Dr. Fr. Zbašnik
Fran Levstik
/Vdo je bil frran Levslik ? Fran Levatik je bil velik slovenski pesnik iu pisateij. zlasti pa je kot nialoktlo tak<i tlobro pozttal nas jezik. našo narodno govorico. A bil jt* tutli še nekaj druge^fa: bil je velik človek!Ne mislim pritcni ua njegovo rast, ki \v_ bila nekako srednja, pat-pa na njegov kristalno cisti znaČaj, na njegovo nesebičuost, na drugc ujegove lepe iastnosti, ki so ga tličile in ga de-Jale velikega. To zasluži, da se poudari! Zakaj ni ¦vsakdo, ki je. recirao, velik talent, tudi že ve-lik človek! —
Letos je poteklo sto
let, odkar se je rodil ta veliki niož. Zaglt-dal jt- luč sveta stteho v neznatai dolenjski vasici z imenom Sp. Retje, ki ure txl  Velikih LaŠč naprej  proti Ribnfci.   Mimo te   vasicc
pod slaumato leži kake pol me  je   vodila
lakiat. ko sem obiskaval v I.jubljani gimnazijo, večkrat pot, budisi, da seni odliajal z cloma, bodisi, da sem se vračal domov, zakaj doleujske ieleznue v tistern času še ot bilo. Nekoč, ob začetku velikih počitnic, se nas }<- bilu združilo več dijakov, ki smo bili iz ribniške doliue aii njene so&e<tinL- doina, pa siuo jo ubrali kar peš proti domačemu kraju. Preno-čevali smo v ueki gostilni pod Turjakom, ker tistikrat tudi še ceste preko Pija\<-' gorice ni bilo, drugi dan pa zopet nadaljevali pot, ki je bila za uekatere od nas preko 50 km dolga. Pa kaj je storilo to mladim nogam! Kadarkoli smo prišli v kako vas ali mimo njc, je zadonelo iz čvrstih grl: Vre, vre, vre — mi smo Ribničanje!< No, ko smo dospeli do Retij. je biln drugače! Eden tovariŠev nas je opozoril: ^Fantje, tukaj je I.evstik douia! Takrat je namrec še živel. Nas pa je hipoma rainila norravost. Z i.cko spoštljivosijo smo se ozrli na desno gori k tistim kotieam id niolee smo   korakali   mimo.
T-evstik se je moral že kot deček izkazati bisiroumnega in nadarjeiicg.^. kei bi ga sicer ne bili dali v Ljubljano v solo, kjer je obiskoval otl 1. 1H44 pa d<> L fft^"5 najprcj dve leti osnovno šolo, potem pa še gimnazijo. Bil je večinoina odlionjak, mature pa menda zaradi bolehavosti ni delal. Hotel sc \c posvetiti tluhovskemu stanu, a njegovi neprijaielji so preprečili to, Odkiti jt* inoral za]>ustiti scmenišče, je živel zdaj tu, zdaj tamT kakor človck. ki nima cloma. In on gra res ni imel. Zakaj za očetom. ki se je bil preselil nckam na Dolenjsko. ni hotel, nemara. ker je prebridko obČutiL da ga jv ^lvdn sebt* varal v njegovih upih. ln tako ga vidimo posiej veckrat v njegovcm rojstnein kraju, kainor so ga gotovo vlekli spomini na sre^na oiroška leia in kjer mu je dobrohoton znarec izza iniadih dni gosioljubuo odprl vrtvta svoje skromne koce. Tu je Levstik bTez vsega udobja, ob prc-pio-li kmečki hrani snoval in pisal svoja velika dela! Bil jc nekaj času tudi doinači učitelj. enkrat na Dolenjskem. fiikrat na Notranjskem, zancsla ga jc nsoda v Trst. na Ounaj, v Ljubljano, a kjer je bil, povsod je bil neurnorna <lelaven in vos prcžet od enc same silne zelje. <ltt bi Jcoristil svojemu narodu! ... Dolgo. dolgo je zuman iskal mirnoga zntočišča, a nikjer ga ni naScl za dalje časa, doklcr ni najjosled 1.1871 kot 41-leten mož vendtirU- dobil stalno službo v ljubljanski licejski kn.jižnit-i. ki jo jc nnd vsi* vestao opravljul prav <lo svoje prcrane smrti 1.  1887,
