KATOLJgK GKRKTEN LJgT,
Danica" izh«ia vsak petek na celi [»oli. in velja po po^ti za eelo leto 4 tri. 20 kr., za pol leta 2 gl. 20 kr.. za fetert leta 1 pl. 2« kr V tiskarniei sprejemanj za celo letu 3 gl. KO kr . za pol leta 1 g\. 80 kr.. za */4 let:. 90 kr.. ako zadene na ta 'lan praznik, izide ..Danica dan p«^ tei
Tečaj XLII.
V Ljubljani, 8. sušca 1889.
List 10.
Iz zlatomašne okrožnice papeža Leona XIII.
Ob koncu zlatomašnega leta sv. Oče razodevajo veselje, da se je ves kerščanski svet s tolikim navdušenjem vdeležil Njihove mašne oOletnice. Naj bolj pa cenijo to, da se je tako očitno s tem razodevala vera, verski značaj.
Jasno se je pokazalo, da duh in serce iz vsih krajev je združen z namestnikom .Jezusa Kristusa v Rimu. Ko od vsih strani pritiska toliko britkosti, se pa ljudje od vsih strani ozirajo na apostoljski Sedež kot neusahljiv vir otenja, zveličanja. Po celem svetu se goreče in v edinosti spoštuje rimska Cerkev, mati in uče-nica vsih cerkva. Velikrat med letom, pravijo, smo za toliko tolažbo Boga hvalili, in vedno bomo hvaležni za toliko dokazov, spoštovanja, prijaznosti in ljubezni; to nam je skerbi in težave lajšalo.
Zdaj pa Nam ostaja še telitniši in svetejši dolžnost. Po svetu gospoduje nezmerna zmešnjava v mislih; previdnost Božja je toraj hotla zbuditi sveto vero in dati priliko, da se kristjani povzdignejo do višega duhovnega življenja. Zato je treba delo nadaljevati: poslušnost do apostoljskega Stola bo še le takrat popolna, ako bode spremljana od kerščanskih čednosti in bo vodila duše v zveličanje. To edino je potrebno, ker ne bo nikdar minulo.
Sv. Oče tedaj povdarjajo, da vera sama nikakor ne zadostuje, temuč da mora biti živa vera, v djanji se mora skazovati, živeti mora kristjan tako, kakor ga vera uči. Na to je zastavljeno ne le naše zveličanje, ampak tudi že časni blagostan in stanovitni mir človeškega družbinstva. Ravno v tem pa mora vsak spo-
znati. da očitno in zasebno življenje sploh je zelo daleč od evangeljskih naukov. Premnogi imajo vse misli in skerbi obernjene zgoli na nestanovitno in minljivo posvetno srečo, na prijetnost in veselje. K temu se pridruži poželenje tistih reči. s kterimi bi se to doseglo, in od tod hrepenenje po bogastvu. To pa človeka tako oslepi, da strastno išče nasititi svojo požrešnost in ne praša več, če je pridobivanje pravično ali krivično, iu ošabno zaničuje siromaštvo bližnjega. Premnogi, ki žive v obilnosti bogastva, se pa na videz bratijo z množico, ktero sicer v dnu serca zaničujejo. Knako se nočejo podvreči nobeni postavi, nobeni oblasti: svoje samoljubje imenujejo prostost.
Iz tega počeznega pregleda grešnih korenin se veliki učenik kerščanskega življenja obrača bolj na posamezno in govori o zapeljevanji in pohujščevanji tako-le:
Temu se pridruži zapeljivost pregreh in po-gubljiva vabljivost v pregrešno življenje: v mislih imamo brezbožne in nesramne glediščne igre: knjige in časopise, po katerih se smeši čednost, ostudnost pa preslavlja: umetnosti sanic, kterih namen je, da služijo življenju ter vedrijo duha, pa so prisiljene biti sužnje gerdih strasti. Ne moremo brez strahu gledati v prihodnost, ker neprestano se seje novo seme hudobije v serca nežne mladine. Znan vam je stan javnih učilnic: cerkvena oblast v njej nima najmanjšega prostora: in v oni dobi, v kteri je pred vsem potrebno, da se v nežna serca vestno in globoko vcepajo kerščanske dolžnosti, večinoma molče nauki sv. vere. Odraščeni ljudje pa so izpostavljeni še večji nevarnosti, namreč vsled spačene učenosti, ktera je pogostoma taka, da ne pripelje
(S : V
mladosti do spoznanja resnice, marveč jo pripravi po zmotljivih naukih ob zdravo pamet. V podučcvanju vednosti opirajo se mnogi le na modrovanje razuma, ne oziraje se nič na vero od Boga razodeto: ko so pa to najterdnejšo podlago in najsvetlejšo luč odstranili, se o mnogih rečeh spodtaknejo ter ne vidijo resnice. Taki ljudje govore, da vse. kar je na svetu, je telesno (brez duše i: da ljudje in živali imajo isti izvir in enako naravo: in ne manjka celo takšnih, ki dvomijo o najvišjem vladarju stvari in o stvarniku sveta, o Bogu. da li je ali ga ni. ali po šegi paganov uče najhujše zmote o njegovem bitje. Doslednje se mora potem predrugačiti pojem zapopadek) o kreposti, pravici, dolžnosti. In tako terpi jo po svoji ošabnosti zasluženo kazen s tem. da ne poznajo naj imenitniših reči, da si toliko slavijo moč razuma in do neba povzdigujejo bistrost človeškega duha."
„V napačne misli zamotanemu duhu pa sledi sama po sebi nravna spačenost ali razuzdanost. in ta se pri tacih ljudeh brez največje težave ne da ozdraviti, zato ker iz ene strani vsled napačnih misli skoro ne morejo prav razsoditi, kaj je nravno dobro, iz druge strani pa jim manjka luči Kristusove vere, ki je začetek in podlaga vse pravičnosti.4'
(Dalje nasl.)
Govor g. Jožefa Pihlerja v katoliški družbi 20. in 27. svečana 1889.
