Poštnina pavšalipana v SHS. ŽELEZNIČAR Glasilo ,,Saveza železničarje»“ v Jugoslaviji. Izhaja 5. in ZO. g mesecu Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in upravništvo se nahaja v Ljubljani, Šelenburg. ul. 6. Naročnina: za ceio leto................. 40 K za pol leta ................. 20 „ za četrt leta 10 Posamezna številka K 2 K. Štev. 4. V Ljubljani, 5. marca 1922. Leto XIV. Zahteve železničarjev v državnem zboru. Socijalistični poslanec sodr. Jos. Kopač je stavil dne 17. februarja t. 1. v državnem zboru sledečo interpelacijo. Dne 28. novembra 1. 1. je predložilo vrhovno vodstvo koaliranih železničarskih organizacij vladi, kakor prizadetemu ministru, g. Staniču spomenico s sledečimi zahtevami: 1. da se izplača celokupnemu osobju enkratni nabavni prispevek v višini mesečne plače vštevši vse doklade, da se mu omogoči nabava najpotrebnejših življenskih potrebščin. Ta nabavni prispevek naj se izplača tudi delavstvu za 30 dni v mesecu poleg vseh doklad;. 2. vse plače in doklade naj se povišajo za 50 odstotkov; 3. osobju naj se poskrbi službena obleka; 4. da se izdela službena pragmatika s sodelovanjem železničarjev samih; 5. da se vrnejo vsi vsled štrajka odpuščeni železničarji na svoja službena mesta, ce niso pregrešili nič protizakonitega; 6. da se priznajo železničarske organizacije in njih zastopniki. Znano je, da železniško osobje uže dalje casa skuša svoj socijalni in gospodarski položaj zboljšati. Odveč bi bilo dokazovati, da je ta položaj, posebno v zadnjem času, vsled neznosno naraščajoče draginje, dokaj poslabšan. Po svetovni vojni je ostalo osobje nago in boso, ker ni dobivalo po službeni pragmatiki mu pripadajoče obleke. Prisiljeno je bilo vsled tega uporabljati v službi svojo civilno obleko. Družine železničarjev nimajo ne obleke in ne čevljev in njih otroci vsled teh nedostatkov ne morejo posečati šol. Veliko število bolnih železničarjev jasno dokazuje njihov položaj. Zahteva po enkratnem nabavnem prispevku je torej brezdvomno opravičena. Poleg tega je tudi, v očigled dnevno naraščajočo draginje, zahteva po povišanju plač in doklad za 50 odstotkov povsem umestna. Okrog 3000 železničarjev je bilo leta 1920. vsled stavke iz službe odpuščenih, vzlic temu, da večina od njih ni prav nič zakrivila. Bili so le solidarni s svojimi tovariši v boju za zboljšanje svojega gmotnega položaja. Vsled tega je tudi zahteva, da se jih sprejme nazaj v službo in da se jim nadomesti prizadeta škoda, povsem opravičena. Da osobje želi sodelovati pri izdelavi službene pragmatike, je povsem logično, ker je pragmatika enostavno službeni dogovor med delodajalcem in delojemalcem, ker se z njo ne odrejujejo le dolžnosti, temveč tudi pravice osobja. Zakonov pa se ne more izdelovati brez prizadetih. Kavno tako važna je zahteva po priznanju železničarskih organizacij, ker je koalicijska pravica po ustavi priznana. Delavske organizacije so produkt naravnega razvoja družabnega življenja in v teni razmerju vrše tudi važne funkcije. Vsled^ tega ne moremo razumeti, zakaj se s temi organizacijami noče razpravljati, kakor ste se izrazili, ker vidimo v tem nerazumevanje in pomanjkanje smisla za potrebo sporazuma med delodajalcem in delojemalcem. če se z uslužbenci na tak način postopa, potem je umevno, da oni smatrajo, da se jih prezira in da merodajna mesta nimajo smisla za njih težko-če in zahteve. Ni treba dokazovati, kakšne posledice je to imelo na razvoj prometa, kajti brezdvomno je, da je tako postopanje v tesni vezi z žalostnim stanjem, v katerem se nahaja železniški promet. Vse zahteve, ki jih je železniško osobje g. ministru predložilo, je. on odbil. Zato si dovoljujemo e. železniškega ministra vprašati: 1. V kakšnem razmerju se nahajajo plače železniškega osobja napram plačam uradnikov in delavcev v zasebnih podjetjih? 2. Iz kakšnih razlogov ste zahteve železničarjev odbili? Kako se zlaga Vaša izjava: da nočete razpravljati z železničarji, s členom 33. ustave, ki jamči delavstvu koalicijsko svobodo? Ali se zavedate, da ste s tem postopanjem kršili načelo državljanske enakopravnosti? in da ste železničarje postavili v inferioren položaj? 3. Ali ste pripravljeni pristati na to, da se voli parlamentarna anketa, katere naloga bi bila, da preišče naše prometne razmere z ozirom na vzroke, ki so jih ustvarili in da bi zaslišala tudi železničarske strokovne organizacije? Belgrad, 17. febr. 1922. Jos. Kopač in sodrugi. Nova pragmatika in tehniško osobje. Ker se sliši, da se bo baje pečala narodna skupščina v bližnji bodočnosti z novo službeno pragma-tiko za železničarje, smatramo nujno potrebnim, da si jo še enkrat bližje ogledamo, ter o načrtu svoje mnenje izrečemo. 2e pot, katero je načrt do narodne skupščine prekorakal, ne odgovarja niti od daleč demokratičnim načelom in bi bil za državo, ki bi bila res demokratična, sramotna pega. Običaj je namreč, da se,ori sklepanju zakonov, ki so določeni, da urejajo razmere za gotovo skupino ljudi, skuša te zakone spraviti v sklad z interesi prizadete skupine in splošnosti. V to svrho pa je potrebno, da se pozna vsaj mnenje istih, katerim je zakon namenjen. Resni državniki, katerim so bile koristi države in državljanov nekaj več kakor fraza, so to upoštevali in sklicevali so ankete, da se na njih o razpoloženju pouče. Pri nas pa je to nekoliko drugače. Ker smo silno demokratični in kulturni in vsa dolgotrajna in nepotrebna pota prihranimo in smo povsem zadovoljni, če zanese slučajni ve'ter, načrt iz ministrove pisarne v sobo zakonodajnega odbora in to načrt, ki ga je morda slučajno kak pismen ministrov sluga sestavil, čeprav se vsi interesirani proti takemu početju na glavo postavijo. Ker se tako dela in je to „demokratično“ delo povzročilo že veliko in nepopravljivega zla, zato pričakujemo s strahom in nestrpno, neizogibnih po-grešk, ki bodo plod takega dela, kar nam povsem jasno dokazujejo vsi dosedanji načrti, ki jih je doslej samolastna gospoda izdelala in obelodanila. Te pogreške pa niso malenkostne, kajti one bodo ustvarile ogromno škodo za velik in važen del osobja, počenši pri kvalificiranemu delavstvu v delavnicah in kurilnicah, pa do onega osobja, ki se potom raznih strokovnih izpitov rekrutira iz tega osobja in razne tehnične redove izpolnjuje n. pr. poslovodje, strojevodje, razni preddelavci in nadzorniki itd. Predložni načrt pragmatike temelji kakor vsi stari, na šolski kvalifikaciji osobja in to po razredih: 4 ljudski, 4 srednješolski razredi, matura in fakultetne študije (čl. 6.). Ta kvalifikacija pa niti najmanje ne odgovarja stvarnim sposobnostim posameznega uslužbenca in to tudi tedaj ne, če bi bila vsa železnica le ena pisarna, v kateri bi se potrebovalo izključno le to, kar odgovarja kvalifikaciji dotične predpisane šole. Temu pa ni tako, kajti železnica je železnica in v njeni službi se potrebuje povsem drugačna kvalifikacija, kakor