A iistih doigih 17 letih. ko je bil bolj ali niaiij navezau na tujo uiilost in mu ni bilo nikjer obsianka, Levstik ni malo irpel. Uživcti se moranio v njfgov položaj, da občutimo nekoliko gorje, ki jc Irlo tega poaosnega moža. A baš v tem, da tudi v svojih najliujŠih časih ni nikoli klonil in du ji\ ne oziraje sp na levo, ne na desno. vedno hodi! svojo ravno pot. sc kažr vsa veličina njegovega značaja! Bolj kot bedu. bolj koi glad ga jc bolelo iieinara to, da so iuiela v.sa njegova prizadovanja pri n jfgovih rojiikili tako malo uspeha. IVi jih bilo malo, ki so ga cclo napadali, grdili ga. skušali ga onemogoČiti. Toda tudi lo bi gu Šo ne bilo (ako razdraŽilo — saj tudi on svojira nasproinikom ni prizanaŠal! — bolj ga je skelrlo to. da .«-f po njegovih naukih niti njegovi somišljcniki niso ravnali. Meni je nekoč na pol srdit. na pol žalosten potnžil: Potujčujejo nas s svojo pisuvn najbolj naši  lastni časopisi. pa naj bodo ti ali oni!«
Ntijjak bi bilo, ako bi (rdili, da se Lcvstik nikdar ui motil. Toda svojo zninto je vsekdar rad priznal. To se je pokazaln tistikrat, ko se je bilo začrlo prerekanje, ali naj se piše Prešcrn, Prešerin ali Prešire«. Z vso njemu lastno vnetostjo se je zavzel za to. da naj se piše PreŠiren. Ko pa je pozneje pater Škrabec dokazal. da nobena od vseh teh pisav ni prava. temveč da je prav sarao Prešeren in ga je nekdo precej šk(Hloželjno vprasal:
Kaj bo pa zrlaj?«, jf on miriio odgovoril: kaj bo? Tako bmno pisud. kakor je prav — po Škrabcevo!«
Njcgovo nepokvarjeno ?u*e ?e je razodevitlo zlasti v tjubezni, ki j<. je kazul do narave. Kaj je bilo njtMiiu bogastvo. kaj razkosje! Srt-di samotnega, zelencga gozda je bil najbolj srečen! \ etlno se je zavedal. da je stvarstvo zarndi tega lu, da ga občudujemo in se ga vcselimo!
In potem njcgova velika ljubt*zen do otrok! Saino človek dobrega src.i ima tako rad niladiuo, kakor jo jc imel 011! A svoji zrcli starosti jc zalirepfiul zoprt pc niroških src-ih. Že Ieta 1873 st? je uvrstil med .-Vrtčeve«. sotru<lnikr iu objavil v DJfin tiste prekrasne pesmiie, ki jih znamo mendu vsi na panu-t. )ni so po v.«t*h čitankah in o katerih piše iijegov ožji rojak. pesnik Siritar. da ¦so mkaj poschnega. Pa tudi svojega znauienjtega Krpana je po moji misli jialasč tako pisal. da sc naslaja ob njem  tudi mlad človek ...
Da. l>evstik jc Ijubil mladino kukor malokdo! Ali pa je inladtna ^zaslužila to? Nc vera, Če kaj posebno! Zakaj dobili so se mladi porcdneži. ki so L.t* včasi uekoliko ponutčevali z ujiin. Med tlrugiiu je imel Lovstik ,v svoji siužbi uamreč tudi ta posel, da je mlajšim in starejšim <lijakooi ki\jigt! izposojevai. Ni pa tlal vsakemu, kar je hotel, ampak je vestno pazil n.a to. da je bila vsebiim knjige tistemu dijaku vedno primcrua. \o je revedu tega iu onega jezilo. Pa si> se zbrali taki dijaki, da ga malo jiutlra-,žijo iu se na ta način maŠčujejo. Stopil jt? zdaj pa zdaj kak frkovee predenj rixi popiosil za knjigo, ki je vedel, da je ne dobi. . Ka-aj?« je zarežal l.evstik ,ob takih prilikah. Gledite. da ...« In res jo je predrzucž hitro udkuril. Dobiraiiu Lfv.stiku pa re še sanjalo jii. kako ga jc paglavČe potegnilo. Xo, pa Če bi se inu bilo kdaj posvetilo — kaj bi bilo potcm? Luhko si uiisiiniu, kaj. Ostel bi bil nepridiprava, kakor je zaslužil, potera bi se bil pa še sam — smejul. ZaoicriJ pa bi mu v svoji dobroti golovo nc bil!
Lt*vstikovo stuletnico sino Slovenci dostojno prazno\ali. O\> vseh teh tilavjih. ki 8o st" vršila v počastitev njegovega spomina, je iraul človek ,občutek, kakor bi se nara bil iznova rodil. Vsekakor je raed nami šelc .adaj piuv prodrlo spoznauie. da je bil Levstik mož, kakrŠaih nani Bop fV mnogo daj!