudi važno slovensko kulturno središče, v katerem ni izhajala le pomembna literarna revija DUNAJSKI ZVON, temveč so tu slovenski pisatelji načrtovali nove možnosti slovenske literature.
Slovenci so vedno mnogo prevajali iz nemščine. Tudi po drugi svetovni vojni je že kmalu izšlo nekaj klasične, a tudi novodobne »protifašistične" nemške literature, med drugim dela Stefana Zwei-ga in drugih. V petdesetih letih se je sprva strogo ideološko pojmovanje literature delno sprostilo, tako da so začeli izhajati liriki Rilke ali pa Traki, kar ni ostalo brez vpliva na nekatere mlajše slovenske besedne ustvarjalce, na primer na Daneta Zajca.
Po letu 1960 je v novih, odprtejših notranjih in zunanjih razmerah prevodna dejavnost iz nemščine v slovenščino še bolj zaživela.
Med nemškimi sodobnimi avtorji so največkrat prevedena dela Nobelovega nagrajenca Heinricha Bol-Že leta 1961 je Ala Peče prevedla za Mladinsko knjigo v Ljubljani Bollovo delo KRUH ZGODNJIH LET. Leto kasneje je pri CANKARJEVI ZALOŽBI v Ljubljani izšel Bollov BILJARD OB POL DESETIH, ki ga je poslovenila Dora Vodnik. Obzorja v Mariboru so v prevodu Janeza Gradišnika izdala I. 1966 Bollovo knjigo KLOVNOVI POGLEDI. Dve leti pozneje, 1968, je Martina Rotar prevedla KONEC SLUŽBENE VOŽNJE in ga izdala pri mariborskih OBZORJIH. V zadnjem času so natisnili posebno veliko Bollovih knjig v slovenskem prevodu. K temu je gotovo pripomogla Nobelova nagrada za literatu-r°, a tudi splošni mednarodni uQled, ki ga v širših kulturnih plasteh po svetu uživa ta nemški pi-satelj. Mladinska knjiga v Ljubljani je tako izdala leta 1973 v prevodu Draga Graha SKUPINSKO SLIKO Z GOSPO, medtem ko je Janko Moder za Prešernovo družbo v Ljubljani isto leto prevedel roman KJE Sl BIL, ADAM. Isti prevajalec je oskrbel prevode Bollovih proznih del IN NI REKEL NITI BESEDE in HIŠA BREZ VARUHOV, ki sta izšli pri ljubljanski Cankarjevi založbi leta t973. Isto leto je Cankarjeva za-!ožba ponatisnila tudi BILJARD OB BOL DESETIH, ki je prvič izšel že leta 1962.
Posebno priljubljen je med slovenskimi bralci tudi pokojni Wolf-gang Borchert s svojo pretresljivo, Psihološko in estetsko poglobljeno kratko prozo o drugi svetovni vojni.
V zbirki MODERNI ROMAN, ki jo 'zdaja ljubljanska Državna založba Slovenije, se med drugim predstavili tudi znanega Guntherja Grassa z romanom PLOČEVINASTI BOBEN v prevodu Janka Modra, medtem ko so številni Grassovi teksti Izšli tudi v revijah, časopisih in bili oddajani v radiu.
Posebno močan literarni odmev ie povzročil izid romana BERLIN ALEKANDERPLATZ, ki ga je napisal nemški ekspresionistično navdahnjeni literarni eksperimentator Alfred Doblin, v slovenščino pa Prevedla Rapa Šuklje in izdala kot zvezek 34 pomembne zbirke STO POM an O V leta 1968 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. Slovenci Pa so se z Doblinom že večkrat ukvarjali, saj je že leta 1962 izšlo Prt Državni založbi Slovenije v pre-v°du Vitala Klabusa delo HAMLET ALI DOLGA NOČ GRE H KONCU.
Izredno zanimanje svetovne jav-n°sti, zlasti mladine, za dela Hermanna Hesseja je doživelo tudi v Sloveniji bogat odmev. Tako je Vi-®i Klabus prevedel njegovega D e m i a n a , Jože Udovič pa P o -0 v a n j e v Jutrovo d e ž e -°- Obe deli sta izšli kot 14. zve-*ek nove zbirke NOBELOVCI pri ankarjevi založbi v Ljubljani. Le-P° knjigo je dopolnila Katarina
Bogataj še z zanimivim esejem o Hessejevem pisateljskem svetu. Vendar pa so poleg te knjige izšla v prevodih še druga Hessejeva dela, kot Siddharta, Stepni volk ali pa Igra steklenih kroglic, med drugim pri ljubljanski Cankarjevi založbi.
Od drugih nemških prozaistov so v zadnjih letih v knjižni obliki izšla dela Tomasa, Heinricha in Klausa Manna, Hansa Fallade, Alfreda Anderscha, Siegfrieda Len-za, Uwe Johnsona, Ulricha Be-cherja, Ericha Kastnerja, Ericha Marie Remargua, vzhodnonemške pisateljice Christe Wolf, Hermanna Kerstena in popularnega Maria Johannesa Simmela.
V knjižni obliki so slovenske založbe izdale tudi pesniške zbirke nemških pesnic in pesnikov. Tako je izšla leta 1967 pri založbi Obzorja v Mariboru pesniška zbirka Nel-ly Sache ŽGOČE UGANKE, ki jo je v slovenščino prevedel Lojze Krakar. Državna založba Slovenije pa je natisnila v zbirki PESNIKI leta 1970 pesmi Hansa Magnusa En-zensbergerja ZAGOVOR VOLKOV, ki jih je prevedel Niko Grafenauer.
Slovenske založbe so dokaj pozornosti posvetile tudi nekaterim švicarskim pisateljem, ki pišejo v nemškem jeziku. Prevsem so za oder, a tudi za knjigo, prevajali dva znamenita Švicarja, Maxa Frischa in Friedricha Durrenmatta. Leta 1965 je izšel pri Državni založbi Slovenije v prevodu Vitala Klabusa znani Frischov roman NAJ Ml BO IME GANTENBEIN. Jože Kranjc je za založbo Prešernova družba v Ljubljani prevedel Durrenmattovo delo SUM, ki je v slovenščini izšlo leta 1964, medtem ko je že leta 1961 Cankarjeva založba v Ljubljani objavila Durrenmattovo kriminalno parodijo OBLJUBA v prevodu Janka Messnerja. Slovensko zanimanje velja tudi drugim švicarskim avtorjem, na primer Wal-terju Matthiasu Diggelmannu, katerega roman VOŽNJA ZA ZABAVO je natisnila mariborska založba OBZORJA leta 1971 v zbirki SVET V KNJIGI.
Več avstrijskih novatorskih avtorjev je bistveno zakoličilo nekatere kvalitetne značilnosti modernega pisanja v nemškem jeziku. Že leta 1961 so v zbirki „Kondor“, ki jo izdaja Mladinska knjiga, izšle pod naslovom SPLET NOROSTI IN BOLEČINE novele Franza Kafke. Prevedel jih je že umrli Herbert G run. Pozneje je Jože Udovič prevedel še PROCES istega avtorja, ki je izšel pri Cankarjevi založbi. V isti čas sodijo tudi izdaje prevodov del Roberta Musila MOŽ BREZ POSEBNOSTI, ki jih je oskrbel za zbirko SVET ROMANOV pri Cankarjevi založbi Janez Gradišnik, in ZABLODE GOJENCA TORLESSA, ki so nekaj pozneje v prevodu Darka Dolinarja prav tako izšle pri Cankarjevi založbi. Leta 1970 je v zbirki STO ROMANOV iste založbe izšlo tudi moderno delo Hermanna
Brocha VERGILOVA SMRT v dveh knjigah. Prevod in uvodno študijo v svet tega avantgardnega avstrijskega epika je oskrbel Jože Udovič. Seveda so slovenske založbe natisnile še razne druge avstrijske pisatelje, med drugim Hildo Spiel, Roberta Neumanna, Petra Handkeja delo Kratko pismo — dolgo slovo, in še kaj drugega.
Pozabiti tudi ne smemo, da je pri Obzorjih v Mariboru izšla leta 1973 antologija sodobnega avstrijskega pesništva, medtem ko je graški pesnik Alois Hergouth že leta 1966 v posebnem zvezku mariborske revije DIALOGI priobčil obširno panoramo avstrijske sodobne literature.
Poprečnemu Slovencu je Čop znan kot Prešernov mentor, čigar učenost in ljubezen do umetnosti je ovekovečena v verzih, ki mu jih je veliki pesnik posvetil. Manj poznamo Čopa po njegovi človeški, vsakdanji plati. Sedaj nam jo odkriva G e r a I d Stone, predavatelj na oxfordski univerzi, v kritični objavi celotne ohranjene Čopove korespondence z angleškimi pisatelji. Stonov prispevek je izšel skupaj z desetimi drugimi znanstvenimi razpravami v občasni publikaciji »Papers in Slovene Stu-dies“, ki jo izdajajo na kolumbijski univerzi v New Yorku.
