V. leto.
2. zvezek.
V Gorici, svečan 1884.
Odpustki rimskih postaj.
V novem vodilu Tretjega Reda, v kazalu odpustkov in pravic, poglavje 1. odstavek 10., določujejo sveti oče Leon XIII:
„Tiste dni, ko so v rimskih mašnih bukvah za-kamenjane postajne prošnje, more zadobiti sleherni t r e t j e r e d n i k v c e r k v i alikapeli, vketeri Je vstanovljeno tovarištvo (Tretjega Reda), a k o j o Pobožno obišče in po navadi moli za potrebe svete cerkve, vse pravice in duhovne milosti, k etere v ž i v a j o v Rimu rimi j ani ali p t u j c i“.
Pobožni tretjerednik bo po tem takem najprej skerbel, da *zve, keteri so omenjeni dnevi in kolike odpustke more dobiti tiste hni ; potem bo pa gotovo rad bral ali slišal tudi, kaj so bile prav za prav nekedaj tiste postajne prošnje in katere so rimske cerkve, kjer so se opravljale dotične dni. Vse to hočemo zaporedoma povedati.
I. Dnevi in odpustki rimskih postaj.
1. in 6. prosinca (to je na novega leta in svetih treh kraljev ban), ravno tako tri predpepelnične nedelje, imenovane po. latinski septuagézima, seksagésima in kvinkvagézima : odpustek 30 let 'n 30 kvadragén (to se pravi odpuščenje časnih kazni, ki bi
— 34 —
se mogle dostati s cerkveno pokoro tridesetih let in 30 štirideset-danskih postov).
Pepelnično sredo in četerto nedeljo v postu : 1 5 1 e t i n 1 5 kvadragén.
Cvetno ali oljično nedeljo : 25 let in 25 kvadragen.
Veliki četertek : popolnoma odpustek (po izpovedi in svetem obhajilu).
Veliki petek in veliko soboto : 3 0 let in 30 kvadragén.
Druge dni štiridesetdanskega posta, ob paznikih in delavnikih, kaker tudi kvaterne dni tega posta : 10 let inlO kvadragén.
V	eliko nedeljo : popolnoma odpustek (po izpovedi in sv. obhajilu).
Vse dni velikonočne osmine z belo nedeljo vred, na sv. Marka dan in tri dni procesij križevega tjedna : 30 let in 30 kvadragén.
Na vnebohod Gospodov : popolnoma odpustek (po izpovedi in sv. obhajilu).
V	soboto pred binkuštmi : 10 let in 10 kvadragén.
Binkuštno nedeljo in dalje do sobote skozi cel tjeden : 3 0
let in 30 kvadragén.
Kvaterno sredo, petek in soboto meseca kimavca, kaker tudi pervo, drugo in četerto nedeljo v adventu : 10 letin 10 kva-d r a g é n.
Tretjo nedeljo v adventu; 15 let in 15 kvadragén.
Kvaterno sredo, petek in soboto v adventu : 1 0 1 e t i n 1 0 kvadragén.
24. grudna (sveti večer), božično noč pri polnočni maši in pri drugi masi na božični dan vjutro: 15 let in 15 kvadragen.
Na božični dan pri zadnji veliki maši in nadalje: popolno' ma odpustek (po izpovedi in sv. obhajilu).
Na svetega Štefana, svetega Janeza evangelista in nedolžnih otročičev dan : 30 let in 30 kvadràgen.
Verhu vseh teh obilih odpustkov so podelili papež León XII. (28. svečana 1827) odpustek 40 let in 40 kvadragén vsem vernim, kolikerkrat v 40 danskem postu skesani obiščejo cerkev, kjer je postaja, in popolnoma odpustek po izpovedi in svetem obhajilu, ako tisto obiskovanje skozi tri dni vsaj po enkrat na dan opravijo.
OO-»«-—
— 35 —
Svetega Bonaventure,
cerkvenega učenika serafinskega, življenje in dela.
Drugo poglavje.
Sveti Bonaventura mašnik in učitelj na vseučilišču.
Leta 1245 je prejel mladenič Bonaventura tudi zakrament mašniškega posvečenja. S koliko gorečnostjo se je pripravljal nanj, tega nam pač ni treba še le dopovedovati ; saj bi se tudi ne dalo dopovedati tako, kaker je bilo v resnici. Kaj se ob taki priložnosti godi v sercu svetnika, kedo bi si mogel prav misliti, ako ni sam svetnik? Vender nam je Bonaventura nekoliko razodel svoje tadanje občutke v neki molitvi, ki jo je spisal ob tistem času ter jo je pozneje sveta cerkev priporočila vsem duhovnikom, da bi jo molili v zahvalo po sveti maši. Živo vero in gorečo ljubezen svetnikovo do presvetega rešnega telesa nam razodevata tudi dva druga ljubeznjiva kratka spiska iz tistega časa: „Navod za mašnika k pripravi11 iu „Priprava k sveti maši", spiska, ki bi zaslužila, da bi jih mašniki radi in pogostoma brali in premišljevali.
Tri leta je ostal Bonaventura učitelj v samostanskih šolah; nato so ga sprejeli mej učitelje očitnih, visokih šol pariških, osem lot, preden je imel za to določeno starost. In po pravici se pri njemu ni gledalo na sicer veljavne predpise in določbe. Obilo je namreč nadomeščala postavno starost globoka učenost in prijetna zgovornost njegova, ki je kmalu privabila predenj premnogo odličnih poslušavcev, mej drugimi Teobaljda Viskóntija iz Pjačence, ki Je bil pozneje rimski papež pod imenom Gregor X.
Učilo pa se takrat na visokih šolah ni tako, kaker se navadno dandanašnji, da si namreč profesor spiše svoj nauk ter ga Potem bere s papirja, dobro ali slabo ; temuč takrat se je učitelj sam prej na pamet naučil, kar je hotel povedati, ter je potem v šoli razlagal s prosto besedo, kaker se pridiguje ali v zborih govori. Zato pa je bilo treba, da so bili učitelji v resnici zmožni m°žje ne le v svoji učenosti temuč tudi v jeziku in zgovornosti, i;er ni bilo tako lahko, da bi bil kedo za takega sprejet, ako ni kil v resnici vreden. Cerkveni redovi pa so še posebno bistro gledali na to, da niso na stolice, ki so bile njim prepuščene, po-
— 36 —
sadili mož, ki ne bi bili sposobni. Mej vsemi, ki jili je svetega Frančiška red imel na tako imenitni učiteljski stopnji, pa je bil brozskerbi sveti Bonaventura najboljši, najsposobnisi. On je imel od Boga poseben dar, da je znal tudi najtežje nauke s prijetno besedo tako razložiti, da so bili poslusavcem jasni in prepričavni.
Ali dober učenec mora biti pred vsem drugim dober človek. Kaj pomaga bister um in mnogo znanje, ako je sdtce divje in pokvarjeno, življenje surovo in razuzdano ! Bonaventura je torej tako učil svoje učence, da jim ni le uma jasnil in bistril, temuč tudi serce mikal in za dobro vnemal, ker je hotel, da naj, kaker v znanstvu tako tudi v svetosti napredujejo z enakimi koraki. Od pervega začetka je gledal na to, da bi se privadili ponižnosti, ki je edina terdna podlaga, kjer morejo korenine poganjati druge čednosti. Zato jim je priporočal ob vsaki priliki, naj nigdar bodisi v govorjenju ali pisanju ne zaničujejo misli drugih, da le niso take, ki bi jih bilo prepovedano sprejeti ; in keder hočejo braniti svoje misli, naj pri tem nigdar ne pozabijo na to, kar je lepo in spodobno za omikanega človeka, ki mu je čednost mila in draga. Ljubezen, to je zaterjeval, naj ne bo nigdar ločena od znanstva, znanstvo z ljubeznijo združeno pa se ne more pridobiti kaker z molitvijo.
Se bolj kaker z besedami pa je k čednosti navajal svoje u-čence z dobrim zgledom ; vedno in pri vsaki priliki so namreč videli v njemu moža redovnika, koliker so si lc misliti mogli, doversene čednosti. „Ali je govoril on z Bogom, ali je Bog govoril ž njim41 — tako so nam ob kratkem narisali tadanje njegovo življenje tisti srečni, ki so ž njim vkupaj živeli ter ga od bliže poznati mogli. Molitev je bilo njegovo najslajše veselje, njegova najčverstejša podpora v nevtrudnem prizadevanju za čast Božjo in bližnjega srečo. V tem nevsehljivem studencu okrepčan je potem govoril o Bogu tako se stolice v šoli kaker s pridižnice v cerkvi, tako v prijateljskem kramljanju kaker v učenih in spodbudnih spisih. In kaker je bil slaven in veljaven mej najučenejšimi svojega časa, gdor bi ga ne bi poznal osebno, mej domačimi stenami samostanskimi bi ga bil imel za poslednjega mej brati, tako se je rad pogovarjal z uajpreprostejšimi, tako ljubo mu je bilo, ako se je mogel pomešati med-nje ter ž njimi skupaj opravljati najnižja dela, pometati, pomivati, pogrinjati mize itd. Ko so mu vikši prepovedali taka dela, ker se jim ni zdelo spodobno, da bi se vkvar-jal ž njimi mož tolikih zaslug, kaj pa da je Bonaventura slušal sč
— 37 —
vso radovoljnostjo, ali berž je znal najti druge razne pomočite, da je skrival svoje prednosti pred ptujimi očmi ter še nadalje s posebno ljubeznijo pomagal bratom ; tolažil je žalostne in poterte, svetoval dvoječim, poterpežljivo učil najnevedniše, zlasti pa je z neizmerno ljubeznjivostjo in serčno dobroto stregel bolnikom, oni so inu bili kaker žive podobe tistega, ki ga je čez vse ljubil, Jezusa Kristusa. Ako mu ni bilo mogoče vsem ostrostim svetniškega življenja se vdajati, keder je bil navezan na šolo, verjetno je, da je to obilno nadomestil, keder je prenehalo učenje. Ob takem času se je rad vmikal iz Pariza v bližnji samostan mantski. Méstece Mante je ohranilo dolgo v hvaležnem spominu to lepo čast, da je bilo priljubljeno stanovanje tako slavnemu svetniku, in skozi več stoletji se je kazal sè spoštovanjem kamen, ki mu je po starem sporočilu bil za zglavje, keder je počival.
Spregovorimo še nekoliko o tem, kaj je sveti Bonaventura učil na visokih šolah pariških ter o neketerih spisih, ki jih je do-veršil ob času svojega učiteljstva.
Splošna je bila navada od začetka 13. skoraj do konca 17. stoletja, da so na bogoslovskih šolah razlagali čvetere bukve izrekov Petra Lombarda. I)a se bo stvar prav umela, moramo pri ti priliki nekaj malega povedati o tem učenem možu in njegovih slovečih bukvah.
