Sonja Sever
Božične sanje
Iluslrirol M. Seiiej
Ralilo, rahlo, kakor božji dih je zaplaval večerni veter čez za-snežene holrne in gozdove. Nežno, kakor zvonjenje drobnib zvončkov, so zacingljale ledene svečice v vejevju. Zvezdice so se druga za drugo vžigale in srebrn modrikast svit je tajinstveno oblil snežno odejo.
»Civ, civ!<t je zatrepetal žalosten glasek .skozi tišino. Pod visoko jelko na robu gozda se je onemofflo opotekala v globokem snegu drobna ptičiea. Ždaj pa zdaj je zamotala in se skušala dvigniti. Toaa od jastreba ranjeno krilce je ni hotelo nositi, kakor odlomljeno ji je viselo ob telescu. ^Civ, ne morem, ne morem. tako sem lačna!« je bolno začivkala. Mar res ni bilo nikogar, da bi pomagal drobni sinički, ki je vse leto tako ljubko prepevala? —
Zvezdice so sicer z melikimi očesci mežikale z neba. toda kako bi ji prišle na pomoč. ko pa so bile tako claleč. daleč! Tudi veter je ustavil svojo pot, krožil nad onemoglo ptičico in mehko božal njeno perje. Več pa tudi on ni mogel storili. jCin, cin!« so žalostno eingljale ledene svečice v vejevju. »naš mali pevec umira, pojdite mu na po-moč!«
A vse zaman, %pomoci ni bilo od nikoder. Ftičica je čedalje bolj slabela in končno negibno obležala na snegu, kakor na belem. mr-tvaškem prtu. Iz doline se je dvignila srebrna meglica, se rahlo spu-stila nad ptičieo in jo pokrila s prosojnim pajčolanom. Hladni žarki bledega meseca so se dotaknili te čudežne odeje in jo zgosiili v pre-krasne kristale blesteoega ivja. V jelki je žalostno zasiokalo in ču-vajoče drevo je razprostrlo svoje veje nad onemoglo ptičko.
*
Nedaieč od jelke na malem holmti je stala revna bajtica. Kakor preplašena miška je kukala i/. težke snežne odeje. Iz njenih okenc ni sijala lučka, nobena gaz ni vodila do nie. Kdo neki bi fudi obiskoval tako revne bajtarje, kakor sta bila mali Petrček in njegova mama? — Odkar je oče padel v vojni, sta jima bila balezen in glad edina goata.
134
Bre/. pomoči, kakor ptieka pod jelko. je ležala mati že drugi dan težko bolna na svojem ležišeu. Petreek pa je bil še predroban. da bi zagazil v visoki sneg in poklical daljne sosecle. Že ves večer je visel ob oknu, pozabil na glad in mraz in poln božionega prioakovanja strmel v zim.7 sko noč. Bo li tudi letos prišel Jezušoekir — O. letos ga bo takal, hoče ga videti, prositi ga za mamino zdravje. Polnoč je že legla na zemljo in črne sence so se dvigale iz doline.
»Mamica, mainica!« je nenadoma vzkliknil Peirček, »fuj, mar ne plahutajo angelska krila?... Mamica, ne sliŠiŠ cingljanja srebrnih zvončkov?« ... Mati ni odgovorila. Bolno je zastokaia na ležišču in težko dihala v vročičnih sanjah. »Mamiea. glej. glej, nekaj je zasijalo tara v gozdu!... in. — oo, glej, majlien fantek je stopil iz njega!... Zdaj pod jelko nekaj pobira! ... Kako mu bleste zlaii kodri, kakor sonce! tn obrazek, kako mu je lep. kakor angelčkov! ... Joj, mamiea. kako je reven, samo srajčko ima in bos hodi po mrzlem snegu! ... Mamica, pa to je vendar JezuiŠček, prav tisti Jezušček iz cerkve, ki drži sve-temu Jožefu sekiro!... O, mamica. k nam gre!«...
Petrček je po-božno sklenil ročice in ves blažen strmel v čarobno noč.
»Tik tik!« — je rahlo notrkalo na šipo. ^retrček. oti-pri!« je klical nežen glasek. Petnek je s trepeiajooimi roči-caini odpahnil okno in ves omamljen zrl v angelskolepi obrn-zek pod oknom.