Čopovi angleški dopisovalci so bili trgovci in podjetniki, ki jih je Čop spoznal na Reki, ko je tam v letih 1820—1822 služboval kot profesor. Med Čopove znance je šteta tudi družina angleškega konzula L e a r d a , čigar potrdilo o Čopovem znanju angleščine in poznavanju angleške literature mu je kasneje pripomoglo do predavateljskega mesta na univerzi v Lvovu. Sploh kaže, da je Čop zahajal v angleško družbo predvsem z namenom, da se izpopolni v angleščini.
Iz pisem izhaja, da je v tistem času v območju severnega Jadrana kar mrgolelo Angležev. M o -s e s Mossington, Čopov zvesti prijatelj z Reke, je bil sin lesnega trgovca. Čop ga je učil francosko, on pa njega angleško. Ka-
Številni nemški, švicarski in avstrijski pesniki in pisatelji so izšli seveda tudi po številnih slovenskih revijah in časopisih ali pa bili predstavljeni v radijskih oddajah. Zato lahko brez pridržkov trdimo, da je slovenska kulturna javnost izkazala sodobni literarni ustvarjalnosti v nemškem jeziku veliko zanimanja. Želeti bi bilo, da bi se to zanimanje nadaljevalo — in da bi našlo več odmeva tudi na nasprotni, nemški strani. Taka odprtost med dvema kulturama bi vodila k večji plemenitosti, humanitarnosti in sploh k boljšim kulturnim informacijam.
sneje se je Mossingtonova družina preselila z Reke v Benetke. Od tam je ob neki priliki Moses potoval v Livorno, da odpošlje v Anglijo toskansko hrastovino za potrebe vojne mornarice. Znano je, da je hrastovina v Angliji primanjkovala, saj je bil za gradnjo ene same bojne ladje potreben les 2000 v časih tudi 3000 debel stoletnih hrastov, kot so rasli v Sussexu. Že v 18. stoletju je mornarica nadomestila debla škotskih smrek, ki so jih rabili za jambore, s kanadsko smrekovino. Od leta 1800 dalje pa so Angleži začeli iskati tudi hrastovino oziroma nadomesten les širom sveta. Čeprav je, kot vidimo, mladi Mossington sodeloval v tej trgovini, ga je na pot v Livorno privlačeval predvsem ogled raznih znamenitosti, o katerih je Čopu na dolgo poročal v Lvov.
Neki drug Čopov znanec z Reke, Charles T. Hill, je bil bolj pustolovske narave. Nekoč se je za štiri mesece odpravil na potovanje po Dalmaciji z namenom, da bi spotoma špekuliral. Špekulacija se je izprevrgla v izgubo in razočarani Anglež je Čopu poročal, da je bila edina pridobitev potovanja ogled neprijetne in nevarne dežele, ki da mu ne pade v glavo, da bi jo še kdaj obiskal. Ob koncu leta 1822 se je Hill trenutno navdušil za Madžare, češ da bodo odprli trgovini bleščečo bodočnost in osvobodili reško pristanišče »tr-
žaškega jarma". Naslednje leto je pa še moral priznati: »Commerce is perfektly dull here“ (Trgovina je tu povsem neaktivna). Čop je Mos-singtonu komentiral to novico, češ: »Rečani morajo biti zelo razočarani v svojih pričakovanjih. To je vsak razsoden človek lahko predvideval. Sicer pa morate biti Vi o tem bolje poučeni kot jaz."
Ko je Hill leta 1828 pisal Čopu v Ljubljano, je poročal, da je še vedno samski: da se je neki G a I -I o w a y , ki ga je moral Čop poznati, preselil z družino v Trst, da tam odpre pivovarno; da je sedaj tudi Hill pivovarnar na Reki in pa: »Business here is very dull." Med angleškimi podjetniki, ki jih omenja korespondenca, zasledimo na več mestih W i I I i a m a M o I i n a. Hill piše leta 1828, da je Moline v Ljubljani odprl čistilnico sladkorja in da mu je Hill izročil Čopov naslov. Znano je, da je imel Moline kasneje v Ljubljani tudi veliko bombažno tovarno.
Čopova pisma razkrivajo, da ga Lvov, kamor je prispel po dvajset-dnevnem potovanju, ni bogve kako navdušil. Mesto je bilo sicer večje kot Trst, vendar je imel čop težave s tekočim dobivanjem zahodnoevropskih revij in knjig. Nekatere knjige mu je nabavljal Mossington v Benetkah ter jih iz Trsta odpošiljal v Lvov. V ta čas sodi tudi Čopov poskus, da bi zasnubil Mosesovo sestro M a r y. Stone zavrača trditev I. M. Petroviča v zagrebškem »Savremeniku" iz leta 1927, češ da je postala Čopova ponudba v Mossingtonovi družini predmet šal. Kot izhaja iz korespondence, so mu bili starši in še zlasti Moses naklonjeni, vendar pa je šestnajstletna Mary izjavila, da zaenkrat še ne čuti ljubezni do nikogar. Tako je moral Čop opustiti misel na poroko. Da ga je to grenilo vse življenje, pričajo Prešernovi verzi, ki jih Stone citira:
Nun ist vorbei der innern Sturme Toben,
der Liebe Schmerz, er ist nun ausgelitten,
die unervvidert Dir die Brust gehoben.
Zveza kulturnih organizacij Slovenije
vabi na 2. literarno kolonijo, ki jo organizira v okviru 5. srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov v Gradišču v Slovenskih goricah. V koloniji bo sodelovalo 32 najbolje uvrščenih avtorjev lanskoletne 1. literarne kolonije in letošnjega 5. srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov. To kolonijo bodo vodili mentorji in strokovni sodelavci Zveze kulturnih organizacij Slovenije.
Kolonija se bo začela 30. septembra in končala 2. oktobra.
OKVIRNI PROGRAM:
Petek, 30. septembra:
10.00	Prihod udeležencev kolonije v Gradišče (Kulturni dom) in nastanitev
13.00	Skupno kosilo
16.00	1. literarni kažipot za obe skupini
19.00	Literarni večer (svoja dela bodo brali udeleženci)
Sobota, 1. oktobra:
9.00	2. literarni kažipot (vsaka skupina zase)
12.00	Skupno kosilo
14.00	3. literarni kažipot (vsaka skupina zase)
17.00	Pogovor z novinarji
19.00	Tovariško srečanje (ličkanje koruze in improviziran literarni večer)
Nedelja, 2. oktobra:
10.00	Zaključni literarni kažipot (pogovor z organizatorji za obe skupini)
12.00	Poslovilno kosilo
ZA LEPO SLOVENŠČINO:
Nekdaj posli, služabniki, zdaj poslovneži
Slovenski pravopis iz leta 1962 je še zmeraj vsaj zanimiv, čeprav se le redki zanj zanimajo. Tako v njem najdemo marsikatero staro, že skoraj pozabljeno slovensko besedo. Med temi besedami so tudi nekatere, ki imajo dandanes popolnoma drug pomen. Zanimivo je, če že ne žalostno, da smo nekatere slovenske besede začeli rabiti za nove pojme in namene, ker se glasijo tako, kot v hrvaščini ali srbščini. Nekdaj je slovenska beseda „pose!“ pomenila le »služabnika", hlapca, ali posli so bili služinčad. Kdor ne spremlja kar bliskovitega povojnega jezikovnega razvoja pri nas po časopisju, radiu, na zborovanjih itd., ne more npr. vedeti, da dandanes »poslovni ljudje" niso posli ali služinčad, marveč nekakšna nova gospoda, ki so bodisi trgovci bodisi v trgovskih in bančnih službah, pa tudi računovodje, »vodilni uslužbenci" v podjetjih in kdo ve kaj še vse. Včasih smo to vrsto ljudi imenovali gospodarstveniki, ker so se pač ukvarjali z gospodarstvom. Besedo »gospodarstvenik" je prevzel tudi Slovenski pravopis — vendar, kdo se za to zanima!
Če bi se kdo vendar pozanimal, kaj pravi Slovenski pravopis, bi lahko zvedel o besedi »posel": 1. služabnik (n. pr.: s posli jesti); naši kmetje, ki so imeli posle, so bili tako demokratični, da so z njimi jedli pri skupni mizi; 2. opravek, opravilo, zadeva, delo; novejši pomen pa je trgovski posel, kar bi lahko rekli (slovensko!): trgovski opravek, kupčija, trgovanje, pač glede na natančno naravo trgovske, kupčijske, devizne, uradne itd. zadeve.