Peter je bil doma od mesta Novare v Lombardiji ; zato se imenuje Lombard. Vbozili in neznanih starišev sin je bil. Neki dobrotnik mu je pripomogel, da je šel študirat v Bolonjo. Od ondod se je odpravil na Francosko s priporočili do svetega Bernarda, ki ga je poslal v šolo v Rens (Rheims). Slava profesorjev pariških pa ga je vlekla v to mesto, ki se mu je potem tako prikupilo, da ga nigdar več ni zapustil. Učenost njegova mu je kmalu pridobila učiteljstvo bogoslovsko, ketero je potem mnogo let opravljal z veliko pohvalo. Leta 1159 so ga izvolili celo za škofa pariškega; vender škof ni bil dolgo; vže leta 1164 je vmerl.
Značaj tega slavnega moža nam kaže v najprijazniši luči neka dogodbica, ki je nočemo preskočiti. Neki plemeniti možje iz njegovega rojstnega mesta so šli v Pariz, da bi se poklonili svojemu slavnemu rojaku. Vzeli so seboj tudi mater ujegovo. Ali ženica se jim je zdela celo prevbožno oblečena ; kupili so ji torej drugo, visoki stopnji sinu njenega primernišo obleko. Zenica se je branila; pozna dobro svojega sinu, jo djala, taka oprava mu ne bo po volji.
— 38 —
Ali gospodje si niso dali dopovedati. Pridejo torej pred škofa ter postavijo predenj tudi staro ženico v gosposki obleki, kaker da je to mati njegova. Ali slavni mož odgovori naravnost, da ne pozna te gospe ; njegova mati je vboga kmetiška žena. In pri tem je o-stal ; še le, ko je oblekla ženica svojo staro kmetiško obleko, jo je spoznal za mater ter jo preserčno objel.
Učenost Petra Lombarda nam do današnjega dne najbolje kažejo sloveče čvetere bukve izrekov, ki so bile učna knjiga bo-goslovska skozi toliko stoletji. V teh bukvah je hotel sestaviti vse gotove nauke svete vere, poglavitne resnice, ki jih ima katoliški kristijan verovati, kaker tudi poglavitne dolžnosti in zapovedi, po keterih ima živeti.
Te bukve torej so imeli razlagati učitelji bogoslovski ; te je razlagal svojim učencem in poslušavcem tudi sveti Bonaventura in sicer tako učeno in ob enem lepo in ljubeznjivo. da ga je bilo le veselje poslušati ter so bili vsi učenci njegovi nedopovedljivo vneti in navdušeni zanj. Še več ko sto let potem je rekel slavni kanclar pariškega vseučilišča, Janez Zersón (Gerson), da ne ve, ali je imelo to vseučilišče kedaj tako veličastnega učitelja, kaker je bil Bonaventura.
Svojo razlago štirih bukvi Lombardovih je sveti Bonaventura o priliki tudi spisal in to je njegov največi spis, ki velja do današnjega dne za bogoslovsko delo perve verste. Rabil je pri spiso-vanju veliko delo svojega učitelja Aleksandra Aleškega ter se der-žal navadno, dasi ne vselej, tudi misli njegovih, ali presegel ga je ne malo po bistroumnosti, določnosti in novosti pisave. Pa tudi vse druge učene bogoslovce starih časov je prekosil po ljubeznivosti, ki je razlita tudi čez najsuhoparniše preiskave, po ognju božje ljubezni, ki se čuti tako rekoč iz vsakega stavka njegovega. S tem je v zvezi tudi druga posebnost našega svetega učitelja, ki se zlasti v tem delu povsod kaže, skromnost namreč in zmernost v izbiranju in presojevanju mislih drugih katoliških učiteljev. Vseskozi se odločuje za obče mnenje, in kjer to ni gotovo, skuša razne misli po neki srednji poti zediniti, kjer je kaj pomanjkljivega, dopolniti rajši, kaker prepiravno raztezati nasprotnosti. Priznati se mora, daje tako ravnanje pravo, ako tudi ni navadno. Saj je vse naše spoznanje božjih reči drobiž in človeška beseda vedno le slab in nepopoln izraz višje resnice.
Mej drugimi spisi, ki jih je sestavil sveti Bonaventura ob tem času, moramo omeniti najprej tako imenovan „Brevilókvijum“ (Bre-
— 39 —
viloquiuin) t. j. „kratko govorjenje11, ki, kaker ime kaže, v ne-preobširni obravnavi obsega vso bogoslovsko učenost tadanjega časa. To je pravi biser moj spisi svetnikovimi. Vže omenjeni slavni mož, Janez Žerson, ga hvali kaker čisto božje delo in čudijo so mu do današnjega dne vsi učenjaki bogoslovci, tako je vmetalno in dover-šeno v vseh svojih delih. Zato pa služi tudi še zdaj ko učna knjiga, kjerkoli so redovne šole frančiškanske samostojno vrejene.
Podobno Brevilokviju je drugo majhino delo svetega Bonaventure, ketero je razdelil v sto poglavji ter ga zato imenoval „Centilókvijum“ (C en til o q u i u m). Namenjeno je učencem menj bistre glave, ki bi jim bilo ono pretežko, ter nam priča, s koliko ljubeznijo je skerbel svetnik tudi za take mladeniče. In kako ne bi ! saj celo posameznega vbozega redovnika ni preslišal, ko ga je prosil, da bi mu spisal „llazlago posebnih besed, ki se rabijo v bogoslovju". V takem duhu bratovske ljubezni ima svoje korenine tudi spis „ O cerkvenem predstojništvu ali vladavstvu11 (De e cele siastica hierarchia), ki obsega mnogo lepega nauka zlasti za tiste, ki so poklicani, da vladajo redovne skupščine.
Tem spisom se morejo pristaviti še drugi, pisani po vsi verjetnosti ob času, ko je svetnik učil v Parizu, zlasti „0 treh trojstvih grehov11, delo, ki je ostalo nedokončano, ^Ogledalo duše", „0 načinu, kako se je treba izpovedovati", in „0 čistosti vesti", naposled „0 zavračanju vmetalnosti v bogoslovje" (De reductione artium ad theologia m).
*
* *
Molitev svetega Bonaventure po sveti maši ali sv. obhajilu.
Presuni, o presladki Gospod Jezus, o presuni s predrago in zveličavno rano svoje ljubezni mozeg in drob moje duše, tako da bo vedno medlela in tajala se edino od ljubezni do tebe in od hrepenenja po tebi, da bo po tebi hlepela in ginila po tvojih vežah, želela raztopiti se in s teboj prebivati. Daj, da bo lačna moja duša po tebi, kruh angeljski, krepčanje svetih duš, naš kruh vsakdanji nadbistveni, ki ima v sebi vso sladkost in okusnost in vse razveseljevanje sladkosti. Vedno bodi lačno moje serce po tebi in vedno se hrani s teboj, v katerega angelji žele gledati ; vedno bodi žejno po tebi, ki si studenec življenja, studenec modrosti in učenosti, studenec večne luči, potok veselega vživanja, obilnost hiše božje; vedno hrepeni po tebi, tebe išči, tebe najdi, h tebi želi, h
— 40 —
tebi pridi, tebe premišljuj, o tebi govori in vse delaj h časti in hvali tvojega imena, s	ponižnostjo in	razbornostjo,	z veseljem	in
ljubeznijo, z lahkoto in	nagnjenjem, sè	stanovitnostjo	do konca,	in
ti sam bodi vedno moje upanje in vse moje zanašanje, moje bo-gastvo, moje vživanje, moja prijetnost, moje veselje,	moj pokoj	in
počitek, moj mir, moja	sladkost, moja	dišava, moje	sladilo, moja
jed, moje okrepčanje, moje pribežališče, moja pomoč, moja modrost, moj delež, moje posestvo, moj zaklad, v keterem bodi terdna in nepremekljivo vedno vkoreninjena moja duša in moje serce.
----------OO--------------
Nekateri čudeži, ki so se zgodili po smerti svetega očeta Frančiška.
(Popis svetega Bonaventure.)
II. O mertvih obujenih.
1.
V	nekem gradu v Maranskih hribih blizu Beneventa je vmerla neka žena, ki je s posebno pobožnostjo častila svetega Frančiška. Proti noči pridejo duhovniki skupaj, da bi opravljali molitve za mertve ter mertvaške psalme ; in glej ! vpričo vseh teh se vzdigne kar naenkrat žena na mertvaškem odru ter pokliče k sebi enega izmej duhovnikov rekoč: „Duhovni oče, jaz se hočem izpovedati. Ko sem vmerla sem imela biti veržena v strašno ječo, ker se nisem še nikoli izpovedala greha, ki vam ga bom zdaj povedala. Ali, ker je prosil zame sveti Frančišek, ki sem mu bila vedno s pobožnostjo vdana, dokler sem živela, mi je bilo dovoljeno, da se vernem nazaj, se izpovem ter zadobim večno življenje. Precej ko bom razodela svoj greh, se bom vpričo vas zopet vernila k počitku." In res, trepetajoča se izpove nato duhovniku, ki se tudi ves trese od straha, in ko zadobi sveto odvezo, se mirno vleže ter srečno v Gospodu zaspi.
2.
Y	Parmaki v Apulskih hribih je vmerla v nežni starosti sta-rišem priserčno ljubljena hčerka. Ker jo bila edini otrok in tudi drugih ni bilo upati, sta mislila oče in mati, da jima je s to hčerko vmerlo vse. Ko so se zbrali sorodniki in prijatelji k pogrebu, se je vila nesrečna mati v strašnih bolečinah na postelji, žalost jo je prevzela tako, da ni vedela, kaj se okoli nje godi. Mejtem se pri-
— 41 —
kaže zapuščeni in obupani ženi sč še enim redovnim bratom sveti Frančišek, katerega častivka je bila, ter jo tolaži rekoč : „Ne jokaj, žena, ker se ti bo na mojo prošnjo prižgala zopet luč, ki jo objokuješ vgasnjeno." Žena vstane nato naglo, razodene vsem besede svetnikove in ne pusti, da bi odnesli trupla, temuč z velikim zaupanjem pokliče svetega Frančiška, prime hčerko za roko in vpričo stermečib pogrebcev vstane deklica živa in popolnoma zdrava.
3.
V Noččri *) prosijo manjši bratje nekega moža, Petra z imenom, da bi jim posodil za nekoliko časa voz, ki so ga ravno potrebovali. Ali le-ta jim nespametno odgovori in namestu da bi vsli-šal njih prošnjo, jih zasramuje ; in ko ga prosijo, da bi v čast svetega Frančiška to dobroto izkazal samostanu, celo preklinja ime svetnikovo. Ali hitro obžaluje svoje pregrešne besede, ker ga je obšel strah, da bi ga Bog ne kaznoval. Pa kazen Božja ga je zadela res. Nauagloma mu zboli pervorojeni sin ter po kratki bolezni vmerje. Po tleh se valja nesrečni oče in jokaje kliče neprenehoma svetega Frančiška vpijoč: „Jaz sem grešil, jaz sein pregrešno govoril, mene si moral kaznovati. Ah ! poverni preljubi svetnik skesanemu grešniku, kar si odvzel preklinjevavcu. Tebi se vdam, vedno hočem tvoj služabnik biti ter s pobožnim sercem hvalo dajati Kristusu v čast tvojemu imenu.“ In, o čudo! pri teh besedah vstane dečdk, reče, da naj potihne jok, ter pripoveduje, da je sveti Frančišek sprejel njegovo dušo, ko je vmerl, ter jo zdaj zopet sklenil z mertvim truplom.