*Ni(" se ne boj. Petrček! Saj si me vendar čakal in pri-šel sem!« je za/ve-nelo. kakor nebeška glasba. »Stegni rocice! Tu imaš drnbnega tovariša in lepo ga neguj, a tu zdravilo za tvojo mamico, položi ga ji na čelo!«
Še preden se je Petrček prav zavedei, kaj se eodi, je Jezušček izginil, Dolgo je še ves blažen strmel skozi okno. Nato si je ogledal darove v roČieah. V desnioi je trepetala drobna pticica. a v levici je blestela prekrasna, nenavadno veliko snežinka.
»Mamica, Jeznšček je bil tn! Cjlej. kaj mi je prinesel!« je pre-srečen vzkliknil in stekel k postelji. Toda mati se ni ozrla, neginno je Iežala. Petrčkov obrazek je oblila silna žalosi. »Joj, mamica, mar res ne moreš odpreti oči?« je zajokal. *Saj imam tudi zate darek!« In položil je veliko snežinko marai na čelo.
In glej, ko se je snežinka doiaknila vroČičnega čela, je zablestela kakor čudovit dragnlj, a ta hip — o čudo! — se je materin bledi obraz rahlo pordečil. njene še pravkar bolno stisnjene ustnice so se zasmeh-ljale in počasi je odprla oči. Snežinka pa je skopnela.
»Mamica, moja mamica, Jezušček je bil tu!« se je Petrček žarec od sreče privil k mami in ji hitel pripovedovati, kaj je doživel. Mama
135
i'e začudeno gledala zdaj otroka, zdaj drobnega ptička, ki ga ie lju->eče držal v roeicah. Prijela se je za čelo, kjer je še čutila hladen dotik ledene snežinke. Ni se mogla zavedeti. Mar sanja, ali je resnica, da je zdrava, zopet zdrava. Res, tnko dobro se že dolgo ni počutila!... Tedaj so jo oblile solze radosti. »Petrček, otrok moj!« je vsa ganjena zašepetala in nežno objela svojega malčka. »Jezušček nas ni pozabil, prinesel nam je najlepši dar, prinesel mi je zdravje!... O zahvaljen, Usočkrat zakvaljen!« je skleuila roke in s toplim pogledom obvisela na Križanem v kotu.
Nenadoma se je zdrznila. >RerLek moj, si danes kaj jedel?... In kako je tukaj mraz! Gotovo si lačen in te zebe!« je zaskrbelo njeno materinsko srce. Lalikotno, kakor da ni bila nikoli bolua, je skočila z ležišča, prižgala sveče in zanetila ogenj v peči. Kmalu se je dobro-dejna toplota razlila po izbici. Skrivnostno smekljaioče je mati odprla staro skrinjo, kjer je že dolgo sbranjevala razne dobrote in skromne jaslice. Ni dolgo trajalo, ko so jaslice visele v kotu, a na praznično pogrnjeni mizi se je kadila slatlka češpljeva kaša. Zraven Petrčkovega krožnika so ležala rdeče žareča jabolka, kupček orehov in celo košček potice. Medtem ko je mati vse to pripravljala, je Petrček čepel na klopci ob peči in s svojim dihom grel onemoglo piičko. »Čiv, čiv!< se je ta nenadoma oglasila, sieguila svojo glavico iz Petrčkove peščice in lačno gledala na mizo.
»Mamica, glej, moj ptiček je oživel, in kako gleda na potico! Toda joj, krilce mu visi!«
Mama je nežno vzela drobnega bolnika, ga ogledala in kanila zdravilno olje na rane. Ptiček se ni branil, še nekam hvaležno je gledal svoje dobrotnike.
Ko so nato vsi trije sedli k večerji, je Petrček skoraj pozabil nositi žlico k ustom, talco vneto ie skrbel za svojega gosta. A ptiček je z velikim tekom pridno zobal. Petrčku so od sreče gorela ličeca kakor rdeča jabolka.
>Civ, civ, livala, dovolj!^ je končno ljubko začivkal drobni gost, počenil sredi mize, skril kljunček pod perje in zadreuial.
Iz daljave je donelo svečano zvonjenje, božični zvonovi so vabili k polnočnici. Mama in Petrček sta klečala pred jaslicami. Petrček je v polspanju ponavljal mamino zalivalnico. sSedaj pa sinček še en očenaš za očka, gotovo gleda ta večer z nebes na nas —«
>Da, da, za očka!« se je zdrznil Petrček, krčevito sklenil drobne ročice in pogumno ponavljal mamine besede. Toda še preden je bilo molitve konec. se mu je glavica globoko sklonila in je trdno zaspal.
