Slovenijaizhaja vsaki teden dvakrat, in scer vsaki torek in petik. Cenazacelo leto po pošti je 4 gold. 40 kr., za pol leta 2 gl. 20 kr., za ene kvatre 1 gl. 10 kr. Ako se pa iz založnice v Lju-
Slovenija«
Tečaj. MIM.
bljani na bregu hiš. št. 190 jemlje, se plača za celo leto i gl., za pol leta 2 gl., za ene kvatre 1. gl. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še pol rold.
V petek 22. Svečana 1850.
Sekovska škofija.
Bečke cerkvene novine so prinesle v li.broju 1.1. sostavek iz sekovske škofije, v kterem neki sel-ski gosp. župnik (Nemec) britko toži čez stisko-vanje, ktero tobož vbogi Nemci morajo terpeti od teb dob, kar so Slovenci čutiti jeli, da jim slovenska kerv po žilah teče, kar so se zavedili, da je nje slavenska majka rodila, da so sini velke matere Slave, karsozvedili iz cesarske besede, da nimajo dalej slugi in robovi nemile Germanije biti; tim več da smejo tudi oni v jednake pravice s drugimi evro-pejskimi narodi stopiti. — Pak evo ti krivice i strašno stiskovanje nemcov! glejte 178.000 duš slovencov se podstopi rčč na toliko preteravati, da počenjajo od vsakega v škofiji slovenski jezik terjati, s komur kaj opraviti imajo; jeli ni to v nebo vpijoči greh!? — Slovenci kaj delate: 450.000 Nemcov bote na tla pritisnuli al celo stisnuli, ako svojevoljno i gizdavo terjate, kakor gospod župnik veli, da naj se Nemci vašega jezika uče, saj ga pre nepotrebujo, i smerdi jim ko smerdlivo jajce.
—	Za Nemce vsakej pogibleji odtegnuti, ter kačo z neder stepsti, svetuje gospod župnik ko naj boljšo sredstvo razdelcnje naše škofije.
In to meni povod da, da to, akoravno že v Sloveniji i drugih listih pretreseno i rešetano reč, zopet občinstvu predložim, nadjajoč se, da bodo se našli vlastenci, kteri bodo to željo, oboje narodnosti naše kronovine podpirali, i vsa sredstva prave-dna i mogoča vpotrebili, da se to razdelenje kar je naj pred mogoče zgodi, ker zdaj je še mogoče^ zdaj se še našej želji lahko zadovolji. Ako zdaj prepustimo, i zanemarimo naše želje vtelesvati, morebiti nam ne bo nikdar več priložnosti i mogočnosti. zato Vlastenci, ljubitelji svojega zanemarjenega naroda! naj se vam ne vndža, napnite zadnje žile; glejte na dvojno korist, ktere dobimo glede včre, glede narodnosti. Slovenec bode slišal svojega ver-hovnega pastirja v svojem jeziku govoriti, serce se mu bo od veselja širilo, kadar bode čul cerkvenega knčza slovenski pridgati, naučati itd, to ga bo vvčri jačilo, ker ne bo samo hodil svojega škofa gledat, temuč tudi poslušat in si za svojo serce dušne brane nabirat. l)a se besede škofa mogočno v človeško serce vtisnejo, nas izkustvo uči v tistih krajih, kjer ga ljudstvo razumi. Dolge leta pripo-vedujo starši detci svoji: to i to so nam škof prid-gali, taki moremo biti itd. Pak i mlad duhoven, ako se le za slovensko ljudstvo odgojava, mnogo več koristi, če mu slovenska gladko teče; drugič pak si take potrebne knjige priskerbi, da zamore svoje nauke neprenohoma prostraniti i glavo si bistriti, kar seje žalibog! dosihmal zlo zlo zanemarilo, ker so prišli duhovniki iz nemškega na slov. fare brez da svoj materinski jezik lena pol znali bili; knjig taki niso slovenskih imeli, ker so se samo z nemškimi oskerbeli — obojih si kaplan nemore lahko kupiti
—	et hinc i 11« lacrimse, da ljudstvo gostokrat toži, da duhovnik tako zavija, da ga ni moči razumeti:
zganja neke tugende, da ga sam Bog razumi. — vsemu temu če konec biti, ako slovensko odgoje-nje kandidatov mešnega stana dobimo, kar pa samo upati smčmo, ako bodemo s lavantinsko škofijo zje-dinjeni. Korist, ktera od tod za narodnost izvira, leži tako jasno pred očmi, da jo lahko tihoma pre-idem. llazdelite nas, in smo zjedinjeni! da ne bodete tožili čez nacionalittetenstreite. — Kaj še, ho zarenčal kje kak stari g. kaplan: zdaj na stare dni, kadar omagujem, bom kam v bregače šel? — naj le pri starem ostane. —Čujo se spodobne reči! ali kako puste i sebične da so, vsak lahko previdi, ako premisli, da se le od takih slišijo, kteri so na plodnih ravnicah na mastne dohodke navajeni, kterih se znebiti bojijo. Vendar je takih tako malo, da se mi ne zdi od potrčbe proti njim rečice pisati; in vsaki ima vendar tako človeško serce, da pomiluje nastdpnika duhovnega stana, ako mora v nemško iti, kjer kakor sužnik z okovi nemškega jezika na pridganci (prižnici) v spovednici i šoli toži i muke zdihuje, ter nezadovoljen sam saboj, le za svojimi zdihava, le k svojim ga vleče, čez kardopisatelj v "VVienerzeitung žaluje; je li to ne naravno? — Razdelite nas i nezadovoljstva bo konec. To želimo mi Slovenci, to želijo Nemci, to terja blagor naše sv. vere, to terja naša narodnost. K temu nas giblje prevelika prostranost naše škofije; k temu nam daje pravo podarjena vstava, da narodnost našo razvijamo i čuvamo, kar bo nam samo takrat naj-leži, ako smo od Nemcov ločeni.	... ž.
Austrijansko cesarstvo.
Iz Gorenskega:
Odperlo pismo na Slovenijo.
Draga Slovenija!
Prav imaš, da se krepko za prirojene pravice ubozega slovenskega naroda poganjaš in zaniče-vavcem vstavnih pravic terdo na perste stopaš. Toda se varuj, da ne bodeš koga med zatiravce svojega naroda potkala, kteri je tvojemu narodu ob času nesreče in potlej že veiiko dobrega storil. Varuj se, da ne boš koga zaničevala, kteri živo spozna in spoštuje pravice tvojega naroda, in se po moči tudi prizadeva jim zadostiti. Krivica enemu storjena ti bo sto novih sovražnikov na vrat nakopala. Ne zameri mi tedaj, ljuba Slovenija, da te prijazno pokregam , da si letos, če se ne motim, že dvakrat nekega poštenega moža preojstro popadla. Jaz menim dohtarja Zoffa. Poslušaj me, kdo je dohtar Zoff, kaj ga je v našo deželo prignalo, in kako si je že od nekdaj prizadeval nedotakljivim pravicam našega naroda zadostiti. Glej! oče dohtarja Zoffa je bil rojen Krajnec. Doma je bil iz ne-kdajnega loškega kantona. Dohtar je bil na Koroškem rojen, in se od svojih staršev ni slovenščine naučil. To je bila žalostna zmota tistega časa. Pa kaj bi ti pravil in stare rane vnovič tergal. saj sama dobro veš , kako so njega dni v Austrii Slavjane sploh spoštovali. Slovencu so pa še posebno