4.	v
Sedemleten sinček nekega pravnika v Rimu je hotel po otročji navadi po vsi sili spremiti nekega dne mater, ki je šla v cerkev svetega Marka. Mati mu veli, da naj ostane doma, ter gre. Ali komaj otide, skoči dečak z okna palače doli na ulice in pade tako nesrečno, da obleži mertev. Mati, ki še ni bila daleč, sliši ropot. Naglo se verne in najde sinčka mertvega. Pri tem pogledu divja sama nad sabo in njeno žalostno vpitje privabi kmalu skupaj celo sosesko. Ypitje narašča. Y tem se približa mertvemu otročiču manjši brat, z imenom Raho, ki je šel ravno pridigat. Ko vidi, kaj se je zgodilo, reče poln žive vere očetu : „Ali veruješ, da more svetnik Božji Frančišek tvojega sinu obuditi od mertvih zaradi ljubezni, ki jo je imel vedno do Kristusa križanega?“ Ko mu odgo-
*) Eno mesto tega imena je blizu Asiza v Umbriji, drugo blizu Napo-lja v Kampaniji. O keterem se tu govori, ne vemo.
— 42 —
vori oče, da terdno veruje in da hoče biti vedno zvest služabnik svetega Frančiška, ako bi mu Bog po zasluženju svetnikovem izkazal tako veliko dobroto, pade brat Raho se svojim tovarišem na kolena ter spodbuja vse pričujoče, da naj ž njim molijo. Kmalu nato se je jelo otroku zdehati, odpre oči, povzdigne roke, vstane in vpričo vseh hodi popolnoma nepoškodovan.
5.
V	Kapovi se je igral neki dečak z drugimi skupaj na obrežju reke Volturna. V otročji neprevidnosti pade v globočino, dereča voda ga naglo požre ter pokoplje inertvega v pesku. Otroci, ki so se ž njim skupaj igrali, kričijo in od vseh strani letijo ljudje skupaj. Vsi molijo in prosijo svetega Frančiška, da bi se ozerl na pobožnost, s katero so ga častili stariši nesrečnega otroka, ter ga rešil iz smcrtne nevarnosti. Vpitje ljudi sliši od daleč neki dober plava-vec, ki nato tudi prihiti. Dolgo išče potopljenca in naposled, ko kliče svetega Frančiška na pomoč, najde mortvo truplo zakopano v blatu, kaker v grobu. Izkoplje ga, nese na suho ter pogleda prav žalostno. In ako ravno je videlo ljudstvo, ki je stalo okoli, da je otrok mertev, zakliče vender jokaje : „Sveti Frančišek, verni njegovemu očetu otroka. “ Celo Judje, ki so bili pričujoči, so vpili, natorno ginjeni : „Sveti Frančišek, verni njegovemu očetu otroka.11 In glejte! vpričo ljudstva, ki se jo od veselja čudilo, vstane dečak zdrav ter prosi priserčno, da naj ga peljejo v cerkev svetega Frančiška, da se pobožno zahvali svetniku, ki ga je obudil od mertvih.
6.
V	mestu Sesi *) se je poderla neprevidoma neka hiša ter je pokopala pod razvalinami nekega mladeniča. Naglo pritečejo ljudje, odmečejo kamenje in les, ali mertvega potegnejo mladeniča izpod razvalin ter ga izročijo žalujoči materi. Od britkosti ihteč vpije leta : „0 sveti Frančišek, o sveti Frančišek, daj mi nazaj mojega sinu !“ Z njo kličejo tudi vsi drugi svetega Frančiška na pomoč. Ali, ker se mladeniču ne vernejo počutki in tudi glasu ne da od sebe, ga položijo na mertvaški oder, da bi ga drugi dan pokopali. Toda mati le upa na Boga in na priprošnjo svetnikovo ; in v tem zaupanju stori obljubo, da bo pokrila altar svetega Frančiška z novim lepim platnom, če ji obudi od mertvih sinu. In glej, proti polnoči so je jelo mladeniču zdehati, udje se vgrejejo, zdrav vstane ter daje hvalo Bogu in svetemu Frančišku in s to hvalo združijo
*) Sessa, latinsko Suessa v Kampaniji.
— 43 —
svoje glasove duhovniki in ljudstvo, ko se zberejo skupaj in vidijo čudo.
7.
Neki mladenič, z imenom Gerlandin, rojen v llaguzi *), je šel ob času tergatve v vinograd. Ko hoče iz vinskega čebra napolniti vinske mebe in počene, se zavalijo nanj velika kamenja ter ga na glavi smertno ranijo. Naglo priteče oče, ali obupajoč ne pomaga sinu, temuč ga pusti ležečega pod težkim kamenjem, kaker ga je našel. Na vpitje njegovo priletijo tudi drugi tergači skupaj. Žalujejo z očetom in potegnejo mladeniča vže mertvega izpod kamenja. Oče pa se verže pred podobo Jezusa križanega na kolena, ter prosi ponižno po zasluženju svetega Frančiška, ki je bil blizu njegov praznik, da bi mu oživil edinega sinu. Zdihuje, moli, obeta pobožna dela ter da bo obiskal sè sinom grob svetnikov, če ga obudi od mertvih. In, čudno ! v resnici naenkrat vstane mladenič, ki je bil ves pobit in mertev, vpričo vseh popolnoma zdrav. Potolaži jokajoče ter terdi, da je zadobil življenje in zdravje na priprošnjo svetega Frančiška.
--------------------
Kralj armenski—manjši krat.
Akoravno so si manjši bratje povsod, kamer so prišli ozna-njevaje sveto katoliško vero, prej ali pozneje pridobili spoštovanje in nagnjenje prebivavcev, vender menda nikjer niso vživali tolike ljubezni, kaker v Armeniji, kjer so jim bili kralj in ljudstvo iz serca vdani, odkar so prestopili meje tega kraljestva.
Armenija je dežela v Aziji, na jugu in vzhodu Černega morja, velika za dobro tretjino našega cesarstva, pa dandanašnji razdeljena na tri kose, turški, ruski in perzijski. Vže v starodavnih časih imenitne reke Evfrat, Tigris in Arakses izvirajo v tej deželi in visoke goré vzdigujejo v njej svoje snežne verhove proti nebu, mej njimi slovita gora Ararat, na kcteri je obtičala po vesoljnem potopu Noetova barka in kjer je potem postavil Noe tudi aitar ter Bogu daroval zahvalni dar. Armenci imajo do te gore toliko spoštovanje, da se na tla veržejo pred njo ter poljubijo zemljo, ako
*) K a g ii z a v Dalmaciji se imenuje po slovensko Dobróvnik. Je pa še druga R a g u z a v Siciliji v sirakuški okrajini, tudi precej veliko mesto z 22000 prebivavci. Na katero je tukaj misliti, ne vemo.
— 44 —
jo le od daleč zagledajo. Vidi se pa njegova bela glava silno daleč okrog, od enega morja do druzega, od Cernega do Hvalinskega.
Luč nauka zveličarjevega sta prinesla v Armenijo sveta apo-steljna Jernej in Simon; vender se je katoliška vera lepo pričela razcvetati še le okoli leta 311, in sicer po gorečnosti kralja Tiridata, ki je postal iz nevsmiljenega preganjavca goreč kristijan. Ali sčasoma je zabredla dežela, kaker mnogo drugih na Jutrovem, v razne krivoverske zmote, ter se je odtergala od svete katoliške cerkve in njenega vidnega poglavarja na zemlji, rimskega papeža. Večkrat se je nato poskušalo zediniti jo z rimsko cerkvijo, ali z malim vspehom. Saj je znana nezaupljivost in dvojezičnost jutrov-skih narodov, kaker tudi prevzetnost njihova, ki se ne more sprijazniti z mislijo, da bi bila podložna rimskemu papežu tudi njihova vzhodna cerkev.
Leta 1247 je zopet odposlal papež Inocencij IV. v tiste kraje poslanstvo, ketero je vodil Andrej Peruški, iz reda manjših bratov, da bi se dogovarjalo z Armenci zaradi zedinjenja. Vspeh teh dogovorov in zlasti lepega zgleda manjših bratov je bil ta, da je poslal patrijarh armenski v imenu vseh prelepo pismo papežu, v ke-terem očitno pripoznava verhovno oblast rimske cerkve s temi besedami: „Verujemo tudi, da je sveta rimska cerkev mati in glava vseh drugih cerkva".
Od tega časa naprej niso manjši bratje nigdar popolnoma popustili tistih krajev, ampak odpošiljali so tjakaj od časa do časa zdaj manjše zdaj veče število misijonarjev. Tako se je to zgodilo leta 1258 in zopet okoli leta 1280. Mej misijonarji, ki so to leto tja šli, je bil tudi brat Janez Montekorvinski, čigar življenje smo popisali v lanskem „Cvetju“. Ko je prišel ta po želji kralja armenskega Hajtona II. čez devet let nazaj v Evropo, da sporoči papežu o veselem stanju ondotnih misijonov ter nabere novih misijonarjev, je prejel, preden se je vernil, od papeža Miklavža IV. mej drugimi priporočilnimi pismi, tudi pismo na kralja, ki je bil pobožen kristijan in odkritoserčen častivec in prijatelj manjših bratov. To papeževo pismo je bilo tako: „Preljubljonemu sinu, slavnemu kralju armenskemu, pozdrav in apostoljski blagoslov. Kot namestnik Kristusov na zemlji, akoravno z majhinimi zaslugami, smo napolnjeni po pravici z veliko radostjo in veseljem, ker smo slišali, da se serca kraljev in svetovnih knezev klanjajo volji naj vikšega kralja, po katerem se odlikujejo v visokosti svoje oblasti. Silno smo se razveselili v Gospodu, ko smo pred kratkim izvedeli po ljubljenem
— 45 -
rimi bratu Janezu Montekorvinskem, iz reda manjših bratov, ki prinaša to pismo, da si goreče vdan rimski cerkvi, materi in učiteljici vseh vernih in da je Tvoja volja, živeti, kaker se katoliškemu knezu spodobi, ž njo v edinosti. Povedal je tudi omenjeni brat, da je vmerl Tvoj oče, blagega spomina, kot pokoren sin in katoliški kristijan. Zares, predragi sin, naše serce je čutilo obilno veselje v Gospodu, ko smo slišali tako prijetne in dopadljive stvari, zakaj silno želimo dušam zveličanje, ketero iščemo pri vseh ljudeh po svoji pastirski dolžnosti. Prosimo torej in spodbujamo Tvojo kraljevo vzvišenost v Sinu Boga Očeta, da povzdigni h Gospodu oči svoje duše, svoj namen oberni k opravljanju dobrili del, pobožnost in dobro voljo hvale vredno sè stanovitnostjo nadaljuj in v sercu svojem hrani. Mi pa Te, kaker preljubega Sinu, z veseljem pridružimo edinosti omenjene cerkve, goreče proseč in z očetovskim opominjevanjem spodbujajoč Tvojo kraljevo visokost, da rad in voljno sprejmi nauk svete rimske cerkve in omenjenega brata in njegovih tovarišev ter si skerbno prizadevaj pripraviti k hitremu in voljnemu sprejetju teh naukov škofe in ljudstvo armensko, Tvoji kraljevi oblasti podložno. Ako boš v tem skerbàn, boš prejel od Gospoda, ki malo z velikim povračuje, gotovo svoje plačilo.... Sicer pa se serčno zahvaljujemo Tvoji kraljevi visokosti, da si, kaker uam je zaterdil omenjeni brat, njega in tovariše njegove prijazno sprejel, jim skazoval veliko nagnjenost ter jim vedno ohranil svojo milost; priporočamo Ti jih goreče vnovič, da bodo mogli koristniše in vspešniše nadaljevati delo, pričeto v čast božjo in zveličanje duš...“
Iz tega pisma vidimo pač, kako je bil kralj Hajton res pobožen mož in manjšim bratom iz serca vdan. Ali bil je tudi dobro izrejen od svojega očeta Leona, o keterem govori papež, da je vmerl (zgodilo se je to leta 1288) „kot pokoren sin in katoliški kristijan. “
Tudi stari oče njegov, Hajton I., je bil pobožen mož. Po prizadevanju brata Andreja Peruškega se je bil leta 1247 ob enem 8 patrijarhom in mnogimi drugimi imenitnimi osebami duhovnega in svetovnega stanu, zopet zedinil z rimsko cerkvijo. Vladal je 45 let, potem je odstopil kraljestvo svojemu sinu Leonu, ter vstopil v red sv. Norberta, kjer je sprejel ime Makarij. Vmerl je leta 1271 ua otoku Ciperskem in v škofovskem samostanu tamkajšnjem so ga pokopali.
