Karel Mausser
Spomin iz mladosti
Pet nas je bilo. Jaz, Boštetov Pavel, Mlakarjev Jože, Petrovčev Drago in Urbanov Boris. Stali snio pred krščanskim naukom za cerkvijo in metali snežene kepe v električne žice, da so tanke snežene črte
Sršele na tla. Prijetno je bilo gledati, ko so se žice zibale in se dolgo, olgo niso mogle umiriti.
Tedaj je prišla mimo nas Čemžarjeva Marica. V drugi razred je hodila, še dobro se spomnim. Imela je samo še očeta, ki je bil sluga pri nekem advokatu. Mater je zgubila pred nekaj meseci in vsak dan je zahajuta na njen grob. Tudi tokrat je mislila in že je držala za železao ktjuko, da bi odprla vrata na pokopališče.
Tedaj pa sam ne vem, kako se ie zgodilo. Mlakarjev Jože je zagnal kepo, ki je Marico oplazila vrh glave ia ii snela čcpico. Vsi smo se
zasmejafi.
Marica ni rekla besede. Pobrala je čepico. jo otresla snega in odšla na pokopališoe.
Med nas je legel molk. Drug za drugim so se zgubili v cerkev, le jaz nisem šel. Oakal sem na Marico. Prišla je s pokopališča vsa tiJia in s sklonjeno glaTO. Ko je šla mimo mene, me je pogledala in videl sera, da je jokala. Hotel sem ji reči be-sedo, toplo in iskreno, pa je kar ni-sem mogel spraviii iz sebe.
Ko ie izginila v cerkev, me je premagala bolest. Šel sem na poko-pališče, na grob Maričine matere. Useclel sem se kar v sneg in težko mi je bilo pri srcu. Ob meni je go-rela drobna svečka, ki jo je bila Marica prižgala, in tako vroče sem čutil svoj greh, da si nisem upal v cerkev.
Po krščanskem nauku je prišla Marica zopet na grob. Ko me je za-gledala, sem videl, da mi odpušoa. Nasmehnil sem se, odšel in bil vesel kakor grešnik, ko gre iz spo-vednice.