se jo zadobi v raznih šolskih zavodih, na katere se pa kvalifikacije pragmatike v glavnem ozira. Te kvalifikacije so predvsem: rokodeljska in nadaljne tehnične kvalifikacije, ki iz rokodeljstva izvirajo. Če se pri izdelavi nove službene pragmatike postavlja na stališče šolske kvalifikacije, mora privesti ta pragmatika do absurduma tudi kvalificirane delavce, ker se jih postavlja z 4 razredi ljudskih šol v isto vrsto v kateri so udeljeni tudi nočni čuvaji in vsi ostali nekvalificirani delavci, ki često sploh nimajo niti šolske in tudi ne stročne naobrazbe. V tem svojem rangu ostane prizadeti tudi tedaj, čeprav ima 4 razrede srednjih šol, kajti roko-deljstvo je udeljeno v razred, za katerega so predpisani 4 razredi ljudskih šol. Oglejmo si stvar nekoliko bližje. Mladenič je je zvršil 4 razrede srednjih šol in se je šel potem rokodeljstva učiti, njegov tovariš pa je vstopil, po dokončanem 4. razredu ljudskih šol, v železniško službo. Zato, ker ima prvi poleg šolske izobrazbe tudi svoje rokodeljstvo in je zaposlen na železnici kot rokodelec, je udeljen v razred za katerega je predpisana 4 razredna ljudskošolska izobrazba, med tem ko drugi, ki nima iste izobrazbe kakor prvi, ki je pa udeljen pri kaki drugi službeni panogi, za katero ni treba nikakoršnega posebnega znanja, lahko dospe do višjega službenega mesta, za katero je sicer predpisana 4 razredna srednješolska izobrazba. To smo navedli radi tega, da dokažemo nesmiselnost na kateri temelji nova službena pragmatika. Popolnoma upravičeni toraj kličemo modrim stvarnikom balkanskega načrta: čevljar ostani le pri svojem kopitu! Upoštevajoč le šolsko kvalifikacijo kot podlago za uvrstitev socijalnega položaja posameznih kategorij, sc projekt nove službene pragmatike ni malo ne ozira na stročno kvalifikacijo. To pa je kardinalna krivica, na kateri boleha ves sistem že desetletja in za kar bi bil skrajni čas da sc odpravi. Razlogi, ki jasno za njeno odpravo govore so tako važni, da jim nihče, ki hoče biti nepristranski, ne bo oporekal, kajti če je prav, da se prizna eni grupi njen trud, ter leta, ki jo je rabila, da si pridobi potrebne strokovne naobrazbe, potem je le pravično, da se prizna to tudi vsem ostalim. Če se nudi onim z srednješolsko izobrazbo poseben socijalen položaj in vsled tega tudi boljše gmotno stališče, istim z fakultetno naobrazbo pa še boljšega, potem ima tudi ostalo osobje pravico zahtevati, da se tudi njegov trud in njegovo delo po pravici ceni. Na primer: vsi ne morejo posečati šol, zato posečajo le nekateri šole, drugi se uče rokodeljstva in tretjim ni prvo in tudi drugo mogoče. Dva mladeniča sta istodobno posečala šolo in jo završita, eden od njiju je odšel na višje šole, drugi pa se je šel rokodeljstva učiti. V času v katerem je prvi v štirih letih dovršil štiri razrede srednje šole, je drugi završil svojo učno dobo in obrtno-nadaljevalno šolo. Popolnoma upravičena je toraj naša zahteva, da se priznajo drugemu njegova šola, učna doba in obrtno-nadaljevalna šola, kakor prvemu njegova srednješolska izobrazba. Upamo, da ni nikogar, ki bi hotel zanikati, da ni strokovna naobrazba enakovredna oni 4 razredov srednje šole in da ne bi bilo pravično, če bi imela oba enak socialen položaj. Če se na tak način uvrsti stročno kvalifikacijo na svoje zasluženo mesto, potem se postavi samo-po sebi kvalifikacijo poslovodij, strojevodij, strojnemu nadziratelju, nadziratelju