Za Leonom torej je prevzel vladanje Hajton II.; ali silno nerad, ker je bil nagnjen k samostanskemu življenju ; le iz ozira na
— 46 —
blagostanje svoje dežele je premagal to nagnjenje. In potrebna je bila deželi modra in krepka roka ; zakaj sovražni saraceni, mameluki imenovani, so se ji bližali ter grozili, da jo podveržejo. Da bi od zahodnih kristijanov dobil kaj pomoči zoper te sovražnike imena kerščanskega, je poslal Hajton II. leta 1292 brata Tomaža Tolen-tinskega, Marka Monteluponskega in nekega žlahtnega armenca, Godfrida Komitisa, v Evropo. Šli so najprej v Rim k papežu Miklavžu IV., ki jih je preserčno sprejel, in ko je slišal vzrok njih prihoda, si je na vso moč prizadeval, pomagati kralju armenskemu in vsem kristijanoin na Jutrovem. Ker so bili namenjeni ti poslanci, da gredo na kraljevi dvor v Pariz, jim je dal pismo do francoskega kralja Karola, s priimkom Lepega, v keterem ga prosi, naj prime za orožje proti nejevernikom. Kralj Karol je bil tudi pripravljen to storiti, ali po nesreči je nastala zaradi pravice na-sledovanja v Flandriji vojska na Nizozemskem in francoska dežela je skerbela zdaj le. da reši tamkaj svojo čast. Poslanci so se z dvanajsterimi novimi misijonarji vernili v Armenijo, ne dosegši, za kar so bili poslani.
Pobožnost kralja Hajtorni se je kazala očitno, odkar je bil prevzel vladarstvo ; skerbel je, da se je število misijonarjev množilo in da se je katoliška vera vedno bolj razcvetala. Natanko je opravljal tudi svoje druge kraljevske dolžnosti, vender veselja ni imel do kraljevanja. Leta 1293 si je pridružil ko vladarja svojega brata Teodora III. in kmalu potem mu vladanje popolnoma prepusti, dokler vzraste sin Teodoro v, Leon, keterega je postavil za svojega dediča in naslednika na kraljevem prestolu.
Ko je bil tako prost vseh posvetnih skerbi, je hitel, da izpolni željo, ki jo je imel v sercu vže dolgo časa, namreč, da stopi v redovni stan. Res je bil sprejet v red svetega Frančiška ter se je zanaprej imenoval brata Janeza.
Ali, ni mu bilo dano, da bi bil, kaker je želel, oddaljen od sveta, mej premišljevanjem in molitvijo preživel svoje dni; marveč Gospod Rog je hotel, da postane brat Janez v vbogi redovni obleki rešitelj svojega naroda, tako po modrem vladanju, kaker po srečnih vojskah.
Komaj je preteklo namreč dve leti, kar je vstopil v red, pa je armensko kraljestvo tako propalo in v tolike nevarnosti prišlo, da si vladar Teodor in velikaši niso vedeli drugače pomagati, kaker da so šli prosit brata Janeza, naj zopet prevzame vladarstvo. Bratu Janezu je bilo silno težko zapuščati ljubo samoto, v keteri
— 47 —
je našel toliko nebeške sladko sti, ter zopet se lotiti posvetnih reči, keterim se je bil, kaker je mislil, za vselej odpovedal; ali — pod vbogo meniško obleko mu je serce še vedno gorko bilo za svoj narod, tako, da si jim ni upal odreči, kar so prosili. Z dovoljenjem rimskega sedeža je tedaj zopet prevzel vladarstvo.
Ali neketeri velikaši, nezadovoljni, da bi vladal kraljestvo redovnik, se mu niso hotli podvreči ; zarotili so se celo zoper njega. Krat Janez pa je izvedel njih naklepe, ter jih s pomočjo patrijarha Gregorija VII. prisilil k pokorščini. Kmalu so bili, kaker ves narod, tako tudi oni, ž njim popolnoma zadovoljni, zakaj v kratkem je vladal v kraljestvu zopet mir in red.
Iz deržavnih ozirov je šel brat Janez obiskat Kasijena, novega kralja perzijanskih Tatarov, keteremu se je tako prikupil, da sta sklenila prijateljstvo in zvezo, in da ga je Kasijen pred odho-hom bogato obdaril.
Zdaj bi se bil brat Janez rad vernil v svojo meniško celico, ali vsem se je zdelo, da je kraljestvu še potreben ; klical ga je pa tudi neki posel v Carigrad, od keterega je pričakoval mnogo koristi za katoliško cerkev. Andronik II., cesar gerški, je snubil namreč za sinu Mihaela eno Janezovih sester. Brat Janez je sklenil vstreči njegovi želji, ker je upal, da bo mogel pri tej priložnosti prigovarjati Gerkom ter spodbujati jih k zedinjenju z rimsko cerkvijo in pa pomoči dobiti pri njih zoper egiptovske mameluke, ki so postajali od dne do dne močnejši in ošabniši. Namenil je pa Mihaelu za ženo svojo sestro Marijo, ki je imela takrat okoli pet-uajst let, ter sklenil spremiti jo v Carigrad sam sè svojim bratom Teodorom. Preden zapusti kraljestvo postavi drugega brata, Sein-pada ali Sebada, za oskernika vladarstva. Ali komaj je bil za Mejami, že se je Sempad spuntai zoper njega, ter se polastil kraljestva in kraljeve krone. Pomočniki so mu bili bratje njegovi Konstantin, Oskin in Alinah, tudi mnogi velikaši in celo patrijarh Gregorij, keterega si je vedel sè zvijačo pridobiti. Bel je torej v mesto Bis, ter se dal tam za kralja kronati. In da bi si naklonil Kasijena, kralja tatarskega, je snubil eno njegovih sorodnic, ketero Mu je Kasijen tudi res dal za ženo.
Leta 1297 se je brat Janez vernil iz Carigrada ; ali vhod v kraljestvo mu je bil zabranjen. Kako bi ga to ne bilo silno žalilo ! Naglo se je obernil nazaj v Carigrad ter šel nadalje na o-tok Ciper, kjer je bila stariša njegova sestra, Zabluna, množena z Almarikom, bratom kralja Ciperskega Henrika II. Tu in tam je
— 48 —
mislil najti pomoči, da bi kaznoval izdajavca. Ali ni je dobil ne v Carigradu ne na Cipru ; krenil je torej proti dvoru kralja tatarskega, Kasijena, prijatelja svojega, ki bi bil gotovo, seznanjen z resnico, vse storil, da bi bila zmagala pravica, ki jo je Sempad z nogami teptal. Ali na poti ga je Sempad izdajavsko dal vjeti in pripeljati v Armenijo. Tu mu je vkazal oči iztekniti, Teodora pa, ki ga je spremljal, naravnost zadaviti. Tako daleč zajde, kedor se krivici vda !
Ali tolika hudoba ni mogla ostati brez kazni. Konstantin se je vzdignil leta 1298 zoper Sempada, vjel ga ter oprostil Janeza iz temne ječe, kamer ga je bil pahnil oni izdajavec. Brat Janez je šel nato nazaj v svoj samostan ter nadaljeval redovno življenje, keterega se je sicer vedno deržal tudi na svojih popotovanjih in mej skerbmi vladarskimi ; celo obleko frančiškanske nigdar ni slekel. In glej, ko je tu mirno živel mej premišljevanjem in molitvami za blager ljudstva, ketero je tolikanj ljubil, mu je Gospod Bog na čudovit način vid zopet povernil. To je tako pretreslo in ganilo ljudstvo, da je nastala splošna želja, naj bi zopet prevzel vladarstvo, dokler ne odraste Leon, keteremu je bil odstopil kraljevski prestol. Brat Janez se je branil ter prosil, naj ga puste v ljubi celici, ali zastonj — velikaši, vojaštvo in ljudstvo ga je prisililo, da je vstregel splošni želji. Zopet pa je peklo neketere, da vlada narod redovnik, zato so hujskali kneza Konstantina, kije doslej bil oskerbnik kraljestva, naj se vzdigne zoper brata Janeza ter oslobodi vjotega Sempada. In v resnici stori tako. Ali brat Janez se je zdaj obejuh polastil, ter ju poslal v Carigrad, kjer so ju der-žali v ječi do smerti.
Ob tistem času so vnovič planili egiptovski mameluki nad armence in bi jih bili gotovo premagali, da ni bilo brata Janeza. Ali ta je kaker po navadi sedel na konja ter peljal svojo vojsko proti sovražniku in slednjič ga leta 1305 premagal in zapodil iz armenskega kraljestva. Potem je dal kronati netjaka svojega Leona, sinu brata Teodora, on pa je obderžal naslov očeta kraljevega in velikega barona. — Leta 1306 mu je pisal papež Klemen V. pismo. iz keterega se vidi, da je takrat, ko se je z mameluki vojskoval, vnovič prosil pomoči proti sovražniku imena kerščanskega. 0-bernil se je na glavarja svete cerkve, ki je precej pisal kerščan-skim vladarjem ter jih spodbujal k vojski proti nejevernim moha-medancem, bratu Janezu pa je poslal toliko denarne pomoči, kolikor je zmogla njegova blagajnica. Brat Janez je seréno in srečno
— 49 —
nadaljeval vojsko, dokler je padel v boju, ali, kaker terdi zveličani brat Odorik Videmski, zavratno bil vmorjen. Storil je to neki Bi-larguv, brat velikega kana tatarskega, ki se je hotel s tem prikupiti egiptovskemu sultanu. Z lažnjivim izgovorom je izvabil v mesto Anazarbo njega in kralja Leona IV. ter tamkaj dal vmoriti oba. — Truplo brata Janeza se je potem pokopalo najberž v samostanu frančiškanskem v mestu Sis ; pozneje pa je bilo preneseno na Francosko v deželo Gtaskonjo, kjer je storil Bog po njem, kaker se poroča, mnogo čudežev.