radi le pečene poterpiče na mizo dajali. Dasiravno se dolitar Zoff od mladih nog ni slovenščine naučil, vendar čisto brez nje ni na Krajnsko prišel. Ko se je namreč zdravništva izučil, je kmalo spoznal, daje njemu potreba slovensko znati. Vidil je namreč, da tudi v Austrii naj več sveta sliši sinam Slave. Vidil je, da je imel posebno zdravnik, ki mora sam z ljudstvom govoriti, v poprejšnjem ljubljanskem poglavarstvu strašno majhno poljice, če slovensko ni znal. Toraj se je že v Celjovcu začel po Mur-kotovi slovnici slovenščine učiti, in je k dohtarju Wieritu pridno v šolo hodil. Ko je unega leta le-gar strašno po Zagorju razsajal, in so nekteri krajnski sinovi, žalostna jim majka, pozabljivši dolžnost svojega stanu, svojemu narodu herbet pokazali, je deželno poglavarstvo med drugimi tudi dohtarja Zoffa iz Celjovca v Zagorje poklicalo, da je zapustivši svojo domovino in vse milo in drago z nevarnostjo svojega življenja zapušenim bolnikom pomagal. Kdor ga tedaj z vsiljencem ali pritepen-cem pita, mu očitno krivico dela. Da je potem ondi ostal, kjer sije zasluge pridobil, menda ni bila velika pregreha. Saj Krajnee ravno tako stori. Da se je dohtar tudi v Ljubljani slovenščine vadil, skoraj ne dvomim, ker mu je bila kakor jetniškemu zdravniku silno potrebna. Toda, kar za gotovo ne vem, nočem terditi. Da se je pa v Radoljci zopet pridno slovenskega jezika prijel, pa jaz sam lahko spričam, ker sjm ga sam nekaj časa učil. Kadar sim ga pa jaz nehal učiti, sta jela z ra-doljškim gospod učiteljem Novice brati in sta jih brala, dokler ni dohtar hudo hudo zbolel. Gramatike se mu ni bilo več treba učiti, ker jo je že popolno v glavi imel. Verh tega moram še to povedati, daje gospod dohtar dostikrat sam rekel, de mora vsaki vradnik na Slovenskem dobro slovensko znati, in da upa, da se bo tudi on kmalo popolno naučil. O kako bi bili mi zadovoljni in srečni, ko bi marsikteri rojen Krajnee, ki visoko na vradniškem stolu sedi, tako spoštoval prirojene pravice našega naroda, kakor jih je dohtar Zoff že od njega dni spoštoval. Oj kako lepo bi se že v naših pisarnicah po slovensko vradovalo, ko bi vsi naši vradniki slovensko slovnico tako dobro v glavi imeli, kakor jo ima imenovan gospod dohtar. Da mu v govorjenju še inarsiktera smešna uide, bomo vsi radi verjeli, če pomislimo, da tudi nam nemšine niso naenkrat v glavo zabili. Toda tudi to bo sčasom bolje. Dobra volja in pa brihtna glavica vse premagate. — O dragi Slovenci! nikar ne vpihujmo mlade lučice, marveč poterpimo, če vidimo, da dobre volje ne manjka. Kdor verh tega dohtarja Zoffa pozna, da je mož ves priljuden in pri bolniku samo čutilo. Bi rekel vstvarjen zdravnik. Kdor ve, da je v zdravništvu izurjen, da mu ni vsaki kos, komur je znano, da ne tirja prevelikega plačila, da reveže ravno tako rad obiskuje kakor bogate, tukaj opomnim samo rajnkega krajača Heričkota, da v sili tudi padarske opravila opravlja itd.; si gotovo ne bo želel, da bi krajnska dežela tega verlega moža kdaj zgubila. Vse, kar ši bo po pameti želel, bo, da bi gospod dohtar v slovenščini napredoval, dokler se tudi praktično popolno ne nauči, in da bi potem dolgo v tisti deželi srečno in veselo živel, v ktero ga je božja previdnost ob času nesreče tolažnika poslala. Mila Slovenija! to so resnične besede enega tvojih naj iskrenejših spošto-vavcov. Bodi zdrava in vesela #).