Toda slovensko misliti je očitno čedalje teže. Zadnja leta se je na splošno razpaslo dvoumno izražanje kot »poslovnost", »poslovanje", »poslovni uspehi", »neposlovnost", »nujni posli" (v pomenu: nujne naloge) itd. Kdo bi vedel odgovoriti, kaj je pravzaprav »poslovnost"? Zdi se, da gre za podjetnost, to se pravi za spretnost, sposobnost, delavnost ljudi v kakšnem gospodarskem podjetju. »Poslovanje" utegne biti delovanje, gospodarjenje, dejavnost — kdo ve! Kaj pa je »poslovalnica"? To je lahko prodajalna, pisarna, delavnica, obrat (gostinski, obrtni itd.)... Zakaj bi uporabljali razumljive slovenske besede, ko pa lahko z nedomačo besedo poveš vse, tako da te vsakdo razume poljubno! Toda napredek je, da nismo več posli (služinčad), marveč poslovneži! F. S.
0 stikih Matije Čopa z Angleži
Pobralo ga je...
Jure je sedel pri mizi in strmel skozi okno v noč. Vse je bilo tiho, le stara stenska ura je v enakomernem oglašanju merila čas. Ob steni je stala petrolejka, ki je s svojo motno, utripajočo svetlobo dajala obrise sobe. V kotu je stala postelja, na kateri je ležal Uršnik. Bil je obnemogel od starosti in bolan. 2e nekaj dni ni použil nič toplega, le včasih mu je moral sin Jure prinesti vina, ki mu ga je ka-pal v usta. Tako so minevali dolgi jesenski dnevi. In z njimi je minevalo Uršnikovo življenje.
Uršnik je bil nekdaj bogat kmet. Imel je največ zemlje v vsej vasi in tudi delavcev mu ni manjkalo. Tedaj pa mu je nesreča prekrižala pot: žena Ančka je umrla in ostal je sam s sinom Juretom. Nekaj časa je bil še trden kot jeklo in neizprosen, a sčasoma je volja popustila nad občutkom samote in edino uteho je še videl v pijači. Sleherni večer se je prizibal domov s steklenico v žepu in ko mu je zmanjkalo denarja, je prodajal vse, kar je bilo vrednega. Nazadnje je odšel tudi sam s svojim edinim imetjem — Juretom. V zameno za veliko zidano, a prazno hišo, je dobil leseno kolibo, ki je prej služila pastirjem. Tu sta si z Juretom uredila svoje življenje kot sta
Šla bi
V	gozd bi šla, kjer breze se bele blestijo, kjer hrasti mogočni šumijo, kjer živali imajo svoj dom.
V	gozd bi šla,	l
.	kjer smreke visoke
?	bi senco mi dale,
J	kjer srnice plahe	s
okrog bi skakljale.	?
c	Jagode bi tam	<
)	in gobe nabrala,	;
'	lahko bi	<3
i	še sama s seboj	>
S	pokramljala.	S
r	Srečna bi bila	/
S	kakor nikjer,	S
<	v gozdu bi našla	c
}	— svoj mir.	>
S	F. M. <
vedela in znala. Živela sta od dobrote ljudi in od sanj o preteklosti.
Jure je bil zagrenjen deček šestnajstih let, ki je preraščal v mladeniča. Bil je visok, širokih ramen in temnih, kodravih las. Dvoje živahnih oči je gledalo v svet, od katerega ni ničesar pričakovalo in ničesar zahtevalo. Če bi ga kdo vprašal, kaj je življenje, bi ga verjetno ganil s topim pogledom, ki je izražal žalost in trpljenje. Jure je vedel, da je sirota, in da razen očeta nima nikogar na svetu, zato ga je še toliko bolj ljubil in skrbel zanj. Čeprav ni imel nežnih besed in rok kot mati, pa ga je vseeno znal potolažiti. Jure je vedel, da ga ima oče rad, četudi tega ni nikoli pokazal.
Z dolgimi jesenskimi večeri je Jureta vse bolj tiščalo pri srcu. Včasih bi se bil najraje razjokal in pokleknil pred očeta: „Ne, oče, ne zapustite me zdaj, ko vas najbolj potrebujem.“ A ni imel moči. Toda ko je pogledal očeta, to obnemoglo človeško bitje, ki mu je dalo življenje in ki mu je vlilo neizmerno bogastvo do zemlje, je omahnil in se zvil v dve gube. Sedaj bo ostal sam in nikogar ne bo, ki bi mu dajal nasvete in ki bi mu vsaj s pogledom vzbudil prijeten občutek topline in razumevanja. „Morda pa bo ostal vsaj to zimo, ki bo tako pusta?" je stiskal pesti.
Tako je premišljal in zrl v temno noč. V daljavi se je oglasila sova, ki ga je prebudila. Znašel se je v sedanjosti — v pusti sobi z bolnim očetom.
Na postelji se je nekaj premaknilo. Jure je vstal in skočil k očetu. Dvoje žilavih, otrdelih rok je mirno počivalo na strgani odeji in dvoje motnih oči, iz katerih je seval izraz bolečine, spokojnosti in smrti, je gledalo vanj. Toda le za hip. Naslednji trenutek se je vse telo, vsa človeška gmota stresla do zadnjega tkiva in obstala. Oči so še vedno gledale vanj, toda v njih ni bilo več sledu življenja.
..Pobralo ga je, šel je,“ je zaihtel Jure in prižgal drobno svečo. Po licih so mu polzele solze in padale na tla kot izraz globoke bolečine, žalosti, ljubezni in samote.
O. P.
Berite in širite „nt"!
NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK		
Tudi na Stajers Po pisanju nemških listov bi moral človek biti mnenja, da na avstrijskem Štajerskem ni Slovencev. Nemalo začudeno pa človek bere v graškem glasilu OVP »Siidost-Tagespost" poročilo, da so tam alarmirali ves vladni aparat, ker je postala slovenska nevarnost že kar izredna. Tako poroča dopisnik iz Lipnice v graški „Tages-post": „V slavnostni dvorani mestne hiše v Lipnici je bila včeraj pod predsedstvom okrajnega glavarja dr. Pammerja ustanovitvena seja Upniškega delovnega krožka Štajerskega združenja za ljudsko prosveto (Volksbildungs-werk). Krožku pripadajo ze-	kem - alarm! lo važne naloge, je dejal dr. Pammer, da s pomočjo intenzivnega kulturnega dela zavaruje narodnost v obmejnem ozemlju, da bo moč držati mejo iz leta 1918, ki je bila takrat prav samovoljno potegnjena. Če se je pri ljudskem štetju leta 1951 na primer v občini Račje 31 odstotkov prebivalstva izjavilo, da ne pripada nemški narodnosti, potem je to alarmni signal, ki zahteva ustrezne ukrepe." Razsoden človek bi dejal, da ima vlada dolžnost v smislu člena 7 državne pogodbe, da tem Solvencem, avstrijskim državljanom, poskrbi vse možnosti kulturnega in gospodarskega razvoja.	Vse obrambno delo bodo po istem poročilu »Siidost-Tagespost" osredotočili na sodni okraj Amfels, ki bo zgrajen v »duhovno trdnjavo". Maja se bo vršila pod častnim predsedstvom deželnega glavarja Krainerja tudi posebna anketa, da prouči to veliko »nevarnost". Po pisanju nemških listov zadnjega tedna je izgledalo, da smo samo koroški Slovenci državi »nevarni", ker zahtevamo v naši ustavi zajamčene pravice. Iz gornjega poročila pa sledi, da so nevarni tudi štajerski Slovenci, ker so pri ljudskem štetju leta 1951 izpovedali resnico, da so pač Slovenci in tega tudi ne tajijo in tajiti ne morejo. Resnica je torej že sama po sebi nevarna, pa vseeno če si tiho ali pa če kaj zahtevaš!
NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ EDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK
r/)()in6tc)žje
Avtobus se je ustavil in stopila sem v jutranjo meglo. Kljub številnim novim cestnim odcepom sem uspela po spominu poiskati cesto, ki vodi v planino. Počasi sem se začela vzpenjati. Torba me je začela vleči k tlom, po hrbtu so se mi nabrale kapljice znoja in jutranja megla me je bodla v grlu.
Nisem vajena hoditi v hribe, a vseeno sem čez slabe pol ure zapustila gosto meglo in zgodnje sonce mi je svetilo na strmo pot. Ozrla sem se v dolino — zazdelo se mi je, da sem na otočku, ki ga obdaja morje. Megla je bila tako gosta, da ni bilo skozi meglo videti niti obrisov mesta. V taki megli v mestu torej živim! Tu pa je takšno sonce! Občutek imam, da tukajšnji prebivalci, vaščani, sploh ne vedo, kako čudovito jutro imajo.
Še uro hoje in na cilju bom. Še eno uro bom lahko v tem čudovitem planinskem zraku opazovala speče kmetije, lahko bom žvižgala za divjadjo, ki sem jo spodila iz detelje in nihče se mi ne bo posmehoval. Tu ni tako kakor v mestu, kjer opazijo vsak malo bolj čuden gib in se človeku smejejo.
Na cilju sem in pri srcu me stisne, čeprav je uresničena želja, da bi spet videla kraj svojega otroštva. Zdaj sem tukaj...
