FRAN
SCHIFFRER
PEVSKI VEČER
*
V PETEK, DNE 22 NOVEMBRA 1940 VELIKA FILHARMONIČNA DVORANA ZAČETEK OB 20. URI ZVEČER
uubuak/. Sl
Spored:
Krek:	Ekstaza
Nočna luč Nočna pesem
Premrl:	Memento mori
Znamenje
Adamič:	Noč je tožna
Beneška
Balakirev:	Vitez
Morje
Rahmaninov: Nikar, dekle, ne poj!
Bezeg
Grečaninov: Pregnanci
Domišljavi poet
Rimski-
K or sakov: Prerok
Wagner:	Molitev kralja Henrika iz ope-
re »Lohengrin«
Verdi:	Arija kralja Filipa iz opere
»Don Carlos«
Bizet:	Pesem pijanca iz opere »La
jolie fille de Perth«
Pri klavirju: dr. Danilo Švara
Klavir: Bechstein
Gojmir Krek:
EKSTAZA
Bog, zdaj odprt mi je tvoj sveti raj, vsa tvoja čuda pred menoj leže kot majska polja v žaru zlatih sonc.
Ti si sonce, Bog, ti moj izvor;
že vzpenjam v duhu se v sijaj neba,
buči mi v dušo nepopisna luč, grmeč koral.
Popotnik blodni razprostrem roke, izginjam v luč,
zbledim kot v jutru noč, ki se z blestečo zarjo
v dan stopi.
Bierbaum
Gojmir Krek:
NOČNA LUČ
Zagrnila noč me je v črn ovoj, plaho trepeta v dalji medel soj.
Tiho teši me, kakor glas mehak, ko se to srce mi pogreza v mrak.
Ti si, lahna luč, tisti žar svetal, ki si v skromni hlev v Betlehem sijäl.
In ugasne soj in težak je mrak spi, srce, zamrl za te glas je vsak.
Bierbaum
Gojmir Krek:
NOČNA PESEM
Hodim, hodim sem in tja brez miru skoz noč, zbudil sem iz sanj se jaz, zbudil zdihajoč.
Žalost, radost, smeh in jok sam ne vem, kam, ne kod.
Zunaj mesta hišica majcena stoji, tam kjer siva rečica v daljo se gubi, hišica kot cvetni grad, tam bi jaz v gosteh bil rad.
Bierbaum
Stanko Premrl:
MEMENTO MORI
Dolgost življenja našega je kratka, kaj znancev že zasula je lopata!
Odprta noč in dan so groba vrata, al’ dneva ne pove nobena pratka.
Nas smrti ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkupjo kupi zlata ne odpodi od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta in od veselja do veselja leta, da smrti žetev vsak dan bolj dozori.
Morbiti, da kdor zdaj vesel prepeva v mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva molče trobental bo: »memento mori«.
France Prešeren
Stanko Premrl:
ZNAMENJE
Na polju znamenje stoji podoba krasna v njem žari, ni slika blažene Device, svetnika ne in ne svetnice.
Čeprav obraz svetnika ni čeprav svetnice slika ni, podoba ta je meni sveta časti jo moja duša vneta.
Pred njo presvitlo luč gojim lepo, zvesto za njo skrbim, naj sveti sonce, zvezde jasne, pred sliko moja luč ne vgasne.
In cvetek, ki lepo cvetö, s pobožno berem jej rokd, pred njo prekrasne vence devam in zraven glasne pesmi pevam.
Ni znamenje na polji to, to moje je srce gorkč>, in ta obraz prepoln miline je slika moje domovine.
Ta svitla luč, moj srčni žar, le njej plamti in bo vsekdar. in z duše cvetjem plemenitim njo kitil bom, kot zdaj jo kitim.
Njo prvi spev je moj slavil poslednji njej se bo glasil in zadnji glasi ti mi bojo:
Bog čuvaj domovino mojo!
Simon Gregorčič
Emil Adamič:
NOČ JE TOŽNA ...
Noč je tožna, kakor moji sni.
Daleč tam v molčeči stepi širni ogenj trepeta samotno mirni... tuga in ljubav me v srcu skli.
No komu, kako poveš pač ti, kaj te kliče, kaj srce če v boli?
Dolga pot, molčeča step okoli.
Noč je tožna, kakor moji sni.
Bunin
Emil Adamič:
BENEŠKA
Cel teden trtice sem vil.
Prišla je nedelja, solzice sem lil.
Pregrenek je pelin, še bolj so solze, ki sem jih točil zavoljo čeče.
Pa se domislim in sklenim tako, nič več ne bom jokal za svojo čečo!
Tam gori v lazu bom trte sadil, prišla bo nedelja, vinčece pil.
Po narodni Josip Lovrenčič
M. Balakirev:
VITEZ
Jezdi po cesti vitez mlad, k zali nevesti jezdi na grad, tužno novico nosi skoz dalj, v boj za pravico kliče ga kralj.
Komaj nevesta čuje to vest, stisne srce ji grenka bolest.
»O, ta strahotna ločitve bolest.«
Čas pa ne čaka —
dan se za dnem v večnost pretaka.
S slavo ovenčan zdaj čez pet let k ljubici vrača vitez se spet.
K nji na perotih srce hiti.
Jojme! Nad ljubo kamen leži.
Tužno pred križem vitez stoji solza v očeh mrtvo mu gori:
»O, ta strahotna ločitve bolest.«
Wilde
M. Balakirev:
MORJE
Morje je pokojno, tihotna obal,
le veter v drevesih šepeče, vodovje presojno kot jasen kristal, v svetlobi se sončni leskeče.
Strmim in poslušam, tam jadra hite
kot z vetrom ptič v sinje daljave. Pokojna je duša, pokojno srce:
podoba brezbrežne planjave.