Eden naj lepših psalmov kralja Davida je 148. psalm in naj lepših pesem ena je hvalna pesem treh mladenčev v ognjeni peči, katero beremo pri preroku Danielu. Kraljevi prerok na prestolu, mladenči pa v ognjeni peči, vsi navdušeni vabijo vse stvari: da naj Boga hvalijo. S posebno natančnostjo naštevajo stvari in jih po imenu kličejo. da naj Boga hvalijo. Hvalijo naj ga: Angelji in ljudje, solnce, luna. zvezde, zemlja, svitloba in tema, noč in dan, ogenj in voda, blisk in oblaki, mraz in vročina, toča, led, sneg in vihar, rosa in slana, rija in ivje, morje, reke in potoki, hribi in griči, drevesa in vsa zelenja na zemlji, vse kar se giblje v morju in v vodah, vsa perutnina in laznina, vse zverine in domače živali, brezdna in zmaji, vsi naj hvalijo svojega Stvarnika! In razsvitljeni kraljevi prerok pristavlja: Dal je postavo (namreč, Bog stvarem) in prešla ne bode. S tem je rečeno, da ima vsaka stvar razun glavnega namena Boga hvaliti, tudi svoj posebni namen, svoje posebno opravilo, za kar jo je Bog vstvaril.
Človek pa, naj imenitnejsa stvar Božja na zemlji, obdarovan z neumerljivo dušo, z umom in s prosto voljo, mora pred vsimi drugimi stvarmi Boga hvaliti in mu služiti, in to naj opravlja človek v tistem stanu, v katerega ga je Bog postavil, kterega mu je Bog namenil, da tako človek doseže poslednjič svoj cilj in konec, za katerega je vstvarjen, to je, večno zveličanje.
Človek tedaj je v tem ali unem stanu, ima to in uno opravilo. —
v
. Človeška družba, da po volji Božji svoj namen doseže, potrebuje raznih stanov. Za vsaki stan je treba več ali manj duševne in telesne zmožnosti, in za vsaki stan, tudi za najnižji, 8e mora človek kolikor toliko pripraviti, mora se učiti in se uriti v tem, kar je za njegov stan potrebno.
Mali deček gleda in se uči, kako pastirci čedo pasejo, kako stareji bratci in drugi polje obdelujejo i. t. d.; vsaki se uči.
Pri različnosti stanov se je tedaj v dosego stanu treba več ali manj učiti, in zato so ljudske, srednje, velike šole in druge učilišča; uči se človek kupčije, rokodelstva i. t. d.
Nekteri človek je ali po rojstvu, ali po drugih razmerah v takem položaji, da si stanu, in ako bi si ga tudi želel, sam izvoliti ne more, ter se mora tistega stana poprijeti, katerega mu neizogibljive okoliščine dopuščajo.
Ako človek dolžnosti svojega stanu, ne od njega izvoljenega in neljubega stana, natanko spolnuje in če živi pobožno, mu Bog da pozneje milost poklica za isti stan, tako, da se človek srečnega in zadovoljnega čuti. Pregovor pravi, da je Bog vsakemu človeku stan odločil.
Človek pa, kateri je v takem položaji, da mu je dano si sam svoj stan izvoliti, sme prepričan biti. da si je njemu od Boga namenjeni stan izvolil in vanj stopil, ako si je tisti stan izvolil ne po napačnem poželenju serca, ampak po zdravi pameti: ako je Boga razsvitljenja prosil, pametne, poštene in pobožne ljudi, posebno pa dušnega pastirja, za svet vprašal, ako ni v dotični stan stopil po blatni stezi greha, ampak po stezi čednosti, ali resnične pokore.
Veliko odgovornost imajo stariši, odgojitelji in drugi, ki imajo vpliv na mladenče in deklice, ako tiste, ne da bi bilo treba, v taki stan napeljujejo, da, celo silijo, za katerega nimajo oni nobenega poklica in veselja.
V neki pridigi iz 17. stoletja sem to-le bral: Zakonska sta imela dve hčeri. Micika je bila zala kot cvetlica, pa tudi duša njena je bila lepa, cista, nedolžna: ponižna je bila, pobožno je živela, posvetnih veselic se ogibala in mislila se
— u
je v samostanu Bogu popolnoma posvetiti; — druga lici, Uršika, ni bila s tako lepoto obdarovana, kakor njena sestra; — bila pa je polna posvetnega dulia, vse drugo jo je bolj veselilo, kakor pobožno življenje; stariši pa so bili sami vsi posvetni in se niso ozirali na želje in prošnje pobožne hčere Micike, ter so ji drugi, nji neljubi stan odločili; Uršiko pa, katera po mnenji staršev zavoljo njene zunanjosti ni bila za svet. so v samostan posilili, zoper njeno voljo. Kaj sodite, nadaljuje pridigar, o teb starših? Bogu so odtegnili. kar bi imeli njemu darovati, to pa, kar so sami za slabo imeli, so Bogu dali! Ce je to hvale vredno, sami sodite?
Občudovati pa moramo tiste junake v pravem pomenu besede, kateri brez upanja kakega časnega dobička, temveč zgoli iz ljubezni do Boga in do bližnjega, dobro vedoč, da bodo v stanu, katerega so si izvolili, veliko terpeti morali, vendar v ta stan stopijo, v katerem pa tudi nezmerno veliko dobrega delajo za dušni, pa tudi za telesni blagor človeštva.
Vsak stan ima svoje dolžnosti, svoje opravila. svoje delo. Ako človek vse dela in opravila zveršuje iz ljubezni do Boga in do bližnjega, on spolnuje dolžnosti svojega stanu tako, kakor Bog hoče. In ravno zvesto spolnovanje stanovskih dolžnost je človeku glavni pripomoček, da se zveliča.
Sv. vera nas uči: moli in delaj: v tem so obsežene dolžnosti stanu. — Oboje mora biti. O tem sem v gori omenjeni stari pridigi tudi bral o osebi, ki se je zavolj ljuške hvale, ne pa iz pravega namena, prav pobožna kazala, med tem pa dolžnosti svojega stanu popolnoma zanemarjala.
Pridiga pristavlja: Taka postranska pobožnost, ako se dolžnost stanu zanemarja, če bi se sploh to pobožnost imenovati smelo, ne velja. Se manj velja pa tudi samo za posvetno skerbeti, pobožnost pa opustiti in tako svoj stan bolj kakor Boga ljubiti.
V	vsakem stanu se zamore človek zveličati.
V	rimskem martirologiju najdemo svetnike iz vseh stanov, duhovne in svetovne, učene in priproste, visokega in nizkega stanu.
Kakor o vsih časih, se tudi sedaj vsaki, ako le hoče, more zveličati.
Duhovni bodo kdaj tam, kjer je najviši, večni Duhoven po redu Melkisedekovem, to je, pri dezusu Kristusu, kakor je on sam apostolom obljubil, da bodo oni tam. kjer bo on, to je, v svetih nebesih.