Tvoj stari prijatel	Lovre Pintar.
*) Prav me je razveselilo, da ste se za moža poteg-
Koroško. Po celem Koroškem se ne najde skor nič več drobiža, posebno v mestih, tako, da ljudem to hudo nadlego dela. Celjovski kupci so se zavolj tega na ministerstvo denarstva obernuli s prošnjo, da bi jim pomagalo; minister je tudi koj na deželno denarnico potrebno ukazal, da se temu pomaga.
Celjovec. V Celjovcu so se začeli umetniki z davki nakladati. Vsak, ki v muziki druge pod-učevati hoče, mora popred za dovoljenje prositi in letno plačo odrajtati od svojih dohodkov. Unidan je poprosil pri občinskem svetovavstvu gospod To-maževič, da bi se mu dovolilo učiti.
Akoravno v Celjovcu z muziko zlo zlo slabo stoji, mu je vonder občinsko svetovavstvo prošnjo odreklo. In zakaj se je to zgodilo? Ker se je v Gradcu nemira vdeležil. Da je pa on prav dobro spričbo sedajnega obnašanja od celjovskega policijskega komisarjata priložil, nato občinsko svetovavstvo ni gledalo : Tomaževič je bil v dnevih pre-kucij, ko je bilo vse zmešano, tudi zmešan; on bi znal tudi svoje učence zmešati; tedaj basta!
ti taj ar ska. 17. februarja se je na štajarskem na železnici nesreča prigodila. Ena šina je bila zlomljena; ko vozovlak do nje pride, je pet vozov z ceste zderčalo, in se zlo poškodvalo. Nadkon-dukter Hott in en delavec sta bila hudo ranjena.
Serbska. Iz Zemuna se v „Agramerico" piše kako neizrečene hudodeljstva se tam gode. Naj bolj strašno je tole: 9. februarja o polnoči pridejo trije možki v šemah v hišo konjederca, potegnejo nosečo ženo iz postlje, jo tako dolgo po trebuhu tolčejo, da je otroka porodila. Oni ga vzamejo in pobegnejo. Vzrok te strašne dogodbe je menda ta, ker imajo prazno vero, da je, kdor serce takega otroka speče in sne, neviden in pred gosposko varen. Kako potreba bi pač bilo šol po deželi, da bi se ljudje bolj omikali; potem bi se vonder kaj tacega ne zgodilo!—-
*	Belgraškim serbskim novinam se iz Beča piše, da se je na Busovskem družtvo vstanovilo, kterega namen je serbske cerkve v vojvodini in Banatu, ki so bile poškodvane ali pa poderte, popraviti in z nova sozidati, zraven tega pa tudi druge cerkvene potrebe oskerbeti. Čujese, da se je to družtvo na serbskega patriarha obernulo, da bi naznanil, koliko cerkev je bilo podertih, koliko poškod-vanih jn kaj da se jim je med vojsko vzelo.
Ceska. „Pražske Noviny" pripovedujejo, da v Prjbramu en vradnik pisan časopis za podložne ru-dokope na svitlo daja. Kar imenovanemu vradniku časa pri vradnih dolžnostih ostane, ga oberne za vredvanje tega časopisa, ki ga rudokopi prav radi berejo. —
*	Od umerlega Jovana Svoboda, vodja per-vih šol za majhne otroke, ste ravno dve koristni knigi na svitlo prišle: „Mali čtenar" (mali bravec) in „Mali Čech a Nemec".
*	V seji čeških deželnih pravdosrednikov 14. februarja je bilo sklenjeno pravdosredniško kamro v Pragi vstanoviti. Za predsednika je bil Dr. \Ven-cel od Eisenstein zvoljen.