To je zgodba Hajtona IL, kralja in meniha, ki je oblekel ter-do haljo svetega Frančiška, da si zasluži nebeško domovino, pa je v njej še vedno znal sukati meč, da resi pozemeljsko. Tudi mi ne pozabimo te, ko si prizade,varno za ono, ne pozabimo one, ko se trudimo za to !
Ljubezen svetega očeta Leona X11L do gore Al verni j e.
Znano je, kako je pred nekaj leti italijanska vlada vojsko napovedala redovnim osebam obojega spola ter pregnala mnogo Častitljivih starčkov, mnogo učenih mož, blagih žen, nežnih devic in nadarjenih mladeničev iz samostanov, ki gotovo niso bili zidani s tem namenom, da bi jih smel osvojiti, kedor bi imel moč za to. V svoji modri previdnosti je pripustil Bog, da se je to zgodilo. Tudi sinovi svetega Frančiška so morali pred zgrabljivostjo sedanjega brezbožnega zaroda vmekniti se iz posvečenih hiš, ketere jim je odločila in izročila radodarnost pobožnih starih.
Le na enem izmej naj svetejših krajev se je ohranila redovna družina serafinska nepreguana do današnjega dne, na sveti gori Alverniji. Sveti Frančišek je posebno ljubil to sveto goro ; on je hotel torej in izprosil pri Bogu, da naj obstoji samostan na nji tudi še zanaprej. In po pravici; saj je tam gori tolikokrat slišal prijazni glas preljubega svojega Jezusa, tam gori je prejel na svoje telo znamenja križane božje ljubezni, presvete rane.—
Ko je izvedel kardinal rimske cerkve in škof peruski Joahim Peči, ki je vže od mladosti s posebno gorečnostjo častil serafin-skega očeta, svetega Frančiška, da se ima ohraniti samostan na Alverniji, se je silno razveselil ter je sklenil obiskati to sveto go-
— 50 —
ro. Frančiškanska svetišča v Umbriji je bil vže prej obiskal. Težavno pot na goro Alvernijo pa je storil meseca velikega travna leta 1872, ne iz prazne radovednosti, ampak iz pobožnosti, zlasti da bi tam v sveti samoti opravil duhovne vaje. *)
Ne da se povedati, koliko dušno tolažbo in sveto spodbujenje je vžival v samoti gore Alvernije, s kolikim veseljem jo navdajal redovno družino in koliko spoštovanja si je pridobil pri nji. To se je pokazalo posebno, ko je čez dvanajst dni sklenil verniti se nazaj v Perudžo. Vsa redovna družina je spoštljivo prišla k njemu, da se poslovi ; on pa je izrekel željo, da bi se poslovil od nje v kapeli svetih ran. Spremljan od redovnikov je šel tjakaj ter nekoliko časa tiho pred altarjem molil ; potem se je proti njim ober-nil ter jih lepo nagovoril. Rekel jim je, da je prišel gori blagoslovljen od svetega očeta Pija IX., da izpolni obljubo: da opravi duhovne vaje v blaženi tej samoti, posvečeni po spokornih delih, molitvah in solzah toliko svetih mož in zlasti svetega Frančiška, ter da je bolj goreče molil tam, kjer je serafinski očak po volji božji postal prava in živa podoba križane svoje ljubezni. Dostavil je, da ga dopolnjena obljuba navdaja sč sladkim veseljem in da bo zapustil goro Alvernijo sicer s telesom, nc pa z duhom in sercem. Dozdeva se mu, da je serafinski oče sprejel ta kraj pod svoje posebno varstvo, ker ga je posebno ljubil, pa tudi ker je zapazil, da bratje zvesto izpolnujejo redovno vodilo; to so bili vzroki, da je ohranjen samostan alvernijski, ko so vsi drugi samostani po Italiji vničeni. To ga pa ne zaderžuje, da bi pobožnih probivavcev Alvernije ne opominjal z aposteljnom : ^Hrepenite po boljših darovih in bodite stanovitni,“ ker bodo le tako vživali tudi zannprej varstvo svetega Frančiška. Pristavil je tudi, da se zanaša na molitev redovne družine, keteri je goreče priporočil svetega očeta Pija, „keteremu bom,“ je rekel, „ko pridem v Rim, dobro govoril o Alverniji.“
Na te ljubeznjive besede je odgovoril na kratko gvardijan samostana na Alverniji, pater Prosper Partinski. Zagotovil je, da bodo bratje alvernijski za zmirom ohranili v sercu hvaležen in neizbrisljiv spomin na prihod Prevzvišenosti Njegove, ter si prizadevali vedno pred očmi imeti njegove zveličavne nauke in sè vsemi moč-
*) Po poročilu laških listov smo pravili tudi mi (Cvetje I. str. 92.) da so «voti oče ob toj priliki na gori Alverniji vstopili v tretji rod. To se zdaj popravlja. Vstopili so namreč, kakor se jo za gotovo izvedelo, v samostanu manjših bratov observantov v Perudži.
— 51 —
mi jih v dejanju izpolnjevati. — Nato jim je kardinal dal sveti blagoslov ter je žalosten zapustil žalostno redovno družino.
Pa s tem še niso končani dokazi njegove ljubezni in posebne vdanosti do svete gore Alvernije. Preden je goro zapustil, je pisal svetemu očetu Piju IX. pismo, ki se tako-le glasi : »Presveti Oče!
Vračajoč se s te svete gore Alvernije, kjer sem prebil nekoliko dni, nazaj v svojo škofijo, sem goreče naprošen od naj izgled-niše družine manjših bratov reformatov, ki tu prebivajo, da Vam jih priporočim ter izprosim zanje od Vaše milosti apostoljskega blagoslova.
Jaz priporočam to sveto željo te družine tolikanj rajši, ker sem prepričan o njeni najiskreniši vdanosti do prevzvišene osebe Vaše Svetosti in o molitvah, ki jih neprenehoma povzdiguje h Gospodu, zlasti v sedanjih brhkostih za Vašo srečo in zdravje. V dokaz tega se derzuem dostaviti, da so pretečeno nedeljo, posvečeno presveti Trojici, v ta sveti namen posvetili cel dan vsi, ki spadajo k tej redovni družini (njili število znaša sedaj okoli devetdeset) ; mašniki so po namenu Vaše Svetosti Bogu darovali nekervavo daritev, bratje lajilci pa so prejeli iz mojih rok z veliko pobožnostjo sveto obhajilo.
Vneto od ravno tistega duha pobožnosti se jim je pridružilo ljudstvo fare sv. Štefana in velika množica vernih, ki so veseli prilliteli iz bližnjih vasi in krajev.
V cerkvici, kjer so bile serafinskemu očetu, svetemu Frančišku, čudežno vtisnjene presvete rane, je bilo prejšnja dva dni in omenjeno nedeljo izpostavljeno očitnemu češčenju presveto Resno Telo, in tamkaj so ti dobri redovniki neprenehoma, po noči in po dnevi, s ponižnimi molitvami in pobožnimi pesnimi prosili božjega vsmiljenja za Vašo Svetost, češčenega Glavarja svete cerkve.
Proseč za milost blagoslova, keterega blagovolite podeliti tudi meni, priklonjen k poljubi presvetih nog hitim podpisati se z občutki sinovskega spoštovanja in največe vdanosti
Vaše Svetosti
Na Alverniji 27. velikega travna 1872.
naj ponižniši, naj vdaniši in naj pokorniši sin J o a h i m kardinal Peči škof peruski."
— 52 —
Sveti Oče so mu lastnoročno tako-le odgovorili:
„Pij Papež IX.
„Ljubi sin Naš, pozdrav in apostoljski blagoslov."
Z veselo tolažbo je napolnilo Naše serce tvoje pismo, ki si ga Nam pisal iz samostana gore Alvernije, v keterem si nam po želji, ki ti jo je izrazila redovna družina svetega Frančiška refor-matov, sporočil njeno sinovsko vdanost in spoštovanje, ter ob enem povedal, kako si oni redovniki prizadevajo, da bi Nam se svojimi molitvami izprosili milost božjo v toliki britkosti, ki jo prenašamo, in zlasti kaka dela pobožnosti so v ta namen opravili tako na dan presvete Trojice, kaker tudi prejšnja dva dni. Z dopadajenjem sprejemamo posel, katerega si ti, ljubi sin Naš, hotel sprejeti. S tem pismom pa pooblaščujemo tebe, da ude imenovane redovne družino zagotoviš Naše ljubezni, da jim naznaniš v Našem imenu, da so Nam bile njih pobožne vaje in dela v veliko tolažbo, in, ker ne dvojimo, da Nas bodo sè svojimi molitvami v tolikih potrebah stanovitno podpirati nadaljevali, da podelimo v dokaz hvaležnosti in naklonjenosti, ketero smo jim dolžni zavoljo njih zaslug do Nas, proseč od Gospoda obilnost darov, slehernemu iz serca apostoljski blagoslov. Te priložnosti se pa radi poslužujemo, da vnovič poterdimo in izkažemo posebno Našo ljubezen do tebe, ke-tere gotov dokaz bodi apostoljski blagoslov, keterega ti, ljubi sin Naš, iz celega serca podeljujemo.
Dano v Rimu pri sv. Petru 12. rožnika 1872, papeštva Našega v XXVI. letu."
To apostoljsko pismo je prevzvišeni kardinal Peči blagovolil podariti bratom gore Alvernije s pismom, ki ga je pisal p. gvar-dijanu, v keterem jih opominja, da naj hranijo to pismo kaker dragocen dokaz naklonjenosti svetega Očeta do njih.—
(Konec prih.)
Kronanje čudežne podobe preblažene Device Marije na Pesku v Krakovu.*)
Slavno slavensko mesto Krakov, v zahodni Galiciji blizu ruske in pruske meje stoječe, je obhajalo 8. kimavca lanskega leta veli-
*) 8 tem popisom naj se primerja, kar piše o kronanju čudodelnih podob Marije Device sploh in o kronanju milostne podobe njene na Sveti Glori posebej č. gosp. Anton čer v v knjižici „Sveta Gora pri Gorici," ketera bodi vnovič priporočena častitim bravcem.
— 53 —
častno slovesnost, ki je privabila vkup brezštevilne množice ljud-sfcva s celega Poljskega. To je bilo kronanje čudežne podobe pre-blažene Device Marije v cerkvi očetov karmelitov na Pesku.