prog, mostov itd., katerih kvalifikacija izhaja iz stročne. S tem se uvršča vse višje tehnično osobje nižjega reda na svoje zasluženo mesto in v povsem drug socialen položaj to je, uvršča se med one z 4 razredi srednjih šol in one z maturo, kar je pač nekaj drugega kar predvideva sedanji načrt službene pragmatike, ki uvršča to osobje v razred 4 razredov ljudskih šol, prezirajoč vsa njegova leta, ki jih je porabil v dosego strokovne spretnosti, katera je za železnice velevažnega pomena. Vsega tega stvarniki projekta niso upoštevali ker o tem tudi pojma nimajo, stvar zakonodajalca pa je, da to uvažuje ne le v interesu pravičnosti, temveč še bolj v interesu železniškega prometa. Konferenca ¥ Belgradu. Dne 26. feruarja 1.1. je v Belgradu zborovala konferenca, na kateri so bile zastopane vse delavske zbornice v državi, trgovska in obrtna zbornica iz Belgrada, Glavna delavska zveza Jugoslavije, zastopniki belgrajskega časopisja in zastopniki koali-ranih železničarskih organizacij. Vabljeni so bili tudi vsi poslanski klubi, svoje zastopnike pa je odposlal le socialistični klub. Številno je bila konferenca zelo dobro obiskana. Nje namen je bil, da se prizadetim krogom obrazloži položaj naših železničarjev in da se sočasno ugotovi današnje stanje železnic, ter se poišče sredstev, ki naj bi pripomogla do ozdravitve slednjih. Pa izcrpljivih in globoko zamišljenih poročilih glavnih poročevalcev ss. Vučkoviča in Krekiča, se ;e razvila jako zanimiva debata, ki je na podlagi obsežnega materijala ugotovila, ne le povsem obupen položaj železničarjev, temveč tudi globoke in skrite vzroke, ki onemogočajo ureditev jugoslovanskega železniškega prometa. Konferenca pa se ni zadostila le s kritiko obstoječih razmer, temveč prouča-'vala je tudi pota, po katerih bi se moralo hoditi, da se čimpreje neznosne razmere odpravi in se vspostavi vse potrebno, kar interesira železniško osobje in poleg tega tudi ves gospodarski obstoj te države. Značilno je, da je zastopnik trgovske in obrtne zbornice izjavil, da ga, opisani položaj železničarjev, naravnost frapira in se mu zdi neverjeten, da pa je dolžnost vseh, da mu posvetijo vso pozornost. Po obširni in temeljiti debati je bil sprejet sledi‘či sklep: Konferenca zastopnikov trgovske in obrtne zbornice; Glavne delavske zveze Jugoslavije in vseh železničarskih organizacij kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je vršila dne 26. februarja 1922 v Belgradu in razpravljala o naših prometnih razmerah, ki so za našo državo, za naše dohodke in za našo prehrano eminentne važnosti, sklepa sledečo Resolucijo. Naš železniški promet niti od daleč ne odgovarja naši trgovini, našim dohodkom in potrebam dižave v splošnem. Čez polovico našega vozovnega parka je neuporabnega, ostali del pa se porablja povsem neurejeno. Od povprečne dnevne potrebe približnih 3000 voz, jih je v resnici na razpolago kiomaj 300. To razmerje se pa še izdatno poslabša vsled slabih prog in premoga najslabejše kakovosti. Ta dejstva ubijajo našo trgovino in ustvarjajo uničujočo nivelacijo našega trgovskega trga, kar ima velikansko brezposelnost našega delavstva in skakanje cen življen-skim potrebščinam, za posledico. Nepoprayljene in nesposobne proge onemogočajo redno vožnjo vlakov in nezadostno število razpoložljivih voz sta dva faktorja, ki vplivata odločilno na dohodke železnic. Da se temu pride v okom, je nujno potrebno, da se popravijo proge, da se preskrbi kurilnice z rabnim premogom in da se postavi v promet toliko voz kolikor je potrebno. Druge rešitve ni. Popravila voz se morajo izvršiti doma, za kar je potrebno, da se delavci s potrebnim orodjem opremijo in zahtevam odgovarjajoče povečajo, To bi »mejilo brezposelnost delavstvo in bi preprečilo odtok denarja v tujino. Prvo in drugo pa bi vplivalo na ojačanje gospodarskega položaja našega naroda in na zboljšanje naših financ, ki so pod vso kritiko. Za intenzivno delo, za fizično in psihično vzdržljivost delavcev in železničarjev, kakor za veselje do dela je pa predpogoj izjednačenja delavskih in železničarskih plač s plačami odgovarjajočih delavcev in uradnikov v zasebnih podjetjih, kakor je to bilo tudi pred vojno. S tem bi se doseglo, da ne bi najsposobnejši delavci zapuščali železniške službe. Upoštevajoč ta dejstva, smatra konferenca potrebnim naglašati: 1. da se namesto sedanjega birokratičnega dela na železnicah uvede komercijalni sistem, s katerim se bo odpravilo mnogo medfunkcij ter omogočilo svobodni razvoj dela na železnicah in v železniških delavnicah; 2. da se prične nemudoma s popravljanjem prog in da se jih čimbolje ojači, da se poveča delavnice tako, da se bo lahko v njih zadoščalo vsem današnjim potrebam; .3. da se povišajo železničarjem in železniškim delavcem plače v toliko, da bodo sorazmerne s plačami enakih kategorij produktivnih slojev v zasebnih podjetjih; 4. da se nadomeste vodilne osebe v železniški službi s strokovno naobraženimi ljudmi; 5. da se ustanove strokovne šole za železniški naraščaj; 6. da se za železniško osobje zgrade potrebna stanovanja; 7. da se razširi železniške postaje, tam kjer to prometne razmere zahtevajo; 8. da se prilagode prevozne tarife potrebam trgovine; 9. da se izvrši unifikacija železniške službe po posameznih ravnateljstvih, potom postave, odredb in pravilnikov. Trgovska in delavska zbornica v Belgradu se pooblaščata, da predložita to resolucijo kraljevi vladi in državnemu zboru in da zaprosita njeno udejstvovanje. Poleg tega se je sklenilo na seji delavske zbornice, ki se je vršila isti dan popoldne, sklep, ki se glasi: „Nastopiti je treba na vseh merodajnih mestih v tem pravcu, da se ustvari zakonita mogočnost za urejevanje železničarskih plač, da ne ostanejo te na mrtvi točki, kakor doslej, temveč da automatično regulirajo, kakor plače vseh ostalih delavcev in nameščencev v zasebnih podjetjih. V to svrho je od kraljeve vlade in od državnega zbora zahtevati: 1. da se prizna železničarske organizacije in njih zaupnike; 2. da se ugotovi eksistenčni minimum in se usmeri cene življenskim potrebščinam, kar bi omogočilo, da se jamči stalna realna plača železniškemu osobju; 3. za slučaje sporov med železničarji in železniškimi upravami, in da se izključijo nepotrebni spori, naj se ustanovi razsodišča, kakoršna obstojajo že po vseh drugih državah. S tem zaključujemo za danes poročilo o sklepih, ki jih je belgrajska konferenca sklenila. V bodočih številkah bomo poročali o posameznostih, o nadaljevanju in o uspehih započete akcije. Železničarje opozarjamo zato na to, da jih ne bodo razni eksponenti še v bodoče farbali in begali, kakor to z neverjetno doslednostjo doslej vrše. Glave gori! Toda tudi odprte oči in ušesa! Na&i progovni čuvaji. Težka služba. — Brez obleke. — Zmanjševanje plač. Pred nami leži cela kopica dopisov, ki smo jih prejeli od raznih strani in iz katerih posnemamo grozno bedo, pod katero ječe naši čuvaji. Pisali so jih oni sami, seveda tako kakor pač znajo. Razburiti se morate, če se zamislite v bedno življenje takega nesrečnega čuvaja; na pol zmrznjen, brez potrebne obleke, ki naj bi ga ščitila v težki službi pred mrazom, sestradan, ikse skozi njega vidi in vendar strpljiv do skrajnih iroj, kakor malokdo. Predstavljajte si ga v takem položaju. Kakšna mora biti njegova misel, če se v največ slučajih na pol analfabet, vendar vsede za mizo in počne z neokretno in na pol zmrznjeno roko opisovati svoje bedno življenje. Veliko napisati ne zna. Toda vendar piše: Cenjeni sodrugi! Naša plača je nezadostna... lačni smo ... služba je predolga (24 ur službe in le 12 ur počitka) in še ta kratki počitek, ki bi ga mogli imeti (12 ur), niti tega nimamo, ker se nam tudi v tem času ne da miru... utrujeni smo... hudo zimo imamo... cel dan pa smo na progi: čistimo jo od snega, vršimo službo čuvaja, čuvamo telefon, čistimo pota, predore, profile, mostove ... toda obleke nimamo, samo en keprnek do trebuha... ko s snegom zgoto-vimo, nas že čaka trava i. t. d. nikdar nismo gotovi. Tako utrujeni moramo vršiti še nočno službo; pričakujemo vlaka, odpravljamo jih, čuvamo telefone i. t. d. Ce pa zaspimo 20, 30 do 60 dinarjev kazni. Prosili smo ravnateljstvo, naj ima z nami nekoliko več obzira. Toda vse zaman. Prav nič se nam ni olajšalo, nasprotno: naš položaj je dnevno slabši. Najgorje pa je, da se nam v času, ki je najtežji in draginja dnevno narašča, naše že itak nezadostne plače še zmanjšuje, mesto da se jih poviša. V tem smislu se glase vse pritožbe naših sodru-gov čuvajev. Kdor bi se hotel zanimati, bi lahko dognal, da so pritožbe čuvajev opravičene in resnične. In če čitamo — pritožili smo se, prosili smo ravnateljstvo, da se nam služba. olajša, toda odgovora nismo dobili — potem se vidi, da so .tisti, ki so te razmere ustvarili, naravnost nečloveški. Spominjamo še, da se je v prejšnjih časih — zloglasne Avstrije — za izvanredna dela dajalo čuvajem pomoč, vzlic temu, da so bili takrat čuvaji bolje plačani in oblečeni ter so imeli vsaj toliko počitka, kolikor je bilo potrebno. Kar se jc priznalo takrat potrebnim, bi se moralo danes v podvojenih neprilikah tudi podvojeno upoštevati. Pri določanju službe so šli merodajni činitelji ravno pri progovnih čuvajih do skrajnosti. Po „Protokolu sporazuma“ jim je bil določen 12 urni delovni čas, kateremu je moral slediti 24 urni od- mor — danes se jim je to preobrnilo v 24 ur službe s sledečim 12 urnim počitkom in niti tega se jim ne pušča. To pomeni, da so naše čuvaje spremenili v automate, kateri naj vedno le delajo, delajo in zopet delajo. Da jedo, se oblačijo, spe in se odpočivajo — to je po modernih mislih naših balkanskih birokratov — nepotrebno. Savezna uprava bo napram tem nevzdržljivim razmeram podvzela na merodajnem mestu najener-gičneje korake in bo zahtevala, da se odpravijo. Od čuvajev samih je pa odvisno, kakšen uspeh bo akcija imela, kajti Savezna moč se ceni le po številu njegovih zavednih in vstrajnih članov. Tega, čuvaji se morate zavedati tudi vi in zato vsi do zadnjega v organizacijo, kajti Le v edinosti je moč! Krivice. Sodrugi vlakospremnega osobja so nam poslali sledeči dopis: Vedno gosteje krivice, ki se nam gode, nas silijo, da vam jih opišemo in to s prošnjo, da jih obelodanite v našem strokovnem glasilu. Korupcija, ki se je razpasla po naših železnicah, je