Mati je nežno dvignila svojega ljubljenca, mu mehko postlala na topli peči, a zraven njega postavila škauico s ptiekom. Dolgo je gle-dala mili otroški obrazek. >Siromaček moj,« je zašepetala, ssedaj, ko sem zdrava, ne boš več stradal in zmrzoval!« Ugasnila je svetilfco in zopet so okenca bajte zrla v temno noč.
V daljavi so izzveneli polnočni zvonovi, tudi zvezdice so šle k po-čitku in se druga za drugo skrivale za oblake. Lahke snežiuke so pri-frfotale, kakor beli metuljčki z neba, in na zemljo je legel božični mir. Angel varut se je s svojimi rahlimi krili dotaknil Petrčka na peči in fantek se je sladko nasmehnil.
Čuj, mar ni začivkal ptiček? »Petrček, PetrčekU je klical in mu nežno potrkal s kljunčkoin po nosku. »Civ, cir, brž vstani in pojdi z menoj!   Ker si bil tako dober,   ti pokažem nekaj prekrasnegaU
136
Petrček se je zdrznil, v sanjah je točnb razumel, kar mu je zvrgolel drobni prijatelji, in brž je zlezel za njim s peči. Tedai ga je ptiček s kljunčkom polegnil za suknjico, eeš: »Pojdi do vratf« A ko jih je Pelrček odprl, je reklo — frr — in ptiček je zletel v zimsko noč ier glasno začivkal: »Čiv, čiv, kar za menoj!« Petrček se ni obotavljal, urno je pohilel za ptičkom in glej, kako čudno: sveži sneg se ni vdiral pod njegovimi koraki. Lahkotno kakor peresce je hitel čez snežne poljane. Tedaj je razprostrl svoje ročice, kakor da bi bila krila in. oo .•• oo ... kako lepo! Dvignil se je s <al in Ietel kakor pravi angel za 5vojim malim vodičem eez vrhove najvišjih smrek.
Kmalu sta dospela pod vi-sok snežnik. o katerem mu je mama vedno pravila, da sega skoraj do nebeškili vrat. Petr-ček je močneje zakrilil in ur-no kakor veter sta se dvignila proti vrhu. Toj, kako visoko sta že bila! Daleč pod njima
Hjpo ležali gozdovi, holmi in do-
^Knača hišica in vse je bilo po-
^ngiobno majhnim igračkam. Ni
^Kdo]go trajalo, ko sta dospela
Bdo oblakov. Th ie Petrček ra-
Hdostno vzkliknil.  Zagleclal je
Kse polno ljubkih  angelčkov.
HSedeli  so na mehkih obiakiK
^Ein z urnimi prsiki trgali z njih
¦kosmice in jih metali kol sne-
Hžinke   na  zemljo.   Petrček  bi
Hkar najrajši ostal tu in poma-
H.ga) angelckom sipati snežinke. Toda ptiček je začivkal:
I         »Pojdi, fantek, dolga je še najina pot in še mnogo lepega boš videl!«
r ^ »Pa zbogom, lepi angelčki!« se je prijazno poslovil Petrček in živo zamahljal z ročicami. Ni dolgo trajalo, ko sta prispela nad oblake, Tu se je Petrček zopet silno začudil. Zagledal ie zvezdice vile. Tisoče in tisoče jih je bilo in vse so sladko spančkaie v sinjilt posteljicah. ^O, kako so fepe!« je zašepetal Petrček, najrajši bi stopil od posie-ljice do posteljice in jih rahlo pobožal.
Ali ptiček tnu ie tudi to pot zaklical: »Petrfek, kar naprej, glej, tam se že bleste neoeška vrataU
In res, nedalee je žarela čudovita svetloba, podoba vzhajajočega sonca. Kiualu sta dospela do prekrasnih zlatih vrat. sPik, pik!« je ptiček potrkal s kljunčkom. Ta liip se je v vratih odprlo okence, iz katerega je pokukala drobna glavica kodrasiega angelčka.
»A. vidva sta, Petrček in sinička!« se jima ie prijazno zasmejal liubki vratar. »Cin, cin!« je srebrno zazvenelo t ključavnici in rajske duri so se odprle na stežaj. Peirčku je od začudenja zaprlo sapo in .skoraj je pozabil prestopiti nebeški prag. Pred njim se je razprostrl čudovit vrt, obsijan s čarobno svetlobo. Prekrasna glasba in angelsko petje je zvenelo še tisočkrat lepše kakor božiene orgle v cerkvi. A glej tam. med cvetnimi gredicami. obdan od neštetih angelčkov v belih oblekcah, se mu je smehljal Jezušček, prav tak kakor ga je videl nocoj.