Vladarji bodo prejeli večno vladarstvo v deželi večne slave in vednega mirii Vojaki bodo
zadobili nevenljivi venec večne zmage v družbi slavnih svetih zmagovalcev. Poljedelci, ki se v potu svojega obraza trudijo, si že zdaj sadijo najžlahtnejšega sadja v rajski vert, katero bodo svoj dan vživali v večnem veselju.
Učeni se bodo večno veselili v gledanji naj globokejše vednosti in neskončne modrosti Božje.
Učeniki bodo pri premilem božjem Prijatelju malih, katere so podučevali in za prihodnje življenje odgojevali.
Vradniki in pisavci bodo zapisani v bukve življenja, ako so tu pisali pravično in v Božjo čast.
Tergovcem. kupcem in bogatim, katerim Bog že zdaj mejnice daje po milošnji. katero delijo, bo Bog sam te mejnice rešil v nebesih. Bokodclci. delavci se bodo s sveto družino, z Jezusom. Marijo in Jožefom večno veselili.
Ubogi bodo posedali neizmerno bogato nebeško kraljestvo.
Ne bomo naprej na drobno naštevali stanov; vsi ti in drugi, in vsi ljudje obojega spola se bodo zveličali, ako po božjih in cerkvenih zapovedih živijo, dolžnosti svojega stanu natanko spolnujejo.
Neskončno modri Bog je vse tako odredil, da vsaki stan po svoje zamore koristiti človeški družbi. Preostaja nam toraj še, da se na posamezne stanove oziramo, da govorimo o njih in <» njih koristi za človeško družbo. Je pa v tej stvari toliko tvarine. da bi je ne mogel ugnati, v vsih letošnjih večernih govorih kat. družbe, ko bi bil sploh zmožen, zato bom po zmožnosti govoril le o enem stanu, o stanu namreč, kateri ima prednost pred vsimi drugimi stanovi, o stanu, kterega je najvišji Učenik, Sin Božji sam. postavil učenika vsim narodom: o stanu, čigar udje so namestniki Božji na zemlji, o stanu, čigar pervim udom je pa tudi Božji vstanovitelj napovedal, koliko jim bode terpeti. rekel je: „.\ko je svet mene sovražil, bode tudi vas sovražil.
(I)alje nas!.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. »Pismo prevzvišenega gospoda škofa d<» č. d u h o vst v a.) Znamenito pisanje so razglasili prevzvišeni gosj>od kne/ in šk<f do <lu hovnov, zlasti tistih, kteri so bili z višjim pastirjem vred o veliki nesreči v eesarski rodovini <»\ nepremišljenih prostorni šl jako v napadam n nek«ršč;»nsko žaljeni in psovani. Napačna krivičerja in čornjenja so v tern pismu pojasnjena in tak«, temeljito over-žena. da mora nasprotnike sram biti, kt.-ri imajo
še kaj serea in občutka, ker vse. kar so očitali, ie
*
bilo neresnično, nespametno in zlobno Katoliškim vernikom pa naj bo to nauk, da ne bodo verjeli, kadar kaj enacega berejo zoper višjega ali druge duhovne pastirje v prostomišljaških časnikih, ah pa kar ljudje čenčajo, kterim so taki časniki pridige m katekizem
Iz Ljubljane- Vincencijeva družba pervo nedeljo v postu, to je, in. t. m., obhaja svoj društveni praznik Ub Tih zjutraj bo sveta maša in skupno sveto Obhajilo v Marijaniščni kapeli; zvečer ob Hih na <kupno zborovanje obeh konferencij v prostorih katoliške družbe na starem tergu. I*dje te za blagor ter peče«'a človeštva tako koristne družbe ta dan za-dobiio nopolnoma odpustek, ako prejmejo zakramente sv nokore in presv. Rešnjega Telesa in se zborovanja vdeležijo Tudi s skupnim sv.Obhajilom dajejo dober zgled, posebno sirotniški mladini, po povelji Kristusovem- Naj sveti vaša luč ljudčm. da vidijo vaša dobra dela in'hvalijo Očeta, ki je v nebesih. Smemo se torej nadjati. da se bo po možnosti mnogo udov vdeležilo skupnega sv. Obhajila, tako tudi zborovanja.
V Novem mestu je 10. sveč. prečast. profesor P L a d i s 1 a v 11 r o v a t obhajal svojo 30letnico, odkar je stalni učenik na novomeški gimnaziji. Castitali so mu g" profesorji, dijaki, samostanska družina in tudi prijatelji od drugod, in gostoljubni gvardijan prečast. P Inocencij so njemu na čast v ozališani obedniei z domačini vred pogostovali več naj odličniših gospodov. P. Ladislav je znan posebno kot slovenski jezikoslovec in profesor in kot neutruden spovednik, kot tolažnik pri bolnikih itd.
Rojen je P. Ladislav v gornjem Tuhmu na Kranjskem 30. sušca 1825; 1. 1845 je pristopil v red sv. Frančiška in po doveršenih bogoslovskih in vseuči-liških študijah je bil od višjih poslan za učenika latinščine in gerščine na Novomeško gimnazijo 1. 1*54. ter je 1. W»0 postal stalni profesor.
Serčno voščilo na mnoga leta!
Dolenjsko. Koze po Dolenjskem še zelo razsajajo po obsegu Kerškega glavarstva, razun sodn. okraja Radeškega. Manj razširjene so po Litijskem. Novomeškem in Černomeljskem. Po Kerškem je bolnih čez 4 no ljudi*. Za to in drugo boleznijo je umerlo n pr. v Leskovški fari do 130 ljudi v 2 mescih, toliko, kolikor lani celo leto. Vasi so. v kterih so imeli v vsaki hiši bolnika.	(Dol. Nov.)