Slovesnost se je začela vže 2. kimavca, ko ste se v procesiji Prenesli iz škofove palače v omenjeno cerkev zlati kroni, namenjeni podobama preblažene Device in njenega božjega deteta, izdelani v Krakovu po načertu slavnega slikarja poljskega Janeza Matejka. Od tega dne nadalje so bile po cerkvah pobožnosti in pridige, ki so imele pripraviti ljudstvo na poglavitno svečanost 8. kimavca, praznik rojstva Marijinega. Mej tem se je zbralo v mestu značno število duhovščine in škofov od daljnjih strani. Patri kar-meliti, srečni varilii čudežnega zaklada, so pripravili vse potrebno in celo mestno svetovavstvo krakovsko ni ščedčlo skerbi, čuteč pomenljivost dogodka. Ali največ bleska je dala slovesnosti nepre-čteta množica pobožnega kmotiškega ljudstva poljskega, ki se je toa mali šmarin steklo v Krakov iz trijeh cesarstev.
Največa je bila gnječa na Pesku ; vsaki se je štel srečnega, ako ni mogel vstopiti in se svojimi očmi gledati čudežnega obraza, da je vsaj od daleč videl zidove cerkve, kjer gostuje kraljica nebeška. Ystop do obširnega svetišča ni mogel biti odpert za vse enako. Kje je cerkev, ki bi imela prostora za pobožne verne cele Poljske ! Tudi ulice okrog so bile tako natlačene, da ni bilo mogoče skozi. V svetišču so se zbrali mej tem nemnogi srečni, ki so imeli pravico vstopiti. Pred velikim oltarjem nasproti trona škofo-vega so zasedli svoje prostore : nadškof levóvski obreda armenskega Wkovič, levovski pomožni škof latinskega obreda Moravski, osker-knik nadškofije levovske obreda gerško-slovenskega škof Sembratovi^ škof premišeljski latinskega obreda Solecki, pomožni škof premišeljski latinskega obreda Lobos, škof premišeljski gerško-slo-venskega obreda Stupnicki, dalje častitljivi sivi škof vilenski Krajnski in pregnani pomožni škof poznanjski Janiševski. Vse okrog njih so sedeli korarji krakovski, levóvski, premišeljski obejuli obre-'W ter od vseh krajev Poljske razni cerkveni dostojniki.
O polu desetih je prišel domači škof krakovski, Aljbin Du-najevski, keteri je imel zveršiti slovesno kronanje. Od patrov karmelitov in druge duhovščine sprejet pri velikih vratih ter spremljan skozi cerkev gre ta po kratki molitvi pred velikim altarjein °pravivši se v cerkveno škofovsko obleko s korarji krakovskimi in škofijsko duhovščino v procesiji v kapelico Matere Božje, kjer se imate obredno posvetiti kroni, ki ste bile tam vže od 2. kimavca.
— 54 —
V kapelici po kratkem pastirskem nagovoru sprejme od patrof provincijala karmelitskega in prijorja samostana krakovskega pri' sego na sveti evangelij, da hočejo te krone vedno varovati in nigdar ne dovoliti, da bi se proč jemale in zapravile; in to prisego je apostoljski protonotarij grof Del Kampo Scipio zaterdil s pismom, ki se je očitno prebralo.
Po obrednem posvečenju sta nesla kroni pod nebom na dragih blazinah župan mesta Krakova in predsednik tergovske zbornice i& kapelice k velikemu oltarju. Za njima je stopal škof krónavec; obdajali so ga plemenitaši poljski: grof Artur Potočki, grof Stanislav Ternovški in knez Avgust Òartorijski.
Kroni ste se položili na veliki oltar. Tam, pred velikim oltarjem, je prebral kanclar konzistorija škofijskega dve pismi iz Rima, namreč dekret apostoljskega sedeža, ki dovoljuje kronanje podobe Matere Božje na Pesku, in dekret korarstva vatikanskega, ki iz-ročuje to opravilo šlrofu krakovskemu Aljbinu Dunajevskcmu. To se je oznanilo potem ljudstvu v poljskem jeziku tako v cerkvi kaker zvunaj. O polu enajstih je začel škof slovesno veliko mašo; ob enem se je opravljala druga sveta maša pod baljdahinom zunaj cerkve.
Po evangeliju stopi na pridižnico v škofovski cerkveni opravi prevzvišeni nadškof armenski Isakovič ter govori o slavi Marijini čez celo uro. Ko se je obernil sč zgovorno besedo proti škofu krónavcu: „Vstani sč svojega prestola, nadpastir ! in ker ti je določena čast, kronati s kronami zemeljskimi kraljico nebeško, kraljico krone poljske, izprosi pri njej ljubezni zveličavne celemu narodu poljskemu11 — in v drugem mestu, ko se je obernil k presveti Devici, k materi naši, ketere varstvu se je izročil cel narod poljski, tedaj je vstalo po vsi cerkvi jokanje, milo, da ni mogoče dopovedati z besedo in pisanjem.
Po pridigi je oznanil prevzvišeni govornik zbranemu ljudstvu, ker Gospod Bog ni dovolil, da bi se zgodilo pri slovesni procesiji — zavoljo dežja se namreč ni mogla napraviti — da podeli preča-stitljivi nadpastir kronavec papežev blagoslov s popolnim odpustkom sč svojega škofovskega prestola. In to se je nato precej sč vso slovesnostjo storilo.
Po sveti maši so zlate krone, ki so mej tem počivale na velikem oltarju, prej omenjeni dostojniki prenesli pod baljdahinom zopet nazaj v kapelico Matere Božje, v slovesni procesiji, ketere so se vdeležili vsi škofje, korarji in drugi zbrani duhovniki obe-juh obredov.
— 55 —
Oltar Matere Božje je bil veličastno opravljen, okrašen s cve-tjem, venci, pušeljci; stebre oltarne so opletale kite gartrož. Stene so bile vse okrog pokrite z damaskom z orli poljskimi na verhu. Noter do mize oltarne so bile napravljene stopnje pogernjene s tebihi.
Prevzvišeni kronavec v škofovski cerkveni obleki, s plaščem z orlom poljskim, pred dve sto leti napravljenim, je spremil kroni v kapelico, da bi ž njima kronal čudežno podobo. Zbor velike oerkve je pel veselo : »Regina coeli laetare — Veseli se kraljica nebeška, alleluja !" Mej tem je vzel škof krono namenjeno glavi božjega deteta ter po latinski veličastno izrekel te besedo :
,K a k e r si po naših rokah ti kronan na zemlji, ta k o naj bomo vredni tudi mi od tebe s hvalo in častjo kronani biti v nebesih."
Pri kronanju podobe preblažene Device Marije je govoril škof to besede :
,K a k e r si po naših rokah ti kronana na zemlji, tako naj bomo vredni mi kronani biti °d Kristusa v nebesi h.“
Zdaj se je dalo znamenje sè strelom in po celem mestu se Je začelo veselo zvonjenje. Tedaj ga ni bilo v cerkvi in zunaj oerkve, ki ne bi bil zaklical in dna serca : »Zdrava Marija ! Zdrava kraljica!"
In nastopil je najslovesniši trenotek. Devet škofov je padlo na kolena pred stopnjami oltarnimi ; po zgledu svojih pastirjev je Več sto duhovnikov na kolenih pripognilo glave pred kronano podobo — in sam škof kronavec pred podobo na oltarju kleče iz globočine duše in serca se solzami v očeh povzdigne besedo v milem domačem jeziku ter moli veličastno, navdušeno molitev h kronani kraljici nebeški :
„0 mati in kraljica naša!... Glej, pri tvojih nogah kleče poljski škofje trijeh obredov, s pobožnostjo svojo naznanjajoč edinost spoznanja svete vere naše !... O mati edinosti, vterjaj nas v tej edinosti in iztrebi vse razpertije in prepire iz domovine naše !.. .“
Dolga je bila ta molitev ginjenega škofa kronavca in vzdigovala se je do prestola večnega, kakor dišeče kadilo ; kedor jo je slišal, kedor je videl to veliko svečanost, do konca življenja je ne Pozabi nigdar.
Po omenjeni molitvi je zapel škof kronavec zahvalno pesem »Te Deum laudamus" ter opravil z duhovščino še ostale predpisano

— 56 —
molitve. Potem se je v procesiji vernil pred veliki oltar, da tam podpiše o dopolnjenju kronanja spričevalo, ki se je, na pergaineni pisano, v svinčeni puščici vložilo pod kronano podobo. To pismo se je ob enem prebralo s pridižnice iu podpisali so ga tudi vsi ostali škofje in drugi znameniti dostojniki, ki so bili vpričo pr' kronanju.
Pač res, slovesnost bi bila še lepša in bolj bliščeča, ako bi se bila mogla napraviti procesija iz cerkve, kalcer je bilo namenjeno. Ali od druge strani je naliv, ki je bil cel ta dan, celo nož in še drugi dan, pokazal vnovič v resnici katoliško pobožnost ljudstva poljskega, spominjajočo najlepših stoletji naše svete vere .. • V dežju, na sitnem vetru kleči to ljudstvo po terdem tlaku in moli... blato je, da ga skoraj ni pregaziti, in ono hodi, po svečanosti, od cerkve do cerkve, poje radostno in pobožno, Gospodu Bogn daruje vse... Celo merzlo noč prečuje tako v pobožnem petju in molitvi, ne misleč na vgodnost telesno, potopljeno v molitev ...
Zvečer je bilo celo mesto razsvitljeno na čast Materi Božji' Brez prošnja in zapovedi, brez obeuega vpliva je pokazalo prebi-vavstvo krakovsko čast in ljubezen svojo do kraljice nebeške...-(,,Echo trzeciega zakonu šw. o. Franciszka." I. str. 121. in „Kalendarz katolicki krakovr-ski na rok 1884.“ str. 71.)
Drugi izreki brata Egi di j a.
6.	Obča dolžnost vseh in nje zanemarjanja kazen.
Gospod Bog dela, da se rode vsi ljudje k njegovi časti io za to, da bi njega vsi nad vse ljubili in bližnjega kaker samega sebe zavoljo Boga. Toliko ljubi eden človek druzega, koliker se ljubijo in spodbujajo k zveličanju. Vsaki človek, ki ne ljubi in se ne boji Boga, je v smertnem grehu in sovraštvu v roke dan in pahnjen iz zveličanja. Vsaki človek, ki se povišuje v svojem mišljenju in si domišljuje, da je velik in dober, in ne spozna, da je od Boga in božje, kar ima, tega bo Bog, naj hoče ali noče, zmanjšal in ponižal. Vsaki človek, ki noče prenašati pokore in kazni za pregrehe, se bo dal kazni v roke in vergei iz zveličanja v pogubljenje. Vsaki človek, ki se ne boji Boga in ni v strahu pred njim, se bo dal v roke veli-
— 57 —
kemu strahu in vergei iz zveličanja v pogubljenje. Ljudje, kateri bolj ljubijo posvetne reči, kaker Gospoda, ki jih je vstvaril, bodo kaznovani z nadlogami in sè šibami, ljudje, ki ne ljubijo svojega dobrega, to je, zveličanja svoje duše. Vsaki človek, ki noče poslušati, niti izpolnjevati povelja svojega Gospoda, je namenjen v kazen, ^saki človek, ki zasmehuje besedo božjo, je namenjen v kazen jeze. Kaker pri sončnem vshodu zvezde zgubijo svojo luč glede sonca, tako luna in sonce zgubita svojo svitlobo glede zveličane duše. Eno znamenje je, da je človek v milosti božji, če se v ničemer ne po-vikšuje, temuč vedno ponižuje. Spoznam pa prod Bogom in pred Vami, da nisem jaz, ki to govorim, ker bi s tem samega sebe o-besil na viselice in se vergei v pogubljenje iz zveličanja.