postala že legendarna. V sramoto je vsemu poštenemu in zavednemu osobju. Zato bi bil skrajni čas, da počno oni naši sodrugi najbrezobzirnejši boj napram temu pojavu, ki je ne le grd, temveč še v večji meri poniževalen. Korupcije pred vojno nismo poznali. Pojavila se je šele med in po vojni. Zakaj? Zato ker so bili železničarji pred vojno dobro plačani in so lahko s svojimi plačami brez skrbi živeli in zavedno svojo službo opravljali. Med in po vojni je postalo življenje žalostneje, plače vedno manjše, skrbi za vzdrževanje samega sebe in družine pa vedno večje. Merodajni gospodje se zato niso brigali, da bi bilo treba osobju pomagati, niti sanjali niso. S tem so samo oni povzročili, da so slabejši značaji zašli na stranska pota. Vzlic temu pa, da je položaj železničarjev postal v vsakem oziru neznosen, smo vendar odločni nasprotniki vsake korupcije, kajti naše načelo je bilo in je: Organizirajmo se in borimo se potom naše organizacije za pošteno plačilo, katero lahko zahtevamo po poštenem delu. Ne iščimo z nedostojnimi siedstvi, sredstev za naš obstoj, kfijti čeprav si morda s takimi trenotno zboljšamo svoj obstoj, 'avno tako ga lahko trenotno z njimi zgubimo. Povrh tega pa smo z njim zgubili tudi svoje človeško dostojanstvo v družbi noštenih ljudi. Veliko število nas železničarjev, ki pošteno delamo, pa z našimi malimi plačami težko živimo, trpi pod moralno škodo, ker se nas postavlja v eno vrsto z istimi, ki so podlegli korupciji. Zato je naša dolžnost, da se borimo napram vsem koruptnim elementom, da jih pri vsakem koraku zasledujemo in jih onemogočavamo. To zahteva naše dostojanstvo. Toda poleg te normalne škode in žalostnega gmotnega položaja, ki je slabe značaje napotil na stranska pota, moramo zvaliti krivdo tudi na povsem krivično prakso železniške uprave, katera namesto, da išče prave krivce, enostavno kaznuje vse prizadeto vlakospremno osobje. Če v vlaku kaj zmanjka — morajo plačati vsif če pa se najde, da je več kakor je napisano, potem — nikomur nič. Ali so imeli s tem kaznjevanjem tudi nedolžnih kak uspeh? Ne! Nasprotno. S? takim početjem se daje slabemu osobju le potuho in ono uganja nemoteno še večje lumparije v svesti, da bodo — dru-n plačali. Zahtevamo, da ravnateljstvo s to prakso preneha in da opusti kaznovanje nedolžnega osobja. Vse vlakospremljevalno osobje pa poživljamo, da pazi na tiste, ki se s takimi nečastnimi posli pečajo, da jih onemogoči in da^obvaruje stari ponos železničarjev, katerega so vedno uživali. Službena obleka se bo torej nabavila. V proračunskih dvanajstinah, š katerimi se je zabaval zakonodajni odbor, se nahaja tudi postavka 39 milijonov dinarjev za nabavo službene obleke železniškemu osobju. Pričakujemo, da se bo ta svo-ta čim preje in na tak način uporabila, da dobi osobje konečno vendar še mu pripadajočo obleko. Ne verjamemo sicer, da bi se moglo zadovoljiti z navedeno svoto vse osobje, še manj pa, da bi se mu dala kaka odškodnina, za lastno civilno obleko, katero ni moralo uporabljati, če je hotelo vršiti svoje služben^ dolžnosti. Pri tej priliki pribijamo, da se delavskim zahtevam v nobenem oziru ni zadostilo, ali jih vsaj upoštevalo. Savez bo napravil svojo dolžnost, posvetil bo temu nedostatku potrebno pažnjo in zapo-čel bo novo akcijo na merodajnem mestu. Na delavcih pa je, da to akcijo z vstopom v organizacijo podpro in s tem mogotcem svojo nezlomljivo voljo dokažejo. Plodoviti oče — smola v zarodu. Degeneriran slovenski liberalizem, ki se previdno skriva pod krinko svetovnoznane jugoslovanske demokratske stranke, je postal — v razmeroma kratkem času — že tretjič oče. Da ne vpošte-vamo njegovega legalnega prvorojenca, takozvane „mladine“ je povsem jasno, ker te tičete itak vsak slepec, po škripanju z zobnimi nadomestki, od daleč pozna. Bolj nas zanimajo nezakonski izrodki, ki postajajo od dne do dne interesantnejši in povzročajo, kot nehvaležni otroci perverzno razpoloženemu očetu sila hudih preglavic. V živem spominu so nam še težki porodi prvih dveh nezakonskih paglavcev „Narodnega socijaliz-ma“ in „Samostojnežev“, ki sta že pri rojstvu s so-pomočjo trdih klešč, tako neusmiljeno zijala, da je imela očetova gospodinja z njunimi spodnjimi hlačami čez glavo opravka Zgubljenega očeta to ni spametovalo, nasprotno, v svoji razumljivi jezi, se je vzlic svoji visoki starosti in svarjenju znamenitih učenjakov za spolne bolezni, lotil še enkrat nehvaležnega dela, v povsem napačni nadi, da mu bodo zadnji sokovi morda vendar vzdržali tradicijonalno slavopetje, ko se bo po težkem in mukapdlnem boju preselil v zaprašene aihive kapitalističnega katastra. Neverjetno čudo se je zgodilo. Plod je padel v svet toda slep in gluh ter brez možgan je. Edino kar mu funkcijonira so ne-razmerno široka usta, v katerih ozadju se že od daleč opaža ogromna vreča, ki pa nima — tal. Ta nestvor, ki prekaša vse doslej na svet pripravljene, so krstili na ime: Samostojna delavska strokovna Unija. Mi Slovenci smo vajeni vsakovrstnih predrznosti, največ seveda onih, s katerimi so nas vedno osrečavali naši dični liberalci, toda kar si upajo s to svojo tvorbo, prekaša vse doslej doživelo. Ne bomo se spuščali v politično razmotrivanje škandaloznega pojava, ker to ne spada v naš list, pač pa mislimo, da je naša dolžnost, opozoriti železničarje, na sicer bistveno povsem brezpomemben pojav. V Sloveniji se polaga od najbolj zagrizenega sovražnika delavskega razreda, od kapitalistične demokratske politične stranke, temelj za novo — menda uže 15 to železničarsko organizacijo. — Seveda jo ni ustvaril g. Ribnikar, ker ion tega več ne potrebuje, potrebujejo jo pa še drugi in teh je še precej. Nastati je morala, ne morda zato ker jo delavstvo potrebuje, ali pa ker so jo železničarji zahtevali, temveč zato, ker računa, na celi črti propadajoča klika, na dovolj razširjeno zmedo, ki je v teku zadnjih dveh let zavladala med slovenskim proletarijatom. Ivorba je tu! Limanic dovolj na razpolago! Med železničarji pa tudi še precejšnje število prikritih in odkritih kalinov! To je koncepcija, ki po mnenju stvarnikov ne more ostati brezplodna. Toda, če nas vsa znamenja ne varajo, bo ravno ta najnovejša tvorba povzročila to, kar si vsak zaveden in pošten železničar iz srca želi. Uresničiti se mora star pregovor, ki pravi: Ljudje obračajo, Dog pa obrne! Mi seveda tega ne mislimo dobesedno in ker nismo hinavci, zato tudi radi to priznamo. Mnenja smo pa, da mora ta zadnji pojav, ne le železničarjem, temveč delavstvu v splošnem odpreti oči. 'Za danes se ne bomo spuščali v pripravljalno zgodovino S. d. s. U., vzlic temu, da nam je prav dobro znana, opozarjamo pa železničarje, da si dobro ogledajo vsakogar, ki se jim bliža z namenom, jih za to sifilitično dete pridobiti. Zavedajo naj ss, da živimo danes v dobi političnih intrig, katerih najhujša ni ona Hercigonja—Pribičevič. Pozn