Iz Kpašnje. 1. sušca. Tudi pri nas so se začele koze, ta teden jih je in zbolelo; 2 sta umerla. Premnogi s svojo peklensko hudobijo dražijo pravico Božjo ; res, naj bi ukrotil zlobne terdovratneže, razsvetlil zmotene, da se poboljšajo, in milostno priza-nesel njim. ki so dobrega duha. - -
Knako se sliši iz Žirovšaka pri Blagovici, da se ta gerda bolezen močno širi; vendar so dozdaj umerli le 3 otroci za kozami. —
O pesmarici pišejo, ker je Razlagova pošla, da namerjajo novo na svitlo dati in jo pomnožiti s proizvodi iz druzih slovanskih narečji. K temu naj smemo opomniti, da je pri zbiranji potrebna trezna previdnost, da bo delo narodu res rin aedilica-tjonem' in ne _in destructioneni" po sedanjem duhu. Že Kazlngove pesmarice se nismo nič razveselili, ko
je bila prišla na svitlo, ker je bilo marsikaj preveč mesenega; še bolj nevarno bode v tem oziru, ako se bodo popevke jemale iz druzih slov. narodov, kterih kus je tudi že dosti skerhan po tujini. Pesmi, ki narod mehkužij o z nespametnim lj ubljevan jem, ki budijo k nevarnim zavezam, k ponočevanju, že tako po deželi hudo razširjenemu, in k enakim strastim, take pesmi so strup za mladino ter sploh za naš narod, in vzrokujejo naj bolj žalostne slučaje in nesreče, kar se tolikrat sliši! Kdor ljubi svoj narod, naj ga varuje, da se ne mehkuži in ne kvari z neprimernimi popevkami. Prej se je treba varovati, da ne bo treba „post festum" dr. Mahničeve pile ali drugotnih svaril. Sodniki v tej tako važni stvari morajo biti možje zrelih misel in krepkih naččl, da pravo zadenejo.
Naj zavernemo na to, da „litera scripta manet," kar je natisnjeno, se ne da zbrisati. Kako n. pr. bode kdo na smertni postelji prekliceval in popravljal pohujšanje, ako bodo njegove spotikljivosti že med vsem narodom, že mnogi nesrečni zarad njih! Kdor z visocega stolpa po vetru razpčle veliko vrečo perja, ne bode ga več mogel zbrati, če ga išče tudi cela leta skupaj; podobno je z raztresenim pohujšanjem. ,.Quidquid agis, prudenter agas, et respice finem.tt Modro bodi vsako delo, Tudi to, kar bo se pelo, Da bo srečen kon c imelo.
Terst (0 postnem pastirskem listu.) Teržaški višji pastir so letos za post čast. duhovnom in vernikom podali v premislik encikliko sv. Očeta Leona XIII od 25. grudna 1888.
V prav lepi edinosti je škofov vvod s papeževim pisanjem do vsih škofov in vernikov. V vvodu namreč škof izpeljujejo, kako je Kristus z besedami „pasi moje jagnjeta, pasi moje ovce" sv. Petru izročil v oblast vse višje in nižje pastirje in vso versko čedo na zemlji. Ta naj višja oblast se je preselila na vso versto rimskih papežev, in v tej versti se svetijo kakor luč na nebu sedanji sv. Oče Leon XIII, ki so v kratkem svojem pastirovanji dali že lepo število pastirskih listov, ter z globoko očetovsko lju-beznjivostjo razlagajo temeljne resnice sv. vere, ktero nam je Kristus razodel. Na teh resnicah stoji celo velikansko poslopje katoliške Cerkve. Na njih je zastavljen obstoj in razvoj vsega življenja posameznikov in vsega družbinskega življenja. Razjasnovali so sv. Oče v tej okrožnici posebno tiste nauke, ki so sedanjemu času naj bolj potrebni.
Teržaški postni pastirski list potem omenja, kako so sv. Oče Leon XIII porabili vsako lepo priliko, ter so sebi izročeni katoliški čedi dajali dušno hrano svetih naukov, da jih obvarujejo pred zapeljivimi in pogubljivimi nauki zagrizenih sovražnikov. Tako so se tudi poprijeli prav vgodne prilike o svoji mašniški petdesetletnici, in govorili so z vzvišenega Stola sv. Petra z novo encikliko, v kteri opominjajo vernike, da naj se serčno poprimejo pravega kerščanskega življenja. V ta namen so dali omenjeno preslavno božično okrožnico od 25. grudna lanskega leta.
Štejejo si torej Teržaški višji pastir v dolžnost to okrožnico Leona XIII svojim včrnikom dati v premislik. da naj po njenih naukih vravnavajo svoje življenje, ker ..le spolnovalci postave bodo opravičeni."
Zapovedano je čast. gg. duhovnim to okrožnico papeževo, ki so jo podali poslovenjeno, eno ali dve nedelji vernikom s prižnice brati in po potrebi pojasniti.
„Danici" zarad tesnega prostora ne kaže prinašati cele enciklike, skušala pa bode glavne nauke prav z lahkimi in za vernike— kolikor moč — jasnimi besedami posneti.
V Sdrici se koze že 3 mesce pasejo; pritisnile so pa še druge bolezni: udnica, pljučnica, in kdo bi vsem vedel imena? Že v tekočem letu imajo 25 merličev. — Tudi čast. gosp. duhovni pastir je bil že dvakrat napaden pri mnogem opravilu in trudu. Tako se godi. Po mestih in drugod liberalci plešejo, pojedajo popijajo, pa duhovne obirajo, češ: rPust ima devčt ust." Pa ta usta ne le jedo in pijejo, temveč večkrat gerdo govorč zoper tiste, ki z ubogim ljudstvom vred terpč. Pa tudi to se bo obernilo. Nekdo je o tatu rekel: „Kaj mu to pomaga, ker bo enkrat moral vendar poverniti!" To velja tudi o gerdih „devedrih ustih": kaj jim pomaga razuzdanosti brusiti 2raven pustne jedi' in pijače, ker pokoriti se bodo le morali, ako bodo hotli zveličanje si pridobiti!
Sodba in šiba za grehe.
Veliko in zveličavno očiščilišče ima ponižni človek, kteri, ko krivice terpf, bolj žaluje zarad druzega hudobnosti, kakor pa zarad sebi storjene krivice; kteri rad moli za svoje nasprotnike, in zadol-ženja iz serca odpusti; kteri ne kasni od druzih zamšre prositi; kteri se ložje usmili, kakor pa se jezi; kteri pogosto sam sebi silo stori, in si čeloma prizadeva telesnost duhu podvreči. Bolje je zdaj grehe zbrisovati in hudobnosti zatreti, kakor pa jih za prihodnje očiščevanje ohraniti. Zares sami sebe goljufujemo s čezmerno ljubeznijo, ktero imamo do svoje telesnosti. (De imit. Christi. L. I., c. 24.)
Papež in njegova mati.