*	V seji mestnih odbornikov je bilo 13. februarja sklenjeno, se na višje oblastiobernuti, da se bode tako važna reč o zadevah občin razjasnila.
nuli, ki ne zasluži, da bi ga grajali, marveč mu hvaležni bili. Ker pa vsak ve, da nisim vsevedna, tedaj živo prosim, ako mi kaka kriva uide. me hitro opomnuti; prav rada bom preklicala, kar nisim prav imela. —	Slovenija.
Poslala se bo na ministerstvo prošnja, da bi ono razodelo, ako vlada od mestnega odbora tirjano pravico, vse javne zadeve zastopiti vpolitiškej zadevi spozna ali ne. Prošnja, ktero je Dr.Rozkosny sostavil, se opira na zapopadek občin in nasrenjske postave. — Enoglasno je bila ta prošnja poterjena.
*	V nekterib krajih Češkega, Moravskega in Silezije, kjer že več meseov kolere ni bilo, se je začela spet prikazvati.
Galicia. Ministerstvo je poglavarstvo Galicie vprašalo za so vet, kteri ogerski kraji bi se z Ga-licio zjedinili.
Austrijanska. Zmiraj se pripoveduje, da bodo nekteri ministri odstopili. Zdaj se sliši, da hočeta Kraus in Gyulai svoje mesto drugim prepustiti.
*	Grof Degenfeld bo menda minister vojaštva postal. Grof Gyulai bo pa poveljstvo petega vojaškega oddelka prevzel.
*	Dunajski Slovani so žalostni, da je sv. ban zagrebški zbor razpustil, večkrat čez to tožijo, da ban, ki vonder svojo domovino poznati mora, v novejših časih vse stori, kar mu zaupanje jemlje, kterega si je pridobiti znal. Skor bi se verjelo, da ban svoje mesto popustiti hoče, kar tako ravnanje dovolj kaže. Da pa to narodu ni blagonosno, nebo nihče tajil. In vonder nam je povsod zaupanja silno potreba.
*	Minister notranjih zadev je 2. februarja ukazal, da pri tistih davšinah, ki ne izvirajo iz desetinskih pravic, ampak ki se le plačujejo kot nepremenljive davšine za cerkve, šole, fare in druge srejnske namene, in ktere po postavi od 7. septembra 1848 niso odpravljene, ampak po patentu 4. marca 1849 6. za odkupljive spoznane, se ne more odkupljenje po vradnej poti, ampak le po vzajemni prosti pogodbi med opravičenimi in dolžnimi soseskami zgoditi. Politiški vradi morajo sker-beti, da se take davšine zvesto odrajtujejo, dokler te pogodbe niso bile sklenjene.
*	Iz Dunaja se od 15. februarja sledeče piše: Čudno se nam zdi, da se namenu, kterega ima deržavni zakonik in vladni list, ne zadosti; med tem, ko se zakonik v nemškem jeziku neprenehoma teden za tednom tiska in izdaja, se on v drugih posebno slovanskih jezikih zlo neredno izdaja. Ker po 3. §. deržavnega zakonika in vladnega lista postave in naredbe, ki se v njem naznanijo, po 30. dnevu razpošiljanja veljavo zadobe, jih je mnogo že na svitlo prišlo, ki v slovanskih krajih še nimajo veljave; n. p. deželne postave za štajarsko,opreti velkega vodja toskanskega obiskal, potem še
*	Od 7. februarja se v „K. BI. a. B." piše: Predvčerajšnjim je iz Stolnega grada štir sto hon-vedov pobegnulo; so se večidel dobro oborožili in v gojzde podali. Koj so se vojaki za njimi poslali, ki so ojstro povelje dobili, vsacega, ki bi se le ko-likaj operal, ustreliti. Izid še ni znan.
*	Dozdaj je bilo samo vPeštu že za 5,073.000 gld. in 20. kr. košutovih bankovcov sožganih.
Lombardo-ben. kraljestvo. Iz Mantuese vedno v Milano in Piacenco vojaška priprava vozi, zakaj da se to godi, nobeden ne ve.
Tuje dežele.
Iz bosniške meje seli. februarja v Agrame-rico piše: Sovražtvo na deželnega poglavarja je v Bosni vsak dan večje; vstajniki so mu vso pokor-šino odrekli in so pripravljeni, se ne več pustiti od njega za nos voditi, temuč z orožjem v roki v Ba-njaluko priti in poglavarja primorati, da jih davkov oprosti, kar jim je v Biliaču obljubil.
6. februarja so se vstajniki zbrali, so se po-svetvali, za vodja Kediča in Fatkiča zvolili, ter so se pogovorili, se v Izačič podati in tamkej drugo sklenuti.
Vstajniki se pripravljajo najpopred v Bihač vdariti, pašata spoditi, terdnjavo posesti in potem se nad vezirja vreči. Vezir je vstajnikom zapovedal davke odrajtati. Ker so mu pa to naravnost odrekli, in v svoje grade vezirjevih vojakov niso hotli sprejeti, je on sklenul, da jih bo z vso ojstrostjo k pokoršini primoral.
Bosna. Iz bosniške meje se piše, da seje tam mnogo ogerskih begunov nabralo. Vezir jim je zlo prijazen.
Poljska. Iz Poljskega se piše, da je rusovska armada pripravljena za vojsko, in da vsi častniki pravijo, da jo bodo o začetku spomladi na Francosko vdarli in kralja spet na prestol posadili. Na Poljskem se od francoske republike kar nič ne ve, clo časopisi si ne upajo imena republika omeniti.
Laška. Iz Neapla se piše od 6. t. m., da so se tam 27. januarja vzdignuli. Oboroženo kardelo je vstrelilo na vojake. Vojaki so tudi začeli streljati in so puntarske kardelo razpodili. Vodji punta so pa bili vjeti in k smerti obsojeni.
*	Rim. V Bimu so še vedno nemirni in vse poskušajo, da bi le svetemu Očetu papežu prihod v Rim težavniši storili, ki se pa vonder hoče v svoje stolno mesto vernuti. Pravijo, da bo on naj-
Koroško itd. so se že davno v nemškem jeziku izdale , na slovanski prevod pa zastonj čakamo. Te zamude pa ni vredništvo deržavnega zakonika in vladnega lista krivo, ampak le deržavna tiskarnica, ker so imenovane postave že dolgo za tisk pripravljene. Pri tej reči bi imela vonder vlada v tako važnej napravi skerbeti, da bi tiskarnica ne odlašala svoje dolžnosti storiti.
*	V več krajih spodnjo-austrijanskega ne bodo več prebivavci krompirja sadili, ker se ga je tudi lansko leto gnjiloba lotila. Namesti krompirja bodo turšico in korenje poskusili.
*	Postave za kolik so na svitlo prišle. Precej ojstre so.
*	Na Dunaju se tiskajo slovenske bukve za začetne slovenske šole.
Ogerska. Na Ogerskem je bilo že neizrečeno oseb v ječo zapertih, ker so se ogerskega punta vdeležile, in še vedno se zapirajo. Skorej vsake novice prinesejo celo versto takih nesrečnikov.
pa v Bolonjo podal pod austrijansko varstvo. Francoski vojaki ga tudi žalijo in nič bolj ne žele kakor z austrijansko armado se vojskovati. Ankona se od cesarskih zlo uterduje, se ve da na stroške papeža. Na vsako vižo bodo tam še kake homatije vstale.
Francoska. Kako so se kraljeva poslopja na Francoskem mesca februarja pokončala, zamoremo prevdariti, ako pomislimo, da se bode ti mesec 25.000 kilogramov (okrog 480 stotov) zerkalnih in kristalnih čepin poslopja Boyal na dražbi prodalo. Že popred je bilo za 6000 frankov čepin pozlačenega porcelana prodanih.