A. Tolstoj
S. Rahmaninov:
NIKAR, DEKLE, NE POJ!
Nikar, dekle, ne poj mi več teh pesmi Gruzije nezgodne, ker mi spomin budi skeleč na daljni breg, na stepe rodne.
O da! pekoč spomin bude okrutni, žalostni napevi, da v noč in step beži srce in plava k daljni, bedni devi.
Če gledam Tebe jaz v oči, privid usodni moj izgine: ali tvoj glas ga spet zbudi in spet prikliče iz davnine.
Nikar, dekle, ne poj mi več teh pesmi Gruzije nezgodne, ker mi spomin budi skeleč na daljni breg, na stepe rodne.
A. Puškin
S. Rahmaninov:
BEZEG
V mlado luč, v rani dan,
tja čez rosno ravan,
tja se pojdem jaz jutra napit.
Koder bczgi temne
koder sence dehte
tjakaj srečo si pojdem lovit.
Srečo eno samo mi ponuja nebo, in ta sreča na bezgu živi;
na zelenih vejah na dišečih grozdih moja srečica borna medli.
K. Beketal-
Grečaninov:
PREGNANCI
2e spušča se sonce k zatonu in z zlatom obliva ravan, trop kaznjencev v stražnem kordonu se vleče v verigah čez plan.
Gredo skozi step gologlavi, težko jim koraki zvene pogled se gubi jim v daljavi kot kamen je težko srce.
Ob strani jim senca se plazi dveh kljuset dremotni korak po poti telego cijazi ob vozu pa stopa vojak.
»Ej, bratci, zapojmo si družno, v pozabi vtopimo bolest, da srečo, bodočnost nam tužno odmerja usode zla pest!«
In čuj, zapojo v glasnem zboru, prepevajo s solzo v očeh, o Volge širokih valovih, o davno pozabljenih dneh.
Zanosno se v duši spev dviga in želja se pne do neba, dan v stepi ugaša — veriga ob nogi rožlja.
A. Tolstoj
Grečaninov:
DOMIŠLJAVI POET
Ko moja žena poročena boš nekoč, te bodo vsi ljudje zavidali za to, imela vsega boš dovolj takorekoč, živela v sreči, v izobilju boš lahko.
In če boš slabe volje, zmerjaj me samö saj marsikako žal besedo prebolim, če kakšna pesem moja pa ti všeč ne bo tedaj gotovo te pustim al’ pa spodim.
N. Rimski - Korsakov:
PREROK
Od žeje duševne hropeč po mračni taval sem puščavi, kar serafima svetli meč mi na razkrižju pot zastavi.
Dotakne mojih se oči, dotakne s prsti rahlimi.
Ta hip spregledajo zenice, zroč kakor splašene orlice.
Dotakne se nato ušes in jaz zaslišim šum nebes, zvonov tajinstvenih brnenje, nebeških angelov polet in morskih kač plazeči gnet in trte čudežno zorenje.
In k ustom prst iztegne svoj izpuli jezik grešni moj, praznobesedni in lokavi in zvito kačo ulovi, nje želo v usta mi vloži, modrosti živo ost mi vstavi.
In z mečem prsa mi predre in mi srce iz njih izruje, telo s plamenom mi izžge in vanj žerjavice nasuje.
Moj trup v pustinji zdaj leži, z višav mu božji glas doni:
»Odpri uho in čuj Gospoda, čez morja pelje tvoja pot, kliči od vzhoda do zahoda, z besedo vžigaj zemski rod!«
A. Puškin
Richard Wagner:
MOLITEV KRALJA HENRIKA
jz opere »Lohengrin«
Moj Bog, o čuj! Kličem Te zdaj!
Boju prisoten bodi sam!
Razsodi z zmago meča Ti, resnico loči od laži.
Junaku močno daj roko lažniku moč naj strta bo!
Reši nas tog, težav, nadlog, um nam razsvetli, večni Bog!
Verdi:
ARIJA KRALJA FILIPA
iz opere *Don Carlos«
Ni me ljubila nikdar, nje zaprto srce ni zdaj ne ljubi me!
Vedno še vidim jo, ko je žalostna zrla moje sive lase ko iz Francije je k nam prispela.
Ne! Zdaj ne ljubi me!
Kje sem? Sveče kmalu dogore!
Ze jutranja zarja žari, že vstaja dan!
Pusto mi teko mirni dnevi in sen noči ne uspava utrujenih oči: Spal bom šele, ko s plaščem bom odet in izteko življenja se mi dnevi.
Spal bom le tamkaj v črne zemlje krilu, ko me objame Eskurijal.
O, da mi škrlat more dati le to, da videl bi v srce, kar more Bog samo.
Kadar princ spava, bdi izdajalec, da kralju vzel bi plašč in onečastil mu ženo.
Spal bom šele, ko s plaščem bom odet in izteko življenja se mi dnevi.
Spal bom le tamkaj v črne zemlje krilu, ko me objame Eskurijal.
O, da mi moj škrlat more dati le to, da videl bi v srce!
Ni me ljubila nikdar,
nie zaprto srce zdaj ne ljubi me!
Bizet:
PESEM ZALJUBLJENEGA PIJANCA
Tra la la la la ... Quand la flamme de 1’amour brule l’äme nuit et jour, pour l’eteindre quelque fois sans me plaindre, moi, je bois, je ris, je chante, je ris, je chante et je bois! Tra la la... S’il est une triste folie, c’est celle d’un pauvre amoureux qu’un regard de femme humilie, qu’un mot peut rendre malheureux, helas! Amand on aime sans espoir, le ciel meme devient noir. Eh, 1’hoteste, mon fiacon! Aue, je laisse ma raison! Tra la la . ..
iz opere La jolie fille de Perth.