eavec Med drugim preberite_____________________ • PREVIDNOST V ZADNJEM POLČASU, str. 2 • SVIO V NOVI PREOBLEKI, str. 2 • SPET POD PREŠERNOVO GLAVO? str. 3 • IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH —FRAZA ALI RESNIČNA POTREBA? str. 3 9 TV V ŠOLI, str. 5 • VSI BI MORALI BITI SAMO LJUDJE, str. 9 • GLEDALIŠKA VZGOJA V OSNOVNI ŠOLI, str. 9 • RAZPIS ŠTIPENDIJ ZA UČENCE IN ŠTUDENTE, str. 11 Priporočilo, pomembno tudi za nas V zadnjem desetletju se je težišče šolskih reform v svetu premaknilo z osnovnega na srednje izobraževanje. Srednja šola je postala množična, srednje izobraževanje pa del priprave mladih za življenje in delo. Stara, iz preteklega stoletja podedovana zgradba srednjega šolstva se je zamajala; tako kot pri nas tudi drugje po svetu iščejo novo zasnovo srednjega izobraževanja, takšnega, ki bo prožno in odprto mladim, notranje povezano in bolj enotno ter prilagojeno zahtevam časa in potrebam mladih rodov. O srednjem izobraževanju so govorili na zadnjem zasedanju mednarodne konference o izobraževanju, ki ga je pripravila Organizacija Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo v Ženevi decembra 1986. Priporočilo, ki ga je sprejela konferenca in poslala ministrom za prosveto ter drugim prosvetnim organom dežel članic OZN, je zanimivo tudi za nas, saj so temeljna vprašanja o nadaljnjem razvoju srednjega izobraževanja precej skupna vsem deželam, ki sledijo zahtevam znanstveno-tehnične-ga, tehnološkega in kulturnega razvoja. Mladi postajajo tedaj, ko se izobražujejo v srednjih šolah. postopno samostojni in odgovorni odrasli ljudje, pridobivajo si potrebno znanje in razvijajo svoje sposobnosti za življenje, pravi priporočilo v uvodu. Zato mora biti srednje izobraževanje zasnovano s perspektivo permanentnega izobraževanja in odprto najširšemu krogu mladine, pa tudi odraslim. Pri izbiri ciljev, vsebine in metod tega izobraževanja je treba imeti pred seboj temeljni cilj — vsestranski razvoj osebnosti. Spodbujati moramo umsko, duhovno, moralno in estetsko, družbeno in telesno rast mladih, jih vzgajati v duhu mednarod- v r*' mmmm Risba Dušana Džanionje I metnikovo kiparstvo ni biomorfno in organsko, v njeni vladajo simbolne, idealne, arhaične in arhetipne oblike, ki ' čistosti podobe krogle ali monolita predstav ljajo mentalno stanje temeljnih resnic. Skulptura ni v ničemer omejena in odvisna od cpohe. ki v njej nastaja, temveč je podoba, v kateri se v telesi večno vitalistično načelo: poetika sublimnosti kot meja med človeškim in božanskim. (Andrej Medved) Tokrat objavljamo nekaj del — skulptur in risb Dušana Džanionje i/ kataloga ob razstavi v Kopru, ki sta jo pripravili Obalna galerija Piran in Moderna galerija I.juhljana. Ob koncu marca si boste razstavo že lahko ogledali v Ljubljani, potovala pa bo še v Bruselj in Moskvo. nega razumevanja, sodelovanja in medsebojnega spoštovanja. Temeljni smoter vzgoje in izobraževanja ima torej za mednarodno prosvetno javnost in izvedence OZN pomen in veljavo. Izobraževanje in vzgoja morata slediti zahtevam družbenogospodarskega, tehnološkega in kulturnega razvoja, obenem pa upoštevati narodnostne posebnosti, ohranjati in utrjevati narodno in kulturno bit. Po oceni mednarodne konference se narodno in mednarodno v današnji vzgoji nujno prepletata in dopolnjujeta. Ob čedalje hitrejši količinski rasti srednjega izobraževanja naj bodo prizadevanja usmerjena k višji kakovosti vzgoje in izobraževanja. Programi naj zajemajo družboslovne in naravoslovne vede, jezike, matematiko in tehnologijo; v njih naj odseva tudi kulturno in intelektualno izročilo posamezne dežele. Programi naj omogočijo povezovanje izobraževanja, znanosti in kulture ter proizvodnje in zagotavljajo globljo povezanost med izobraževanjem in delom. Snovno prenatrpanost in neusklajenost v programih — ta značilna sopotnika srednjega izobraževanja — moramo odpravljati tako, da sproti opuščamo zastarelo vsebino in vnašamo sestavine, ki jih zahteva novejši čas, na primer ekologijo, informatiko, nove tehnologije. Za to niso nujni zmeraj novi predmeti, saj jih lahko obravnavamo medpredmetno. K višji kakovosti izobraževanja lahko veliko pripomore stalno preverjanje, kako se programi uresničujejo. Po tej poti lahko sproti spopolnjujemo programe, učbenike, metode, organizacijo pouka in izobraževalno tehnologijo. Seveda pa moramo programe stalno osveževati tudi z novimi znanstvenimi in tehničnimi spoznanji, predvsem pa krepiti humanistično vzgojo srednješolcev. Splošno in strokovno tehnično izobraževanje naj še prepletata, prav tako pa tudi izobraževanje in delo, da bo šolstvo usklajeno s potrebami po strokovnih delavcih. Še nasvet, aktualen tudi za naše sestavljalce programov: zlasti na višji stopnji srednjega izobraževanja dopuščajmo več programske prožnosti in raznovrstnosti; poleg obveznih predmetov naj bo prostor tudi za izbirne in prostovoljne predmete ter za svobodne dejavnosti. Izvedenci OZN se dobro zavedajo, da so posodobljeni programi šele začetek reforme. Vsaj tako pomembna kot programi je tudi prenova učnih metod. Prednost naj imajo metode in oblike, ki spodbujajo sodelovanje učencev v učnem procesu, razvijajo njihovo zanimanje in željo po znanju, jih navajajo na samoizo-braževanje. Vidnejše mesto naj imajo: delo v skupinah, samostojno delo in učenje, strokovne ekskurzije, spoznavanje dela, laboratorijske vaje in raziskovalno delo. Šolo pa moramo obogatiti s sodobnimi učbeniki in učili; pri njihovem nastajanju naj sodelujejo tudi učitelji. Priporočilo mednarodne konference OZN močno poudarja skrb za učitelje srednjih šol. Ta se začne pri usmerjanju sposobnejših in motiviranih mladih v pedagoško izobraževanje. V njem moramo doseči ravnotežje med stroko in pedagoško*psiho-loško vsebino. Izobraževanje učiteljev naj se opira na učno prakso, ob kateri se bodo kandidati bolje seznanjali z zakonitostmi učnega procesa in se uvajali v pedagoško delo. Seveda pa moramo skrbeti tudi za stalno spopolnjevanje učiteljev, zlasti tako, da jih vključimo v raziskovalno in razvojno delo, pri katerem se navajajo na uporabo novih učnih metod in pripomočkov. Vse to velja še posebno za ravnatelje, svetovalce in šolske nadzornike, pravi priporočilo. V sklepih konference je še nekaj napotkov, ki jih ne bi smeli prezreti tudi pri nas. Srednje izobraževanje naj ne bi bilo utesnjeno med šolske stene; povezati ga moramo z različnimi zunajšolskimi oblikami in ustanovami, razvijati izobraževanje na daljavo in druge oblike izobraževanja odraslih, saj jim mora biti to izobraževanje prav tako dostopno kot mladini, da bodo v njem dopolnjevali in nadaljevali svoje učenje ali pa si pridobili strokovno izobrazbo, če je še nimajo. Izobraževanja ne moremo reformirati in razvijati brez pedagoškega raziskovalnega dela in inovativne dejavnosti. Vendar moramo hkrati zagotoviti pretok novih spoznanj do učiteljev in šolskih vodstev, saj bodo le tako raziskave oplemenitile vzgojno-izobraževalno delo. Tudi upravljanje srednjega izobraževanja moramo postaviti na nove temelje. Demokratizacija širi krog sodelavcev in odločujočih, med njimi so tudi starši in učenci. Gospodarna izraba denarja zahteva stalno preverjanje in spopolnjevanje celotnega delovanja sistema srednjega izobraževanja, ki naj bo podprt s ^sodobno tehnologijo in informacijskimi sistemi. Taka so priporočila mednarodne konference o izobraževanju. V marsičem spominjajo na stališča iz naših resolucij o razvoju vzgoje in izobraževanja, čeprav so pisana v drugačnem jeziku. To niti ni čudno, saj so temeljne zakonitosti in zahteve sodobnega družbenega razvoja do izobraževanja v marsičem enake in skupne vsem narodom. Bolj čudno je to, da se jih pri reševanju naših reformskih zadreg vse premalo zavedamo, zapredeni v naš ožji svet, v naša razvojna navzkrižja in trajno nasprotje med tem, kar želimo, kar zmoremo in kar v resnici imamo. JOŽE VALENTINČIČ dogodki novosti Svio v novi preobleki Predlog prenovljenih učnih načrtov za tako imenovani minimalni standard splošno izobraževalnih znanj v programih srednjega izobraževanja in v skrajšanih programih srednjega izobraževanja (nekdanja skupna vzgojno-izobrazbena osnova) je sprejet — vendar s pridržkotn. Strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje, ki je o tem govoril 12. marca, je namreč menil, da je predlog primerna podlaga za delo v posebnih izobraževalnih skupnostih pri pripravljanju prenovljenih programov in učnih načrtov. Svet se je tako odločil po daljši razpravi, ki je tu in tam zadevala posamezne pripombe k učnim načrtom, tu in tam načelna vprašanja o pristojnosti strokovnega sveta pri sprejemanju takšnih odločitev (ki da je bistveno okrnjena zaradi suverenosti posebnih izobraževalnih skupnosti pri določanju vzgojno-izobraževal-nih vsebin). V uvodni besedi je bilo poudarjeno, da je Zavod SRS za šolstvo zaradi diferenciacije pouka pripravil po dva učna načrta za pouk slovenskega jezika s književnostjo, za matematiko in za pouk tujega jezika, in to posebej za triletne in štiriletne programe. Diferenciacija je pri drugih splošno izobraževalnih predmetih samo nakazana, s tem da so skušali odpraviti čim več podvajanja in ponavljanja učnih vsebin, zagotovili pa so, kot je bilo domenjeno, tudi 10 do 15 odstotkov »nezasedenih« ur, ki naj bi jih uporabili po presoji bodisi za utrjevanje učne snovi bodisi za njeno poglabljanje. V razpravi je bilo slišati mnenje, da prenovljeni učni načrti ne prinašajo veliko sprememb, skratka da je teh manj, kot smo jih pričakovali, in drugo, da so kompromis, ki za zdaj ohranja razmerje med splošno in strokovno izobrazbo. Pripombe so zadevale pouk tujih jezikov, uvrstitev geologije v naravoslovne programe, razširitev samoupravljanja s temelji marksizma na nekdanji obseg v družboslovnih programih in dopolnitev načrta za pouk zdravstvena vzgoja z učno snovjo o duševnem zdravju in socialnopatoloških pojavih. Svet je pripombe sprejel in sklenil, da je treba te učne načrte še uskladiti. Domenili so se še, naj do naslednje seje Zavod SRS za šolstvo in predsedstvo sveta pripravita strokovno razpravo za tiste, ki se zanimajo za prenovljene učne načrte, kot nadomestilo za njihovo racionalno evalvacijo, za katero je zmanjkalo časa; to pomeni, da bo načrte še mogoče dopolniti. Več članov sveta je zahtevalo, naj jim predložijo tudi učne načrte za splošno izobraževalne predmete za višje letnike srednjih šol, vsaj kot informacijo, je bilo rečeno — o njih namreč odločajo v posebnih izobraževalnih skupnostih. Domenili so se, da je treba usposobiti učitelje za delo po prenovljenih učnih načrtih in da je treba izdelati operativni načrt evalvacije prenovljenih programov, ki bi strokovnemu svetu omogočila takojšnje posege ob morebitnih pomanjkljivostih. Sklepanje o ponovni uvedbi mature, pravilneje, diplomskega izpita, ki ga je Zavod SRS za šolstvo predlagal v dveh različicah — kot ugotavljanje zrelosti in sposobnosti za uporabo pridobljenega teoretičnega in praktičnega znanja ali kot ponovno preverjanje že pridobljenega znanja — je strokovni svet preložil na prihodnjo sejo. BRANIMIR NEŠOVIČ Skupščina Društva defektologov Slovenije V petek, 27. februarja, je bila v prostorih na Samovi ulici 9 v Ljubljani redna letna skupščina Društva defektologov Slovenije. Udeležili so se je delegati vseh sekcij in področij, ki imajo svoje zastopnike v odboru Društva defektologov Slovenije. Staremu odboru je potekel mandat, zato so ga razrešili, vodstvo pa zaupali novemu petnajstčlanskemu odboru (9 rednih članov in vsi predsedniki sekcij). O delu društva v preteklem obdobju je izčrpno poročal dozdajšnji'1)predsednik odbora Tine Kralj. 'Zelo podrobno je obravnaviaHiiažmere pri nas, zlasti položit]1'defektološke znanosti pred bližnjo re^ formo višjega in visdkegaTdlštva in seznanil udeležence z defektološkimi študijami in izdajami knjig s tega področja v pretekli mandatni dobi. Prof. Prosnikova je predlagala v novem sistemu poglobljen študij logopedije in postavila nekaj vprašanj o nadaljnjem razvoju študija logopedije pri nas. Tako bomo v Ljubljani. na oddelku za specialne pedagoge, v študijskem letu 1987/88 predvidoma vpisali prvi rod študentov, ki bodo študirali že po novih štiriletnih visokošolskih programih. Oddelek za specialne pedagoge bomo preimenovali v oddelek za defektologijo, prvo leto pa bomo vpisali tri defektološke smeri, in sicer: defektologa ža^fluteVrto*‘prizadeti! defektologa za slušno in govorno prizadete in defektologa za motnje vedenja in osebnosti ^—vzgojitelja. Naslednji dve smeri — defektologa za slepe in slabovidne ter defektologa za telesne invalide — bomo prvič vpisali v študijskem letu 1990/91. Študijske programe, ki so morali (tako kot vsi visokošolski programi) skozi rešeto, mora sprejeti še skupščina Piša za pedagoško usmeritev. Pričakujemo, da se bo to zgodilo letošnjo jesen. Na skupščini so veliko govorili o temeljnih vprašanjih defektološke znanosti in njenem uveljavljanju v našem družbenem življenju. Na številna vprašanja o šolanju učiteljev in vzgojiteljev je odgovarjala predstavnica Pedagoške akademije prof. dr. Egidija Novljan. O delu in življenju v posameznih zavodih so na skupščini poročali posamezni predstavniki. Nekatera pravna in organizacijska vprašanja Društva defektologov je pojasnjeval tajnik Društva Mile Budič. Razprava o vprašanjih, ki neposredno zadevajo delovanje defektologov in usposabljanje in šolanje prizadete mladine, je bila dolgotrajna, a zelo koristna. Pokazala je, da čakajo novi odbor Društva 'v bližnji prihodnosti težke'ih odgovorne naloge. •:!-u'j:T BOGO JAKOPIČ Previdnost v zadnjem polčasu Družbeni svet SR Slovenije o predlogu Zakona o pedagoški službi Ob Ni ravno v navadi, da bi se tik pred ciljem ozirali nazaj in preverjali, ali smo začeli na pravem koncu. In vendar je, vsaj tako je videti, kdaj pa kdaj treba storiti tudi to. Nekaj takšnega se namreč dogaja ob nastajanju novega Zakona o pedagoški službi, besedila, ki že štiri leta buri duhove v pedagoški javnosti, saj gre za občutljivo problematiko, ki zadeva v živo vse po vrsti — svetovalce, učitelje in učence (mladino). O njej se je nabrala v široki demokratični javni razpravi kopica pripomb — od tistih, ki menijo, da je sestavljavec svoje delo dobro opravil, do onih, ki trdijo, da bi bilo prav vseeno, če bi imeli kar tisti zakon, ki je nastal pred desetimi leti. Nekateri pravijo, da novi predlog uzakonja zdajšnje stanje, drugi pa zatrjujejo, da so veliko boljši stvarni predlogi na trdnih tleh kot pa blesteči projekti v zraku. Take so pač izkušnje v šolstvu, previdnost pa je bila že od nekdaj v sorodu z modrostjo. Skupščina SRS, ki je dvakrat temeljito razpravljala o besedilu, je po številnih dopolnilih prižgala predlogu za izdajo zakona zeleno luč, podprla ga je tudi Skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije, ustavilo pa se je ob stališčih in pobudah Sveta za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, sprejetih na seji sveta letošnjega 17. februar- ja. Svet je namreč ponovno opozoril na nekatera vprašanja same zasnove zakona —- na vlogo in naloge ter odnos med svetovalno, razvojno-preučevalno in nadzorno dejavnostjo. Menil je, da je treba pedagoško službo urediti tako, da bo bolj pripomogla k podružbljanju in večji kakovosti vzgojno-izobraževal-nega dela. Predloženo besedilo sicer upošteva številne predloge in pobude iz dozdajšnjih razprav, kljub temu pa bi — tako meni svet — nekatere temeljne vsebinske zadeve morali znova preučiti. Strnjeno bi jih lahko povzeli takole: razvojne naloge pedagoške službe so preslabo obdelane, zakon postavlja v ospredje institucijo, ki opravlja dejavnost pedagoške službe (Zavod za šolstvo), predlagatelj je premalo upošteval vidik po-družbljanja in ni povsem izhajal iz samostojnosti in odgovornosti delavcev, učencev in vzgojno-izobraževalnih organizacij. Naloge razvoja, svetovanja in nadzora so premalo jasno razmejene, dvomljivo je združevanje nadzorne in razvojne vloge, saj gre v resnici za nasprotje med iskanjem novega in varovanjem zdajšnjega stanja. Opozorili so tudi na vprašanja v zvezi z uresničevanjem pedagoške službe v izobraževanju odraslih — tudi to bi namreč po mnenju sveta morali v zakonu določneje opredeliti in upoštevati. In še o gmotnih in kadrovskih težavah Zavoda POSEBNA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST ZA PEDAGOŠKO USMERITEV Aškerčeva 9, LJUBLJANA — SKUPŠČINA Sklicujem 5. redno sejo skupščine Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev, ki bo v četrtek, 2. 4.1987 ob 9.30 uri v prostorih Pedagoške akademije v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 16, Ljubljana, pritličje desno. Za DNEVNI RED predlagam: 1. Začetek skupščine in izvolitev verifikacijske komisije 2. Potrditev zapisnika 4. seje skupščine PIS za pedagoško usmeritev z dne 6. 2. 1987 3. Sprejem sklepov o soglasju o prehodu Pedagoške akademije v Ljubljani v visokošolsko delovno organizacijo a) Sklep o upravičenosti ustanovitve Pedagoške akademije v Ljubljani kot visokošolske vzgojno-izobraževalne organizacije b) Sklep o razmestitvi izvajanja visokošolskih pedagoških programov na Pedagoški akademiji v Ljubljani 4. Obravnava mnenja Strokovnega sveta SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje o programih: a) učitelj razrednega pouka VIS-enopredmetni b) defektolog s smermi VIS-enopredmetni • c) vzgojitelj v domovih — defektolog za MVO VIS-enopredmetni 5. Obravnava Informacije Strokovnega sveta SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje v SR pedagoškem programu 6. Kratka ustna informacija o poteku informativnih dni in prijavah na srednje in visokošolske delovne organizacije za šolsko leto 1987/88 7. Razno, delegatske pobude. Sklicatelje konferenc delegacij prosimo, da skličejo konference in zagotovijo udeležbo delegatov na seji skupščine. PREDSEDNIK SKUPŠČINE: Boris Feldin, s. r. SRS za šolstvo: odpraviti jih je treba čimprej — nadaljnje dopolnjevanje Zakona ne sme ovirati teh prizadevanj. Ta stališča je poleg predloga zakona obravnaval tudi Izvršni svet Skupščine SR Slovenije in menil, da postavljajo pod vprašaj temeljno zasnovo zakona, to pa pomeni, zdaj ko je besedilo že izoblikovano v predlog, »nepredviden položaj«. Zato je Izvršni svet začasno umaknil predlog iz skupščinske obravnave in naložil Družbenemu svetu SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje,naj preveri, ali se besedilo predloga zakona ujema s temeljno zasnovo, sprejeto v republiškem svetu pred letom dni. Razprava na seji družbenega sveta naj bi ne povzemala znanih predlogov in dopolnil, ki so se nabrali v javni razpravi — temveč je bila zgolj načelna, naravnana z občutkom za čas (pet minut pred dvanajsto) in poglavitno nalogo. Ugotavljali so, da je sicer veliko težav, povezanih z uresničevanjem zakona, nekatera vprašanja pa so tudi takšna, ki presegajo zakonske okvire. Bistvena vprašanja — tudi združitev svetovalne, nadzorne in razvojne vloge pedagoške službe — so v predlogu zakona izpeljana tako, kot je predvideno v dogovorjeni zasnovi. Predsednica družbenega sveta Katja Vadnal je opozorila, da je treba imeti v mislih prizadevanja za oblikovanje strokovnih usme- ritev celotnega razvoja vzgoji'1' izobraževalnega sistema in s! opredeliti samo do temeljnih)1 stemskih vprašanj, pomembi'1' za razvoj pedagoške službe: ali! svetovalno-razvojna služi opredeljena kot temeljna nalf ga, ali so naloge svetovanja1 nadzora jasno izoblikovane kako sta v skladu s temi naloga1* opredeljena odgovornost in s’ /?(( mostojnost svetovalcev zavod* V razpravi je predlagate utemeljeval nekatere priponi! iz javne razprave in zavrnil Z* hteve, da bi v zakon uvrščali 'j kar presega zakonski okvi* Člani družbenega sveta so P dokaj temeljiti razpravi ugotovi li, da je predlog usklajen z izM dišči in da je zamisel o enotno*1 svetovalne, nadzorne in razvoji1 vloge pedagoške službe sprejel Ijiva tudi za današnje čase. DU1 gačnega mnenja je bil le prei stavnik mladine, ki je med dri gim menil, da bi šele temelji* analiza pokazala, ali je združit) tj)' teh treh nalog smiselna, i1 kakšne rešitve bi bile pr ari Družbeni svet bo mnenje ml* dine posebej predložil, večinsk1 mnenje pa je odprlo predlog1 pot v nadaljnjo obravnav* Očitno je, da so v zdajšnjih t* zmerah takšne kompromisne t* šitve le izhod v sili in da bo že bližnji prihodnosti treba vsaj praksi še marsikaj koreni*1 spremeniti. MARJANA KUNEJ Kritično mišljenje zanemarjamo Sekcija za vzgojo in izobraževanje pri Marksističnem centru Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije je letošnjega 11. marca nadaljevala v februarju začeto razpravo — takrat so govorili o nekaterih vidikih marskistične zasnovanosti vzgoje in izobraževanja v srednji šoli — na omenjeni seji pa o zasnovi »predloga prenovljenih učnih načrtov za minimalni standard splošno izobraževalnih znanj v programih srednjega izobraževanja«. Posebej jih je zanimala zasnova predloga učnih načrtov družboslovnega vzgoj-no-izobraževalnega področja. Skušali so presoditi, ali je ta zasnova primerna, ali so spremembe, ki jih prinaša prenova, usklajene z izsledki racionalne evalvacije. Pregedali so tudi posamezne učne načrte in ugotavljali, kako se dopolnjujejo. Razpravo je spremljal dvom, ali je smiselno skrčiti družboslovne predmete, in vprašanje, ali pri tem nismo preveč kratkovidni, saj ponavadi gledamo le na trenutne želje in cilje, pozabljamo pa na prihodnost. Menili so, da krčimo ure v srednješolskih učnih programih preveč mehanično, namesto da bi jih prenavljali tako, da bi prej natančno preučili vsebine. S tem da zmanjkuje časa, ne moremo in ne smemo več opravičevati vsega, so poudarili. Opozorili so tudi, da preno)*Pr prehiteva že same učne načrte iAf hi sr, 'ti bi razumljivo je, da prenovljeni* učbenikov ne bomo dobili če* noč Prenovljenim učnim načrto* so očitali, da so prenatrpani z h1' formacijami, ne razvijajo pa df volj znanstveno-kritičnega mi* Ijenja, ki bi učence usmerjalo, č* bi sami spoznavali družbo. Zamislili so se nad krčenje!' t" obsega ur pri samoupravljanju * ba temelji marskizma. Če je predmet tako malo pomembe! zakaj je potem vedno sestave1 del končnih izpitov, je vpraša eden od razpravljalcev. V šolstv* bc ravnamo velikokrat neodgovof no: najprej smo zahtevali pu" sebno izobrazbo za učitelje s3' moupravljanja s temelji marksi' zrna, zdaj pa ne razmišljamo, ksl bo z učitelji, ki bodo ostali brd dela, če bomo število ur za j* predmet zmanjšali. O obrambi i*1 zaščiti pa smo slišali, da je v bi' sti stvu indoktrinacijski prednri* r(1 toda tudi pri tem bi morali govfl' riti o vzgoji človeka, da bi zna* varovati okolje, in še o marš*' čem, česar za zdaj ni v učnil* načrtih. Sklenili so, naj bi druž boslovni predmeti na zdajšnj stopnji prenove ohranili prinri' ren standard, saj krčenje ni do' volj utemeljeno in tudi ni ' skladu z ugotovitvami racionalu* evalvacije. L. L. b. i le Varujmo naše okolje! V Šoštanju 19. razstava Likovni svet otrok V soboto, 28. marca ob 11. uri bodo v Osnovni šoli Karla Desto' nika Kajuha v Šoštanju odprli novo, tokrat že 19. republiško razsta'* Likovni svet otrok. Tudi letošnja razstava je pod pokroviteljstvo*1* Pionirskega lista iz Ljubljane, poteka pa pod geslom Varujmo na** okolje. Na razpis je prispelo več kot 2000 del " najrazličnejših likVi -— h« ds Avtorica je bila udeležena v ju Vodkih, ki jih prikazuje dram-igra. Prepričan sem, da je j, ^amo napisala v želji, da se kaj e(j Udobnega ne bi ponovilo. ,-j Ob letošnjem razpisu za vpis v jjl Srednje izobraževanje se vedno £ ^ova sprašujem: zakaj se želje ji lstih, ki pričakujejo pametnejše V(tavnanje oblasti, potem ko so ,jj ^Pake spoznane, tako" redko sl(( '•resničijo? Poleg igre Pod Prešernovo fevo so na problematičnost nekaterih reformnih rešitev opozarjali slovenski razumniki, ude-!eženci srednjega usmerjenega ■Zobraževanja (kakšna birokratka nova tvorba za lepe besede ^enec, dijak, srednješolec) in Navsezadnje prenekateri stati-sj>čni podatki in izsledki evalva-cjjskih raziskav. Za vsa ta opozo-tila je bilo značilno, da so kazala Na hude posledice, ki jih ima Prezgodnje uvajanje neprete-Ntanih teoretičnih rešitev v prak-s°. Od tod tudi sklep (sprejet na ^ Predstavitvi izsledkov evalvacij-"‘kih raziskav v Litostroju), naj >v»i>ri prenavljanju programov Prednjega usmerjenega izobrže-ii! Vanja uvajamo v prakso le vse-^ransko premišljene rešitve, in Se te naj najprej preskusimo ek-^Perimentalno, torej tako, da it 'tttamo poskusno skupino, ki It yvaja novosti, in nadzorno ij' 'kontrolno) skupino, kjer poti1 eka vzgojno-izobraževalni pro-ces nespremenjeno. Iz poročil v Ntnožičnih občilih sem sklepal, tt1 “a so tudi srednješolci na svojem t! tradicionalnem slovenjgraškem ječanju zahtevali, da morajo Niti nove rešitve, preden jih uva-jattio v srednje izobraževanje, °°lj premišljene. Zato se mi zdi bajanje bistvenih novosti, ki jih prihodnje šolsko leto (pa že za Zdajšnje prijavljanje in nekoliko sl' tesnejše vpisovanje) prinaša le-!°šnji razpis za vpis v srednje *°braževanje, še toliko bolj nesumljivo. Mislim na tole določilo v razpi-; »Programi, ki imajo dve ozi-[orna tri in štiriletne smeri izo-“faževanja, se bodo že v prvem etniku izvajali pri določenih st' Ptedmetih na dveh stopnjah te-'t; Snosti. Za stopnjo težavnosti iž; sn kandidat odloči ob vpisu.« Ponj1 ‘tedice te odločitve za vpisovanje ie' v različno zahtevne smeri so v Lazpisu navedene pod naslovom Sgoji za napredovanje po pro-Starnu oziroma smeri, vse skupaj Pa je obširneje razloženo še v po-Sebnem okvirčku. In zakaj se mi zde te rešitve Puntalo pretehtane? Ker še zmeraj velja Zakon o ^merjenem izobraževanju, ki °loča, da se učenci vpisujejo v Stgram, je v razpisu za vpis be-edilo, ki sicer ni v nasprotju z Zakonom, je pa zato pravno apno. Razpis namreč pravi, se učenci za stopnjo težavno-aš< ^dločijo ob vpisu (torej se ne gf Ptsejo na določeno težavnostno ji .!°Pnjo). Takšna rešitev povzro-jje. c’ da predvideno število učen-vpisala posamezna za- Sj a' ni določeno po težavnostnih 0 0Pnjah, temveč le po progra-n1’ v? ^ ^er dvomim, da bomo po , en omejevalnih postopkih : j; n terjanje po modelu 70% za 2v0l2Vo^ne' 30% za neproi-. odne poklice, zaviranje vklju-Nanja v splošnejše štiriletne ^°grame ipd.) tako odprli izo-azevalni sistem, da bo postajal bi' SU: it1 '0' da sčasoma anarhičen (s tem mislim seveda le razmerje v izobraževanju za manj in bolj zahtevne poklice), se bojim, da bomo namesto zakonitih postopkov uporabljali nezakonite in z njimi uravnavali vpis po željah odločujočih struktur v posebnih izobraževalnih skupnostih. Iz enakega razloga (nedoločenega števila mest za posamezno težavnostno stopnjo) bodo nastale tudi težave pri oblikovanju oddelkov za posamezno težavnostno stopnjo. Predvsem pri manjših šolah z dvema ali s tremi oddelki posameznega programa bo zgolj srečno naključje, če se bo za posamezno težavnost odločilo toliko učencev, da bodo lahko po normativih oblikovali čiste težavnostne oddelke. Kjer takšnega srečnega naključja ne bo, bi morali omogočiti oblikovanje oddelkov z manj učenci, kot jih določa normativ. Ob znanih denarnih omejitvah prav lahko dvomimo, ali bo takšna rešitev mogoča, poleg te pa sta še dve možnosti: »prijateljsko prepričevanje« nekaterih učencev ali pa kombinirani oddelki. Pokazalo se je, da sta obe sicer v nekoliko drugačnih okoliščinah neučinkoviti in da z njima ni mogoče uresničiti našega temeljnega vzgojno-izobraževalnega cilja: v vzgojno-izobraževalnem procesu vsakemu učencu omogočiti, da se bo čim bolj uresničil. Naslednja težava bo nastala tam, kjer se bo za program prijavilo preveč učencev in bodo morali omejiti vpis. Ker v razpisu niso določene izobraževalne zmogljivosti za smeri (ali za težavnostno stopnjo) in ker se učenci vpisujejo v program, morajo biti merila za izbiro učencev enotna ne glede na to, za katero smer (oziroma na kateri težavnostni stopnji) se nameravajo izobraževati. Merila pa so že znana: učni uspeh iz osnovne šole in uspeh pri preskusu znanja. Po teh merilih odpadejo učenci s slabšim osnovnošolskim uspehom in slabšim znanjem. To pa so povečini tisti, ki nimajo visokih poklicnih želja in bi se torej radi izobraževali na manj zahtevni ravni. Zato je zelo verjetno, da bodo šole sprejele učence, ki bi se radi šolali na zahtevnejši stopnji, od šol pa pričakujemo tudi diplomante smeri III. Ali IV. zahtevnostne stopnje. Kako bodo šole ravnale z učenci, če bodo hotele ta pričakovanja izpolniti, pa si lahko samo mislimo. In še ena, čeprav verjetno ne zadnja nedomišljenost, saj vsega brez preskušanja modela v praksi, prav gotovo ni mogoče predvideti: učenci se vpisujejo v program. V programih, ki imajo dve- ali triletne in štiriletne smeri izobraževanja, se odločijo za stopnjo težavnosti. Ta odločitev zelo vpliva na njihovo vključitev v smer nižje ali višje zahtevnostne stopnje. Iz besedila, ki je v uvodnem delu razpisa, sledi, da si učenec v takšnem programu v vsakem primeru lahko izbira (ali celo mora izbrati) eno od obeh težavnostnih stopenj. V razpisih šol. ki sledijo temu uvodu, pa beremo. katere šole imajo takšne pograme, vendar imajo smer(i) ene same stopnje zahtevnosti. Učenec, ki se odloči za takšno šolo torej ne more izbirati določene težavnostne stopnje, pa čeprav bi se rad iz utemeljenih ra- zlogov izobraževal na določeni težavnostni stopnji prav na tej šoli. V šolah, ki imajo samo štiriletne smeri programa, bodo nastale težave tudi takrat, ko bo učenec želel opravljati popravni izpit na manj zahtevni stopnji. Težko si namreč predstavljam, da bo imel učitelj, ki poučuje samo na zahtevnejši ravni, ustrezno izoblikovano merilo za manj zahtevno raven. Bil sem na posvetih, na katerih so se o vsem tem pogovarjali šolski svetovalni delavci in ravnatelji. Poleg že omenjenih nejasnosti in težav so zlasti šolski svetovalni delavci omenjali tudi problematičnost merila za napredovanje z lažje ravni v smeri pete zahtevnostne stopnje. Menili so, da znanje za prav dobro oceno na lažji stopnji po vsebini ne more ustrezati znanju za zadostno oceno na težji stopnji. Menili so namreč (zagotovo tega ne morejo vedeti, ker nivojskih razlik še ne poznajo), da so na težji ravni vsebine, ki se na lažji stopnji sploh ne poučujejo, so pa pomembne za nadaljnje izobraževanje v smereh pete zahtevnostne topnje. Hkrati pa so po svojih dozdajšnjih izkušnjah menili, da bo marsikdaj lažje doseči zadostno oceno na težji stopnji, kakor prav dobro na lažji. Vse te domneve pa jim povzročajo moralne zadrege pri individualnem poklicnem svetovanju. Mislim, da so nedodelanost, dvomi in težave, ki bodo zaradi tega nastali, ter možnosti hotenih in nehotenih manipulacij z učenci dovolj prepričljivi za razmislek, ali ne bi bilo bolje ta del prenove srednjega izobraževanja preložiti na čas, ko bomo model preskusili in pripravili tudi vse potrebno (zakonsko podlago, učne načrte, učbenike, seminarje za učitelje in svetovalne delavce, naloge objektivnega tipa za obe ravni) za njegovo kakovostno uresničevanje. Nanizanka Pod Prešernovo glavo bi bila sicer uspešnica za gledališče, a polom za razvoj vzgoje in izobraževanja, kakršnega je orisal v prispevku Med enakostjo in selektivnostjo predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Franci Pivec v novoletni številki Prosvetnega delavca. JANEZ ZALAZNIK Pedagoško šolstvo dobiva končno podobo Prehod na visokošolsko izobraževanje osnovnošolskih učiteljev in višješolsko izobraževanje vzgojiteljev predšolskih otrok je zahteval velike spremembe v celotnem sistemu pedagoškega šolstva. Spremeniti je bilo treba vzgojno-izobraževalne programe, preoblikovati ljubljansko in mariborsko pedagoško akademijo v visokošolski organizaciji, uskladiti njuno dejavnost z drugimi visokošolskimi organizacijami, ki izobražujejo učitelje, na novo zasnovati srednje pedagoško izobraževanje, delno spremeniti mrežo visokošolskih organizacij In še kaj. Celotno preoblikovanje pedagoškega šolstva, usmerjala ga je Posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev s sodelovanjem srednjih, višjih in visokih šol te usmeritve in obeh univerz, Republiškega komiteja za vzgojo ih izobraževanje ter telesno kulturo. Zavoda SRS za šolstvo in drugih, se bliža koncu. Skupščina Piša za pedagoško usmeritev je na zadnji seji (6. 