PISANE SLIKE NA SLOVENSKIH ČEBELNJAKIH - PRISPEVEK EVROPSKI KULTURI
prof. dr. EDI SENEGAČNIK
Znana švicarska firma Ciba-Geigy je v 15. številki svoje čebelarske publikacije »Bienenstich« (Čebelni pik) objavila v nemškem, francoskem in angleškem jeziku članek z gornjim naslovom. Njegova avtorica Ljudmila Schmid-Semrl iz slovanskega seminarja univerze v Bernu je s tem simpatičnim člankom seznanila svetovno čebelarsko javnost s slovenskim narodom in njegovo kulturno zgodovino, zlasti pa z našim čebelarstvom, najbolj s panjskimi končnicami. Takole začenja:
»Pisane podobe na čebelnjakih so se pojavile v Sloveniji nekako ob koncu 18. stoletja in jih potem najdemo do začetka 20. stoletja. Kranjski čebelarji so krasili svoje lesene panje, v katerih so čebele gradile satje in zbirale med, z ljubkimi pisanimi podobami na čelnih straneh. Cela vrsta teh ljudskih umetnin je zdaj zbrana v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani in v Čebelarskem muzeju v Radovljici.
,Kaj pa gledate in prodajate svoja zijala?' Čebele že dobro delajo! Tako se glasi napis na nekem gorenjskem čebelnjaku iz 19. stoletja. Ja, ta pregovor dobro označuje prislovično slovensko pridnost. Marljivi Slovenci bi lahko svoj narodni grb okrasili s to marljivo živalico-čebelo.
Slovenci v severozahodnem delu Jugoslavije sodijo k trem kulturnim krogom: mediteranskemu, alpskemu in panonskemu, pri čemer je čebelarstvo v vseh treh različno izraženo. Dokazano je, da so prinesli Slovani čebelarstvo s seboj iz svoje pradomovine vzhodno od Karpatov. Še danes uporabljajo prastara slovanska izraza
»panj« in »ulj«, ki označujeta izdolbljeno drevesno deblo za najbolj preprosto obliko panja. Pozneje so se jim pridružila izdolb-Ijena korita in polovične klade z lesenimi skulpturami. Na Gorenjskem je med leti 1820-1880 panj kranjič pripomogel, da je zacvetela posebne vrste umetnost. Začeli so namreč barvati čelne strani panjev. Ta nekoč tako priljubljena dejavnost, zdaj pa opuščena ljudska umetnost, je danes pravzaprav področje preučevanja za umetnostnega zgodovinarja, jezikoslovca, muzikologa (naslikani inštrumenti), seveda pa tudi za čebelarje in slikarje naivce v Sloveniji.
O tem kulturno-zgodovinskem pojavu pa spodobno priča čebelarski in čebelji muzej v Radovljici pri Bledu od svoje ustanovitve leta 1960. Tu lahko izvemo vse o biologiji čebele, o čebelarjenju in pridobivanju medu, o koristnosti teh žuželk v kozmetiki in farmacevtski industriji. Enkratnost tega muzeja so poslikane panjske končnice, ki jih lahko občudujemo tudi v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Kako si sploh lahko pojasnimo to umetniško izrazno obliko Gorenjske? Prav gotovo sta imela pri tem bistveno vlogo estetska težnja po olepšavi panjev in rastoča blaginja. Taka pritiklina je namreč izražala posestnikovo veljavo in tudi ponos. Umetnostni zgodovinarji so mnenja, da so številne podobe svetnikov najbrž odganjale in prestraševale tatove čebel in medu. Ustvarjalna domišljija slovenskih umetnikov, ki se kaže na več kot tisoč ohranjenih primerih, izbira pogosto izvirne teme, ki navdušujejo človeka. Biblij-
Naše panjske končnice so zelo zanimive in lepe ter vedno izzovejo občudovanje.