137
»Pridi Petrček, daj mi ročico, da ti razkažem svoj bo-žični vrt!« ga je va-bil s srebrnim gla-skom.
Petrček ie ves blažea prožil Jezušč-ku ročico, sinička pa je veselo čivkajoe »edla svojeniu bož-jemu ReŠitelju na rame.
»Glej. PetrČek, na tem rajskem vrtu rasto vse dobrote za pridne otroke!* je pokazal Jezušček o-krog sebe. Hodili so od gredice do gre-dice. od grma do grma in Petrček se ni mogel dovolj načiiditi. Kar je videl, se mu je zdelo tako neskončno lepo. Med gredicami so hiteli drobni angelČki z zlatimi škropilnicami in pridno zallvali cvetice, ka-kršnih še nikoli ni videl. »No, poskusi Petrček!« mu je prijazno po-nudil Je2iiŠček in odtrgal na tem in onem cvetu kak listič. Petrček kar verjeti ni mogel. Listič velike rjave cvetice je bil prava čokolada, a lističi drugih cvetic so bili sladki in dobri, da kaj takega še ni po-kiisll. Najbolj rudna pa je bila gredica z graliom. Ko je JezušČek odprl strok, so se vsuli iz nje sami svileno blesteri bonbonflci. A na grmovju, kaj je tu vse raslo! Rdeca jabolka, zlate pomarance, sladke fige in črni rožiči! A glei tam, na oaem drevesu so se zibali na sre-brnili nitili medeni kolačlci, srčeca in konjički iz živopisanega lecta. Jezušček niu je od vsega dal. a Petrček je jedel in jedel in ni se mogel dovolj najesti teli dobrot. Tako so dospeli do konca tega čudež-ne^a vrta in stopiii skozi prekrasna vrata, spletena iz samih rož. Pred njimi se je razprostirala velika poljana, vsa posejana z opojno delite-čimi lilijami.
»To je pa delavnica marljivih angelckov,« je (olmačil Je^ušček. In res. tam na dolgih, belih klopeh so sedeli krilatci, drng poleg dru-gega, kakor jitički na veji, in vsak je bil zatopljen v svoje delo. Kakor bliski so švigale lesketajoče se pletenke v drobnih ročicah in izpod spretniii prstkov so kar vidno rasle tople nogavice. rokavice. Čepice in rute, za uboge otroke. Nedaleč od pridnili pletilcev so bili angelčki krojarki. Tu se je šivalo. rezalo in krojilo. da je bilo veselje! V belih košarah je že ležalo vse polno predpasničkov, krilc in hlačk. Najbolj ljubki pa so bili angelčki čevljarčki. Važno so čepeli v svojili čevljar-skih predpasnic-kih na nizkili stolckih okrog velike inize. Rezali. lepili in razbijali so. da je kar odmevnlo po rajski delavnici. KonČno so dospeli v oddelek, kjer so večji angeii izdelovali igračke. To je bilo nekaj za Petrčka! Z blestečimi očmi je gledal dolge vrste lepih vo-zičkov in konjiekov, putičk in pisanili žog vseh velikosti. Tako lepih stvari niti v izložbi bogatega trgovca ni videl. Toda nenadoma je obstnnel. Kdo neki je tisti veliki angel, ki pravkar podkuje lesenega konjička?... Zelo znan se niu je zdel!...
138
^HPt* -' ¦                                                               '                 •     ¦'¦   ¦
^BF?   »Očka. moj očka!« je zdajci glasno zaklical in pohitel velikemu
M#ngelu v naročje.
H7,     »Petriek. sinček moj!« je dahnil oče, ga ČTrsto privil na srce in
^fetroče poljubil na čelo.
B^      »Očka,« je ves blažen jecljal Petrček in široko odprl oči.
^P*'     Toda kaj   je 1o?... Ooeta,  Tezuščka, rajske delavnice naenkral
^Rni bilo več. Nad seboj je ugledal smehljajoči se iiianiiii obraz.
HT     »Civ.  civ,  dobro   jutro  zaspanček!«  ga   je  pozdravljala   drobna
Bginifko in zaupno priskakljala k njemu. Skoz nizka okna je prijazno
Hsijulo božično sonce in kakor blagoslov razlilo svoje žarke po skronmi
Rizbici.