2. I 987) sprejela še zadnji prenovljeni program — program srednje pedagoške usmeritve. Ta bo dajal učiteljskim in vzgojiteljskim kandidatom podlago ža visokošolski in višješolski študij. Program se notranje deli na smeri: vzgojitelj predšolskih otrok in učitelj razrednega pouka, učitelj družboslovno-je-zikovne dejavnosti in učitelj na-ravoslovno-matematične dejavnosti. Uresničevali ga bodo v dozdajšnjih središčih srednjega pedagoškega izobraževanja, ki so predvidena tudi v srednjeročnem načrtu te skupnosti. V zadnjem času se pospešeno urejajo še nekatera preostala vprašanja glede mreže visokošolskih organizacij pedagoške usmerit\ e. Pedagoška akademija v Ljubljani bo prerasla v visokošolsko organizacijo. Na njej bo potekalo visokošolsko izobraževanje učiteljev razrednega pouka, defektologov, vzgojite- ljev — defektologov za motnje vedenja in osebnosti ter likovnih pedagogov, pa tudi višješolsko izobraževanje vzgojiteljev predšolskih otrok in učiteljev praktičnega pouka. V sodelovanju s Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo in Biotehniško fakulteto bo Pedagoška akademija izobraževala v dvopredmetnih visokošolskih programih tudi učitelje, matematike, fizike, kemije, biologije, gospodinjstva in proizvodno-tehnične vzgoje. O tem bo skupščina Piša za pedagoško usmeritev izrekla zadnjo besedo na prihodnji seji. Vodstvi obeh slovenskih univerz sta se domenili, naj bi letos še ne vpisovali v prvi letnik visokošolskega programa telesne vzgoje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. S tem izobraževanjem naj bi na tej šoli začeli šele, ko bodo z medsebojnim sodelovanjem Pedagoške fakultete in Fakultete za telesno kulturo v Ljubljani izpeljane potrebne priprave. Posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev se strinja s tem stališčem, sprejela pa je tudi skupen predlog univerz, naj se na Pedagoški fakulteti v Mariboru razpiše za prihodnje šolsko leto dvopred-metni visokošolski študij slovenščine in družbeno-moralne vzgoje, slovenskega in angleškega ali nemškega jezika ter angleškega in nemškega jezika. Tako bosta anglistiko in germanistiko razvijali vzporedno obe univerzi. S tem ko je skupščina Piša za pedagoško usmeritev na zadnji seji sprejela okvirno mrežo ho-spitacijskih šol za potrebe pedagoškega izobraževanja, je novi sistem pedagoškega šolstva dobil svojo končno podobo. Od učiteljev pedagoških šol pa bo največ odvisno, ali bodo v prihodnje, učitelji in vzgojitelji bolj kakovostno in vsestransko usposobljeni za pedagoško delo. Izobraževanje odraslih — fraza ali resnična potreba ? Svet za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije je 9. marca 1986 ponovno razpravljal o uresničevanju programov kovinarske usmeritve na Centru za dopisno izobraževanje Ljubljana (CD1). Problem je odprt že od novembra 1985. Takrat je namreč Pis za metalurgijo in kovinarstvo brez ' utemeljitve in opozorila črtal CDI s seznama izvajalcev svojih programov. Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije je kot ustanovitelj te vzgojno-izobraževalne organizacije sklical sestanek z vodstvom piša in s predstavniki organov, odgovornih za vzgojo irt izobraževanje, da bi ugotovili razloge za tako ravnanje. Predstavniki piša so ugovarjali postopku verifikacije te vzgojno-izobraževalne organizacije, češ da verifikacijska komisija, ki jo je imenoval predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, ni bila dovolj strokovno usposobljena. Prav tako so ugovarjali možnosti, da poteka izobraževanje po dopisno-konzultativni metodi, čeprav je jasno, da se ta metoda uporablja samo za del splošnih in strokov-no-teoretičnih predmetov, praktično usposabljanje pa poteka enako kot v šolah za mladino. Skupščina piša, ki je zasedala decembra I 985, je pooblastila svoj strokovni svet, naj izoblikuje mnenje o tej zadevi. Delovna skupina strokovnega sveta si je ogledala CDI in o tem pripravila obširen zapisnik. V sklepnem delu le-tega je zapisano, da »na CDI ni mogoče zagotoviti kvalitete, še zlasti ne s tako veliko populacijo vpisanih udeležencev. Prav tako ne more zagotoviti optimalne učinkovitosti izobraževanja. CDI naj se poveže z nekaterimi verificiranimi vzgojno-izobraževalnimi organizacijami, ki izvajajo programe kovinarske usmeritve in skupaj z njimi razvija metodo dopisnega izobraževanja ter organizira in izvaja vzgojno-izobraževalne programe za delavce, ki nimajo drugih možnosti izobraževanja v kovinarski, strojniški usmeritvi«. To mnenje je povzel tudi Odbor piša za usmerjanje in mrežo šol in ugotovil, da je metoda sicer primerna, če zagotavlja enako kakovost znanja, vendar lahko izobražujejo za pridobitev izobrazbe le matične šole v rednih oddelkih. Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo se je odzval na postopek, saj je v skladu z zakonom le on pristojen za izpeljavo verifikacijskega postopka. Da bi se razmere uredile, je imenoval komisijo, ki naj bi ponovno pregledala pogoje za izobraževanje na CDI. Ta komisija, v kateri so bili tudi predstavniki strokovnega sveta piša, je ugotovila nekatere pomanjkljivosti in določila, do kdaj jih je treba odpraviti. Poglavitne pomanjkljivosti so bile: deloma neustrezna izobrazba nekaterih predavateljev, ne dovolj trajno in vsebinsko izoblikovani dogovori z vzgojno-izobraževalnimi organizacijami, kjer poteka praktično usposabljanje. in pomanjkanje ustreznih vodil. CDI je odpravil ugotov- ljene pomanjkljivosti do predpisanega časa; o tem je republiški komite obvestil pis. Odbor Piša za usmerjanje in mrežo šol je na tej podlagi sprejel sklep, naj enote piša odločijo, ali CDI lahko izobražuje. Večina enot je menila, da to ni mogoče, in tako je odbor sprejel sklep, »da vzgojno-izobraževalne programe strojništva za pridobitev II., IV. in V. zahtevnostne stopnje lahko izvaja le matična šola, pri izvedbi pa lahko sodeluje tudi CDI v primerih, kjer se izkaže potreba združenega dela po tovrstni obliki izobraževanja«. Konec je torej enak začetku: CDI je črtan iz seznama izvajalcev, čeprav ima še pravico, da izobražuje tiste, ki so se vpisali pred šolskim letom 1986/87. V celotnem postopku in tudi zdaj nihče ne ugovarja skrbi piša za kakovostno izobraževanje, nasprotno, za to bi morali skrbeti vsi, ki so odgovorni za vzgojo in izobraževanje. Čudno je le to, da je bilo tedaj, ko je bil CDI črtan s seznama izvajalcev, kar enajst šol za mladino, ki niso izpolnjevale verifikacijskih pogojev, pa pis kljub temu ni ukrepal. Zakaj je tarča le CDI? Kako to, da se v sklepih stalno pojavlja razločevanje med verificiranimi vzgoj-no-izobraževalnimi organizacijami — šole za mladino so matične šole, CDI pa ostaja neka pomožna organizacija, ki bi lahko izobraževala le v sodelovanju s prej navedenimi »matičnimi« šolami? Kako lahko razumemo trditve, da je dopisno-konzultativna metoda dobra in da naj jo CDI kar razvija, če pa nima slušateljev? Ker se ČDI financira zgolj z neposredno menjavo dela, brez vpisa tudi nima prihodkov, torej tudi ne denarja za teoretično razvijanje dopi-sno-konzultativne metode. Temeljno vprašanje pa je, koliko resno smo mislili v številnih razpravah ob dolgoročnem in srednjeročnem načrtu Slovenije in Jugoslavije, ko smo enoglasno ugotavljali, kako slaba je izobrazbena sestava zaposlenih v združenem deu, in da je zvišanje njihove izobrazbene ravni nujno za razvoj, saj bi samo čakanje na šolano mladino pomenilo, da bodo možnosti nastajale prepočasi. Ob takih ugotovitvah bi pričakovali, da bomo organizacijam, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih, čimprej omogočili, da se bodo lahko kakovostno razvijale in hkrati poskrbeli, da bi se za to delo usposobili tudi tisti, ki doslej tega dela niso opravljali. Pričakovali bi, da bomo za izobraževanje odraslih priskrbeli denar in ustrezno usposobljene strokovnjake. Za CDI bi torej pričakovali, da bo pis sprejel učinkovite ukrepe, s katerimi bi tej organizaciji omogočil kakovosten strokovni razvoj, da bi lahko še bolj pomagala širiti znanje zaposlenih v kovinarstvu in metalurgiji. Žal pa ni tako. Tudi drugje je podoba povsem drugačna, kot bi si želeli, primer CDI je mogoče samo najbolj očiten. Očiten za ugotovitev, da nas gospodarske razmere še niso dovolj streznile in da o kakovostnih dejavnikih razvoja raje govorimo, kot pa zanje kaj storimo. SONJA KLEMENČIČ pobude odmevi Začelo se je Pogovor s tovarišem Slano — da o pripisu ne govorimo Socrealizem, delavec, kmet, udarnik... Zamisel, stara sedemnajst let. Sto in ena stvar je spremenjena, razprava o učiteljevi 42-urni tedenski obveznosti pa se nadaljuje. Vsi, ki lahko bistveno vplivajo na šolske predpise, vedo, da obvladujejo armado ljudi, ki se doslej še ni mogla učinkovito organizirati. (N. S. Prosvetni delavec št. 4) Ker smo šolniki, tovariš Slana, zaslužite pet (odlično)! Če pa smo šolniki, potem smo kot drugi ljudje krvavi pod kožo, potem se vsak bojuje za vrednost svojega dela. Verjetno tudi vi zagovarjate svoj predmet. »V razmerah, ki vzplamteva-jo, se vselej kaže senca.modreca, ki je med učitelje vrgel jabolko spora.« (N. S.) Kaj pa, če ta modrec s tem ni mislil vreči jabolka spora, kaj pa, če je razmišljal takole: Pred dvesto in več leti je dušni pastir na Kranjskem dejal svojemu mež-narju (cerkvenemu hlapcu), da za goldinarje, ki jih dobiva, lahko »vaške paglavce k sebi zganja« (J. Jurčič v Desetem bratu); potem je ta hlapec postal učenik, šolmošter in nazadnje slovenski učitelj. Pozneje so mu rezali kruh trebušasti župani stare Avstrije in predaprilske Ju-goslavije, po vojni pa posredno birokrati skladov za šolstvo, tisi kot podaljšane roke občin, danes pa številni delavci sisov, ki so inš-trumentarij ali uresničevalci »dogovorov« med uporabniki in izvajalci v okviru delegatskega sistema. Vendar kljub napredku na tem področju učiteljic zmeraj ni niti približno enakovreden partner v svobodni menjavi dela. V rokah namreč nima ne Škarij in ne platna, njegovo delo je ovrednoteno skozi PND in število oddelkov. Škarje v roke pa bi mu dal trdni samoupravni sporazum, ki nam ga je RO Sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju pripravil in smo k njemu tudi pristopili. To je popolnoma prav, res pa je tudi, da je glede določanja učiteljeve delovne obveznosti popolnoma nedodelan. Upamo torej, da je modrec izpred sedemnajstih let razmišljal v tej smeri. Zdaj pa, tovariš Slana, o šolnikih na drugi strani betonskega mostu Gornje Radgone. Mura prav gotovo ni čisto nič kriva, če tam loči socializem in kapitalizem. Pravite, da šolniki na oni strani mirno opravljajo svoje delo in da jim je ob vstopu v službo že vse jasno. Tudi meni je bilo, ko me je leta 1961 sprejel v službo pokojni prof. Podnar na občini in mi povedal, da sem učitelj petnajstega plačilnega razreda, s temeljno plačo 13.200 din in položajno plačo 5250 din. Dejal je še, da moram v Martinj vrhu poučevati šest razredov 35 ur na teden. Nekaj podobnega se torej še vedno dogaja sosedom in jaz se taki jasnosti in mirnosti lepo zahvalim. Pozneje so me tudi doletele različne »razlage«, Vsa čast Benjaminu Jurmanu in njegovi delovni skupini, njihovo delo je bilo prvi dokument poskusa nadaljnjega osvobajanja slovenskega učitelja — ta dokument pa je bil obenem nekoliko preveč zapleten (o zadevi bo treba kdaj še kaj reči) in premalo je bilo nosilcev na šolah, ki bi 17 let staro zamisel modreca udejanili. Toda, tovariš Slana, ne obsojate učiteljev. Prav je tako! Naj ne gredo ure in ure, dnevi in dnevi v nič (treba se je učinkovito organizirati), da bosta tudi pri nas, kot na drugem bregu Mure (vendar bolj napredno, bolj pravično in bolj socialistično) — le učitelj in učenec, povezana s preprostim in zdravim skupnim delom. P. S.: Danes, 9. marca, mi je tovariš ravnatelj pokazal dopis tov. Martina Rozman pedagoškega svetovalca za telesno vzgojo pri Zavodu SR Slovenije za šolstvo učiteljevi obremenjenosti in njenih mejah. O predlogu bo sicer potrebna še široka razprava, vendar začelo se je, nekaj se premika... JOŽE ŠMID Kdaj več ur angleščine v sedmem in osmem razredu ? Tu in tam je včasih slišati, da bo v sedmem in osmem razredu osnovne šole več ur angleškega jezika. Ali bo to res in kdaj bo — ne vemo, mislim pa, da bi se kaj takega prej ali slej moralo zgoditi. Prepričana sem, da ni malo učiteljev, ki mislijo podobno, kajti dve uri tujega jezika na teden sta toliko kot nič. Nekaj začneš delati, in ko bi snov rad zaokrožil in postavil piko na i, ti kratko in malo zmanjka časa. Potem spet čakaš na tisti dve uri, ko končno lahko nadaljuješ in dopolnjuješ ali utrjuješ. Marsikaj pa bi moral preveriti — ustno ali pisno, in utrditi. Namesto tega hitiš tistih 45 minut in paziš, da ne bi kakšnega učnega koraka preveč podaljšal, da zaradi tega ne bi zmanjkalo časa za vse drugo. Kje je še naslednji teden, naslednja učna ura! Morda je vmes športni dan, kulturni ali obrambni dan, morda proslava. In tako spet spolzi ena izmed dveh dragocenih ur. Idealno je delati v petem in šestem razredu, kjer so tri ali štiri učne ure na teden kar dovolj, da lahko neko učno enoto zasnuješ, ji daš primerno obliko, ne da bi imel občutek, da so se ti za nekaj časa spodmaknila tla, da si zamudil priložnost za prenašanje znanja. Tudi učni uspeh je zato v prvih razredih višje stopnje boljši, k temu prav gotovo pripomore več učnih ur, saj je tako tudi možnost za pozabljanje manjša. Vzroki za neuspeh pri pouku tujega jezika, predvsem v sedmem in osmem razredu torej niso 'le slabe delovne navade naših učencev, temveč to, da je premalo ur. Na beograjskem območju imajo na primer po eno učno uro tujega jezika že od tretjega razreda. Pri dveh urah na teden pa učitelj ne more uresničiti vseh smotrov, večina učencev.le pasivno nekaj dojema, saj ni čašama bi to utrdili in uporabili. SONJA VOTOLEN Ali res postajamo Nemščina in angleščin turistična dežela ? — enako pomembni ^ Reforma šolske reforme nam je že postregla z nekaterimi novostmi. Ena takšnih, ki takoj zbode v oči, je ukinitev predmeta turizem (TŠT — turizem-špedi-cija-trženje) v prometnih šolah. Obenem se sklicujemo na turizem kot dejavnost, ki nam še najlaže pomaga iz težav, v katerih smo se znašli. V deželah, kjer jim je veliko do tega, da se turizem razvija in jim ustvarja lep kupček deviz, so že zdavnaj ugotovili, da sta gostinstvo in promet hrbtenica v razvoju turizma. Mar postajamo tudi na tem področju izjema? Nameravamo turizem skrčiti samo v nakupovalne akcije čez »mejo«? Marsikateri udeleženec takšnih izletov niti na zemljevidu ne bi našel Bratislave, Miinchna idr., kaj šele, da bi znal navesti kakšno turistično zanimivost omenjenih mest. Razumljivo je, da je takšen odnos do turizma posledica pomanjkanja turistične vzgoje v naših šolah. V turistično razvitih deželah vzgajajo mladino v turističnem duhu že v osnovni šoli. Kaj mislijo o nas v tujini kot turistični deželi, nam ponazarja tale primer: Pred nekaj leti, ko sem bil na potovanju na Švedskem, sem se pogovarjal s skupino mladih Švedov, ki so se odpravljali na počitnice v Grčijo. Ko sem jih vprašal, zakaj se odpravljajo v Grčijo prek Italije, so mi zaupali, kaj so jim povedali prijatelji, ki so potovali čez Jugoslavijo: ve- čina jugoslovanskih turističnih delavcev slabo pozna tuje jezike, pa tudi nevljudni postanejo takoj ko opazijo, da turist nima polnih žepov deviz. Očitno nam ni jasno, da tudi na zahodu predvsem mladi ne plavajo v denarju in da zato potujejo z vozovnicami Interraole. Prenočujejo pa v svojih spalnih vrečah ali pa v mladinskih hotelih. Sam sem namreč veliko potoval podobno, vendar sem bil povsod lepo sprejet. Ne pomislimo, da bo tudi ta mladina odrasla, da bo imela kakšno marko ali krono več v žepu, potovala bo fx> svetu, vendar bo imela fsjurizmom v Jugoslaviji kaj slabe izkušnje. Smo Jugoslovani res takšni, da se ne znamo nobene stvari lotiti načrtno in jo tako tudi izpeljati? Vemo, da same naravne lepote, pa tudi geslo »Dežela na sončni strani Alp«, ki se prav tako opira na naravne turistične privlačnosti, niso dovolj za uspešen razvoj turizma. Očitno vsebine gesla »Turizem smo ljudje« ne razumemo dovolj dobro, sicer si ni mogoče razložiti, zakaj se predmet turizem umika iz predmetnikov prometnih šol. Mar ne bi bilo prav, da bi pred koncem prenavljanja reforme še enkrat razmislili o položaju predmeta turizem ter našli prave rešitve? Neprijetno bo čez kakšno leto ugotavljati, da so se v reformi reforme usmerjenega izobraževanja pojavile velike napake. VILI PODGORŠEK Dan na dan... »Prenovljene učne načrte za posamezne predmete smo pripravljali po dva ali trije ljudje, izhodišča so bili stari učni načrti in zmanjšani obseg ur, za spreminjanje in preoblikovanje smotrov pa nismo pristojni...