Ne morem se premakniti, nimam poguma, ne verjamem očem. Je res mogoče, da nekaj lahko v slabih desetih letih tako propade? Ne, saj ni mogoče! A je, res je! Stopim v razpadajočo hišo in si ogledujem kuhinjo. Videti je še ostanke krušne peči in polovico zidanega štedilnika. Strop odpada, le zidovi stojijo še trdno. Spomnila sem se vodnjaka — tako dobra voda je bila v njem. Ne, ni ga več, voda je odtekla, tako kakor ljudje... V vodnjaku je le blato. Polje je spremenjeno — niti obrisov njiv ni več. Peče me vest, čutim se krivo.
Okamenela sem na mestu: kaj še iščem? Saj sem vendar vse našla, vse sem videla, zadoščeno je mojemu domotožju. Videla sem svojo rojstno hišo, ki propada. Prepozno je, da bi kaj naredila. Kako lepo bi bilo živeti tukaj! vzkliknem. A prepozno je — zdaj sem odvisna samo od tovarne, kamor sem zbežala pred leti. Denar, le denar me je potegnil! In kaj imam sedaj
od tega denarja? No, skoraj vse, kar si želim, toda najvažnejšega nimam in tudi denar mi ne more pomagati. Kakšno srce sem imela tedaj, da sem pustila sama starše tukaj? Le kaj sem imela v prsnem košu, ko sem se z maminega pogreba vračala v mesto? Takrat še ni bilo prepozno. A tudi z očetovega pogreba sem se vrnila v mesto. Kaj torej sedaj počenjam tukaj? Ničesar ne morem več najti. Tudi sedaj se moram vrniti v mesto.
Težke so moje noge, glava pa je prazna. Pobita se vračam v mesto, za mano kot senca hodi preteklost. In v meni odmevajo besede: prepozno, kriva si...
J. W.
Malo za smeh
DOKAZ
Učiteljica strojepisnega tečaja je od udeleženk zahtevala slepo pisavo, namreč, da med tipkanjem ne smejo gledati črk oziroma tipk na stroju. Po končani vaji je učiteljica prebrala naloge. Ko je pogledala nalogo Stebicove Marinke, se je zasmejala in rekla:
»Marinka, vam pa res lahko verjamem, da ste pisali slepo, saj nimate niti ene črke pravilne.«
WJ,AW/.W.V,,.\,^WA,.V.,.,A,.V.,.V/I/.WW,,V/;.V.VMWMVAV.VW.W/.V.V.V.V.VAV.WW.,AV.,.V.V/VSW.VAWA,A,/.V.,.V.V/.V.V.V.,.,.V.‘
DR. IVO ŠORLI:	3
VEČNE VEZI
POVEST
„Kako ne, če ste sovražili Avstrijo, svojo .domovino1?" se je nasmehnil major.
..Dovolite! Jaz sem jo zasovražil šele prav v zadnjem času. Zaradi njene podle igre z nami! No, tedaj so spregledali tudi drugi moji rojaki — saj ste morda čuli o naši mogočni majski deklaraciji?"
„Aha, razumem, razumem ..." je kimal major. „Pa ste vendar, dovolite, upali celo vi, da vam ta zemlja ostane? Ta zemlja, ki smo jo sedaj zasedli mi?“
„To sem upal, toda ne da bi trdno verjel. Brž namreč, ko smo nekaj doznali o londonskem paktu, sem si dejal: .dobro, naj ta del svoje zemlje tudi izgubimo, saj zato rešimo vse tisto na oni strani, kjer že bije tri četrt na dvanajst1! No pa seveda... Potem je prišel VVilson ...11
„Hm, hm ... In ko se je zdaj obrnilo še malo drugače... da, ali bi vi danes, ko smo mi tu, mogli ljubiti tudi Italijo? — Čeprav je spet — mačeha ..."
„Mačeha je lahko tudi dobra! In jaz trdno upam, da Mazzinijeva Italija bo!"
„Tudi jaz, tudi jaz... Čeprav... hm, ali se vam ne
zdi, da je bil Mazzini morda nekoliko — fantasta------?“
„Tega se tudi jaz bojim!" se je Kocjančič tako prostodušno zasmejal, da ga je oni vnovič osupel pogledal.
„Saj pravim, da ste dobri!" je major s prijetnim smehljajem zmajal z glavo. „S takimi ljudmi ne bo težko ... Če se bomo razumeli!... No, Bog daj!... Samo še to mi dovolite: zakaj vam je vaša gospa to brzojavko poslala v
—	italijanskem jeziku? Občujeta vendar slovenski?"
„Zato, da jo boste razumeli tudi vi. Saj ne pričakujemo, da se boste že prvo uro naučili našega jezika."
„Toda pozneje boste to — zahtevali?"
„Mi bomo tvorili samo drobec in bomo pričakovali samo svoj drobec pravic."
„Hm, hm ... In bi bila vaša gospa to brzojavko lahko napisala seveda tudi slovenski?"
„Ne razumem vas, gospod major."
„To se pravi: kaj takega se da napisati tudi v vašem
—	oprostite — baje nekoliko pomanjkljivem jeziku? Tudi celo pismo na primer?"
„Gospod, mi imamo književno družbo — ime svetega Mohorja nosi —, ki je pred vojno štela skoraj sto tisoč članov in ki je vsako leto izdala po šet knjig."
„ln vas je?"
„Nekaj manj od dveh milijonov doma in na tujem."
»Torej... torej pride že na vsakega drugega človeka po ena knjiga tako rekoč... 11
„Ne na vsakega drugega, temveč na vsakega! Zato, ker otroci do sedmega, osmega leta tudi pri nas še ne berejo: in ker gredo knjige iz roke v roko."
„Je vse to mogoče?"
„Ni samo mogoče, gospod major, temveč je res!"
„Potem ... potem bi bila blaznost, če takih ljudi ne bi znali pridobiti zase!" je major nenadoma prav južnjaški toplo vzkipel. »Vsekakor iskrena vam hvala za vse, kar ste mi sedaj povedali! Zame bo neprecenljive vrednosti. In čim prej na svidenje, dragi prijatelj!"
III.
Ves zadovoljen je Kocjančič hitel na kolodvor. Čutil je, da si je v tem vsekakor vplivnem mladem možu pridobil dobrega prijatelja. Hvala Bogu, da tudi svojima v Trstu lahko prinese vsaj eno ugodno vest!
V svojem oddelku je Kocjančič našel družbo treh gospodov in dveh dam. Sprevodnik je pri preščipavanju zamrmral »Pazin11 in Kocjančič se je nadejal, da bo vsaj odondod dalje sam. Ah, saj je povsod imel občutek preganjanca in vsake družbe, če je ni poznal že od prej, se je naravnost bal. Nenehoma je bilo treba poslušati: „Kaj se še ne bodo spravili?" In vse to je letelo tudi nanj!
No, ti Pazinčani so razpravljali nekaj, kar ga vsaj bolelo ni: pritoževali so se, kakšne težkoče jim povzroča občevanje „s temi" ljudmi.
„Na nobeno njihovo prireditev več ne grem, če ne bom prav moral!" je izjavil najstarejši gospod. „Saj seru se izmučil, kakor če sem prej kdaj za ves večer moral v hrvatski ,Narodni dom1!11
»Oprostite, gospod Ramo! Tega vendar ne boste trdili, da ne znate italijanski!" je posegla vmes mlajša dama.
„Znam, znam — seveda znam! Berem in pišem, da je veselje. Toda govoriti sem vse življenje vajen svoje narečje — zdaj na stare dni naj se naenkrat pačim po toskanski! Ne, jaz bom tolkel svojo pazinščino, in komur ni
TV AVSTRIJA
1. SPORED
NEDELJA, 2. oktobra: 15.55 Na Daljnem zahodu; Theo Lingen predstavi Stana Laurela in Olivera Hardyja. Stan Laurel in Oliver Hardy iščeta hčer posestnika zlate mine... — 17.00 Listajo po slikanici: Korbinian s klobukom želj — 17.20 Hudomušnež in medved (ponovitev); risanka z lutkami •— 17.30 Čebelica Maja: Vožnja v steklenici z Kmonado; risanka — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev; srečanje s tistimi, ki so ostali mladi — 18.30 Zakaj sem kot ti; domnevanja o nas
19.00	Avstrija v sliki v nedeljo — 19.25 Kristjan v času — 19.30 Čas v s|iki in kultura — 19.50 Šport — 20.15 Ne oženi nobene Dunajčanke; po pripovedovanju Eve Bakoš. V glavnih vlogah: Heinz Reinecke, Louize Martini, pavel Schmitzberger, Florina Manthe !td- — 21.55 Nočni izbor: 4 + 4 = Ml; '9ra harmonije in soglasja — 22.20 Poročila — 22.55 Šport.