Ko postane 1. 1303 Benedikt XI papež, je še živela njegova mati, ki je takoj odpotovala v Rim, ko je zvedela povišanje svojega sina, da bi ga še enkrat vidila in potem v miru umerje. — V Rimu zvedo, da je ona mati papeževa, in napravijo jo nekatere plemenite gospš prav dragoceno, da bi s tem veselje sv. Očeta pri snidenju še povišale. Pa kaj se zgodi? Papež nočejo svoje matere, ko mu jo gospe pripeljejo, za svojo mater pripoznati in vprašajo, kdo aa je ta imenitna gospa! Ko mu reko, da je njegova mati, jih on zaverne, da je to nemogoče, ker je bila njihova mati zmiraj ubogo in priprosto napravljena; na svoje staro dni gotovo ni tako prevzetna postala, da bi se v posojenih dragocenih oblačilih pogovarjati zamogla s sinom, ki jo še miraj jednako ljubi. Mati razume takoj, kaj misli sin. hiti proč, obleče svoja oblačila in ko zopet pride pred papeža, jo veseli ob-jamo in spregovorč: „No — sedaj spoznam v Vas zopet svojo ljubo mater!u
Plemeniti papež so s tem pokazali, da se ne smejo otroci nikoli svojih starišev sramovati, če so so še tako visoke službe dosegli.
Dar vdoviu.
Neusmiljeno burja buči i o divja, Potresa tramovje strehovja; In dela žamete — gorovje snega : Gorje mu, kdor nima domovja!
Pred gozdom pa koča samotna stoji.
V	nji prede vdova pobožna;
^Oh mama!" — edina ji hčerka veli, Le glejte, vsa okna so rožna!
Pri peči skor zebe, prehudo je mraz, Ta zima strašno gospoduje: Gorje mu, kedor je na poti ta Čas, Ne more zadeti ga huje.
Pogleda na okno, o mama, joj ! jej! Tam starček v razdrapani halji Trepeče od mraza, se trudi naprej, — Z njim božee bos deček gre mali.
Premilo se joče, kako trepeta. Oh mraz ga in lakota tare; Dovolite, mama, saj bote da, da, Podam da mu čevljice stare.
Sem k hišici naši zavila sta zdaj, O prosim vas, mama mi zlata! Odpreti grem, — da se ogrejeta vsaj, — Že terka nam revež na vrata!
V	imenu vas Jezusa prosim lepo, De starček — se smilite naju, Sprejmite pod streho, On plačal vam bo Dobroto to v blaženem raju.
Bog sprimi! prijazno de vdova nato, Kar imam, iz serca ponudim; Le urno stopita v stanico gorko,
V	zavetju pred mrazom sta hudim.
Oe tudi sem vbožna, — kosiliee tam — Le borna bo močnata juha, Delili jo bodemo — rada podam Še kos vama černega kruha.
Bodita le tukaj brez vsake skerbi, Da mine nevihta proteča, Pomagati vama mi serce želi, To radost je moja in sreča.
In angelj je vidil, ki zraven je stal, Sere blagih daritev bogato: Vesel se je k božjemu tronu podal, Zapisal to v knjigo je zlato.
Radodat.
Razgled po svetu.
Nesreče, ki naj služijo drugim v posvarilo in poduk. — V Gmiindu je mala deklica potegnila stol, na katerem je stala skleda z vrelo vodo, pri čimur
se je voda po otroku zlila in tako opekla, da je v dveh urah umeri. — V \Vildbadu se je majhen deček na voz obešal, prišel pod voz in bil do smerti zmlinčen. — V Pfulingu se je deček dersal, pridersal v vodo Echaz in utonil. — V Lindelsheimu (Badenskoj je majhen otrok utonil v gnojniri. — V Niemburgu (Prusko) je več mož sneg kidalo v železničnem zakotju, vlak jih zasači in njih 11 pokonča, štiri hudo rani. — V Prenzlav-u s«» bili 4 krojaški pomočniki v postelji najdeni mertvi; zadušil jih je bil' vogelni sopar. — V Pragi se je ustrelil neki S«>jka. judovske vere. Prestrašna smert. ko s»- zgodi s smertnim grehom, po kterem se ne da več popraviti! — Xa Dunaju so tako pogoste tatvine in ulomi, da je bila gosposka prisiljena zlo poojstriti naredbe zoper take hudobije.
Mladolaško. Liberaluhi bojo kmalo celo zemljo zapravili in prodali, ko bi jo le imel kdo kupiti; povsod le posojila in dolgovi, posebno pa na priple-njenem Laškem' Primanjkljej sedanjo dobo znaša ]1»1 >20 000 lir sploh, za sedanje leto pa 57,610.900 1., in iz poslednjih let 212,610.000. Pa ne le deržava, ampak tudi dežela je silno zadolžena. Dolgovi za-stavnic. hipotek, znašajo 14 milijard, in zmnožili so se od 1. 1887 za 642 milijonov!
Pri toliki revščini se izseljevanja vedno množe; 1. 1*76 je bilo 26.000 izselcev, 1. 1888 pa 250.000. Zemljiščnih posestnikov je na Laškem kacih pet milijonov, med njimi 4 milijone malih posestnikov. Le ti so grozno stiskani. Laški zemljiščni davek je naj veči v Kvropi. Najbolj potreben živež je po mit-ninah čezmerno podražen — sladkor dvojnato, kava trikratno, petrolej štirikratno, špirit petkratno, in še sol bi morali trikrat dražje plačevati kakor sosednje dežele. Falimenti se grozno množijo, od 920 1. 1883 so narasli na 22oO v 1. 1888! — To so blagri tako imen o v a n e zedinjene Italije!
Him. V konzistoriju 14. svečana so sv. Oče novima kardinaloma Dusmetu in Machi-u posadili kardinalski klobuk. Kardinala d' Anniballe-a je bolezen zaderževala. Po odpravljenih šegah s kardinali so sv. Oče imenovali prav veliko število novih škofov za pr«-mnogo kraje sveta.
Kardinal Lavigerie, ki se vedno peča z mislijo, kako bi se sužnjost odpravila, je sv. Očetu naznanil, da . b času pariške razstave namerja v Parizu vrav-nati veliki shod tacih prijateljev, ki so zoper kupčeva nje s sužnji. 0 tej priliki bo tudi raznih zamurcev pripeljal v Pariz, da bo bolj očitno storil in razkazal, kako potrebno je, da se imenovana gnjusoba odpravi.