« To je bilo slišati na eni izmed mnogih sej, na kateri so govorili o družboslovnih predmetih, čeprav dan na dan poslušamo in poudarjamo, da izhodišče za prenovo srednješolskih programov ne smejo biti ure, temveč vzgojno-izobraževalni smotri in vsebine predmetov. Eno je govorjenje, drugo pa, kaj in kako uresničujemo. Nič novega. Po številnih sestankih je pravi čudež, če veš, kaj sploh hočemo, kaj je tisto, kar zadeve žene naprej. To ne velja le za prenovo srednje šole. Po različnih odborih na različnih ravneh sodelujejo večinoma isti ljudje, le da so danes v tej in jutri v drugi vlogi, danes govorijo v svojem imenu, jutri bodo zastopali mnenje organizacije ali organa, ki ga predstavljajo. Pride dan, ko je tudi več sestankov hkrati, nanje pa so vabljeni isti ljudje. In povsod so nepogrešljivi. Če je kdo dovolj zagnan, sposoben in še pri močeh, se bo udeležil kar vseh; povsod bo povedal, kar je treba, se opravičil in jih predčasno zapustil, šel drugam, tam ponovil isto in tako naprej. Ali pa bo na prvi seji vztrajal do konca, na druge pa bo poslal svoje namestnike. In ker vsak sestanek mora biti učinkovit in mora pomeniti vsaj rahlo prevetritev in napredek v dogajanju, se potem v zapisnik zapiše bistveno — sklepi, dopolnitve, predlogi. »Moralo bi nam biti jasno, kaj se je do zdaj že sklenilo, zato je nujno, da pravočasno dobimo zapisnike minulih pomembnih sestankov..,« smo slišali na isti seji. Žalostno, da moramo to ponavljati po tolikih letih razpravljanja in sestankovanja. Toda, še preden dobimo v roke zapisnik, že hitimo na-drug sestanek, ne da bi natančno vedeli, kaj smo že sklenili in kje se zatika. In ker je tako, se še bolj utapljamo v Sestankovanju, papirju in različnih, pogosto tudi premalo utemeljenih mnenjih. Rekli smo, da bi radi bolj kakovostno šolo, da želimo razbremeniti učitelje in učence. To naj bi prinesla prenova srednje šple. In? Morda pa je strah, da se zadeve ne bodo kaj prida zboljšale, vendarle upravičen, LUČKA LEŠNIK »Mislim, da bi morali dati nemščini v osnovni šoli pomembnejšo vlogo,« je zapisala v lanski 14. številki Prosvetnega delavca tovarišica Tatjana Pa-Jovšnik. In tako menimo vsi učitelji, ki poučujemo ta jezik. Sama sem obiskovala večjo osnovno šolo, na kateri so poučevali samo nemščino, za krožek angleškega jezika takrat skorajda ni bilo zanimanja. Ko se danes, po dvanajstih letih, pogovarjam s svojimi nekdanjimi učitelji, že pravijo, da jih skrbi, kako bo z nemškim jezikom v prihodnosti. Vedno več staršev želi, da bi se njihovi otroci učili angleščino. Eden od vzrokov je tudi vzpon računalništva, naše prihodnosti, to pa pomeni, da je tudi angleščina jezik prihodnosti. Vse premalokrat pomislimo na to, kot pravi tovarišica Pa-lovšnikova, da »smo tudi znana turistična dežela« in »krajevno precej bliže Avstriji kot Angliji«, da »pride k nam več Nemcev kot Angležev«. In če prevladuje na naših tleh nemščina v turizmu, mislim da ima ta jezik tudi v gospodarstvu vsaj tako pomembno vlogo kot angleščina, saj veliko uvozno-izvoznih delovnih organizacij posluje v nemščini. In navsezadnje: tu je še strokovno slovstvo, ki je za nekatera področja povečini nemško. Oba jezika sta torej enako pomembna, verjetno pa je' le malo šol, na katerih lahko starši odločajo, kateri jezik se bo učil njihov otrok. Kjer pa starši to možnost imajo, se zdi, da so o obeh tujih jezikih premalo poučeni (tega ne store ne šole ne druge ustanove). Dogaja se namreč, »da se za nemščino odločajo predvsem učenci s slabšim učnim uspehom« (tov. Palovš-nik). Problem je splošno znan. Poučujem v šoli, kjer so začeli poučevati nemščino poleg angleščine v šolskem letu 1984-85. Pobuda je prišla z Zavoda SRS za šolstvo in je bila hkrati tudi v skladu z načrtovanim razvojem gospodarstva tega kraja v prihodnosti, saj delovne organizacije veliko sodelujejo tudi z nemško govorečimi deželami. Uveden je bil oddelek 5. razreda z nemškim jezikom, v njem prevladujejo sposobnejši učenci, zato ob manjšini učencev s slabšim učnim uspehom ni bilo videti težav. Naslednje leto, ko je bil spet izoblikovan nemški oddelek, je bilo precej slabše. Za nemščino so se odločili povečini učenci z zadostnim in dobrim učnim uspehom, prav dobrih in odličnih je bilo zelo malo. Ob prvem polletju se je uspeh 11 splošno še poslabšal, učenci ‘ pri večini predmetov dosegali (* še dosegajo) slabše uspehe P-tudi boljši učenci so popustili- In kje so vzroki za takšne ^ ločitve? Učenci so imeli učneI( žave že v 4. razredu in tem so9 . skušali njihovi starši kasneje vs* delno izogniti tako, da so izbf® nemščino, ki se jim je zdela W kot angleščina. Ko smo naslednje leto statj1 skušali opozoriti, da to ne dpi in da naj pri izbiri tujega jezii raje prevlada zanimanje, ne P osebno mnenje o težavnosti tel ali onega jezika, se je za nefl* čino odločilo le deset učenci Kljub temu jim je šola dala me* nost za pouk tega jezika. T^ imamo zdaj kombiniran odde!£ — ta pa je seveda dražji, učep' se učijo angleški ali pa nem-jezik. Kako bo prihodnje leto? ČeP učencev za nemščino prem: verjetno tudi kombinirane! oddelka ne bo več. Ali to poif1 ni, da bo nemščina zamrla, preden je zaživela? Ali bo os;: vsaj krožek nemškega jezika 1 bo tudi zanj premalo zanimanj1 ker so učenci vedno bolj obps menjeni z učenjem in drugimi>( teresnimi dejavnostmi, ali P sploh ne kažejo nobenega za® manja, razen za obvezno, P šele za drugi tuji jezik? In če uvedli fakultativni pouk, ali nas lahko tista peščica sposcP nejših učencev prepričala, da1 moramo zavedati tudi koristno* nemškega jezika? Pa tudi kroŽf in fakultativni pouk nista to,' je redni pouk. Kako dati nemščini v osnoV Šoli večji poudarek, ostaja vpv šanje. Na šolah, kjer tega jez’'' ne poučujejo poleg angleščin imajo verjetno le organizacijsj težave. Kjer pa smo te težave1 odpravili, se pojavlja nova, kil vsaj tako se mi zdi, veliko bolj2i skrbljiva — za nemški jezik* odloča vse manj otrok. Težava gotovo tudi v tem, da učenciv, razredu, ko se odločajo za jeZ> še nimajo izoblikovanega za® manja (za poklic in drugo), za' se starši odločijo za angleščin za katero se zdi, da daje v' možnosti. Gotovo se starši bol jo, da učenec z nemščino v ste1 njem usmerjenem izobraževal ne bi imel enakih možno*1 Vzrokov je najbrž še več, saa* naštevanje ne bi veliko pripon>( glo k izboljšanju položaja ne1* škega jezika v osnovni Šd Nekaj pa bi bilo vendarle tre1 storiti. JUDITA OBLAK • Naši otroci so naša starost. Pravilna vzgoja je naša srečna stat0’ slaba vzgoja je naša jutrišnja nesreča; to so naše solze, naša kri''1 pred drugimi ljudmi, pred vso družbo. Anton S. Makareri 9 Otroci so temelj družbe in sol zemlje. Jomo K-eriV^ 9 Otrok in ur ne smemo neprestano navijati. Pustiti jih je treba, dalt čei°- . Paul^ OB RAZPISIH PROSTIH DELOVNIH MEST Usoda, pomagaj! Mlad fant (ali dekle?), predmetni učitelj po poklicu, z diplomo iz A. D. 1980, po sreči celo s strokovnim izpitom, čaka vsako leto na »SREČO«. Usoda, pomagaj! Fant žre aprilske razpise, hlasta po naslednjih, moleduje na Zavodu za zaposlovanje. »Ta razpis je pravi, ta je moj!« Morda, toda tu, v tej vasi, na tej šoli že ne! Mesto je že zasedeno, pa čeprav z neustreznim kadrom (zelo strokovni izrazi). Sicer pa, le kako misliš spodriniti človeka s tako imenovano neustrezno izobrazbo, a z obilico zvez, množico sorodnikov, intrig? ■Beseda dd besedo, ravnatelj blagoslov —in razpis je preklican ali »prilagojen«. Iz običajne študijske skupine v prvem razpisu se spremeni r čudo (primer: iščemo PRU za poučevanje slovenskega in nemškega jezika, glasbene vzgoje in gospodinjskega pouka). Le kdo v naši ljubi domovini bi imel take kvalifikacije — po možnosti z diplomo? In...? Kako si bogokleten, ti povzpetnik, ki to pišeš! Seveda jo imajo, naši »ta stari«, »absolventi«, ki že deseto ali petnajsto leto »končujejo« diplomo na pedagoški akademiji in jim manjka samo nekaj izpitov, imajo pa nevemkatero maturitetno srednješolsko spričevalo. In? Kaj in? Ne ustrezaš in pik ■;! Znajdi prdsim!) zavarovan (beri: ima zveze), ker se mu razpisi prilagodijo, ker že desetletje in več vsako pomlad tarna o svojem siromašnett1 stanju in trudu (beri: študijski lenobi), ker pridno gradi svojo hišo, izrablja posojila ali vsaj šolsko stanovanje, potuje... Skratka -f živi! Ima pač izkušnje in »izkušnje«! Pa nikoli ni slišal ca psihologi' jo, pedagogiko, različne metodike... Kako le, ko pa je »absolvent«’ Kdaj bomo uzakonili zakone? (Beri: spoštovali pravico.) Tudi jaz imam veliko izkušenj. Usoda, še ena — aprilska ! 987 st bliža! FORTUNAT ZAVOD SRS ZA ŠOLSTVO PROSVETNI DELAVEC št. 6 PRILOGA ---------------------- Televizija v šoli 1987 POMLADANSKI PROGRAM MAREC, APRIL, MAJ, JUNIJ VSEBINA • Spored • Prometna vzgoja • Filmska vzgoja Ljubljana, dne 23. marca 1987 ŠOLSKA TELEVIZIJA SPORED — POMLAD 1987 DAN NASLOV CIKLA NASLOV ODDAJE TRAJANJE Ponedeljek FILMSKA VZGOJA 23 3 Kaj je film Filmska montaža 30’ Slovenski kratki film FILMSKA VZGOJA Pogovor z avtorjem: Vojko Duletič Film Slovenska gotska plastika 30’ Kaj je film Filmska igra 30’ Slovenski kratki film Pogovor z avtorjem: Boštjan Hladnik Film Revolucija 30’ Torek PROMETNA VZGOJA Kolo naj bo kolo 10’ 24. 3. Kolesar 4’30” ZEMLJEPIS Erozija — izravnava zemeljske površine 15’ UČENJE TUJIH JEZIKOV Kras: Kraško površje 26’30” Angleški jezik III. 30’ Francoski jezik III. 30’ Ponedeljek FILMSKA VZGOJA 30. 3. Kaj je film Filmski igralec 30’ Slovenski kratki film Pogovor z avtorjem: Jože Pogačnik Film Prva ljubezen 25’ FILMSKA VZGOJA Kaj je film Zvok v filmu 30’ Slovenski kratki film Pogovor z avtorji: Skupina ŠKUC 25’ Film Kras 88 FILMSKA VZGOJA Kaj je film Uvod v filmske zvrsti 30’ Slovenski kratki film Pogovor z avtorjem: Milan Ljubič Film Zmaga 25’ Torek VESOLJE Življenje zvezd 58’10” 31. 3. UČENJE TUJIH JEZIKOV Angleški jezik IV. 30’ Francoski jezik IV. 30’ ■ Ponedeljek FILMSKA VZGOJA 6. 4. Kaj je film Faktografski ali dokumentarni film 30’ Slovenski kratki film Pogovor z avtorjem: Mako Sajko Film Strupi 25’ ' FILMSKA VZGOJA Kaj je film Uvod v filmske stile 30’ Slovenski kratki film Pogovor z avtorjem: Mako Sajko Film Plamen v dvonožcu 25’ Torek PROMETNA VZGOJA Vzemi si čas, ne življenja 16’ 7. 4. ZEMLJEPIS Zemlja se spreminja — zemeljska skorja 14’50” UČENJE TUJIH JEZIKOV Kras: Voda na krasu Angleški jezik V. 30’ Francoski jezik V. 30’ Torek 14. 4. VESOLJE UČENJE TUJIH JEZIKOV Na robu večnosti Angleški jezik VI. 58’51” 30’ Francoski jezik VI. 30’ :2 1. 4. PROMETNA VZGOJA Rdeče, zeleno in tudi rumeno 10’ ZEMLJEPIS Gibanje zračnih gmot 18’15” UČENJE TUJIH JEZIKOV Kras: Kraško podzemlje Angleški jezik VII. 31’ 30’ Francoski jezik VII. 30’ 28. 4. VESOLJE UČENJE TUJIH JEZIKOV Vztrajnost spomina Angleški jezik VIII. 57’50” 30’ Francoski jezik VIII. 30’ 5. 5. PROMETNA VZGOJA Promet v mavcu 10’ ZEMLJEPIS Premikanje ledenikov 10’ Kras: Človek na Krasu 28’30” . OBRAMBNA VZGOJA Teritorialna obramba proti desantu iz zraka 19’ UČENJE TUJIH JEZIKOV Angleški jezik IX. 30’ UČENJE TUJIH JEZIKOV Francoski jezik IX. 30’ 12. 5. VESOLJE UČENJE TUJIH JEZIKOV Galaktična enciklopedija Angleški jezik X. 58’10” 30’ Francoski jezik X. 30’ ur DAN NASLOV CIKLA NASLOV ODDAJE TRAJANJE Torek ENERGIJA Energija od kod? 29’10” 19. 5. PROMETNA VZGOJA Pešec na zaznamovanem prehodu 4’30” OBRAMBNA VZGOJA Jedrsko orožje in zaščita 26’30” UČENJE TUJIH JEZIKOV Angleški jezik XI. 30’ Francoski jezik XI. 30’ Torek ENERGIJA Energija naših rek 28’22” 26. 5. PROMETNA VZGOJA Pešec v prometu 3’ Kolesar v prometu 3’ Avtomobilist v prometu 3’ ZEMLJEPIS Fosili I. 25’ UČENJE TUJIH JEZIKOV Angleški jezik XII. 30’ Francoski jezik XII. 30’ 1. 6. VESOLJE Kdo govori v imenu Zemlje 57’50” ENERGIJA »Za in proti« 27’20” PROMETNA VZGOJA Otroci v prometu pribl. 10’ ZEMLJEPIS Fosili II. 25’ UČENJE TUJIH JEZIKOV Angleški jezik XIII. 30’ Francoski jezik XIII. 30’ PROMETNA VZGOJA Torek: 10 3.1987 DOBRO VIDETI IN BITI DOBRO VIDEN SMOTER, VSEBINA, NAVODILA: ZDRAVKO SMERDELJ in MARJAN TOMŠIČ SMOTRI Učenci: — pripovedujejo o svojilj izkušnjah z vodljivostjo v prometu — spoznajo pomen dobre vidnosti za varnost v prometu — spoznajo sredstva, s katerimi se lahko zveča vidnost na cesti — pregledajo opremljenost koles — pregledajo opremljenost torbic z odsojniki — izdelajo odsojne trakove in nalepke iz svetleče folije in jih uporabijo. VSEBINA Prometne nesreče se dogajajo podnevi in ponoči, ponoči jih je tikrat toliko kot podnevi. Brez večjih stroškov se lahko zaščitimo pred nevarnostjo, ki nam grozi v slabih vidnih razmerah, z uporabo svetlobnih odsojnih predmetov in zaščitnih oblačil. To pomeni — biti dobro viden, in tudi dobro videti druge udeležence prometa. Film kaže pešce ponoči: pešca v svetli in temni obleki, pešca v zaščitni citro-nasto rumeni obleki in drugega z odsojnim trakom na desnem rokavu. V zaščitni obleki postane prej viden, najlažje pa ga je opaziti, če nosi odsojni trak. Pešec je najmanj zaščiteni udeleženec prometa. Vsi si moramo prizadevati za svojo varnost, to pa storimo, če se opremimo tako, da nas drugi bolje vidijo. Možnosti je veliko: časopis v desni roki, bel dežni plašč, rumena ali rumeno oranžna pelerina, belo obarvana palica, katere učinek je mogoče še povečati z odsojnim obeskom ali trakom. Iz odsojne folije lahko izrežemo geometrijske like in jih namestimo na vidna mesta, npr. na obleko ali na peto pri čevljih. Posebno skrb namenimo najmlajšim. Oblačila svetlih barv in rumena ovratna rutica jih napravijo veliko opaznejše. Tudi mladi kolesarji so v prometu zelo izpostavljeni nevarnostim. Obvezna je rdeča luč, ki jo morajo pritrditi nad odbojnosteklo na zadnji strehi; k večji vidljivosti pripomore na vidnih mestih nalepljena svetlobna odsojna folija ali pa z belo ali svetlobno odsojno barvo pobarvan del zadnje strehe, okvira ali gum. Tudi kolesarji naj nosijo na levem rokavu svetlobni odsojni trak. Zaščitna čelada je najbolj vidna, če je rumene ali rumeno oranžne barve. Avtomobili, traktorji in tovornjaki pripomorejo k varnosti na cesti, če so svetle barve in opremljeni z odsojnimi trakovi. Voznik, ki se mu je ponoči ali ob slabem vremenu pokvarilo vozilo na cesti, naj obleče svetel dežni plašč ali opaše svetlobni odsojni pas. K večji varnosti v prometu veliko pripomorejo tudi sodobno opremljena cestišča s fluorescentnimi črtami in prometnimi znaki. NAVODILA Filjn sistematično pokaže več možnosti, ki so na voljo v prometu, da bi zboljšali vidnost v slabih svetlobnih razmerah in pripomogli k večji varnosti udeležencev prometa. Učitelj ima veliko priložnosti, da pripravi učence na samozaščito. Z učenci, na primer, pregleda kolesa, trobice in druge predmete, na katere lahko namestimo svetlobne odsojne predmete, organizira izdelavo, nabavo in namestitev. Dejavnost učencev moramo usmeriti tudi v okolje, kjer ti žive, za sodelovanje pa je treba pridobiti tudi starše. Film je primeren za predšolske otroke in za učence osnovne in srednje šole. Učence in tudi starše je treba opozoriti, da morajo po Zakonu o varnosti cestnega prometa ob slabši vidljivosti nositi odsojnike in učence večkrat nadzorovati, ali imajo pri sebi odsojnik in ali ga nosijo tedaj, ko se vidljivost zmanjša. Film je povezan s filmom KRESNIČKA. PROMETNA VZGOJA Torek: 10 3 19^ KRESNIČKA SMOTRI, POVZETEK VSEBINE, NAVODILA: MARJAN TOMŠIČ Učenci: — spoznavajo nevarnosti v prometu ob zmanjšani vidljivosti — spoznavajo pripomočke za izboljšanje vidljivosti v prometu — spoznajo zakonsko določbo o nošenju odsojnika ob zmanjšani vidljivosti — se navajajo na pravilno nošenje odsojnika. POVZETEK VSEBINE Zaradi naraščanja števila pešcev, ki so postali žrtve v prometu, je Zakon o varnosti cestnega prometa SR Slovenije dobil tudi člen, po katerem morajo pešci nositi odsojnike, kadar se zmanjša vidljivost v prometu. Voznik avtomobila zagleda pešca, ki nosi odsojnik, pri zasenčenih lučeh že na razdaljo 130 metrov in pri nezasenčenih na razdaljo 300 metrov; tedaj, ko pešec odsojnika ne nosi, pa se razdalja skrajša na 30 ali 130 metrov. Odsojnik (kresnička) je izdelan kot obesek. Pešec mora hoditi ob levem robu ceste, zato je desna stran oblačila najprimernejša za pritrditev obeska. Obesek je najbolj viden, če niha v višini kolen ali v razdalji od 20 do 120 cm od tal. Obesek bi moral postati stalna sestavina otrokove garderobe. Pripet naj bo zmeraj z varnostno zaponko v notranjosti žepa. Ko otrok obesek potrebuje, ga vzame iz žepa in spusti ob nogi, sicer pa je stalno spravljen v žepu. NAVODILO Nošenje kresničke zelo zmanjšuje prometne nezgode, zlasti pri otrocih in mladini. PROMETNA VZGOJA Iorek: 24 3 KOLO NAJ BO KOLO SMOTRI, POVZETEK VSEBINE, NAVODILA: MARJAN TOMŠIČ -SMOTRI Učenci: spoznajo pravila vožnje s kolesom in cestno-prometne predpise — spoznajo predpisano varnostno opremo kolesa — ugotavljajo posledice, ki jih lahko povzročita slabo vzdrževano kolo in nezadostna varnostna oprema — vrednotijo posledice tehnične pomanjkljivosti in objestne vožnje kolesarja za voznika in druge udeležence prometa. POVZETEK VSEBINE V mestecu žive prebivalci, ki imajo nadvse radi kolesa. Vsi, ki hočejo biti ugledni in spoštovani, so lastniki koles in dobro poznajo prometne predpise in prometne znake. V prostem času se najraje vozijo s kolesom in se uče, kako je treba ravnati v prometu. Tudi kolesa so lepo vzgojena. Med vožnjo se vedejo tako, da lastnika nikoli ne utrudijo. Tudi učenec Gašper ima kolo, ni pa dober lastnik. V kolesarski družini je najbolj neugleden član, prava sramota za vse kolesarsko sorodstvo. Ko se vozi s kolesom, si izmišlja svoja pravila. Namesto na sedež se usede na zadnji blatnik ali pa na prečni drog. Šviga med avtomobili, pozabi nakazati spremembo smeri med vožnjo, zapelje med pešce, ki hodijo po pločniku in se prevaža z »vlečno službo«, tako da se med vožnjo drži za d ruga vozila. Njegovo kolo je pravo skrpucalo, nevredno tega imena. Z njim ravna kot s potepuhom. Pusti ga kjerkoli, največkrat kar na cesti. Za slovo ga brcne in zaničljivo ozmerja z »biciklom«. V nedeljo popoldne so se vsi prebivalci mesta odpravljali na izlet s kolesi. Tudi Gašper je hotel z njimi, čeprav so se