Danes se kruh valja po tleh, tedaj pa...
Čeprav ima Tončka Berči-čeva ves dan mnogo opravil doma in v krajevni skupnosti, kjer je predsednica ZB NOV, se velikokrat spomni vojnih let. Kako tudi ne, saj so del njene mladosti. Tiste dni se je življenje vrtelo tako hitro, da se danes ne da kar na mah ob-noviti vseh dogodkov. Vra-čajo se počasi, drug za dru-
razgrne, vidiš drobne, komaj ber-ljive črke. »Taka je bila partizan-ska pošta,« je povedala, ko je po-kazala na enega izmed njih. Drugi listič pa ji je drag spomin na moža. Vso vojno se skorajda nista videla in ko sta se po ose-mnajstih mesecih srečala, ji ga je izročil. Na enem svojih pohodov je iztrgal list iz bloka in nanj zapi-sal svoje občutke, hrepenenje po njej in svobodi.
gim, spomin na nek doživljaj prebudi novega. Malo pred začetkom vojne se je poroči-la, avgusta 1. 1941 pa je bila sprejeta v komunistično par-tijo. Mož je že v prvih dneh vojne odšel v partizane, njo pa so marca 1942, dva dni po bitki na Pugledu, zaprli. Bila je v več taboriščih, ob kapitu-laciji Italije se je vrnila domov ter kmalu nato tudi ona odšla v partizane.
Še danes hrani dva majhna, zganjena lističa papirja. Ko jih
»Rada. imam,« je pripovedo-vala Tončka Berčičeva, »v nede-Ijo dopolne tišino, kajti od deve-tih vedno poslušam radijsko oddajo Še pomnite, tovariši. Tudi knjige berem najraje tiste, ki opi-sujejo dogodke iz teh dni.«
Njen glas je tih in miren, kot da pripoveduje o čisto vsakdanjih stvareh. Toda besede so žive, in to, kar sporočajo, morajo priza-deti vsakega poslušalca.
»Bilo je na binkoštno nedeljo leta 1942,» se spominja, »ko smo ženske, zaprte v zaporih belgijske vojašnice, gledale skozi okno. Na
nasprotnem oknu smo za železno mrežo zapazile mlad fantovski obraz. Še istega dne dopoldne so prav tega fanta, ki smo ga opazo-vale, odpeljali fašisti k zaslišanju. Spremljali so ga štirje stražarji. Spraskale smo motorno prevleko s šip, da bi bolje videle, kdaj se bo vrnil. Toda prinesli so ga na nosi-lih in kri je kaplala od njih. Večini od nas je ob tem pogledu postalo slabo. Bilo mu je, kot smo zve-dele kasneje, šele devetnajst let.«
Iz belgijske vojašnice je v tistih dneh skoraj vsak dan odhajala dolga kolona: kamioni s krstami, talci in fašisti. Vračali so se brež krst in talcev.
»Vsakič, ko so začele rožljati verige, kajti moški so bili vkle-njeni, smo začele peti, da bi spodbudile naše fante. Stražarji so nam petje prepovedali, a me smo pele še glasneje: Vsak naj propade, kdor rod svoj taji, še zemlja ne bi bila njegove krvi.«
Mnogo je spominov. Tončka Berčičeva ne pripoveduje o veli-kih dejanjih ali pomembnih do-godkih. Govori o svojih opaža-njih, o žalostnih trenutkih v živ-Ijenju Ijudi, govori o drobnih stvareh, ki pa so za posameznika še kako pomembne. In stvari, ki so se dogajale v tistih dneh, so bile tako strašne, da marsikdo, ki sliši pripovedovati o tem, ne ver-jame, da je bilo sploh kdaj res tako.
So pa tudi svetli spomini, kot na primer tale iz leta 1942, ko je bila zaprta v taborišču v Trevisu.
»Na drugi strani žice sem za-gledala tnoškega, ki je bil Slove-nec in doma iz Slap. Tistega dne je dobil od domačih paket. Zavil je žemljo v papir in jo vrgel proti meni. Zrezala sem jo na majhne koščke in jo razdelila med vse ženske. Vidite, danes pa se kruh .valja po tleh.«
Besedilo in slika: D. J.