Papež, kardinal Lavigerie in pa zadevni odbori na Frane«.skem. v Belgiji in Ilolandiji so se tndi dogovorili. da perva afrikanska odprava za zatiranje sužnjištva bo že to spomlad odrinila v Afriko na svoje delo.
V kratkem sta v Rimu umerla: kardinal p«»d-dekan Pitra in pa kardinal-dekan Saeeoni. Poslednji je umeri 25. sveč. star >0 let.
Him. Dvajsetega svečana je bila obletnica zvo-lrv»\ 3. sušea pa obletnica kronanja sv. Očeta Leona XII f. Zato s. s.' •_». t. m. kardinali poklonili sv. Očetu in jim čestitali odgovorili s,» sv. Oče. da v 80. letu svojega življenja in v 12. letu svojega papeštva čutijo v sebi posel.no potrebo prositi Boga pomoči. Sej
kardinalom samim je znan nevarni stan v Evropi, vsled kterega terpi tudi sv. Cerkev, ki je oplenjena samostojnosti in gospostva ter podveržena tuji sili, — ona terpi' pri vsih nevarnostih, ki Italiji žugajo! Terdi se mnogokrat, da je Cerkev v Italiji bolj prosta kakor drugod; pa to ni res: oropanje papeža je hudobija zoper njegovo samostojnost; škofom se delajo pritežnosti; Cerkev se izključuje iz šol; verski redovi se razdevajo. duhovska posestva zaplenjajo: — in pri tem naj še kdo terdi. da je v Italiji Cerkev svobodna ! Italija bo vsled tega sama najhuje terpela, ker nespametno je misliti, da bode zmožna napredovati, ako se bo še nadalje bojevala zoper papeža in Cerkev. To naj italijanski narod dobro prevdari ter naj se verne k djanjem svojih očetov. Poslednjič prosijo kardinale, naj jim bojo pomočniki v teh hudih časih. — Verniki pa vidijo iz tega, kako potrebno je moliti za papeža in sv. Cerkev.
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
(Splošnji namen za mesec sušeč (marcij.) a) Glavni namen: Zortte rtaslttrlnotfi. (Spis poterjen in blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII.)
(Dalje.)
Vedno sicer so bili krivi preroki, da govorim s sv. Petrom (11. 2.), a dandanes so se učitelji laži pomnožili, ki rodijo pogubonosen razkol, ki Njega, ki jih je odrešil. Gospoda, tn.je ter tako dero v pogubo. Mnogo jili sledi njihovim pregreham, s kterimi oskrunjujejo pot resnice. Gospod si pa ve na sodnji dan v kazen prihraniti brezbožneže, posebno te, ki so po svojem mesu v nečistih željah, ki gosposko zaničujejo, prederzne ljudi, ki se m* boj.* napravljati razpora. ki bodo kot nespametne živali oskrunjevajoč to, česar ne uinejo, v svoji spačenosti se pogubili. Zlobno strast imajo za dobro; nagnjusni so in omadežani, sladnosti do eeia siti pri svojih pojedinah, hočejo z vami čez mero jesti in piti, oči imajo poln«' prešestva in nenasitljivega greha. Otroci prekletstva, serce je na lakomnost obernjeno, in hočejo z Hapuhnjenimi in nečiniernimi besedami zapeljati nestanovitne duš«* po mesenem požMljeiiji. obetajoč prostost, ki so vendar sami sužnji pogubljenja !
In malo truda stane apostole laži, saj si dobivajo zaveznikov v človekovem senu, v njegovem naj močnejem nagnjenji: in vspeh njihovega dela je v resnici strašansk. Mislimo si<-er, da živimo v kerščanstvu, a če globočje in natančneje Izgledamo, pa zagledamo na novo vstalo poganstvo v vsi nje-govi nesramnosti, 10OO listih, knjigah in podobah: po gle-•li^ ih iu plesiščih, in š«- velik«« bolj po očitnih razv«'S»'ljevanjih, veselicah in slavnostih, ki se obhajajo pod milim nebom, da m- govorimo o nošah iu segali. Kdo prošteje žertve, ktere je t«> splošni«*, pogubonosno brezno ž«- požerlo! Ko bi ošabuost rodila le poželjivost, bi s»* že zbog tega morala imenovati naj strašnejša mati greha, ker ta pregreha bruha več zlohnosti ua z«-uiljo, kakor vse druge. Bojimo ><• pre«l grozovitostiui vojsk«* iu upora, studijo se nam morije in nasilstva: a ne pozabijo, da izvirajo večinoma iz mesenega [»oželenja, in pii-mimo jih pri korenini. Ob kratkem : na vso moč se upirajmo navalu vesoljne popačenosti. da nas ne podere seboj, pač pa rešimo, kar se da rešiti.	(Konec nasl.)
b) Posebni nameni:
10.	Perva postna nedelja. 4» mučencev. Kaši vojaki. Za vspešno delovanje v dušnem pastirstvu. Postni pridigarji.
11.	S. S o Ironij. „ Duhovni in obhajanci." Gorečnost v ohranjenji in lepšanji svetih krajev. Odstranjenje hudih po-hu j sevanj, posebno po mestih.
12.	S. Gregorij Veliki. Sv. Oče. Škofje iu ves duhovski in redovniški stan. Da bi se jih mnogo vdeležilo Serea Jezusovega bratovščini danes podeljenega odpustka.
13.	S. K# fraz i j a. Prospeh katoliškemu tisku. Prav veliko redovnikov. Več sirot in na pol sirot.
14.	S. Matilda. Cesar avstrijski. Prusija. Prav veliko družin. Več tergovcev. Skerbi neke matere.
15.	S. Longin. Razširjenje in povečanje bratovščine Serca Jezusovega. Prav veliko hudo stiskanih in skušanih.
16.	S. Heribert. Virtemberška. Z molitvenim apo-stotfstvom posebno združene redovniške družbe. Prav veliko duhovnikov.
17.	Druga postna nedelja. S. Janez Sar-kander. Moravska. Za vzgojo in poklic verlih spovednikov. Več duhovnih in deških semenišč.
18.	S. Ciril Jeruzalemski. Prospeh katehetičnemu poduku. Več nevernikov in odpadnikov. Mnogo učiteljev, učiteljic in njih šolstvo.
19.	S. Jožef. Pospeševatelji molitvenega apostoljstva in bratovščine Jezusovega Serca. Vgodna rešitev neke pobožnosti k sv. Jožefu, dotikajoče se zadeve pri apost. Stolu. Več ženinov in nevest.