zmrdovali nad njegovim kolesom. Očitali so mu, da to kolo ne spada mednje, ker ima razbito prednjo luč, ker nima odsojnikov in zato, ker blatnik grdo šklepeta. Prebivalci so odpeljali, Gašper pa svojega kolesa ni in ni mogel pognati. Diagnoza: Gašperjevo kolo je hudo zbolelo. Začelo se je zoprno obdobje: Gašper je postal pešec. Včasih se je zasmilil zdaj temu zdaj drugemu kolesarju, pa je dobil kolo na posodo. Toda, prečudno! V trenutku, ko je sedel na kolo, je kolo zbolelo. Bolezen je bila nalezljiva. Kmalu v mestu ni bilo več zdravega kolesa. Prebivalci so jih mazali z različnimi olji, toda nič ni pomagalo. Najhujše pa je bilo, ko so se z izletov vračali na smrt utrujeni, z bolnimi kolesi na hrbtih. Nihče ni znal poiskati zdravil, dokler ni prišel v mesto mojster, ki se je dobro spoznal na kolesa in prometne predpise. To je bilo pravo zdravilo. Z njim je zdravil obolela kolesa. Najtežji bolnik je bilo Gašperjevo kolo. Ozdravelo je šele tedaj, ko se je Gašper naučil, kako ga je treba vzdrževati in kako je treba z njim voziti. Ko so vsa kolesa ozdravela, so se vsi prebivalci mesteca odpeljali na izlet, in to ne v nedeljo, temveč že v sredo. NAVODILA Risanka na prijeten način opozarja učence kolesarje na napake pri vožnji s kolesom in na posledice slabega vzdrževanja koles. S filmom lahko poživimo obravnavo učnih enot o kolesu in kolesarjenju v 3. ali 4. razredu. Dobrodošel bo tudi v tečaju za kolesarjenje. Po ogledu filma z učenci razčlenimo prekrške, ki jih je napravil Gašper pri vožnji s kolesom, in ugotovimo nepravilnosti pri varnostni opremi kolesa. Posebno pozornost je treba nameniti posledicam, ki jih lahko povzroči nepravilna vožnja ali neustrezno opremljeno in vzdrževano kolo vozniku in tudi drugim udeležencem prometa. Film je primeren tudi za predvajanje ob akciji Z varnim kolesom v promet spomladi, na začetku kolesarske sezone. PROMETNA VZGOJA T«rek: 24 3 1987 KOLESAR SMOTRI, POVZETEK VSEBINE, NAVODILA: MARJAN TOMŠIČ SMOTRI Učenci: — spoznavajo nevarnosti pri vožnji s kolesom — spoznavajo del cestišča, namenjenega kolesarjem — spoznavajo pravilno vožnjo s kolesom — spoznavajo pomen varnostne opreme kolesa za varno vožnjo — sodelujejo v akciji Z varnim kolesom v promet — skrbe za tehnično brezhibnost kolesa. POVZETEK VSEBINE Kolesarji spadajo med najbolj ogrožene udeležence prometa. Velikokrat so sami krivi za prometno nesrečo, ker ne upoštevajo prometnih predpisov ali ker se vozijo s kolesom, ki nima predpisane varnostne opreme. Zelo nevarna je vožnja s spuščeno balanco, vožnja drug ob drugem in prevažanje sošolcev. Kolo mora imeti dve, med seboj neodvisni zavori, luč za osvetljevanje ceste na prednjem delu kolesa in zadnjo rdečo pozicijsko luč, rdeč odsojnik na zadnjem delu kolesa, rumene odsojnike na pedalih in napravo za dajanje zvočnega signala. Za zboljšanje kolesarjeve vidljivosti je priporočljivo, da opremimo kološezdistančnim loparjem, ki ima vdelan odsojnik, in z bočnim odsojnikom med kolesnimi špicami. Film prikaže ob koncu za zgled kolo s popolno varnostno opremo. NAVODILA Film je primeren, da ga uvrstimo v obvezno prometno vzgojo, v tečaj za kolesarjenje in za predvajanje ob prometno-vzgojni akciji Z varnim kolesom v promet. Z vsebino je treba seznaniti tudi starše in jih spodbuditi, da bodo pomagali otrokom, ko urejajo kolo za varno vožnjo. PROMETNA VZGOJA Torek: 7 4 1987 VZEMI Sl ČAS, NE ŽIVLJENJA SMOTRI, POVZETEK VSEBINE, NAVODILA: MARJAN TOMŠIČ SMOTRI Učenci: — spoznavajo nevarnosti železniškega prometa — spoznavajo signalizacijo pri prehodu ceste čez železniško progo — spoznavajo nevarnosti pri igranju ob železniški progi. POVZETEK VSEBINE Film v začetku prikazuje opozorila na nevarnosti v železniškem prometu, ki so razobešena na železniških postajah. Malokdo jih pogleda, vsem se mudi. Hitijo po neurejeni bližnjici, čez progo, mimo napisa, ki opozarja, da je prehod smrtno nevaren, mimo rdeče puščice, ki opozarja na visoko napetost. Veliko nesreč nastane pri zapornicah. Tam ima vlak prednost, ker potrebuje tudi 1000 metrov, da se zaustavi. Zapornice se zapirajo ročno ali samodejno. Vsako izsiljevanje prinaša nezgodo. Posebno nevarna so križišča, kjer ni zapornic; označuje jih andrejev križ. Igra ob progi je pretrgala že veliko otroških življenj. Smrtno nevaren je dotik z deli, ki so pod visoko napetostjo. Igranje na vagonih je nevarno, ker se lahko začno vagoni premikati, ali pa lahko po sosednjem tiru pripelje vlak. Padec z vagona povzroči ponavadi hude poškodbe. Železniški promet in okolje železnice nista nevarna, če hodimo po poteh, ki so namenjene potnikom, če na prehodih upoštevamo prednost železniških vozil in spoštujemo cestnoprometne znake pri križanjih cest z železnico. NAVODILA Film prikazuje več zgledov neprimernega ravnanja ob železniški progi in pri prehodu čez železnico. Vsebino je treba po predvajanju povezati z zgledi iz učenčevega okolja in s posledicami nepravilnega ravnanja, ki jih poznajo učenci. PROMETNA VZGOJA T°rek: 21-4-1987 RDEČE, ZELENO IN TUDI RUMENO SMOTRI, POVZETEK VSEBINE, NAVODILA: MARJAN TOMŠIČ SMOTRI Učenci — spoznavajo nevarnosti, ki so jim izpostavljeni pešci — spoznavajo pravila za varno hojo in prometne znake — odkrivajo nepravilno ravnanje pešcev v prometu — vrednotijo objestno ravnanje pešcev in odnos do drugih udeležencev prometa .— se navajajo na nošenje oznak, ki povečujejo vidnost v prometu. POVZETEK VSEBINE Gašper in rumena rutica sta dobra prijatelja. Rutica je Gašperja naučila marsičesa, ni pa ga mogla navaditi na red. To jutro pa je bilo takole. Iztekla se je prva ura in otroci so odšli na igrišče. Gašper je šele zdaj pritekel v šolo. V učilnici ni bilo nikogar. Sošolci so na igrišču, ob poti, ki pelje iz mesta. Na poti je več križišč, prehodov z miličnikom in takih »kar tako«, kjer ni nikogar. Učenci gredo po cesti disciplinirano in v vrsti, Gašper pa jo ubere kar počez, po svojih prometnih predpisih, tako da možiček v semaforski utici kar poskakuje in miličnik žvižga. Gašper pa teče, podre kolesarja, se zaletava v mimoidoče in nazadnje prehiti celo avto. Kolona učencev z ljubeznivo tovarišico lepo prečka cesto: vsak najprej pogleda desno, in ko je prazno, gre čez igrišče. Miličnik pa za Gašperjem po igrišču. Gugalnice vedo, kaj se spodobi, in nobena se noče igrati z Gašperjem. Pa se Gašper brž spomni na rumeno rutico, ki jo ima v žepu. Hitro naredi iz nje žogo, ta pa skok naravnost v kanal. Fant hitro poišče novo zabavo: hojo po železniških tračnicah. Postajni načelnik opazi nevarnost, in brž ustavi vlak, da se frko-lin lahko do konca sprehodi in nazadnje preskoči še zapornico. Ko hoče s šolskim avtobusom na izlet, mu avtobus pokaže vrata. Gašper pa v jok! Najde ga miličnik, ki ima na skrbi vse cmerave otroke, in ga odpelje. Toda ne zato, da bi ga kaznoval — odpelje ga v šolo prometnih znakov. Zelo veliko znakov je tam; takšni so, ki opozarjajo na nevarnost, ki prepovedujejo, obveščajo, in še mnogi drugi. Ko sta jih miličnikom spoznala in ponovila, se je hotel Gašper posloviti, miličnik pa ga je ustavil: »Brez rumene rutice nikamor!« Dal mu je rutico, ki jo je snel z znaka Nimaš prednosti, tistega, ki ima podoben pomen kot rutica. Potem je miličnik po telefonu poklical šolski avtobus. Ta se je rad vrnil in vzel Gašperja, da se je veselo odpeljal na šolski izlet. NAVODILA Risanka je prijetna za predšolske otroke in učence nižjih razredov osnovne šole. V vsebino je zajetih več prometnih prekrškov, ki jih radi zagreše objestni otroci. Učenci spoznavajo ob slabih zgledih nepravilnosti in vrednotijo ravnanje udeležencev prometa. Prometna vzgoja Torek: 5 5 1987 PROMET V MAVCU SMOTER, VSEBINA, NAVODILA: MARJAN TOMŠIČ SMOTER Učenci: — pripovedujejo o svojih izkušnjah v prometu — presodijo Gašperjevo ravnanje na cesti — ugotove pomen barv na semaforu — vadijo hojo po pločniku fc — ugotavljajo pomen miličnikovih gibov v križišču — vadijo prehajanje čez cesto na prometnih poligonih in na cestišču. VSEBINA V mestu živi možic, ki mu pravijo Zelena gori ali pa Rdeča je, stoj! Že tedaj, koše vse spi, mora z doma delat na križišče. Ves dan, nezmotljivo: zeleno, malo rumeno, rdeče. S tistimi, ki so nemarni v prometu, hitro opravi. Le kako bi bilo brez njega v tem vrvežu! V mestu stanuje tudi Gašper. Kadar stopi na cesto, je promet »malo drugačen« kot ponavadi. Pločnik se spremeni v zaletovajnico in tekališče. Rumeno rutico (to nadlego) spravi v šolsko torbico, da ima mir pred njo. Kadar se semafor utrudi, malo počiva. Med počitkom utripa rumena luč. Nauki iz šole, polni prometnih modrosti, povedo, da to pomeni: »pazljivo« za voznike in »previdno« za pešce. Gašper pa celo frnikola sredi ceste. Saj prav izziva nesrečo! Hude posledice je zadnji trenutek preprečil možic iz semafora, ki je pritekel do Gašperja, pri tem pa se je sam ponesrečil. Pritrobil je rešilni avto. Namesto na delovnem mestu v utici Zelena gori, je možic končal delavnik v bolnišnici, v mavcu. Na cesti pa trk in trk! Nihče ne zna brez možica v semaforu varno čez cesto. Miličnik se je razhudil in strogo ukazal Gašperju: »Zdaj pa kar ti urejaj promet!« Pa ni šlo. S svojo nerodnostjo bi pešce še pod kolesa spravil. Pritekel je miličnik in ga kaznoval. Gašper je moral stokrat napisati, kdaj in kje sme čez cesto. Kdo ve, kolikokrat bi še moral, če se ne bi vmešala rumena rutica in rekla: »Tu lahko pomagata samo hitra pomoč in prometno znanje!« Vetrček je ponesel rutico v bolnišnico, k možicu. Prihitela je po znanje in pomoč. Hitro sta odhitela na križišče. Gašper je možicu pomagal splezati v utico. Miličnik, Gašper in možic v mavcu, ki so mu rekli Zelena gori, drugi spet Rdeča je, stoj, so hitro razvozlali prometno zmedo. Avtomobili so spet vozili samo po cesti in pešci so hodili samo po pločniku. Še posebno pa se je izkazal Gašper, ki je postal pionir prometnik. Solarji so pod njegovo spretno prometno roko hodili čez cesto po prehodu za pešce tako varno kot še nikoli doslej. NAVODILA Filmska risanka je namenjena predšolskim otrokom in učencem nižjih razredov osnovne šole. Domiselna uporaba figurice iz cestnega semafora zabavno opozarja otroke na nevarnosti otroške igre na cestišču in na pravilen prehod pešca čez cesto. Otroka je treba čimprej usposobiti, da bo sam hodil v šolo. Posebno pozornost je treba nameniti otrokom, ki v predšolski dobi niso bili v vzgojno-varstveni organizaciji. Pri vključevanju v promet jih ne smemo »spodbujati« s pridigami o sošolcih, ki so že samostojni, temveč je treba pri vsakem posebej spoznati njegove osebne težave, razvitost motorike, sposobnost za odzivanje in morebitni strah pred prometom. Pri učencih moramo preveriti, ali poznajo pomen barv na semaforu, in z njimi na poligonu, v učilnici in na prostem uriti prehod čez cesto na označenem in na neoznačenem prehodu. Ob nevarnostih, ki jih prinaša igra na cestiščih, je treba otrokom tudi pokazati, kje naj si poiščejo varen prostor za sproščeno igro. Film, ki se vsebinsko povezuje s filmom Rdeče, zeleno pa tudi rumeno iz istega cikla televizijskih šolskih ur, je dobra motivacija za pridobivanje spretnosti, potrebnih za varno pot v šolo in domov. PROMETNA VZGOJA Torek: 19 5 1987 PEŠEC NA ZAZNAMOVANEM PREHODU SMOTRI, POVZETEK VSEBINE, NAVODILA: MARJAN TOMŠIČ SMOTRI Učenec: . — spoznava zaznamovani prehod za pešce kot najpomembnejše mesto za prehod čez cesto — spoznava, da je tudi zaznamovani prehod za pešce lahko nevaren, in kako mora pešec ravnati, da postane prehod varnejši — spozna, kdaj sme prečkati cesto, če ni zaznamovanega prehoda. POVZETEK VSEBINE Zaznamovani prehod za pešce pešcem ne zagotavlja popolne varnosti. Pešec mora pomisliti na svojo varnost, še preden stopi na prehod. Pred odločitvijo mora presoditi hitrost in oddaljenost prihajajočega vozila in upoštevati, da vozilo zmeraj potrebuje določen čas, da se zaustavi. K varnosti pešcev na cesti pripomore tudi republiški Zakon o varnosti cestnega prometa. Ta določa, da mora pešec tedaj, kb se po prometnem pasu pomikajo vozila v koloni — preden stopi na zaznamovani prehod za pešce, kjer promet ni urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali ga ne ureja miličnik — z dvigom roke nakazati svojo namero in stopiti na prehod šele, ko se vozila ustavijo. Pešec sme prečkati cesto tam, kjer nizaznamovanegaprehoda, le tedaj, če je prehod oddaljen več kot 100 metrov. Na nepreglednem delu in na večpasov-nici s polno srednjo črto, pešec ne sme prečkati ceste. Film prikazuje vse te primere. NAVODILA Vsebina filma vzgaja pešca za varen prehod čez cesto. Ogled filma je treba povezati z razmerami, v katerih se znajde učenec na poti v šolo in domov. Film je treba predvajati večkrat, zlasti jeseni, še preden se poslabša vidljivost. Učence je treba navaditi, da bodo obesek pravilno nosili in ga imeli stalno pri sebi. S filmom spodbudimo tudi starše na roditeljskih sestankih, da bodo sami nosili odsojnik in to tudi zahtevali od otrok. FILMSKA VZGOJA 1. — 16. oddaj VZGOJNI SMOTRI, NAVODILA, POVZETEK VSEBINE: NUŠA DRAGAN UVOD Za drugo polletje šolskega leta 1986—87 smo pripravili ciklus oddaj za filmsko vzgojo z naslovom KAJ JE FILM. Oddaje so nastale v zagrebškem uredništvu šolskih oddaj. Scenarist in vodja oddaj je znani filmski teoretik, kritik in učitelj dr. Ante Peterlič, ki je tudi profesor filmologije na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Oddaje so na sporedu vsak teden od 12. februarja do 28. maja 1987. Namenjene so filmski vzgoji od 6. do 8. razreda osnovne šole, zaradi raznovrstnega in poglobljenega odnosa pa so tudi izredno dobrodošle za filmsko vzgojo pri umetnostni vzgoji v srednji šoli. .Ciklus sestavlja' 16 oddaj po 30 minut, zvrstile pa se bodo takole: 1. Uvod v filmsko ustvarjalnost 2. Odkritje in razvoj filma 3. Filmska izrazna sredstva: slika 4. Filmska izrazna sredstva: gibljiva slika 5. Filmska izrazna sredstva: spreminjajoče se slike 6. Prostor v filmu 7. Čas v filmu 8. Filmska montaža 9. Filmska igra 10. Filmski igralec 11. Zvok v filmu 12. Uvod v filmske zvrsti 13. Faktografski ali dokumentarni film 14. Igrani film 15. Animirani film 16. Uvod v filmske slike Naslovi oddaj zgovorno nakazujejo vsebino, ki ustreza učnemu načrtu filmske vzgoje v osnovni in srednji šoli. Tistim šolam, ki že imajo magnetoskope, priporočamo, da oddaje posnamejo na video kasete, kajti tako imajo možnost, da jih učitelji pri pouku uporabijo takrat, ko jih potrebujejo. Posnete oddaje omogočajo učitelju, da si oddajo ogleda, preden jo uporabi in jo ponovi po pogovoru z učenci, tako da učenci lažje dojamejo težjo snov. Oddaje' bomo večkrat ponavljali in s tem omogočili šolam, da si ustvarijo videoteko. Obenem si prizadevamo, da bi lahko šole nakupile že posnete oddaje na kasetah VHS. Oddaje so izredno celostno zasnovane, tako da je težko natančno opredeliti, pri kateri temi v učnem načrtu in razredu jih bomo uporabili. Naš namen je bil, da poleg zdajšnje slovenske filmske literature pripravimo učitelju tudi čim več filmskega gradiva tako za filmsko teorijo kot za kratek umetniški film, ki je prav tako sestavni del učnega načrta. Ob oddajah boste spoznali, kaj je film, kaj je slovenski kratki film in kdo so slovenski filmski avtorji. Predstavljamo tele avtorje: Milka BADJURA, Mirko GROBLER, Jože BEVC, Naško KRIŽNAR, Rajko RANFL, Karpo AČIMOVIČ GODINA, Filip DORIN ROBAR, Vojko DULETIČ, Boštjan HLADNIK, Jože POGAČNIK, Skupina ŠKUC, Milan LJUBIČ in Maiko SAJKO. Naslednje šolsko leto bomo nadaljevali prikaz jugoslovanskega kratkega filma, spoznali pa boste tudi njegove avtorje. Naš smoter je s tem dosežen, kako bo to uporabljeno v praksi, pa je odvisno predvsem od učiteljeve ustvarjalnosti in možnosti, ki jih ima na šoli pa tudi od njegove ljubezni do filma. FILMSKA VZGOJA 1- oddaja: UVOD V FILMSKO USTVARJALNOST VZGOJNI SMOTRI, KRATKA VSEBINA, NAVODILA Film poznamo kot izrazno sredstvo, ki je blizu vsem ljudem, kot sredstvo, ki ni zmožno oživiti samo sliko na platnu, temveč tudi domišljijo gledalcev, saj bolj kot katera koli druga umetnost omogoča, da se gledalci poenačijo z junaki na platnu. VZGOJNI SMOTER Učenci spoznajo — kaj je film ali kaj se skriva za to skrivnostno besedo. POVZETEK VSEBINE Namesto definicije Kaj je film nam odoaja ponuja nekaj pogledov nanj. Ali je film avtohtona umetnost s posebnimi, zanj značilnimi izraznimi sredstvi, ali je umetnost raznovrstnih izraznih sredstev, prevzetih iz drugih umetnosti: književnosti, gledališča, slikarstva,glasbe idr. Ali je film sam v sebi enovit ali je sumaričen pojem za širok razpon filmskih zvrsti od filmske reportaže do igranega filma? Pri tem, da bomo čim laže našli kar najbolj natančne odgovore na vprašanje kaj je film, nam bo pomagal dr. Ante Peterlič — vodja oddaje. NAVODILA Učitelj naj uporabi