PONEDELJEK, 3. oktobra: 9.00 Za cicibane: Zdrava prehrana — 9.30 Kaj lahko postanem? Umetna obrt •— 10.00 TV v šoli: Leopold Ahlsen: Philemon in Baukis; od 8. šolskega leta dalje —
10.30—11.35 Na Daljnem zahodu; Theo Lingen predstavi Stana Laurela in Oliverja Hardyja — 17.30 Za cicibane (Ponovitev) — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Omaruru: Dolga ježa k zdrav-niku; v glavnih vlogah: Manfred Se-P°ld, Marijana Hoffmann, Walter Gil-ler in drugi — 18.25 ORF danes —
18.30	Ml; družinska oddaja — 19.00
Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Šport v ponedeljek — 20.55 Nastop v Manhattnu: Zahrbtnost zakonov. V glavnih vlogah: Telly Savalaš, Dan Frazer, Kevin Dobson, David Wilson in drugi —• 21.40 Poročila in šport.
TOREK, 4. oktobra: 9.00 Za cicibane: Sadje in zelenjava — 9.30 Tečaj angleškega jezika za tiste, ki že nekaj znajo — 10.00 TV v šoli: Snov in prostor (5): Neskončni prostor, od 10. šolskega leta dalje — 10.30—12.10 Legenda o Pavlu in Pavli; dva človeka poskušata uresničiti življenjsko srečo. V glavnih vlogah: Angelika Domrose, VVinfried Glatzeder, Heidemarie Wen-zel, Fred Delmare in drugi — 17.30 Za cicibane (ponovitev) — 17.55 Za lahko noč: Tutu — 18.00 Živalski raji: Otok ptic — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Tveganje; z Marijo Evo Lavant — 21.10 V vmesnem območju Somraka; ob 100-letnici Alfreda Kubi-na — 21.55 Hiša na lepem kraju: Pasji dnevi (prva oddaja 3. 10. 1977, TV 2) — 22.40 Poročila in šport.
SREDA, 5. oktobra: 9.00 Živordeči avtobus: Zgodbe o iznajdbah — 9.30 Kmetijstvo danes — 10.00 TV v šoli: Programiranje malih računalnikov (ponovitev), od 10. šolskega leta dalje —
10.30—12.10 Diamanti za zajtrk; komedija o ruskem velikem knezu, živečem v pregnanstvu — 17.00 Skrivnostni otok; predstava lutkovnega odra Hansa Krausa na Dunaju — 17.25 Živordeči avtobus (ponovitev) — 17.55 Za lahko noč: Tutu — 18.00 Dr. Doolittle... in gorila; risanka (ponovitev 2. 7. 1955, TV 1) — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml;
družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Muzej: Alfred Kubin —
20.00	VVeilburški umor kadetov; televizijski film Eberharda Itzenplitza; po ideji VVolfganga Lohmayerja. V glavnih vlogah: Claus Theo Gartner, Ana Stegmann, Ludvvig Thiesen, Erika Skrotzki in drugi — 21.50 Poročila in šport.
ČETRTEK, 6. oktobra: 9.00 Za cicibane — 9.30 Tečaj francoskega jezika (ponovitev). Vodi prof. Georges Creux in Ulli Petek — 10.00 TV v šoli: Metode zgodovinske raziskave (1. del, ponovitev). Umetnost, pripeljati kamenje h govoru — 10.30—11.50 Obupani ljudje; 48 ur iz življenja ameriške zakonske dvojice. V glavnih vlogah: Shir-ley Mac Laine, Kennth Mars, Sada Thompson in drugi — 17.30 Za cicibane — 17.55 Za lahko noč: Tutu —
18.00	Kuhinja v televiziji. Vodi Helmuth Misak — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Pionirji v Ingolstadtu
—	22.10 Poročila in šport.
PETEK, 7. oktobra: 9.00 Za cicibane
—	9.30 Tečaj ruskega jezika za začetnike. Vodi diplomirana tolmačica Liza Schuller — 10.00 TV v šoli: Gost pri VVaderju Bertoniju (ponovitev), od 10. šolskega leta dalje — 10.30 Klub seniorjev (ponovitev) — 11.00—11.40 Moje sanje si ti; glasbena šaloigra o prodajalki v trgovini s ploščami. V glavnih vlogah: Doris Day, Jack Carson, Lee Bovvman, Adolphe Menjou in drugi —
17.30	Za cicibane — 17.55 Za lahko noč: Tutu — 18.00 Dvorni teater (5): Theo Lingen, Tomaž Fritsch, Horst Beck, Dina Hinz in drugi — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml; družinska oddaja
—	19.30 Čas v sliki, kultura in šport
—	20.00 Service-box — 20.15 Aktni znaki XY-nerešeni: Kriminalna policija prosi k sodelovanju. Edvvard Zimmermann poroča o nepojasnjenih kriminalnih primerih — 21.20 Iščem novo definicijo vzgoje; dokumentacija Jorga A. Eggersa — 22.05 Šport — 22.10 Boj; pustolovska zgodba o boju za svobodo indijskega gorskega plemena pod britansko kolonialno oblastjo. V glavnih vlogah: Yul Brynner, Trevor Ho-ward, Harry Andrevv, Virginis North in drugi — 23.55 Aktni znaki XY-nereše-ni; poročila in reakcije — 00.10 Poročila.
SOBOTA, 8. oktobra: 15.30 Premiera Butterfly; usoda pevke Marije Cebotari-jeve. Puccinijeva operna snov, Mada-me Butterfly“ — 17.00 Športni ABC —
17.30	Heidi; zgodba deklice, po znani knjigi Johanne Spyrijeve: Novo življenje; risanka — 17.55 Za lahko noč: Strojevodja Leopold — 18.00 Panopti-kum — 18.25 ORF danes — 18.30 Dober večer s Heinzem Conradsom —
19.00	Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura — 20.15 Dalli, Dalli; oddaja s Hanzom Rosenthalom — 21.50 Šport — 22.05 Vprašanja kristjana — 22.10 Krvno sovraštvo; družinska tragedija nekega italijanskega rodu v New Yorku — 23.45 Poročila.
2. SPORED
NEDELJA, 2. oktobra: 15.00 Športno popoldne — 18.00 Superpop — 18.30 25-letnica vladanja Elizabete II.; film Petra Morleya (v angleškem jeziku z nemškimi podnaslovi in nemškim komentarjem) — 19.45 Možje brez živcev; prekletstvo tolščega farmerja •—
20.00	Knjižni sejem: Dolf Lindner •— 20.15 V lastni zadevi: Helmut Zilk — 21.55 Brez nagobčnika (ponovitev 1. oktobra 1977, TV 2).
PONEDELJEK, 3. oktobra: 18.00 Angleščina za tiste, ki že nekaj znajo. Vodi VValter Fangl in Tovvnie Stadler
—	18.25 ORF danes — 18.30 Plemeniti divjak: Postopanje domačinov po odkriteljih in kolonizatorjih — 19.30 TV v šoli: Snov in prostor (5): Neskončni prostor, od 10. šolskega leta dalje —
20.00	Hiša na lepem kraju: Pasji dnevi
—	20.55 Vstop prost; kulturni magazin
—	21.40 Čas v sliki 2 — 22.10 Kalifornija igra; tragikomična zgodba dveh mladih igralcev.
TOREK, 4. oktobra: 18.00 Kmetijstvo danes — 18.25 ORF danes — 18.00 Aktualno znanje (ponovitev 30. septembra 1977, TV 2) — 19.30 TV v šoli: Programiranje malih računalnikov (ponovitev), od 10. šolskega leta dalje —
20.00	Diamanti za zajtrk; komedija o ruskem velikem knezu, živečem v pregnanstvu. V glavnih vlogah: Marcello Mastroianni, Rita Tuschingham in drugi — 21.45 Čas v sliki 2 in kultura — 22.20 Klub 2.
SREDA, 5. oktobra: 18.00 Tečaj francoskega jezika. Vodi: Prof. Georges Creux in Ulli Petek — 18.25 ORF danes — 18.30 Tirolska: Kultura v športnem mestu — 18.55 Sailor; življenje na britanski letalonosilki (v angleškem jeziku) — 19.30 TV v šoli: Metode zgodovinskega raziskovanja (1), od 5. šolskega leta dalje (ponovitev) — 20.00 Teleobjektiv: Claus Gatterer — 20.50 Montreux 1977 — 21.35 Čas v sliki 2 in kultura — 22.10 Kung Fu: Caine in razbojniki zlata. V glavnih vlogah David Carradine, Gary Merrill, Ron Soble in drugi.
ČETRTEK, 6. oktobra: 18.00 Tečaj ruskega jezika za začetnike. Vodi: Diplomirana tolmačica Liza Schuller — 18.25 ORF danes — 18.30 Vstop prost (ponovitev)— 19.30 TV v šoli: Gost pri VVanderju Bertoniju (ponovitev, od 10. šolskega leta dalje) — 20.00 Moje sa-
nje si ti; glasbena šaloigra o prodajalki v trgovini s ploščami — 21.45 Čas v sliki 2, kultura — 22.20 Klub 2.