ski prizori in svetniški portreti so bili pobožnemu slovenskemu ljudstvu lahko razumljivi. Potem sledijo zgodovinske scene: habsburška doba s sveto alianso (1815), Napoleonovi časi, turške vojne. Pojavljajo se tudi indijanci, ker je takrat v Severni Ameriki deloval slovenski misijonar Baraga. Sledijo še upodobitve pripovedk in legend ter hudomušno - satirične scene na račun žensk. Tudi nekatere poklice zasramujejo. Prizori robato hudomušnih bojev med obema spoloma so zabavali obiskovalce. Celo umor in uboj sta bili priljubljeni temi. Avtorji teh dekorativnih slikarij so bili večinoma laiki. Zanimivo je vsekakor, da so celo nekateri znani baročni slikarji (Layer, Langus, Šubic) izdelovali končnice po naročilu.
Na podobah čebeljih panjev so se torej ohranili zgodovina, ljudsko blago in pripovedke. Na njih so zasramovali ali pa moralizirali, svetnikom pa so s tem postavljali skromen spomenik. Zanimiva je predvsem pogosto spremenjena tema »Lovčev pogreb«. Znano je, da je vladal med čebelarjem in lovcem že od nekdaj prepir, kajti streli iz pušk so vselej plašili čebele. In tako nesejo na končnicah lovca v grob tisti, ki so bili sicer njegova žrtev: gozdne živali. Pri tem hodijo gozdna bitja pokončno kot ljudje; le lovčev pes se mora premikati po svojih štirih. Preračunano pa medved, ki se ga sicer bojijo kot medenega tatu, bere brevir v vlogi duhovnika. Tako se slikar znebi svoje jeze do medveda. Morda pa so
tudi kmetje s temi slikanimi motivi izrazili nejevoljo do svoje »lovske gospode«.
Pogled v kulturno zgodovino Slovencev nam pove, kako pomembno je bilo zanje čebelarstvo. Ohranjena je slika čebelnjaka iz leta 1679. Italijanski kemik Scopoli je v svoji knjigi Entomologia Carniolica (1763) opisal kranjsko čebelo, ki je že takrat uživala dober glas. Prvi Slovenec, ki ga je cesarica Marija Terezija imenovala za dvornega čebelarja, je bil Anton Janša iz Radovljice. V nemščini je napisal čebelarsko strokovno razpravo o čebelah. Kmalu nato je sledilo prvo slovensko strokovno besedilo o čebelah. Napisal ga je Peter Pavel Glavar (1776). Trgovina s čebelami pa je kranjsko čebelo (Apis mellifica v. carnica) zanesla v Trst, na Koroško, Češko, Moravsko in v Švico. Prvo slovensko čebelarsko glasilo se je imenovalo Kranjska Čebelica. Slovenska ljudska umetnost pa pozna še danes okrašene medene kruhke in izdelke iz voska. Z ljudskimi inštrumenti, kot jih lahko vidmo tudi na panjskih končnicah, so gorenjski glasbeniki zasloveli po vsem svetu. Trgovsko podjetje Medex v Ljubljani izvaža različne medene pridelke in med v tujino.
Čebelji panj je za Slovenca še danes nekak pojem domačnosti in mnogi slovenski pisatelji (Jurčič, Aškerc, Trdina, Erjavec, Cankar) pripovedujejo o topli privlačnosti čebelnjakov.
Do danes se je ohranilo sicer malo starih čebelnjakov, toda sodobni Slovenec išče
svoje razvedrilo v različnih kmetijskih panogah. Pri tem ne manjka poskusov, da bi staro slikarijo na panjskih končnicah nadomestili z novo naivno umetniško obliko. Morda se je moderno »naivno slikarstvo« v Jugoslaviji zgledovalo po tej pretrgani niti iz Slovenije, ko si je zamišljalo svoje umetniško udejstvovanje. Za mnoge južne Slovane je postalo slikanje čebelnjakov ne
samo zabava, ampak skoraj že ljubezen. Tu najdejo po svojem delu sprostitev od neverjetne naglice današnjega življenja. Nikakor pa nočejo posnemati cenene čebelarske romantike. S svojimi pisanimi slikarijami na čebelnjakih je mali slovenski narod (1,7 milijona) prispeval kamenček v mozaik sodobne evropske kulture.