oddajo kot uvod v spoznavanje filmske umetnosti na začetku šolskega leta, saj govori o različnih pogledih na film, o filmskih tehničnih značilnostih in o njegovih umetniških zmožnostih. Posredno opozarja tudi na glavne filmske zvrsti. Oddajo uffcrabite kot motivacijo, da približate film učencem, obenem pa zbudite v njih zanimanje za naslednje oddaje. Učitelj naj učence spodbudi, da bodo tudi oni razmišljali, kaj je film. FILMSKA VZGOJA 2' oddaja ODKRITJE IN RAZVOJ FILMA VZGOJNI SMORTI, KRATKA VSEBINA, NAVODILA: NUŠA DRAGAN VZGOJNI SMOTRI Učenci spoznajo: — kdaj je nastal FILM — obdobja v zgodovini filma — kaj je značilno za vsako obdobje — kdo so pomembni izumitelji filma — kateri so jugoslovanski začetniki filma. KRATKA VSEBINA Zgodovino filma delimo na štiri obdobja, ne da bi upoštevali prvo, predzgodovinsko, ki bi ga lahko imenovali tudi predznanstveno. Prvo obdobje se je začelo leta 1832, tedaj ko so bili postavljeni temelji fotografije. V tem obdobjuso se razvile vse tiste temeljne tehnike, ki so privedle dokončnega odkritja filma, obenem pa se je razvilo tudi spoznanje o počasnosti človeškega očesa (stroboskopski efekt). Oko ima lastnost, da vsak vizualni dražljaj, ki pride do njega, obdrži na svoji mrežnici malo dlje, kot v resnici traja. Ta zaostanek se spoji z naslednjo sliko, vendar tudi ta nekoliko zaostane in tako naprej. To imenujemo počasnost očesa ali stroboskopski efekt. Dmgo obdobje se je začelo leta 1895 — oznamovalo ga je odkritje Louisa Lumiera in je trajalo do leta 1908. Tedaj je začel film počasi prehajati v industri- jo, postajal je posel, nastali so tudi temelji filmskega jezika ali filmske umetnosti. Tretje obdobje je obdobje nemega filma. Trajalo je od leta 1908 do 1927. V tem času je film zares postal umetnost in tudi industrija v najsodobnejšem pomenu besede. V vrsti teh filmov, prepolnih gibanja, tekanja, vrvenja, so se še posebno odlikovali izvirni komiki s svojim slogom, npr. Buster Keator Charlv Chaplin... Četrto obdobje se je začelo leta 1927. To je čas zvočnega filma, v katerem so začeli uporabljati zvočno tehniko. V tem obdobju, ki traja še danes, pa so odkrili tudi druge tehnike, ki so pospeševale napredek filma: barvo —- leta 1935, različne tipe širokega platna in tridimenzionalnega filma, ki so se pojavili v petdesetih letih. V tej kratki, vendar bogati zgodovini filma tudi naši ljudje niso stali ob strani: Milton Manaki iz Bitole, po poklicu fotograf, je leta 1905 nabavil kamero, slavno tristoto kamero, in začel snemati. Prve metre slovenskega filma je posnel dr. Karol Grossmann leta 1905. Poznamo tri Grossmannove filme: Odhod od maše v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu. (Glej knjižico KAROL GROSSMANN, ki so jo napisali Stanko Šimenc, Silvan Furlan, Jure Mikuž in Lilijana Nedič, Slovenski gledališki in filmski muzej, Ljubljana 1985). NAVODILA Učitelj naj oddajo večkrat ponovi. Ob oddaji naj učenci pripravijo za seminarsko nalogo vse o slovenskih začetkih filma. Knjižica o prvem pionirju slovenskega filma je naprodaj v Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju. FILMSKA VZGOJA 3. oddaja FILMSKA IZRAZNA SREDSTVA: SLIKA VZGOJNI SMOTRI, KRATKA VSEBINA, NAVODILA: NUŠA DRAGAN VZGOJNI SMOTRI Učenci spoznajo: — kaj so filmska izrazna sredstva — katere so osnovne skupine — kaj je filmska slika — kakšna je filmska slika — kaj je kompozicija — katere tipe kompozicije poznamo — kaj je perspektiva v filmu — kaj pomeni osvetlitev v filmu — kakšne vrste osvetlitve poznamo — kaj pomeni barva v filmu .— kaj je trik v filmu. KRATKA VSEBINA FILMA Ta oddaja govori o filmskih izraznih sredstvih nekoliko poenostavljeno. Sredstva razdelimo v tri temeljne skupine: — prva se nanaša na tisto, kar v filmu vidimo, na filmsko Sliko, — druga na tisto, kar v filmu slišimo, torej na filmski zvok, — tretja skupina pa na zveze, povezovanje posameznih delov filma, na montažo. Oddaja govori o filmski sliki. Človek je začel ustvarjati slike verjetno zaradi magičnih namenov, da bi ovekovečil svoj obstoj. Ko je nastopila tehnična doba, je najprej izumil fotografijo, potem film in še televizijo. Vsa ta odkritja imajo nekaj skupnih značilnosti: okvir ali format, kompozicijo slike, osvetlitev slike in tehnike obarvanja. 1. Okvirje skoraj vedno geometričen. Pri filmski sliki je štirikoten. Ne priteguje pozornosti in dovoljuje gledalcu, da se bolj osredotoči na vsebino znotraj slike. Je standardiziran, tako da imamo pri filmu nekaj stalnih formatov. Skupno jim je to, da je njihova širina daljša od višine. Format je najtesneje povezan z drugo sestavino slike — s kompozicijo. 2. Kaj je kompozicija? To je razmestitev delov slike, s katerim se doseže na njej skladnost, ravnovesje, s katerim se opozori na to, kar je na sliki bistveno. Imamo več tipov kompozicije: a) vodoravna kompozicija je trdno položena na tla, ustvarja občutek trdnosti in varnosti; b) navpična kompozicija, nasprotno od vodoravne, lahko ustvari občutek labilnosti, negotovosti; c) diagonalna kompozicija prereže platno, ne stoji trdno in tudi ne leži, zato izziva pričakovanje, napetost. Oddaja obravnava še druge lastnosti filmske slike: 3. globino ali za možnost, da se ustvari vtis globine, tretje dimenzije. Ta vtis se doseže pri filmu s perspektivo, v kateri so bolj oddaljeni predmeti manjši, bližji pa večji kakor v resničnosti; z razmerji svetlega in temnega, s prekrivanjem — ko en predmet prekriva drugega in tako vemo, da je drugi za prvim globlje v prostoru. 4. Osvetlitev. Razločujemo dva glavna tipa: naravno osvetlitev in umetno. Za naravno osvetlitev je virsvetlobe sonce, umetno osvetlitev pa dosežemo z različnimi svetili. Glede na smer, iz katere prihaja svetloba od predmeta, ki ga snemamo, npr. od spredaj, od zadaj, v ozadju... razločujemo različne osvetlitve. Skratka, z osvetlitvijo lahko na splošno ustvarimo prijeten ali neprijeten občutek, in ta se lahko ohranja ves film. 5. Filmsko sliko razločujemo tudi glede na njeno obarvanost. Najbolj znani sta čmo-bela tehnika in tehnika barvnega filma. Za čmo-beli film je značilno, da poteka dogajanje v njem nekoliko hitreje kakor v barvnem, ker je slika skrčena na osnovne kontrastne razlike, tudi hitreje opazimo njene poglavitne dele. Prizor, posnet v barvah, učinkuje bolj razbito, vtis hitrosti je manjši. Ker sta čmo in belo svojevrstni optični skrajnosti, je z njima laže simbolizirati nekatere kontrastne, nasprotne vrednosti: dobro — zlo, pravica — krivica idr. Barvo je mogoče uporabiti tudi v simbolične namene: mladost, polet, sproščenost. Z njo lahko oživimo kako preteklo obdobje. Z njo odkrivamo, kakšna je bila moda, arhitektura idr. „ 6. Filmski trik: gre za tiste očitne preobrazbe prikazanega sveta, ki jim pravimo trik, s katerim je mogoče ustvariti popolnoma izmišljen svet človekove domišljije. Poznamo več vrst trikov: a) dvojna ekspozicija — obenem vidimo dvoje okolij ali dogajanj; b) prelivanje — en prizorpostopoma izginja, obenem pa se postopoma prikazuje drug toliko časa, dokler ta drugi popolnoma ne zavzame zaslona. Za trik je značilno, da je prikazan z gibanjem, z vrednoto, ki je značilna le za film. Ce bi ne bilo tako, bi postal film zelo podoben fotografiji v pravem pomenu besede in bi prenehal biti film. NAVODILA Oddaja o filmski sliki je zelo zahtevna, zato učiteljem priporočamo, naj jo razdelijo v smiselne dele in jo prikažejo v celoti šele, ko obdelajo posamezne sklope. Učenci naj narišejo format, perspektivo..., saj je od razumevanja te oddaje odvisno tudi razumevanje naslednjih oddaj. FILMSKA VZGOJA 4. oddaja FILMSKA IZRAZNA SREDSTVA: GIBLJIVA SLIKA VZGOJNI SMOTRI, KRATKA VSEBINA, NAVODILA: Nuša Dragan VZGOJNI SMOTRI Učenci spoznajo: — po čem se film izrazito razlikuje od svojih predhodnic— slike in fotografije — kaj pomeni gibanje v filmu — kdo je Georges Melies — kaj je stop-fotografija — kaj je upočasnjeno gibanje — kaj je pospešeno gibanje — kaj je raztrgano gibanje — kaj je obrnjeno gibanje — kako gibanje transformiramo z objektivom — kaj je objektiv — kakšne so glavne vrste objektivov — kako ustvarimo gibanje s premikanjem kamere — koliko tipov premikanja kamer poznamo 1— kaj dosežemo s premikanjem kamere — kaj je vožnja v filmu. KRATKA VSEBINA Filma si skoraj ni mogoče zamisliti brez gibanja. Film gibanje ne le prikazuje, temveč ga na svoj poseben način tudi ustvarja. Prvi tehnični poskusi v zgodovini filma so povezani z gibanjem. Pionir filmske umetnosti Georges Melies je s svojimi eksperimenti pokazal pravo razliko med filmsko fotografijo in statično sliko. Ustvaril je izrazit filmski čarovniški trik. Poznamo več vrst gibanja: a) ustavljeni gib ali tudi stop-fotografija. Ustavljeni gib uporabimo tam, kjer želimoizsiliti prenehanje naravnih funkcij živega bitja ali njegovo slabost. b) upočasnjeno gibanje •. Dosežemo ga tako, da se kamera vrti pospešeno, potem pa na filmski sliki vidimo, kako se bitja premikajo nenaravno počasi. Ob tem opazimo različne podrobnosti, ki jih sicer ni videti. Zato uporabljamo upočasnjeno gibanje v športne, sodne in znanstvene namene, torej iz izrazito praktičnih pobud. c) pospešeno gibanje: Pospešeno gibanje izziva občutek živahnosti, poleta in radosti. Največ tega vidimo v ameriški nemi komediji. č) raztrgano gibanje: Če se filmski trak tako seklja, da se v določenem ritmu izločajo posamezni kvadratki, dobimo raztrgano gibanje, ki je nekako živčno, krčevito, groteskno in malce smešno; d) nasprotno gibanje: Je najmanj naravno od vsega, torej gibanje, ki se vrača k svojemu začetku, je torej nekakšno vzvratno gibanje. Kadar je gibanje obrnjeno, učinkuje groteskno, čudno ali pa fantastično. e) transformiranje gibanja s pomočjo objektiva: Objektiv je sistem leč v prednjem delu kamere, prvi sprejemnik svetlobe na filmu. Kakšne so glavne vrste objektivov? — širokokotni objektivi omogočajo, da se prostor pred kamero vidi popolnoma razločno. Znjimi dosežemo specifično filmsko dinamičnost. Oseba, ki se približuje kameri, pridobi avtoriteto in moč, oddaljevanje pa ustvari vtis odhoda ali celo bega; — teleobjektiv skrajšuje, dobesedno stiska perspektivo, gibanje se popači; — zoom objektiv daje vtis, da se kamera premika, čeprav je v resnici statična; f) ustvarjanje gibanja s premikanjem kamere: Kamera se lahko premika naprej, temu pravimo vožnja naprej, če pa se premika od objekta, imenujemo to vožnja nazaj. Poleg vožnje kamere poznamo še zasuke kamer. Vodoravni zasuk je v levo ali desno, navpični pa navzdol ali navzgor. Premiki kamer imajo v filmu določeno vlogo — ne samo tehnično. Tako so npr. zasuki v mnogih kriminalističnih filmih ali grozljivkah uporabni za ustvarjanje napetosti itd. Vzporedna vožnja, vožnja ob predmetu, se najpogosteje uporablja za to, da sledimo kakemu vozilu. Poleg te poznamo še vožnjo z žerjavom: kamera je na posebej za to izdelanem dvigalu, z njim skrajno svobodno in dostikrat zelo spektakularno obvladuje velik prostor; g) ustvarjanje gibanja s pomočjo predmeta v prostoru: To gibanje, ki se dogaja v kadru, daje filmskemu prizoru veliko živost in lahko včasih tudi nadomešča nekatere vrste gibanja, ki smo jih že opisali. To, kar smo napisali do zdaj, je samo nekaj značilnih premikanj znotraj filmske slike. V oddaji avtor z zgledi ponazarja precej bolj zapletena gibanja. Oglejte si primere! NAVODILA Oddaje so vedno bolj zapletene in zahtevne, zato vam priporočamo, da jih pnkazujete po delih, ki jih boste izbirali sami. Le tako bodo učenci lahko do-jemali. Tudi tukaj priporočamo risanje posameznih gibanj kot sredstvo za utrjevanje in razumevanje. FILMSKA VZGOJA FILMSKA IZRAZNA SREDSTVA: SPREMINJAJOČA SE SLIKA 5. oddaja VZGOJNI SMOTRI, KRATKA VSEBINA, NAVODILA: Nuša Dragan VZGOJNI SMOTRI Učenci spoznajo: — kaj je odvisno od položaja kamere glede na objekt — kaj je plan slike — kakšne plane poznamo — kakšne so funkcije različnih planov — kaj je zorni kot snemanja oziroma rakurz — kakšne zorne kote poznamo — kakšen je njihov pomen. KRATKA VSEBINA Ta oddaja nas seznani s planom, z mero prostornine kakega predmeta na zaslonu in s koti snemanja. Govori torej oo dveh pomembnih elementih filmske slike, o dveh pomembnih izraznih sredstvih filma in končno o sestavinah filmskega jezika nasploh. Kaj je plan? Je mera velikosti predmeta, ki je v prostoru filmske slike. ^™,af110, vež*rst planov: detajl, veliki plan, bližnji plan, polsrednji ali t.i. ameriški plan, srednji plan, poltotal, total, veliki total. Različni plani imajo različne funkcije. Čeprav so te funkcije zelo pogosto odvisne od konteksta, se vendar nekateri plani največkrat uporabljajo v zelo različne namene. Detajl je plan, s katerim največkrat usmerimo pozornost na kaj odločilnega, usodnega. Veliki in bližnji plani junakovega obraza opozarjajo na njegovo razpoloženje. V srednjih planih Se največkrat prikazujejo različna dejanja. V tem planu vidimo vsega človeka in kraj, kjer je, ter njegovo neposredno okolje. V totalu se vidi vsa okolica. Ta plan nas seznani z vsem krajem dogajanja. Poleg tega pa vsak od teh planov dostikrat posebej ustreza določenim zvrstem filma. Tako je veliki plan zelo pogost v psiholoških filmih. Srednji plani so primerni za to, da pokažemo človekov položaj v okolju, odnos človek-narava, človek-družba. Zato so pogosti v dokumentarnih filmih. Total daje možnosti za orientacijo v širšem prostoru, je pregleden in posebno uporaben v spektakularnih prizorih vojnih in zgodovinskih filmov. Detajl in veliki plan sta zelo pogosto v eksperimentalnih filmih. Ostalo nam je še eno izrazno sredstvo filma. Gre za tako imenovane zorne kote snemanja: horizontalne in vertikalne. Vertikalnim kotom snemanja pravimo tudi rakurzi. Če snema kamera od zgoraj, je to zgornji rakurz. Če je kamera zelo visoko nad nami, pravimo, da je to ptičja perspektiva. Če kamera snema od spodaj, je to spodnji rakurz, če pa je daleč pod nami, imenujemo ta rakurz žabja perspektiva. ^ L' pa gre za tako imenovano višino pogleda, tedaj pravimo, da je kamera v ravni oči ali v ravni pogleda. Tudi koti snemanja imajo v filmih dostikrat različne vloge, pomene in učinke. Na primer: kadar snemamo iz zgodnjega rakurza, dobi predmet dimenzijo manjvrednosti, slabosti ipd. Spodnji rakurz izraža vzvišenost in moč. Zelo pogosto jih uporabljajo s posebnim pomenom, da bi z učinkovito izbiro zornega ota presenetili gledalca; tako da se mu predmeti prikažejo kot povsem neprepoznavni ali skrajno čudni. Poleg vertikalnega kota snemanja poznamo tudi horizontalni kot snemanja ki opisuje npr. profil z desne, profil z leve. To je opis: predmet, človek ali ves prostor je posnet z različnih strani, tako da ga laže dodobra spoznamo. NAVODILA Učiteljem priporočamo, da se po oddaji pogovorijo o elementih filmskih izraznih sredstev in o njihovi medsebojni povezanosti in funkcionalnosti. Oddaja lepo ponazarja posamezne elemente z odlomki iz različnih filmov. F/LMSKA VZGOJA 6- odda!a FILMSKA IZRAZNA SREDSTVA: PROSTOR V FILMU VZGOJNI SMOTRI, KRATKA VSEBINA, NAVODILA: Nuša Dragan — kaj je filmski prostor — kako film ustvarja svoj prostor — kdo je scenograf — kaj je scenografija — katere so razvojne stopnje prostorov — kakšna je funkcija scenografije. KRATKA VSEBINA Tema te oddaje je prostor v filmu ali filmski prostor. Že v začetku razvoja filma so odkrili, da tudi nepomembni prostori in na videz vsakdanje, navadne stvari vsebujejo skrivnosti, ki jih lahko nepričakovano odkrije filmska kamera. Film ne prikazuje samo tistega, karobstaja, temveč lahko ustvari tudi svoj svet s kulisami, scenografijo, pa in tisto, kar bomo morda videli šele nekega dne — mesta prihodnosti, grozljivo orožje ipd. Glede na filmsko pojmovanje prostora razločujemo v zgodovini tri razvojne stopnje. Prva stopnja je gledališko pojmovanje prostora. Prvi ustvarjalci filmašeniso imeli filmskih izkušenj, zato so obravnavali filmski prostor kot gledališki prostor. Vse, kar se dogaja, se dogaja frontalno, pred gledalcem, lahko bi rekli na odru, znotraj ploskve, torej brez globine. Poglavitno dejanje poteka v razmerju levo — desno. Plan je povečini srednji ali poltotal. Druga stopnja je stopnja montažno pojmovanega prostora. Koso režiserji obvladali tehniko montaže, so spoznali, da prostor lahko trgajo. Spoznali so, da je dejanje mogoče razdeliti na več kadrov. Likom so se približevali in oddaljevali. Tako so ustvarili popolnoma nov prostor, ki je montažno skrajno dinamičen. Tretja stopnja se je pojavila v zvočnem filmu, predvsem v obdobju neorali-zma po drugi svetovni vojni. To je stopnja, na kateri so režiserji težili k popolni avtentičnosti prostora. Nadaljnja pomembnost scenografije je prepoznavanje prostora, prepoznavanje kraja dogajanja. K temu spada tudi določanje okolja: lahko prikažemo družbeno okolje, v katerem dejanje poteka, ali