PETEK, 7. oktobra: 18.00 Kaj lahko postanem? Drogist — 18.25 ORF danes — 18.30 Le sprehod (5. nadaljevanje); pobude za opazovanje in odkrivanje v jeseni — 19.30 TV v šoli: Hayfever (I); angleško gledališče; od 11. šolskega leta dalje — 20.00 Zidava 77; oddaja o novi tehnologiji zidave — 21.00 Nova; poročila iz znanosti in raziskovanja — 21.20 Trailer; tip za prijatelje filma — 22.05 Čas v sliki 2 in kultura — 22.40 High Chaparral: Kasno maščevanje. V glavnih vlogah: Leif Erickson, Came-ron Mitchell, Mark Slade in drugi.
SOBOTA, 8. oktobra: 17.15 V območju somraka (ponovitev 4. oktobra 1977, TV 1) — 18.00 Orientacija — bodo Luteranci sestrska Cerkev Rima — 18.30 Anton Benya: 65-letnica predsednika Avstrijske sindikalne zveze — 19.30 Mišljenje prinaša obresti (2); trg kot razdeljevalni mehanizem (ponovitev) — 19.50 Galerija — 20.15 Lutke, plesalci, fabilisti; kulturni sprehod po Gradiščanski •— 22.10 Kralj jazza Louis Armstrong je mrtev. Naj živi kralj jazza Louis Armstrong. To je geslo enkratne revije jazza iz New Yorka.
£ža doliva oo/jo
LOVSKA
Nedeljski lovec sopiha s čuvajem v hrib. Nazadnje ne more več in reče čuvaju: »Janez, kaj če bi nesel mene, jaz pa nahrbtnik in puško?«
USMILJENJE
Mož na smrt bolan, ob hudih bolečinah vpraša ženo:
»Ljuba Rezika, ali se ti kaj smilim?«
»Oh, pa še kako, ljubi možek! Komaj čakam., da bi se rešil teh muk.«
RAZLOG
»Matej, beri domačo nalogo!«
»Učiteljica, je nimam.«
»Zakaj pa ne?«
»Veste, atek je na službenem potovanju in mi je ni mogel napisati,« razloži Matej.
CEOTER
/MOBEL+ELEKTRO
■ Barvni televizor I
slikovna žarnica (ekran) 66 cm. Elektronika z modulacijsko tehniko
I s 995©.- I
Vaš stari aparat zamenjamo 8 po najvišjih cenah
Obiščite galerijo Wernerja Berga v Pliberku!
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 2. oktobra:
07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo.
PONEDELJEK, 3. oktobra:
13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Solisti pojo.
TOREK, 4. oktobra:
09.30—10.00 Za našo vas — 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Šport — Otroci, poslušajte!
SREDA, 5. oktobra:
13.45—	14.30 Celovški radijski dnevnik — Ljudske pesmi — Cerkev in svet.
ČETRTEK, 6. oktobra:
13.45—	14.45 Celovški radijski dnevnik — Dr. Apov-nik: Pravni nasveti — Iz ljudstva za ljudstvo.
PETEK, 7. oktobra:
13.45—	14.30 Celovški radijski dnevnik — Operetna glasba.
SOBOTA, 8. oktobra:
09.45—	10.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Postbnasi {e- Mfia, Ua{ti navadna ivna[a ntnagi! 2acadi teya ca\li taUa{ U
po kuhinje!
PODJERBERK —
ST. KATHREIN
Škofiče/Schiefling Tel.: 0 42 74-29 5518 Celovec/Klagenfurt Rothauerhaus Tel.: 86 2 92
'■■■V^V.%V\V.%V.\V.V.VV.VV.\\YA\V.VV/.V.V,A\VAV.\V,V/.WAVAV.V/AW.\^YAV.V.V.V.V.^\V.V.V^VAV.V.V.V.V.\VV.V.\VVVV.V.V.V.,.,.,.,.V,.V.,>
Prav, z Bogom! Sem predober Italijan, da bi se na svoji Zem|ji koga bal!"
»Blagor tebi, čeprav si po svoje zarukan staroverec!" s' je mislil Kocjančič, a se ves čas delal, kakor da ne posluša.
Toda morebiti prav s tem je zbudil pri onih nezaupanje in eden gospodov se je obrnil nanj:
»Nam mlajšim stvar ne dela takih težkoč, kaj ne?“
»Hm, jaz sem rojen Tržačan in odkrito povem, da mi naše narečje tudi bolj teče. Toda za silo že pojde!" je skomignil Kocjančič. ..Privaditi se bo treba!"
»Pa še marsičemu drugemu!" je vzdihnil stari gospod.
V Kanfanaru je vstopil nov potnik, ki je takoj povedal, da je Tržačan.
»V Rovinju delajo že dolge obraze!" se je zasmejal. "Vse bodo spravili v Pulj! Češ, da mora mesto živeti, ker °do kmalu zapli arzenal."
»Vi bi menda želeli, da si je te naše kraje vzela Jugo-s|avija?“ je mlajša dama jezno ošinila Tržačana.
»Oho! Kdo pa to pravi? Kar poskusijo naj!" je oni °9orčeno ugovarjal.
»No, pa vsaj, da bi bila ostala Avstrija?" je dalje zba-da,a ženska.
»O tem se bova pomenila rajši čez kakih pet let!" je 2arnrmral Tržačan.
Tik pred Pazinom pa je mož iz pogovora doumel, da ' tam lahko napravil lepo kupčijo, in se je kratko odločil, a vožnjo prekine.
»Samo da se morate v Pazinu brzdati!" mu je eden 9°sPodov dobrodušno pomežiknil. „Veste, v majhnem me-u se vse takoj raznese. Nekatere so že odgnali."
»Da, ščave, Čiče!" je vzrojil Tržačan. „Tu imajo tudi prav! Ti zdaj v tuji hiši jezik za zobe! Celo moj sinček me je vprašal, ali bomo zdaj s to zalego prijatelji, ker so se nam začeli obešati na frak. Toda — jaz naj bom tih? Ne, dragi moji, za Italijo, ki bi nam prinesla spet nagobčnik — lepo hvalo! Poskusijo naj, če še ne vedo, kaj smo Tržačani!"
Med glasnim govorjenjem in smehom se je družba izkrcala in na daljnji vožnji je Kocjančič res ostal sam.
Bridko se je spominjal, kako se je pred še ne dobrim mesecem vozil tod. Takrat se je bila šele Avstrija zrušila in ti kraji so čakali, kdo jo zamenja. Toda nihče ni dvomil, da pride pravica, in da dobi to zemljo tisti, čigar je. Kvečjemu za Trst so govorili, da bo treba napraviti morda »nekaj posebnega", upoštevati »njegov mešani značaj".
»Toda ta prelepa zemljica bo prav gotovo naša — je že naša!" je takrat vriskalo tudi Kocjančičevo srce in oči so mu jo objemale z neizmerno ljubeznijo. »Glej, ta še zelena travica, to pravkar obrano drevje, te dragocene gorice, to naše veselo-trmasto Ricmanje, ta naš slikoviti Boršt, te bele ovčice, ki se v migljajočih kosmičih pasejo globoko tam doli nad vedro Dolino — vse naše, vse za večno naše! Res do konca in ne samo na pol naše! O da sem smel doživeti te velike srečne dni! Da na lastne oči vidim, kakšen je svet, če se dvigne žalostna siva koprena tujega gospostva z njegovih svetlih lic! Domovina, zdaj šele čutim, da si navzlic vsemu moja najgloblja, moja najiskrenejša in najslajša ljubezen!"
In danes se že spet vozi po tujem! Huje: po svojem, ki ni več njegovo in pač nikoli več ne bo! »Zakaj taki čudeži se dogajajo samo na stoletja, morda celo na tisočletja!
Bilo je in ne bo nikoli več! Prišel je nov nezvanec, vzel in pritisnil pečat. Še se uboga tla izmikajo, a njegova težka roka bo pritisnila, dokler se ne prime za vselej..."
IV.
V Trstu tisti dan slučajno niso ničesar proslavljali, in ko je vlak dospel na postajo Sv. Andreja, je Kocjančič spoznal že pri prvem pogledu čez peron, da mora biti tudi drugače že vse »normalno".
Žena in hčerka sta ga navadno čakali zunaj, ker je bilo tiste čase treba skozi sto preiskav.
»O zdrava, Alma!" je veselo pozdravil ženo, ki mu je prihitela naproti. »In ti ljubček Ljubica?" je vzdignil desetletno hčerko k sebi. »Saj sem si mislil, da si samo ,tele-grafično' zbolela!" se je zasmejal. »Hvala, Alma, za domislek — drugače bi me vsaj danes še ne bilo!"
»Čuj, Boris! Med drugimi moramo bolj tiho govoriti!" ga je opomnila žena na poti do tramvajske postaje. »Naju so prej zelo surovo ošteli. Italijanski pa vendar še ne bomo?"
»Po sili gotovo ne!" je mračno prikimal. »In preveč potiho tudi ne!" Že zaradi otroka bi me bilo sram ...”