7.	Osem dragih kamenov svetih puščavnikov.
Osem je dragocenih kamenov, ki jih je dal Gospod svetima Puščavnikoma, blaženemu Frančišku in blaženemu Dominiku, in tudi petini menihom in vsim svojim svetnikom. Pervi je, objokovati grehe se jih čisto izpovedati in pokoriti se za nje in se jih za naprej Hrovati in pokoren biti. Drugi je, ker niso stavili svetniki svojega ^Panja na svet in ljudi, tako, da so se njihova serca, ker niso na-nobenega deržaja v časnosti ali mesenosti, za kar bi se popri-leK nehote vernila edino k Bogu, ki je vstvaril serca. Tretji je, ber so spoznali, da je bilo vse dobro, kar so imeli, od Gospoda “°ga, vse hudo pa od njih grehov. Ceterti, da so vsakemu, ki jim kaj slabega ali rekel, ali storil, služili s popolno in dobro seréno M)°. Peti, ker so ljubili grajo, ne pa časti, in so ljubili edinost in so J|u vsmiljeni in pobožni. Šesti, ker so se šteli izinej vseh za naj tanjše in vse druge za boljše, kakor sebe. Sedmi, ker so sami 9tregli, in niso pričakovali, da bi se njim streglo ; in gdor koli jih j® Knel za malovredne, so se sami ž njim za malovredne imeli.
Sl«i, ker so spoznali, da so vse dobrote od Boga in so mu jih P°Vračali rekoč: Gospod, kaj smo mi? Če nam odvzameš dobrote, 1 nam jih storil, postanemo slabši, kaker vsi drugi, ki so v o-rajinah. Zakaj gdor sebi prisojuje dobrote, ki so od Boga, tistemu _ I^og vzame, in gdor si mčeser ne prisojuje, temuč vse Bogu Popisuje, temu Bog daje dobrote, katere sam stori.)
8.	Kaj je duhovno delavno življenje.
- Ker ga ni človeka, ki bi mogel dospeti do ogledovalnega živ-Jenja, ako se poprej ne vadi zvesto in pobožno v delavnem živ-
— 58 —
ljenju, zato je potrebno, da se sè vso skerbjo deržimo delavnega življenja. Tisti bi bil dobro delavni, gdor bi, če bi mogoče bil» nasitil vse vboge tega sveta, vse oblekel, sè vsem potrebnim j'b obilno preskerbel. in bi vse cerkve in bolnišnice tega sveta sezi' dal; in če bi ga potem za hudobnega imeli vsi ljudje nasvetu, '® bi on to dobro vedel in ne bi hotel, da bi ga imeli za drugačnega kaker za hudobnega, in bi zavoljo tega ne jenjal dobro delati, te' muč bi se še bolj goreče, bolj pogosto in marljivo v vsem dobre® delu vadil, kaker tisti, ki ne želi in ne pričakuje in noče, da bi z» to dobil kaj plačila na tem svetu, premišljevaje, kako je Gospod posvaril Marto, ko je skerbna za mnogo opravilo sestro prosila, ds bi ji pomagala, in vender ni popustila dobrega dela, tako tudi do* ber delavni ne sme odjenjati od dobrega dela zavoljo nobeno graj® ali obupanja, ker ne pričakuje za to posvetnega, temuč večno plačilo-
9.	Kaj je ogledovalno življenje.
K duhovnemu ogledovanju slave božje, neskončnosti in veli' častva nihče ne more pristopiti drugače, kaker po dušni gorečnost' in obilni molitvi. Po dušni gorečnosti se človek vname in pristop' k ogledovanju, ko je serce z udi popolno za to pripravljeno, tako da noče in ne misli nič druzega, kaker na to, kar ima in čuti' Tisti bi bil dober ogledovalni, kateri, ko bi imel odsekane noge i® roke, in iztergane oči, in odsekan nos, ušesa in jezik, bi zavoljo veliko najslajše in neizrekljive in neprecenljive vonjave in sladkost', ne skerbel in ne želel imeti nobenega uda in ničeser, kar si je mogoče izmisliti pod nebom, kaker to, kar ima in kar čuti. Tako je Marija sede pri nogah Gospodovih vživala toliko sladkost besede božje, da ni imela nobenega uda, ki bi bil mogel ali hotel k»J druzega storiti, kaker kar je delal. In to je znamenje tega, ker "* odgovorila sestri, ko je tožila, da ji ne pomaga, ne z besedo, n® se znamenjem, Kristus se ji je postavil zagovornika ter je odgovo' ril za njo, ki ni mogla odgovoriti, kor ni čutila ali mislila druzeg®; kaker kar je on govoril. Duhovno ogledovati se pravi od vsega ločen in samo z Bogom sklenjen biti.
10.	Milosti, kako so pripravljene ljudem in kak® skerbno je treba paziti nanje.
V božjih rečeh naj bo človek bogat, in v človeških naj vbog ; močno tedaj mora ljubiti one, te pa sovražiti. Kaker so vsi posvetni poti polni hudobij in pregreh, tako so vsi nebeški p»**
— 59 --
polni veselja in čednosti. Milosti in čednosti so pripravljene lju-denh vse kličejo, rekoč : „Pridite, sprejmite nas, in učile vas bomo P°t resnice", in vbogi človek noče iti. Gdo je tedaj kriv, če živi človek v nadlogi in vboštvu, ko ga Bog kliče in se ne potrudi, da ^ k njemu šel? In zato je vreden kazni peklenske. Kaker so Čednosti iu milosti pot in lestvice v nebeško kraljestvo, tako so hudobije in pregrehe lestvice v peklensko brezno. Nevarno je od h°ga prositi milosti in čednosti, zakaj če ne boš delal po milostih čednostih od Boga ti danih, postaneš veči sovražnik božji, in ko-liker več prosiš, tolikanj večega sovražnika se storiš zavoljo velisti. Koliker več dobrot daje Bog svojemu hlapcu, tolikanj bolj Je nehvaležen, če jih ne varuje in mu ni hvaležen za nje. Koliker h°lj je napolnjen človek s čednostmi in milostmi, tolikanj bolj ga Spadajo hudobije in pregrehe, in tolikanj bolj jih mora sovražiti; *ako si za vsako pregreho, katero človek premaga, pridobi čednost.
11.	Sad popolne molitve in kako so doseže.
V molitvi se najde in zasluži mnogo milosti in čednosti. Per-Va je ta, ker se v človeku um razsvetli; druga, ker vera v njem *erdnisa postane; tretja, ker spozna svoje vboštvo; četerta, dobi strah in se poniža in samega sebe zaničuje ; peta, ker se 2a®ne kesati; šesta, ker solze pritečejo; sedma, ker se mu serce Poboljša ; osma, ker se vest očisti ; deveta, ker bo stanoviten v potrpežljivosti ; deseta, ker se podverže pokorščini ; ednajsta, ker za-d°bi pravo pokorščino; dvanajsta, ker dobi učenost; trinajsta, ker d°bi spoznanje ; štirinajsta, ker dobi dušno moč ; petnajsta, ker dobi Vedrost; šestnajsta, ker dobi spoznanje Boga, kateri se razodene batini, ki ga molijo v duhu in v resnici; potem se njegova ljube-ZeQ vname, hiti do vonjave, pride do prijetne sladkosti in k duš-aemu miru se pelje in k slavi se pripelje; in ko je okusil besede ''aJvišjega, kjer se duša nasiti, gdo jo bo mogel ločiti od človeka, 1 pride do duhovnega ogledovanja?
Da pa gdo doseže, kar je bilo rečeno, je mej mnogim dru-potrebno to-le šestero: namreč premišljevanje svojih prejšnjih Jjdobij, katere mora obžalovati; varstvo pred tistimi, ki se zavoljo pokori; strah pred prihodnjimi; premišljevanje božjega vsmi-Jeuja, katero pričakuje človeškega spreobernjonja ne maščevaje se ?avoljo pregreh, za katere vmerljiv človek po božji pravici zasluži kazen; pozornost na dobrote božje, katere se ne dajo raz-
— 60 —
lagati, namreč dobrote včlovečenja. katero je za nas nase vzel, terpljenja, katero je za nas terpel, naukov, katere nam je zapustil in slave, katero nam je obljubil.
Cerkvena, zlasti redovna in misijonska naznanila.
Iz Rima. — Vže je sploh znano, koliko važnost in vrednost pripisujejo sveti oče Leon XIII. dobremu katoliškemu časopisju in kako spodbujajo k pisanju, izdajanju in podpiranju takih listov-Ob koncu lanskega leta so to vnovič pokazali s pismom,-ki so ga pisali 6. grudna ravnateljem „dela za razširjevanje svete vere v Lijonu in Parizu,“ kjer jih hvalijo zavoljo stanovitne skerbi, ki jo imajo za tjednik ^Katoliški misijoni11 *) imenovan, ki vže 16 lot izhaja v Lijonu tako na korist svetih misijonov kaker v spodbujenj® vernih. Naznanjevaje to pismo papeževo poroča francoski list, da se prestavlja zdaj že v pet drugih jezikov in tem prestavam enako velja hvala in priporočilo papeževo. So pa : laška **), španska, nemška ***), holandska in poljska. Poslednji je naslov : „Misyje ka-tolickie. Czasopismo miesgezne z rycinami w 4-ce“. Letna naročni-na 4 gl. Dobi se „w ksiggarui katolickiéj Dra Wladyslawa Milkom-skiego w Krakowie.u —
Nedavno so blagoslovili sveti oče tudi nov slavenski list tretjega reda svetega Frančiška, ki je začel izhajati z malim serpa-nom lanskega leta v poljskem jeziku pod naslovom „Echo tržeči e g o zakonu s w. o. F r a n c i s z k a“. Izdaja ga v zvezkih po 32 strani pa v obliki za dobro polovico manjši od našega „Cve-tja“ gori imenovan Dr. Wladyslaw Mitkowski v Krakovu, vrejuje P. Leo n, kapucin ; velja v Krakovu 50 kr. na leto, po pošti
*) Les Missions Catholiques. Bulletin Hebdomadaire Illu' stróe de l’Oeuvre de la propagation de la Foi. Redaotion à Lyon, 6, Ila* d’Auvergne. — Prix d’abonnement, France 10 fr.; Union Postale 12 frane*'
**) Le Missioni Cattoliche. Bollettino settimanale illustrate dell’Opera della Propagazione della Fede. Milano, Via 8. Calocero, 9. Prezzo L. 10. — Za Avstrijo 12'/2 laških lir.