to, kakšni pripadniki določenega stanu ali razreda v njem živijo. Po prikazanem prostoru, predmetih v njem lahko ugotovimo, za kakšnega človeka gre, kakšen je njegov temperament, poklic idr. Poleg tega lahko ustvari scenografija splošno razpoloženje, npr. zožitev ali razširitev prostora. Seveda pa filmski prostor zaživi, če vanj postaviš igralca. NAVODILA Oddaja je namenjena učencem 7. in 8. razreda osnovne šole in učencem 1. razreda srednje šole. Dobrodošla bo predvsem tistim, ki že imajo nekaj znanja o filmu. Namen oddaje je, da učenci spoznajo vlogo filmske scenografije v filmskem proštom. Po ogledu oddaje se pogovorimo z učenci: :— kaj so zvedeli o proštom v filmu — kaj vse je filmska scenografija — kakšna so sredstva za nastajanje filmskega prostora — kakšne so značilnosti filmske scenografije danes Pomembno je, da učitelj postavi takšna vprašanja, ki bodo omogočila povzetek tistih spoznanj, ki jih je učenec pridobil pri gledanju oddaje. PRILOGO TELEVIZIJA V ŠOLI FINANCIRA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST SLOVENIJE Vsi bi morali biti samo ljudje t°GOVOR S PISATELJICO IN UČITELJICO KAROLINO f°LMANIČ Karolini Kolmanič sem nekoč zavidala njeno zveneče ime, namesto • ji bila zavidala knjige. Takrat se je v literaturi šele najavljala. Za-' so pač začetki: imajo to moč, da tako ali drugače opozorijo na no-avtorja. Minilo je trideset let, odkar je prav na sam osmi marec a njena prva novela. Medtem je avtorica postala znana tudi zunaj 'genskih meja. Ko sem se pripravljala na pogovor z njo, sem si rekla: c več in nič manj, v pet vprašanj bom zaobjela krog njenega človeka in literarnega bivanja. Tovarišica Kolmaničeva, koliko polnih življenj je v Vas. Bralci I • poznajo kot pisateljico, učenci in učitelji pa tudi kot pedagoško de-i^o. Odpirata se še dva svetova: družinski in družbenopolitični. otem je nekje še skrita kamrica, kraj in čas, ko je človek le sam s seboj. Ie se vam godi najboljše, kje najslabše? Začniva kar pri učencih, učiteljih in šoli! Tu sem se počutila najbolj 'nia. Verjamete, da je ta moja želja rasla z menoj, najbrž od prvega ^teda? Dobro učiteljico sem imela in verjetno sem mislila, da bom l'1 jaz taka. Ne vem, toda človeku se v življenju vse nikoli ne posreči uSotovo se tudi meni ni. Ker na začetku srednješolskega šolanja ni, lo štipendije, bi ravno tako lahko izbrala kakšno drugo, a nisem “ogla. ne hotela. Tu je moje področje, ki sem ga okusila kot dijakinja ey počitniških kolonijah. Med pisatelje se komaj prištevam. V tride-j letih, toliko jih je poteklo od mojega prvega objavljenega dela, *e,zšlo v knjižni obliki sedem del, šest doma in drobna knjižica — no-e'e —v Nemčiji. Res, daje izšlo po raznih mladinskih in drugih revi-p* in listih še okrog štirideset črtic in novel in kratkih mladinskih §odb po Radiu Ljubljana in Trst A (jutranje in druge oddaje). . ’ sa ieta sem delala predvsem na kulturnem in družbenem področ-l Ze dvajseto leto od ustanovitve bralne značke Miška Kranjca vse 0 danes, ko smo uspeli v Ingolstadtu (ZRN) in zdaj se nam odpira še Porabju. Družina je prišla v moje življenje zgodaj in čisto zavestno. Hm, dva 'lova in mož — trije moški, veliko dobre volje in optimizma med šo-lnjem in zdaj, ko sta fanta pretežno na tujem, i. ^ada sem v vedri in veseli družbi, menim, da se znam veseliti z ludmi v dobrem in biti žalostna z njimi v hudih okoliščinah. Pridejo pa eriutki, ko ljubim tišino in samoto in je najlepše. ® Zdi se mi, da je trdnost neka posebna črta Vašega značaja. Dru-!0ce ne bi ostali zvesti ne svojemu okolju ne svojemu poklicu. Lep kos 'menja sta preživel i samo v Murski Soboti.. Vas je kdaj zamikalo, da bi beteli s pticami? Trdnost, da! Toda samo zvestoba za zvestobo, poštenost za pošte-?°St. Včasih se trdne korenine le zrahljajo. Vztrajala pa sem v poklicu 111 še danes sem mu zelo blizu; še vedno delam kot recenzentka pri ,emških učbenikih. In vse od začetka Pedagoške akademije v Mariju prihaja vrsta študentov na pedagoško prakso. V Murski Soboti vm uoma. Veliko pa sem potovala po tujini kot udeleženka raznih entinarjev, literarnih srečanj z mladino in odraslimi. Precej potu-wn čisto zasebno. To mi veliko pomeni in dopolnjuje življenje v Mur-. 1 Soboti. Vsakogar najbrž zamika let ptic v znano ali neznano. Tudi ^ sem si morala večkrat zavedno pristriči peruti, da sem ostala. Zame esvet ne začne in konča na katerikoli meji. Cenim vsako dobro po-520 človeštva in zadovoljna sem,-da lahko berem v izvirniku nemško, ''sko in pasivno madžarsko. ® Je kakšno tenko vlakence Vide v Vaši naravi? Recimo tisto, ki ju-. tkinji Vašega romana ne da, da se ne bi pretolkla čez brzice, slapove n čeri in se postavila na svoje noge. Ne samo Vida, v vsakem mojem ženskem liku je košček mene, tako ali drugače. Moja Vida je imela srečo, da se vsaj čustveno ni tako globoko razdajala, čeprav je čutila. Občutljivost sem kot breme prinesla s seboj na svet. Pretolčem pa se, čeprav včasih skozi ozko špranjo. V svojih delih se samo delno oddolžim ženskam, ki ostanejo z otroki »same na cesti«. • TVOJA SKALJENA PODOBA (Karolina Kolmanič).Tvoja skaljena podoba, MB 1986) je vse prej kot kaka mila tožba nad krutostjo življenjske usode. Ali se motim, če mislim, da ste hoteli pisateljskim kolegom povedati v brk prav to, da zna ženska o ženski spregovoriti najbolj neposredno? In nič vas ni bilo strah ostati pri realističnem pripovednem postopku. Se tako mile tožbe nad življenjem človeku ne pomagajo, če si ni voljan sam izbojevati svojega prostora na soncu. Ce smo čisto iskreni in kritični do sebe, priznajmo, da je v življenju malo dni, ko lahko rečeš, da si zares srečen. Vse drugo je čisto povprečje in s tem se je treba spoprijeti in sivino svetlo obarvati, če se da. Ob dnevu žensk, enkrat na leto, se moški rad spomni svojih družic ali tudi ne. Sicer pa so ženske nadvse srečna bitja: smejo delati v službi in doma in še razne delegatke v krajevni skupnosti in še kje so lahko, in kakšna priznanja lahko dobijo, tudi jaz jih imam. To je veliko; več pa nihče ne ponuja in ne daje. Zasebno je krog kolegov tovariški in zelo prijeten, uradno pa manj. Razumljivo! Nekaj žensk je prodrlo v njihov svet. Pisanje in še kaj je gotovo tradicija moških. Če ženska podrobneje pozna ženska čustva in jih izrazi, je to pač »zakompleksana ženska«. Ker pa tudi ta ne hodi z zaprtimi očmi po svetu, se včasih upravičeno sprašuje, zakaj bi morala biti obremenjena samo z minusom, ko vendar nasprotni spol tudi nima samo plusov. Tovariš, ki je pisal o Skaljeni podobi, je odkril v njej tisto, kar sem hotela povedati,in priznati moram: bil je pogumen. Mnenje ljudi, ki imajo za seboj tudi literarno in esejistično delo in širok vpogled vanj, vselej upoštevam in se iz njega tudi kaj naučim. Moje pisanje je realistično, čeprav sama rada zrem v svet skozi sinje modra očala. Pri tem bom ostala. Menim, da ima vsak starejši že nekako izoblikovan slog. Jaz se tudi sicer ne prilagajam za vsako ceno; In zakaj bi se sprenevedala? Natanko vem, da s svojim delom ne bom izstopila iz dolge ravne vrste, če že ne bom čisto na repu. Redkim se nasmehne sreča.In tistim,katerih imena ne bodo stala na vrhu,doma in tudi zunaj domovine, bom iskreno zaploskala in ponosna bom nanje. V tem viharnem svetu pa menim, da ne bi bilo ne žensk ne moških; ne črnih ne belih, temveč bi vsi morali biti samo ljudje... • Vživite se v vlogo učenke, ki odgovarja na vprašanja o domačem berivu, pa povejte, ali ste brali knjigo Veter z juga. Ne zamerite mi hudomušnosti; vprašanje želi izzvati Vaše mnenje o bralni kulturi pri nas. Vsega, kar izide na knjižnem trgu,res ne utegnem prebrati. Veter z juga, Marka Sterleta, pa sem. Moja potovalna mrzlica bo potešena, ko bom videla Kitajsko. Resda me je pisatelj povedel v Pekingin Šanghaj in mi razkazoval lepote te zemlje, ampak potešil me ni, prej izzval, da si jo ogledam v živo. No, nad akupunkturo bi se tudi jaz navdušila, zlasti spomladi, proti nahodu in še čemu. Kako dragoceno je srečanje z domačinom daleč od Nonsilafu (Južna dežela), vem približno tudi jaz. Kje smo Slovenci obstali pri branju, gotovo ni razveseljivo, vsaj kar nam kaže statistika. So nam bralce pobrali televizija, radio, kino ali pehanje za gmotnimi dobrinami? Kaže, da bero ženske več kot moški; zlasti dekleta in starejše. Pozneje nas vseeno v vsem prekosi moški spol, v vsem, samo v največji človeški sreči ne — rojstvo otroka bo ostalo nam, ženskam. Narava je uredila tako, da gremo ženske in moški z roko v roki; torej kot ljudje, v dobrem in slabem. In tako je prav. Narave ne moreš prevarati. Pogovor pripravila BERTA GOLOB Opis .. Opis je pisni izdelek, v katerem so podane zunanje ali notranje zna-c,lnosti predmeta, živali, osebe, slike idr. Učitelji na naših šolah dosti-rat mislijo, da je to tako preprosta besedilna vrsta, da se z njo ne sPlača ukvarjati; v resnici pa ni tako. Učencem v višjih razredih osnovne šole smo naročili, naj opišejo Slednjo sliko iz Peasove knjige Govorica telesa: Zberimo si nekaj njihovih zanimivejših opisov: družba 5 pa klopi sedijo dve ženski in r sredi med njima moški* Vsi so veseli i "aajo lepo. Zenski se »valita«. Tekmujeta, katera je lepša. Moški p ^snieje. Mirjam, 5. razre bajanje spominov aJi.udje na kavču so dobro razpoloženi. Pogovarjajo se o smešnih d c pr,' P,ya Ženska nekaj razlaga. Moški se duši r smehu. Kravata g Stnejanju ovira. Tudi druga ženska se smeje in vneto posluša prve Jurc, 5. razre Osvajanje Ženski osvajata moškega, ki sedi med njima. Njemu je nerodno, zato si popravlja kravato. Zenski se trudita, da bi bili čim bolj naravni in sproščeni. Obe sedita lagodno, ena ima celo nogo pod zadpjico. Moški pa ne ve, kam bi da! noge in roke. Počuti se kot na trnju. Če si v takem položaju kot ta moški, ti je res lahko neprijetno. Nejc, 5. razred Veselo razpoloženje Ženska na levi je sproščena. Dela, kar se ji ljubi. Vsi se smejejo. Ženski moškega opazujeta. Njemu to prija. Rahlja si kravato, da bi bil bolj sproščen. Uživa v ženski družbi. Ženski fanta zabavata, hkrati pa tudi sami pri tem uživata. Tjaša, 8. razred Intimen pogovor Razpoloženje je veselo (morda so poprej kaj popili, se poveselili, morda so prišl i iz kina, gledališča). Moškemu godi lepa ženska družba, vendar ni čisto sproščen (popravlja si kravato). Obe ženski sta po naravi veseli in odprti, vendar malo živčni (obe kadita). Ženska na levi je verjetno dostikrat v takem položaju ali pa bolj zadovoljna s svojim položajem (to dokazuje napo! sezut čevelj). Vendar je tudi ženska na desni dobro razpoložena in se dobro počuti (nogo je podvila podse). Ženska na levi se bolj »meče« za moškim, ženska na desni pa je zaradi tega nekoliko zadržana. Boštjan, 8. razred. Iz teh spisov vidimo, da razlaganje medsebojnega vplivanja med osebami ni preprosto. Učenci deloma razlagajo dogajanje med ljudmi, deloma pa opisujejo sami sebe: nekateri menijo, da mora biti fant med dvema dekletoma v zadregi, drugi pa, da je v svojem položaju gotovo srečen. Nekateri se zadovoljujejo samo z opisom naslikanega prizora, drugi pa ga domišljijsko dopolnjujejo (obujanje spominov, vrnitev z zabave). Razlike so tudi v globalnosti ali analitičnosti opisa: v prvem primeru je podano samo razlaganje smisla celotnega prizora, v drugem pa mike gibov ter od tod sklepanje na razpoloženje v družbi. Kakovost opisa je odvisna tudi od izbire sopomenk (se smeje — se duši v smehu, ni čisto sproščen —mu je nerodno — je kot na trnju, ga zabava — ga osvaja —»se meče« za njim, mu prija — mu godi). Vsi učenci čutijo, da gre za, veselo razpoloženje; pravi rešitvi so najbližje tisti, ki v gibih naslikanih,oseb prepoznavajo zapeljevanje. Tako pojasnjuje vedenje oseb tudi Al!an Pease v svoji knjigi. Opisovanje torej ni samo mehanična miselna dejavnost, ampak dejavnost. pri kateri se razvijajo opazovalne sposobnosti, psihološka intuitivnost in besedna ustvarjalnost. FRANCE ŽAGAR Slovenščina v vzgoji in izobraževanju 5" ------------------- Ureja Stanko Šimenc E _________:_________ Gledališka vzgoja v osnovni šoli | Gledališče je namenoma uprizorjena resnica z vsemi sestavinami življenja, ki je, ki je bilo, ki bo. Gledališka predstava jeožmi-tek našega doživljanja in iskanja, naših težav, našega veselja in sreče, je kratek povzetek vsega v nas in zunaj nas, je pa tudi prisila, da to vidimo, spoznamo, če prej tega nismo hoteli ali zmogli. Je tudi naša vest. Se nekaj je gledališče — nosi pečat naše prvobitnosti, saj pomeni »igrati se«, biti mlad, biti otrok (ne otročji, ampak otroško čist). To vsekakor ne pomeni sprenevedati se in pretiravati. To bi bila laž. Gledališče pa, smo rekli, je uprizorjena resnica. V šoli otroci veliko nastopajo na odru. Ali je to že gledališče? Učenec se nauči (najpogosteje) pesem v celoti in jo interpretira pred občinstvom, to so sošolci in učitelji. Nastopajoči ve samo to, da mora pridrdrati do konca brez pomote, brez zatikanja. Ponavadi ne ve, ne razume, kaj pripoveduje. Oddahne si z zadnjim verzom in se, kakor se pač zna, prikloni. Na oder je odšel živčen, napet, ni vedel, kaj bo počel, koliko besedila si je še zapomnil. Ko se vrne s prizorišča, je srečen, da je vsega konec in si priseže, da je bilo to zadnjikrat. Nam se je zdel ljubek, on pa je neizmerno trpel. Ne, to ni gledališče. V osnovni šoli in seveda tudi kasneje pogosto učence izrabljamo, ko jih prisiljujemo v nastopanje ali celo igranje, pri tem pa storimo samo to, da jim damo besedilo in preverimo, ali ga znajo na pamet. Že pri pouku slovenskega jezika gledališko vzgajamo. Izbor besedila (proza ali pesem, morda že dramska oblika besedila) ni zmeraj odvisen od učitelja, ker se ravna po učnem načrtu. Po učiteljevi razsodbi pa mora iti za ugledališčenje izbrano ustrezno besedilo. Tedaj učitelj tudi natančno razišče, kaj bo z besedilom povedano, kakšnemu končnemu sporočilu se bodo vse prvine ugledališče-nja približale. Navadno slavist in učitelj razrednega pouka obvladata besedilo z vidika literarne teorije in zasledujeta različne smotre pri njegovi obravnavi. Drugo, bralno ali glasovno razlago izvedeta enkrat, dvakrat, da učence čustveno motivirata. Branje mora biti naravno in prepričljivo. Posebno pesmi radi beremo patetično, z značilnimi dvigi glasu pri vejicah na koncu verzov, z značilnimi poudarki nekaterih ritmično zaznamovanih besed, v resnici pa za razumevanje vsebine prav nič pomembnih. Tako z branjem ustvarjamo »lajno« in namesto približevanja poezije mladim nastaja odpor do nje in vsa umetnikova čustva, genialnost, se izničijo sporočilo pesmi zbledi. Vse delo s pesmijo postane prisila. Kako bi lahko potem povedal pesem učenec? Treba bo uvajati sprošče-valne vaje, delovne etude, igre s posebnimi smotri, da bo učenec sproščen in bo interpretiral naravno. Pri taki interpretaciji ne upoštevamo vseh ločil (posebno vejice ne), ker jih tudi v vsakdanjem sporazumevanju ne upoštevamo. Ločila so sintaktične meje v stavku — vzorcu; ko ga povemo, upoštevamo tudi in predvsem nas čustveni odnos do besedila. Če hočemo besedilo ugledališčiti, pomeni to za pripravo interpretacije dodatno odgovorno, težko in dolgotrajno, a lepo delo. Ponavadi ravnamo takole; L Učenca moramo pripraviti do sproščenega in radovoljnega nastopa. 2. Učenec mora pri tem uživati in si po nastopu zaželeti še nastopati. Ko smo si pridobili sodelavce, ki jim bomo postali tovarišk: mentorji in modri vodniki, sledimo pri delu nalogam in njihovim smotrom: L Izbrati moramo ustrezno besedilo. 2. Učence sprostimo z vajami in z etudami iz sproščevalne vzgoje. (Viola Spolin — Improvizacije za gledališče, Sergej Vasiljevič Gippius Gimnastika čutil), uvedemo razgibalne in dihalne vaje in preproste otroške igrice. 3. Besedilo vadimo nevsiljivo skozi igro in učenci gradijo sami s soustvarjanjem svojo interpretacijo, o kateri se seveda veliko pogovarjajo. Mimogrede si besedilo zapomnijo. 4. Oblikujejo dejaven odnos do žive govorjene besede vseh ravnin jezika in skrbno oblikujejo dikcijo. 5. Oblikujejo dejaven odnos do telesne in prostorske izraznosti in poskušajo odpravljati prihofizične zavore. 6. Sproščajo soustvarjalno in ustvarjalno domišljijo. 7. Soustvarjajo glasbeno in likovno opremo uprizoritve. 8. Oblikujejo kritičen odnos do svoje ustvarjalnosti in se opredeljujejo v vrednotenju vsega dela. S. Spontano dojamejo gledališka izrazila iri, elemente uprizoritve. ' . ; 7 L 10. Prizadevajo si, da bi njihovo gledališko ustvarjanje rodile gledališki dogodek. 