Preradovedni učenci. Stvarnik vsadil je v serce vsakega človeka nagon, s kterim opazuje, razJočuje, razsoduje i. t. d.; ravno ta pomagavec je pa zeld važen pri (ežavnera učiteljevera poslu v šoli. Toda učitelj naj pazi, da vedožcljnost ne prestopi primernili mej, ker potlej bi bila to preživa radovednost, ktera pa pri poduku zeld škoduje, kajti ona pomnožuje le otročjo jezičnost, in taki ueenci se navadno ogibljejo vsacega težavnišega dela. Učitelj naj povsodi pravo vedoželjnost blagodejno pospešuje, škodljivo radovednost pa zatira. Da so otroci sploh zeld radovedni, to menda vsaki ve. Naj pride učitelj v šolo v novi suknji, naj bode neobrit ali če je vstrižen, vse vidijo otroci, in če učitelj kako šolsko orodje Ie količkaj predrugači, učenci že zapazijo, ter se o tem pomenkovajo. Leti po šolski sobi niulia ali naj v kakeni kotu pajek prede, naj zleti mimo okna vrabec ali naj lastovka na bližnji strehi čverči, vse to jim daje dovolj gradiva, da so razmišljeni. Naj zderči mirao šole voz, naj se odpro šolska vrata, naj kdo na cesti zavpije, ali naj v drugem razredu pojejo, ali naj se kdo joka ali smeja, berž se radovedni učenci eden drugega vprašajo, kaj je neki. Da v taki šoli ni pazljivosti, ne pridnosti in ne delavnosti, pa tudi ne mirii in reda, in da je ves učiteljev nauk in trud zastonj, kdo bode še to dvoinil? Zato je zeld potreba, da si učitelj vse prizadeva, to nadlogo iz svoje šole odpraviti, kajti nič ni žalostnejega za učitelja, kakor podučevati radovedne in lahkomiselne učence. Prava radovednost ali vedoželjnost je potrebna; gerda radovednost pa je povsod škodljiva, posebno pa še v šoli. Modri stvarnik je v naravi vse tako vravual in določil, da se povsodi ohrani naravni red. Tako mora imeti tudi v šoli vse svojo mero, ktera se ne sme nikakor prestopiti, da se vse po razmeri lepo eno drugo pospešuje in zveršuje. Da se pri otrocih ta škodljiva napaka zatere, treba je, da si zato že slarši, posebno niatere, prizadevajo. Precej pri začetku pri naj manjših otrocih, pa tudi pozneje naj si starši prizadevajo, da se odpravlja prehuda radovednost. Starši in reditelji, ne pustite tedaj nikar svojim otrokom vsega gledati, poslušati in delati, ako tudi mislite, da ni pregrešno! Nikar ne odjenjajte od svojega sklepa, če vas tudi otroci prosijo. Zalostna resnica je, da je le preveliko mehkočutnih staršev, kteri se le preradi zoper to pregreše, da otrokom vse dovolijo, kar so jira bili ravnokar prepovedali. Pa tudi učiirlj naj se varuje, da s svojim obnašanjem ali kako drugače radoveiinosti še bolj ne oživlja, sej je sploh znano, da učenci kaj radi učitelja posnemajo. Zato naj tudi oii med naukom nikar ne gleda skozi okna, ter naj na vse pazi, kar se godi v šoli. Ucencev naj novic ne vpraša, kaj se je kje zgodilo, ali kaj je kdo jedel, ali kaj je ta ali uni rekel i. t. d. Take in enake pregreške naj učitelj odpravlja, potem naj se še le ozira na drugo. Tudi z besedo, posebno z lepimi povcsticami naj učitelj učence vadi, da niso preveč zijalasti; reee naj, da ni Iepo, če na cesti za lujcem gledajo, ali ga celd s kakimi opombami žalijo. Ako pa vse to ne pomaga, naj pa učitelj preživega radovedneža osramoti pred vsenii učenci. Ukaže naj mu, da naj se ustopi za nekaj časa na klop ali k oknu, da bode ložeje svojo radovednost nasitil. Kdor se ozira, ta naj zapre knjigo, ktere (ako ne rabi, ter naj se zložno usede, da nazaj gleda. Kdor je vstal, da bi kaj videl, kaj se je zgodilo, ta naj gre prav zraven, da bode od bliže vse lahko prav dobro razločil itd. Vsaki taki pregrešek naj se naredi prav zaničljiv in smešen, da se mu njegovo neumnost dovoli. Vemo, da je dostikrat tudi Bog, uzor pravega izrejnika, ljudi kaznoval s tem, da jim je dovolil ali spolnil njih abolne želje in prošnje. Ako pa učitelj še s takimi in enakimi pripomočki nič ne opravi, mora pa ostrejše ravnati. Sploh se morajo starši in učitelji z vso močjo vojskovati zoper to tolikanj gerdo strast, ktera dela mlade in odraščene zeld zaničljive in nesrečne. Ako se ta strast ne zatare že v mladosti, se poteni nikoli več popolnoma ne odpravi, in otrok terpi zavoljo tega potem ves čas svojega življenja, kajti prehuda radovednost tudi sama sebe kaznuje z vednim nenrirom. Tndi vidimo, kako v vsakdanjem življenji vse 22* beži pred hudim radovednežem, kajti radovedneži so navadno tudi jezičniki in liudi obrekovalci. Učitelj naj tedaj svoje učence vedno tako vzreja, da ložeje shajajo med svojimi so- brati na Svetu. Fr. Govekat: