Poletno potepanje
Obisk na Katarini
V teh poletnih dneh si verjetno številni belite glavo, kam rta dopust. Od-ločitev je seveda težka, kajti leta in leta smo bili vajeni mor\a zdaj ga pa za-radi krepko zasoljenih cen verjetno ne bodo videli: A počitka in razvedrila smo vendarle potrebni. Torej, kam, če ostanemo doma. Ko smo se povzpeli na Katarino — to lepo izletniško točko, nam je bilo takoj jasno. Seveda je podobnih točk v okolici Ljubljane še veliko, a Katerina nas je tako očarala, da smo se odločili, da vam jo bolj podrobno predstavimo.
Samo dobre pol ure vožnje je z avtobusom iz Ljubljane do Katarine. Cesta do Topola oziroma Trnovca je asfattirana, od tam dalje pa maka-damska, vendar lepo vzdrževana, ki se vijugavo vzpenja skozi gozd s ko-šatimi krošnjami listnatega drevja in je že vožnja, še bolj pa hoja pravi uči-tek. Od končne avtobusne postaje je le še streljaj peš poti do vrha, od koder se nudi razgted daleč naokrog. Zrak je čist in poln razkošnih vonjav cvetja in nepokošene trave, pomešane z dehtenjem komaj posusenega sena po okoliških senožetih.
Zares je lepo, a bilo bi še lepše, če bi je ne skrunila sodobna civilizacija. Tudi Karatini ni prizanešeno, da mora plačevati svoj davek. Med stare in obnovljene domačije so se naselile po pobočjih in slemenih številne vi-kendice z ir'jmetničeno arhitekturo, ki ruši čudovito prvinskost in sklad-nost krajine. Ne glede na to je še vedno tako vabljiva, daji ne bo zmanjkalo občudovalcev. Zmanjšuje pa se število domačih prebivalcev. »Še po vojni je tu živelo več kot tristo Ijudi, zdaj nas je menda samo še kakšnih dvesto. Ni naraščaja. Fantje so stari po trideset let in se ne ženijo, čeprav imajo kot bodoči gospodarji iepe domačije in hiše, medtem ko se dekleta pridno može, vendar v dolino,« pripoveduje mož lastnice gostilne »Pri turistu«, 67-letni Franc Setnikar s Katarine.
Gostilna Marije Setnikarjeve je tipično kmečko domača in jo po starem imenujejo »Pri Jurju«, ki imata seboj že dvestoletno tradicijo, kar ne kaže samo po zunanjosti ampak tudi po svoji notranjščini. V kotu ene od dveh gostinskih sob stoji v kotu domača lončena krušna peč s starinsko klopjo ob njej, iz katere vsako soboto zadiši po svežih hlebcih.domačega kruha.
»Pri nas pripravljamo v glavnem domačo hrano, kakršne si izletniki in gostje tudi najbolj želijo«. Vabljivo ni kaj. Zato je gostov ob vsakem letnem času zelo veliko. Gostilna je odprta vsak dan. V poletnih mesecih pa le ob sobotah in nedeljah saj je gostov takrat manj, a še vedno jih je toliko, da mora biti odprta že zaradi njih, pravi Franc Setnikar.
Torej, vabilo veija!                                                                 Ivo Osolnik