20.	S. Herluka. Otetje nedolžnosti pred zapeljevanjem. Od svojih popolno zapuščeni, in taki, ki so brez pomoči. Več občin.
21.	S. Benedikt. Sinovi in hčere svetnikovi. Prav veliko dijakov. „Serca Jezusovega vstanova" in druge podu-Sevalne, vzgojevalne in dobrodelne naprave.
(Konec nasl.)
II. Bratovske zadeve N. lj. Gosp* presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serea, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Neka fara za odvernjenje greha in šibe Božje. — Nekdo priserčno priporoča v bratovsko molitev vijji neke fare in vse ondotne stanovalce, da bi ljubi Gospod Bog na prošnjo Naše lj. Gospe presv. Jezusovega Serca potolažil razdražena serca obojne stranke in storil konec vsem prepirom, tako, da bi ue bilo ne Cerkvi ne duhovnom, ne komu izmed du-hovnjanov v škodo, v dušno ali telesno kvar. — Že tri mesce prav hudo bolna oseba, kteri nobena zdravila ne pomagajo, se serčno priporoča Materi B., sv. Jožefu in sv. Antonu Pad., da bi se ji na njih priprošnjo zboljšalo, če je B. volja. — Sv. misijon v Dolski fari (od 10-19. t. m.), priporočen bratovščini Naše lj. Gospe za obilen blagoslov in dober vspeh. —
Bolehen dijak za zdravje. — Sreča pri domači živini« i. — Oseba se priporočuje v molitev k Naši ljubi Gospej presv. Serca Jezusovega, k sv. Jožetu, sv. Antonu Pad., in k sv. Frančišku Ksav., da bi ii ljubi Bog kmalo preložil v hudi službeni zapreki in v denarnih zadevah. Uslišana prošnja se v „Danici" naznani.
Zahvale.
Veliko pomoč srno dosegli na prošnje N. lj. G., sv. Jožefa v gospodarskih rečeh, potem ko smo se priporočili v „Danici" in 9dnevnico opravljali. Z zahvalo do N. lj. Gospe iu sv. Jožefa vsakemu priporočamo, da uaj se v zadregah zateče k Naši lj. Gospej iu sv. Jožefu.
Družina blizo Ljubljane.
Bila sem v smertni nevarnosti, priporočila sem se Naši ljubi Gospej, sv. Jožefu, sv. Antonu Pad., iu zadobila sem zopet zdravje. Obljubila sem, če ozdravim, da hočem to v „Danici" naznaniti. Serčna zahvala Naši Gospej, sv. Jožefu, sv. Antonu Pad.!	Helena A. v Ljubljani.
Mati se iz celega serca zahvaljuje Naši ljubi Gospej presv. Serca, kakor tudi Mariji v Velesovem. sv. Jožefu, sv. Franč. Seraf. in sv. Antonu Pad. za ozdravljenje svoje, nevarno bolne hčere. S tem s po ln njem svojo obljubo, ker prepričana sem, da le na priprošnjo omenjenih je še okrevala. To naj bo povedano v večo čast Božjo, iu vedno bolj terdno zaupanje v Marijino pomoč.
Z Gorenjskega 26.,/2. 1889.	G. P.
Da svojo obljubo spolnim, naj naznanim, da sem bil v veliki stiski in potrebi: pomagati si nisem mogel sam. Obernil sem se k Materi Božji, Mariji Pomočnici, k sv. Antonu Pad., sv. Frančišku Seraf. in sv. Jožefu; priporočal st*ui se v molitvi in prosil, da mi pomagajo v ti moji veliki stiski in potrebi. Kmali sem bil rešen iu prišla mi je hitra pomoč. Zato bodi lepa zahvala sto tavžeukrat, po Danici iu povsod, Materi Božji, Mariji-pomagaj, sv. Vntonu Pad., sv. Frančišku Seratinu iu sv. Jožefu, ker so mi resnično pomagali v moji sili in potrebi. Tudi še naprej se priporočam v prošnje iu pomoč.
Bistrica 3., 3. 1889.	G. Ivan.
Priserčna zahvala Mariji Dobrovski! Bil sem popolnoma obupan, da ne bom več zdrav; zato sem se priporočil Mariji na Dobrovi, in hitro se mi je začelo boljšati. Zatorej se za to veliko pomoč iz celega serca zahvalim Bogu in Mariji Dobrovski, vsim vernim pa priporočam, naj se zatečejo v svojih križih in nadlogah k Mariji na Dobrovi.
Z Dolenjskega.
Dolgo smo molili in Boga prosili, Mariji se priporočali, da bi nas rešila iz prehudih nadlog; prišla je pomoč iu tolažba. Čez 4 leta smo bili še le uslišani. Koliko je bilo devetdnevnic in druzih molitev, to Bog ve; zatorej naj pri-serčueja zahvala Jezusu, Mariji, sv. Jožefu iu sv. Alojziju za pomoč. Vsim priporočam stanovitno molitev; iu vsim priporočam v molitev tudi sebe.	Matija M.
Listek za raznoterosti.
Katoliška tiskarna ljubljanska je zgubila pridnega stavca g. Ferd. Gogala, ki je po dolgi bolezni 2. t. ra.^ previden s ssv. zakramenti umeri v 35. letu svojega' življenja in je imel prav lep pogreb preteklo nedelj o
3. sušca. Tiskarna ga priporoča v molitev in blagi spomin. Bog mu daj večni mir.
f Na Slapu je 2. t. m. umeri za pljučnico ondotni kurat č. g. M a t. Kode r. Rojen je bil v Idriji 13. kim. 1820. Bog mu daj večni mir.
„Vrhtosna" je prinesla prelčp postni pastirski list o s v. m a š i. ki je že sama ta številka vredna .Vrhbosno"4 si naročiti. (Cena 3 gld. 50 kr.)
Amerikanski fcožjepotniki v Sveto deželo so odrinili 1?» svečana iz Novega Jorka. Med njimi sta škofa \Vigger in Rademacher. n«>kaj mašnikov in dostojno število svetovnjakov. Včliki teden ostanejo v Jeruzalemu: Hi. majnika se vernejo iz Palestine.
Line. Novi Linški šk'>f dr. Salezij Marija Doppel-baufr bodo v Rimu Ali' Anima 10. t. m. posvečen po kardinalu Vanutellu.