* V Sezanne na Francoskem je povodenj ogenj napravila. Voda je v en magazin prišla, v kterem je bilo 49 sodov nevgašenega apna, ki seje vžgalo in vsivsodi so zgoreli.
Švedska. V Upsali so obhajali žalosten spomin zavolj pada Ogerskega, vladi pa se očita, da se pusti od Rusije semtertje vleči kakor ona hoče. — Vse kaže, da bode tudi tukaj kmalo zagromelo.
Ur. France Miklošič in staroslo-vansko jezikoslovje.
Naj imenitnejši in jezikoslovno naj važneji ostanki staroslovanskega jezika so gotovo razne in obširne cerkvene bukve, kterih se mnogo večja stran Slovanov, namreč: kristjani gerške cerkve poslužujo. Lahko je razumeti, da se slovansko jezikoslovje, svoj pravi namenin pomočke, ki so dosegi potrebni, spoznavši, tih bukev ni uganuti moglo, ne smelo. Ali to je opomina vredno, da ono na polju svojega preiskovanja ni, kakor bi se pričakovalo, svojih najslavnejših delavcov pri vernikih gerške cerkve; timveč pri rimsko - katolških najdlo. Ponositi se smemo, da so ti visokozaslužni možje, kterih imena po vsem slovanskem svetu slovijo, v avstrijanskem cesarstvu rojeni. Češki narod si z Dobrovskem in Šafarikom, slovenski z Kopitarjem in Mikložičem pohvaliti zamore. Da bi se čisti duh in pravi, prirojeni stik slovanskih jezikov spoznal, je treba bilo se s starimi posebno gorej imenovanimi bukvami so-znaniti. Ali primerovaje knige različnih časov so se zgodaj prepričali, da se stareje od mlajših, čeravno ne vobsežku, vendar jezikoslovno zčlo razločijo; da se je slovna oblika, v kterej so bile bukve iz konca pisane, pozneje ne maio premenila. Vzrok temu je, da so bukve, izperve, njim vlastne domačije pregnane pri sorodnih plemenih sprejete bile, ter se njihovim narečjem priravnovale. Bul-gari so jih pobulgarski, Serbi po serbski, Rusi po ruski zavijali. V novejših rokopisih se še najdejo vse tri posebnosti; ali v tiskanih bukvah se je serbska skorej povsod ruskej vganula. Od čistega jezika, v kterem so se izperva cerkvene bukve pisale, so nam le nekteri rokopisi ostali. Iz tega bo vsak nepristrani in razumni lahko previdel, kako-šno, v nasledkih brezceno dobroto slovanskemu jezikoslovju, in znanstvu sploh tisti skaže, ki prevzame pretežko nalogo stari, v teku vekov nebroj-nim krivicam izdani jezik, v kterem so cerkvene kukve spisane bile, v njegovi čistoti in pervem obrazu na svetlu postaviti. Potem licu gre dela gorej omenjenih mož, zvezd slovenskega jezikoslovja, soditi. Učenemu Čehu g. Dobrovskemu pripade velika zasluga, da je potodpervši poštovanje do starega jezika vnel, iz česar se smemo, po sadajnih okoljščinah sode, naj krasnejšega sadu za jezikoslovje, in slovansko znanstvo sploh nadjati. Ali on je zašel vtem, daje Ostromožko biblijo za zgled vzel, in vsled tega v svojej slovnici vmesto starega jezika čudno zmes ruske in stare slovanščine učil. Njegova slovnica se toraj, namen glede, za kterega je pisana, zanesluživno starino imeti mora. Rukve, ki so sledile, so se z majhnim izjemkom poti Dobrovskega deržale. Mali izjemki vendar niso veljave doseči mogli, nekaj kjer jim je slovez Dobrovskega nasproti bil; nekaj kjer jim je stara razvada zabavljala, ki je nerada že pohojeno cesto zapustila, in ki se je celo prederznula, neogibljive — ako so se rokopisov deržali — najdbe mlajših jezikoslovcov z novimi zmisljrjami kerstiti; starim pismom vlastne čerke spakarije imenovati, in jezik, ki so ga učili, z pokvarjenim obsoditi.
Tarazpertija je rodila neogibljivo potrebo, terdno, s kritiko ostro preskušeno podlago položiti,
na kterej bi se pozneje preiskovanje svestno in varno početi dalo. Bistremu umu slavnega Slovenca Kopitarja je bilo prihranjeno takošen preskušen temelj s svojim, v letu 1836 izdanim Glagolita Clo-cianus položiti, s čemur si je na polju slovanskega jezikoslovja nepreminljiv spominik spostavil.
(Konec sledi.)
Pati Carigrada.
(Dalje.)
Bitva je bila za Turke zgubljena. Sultan pa skliče v sovet vse svoje velikaše. Ko se posvet-vajo, kako bi se železna veriga, ki barkostajo zapira, presekati dala, da bi se mesto od dveh strani obdalo, vse obmolči. Tedaj se dvigne sultan, in svetva barke po suhem v barkostajo spraviti. Veli, stori. Po tleh dve uri hoda z mastjo namazane dile položiti zapove, po kterih v eni sami noči čez sedemdeset bark v barkostajo spravi.
Jovan Giustnani tedaj sklene v pervej noči sovražno brodovje požgati; ali Genuezi so ti sklep Turkom razodeli, ki so ponoči Gerkom na skrivno pomagali, čez dan se pa v turškem taboru mudili, in Turkom olje dajali, ki so ga potrebovali, da so po vsakem strelu velki top namazali, da se jim ni razpočil. Ko se tedaj po noči Giustiniani sovražnim barkam bliža, ustrele Turki, ki so čuvali, z enim velikim topom v njegovo barko, ktero je krogla zdrobila in se s sto in petdeset izbranimi laškimi mladenči potopila. Giustiniani se je v velikem strahu komej rešil, in Turki zaženejo velikkrič, da se je na morskih bregih in v sedmerogričnem bregu razlegal. Ko se dan napoči poskusijo Turki drugič svojo srečo s topom, pa niso merili na gerško ampak na genueško bogato obloženo barko. Krogla jo zadene in barka se razdrobi. Vjete so pred obličjem Gerkov poklali. Mohamed zapove most čez barkostajo narediti; v ti namen so sode z železnimi klukami skupej zvezali in po njih dile položili. Most je bil pet komolcev širok in sto komolcev dolg;, in precej močen. Rarke so blizo ozidja čakale. Gerki pa so si namenuli most in barke požgati in Jakop Kok je bil v dosego tega namena zvoljen. On si vzame tri lahke čolne in stirdeset mladenčev, dobro previdjen z gerškim ognjem in drugo pripravo. Po noči v barkostajo priplavajo. Dva mladenča gresta iz čolna na most in čakata, da bi ga ravno tisti— krat zažgala, ko bodo barke začele goreti. Ali stražniki so jih kmalo zapazili in z kamni lučali, čolne pa so sterli in potopili. Ena sama Galeja je zgorela, ogenj na mostu so pogasili, mladenči so bili vjeti in drugo jutro pred obličjem Gerkov poklani. Gerke je tako djanje tako razdražilo, da so glave dve sto in šedeset vjetih Turkov na mestno ozidje nasadili. Zdaj zapove Mohamed na griču sv. The-odora zgor Galate na ravno tisti strani barkostaje tope nastaviti, da bi se iz tega kraja na gerške in genueške barke streljati zamoglo.
Genuezi so prosili, da bi jim tergovskih bark ne pokončal; ali Mohamed jim odgovori, da to niso tergovske, temuč roparske barke, ki so Grekom pomagati prišle. Pervi strel je pervo barko potopil; druge so se nazaj do Galate pomaknule, kjer se jim ni moglo blizo priti.
(Dalje sledi.)