**") D i e katliolischen Miss i on e n. —Nemški list je mesečniki cena pri bukvarjih : 2. gl. 40 kr. za letnik.
— 61 —
prejeman 65 kr. Listič je prav mikavno pisan ; priporočamo ga gospodom, ki znajo poljski, ah se žele po malem privaditi temu plemenitemu slovenskemu jeziku.
Tudi na Španskem je začel izhajati poleg barselonskega „Re-vista franciscana14 še en časopis za tretji red: „E 1 Mensaj ero seràfico"; Madrid. Calle S. Bernardino 4. Cena za naše kraje 20 realov (== 2 gl. a. v.). — K trijem ali štirim laškim je pristopil četerti ali peti: „La Crociata, periodico mensile illustrato, per la propagazione del Terz’ Ordine di S. Francesco d’Assisi. 44 Torino, via Principe Amedeo, 16. Velja za Italijo 1 liro na leto. —
Tonkill (v Odzadnji Indiji na kitajski meji, Azija). — Kaker kaže, se bodo vender le polastili francozi te dežele in skoraj da celega anamskega kraljestva, keterega kos je Tonkin. Da bo to dobro za razširjevanje katoliške vere, ne moremo verjeti; francoske vlade kaker doma tako tudi po unanjih posestvih rajši zatirajo in preganjajo kaker podpirajo katoliško cerkev. Kako francoska vojska draži ajdovske prebivavce v Tonkinu in sosednjih kitajskih deželah, da preganjajo in moré kristijane, smo vže lani povedali. Zdaj se poroča zopet o novih silovitostih.
Kvang-si. — Ta kitajska dežela se derži na severu vshodne-ga Tonkina. Oznanjajo v njej sveto vero francoski misijonarji pariškega seminarja. Preganjanje se je začelo 5. vinotoka lanskega leta v okraju San-pan-kjav, kjer je spreobračanje h katolištvu posebno lepo in urno napredovalo. Omenjenega dne je tri ali štiri sto ajdov napadlo misijonsko hišo, ko je misijonar, pater Pernet, ravno maševal. Vbozega so prijeli, slekli in zvevali ter potem poropali vse, kar so dobili ; hoteli so tudi vmoriti misijonarja, pa so se premislili, ker so upali, da dobijo zanj dober odkup. Tovariš njegov, pater Lavost, mej tem ni bil doma ; vender so tudi njega dobili v roke ter ravno tako delali ž njim. Sicer sta, kaker pravi poslednje poročilo, vže rešena oba, ali škoda, ki jo ima misijon, vender le ni majhina.
Fll-kjau. — Ta kitajska dežela leži ob morju nasproti velikega otoka Formoze, ki se tudi k njej šteje. V njej je bil dozdaj en apostoljski vikarijat izročen špansko-filipinskiin dominikauom. Zdaj so jo razdelili sveti oče na dva. Novi vikarijat se imenuje nniojski, po velikem primorskem mestu Amoj ali Hja-men, ki ima dOO tisoč prebivavcev. Razen tega mesta obsega nekoliko primorja in cel otok Formozo ; za apostoljskega vikarja je imenovan domi-nikan pater Andrej Činčon (Chinchon).
— 62 —
Mongolija. — Ta dežela je sicer zunaj velikega obzidja kitajskega, vender pod kitajsko oblastjo. Meji z južno rusko Sibirijo. Katoliško vero oznanjajo tam mašniki beljgijske skupščine neoma-dežanega serca Marijinega. V celi deželi je sicer le okoli 14 tisoč katoličanov, ali ker je silno velika, je vender enemu samemu apostolskemu vikariju težko zadoščevati vsem, tako daleč narazen raztresenim. Sveti oče so jo torej 25. listopada lanskega leta razdelili v tri : vshodni, srednji in južno-zahodm apostoljski vikarijat.
Egipt. — Neka zamorska redovnica lajika iz avstrijskega samostana v El - Obeidu na Kordofansken je po dvajsetdnevnein popotovanju prišla v Kartum. Ona poterjuje, da je Hiksova vojska popolnoma pobita. Z misijonarji in nunami, ki jih ima vjete, krivi prerok (Mahdi) lepo ravna. Misijonarji, ki so bili v Kartumu, so se za časa vmeknili, ker bi nikomer ne koristilo, ako bi tudi oni prišli v roke krivemu preroku. Do Kartuma je vsa dežela že v njegovi oblasti; egiptovskim vojakom in činovnikom, ki so po mestih onkraj Kartuma, je prestrižen pot domov. Avstrijski konzul v Aleksandriji je izvedel, da hoče prerok za 4 misionarje in 5 nun, ki jih ima vjete, 20 tisoč gl. Obrača se do tergovcev v Egiptu, da bi zložili ta znesek. Ker se je vže lani v ta namen zlasti po misijonskih časopisih mnogo nabralo, ne bi bilo treba zavoljo pomanjkanja odkupnine več dolgo ostajati jetnikom v prerokovih rokah; ali, kaker je misliti, bodo pri tem še druge težave.
Madagaskar. — Angleški konzul v Tamatavi, gospod Pé-kenem (Packenham), ki je največ pripomogel k razširjanju prote-stantovstva na tem velikem otoku, se je 4 dni pred smertjo, 18. rožnega cveta lanskega leta, spreobernil h katoliški veri. Pokopali so ga z veliko slovesnostjo, ki so se je vdeležili angleži in francozi.
Zahvala za vslišano molitev.
Od Sv. Križa pri Ljutomeru:
Po noči 26. kimavca 1883 je bil tukaj vdovi J. H. konj vkraden. Vse pozvedovanje po njem ni pomagalo nič. Izvedevši to, podam vbogi vdovi 9. zvezek 4. letnika „Cvetja“, kjer se bere, kako je sv. Anton mnogim pomagal, da so nazaj dobili vkradene reči ; tudi ji svetujem, naj da dve sveti maši brati na čast sv. Antonu ter terdno zaupa, da ji bo po njegovi prošnji pomagano.
— 63 —
Vdova stori tako in v kratkem ji je bilo pomagano. 30. kimavca se je pasel konj na travnikih pri Sv. Miklavžu blizu Ormuža; ljudje, ki so šli zarano k božji službi, so ga videli in spoznali, da ni domač. Naznanilo se je v Ormuž, kjer je vže bil telegram o vkradenem konju. Šesti dan potem} ko je bil vkraden, 1. vinotoka, ga je vže vdova vesela prignala na svoj dom ; o tatu pa se ni nič izvedelo. Vdova priznava, da se ji je zgodilo, kaker je zaupala; zato prosi ponižno, da bi se ta dogodek svetu naznanil Bogu na čast in sv. Antonu v zahvalo.	Valentin D.
Iz Vojnika pri Celju:
Zgubila sem ene bukve in nekatere svetinje, ki so mi bile silno drag spomin. Da bi jih našla, sklenem precej svetemu Antonu na čast vsaki dan nekoliko moliti, in če bom vslišana, v Cvetju naznaniti. Dolgo sem opravljala molitve in zraven večkrat skerbno iskala, pa nisem nič našla. Enkrat pa, ko nesem iskala, kar najdem bukve ; in zvečer, ko sem nekaj pospravljala, mi pride v roke en zavitek papirja, mej tem ko sem mislila, da me sveti Anton ni popolnoma vslišal, ker sem le bukve našla. „Vender", pravim, „inoram pogledati, kaj je v tem papirju." In kaj je bilo? Ravno tiste svetinje, ki sem jih toliko iskala. Pa še posebno čudovito je, ker sem oboje, bukve in svetinje, na ravno tistem mestu našla, kjer sem jih poprej že mnogo krat iskala, in sicer v lepem belem papirju zavite.	N. A.
Od Sv. Ane v Slovenskih Goricah:
Preteklo leto mi je poslal ljubi Bog hudo bolezen. Zdravila niso nič pomagala. Previdijo me sč svetimi zakramenti. Že je bilo pripravljeno belo oblačilo, ki sem ga za pogreb želela, in o-koli stoječi so govorili: „Nocoj bo zaspala." Ni mi bilo žal za svet : smilili so se mi moja ljuba stara mati, ki so žalovali za menoj ne mogoč si sami služiti ljubega kruhka. Zato se obernem k svetemu Antonu ter molim, ko sem bila nekaj časa sama, na glas : »O preljubi sveti Anton, ponižno te prosim, izprosi mi od ljubega Jezusa, da ozdravim, ako je volja božja; saj ti je znano, kako potrebna sem pri naši hiši. Berž ko bom mogla, začnem devetdnevnico tebi na čast, vsaki torek si hočem pritergati kaj jedi, tudi bom dala za sveto mašo in naznanila v „Cvetju“ pomoč, ki mi jo izprosiš." In res, sv. Anton mi je polajšal terpljenje ; hitro začnem
— 64 —
devetdnevnico ter prosim tudi druge prijateljice, da bi enako storile. Zadnji dan te pobožnosti se čutim vže dovolj močno, da lezem v cerkev k sveti maši in prejmem svete zakramente, čemer so se mnogi čudili. Ko sem potem okrevala, dobim nenadoma pisemce od sestre, ki me je tudi v bolezni obiskala in poterdila v zaupanju do sv. Antona. Piše mi, kako je videla v sanjah nekega frančiškana, ki ji je povedal, da bom ozdravela in potem po dolgem bolehanju vmerla. To je bil, kaker je mislila, pač sv. Anton Pado-vanski. Tudi po sanjah Bog lahko potolaži človeka, in v resnici, te sanje sestrine so mene z radostjo napolnile, tako, da ne vem, kako bi se dostojno zahvalila svetemu Antonu. Da izpolnim svojo obljubo, prosim, sprejmite te verstice v „Cvetje“ ; upam, da bodo tudi po njih častiti bravci spodbujeni k zmirom večemu zaupanju do tega ljubega svetnika.	J. W.
Od ravno tam :
Tudi jaz se z rodostnim sercem zahvaljujem sv. Antonu Pa-dovanskemu. Zgubil sem bil namreč enkrat važno pismo, s keterim imamo pravico terjati neki znesek denarja, ki bi nam bil brez njega zgubljen. Priporočil sem se sv. Antonu ter izmolil njemu na čast znano molitvico in srečno sem našel pismo.	A. V.
Zahvaljuje se svetemu Antonu tudi neka žena z V ipavske-ga za pomoč v bolezni in britkosti.
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo : rajni mil. knezoškof ljubljanski dr. Janez Pogačar; rajne tretjerednice go riške skupščine Jera (Marija) Štam-car, Elizabeta (Klara) Marinič iz Kormina ; tretjerednik trebel-niške skupščine Tomaž (Ludovik) Tomažič ; tretjerednica n a z a r-ske skupščine Tereza Gregorec, ki je ko lep zgled pobožnosti in poterpežljivosti po dolgi bolezni vmerla 3. prosinca v Braslovčah ; dve tretjerednici v svojih dušnih potrebah.
Priporočajo se tudi neketere druge vmerle tretjerednice, ke-terih imena se bodo prihodnjič naznanila.