Vendar se je samo napravilo, da so na precej dolgi vožnji do Rojana, kjer so stanovali, rajši kar molčali. Šele tam zunaj, že čisto blizu doma, je on vprašal hčerko:
»No, kako pa v šoli, Ljubica?"
»O, še vse dobro. Le ena gospodična je že začela."
»Razumem," se je trpko nasmehnil. »Slovenska?"
»Da, saj so vse prejšnje. Kar jih še je.“
»Vsaj toliko bi lahko počakala, da bi bilo gotovo!" je tiho pristavila mati.	(Dalje prihodnjič)
Član K PO odgovarja
Solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev, Koroška dijaška zveza, Zveza slovenske mladine in klub mladje vabijo na
OKTOBRSKI TABOR
pri Čimžarju ob Rjavškem jezeru (Rauschele See) pri Vetrinju pri Celovcu, 9. oktobra, od 11. do 18. ure. Nastopajo: Skupina SCHMETTERLINGOV z Dunaja, Združeni moški zbor SPZ, Harald Irnberger, Robert Saxer, sestri Velik, Marjan Sturm in drugi.
Informacijske stojnice k manjšinskemu vprašanju. — Geslo: Proti razdvajajoči, protimanjšinski in antidemokratični propagandi, ojačeni 10. oktobra. Za razumevanje med narodi in za narodno enakopravnost.
Pozor! Darujte za obtožene!
Proti 18 koroškim Slovencem nameravajo oblasti izvesti sodnij-ske postopke s političnim ozadjem. Medtem ko so vse postopke proti „Ortstafelstiirmerjem“ in drugim protislovenskim hujskačem ukinili, postavljajo oblasti vedno pogosteje pred sodišče koroške Slovence.
Takšni procesi stanejo mnogo denarja. Še dražji pa postanejo ti procesi zaradi preložitev v druge zvezne dežele, izven območja višjega deželnega sodišča v Gradcu. Takšne preložitve pa so potrebne, ker je nemogoč korekten proces v koroškem vzdušju; predvsem, ker se skuša koroško časopisje prekositi v svojem poročanju, v katerem označi Slovence že pred vsako obtožbo kot krivce.
Nobeden Slovenec ni varen pred tem, da bo morda že jutri zapleten v takšen proces. Tudi če ne bo obsojen, mora plačati stroške za odvetnika in lastne izdatke pred sodiščem. Kot vidite, se da — celo v mejah predpisov — nepriljubljenim osebam in skupinam povzročati mnogo stroškov in težav.
Zaradi tega je odprl Narodni svet koroških Slovencev pri Zvezi slovenskih zadrug v Celovcu konto, ki ima številko 3300 in vabi vse, katerim je pri srcu usoda slovenske manjšine na Koroškem, da se poslužijo priložene položnice!
Der Aufruf der KPO vom 9. September, in dem die slovvenischen Lands-leute aufgefordert vvurden, ihre legitimen Rechte in Anspruch zu nehmen, hat — wie einige Reaktionen bevvei-sen — zu miBverstandlichen Interpre-tationen, ja teilvveise sogar bevvuBten Entstellungen gefiihrt.
Als Mitglied dieser Partei mochte ich eingangs ausdriicklich betonen, daB die KPO nach wie vor an der Seite der Karntner Slovvenen im Kampf um die vorbehaltlose Erfullung des Artikels 7 steht. Falsch ist daher zu behaupten, da!3 sich die KPO mit ih-rem Aufruf auf den Standpunkt des Volksgruppengesetzes stellt (Slovenski Vestnik, 37, 16. 9. 1977). Im Gegen-teil: Der kritisierte Aufruf der KPO stellt gleich am Anfang fest, daB das Volksgruppengesetz eine Umgehung und Einschrankung des Artikels 7 dar-stellt und der Kampf um seine Erfullung daher verstarkt vveiterzugehen hat. Ganz im Gegenteil zu dieser Hal-tung sind die Parlamentsparteien der Meinung, mit dem Durchboxen des Volksgruppengesetzes sel der Artikel 7 erfullt vvorden, eine Meinung, die nur von deutschnationalen und chau-vinistischen Kraften in Osterreich und speziell in Karnten geteilt wird. Des-senungeachtet kann der vveitere Kampf um die Erfullung des Artikels 7 nur gefiihrt vverden, wenn die geforderten Rechte aktiv praktiziert vverden und zwar nicht nur durch die Fiihrung der Karntner Slovvenen oder einiger be-vvuBter Personen und Gruppen, son-dern auf immer breiterer Ebene der gesamten slovvenischen Bevolkerung in Siidkarnten. Das heiBt, daB nicht nur dort, wo der Artikel 7 unerfullt blieb entsprechende Forderungen auf-gestellt und MaBnahmen getroffen vverden miissen, sondem selbstver-standiich auch jene minimalen und eingeschrankten Rechte, vvie sle in der derzeitigen gesetzlichen Regelung fest-stehen. Oder vviirde jemandem ein-fallen, die in Zeli Pfarre aufgestellte Ortstafel vvieder zu entfernen, nur vveil dies im Zuge des Volksgruppengesetzes erfolgte? Sicherlich nicht, denn obvvohl das Volksgruppengesetz als Ganzes betrachtet weit hinter den Be-stimmungen des Artikels 7 zuriickbleibt und daher nicht akzeptiert vverden kann, bietet es dennoch Ansatze, um den Kampf um die vvirkliche Erfullung des Artikels 7 vveiter voranzutreiben. Es ist eine vvichtige Erfahrung der re-volutionaren Arbeiterbevvegung, daB sich der Kampf um gesellschaftliche Veranderungen oder um soziale vvie nationale Rechte stets als Klassen-kampf entvvickelt, im Verlaufe dessen alle, selbst die geringsten, Mdglichkei-ten und Zugestandnisse ausgeniitzt vverden miissen, um das gesetzte Ziel zu erreichen.
Die Ablehnung des Volksgruppengesetzes ist eine richtige und vvichtige Losung im Kampf um das gesetzte Ziel aller demokratischen und fort-schrittlichen Krafte beider Volksgrup-pen, die restlose Erfullung der staats-vertraglichen Verpflichtungen Oster-reichs durch die Bundesregierung. Dennoch ist sie nicht ausreichend, um den Kampf verstarkt fortzufiihren und — was sehr vvesentlich ist —- dabei (immer mehr Menschen mit einzube-ziehen. Es ist notvvendig, eine offen-sive Starkung der Karntner Slovvenen auf Grundlage ihres einheitlichen und zielbevvuBten Auftretens in der Offent-lichkeit anzustreben, die Losungen und das politische BevvuBtsein seiner Fiihrungskader zu Bestandteilen des BevvuBtseins moglichst aller Slovvenen in Karnten zu machen. Ein vvichtiger Schritt in diese Richtung ist, die Inan-spruchnahme zustehender Rechte mas-senhaft zu praktizieren! In diesem Sin-ne ist der Aufruf der KPO an die Karnt-
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil ). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2, 9065 Zrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
ner Slovvenen erfolgt: Rechte vvollen nicht nur gefordert, sondern auch in Anspruch genommen vverden, anson-sten ihr Sinn von den Gegnern der Bevvegung um die Erfullung des Artikels 7 verfalscht und umgedreht wird, die Fuhrung der Karntner Slovvenen gegen die Bevolkerung und umgekehrt ausgespielt vverden konnte.
Ich bin der Meinung, daB es noch nicht den Tatsachen entspricht, vvenn ein „Kritiker" im Slovenski Vestnik be-hauptet, der Aufruf der KPO, Rechte in Anspruch zu nehmen vvare „uber-fltissig, denn das praktizieren vvir Slovvenen schon immer ob mit oder ohne Gesetz."
Verantvvortungsvolle Politiker der slovvenischen Volksgruppe aber selbst auch einfache slovvenische Menschen vvissen dagegen sehr wohl, daB diese Behauptung falsch ist, vveil sie iiber-treibt und nicht differenziert, unter vvelch unterschiedlichen Bedingungen der Kampft um die Erfullung des Artikels 7 in der Realitat gefuhrt wird oder eben auch nicht gefuhrt vvird. Deutsch-nationale und chauvinistische Krafte haben nicht umsonst jahrzehntelang an der Einschuchterung und Verunsi-cherung der Karntner Slovvenen ar-beiten konnen; nicht umsonst besteht die Repression gerade darin, im Karntner Slovvenen ein BevvuBtsein zu er-zeugen, sich doch „besser“ nach der Mehrheitsbevolkerung zu orientieren, die zum GroBteil gegen ihre slovvenischen Landsleute aufgehetzt vvurden. Konkret auBert sich dies im Verzicht unserer slovvenischen Landsleute, ihre Kinder zum zvveisprachigen Unterricht anzumelden, behordliche Eingaben in slovvenischer Sprache vorzubringen oder selbst auch darin, in der Offent-lichkeit ihre Muttersprache zu gebrau-chen. Das sind Tatsachen, die leicht uberpriifbar sind und bevveisen, daB es notvvendig ist, die Inanspruchnah-me existentieller Rechte zu lernen, ge-meinsam zu praktizieren!