1 L Prizadevajo Si za prijateljstvo, tovarištvo v tej ustvarjajoči skupini. uT; £ Učenec, ki bo doživel vsaj enkrat ali dvakrat v šolskem letu tako dejavno prizadevanje za riastop,za »igrati ;se« na odru, ne bo razočaran, če se bo zmotil pri nastopu, ne bp trpel zaradi strahu, bo vedel in čutil, kaj interpretira, bo svoboden iri vesel, da razume, bo rad bral pesmi in zahtevnejša besedila, bo družaben in iskriv, bo odprt in tovariški. Učlanil se bo v gledaliSkTkrožek in kasneje v gledališko skupino. Veliko bo bral, kasnej^bo vsaj kulturen pasivni spremljevalec v gledališču, morda pasjo postal igralec v ljubiteljski skupini, morda bo sam podobno vzgajal druge in širil sodobno gledališko in splošno kulturno prepričanje med ljudi. Gledališče je torej veliko več kot domnevamo. Sploh pa to m spakovanje ali dolgočasno vlečenje besedjih. Mnogi učitelji, ki se gledališko vzgojo vpeljali v pouk, ugotavl jajo da-so si med učenci pridobili prijatelje. Za pridobivanje vedenja in znanja o gledališki vzgoji potekajo v Kopru različni seminarji za gledališko pa tudi lutkovno vzgojo za učitelje razrednega pouka, učitelje slovenskega jezika in vzgojitdjiee-v vrtcih (v organizaciji in izvedbi zveze kulturnih organizacijfgafer.in s pomočjo Zavoda SR Slovenijo za šolstvo, enota Koper?) Ž enakimi pogledi in smotri se pojavlja tudi gledališka delavnica za študentke Pedagoške akademije Koper, kjer bodo letos slušateljice v 30 urah za L in 2. letnih spoznavah dejavno gledališko vzgojo. EDITA FRANČEŠKIN Str? P predšolska vzgoja Blizu življenju in otrokom Drugačen vrtec v Trnovskem pristanu Ste že slišali za beograjsko Školigrico? To je najprimernejši kraj za razvijanje domišljije in ustvarjalnosti otrok. Odlikuje jo raznovrsten program, prilagojen otrokom. Všeč mi ie, ker otroci v njem niso umetno razdeljeni po starosti. Navdušen sem nad takšnim vrtcem, v njem vidim sodoben način vzgajanja s poudarkom na človečnosti... Tako mislijo o tem sodobnem vrtcu starši, katerih malčki dan za dnem zahajajo v Školigrico. »Školigrica« je bila ustanovljena v začetku novembra 1981 pri Centru za kulturo Stari grad v Beogradu. Razvila se je iz otroškega dramskega studia Škozo-rište; vanj so poleg šolarjev prihajali predšolski otroci, vendar niso mogli enakopravno sodelovati z osnovnošolci. Sklenili so, da bodo čimprej ustanovili poseben dramski studio za predšolske otroke in zanje in z njimi razvijali tudi druge dejavnosti... Skratka: igra, pestra izbira in ustvarjalnost naj bodo v ospredju Školigrice. Prijave so zbirali po oglasu v Politiki — in v začetku je bilo otrok manj kot sodelavcev. Vrtec so ustanovili: profesorica tujih jezikov, pedagoginja, glasbena pedagoginja, likovna pedagoginja, profesor telesne vzgoje, profesor književnosti in novinar. Potem so se pridružili še baletka, slikar, pesnik, psiholog, logoped, glasbenik. Po dveh mesecih je obj-skovalo Školigrico že okrog štirideset otrok, v teh letih se je v njej zvrstilo že več sto najmlajših. Po zgledu beograjskega vrtca Školigrica deluje tudi ljubljanski eksperimentalni vrtec Trnovski pristan. V dveh skupinah je po dvajset otrok, starih od dve in pol do šest let, z njimi pa delajo tri vzgojiteljice in gospodinja. kih. Namesto storilnostne usmerjenosti, ki smo je sicer vajeni, so tu v ospredju odnosi, ki se oblikujejo med odraslimi in otroki, in to, kaj ob tem eni in drugi doživljajo ter odkrivajo. Življenje otrok v vrtcu naj bi postalo del življenja staršev. Tu ni strogega »vojaškega« reda — prihod, zajtrk, zaposlitev, počitek. Starši lahko pripeljejo otroke preje ali kasneje, včasih morda šele h kosilu ali k popoldanskemu počitku, če jim tako bolj ustreza. Gibljiv dnevni' red omogoča prilagajanje posameznim otrokom in potrebam celotne skupine, sproti ga lahko usklajajo z ritmom življenja otrok in odraslih. Različne dejavnosti se menjavajo same po sebi, pa tudi zaposlitev in dejavnosti prostega časa so razvrščene po željah otrok. Takšna gibljivost dnevnega reda ne pomeni neorganiziranosti, ki bi pri najmlajših povzročila nedisciplino in dolgočasje; zahteva pa od vzgojitelja, da uporablja manj skupnih in več skupinskih ter individualnih metod dela, posebej pa mora skrbeti za sistematično opazovanje posameznikov. Po čem se vrtec v Trnovskem pristanu razločuje od drugih? Predvsem po razmerah, v katerih lahko otrokom pospešeno razvijajo ustvarjalnost, in po Čustvenem ozračju, v katerem se počutita dobro otrok in odrasli. To ni /zgoja za oddaljeno prihodnost, temveč za življenje tukaj in zdaj. »Skušali bomo spodbujati komunikativnost in sproščenost v izražanju, ustvarjati možnosti za otrokovo ustvarjalno delovanje in izražanje njegove radovednosti, mu razvijati samostojnost in zaupanje vase in spodbujati čustveno občutljivost in občutljivost za medčloveške odnose,« so zapisali v zasnovi dela že pred začetkom delovanja tega vrtca. Vse dejavnosti temeljijo na igri; z njo se otrok uči, pri tem pa ga vodita radovednost in žel ja po spoznavanju. Otrok ne zasipajo z množico faktografskega znanja, pomembnejše se jim zdi, da jih spodbujajo in jim omogočajo, da sami odkrivajo, spoznavajo in povezujejo stvari in pojave. Otroci tako poskušajo in ugotavljajo, vzgojitelj pa njihova dognanja enakopravno obravnava. S tem ko jih spodbuja, da izražajo svoje mišljenje in opazujejo po svoje, ustvarja možnosti za razvijanje njihove ustvarjalnosti, hkrati pa jim omogoča, da sami najdejo zveze med stvarmi in pojavi. Ne gre torej za dogmatično prenašanje znanja, pač pa za boljše dojemanje, širino in razvijanje otrokove kritičnosti. Vrtec skušajo čim bolj približati vsakdanjemu življenju — to vidimo po skupinah, kjer so pomešani otroci različnih starosti, tako da so v isti skupini lahko tudi različno stari bratci in sestrice. To omogoča sproščeno in naravno ozračje, podobno tistemu v družini. Zaradi različnih starosti otrok se delo v tem vrtcu razlikuje od dela v klasičnih oddel- Vzgojiteljeva vloga je drugačna, kot smo je vajeni: ponavadi vzgojitelj le izpolnjuje (»od zunaj«) postavljene cilje in naloge, je torej marsikdaj predvsem uslužbenec, tokrat pa je treba poudariti.-da je v odnosu vzgojitelj — otrok res nekaj osebnega. Eksperimentalni vrtec Trnovski pristan bomo še podrobneje predstavili takrat, ko bodo na voljo že prvi izsledki analize njihovega dela. LUČKA LEŠNIK Otroci v počitniški deželi Iskanje novih oblik vzgojnega dela v VVZ Lucija ra; 25i V Vzgojno-varstvenem zavodu Lucija smo med zimskimi počitnicami pripravili vzgojne dejavnosti nekoliko drugače. Otrokom, ki niso imeli možnosti, da bi uživali počitnice in zimsko veselje na snegu, smo hoteli njihovo vsakdanjost v vrtcu poživiti z drugačnimi, privlačnejšimi oblikami vzgojnega dela. Želeli smo jim omogočiti sproščeno dejavnost, kjer jih ne bo utesnjeval prostor in kjer ne bo preveč otrok. Otroci preživijo v igralnicah vsak dan veliko ur, ne morejo se nemoteno naigrati v kotičkih, ki so vedno enako in enolično opremljeni. Sproščeno igro jim onemogoča veliko otrok, ki bi se redi igrali v kotičku in premalo prostora. Na vrsto pridejo živahnejši otrocu zadržani pa se težko uveljavljajo. Večnamenski prostor, ki ga sicer uporabljamo za telovadnico, smo med počitnicami spremenili v »počitniško deželo«. V njem smo uredili razne kotičke, ki smo jih poimenovali: pro- metni kotiček, frizer, dom, zdravnik, risalnica. V knjižnici smo uredili knjižni kotiček, v eni izmed igralnic pa je bila štirinajst dni kinodvorana. To so sicer dejavnosti, ki jih vzgojiteljice pripravijo vsak dan kot zaposlitev po želji ali pri usmerjenih zaposlitvah, vendar se pretežno omejijo le na en kotiček. Mi pa smo v večnamenski prostor spravili pet kotičkov, ki so bili med seboj povezani, razen prometnega — ta je bil ločen. Opremljeni so bili z vsemi potrebnimi igračami in pripomočki, ki so jih izdelale vzgojiteljice in z igračami iz kabinetov. Pri načrtovanju in pripravi »počitniške dežele« smo si zadali tele vzgojne cilje, ki so jih vzgojiteljice same opredelile glede na zanimanje in potrebe posamezne skupine: — zagotoviti možnosti za spontano dejavnost in igro otrok — omogočiti otrokom doživljanje veselja in zadovoljstva Z iznajdljivostjo do cilja Predšolski otroci se uče teka na smučeh Najširši vzgojni cilj organizirane predšolske vzgoje je zagotoviti srečno otroštvo vsakemu otroku. Srečen mora biti vsak dan, saj vemo. da sestavljajo ta zgodnji čas človekovega življenja številna doživetja, spretnosti in znanje. Eno samo prazno mesto, ki ostane v tej »ogrlici« nezapolnjeno, se kasneje pokaže kot pomanjkljivost. Vemo, da je zapolnjevanje tega niza zahtevno delo. Vzgojiteljice nenehno iščejo... Iščejo vse mogoče vsebine, da bi ne manjkalo ničesar, kar bo otrok kasneje v življenju potreboval. Misliti je’ treba na vse. Vsako znanje, vsaka spretnost, pridobljena v zgodnjem otroštvu, je čudovita naložba za čas, ko človek odraste. Še pred nekaj desetletji nismo razmišljali, da se moramo naučiti tudi tega, kako bomo izrabili prosti čas. Sliši se neverjetno, pa vendar je res: človek se mora naučiti, kako naj se po delu in številnih odgovornostih, ki delo spremljajo, sprosti in nahrani telo z novimi močmi. V vrtcu namreč ni bilo tovarišic, ki bi ta šport toliko obvladale, da bi bilo tečaj mogoče metodično dobro izpeljati. V dneh, ko so imeli šolski otroci počitnice, jim je sam od sebe pomagal Ignac Poznajelšek, učitelj telesne vzgoje na Osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha. (Obe Organizaciji izjemno dobro sodelujeta tudi sicer.) Del svojih počitnic je brezplačno namenil predšolskim otrokom, čeprav se je na vadbt) vozil iz Zasavja. Akcija je trajala deset dni, potem pa se je sneg začel »solziti« in veselja je bilo konec. Ker starši malih tekačev na smučeh niso bili vnaprej vprašani, ali dovolijo, da bi njihovi otroci sodelovali, jih jetvzgojiteljica ob koncu tečaja poprosila, naj izpolnijo malo anketo in v njej povedo, kaj menijo o telesni rekreaciji in še posebno o tečaju teka na smučeh. Anketa je pokazala, da so starši navdušeni, da so se v vrtcu V vrtcu se otroci uče tudi takšnih stvari. Pogosto vzgojiteljice ne zmorejo vsega same. K sodelovanju povabijo strokovnjake in ti jim pomagajo z nasveti in sodelovanjem. Lani so v vrtcu Otona Župančiča v Ljubljani pomagali strokovnjaki s Fakultete za telesno kulturo v Ljubljani. S strokovnimi nasveti prof. dr. Janka Strela so vzgojiteljice pripravile za otroke »tečaj« teka na smučeh. Dr. Strel je priskrbel tekaško opremo za deset otrok (otroci so vadili v skupini po deset hkrati) iz tovarne smučarske opreme Elan. Otroci so se učili teka po pluženi sprehajalni poti ob Ljubljanici blizu vrtca. Neverjetno, koliko volje so imeli! Letošnjo zimo je vse kazalo, da s tekmo na smučeh ne bo nič. »spomnili kaj takega«. Na vprašanje, kako izrabljajo prosti čas v družini, je večina anketiranih staršev odgovorila, da ne za športno dejavnost. Četudi bi bil njihov otrok navdušen za tek na smučeh, večina meni, da bi si opremo sposodili. Le nekaj jih je. ki bi jo bili pripravljeni kupiti. Jasno, da teh odgovorov ne gre jemati kot dokaz, da se starši ne zanimajo za otrokove potrebe in želje. Že samo življenje je vse dražje in le malo staršev zmore kupiti tudi športne rekvizite. — omogočiti sproščeno igro — pomagati otrokom, da se bodo znali sami zaposliti — omogočiti uveljavljanje v skupini tistim, ki se v veliki skupini ne znajo uveljaviti — omogočiti dovolj prostora za igro in gibanje — navajati otroke na pravilen odnos do skupne lastnine. Otroke smo prepustili spontani igri. Vzgojiteljica je otroke za obisk v »počitniški deželi« prej motivirala. V igri je sodelovala le kot soigralka ali tedaj, če so otroci to želeli. Tako smo otrokom omogočili, da so se počutili svobodne, sproščene, in to se je kazalo tudi pri igri. Vsi otroci so bili dejavni in čustveno zavzeti. Niso se prepirali, niso bili nestrpni, saj so imeli dovolj življenjskega prostora. Celo tisti, ki se sicer težko zaposlijo in nemirni, so bili ustrezno zaposleni (po tem, kar jih je zanimalo) in niso motili drugih pri igri. Na podlagi opazovanja znova ugotavljamo, kako zelo potrebujejo otroci dovolj prostora za igro in da so normativi v naših vrtcih previsoki. ne. Ugotavljajo, da so bili o®1 v počitniški deželi toliko deja' in čustveno zavzeti, kot si l^ le želimo. Pokazalo se je, of morali imeti v vrtcu stalen pr‘ ben prostor, ki bi bil name!1) takšnim in podobnim oblik? kjer bi otroci s pravim orodjj' in iz različnih materialov iz stalno takšne in podobne obl1 1 vzgojnega dela. Ker postaja Vt* , vse bolj središče predšol* vzgoje v krajevni skupnosti' morali tudi zunanjim otrok ponuditi dovolj privlačne oblil predšolske vzgoje. Drugačna organizacija vzgojnega dela, drugačna ureditev prostora in drug prostor ter drugačne igrače dajejo možnost za ustvarjalno delo tudi vzgojiteljici. Vzgojiteljice so bile z novo obliko vzgojnega dela zadovolj- V prihodnje bi morali raziH Ijati o drugačni prostorski off nizaciji vrtcev, kjer bi imeli" volj prostora za najrazličnP dejavnosti -— glede na zanima1 otrok, kjer bi imeli ustrez možnosti za bivanje in sprošča igro, da bi jim bil vsak dan. kj k ga preživeli v vrtcu, posebno živetje. MILENKA UHELJ-OŠTIR Več pozornosti otroškemu varstvu k! k: J V lendavski občini so si zadali cilj, da je treba v naslednjem obdobju nameniti več pozornosti organiziranemu otroškemu varstvu. V občini Lendava, ki je pretežno kmetijska, računajo, da . bodo od leta 2000 postopoma zajeli v organizirano varstvo 50 odstotkov predšolskih otrok. Naložbe v otroško varstvo bodo morale biti usklajene z demografskimi gibanji. Ugotavljajo, da je otrok, potrebnih varstva čedalje več in da bodo do leta 1990 zgradili nove vrtce tudi v vaseh, kjer jih do zdaj še ni bilo. Z denarjem, zbranim s samoprispevkom so v Črenšovcih že zgradili vrtec za 125 otrok, vrtce pa bodo dobili tudi v Bistrici in večjih naseljih, 7. kjer je veliko prebivalstva 1 posienega v industriji. U®1 bodo tudi zunanja igrišča z igrl V organizirano varstvo in vzg1 bodo morali zajeti tudi vse pfj |, šolske otroke z motnjami v te| 1 snem in duševnem razvoju.1 vse otroke, ki ne bodo v organ1 ranem varstvu, pa bodo p1 vstopom v šolo in še naprej P pravili različne popoldan1 vzgojne programe za pripravo šolo. Razvijali bodo tudi rat krajše oblike varstva v vzgoj1, |q varstvenih organizacijah, prik nostno varstvo otrok na dof ipd. S sistemom solidarnosti otrokom, katerih starši ni®’ dovolj denarja, da bi jih pre^ * Ijali, priskrbeli družbeno po®1 JOŽE ŽERDIN Pustno rajanje cicibanov 12. Na pustno soboto dopoldne je bilo v Krajevni skupnosti Prežihov Voranc v Vrbanski ulici v Mariboru zelo živahno. Otroci iz vrtca Ljubana Vodeba so imeli pod vodstvom prizadevnih vzgojiteljic Nevenke Jerabek in Neve Domjanič pustno rajanje. Domiselne maske so pričarale veliko dobre volje, ob koncu pa so prišli na pustovanje še starši in babice. Navdušila sta predvsem plesa kavbojev in smučarjev, otroci so peli Pesem smučarjev in navijali za naše. Veselo in uspešno ma- škarado otrok, izviren in duh11' humoristični program so p1 omenjenih tovarišic pomag’ pripraviti tudi druge vzgojitelj1 iz tega vrtca. V sredo, 4. marca, pa je nef teh otrok recitiralo, pelo in P1 salo na proslavi v počastil? praznika žensk v Krajevni sl®! nosti Prežihov Voranc. Tokra* bili spet drugačni — prisrčni naravni, skratka otroci z vs?1 svojimi vrlinami in napaka®1 SONJA GOLEČ • Svet otroškega duha je na čisto poseben, nedoumljiv način zaobj1 skrajnosti: ali ljubijo — ali sovražijo. 1 Branko Hof<"j Morda bi ob vsem tem vendarle razmišljali, da je vsak cilj mogoče doseči po več poteh. V tem primeru bi bila lahko ena izmed njih sposoja športne opreme. Kdo pa naj bi dal denar za to? Tisti, ki mu je veliko do tega. da bodo otroci nekoč zrasli v zdrave delavce. ZVEZDANA RUPNIK • Človeka spoznamo po otroštvu kot dan po jutru. John 9 Kdor nima otrok, ne ve, kaj je ljubezen. Italijanski ljudski preg°'\ Posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev izpisuje za šolsko leto 1987/88 250 štipendij za učence 150 štipendij za študente ^ izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev bo v šolskem letu |3 ,0f' J50 UČENCEV, KJ SE BODO VPISALI ALI PA SO ŽE VPISANI 1 SREDNJEŠOLSKE PROGRAME PEDAGOŠKIH SMERI IN SE . »ODO PO KONČANEM IZOBRAŽEVANJU ODLOČILI jjt, ZA ŠTUDIJ PEDAGOŠKIH SMERI NA VISOKI STOPNJI; jel a)x SO ŠTUDENTOV, KI SE BODO VPISALI ALI PA SO ŽE VPISANI AA pedagoške smeri na vi. oziroma vil stopnji, •n SICER ZA TELE DEFICITARNE ŠTUDIJSKE SMERI: matematika s študijskimi povezavami ~~ fizika s študijskimi povezavami ~~ likovna pedagogika ~~ glasbena pedagogika ~~~ obramboslovje samoupravljanje s temelji marksizma programi za učitelje strokovnih predmetov tehničnih usmeritev; 100 ŠTUDENTOV PEDAGOŠKIH SMERI NA VI. IN VIL STOPNJI ZA POTREBE NASLEDNJIH SREDNJIH ŠOL IN DOMOV ZA UČENCE V SR SLOVENIJI: 1 SREDNJA GRADBENA IN NARAVOSLOVNA ŠOLA »VENO PILON«, 65270 AJDOVŠČINA a) dipl. inž. tekstilne tehnologije — 1 štipendija t>) inž. tekstilne tehnologije— 1 štipendija 31