Več rimsko-katcliških škofov za Poljsko bode zvo-Ijenih v mesni sušcu. Pregnani škof z Vilne msr. Hrvnievieki. ki je pomiloščen, postane nadškof in partibus in se vseli v Krakovem.
V	Parizu se vsak dan natisne 1,400.000 časni-ških izstisov. kterih 1.O00.000 (celi milijon) obsega ostudne laži in žaljenja proti Cerkvi; 344.000 je obe-stranskih in 50.000 je dobrih. Ako toliko satanovih sužnje^ vendar ne more zatreti sv. Cerkve, ali ni to dosti očiten dokaz, da je Cerkev delo Božje?
V	Solnogradu 28. t. rn. zbrani benediktinski opati avstrijanski se bodo dogovarjali zastran odgovora na okrožnico papeža Leona XIII, ki zadeva vstano-vitev ostrejših redovnih pravil po benediktinskih samostanih.
ki duše pokončujejo z zapeljevanjem, ki hočejo po vsi sili za ubogo mladino brez verske šole imeti, da bi ubogi otroci postali sovražniki sv. vere, kakor so liberalci sami!
Iz rimskega Martirologija.
I)rugi dan sušca knjiga ss. mučenikov in služabnikov Božjih ima zaznamnjane posebej te-le:
V	Rimu ob latinski cesti sta ss. m učenca Jo vin in Bazilej ta dan terpela smert za sv. vero za cesarjev Valerijana in Galiena.
Enako so v Rimu častitljivo dali življenje za sv. vero Jezusovo: Prav mnogi mučenci, ki so o dobi eesarja Aleksandra pod predsednikom Ulpi-janom bili dolgo časa terpinčeni in poslednjič obglavljeni.
V	Rimskem zavetniku so dali življenje za Jezusa ss. mučenci: Pavel, Heraklij, Sekundila in J a nu vari j.
V	Cesarij i v Kapadociji mm.: škof Lucij, Ab-salon in Lorgij.
V	Kampaniji so divji Longobardi grozovito pobih osemdeset mučencev, ker niso hotli ma-likom darovanega mesa jesti in ne kozje glave moliti.
Zopet v Kimu sv. Simplicij papež in spo-znovalec.
V	Angliji sveti škof Cead da.
Grozni so bili rimski, longobarški in drugi trinogi. ki so dan na dan toliko nedolžnih ljudi poklali in pokončali. Ali so pa kaj dosti bolji dandanes tisti,
Dobrotni darovi.
Za «1 i j a š k o mizo: Čast. irosp. benef. Martin Barlič 5 frid. — II. 60 kr. — Čast. «r. župnik Fitlel Okorn 5 gld.
—	Čast. ir. župnik Ant. Jamnik lo gld. — Čast. g. adm. M. Mrak 2 gld. 50 kr. - Čast. g. župnik Val. Skul 3 gld.
—	Čast. g. adm. Val. Bernard 1 gld. — Čast. g. župnik Al. Rožic 1 gld. 30 kr. — Miigsp. protonotar dr. A. Čebašek 5 gld. — Blag. in čast. gg.: c. kr. notar Fr. štajer, župnik Fr. S< hvveiger in zasebn. Ant. Navratil iz Metlike 0 gld. — Č. g. kaplan Ant. Kukelj 2 gld. — „Da bi se brat bolje učilu 40 kr. — Čast. g. župnik Lov. Krištofič 1 gld. — Č. g. vikar Fr. (irožnik 2 gld. — Nekdo 2 gld. — Čast. ir. župnik Mili. Zupan 5 gld. — Vesela družba v gorenjski Dolini 3 gld. 40 kr. — „Zupuik iz Notranjskegaa 2 gld.
—	Iz Preserja 2 gld. — ^Neimenovani" 5 gld.
Za sv. Detinstvo: Iz Preserja 1 gld. — Frranjo Dežni a n 2 gld. — Po preč. gosp. žnpn. J. Rozmanu 10 gld.
—	Po č. g. adm. Mraku z Gorjan 5 gld. 50 kr.
Za p o g o r e 1 c e v Š e m p e t r u na Notranjske m : Po rast. gosp. kapi. Ant. Kukelj-u 10 gld. — Čast. gosp. župnik Lor. Krištofič 2 gld. — Iz Preserja 1 gld. — Čast. g. župnik Fidei Okorn 4 gld.
Z a Macedonijo: Čast. g. župn. Fid. < >koru 10 gld.
—	„Neimenovani1* 5 gld. — Farni vrad sv. Leonarda 3 gld.
—	Čast. jr. župnik Al. Rožic 2 gld. — Čast. jrosp. župnik Andr. Brezovšcek v liilienb. 3 gld. — po čast. irosp. kapi. Ant. Kukelju 30 gld.
Za odpravljanje s u ž n j o s t i (Kard. Lavigerie). G. Fr. Omejic 1 gld.
Za sirotišnico v Kočevji: Čast. gosp. župnik Lor. Krištofič 1 gld.
Za bulgarski misijon: Čast. g. župnik Al. Rožič
2 gld.
Za usmiljene sestre v A d r i j a n o p o 1 u : Nekdo
3 gld.
Za bratovščino Sv. R. Telesa: Iz Preserja
1 gld.
Za opravo u b o i n i h cerkev naše škofije: Iz Reteč po č. g. župniku Stan. Šrancu 7 gld.
Za bratovščino sv. Dizma: Iz Reteč po čast. g. župniku Stan. Srancu 3 gld.
Za bratov. Naše ljube Gospe presv. Serca: Č. g. vikar Fr. Groznik 1 gld.
Za sv. Očeta: Reteče po čast. g. župniku St. Šrancu
D gld.
Za n aj p o t r eb n i š i misijone: „ Neimenovani"
2 gld.
Za misijonsko hišo v Kočevji: Čast. gosp. župnik Lor. Krištofič 1 gld. — „Župnik iz Notr.u 3 gld. — Prečast. gosp. dr. Jos. Lesar 10 gld.; neimenovana dobrotnica 20 gld.; čast. gosp. kaplan J. Hromeč 3 gld.; gospdČ. Ivana Stonich 20 gld. ; neimenovan gosp. duhoven 5 gld. ; gospa Marija Rus 2 gld.: čast. gosp. kaplan Andr. Zaman 3 gld.
Odgovorni /rednik: Laka Jeran. — Tiskarji ia založniki: Jožel Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.