Die KPO hat sich mit ihrer Stellung-nahme keinesfalls „den ubrigen drei Parteien gefahrlich angenahert", vvie im Naš Tednik, 37, vom 15. 9. 1977 be-hauptet vvird, sondern versucht auf die oft geauBerte Frage „Was tun, vvie geht es jetzt vveiter?" eine konkrete Antvvort in die Diskussion zu vverfen.
Ich finde es im Interesse des Kam-pfes um die Rechte der Karntner Slovvenen fur gefahrlich und unverant-vvortlich, vvenn durch die in letzter Zeit im Slovenski Vestnik und Naš Tednik
HLADNA VOJNA:
SODNIKI ZAPOSTAVLJAJO SAK
Vedno bolj postaja jasno, da pri prvenstvenih tekmah, kadar igra SAK, nekaj ni v redu. Od 6 golov, ki jih je dobil SAK, so bile 4 enajstmetrovke, od katerih je bila le ena upravičena. Na drugi strani pa dopuščajo sodniki nasprotnikom najbolj grobe kršitve tudi v šestnajst-metrovskem prostoru, ne da bi bilo za te igralce kazni, kot so prosti strel ali enajstmetrovka za SAK. Zdi se, da skušajo nekateri krogi tudi na športnem področju na vsak način zavreti Slovencem pot v višji razred. Vsak prizna Slovenskemu atletskemu klubu, da ima izredno tehnično in dobro moštvo, ki igra vedno fair.
Da je SAK dobil v zadnjih 3 tekmah 4 krat rdeči karton, ne sledi iz grobega igranja naših nogometašev, temveč iz tega, da sodniki z nasprotnikom vred do tiste meje provocirajo naše igralce, da zgubijo živce. Nato pa kaznujejo sodniki vsako dejanje, ki le malo krši pravila, na najstrožji način. Slovenci smo spet postali tudi na nogometnem igrišču neenakovredni ljudje. Nam ni dovoljeno, kar je drugim dovoljeno.
DSG BOROVLJE — SAK 1:0
(1:0)
Začetek igre je pokazal, da igralci SAK še niso v svoji najboljši formi. Igralec Krnič, ki je bil to nedeljo zadržan, je obrambi zelo
erfolgten ungualifizierten Angriffe und Unterstellungen in Bezug auf die Hal-tung der KPO zur gegenvvartigen Si-tuation in der Volksgruppenfrage Spal-tungspolitik betrieben vvird.
Aufgrund meiner personlichen Erfah-rungen im Kampf um die Erfullung des Artikels 7 bin ich daven uberzeugt, daB derartige bevvuBt formulierte Entstellungen und Polemiken zwar von gevvissen Kraften innerhalb der Bevvegung forciert vverden, die damit be-absichtigen, einen Keil zvvischen KPO und Karntner Slovvenen zu treiben. Dies vvare gefahrlich, denn die Erfullung der Rechte der Karntner Slovvenen ist auch vveiterhin ein Kampf, in dem das gemeinsame Auftreten aller fortschrittlichen und demokratischen Krafte erforderlich ist.
Gerhard Steininger
Odgovor „NT"
Ne bomo se podrobneje spuščali v „izkušnjo“, češ da je boj za narodne pravice vedno tudi razredni boj (v katerem stadiju razrednega boja smo sedaj?), vendar nobena dialektita KPO ne more mimo ugotovitev, da pomeni sedanji zakon o narodnih skupnostih bistveno poslabšanje dosedanjega položaja koroških Slovencev in da so bile s sedmojulijsko zakonodajo koroškim Slovencem odvzete številne pravice, ki so jih do tega dne vendarle imeli. Se hoče KPO šopiriti s tem odvzemom pravic? Zdi se, da. Kajti po svoje sodeluje tudi KPO pri uvajanju in diktiranju nove terminologije, neodvisno od resnice. Kajti KPO nam mora šele prikazati tistih 144 krajev, ki so baje dobili uradno dvojezičnost. Prav tako se šopiri KPO z „doseg-ljajem“, da je „sedaj“ v nekaterih delih možno tudi pred deželnimi in državnimi uradi dvojezično poslovati. Hauerjev odlok iz leta 1968 je bil zdaleč obsežnejši! Hoče KPO ta odvzem pravic pripeti na svojo zastavo? Zakon o narodnih skupnostih je imenoval deželni tajnik KPO Raimund sad boja demokratičnih in naprednih sil avstrijske družbe. Od kdaj smatra KPO razen sebe tudi SPO, OVP in FPO za napredno? Čudna koalicija, preko katere ne pomaga nobeno izgovarjanje.
manjkal. Po par minutah pa so prevzeli igralci SAK krmilo in postali zelo nevarni. Polanšek je imel pri svojem prostem strelu izredno smolo, saj je šla žoga le par centimetrov mimo vrat. Isto smolo je imel VVoschitz, ki je iz 30 metrov zgrešil vrata samo za ped. Polanšek in Hobel sta z glavo sicer prekanila vratarja, žoga pa ni hotela v vrata. Po teh zelo nevarnih situacijah za Borovlje, je bil nasprotnik vedno bolj krut v svoji igri. V prvi polovici bi moral dati sodnik vsaj eno enajstmetrovko za SAK. Vendar je žvižgal tako, da je v sredini dajal prednosti za SAK, pred in v šestnajstmetrovskem prostoru Borovelj pa je dovolil Boroveljča-nom tudi najbolj grobo igro. Pred koncem prvega polčasa so dali edini gol v tej tekmi Boroveljčani, ko je Lampichler nesrečno z roko dal avtogol.
V	drugi polovici so se Boroveljčani branili napadov SAK z vsemi močmi in možnostmi, pri čemer jih je sodnik močno podpiral s svojim neobjektivnim sojenjem. Ho-belnovega protiigralca je šele izključil, ko je ta Hobla skoraj zlomil in pobil. Pri Zablatniku pa je bil sodnik še bolj nesramen. Namesto da bi izključil Boroveljčana, ki je Zablatnika tako obrcal, da mu je zlomil oba ščitnika, je sodnik izključil iz igre Zablatnika, zaradi prekrška brez žoge, ki ga je napravil Boroveljčan.
V	takem primeru igre, ko nasprotnik nima več za cilj žoge, tem-
BRNCA
(Svojo ženo napadel z nožem)
58-letni šofer Anton Mavrin je v petek, 23. septembra, v gostilni Truppe na Brnci, v bekštanjski občini, verjetno iz ljubosumnosti napadel svojo ženo Margareto s kuhinjskim nožem, ter jo zabodel v desno stran prsi. Težko poškodovano gostilničarko, ki ima na Brnci gostilno v najem, so prepeljali v beljaško bolnišnico, moža Antona Mavrina pa zaradi omračenosti v bolnišnico v Celovcu.
LEPENA
(Mrtva žena na poti)
Na tovorni poti v bližini svoje domačije v Lepeni, občina Železna Kapla-Bela, je 28-letni kmet da-
več noge in telo igralcev SAK, bi pravzaprav pričakovali, da vodstvo SAK odpokliče svoje igralce z igrišča. Eno je nogomet, drugo pa tolčenje in pobijanje.
DSG BOROVLJE II — SAK II
1:4
Čeprav igralci SAK spet niso bili kompletni, začeli so z desetimi, Mirko Perč je bil nato izključen, Albina VValdhauserja pa je nek nasprotni igralec tako poškodoval, da ima zlomljen nos, so bili skoz boljše moštvo na igrišču. Gole za SAK II so dali: Lori Kropiunik, Gregor Krištof, Albin VValdhauser in Rozman.
nez Kozjak, našel mrtvo njegovo 62-letno mater Nežo Kozjak. Neža Kozjak je zapustila hišo svojega sina 17. septembra in je hotela iti v njeno, v bližini ležečo kočico. Od tedaj rentnice niso več videli-Janez Kozjak je poklical zdravnika; le-ta pa je ugotovil, da je njegova mati umrla za nenadnim prenehanjem krvnega obtoka.
POPRAVEK
V prejšnji, to je v 38. štev., nam je tiskarski škrat zopet krepko zagodel. V članku na 1. strani „Slo-venci v Globasnici deželnemu glavarju" bi morali pravilno objaviti na koncu članka vse slovenske organizacije. Le-te so:
Volilna skupnost Globasnica Krajevni odbor Narodnega sveta koroških Slovencev Kulturno društvo Globasnica Krajevni odbor Zveze slovenske mladine.
Po tej poti se Globašanom iskreno opravičujemo.
AW.,.V.V.V<,.VA%V,V.W.W
Mohorjevi domovi, dijaški internat šolskih sester ter Dom v Tinjah se priporočajo za vsakoletno zbirko naturalij. Že v naprej prisrčen „Bog lonaj!"
'.■/.V.V.V.V.V.V.V.V.V.V.VA
OBIŠČITE GALERIJO WERNERJA BERGA V PLIBERKU!
šport -šport - šport -Iprni