in L. 27/02/2004 n°46) art1, finkin Hi Tripstp CDM. Hpfpnl
: : : : :		
		
		
IS* KAZALO
V TEJ ŠTEVILKI
04 S* 2017
UVODNIK
ANTENA
03
Morda je vse skupaj del načrta
28
Novice
LITERATURA
FOKUS
04
Ivo Jevnikar
Manjšinske pravice so tudi človekove pravice
10
Zorko Pelikan
Varstvo narodnih manjšin
NAŠ UTRIP
22
Metka Šinigoj Vincencijeva konferenca praznuje 70. obletnico
OBLETNICA MESECA
26
Renato Podbersič ml.
Ob 300. obletnici kronanja Svetogorske milostne podobe
35
Marija Mercina Spletni cvik cvak
41
Danilo Muršec Preproste pesmi
42
Bruna Marija Pertot Jhvvhov sladki dar, limona
KULTURA
47
Srečanje z Zalivom
EKOLOGIJA
49
H. J.
Klimatske spremembe in zvonjenje ... po toči
PRIČEVANJA
51
Mirella Urdih Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke (XIV.)
53
Renato Podbersič ml. Borštnikovi spomini in prehod preko Soče
56
Milan Gregorič Bridka usoda tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom
NOVICE KDČ
60
Lučka Kremžar De Luisa Gradivo iz Severne Amerike V senci javorja in lipe - popravki
Na platnici: evropske narodne skupnosti in manjšine na sodišču za človekove pravice (fotokompozicija Matej Susič)
UVODNIK
Morda je vse skupaj del načrta
Ko je Rim pred več kot poldrugim desetletjem sprejel zakon za zaščito slovenske manjšine v
Italiji, smo ga sicer pozdravili kot korak naprej, a smo bili do njegove vsebine dokaj ravnodušni. Novi zakon je prišel na začetku novega tisočletja, več kot pol stoletja po podpisu mirovne pogodbe in skoraj 60 let po propadu fašizma ter 90 let po zadnjem poštenem ljudskem štetju, ki ga je tik pred razpadom še speljala habsburška monarhija. Čeprav je bil novi zakon korak naprej, pa smo našo ravnodušnost opravičevali z ugotovitvijo, da je zakon načelno nedosleden in v bistvenih točkah nedorečen. Zakon smo pozdravili samo zato, ker je priznal obstoj Slovencev v videmski pokrajini ter jih enačil z ostalimi v Gorici in Trstu, smo pa bili in smo ostali do njega skeptični, medtem ko „bolj levi“ del naše manjšine ni skrival svojega navdušenja in zadoščenja, daje prav italijanska levica odločilno prispevala k njegovi odobritvi. (Nikoli pa ne bomo pozabili, s kakšno muko smo to dosegli prav pri najuglednejših levih tovariših).
Italijanska politika zdaj išče izhod iz svojih parlamentarnih zagat s pomočjo novega volilnega sistema, in znova se jasno pokaže šibka stran našega zakona, ker načeloma ščiti manjšino, a ne obvezuje države, da zagotovi izvolitev našega zastopnika v parlamentu. Ker obveznosti ni, ni niti sankcij in zato se nihče ne vznemirja zaradi protestov maloštevilnih in spet neenotnih Slovencev. Morda je naše javno mnenje najbolj razočarano prav zaradi razdeljenosti v manjšini: na eni strani sredinci in skrajna levica, ki zahtevajo spoštovanje zakona in človekovih pravic, na drugi zmerna levica, ki na noben način noče vznemirjati vladne stranke, kakor da bi zadovoljiva rešitev tega vprašanja premaknila politično ravnotežje v državi. Slovenska komponenta v vladni stranki in z njo pripadajoča krovna organizacija (pa naj še tako prisega nad svojo avtonomijo) se svojemu vodstvu noče zameriti, ker hoče ohraniti privilegiran položaj. Za to plačuje vsa manjšina. Pri tem pa vsi pozabljajo, da je ta manjšina, kljub svoji številčni šibkosti, vendarle zagotovila marsikakšen volilni uspeh levi sredini, a kljub temu še naprej molče pristajamo na uresničevanje vidne dvojezičnosti po kapljicah, ker pač z obilno mero razumevanja upoštevamo potrebe vladne stranke.
Zdaj se oglaša tudi desnica in zahteva, da se preštejemo, tako bodo pač vsi lahko preverili, kako neznatni smo in kako zelo radodarna je italijanska država, ker bogato finansira vse naše ustanove. Navsezadnje bi morda niti ne bilo tako napak, če bi se prešteli, takrat bi bilo jasno, kako zelo prijazna je bila Italija do nas, da nas je tako temeljito zreducirala. Morda je vse skupaj del načrta, tako naprej po isti poti bomo doživeli uresničitev zaščitnega zakona, ko nas ne bo več. Takrat ne bomo več problem, pa saj tudi zdaj nočemo biti problem! »#JI
»Slovenska komponenta v vladni stranki in z njo pripadajoča krovna organizacija se svojemu vodstvu noče zameriti, ker hoče ohraniti privilegiran položaj. Za to plačuje vsa manjšina.«
Manjšinske pravice so tudi človekove pravice
Ivo Jevnikar
Fokus te številke Mladike posvečamo mednarodnopravnim vidikom manjšinskih pravic. Pravice pripadnikov narodnih manjšin sodijo v sklop človekovih pravic, vendar upoštevajo tudi »manj-šinca« kot člana skupnosti, njegov teritorij, odnose z oblastmi in z drugimi. Z manjšinskimi pravicami se ukvarjajo etika, politika, dokaj obvezujoče pa tudi pravo - mednarodno, državno in krajevno. Tokrat se Fokus ukvarja s širšimi vidiki, ne z našim zaščitnim zakonom in njegovim uresničevanjem.
Slovenski diplomat, konzul Zorko Pelikan, ki je tesno povezan z našo skupnostjo v Italiji, a tudi z ostalimi slovenskimi manjšinami in Slovenci po svetu, trenutno pa vodi Gospodarski urad Republike Slovenije v Milanu, je avtor obsežne študije o novostih v mednarodnopravnem varstvu narodnih manjšin.
Fokus dopolnjujejo trije intervjuji s poudarkom na stikih slovenskih manjšin z drugimi manjšinami in z evropsko »manjšinsko politiko«.
Evropska »manjšinska politika« je žalostna zgodba
■ Kako ocenjujete vlogo Evropskega urada za manj razširjene jezike in
da EU spoštuje jezikovno raznolikost, in za 3. člen Lizbonske pogodbe, ki prav tako zavezuje EU k spoštovanju jezikovne raznolikosti. Mi smo seveda predlagali veliko bolj zavezujoče
delo, ki gaje opravil? Kako se spominjate svojega predsedovanja?
• Bilo je opravljeno veliko delo, predvsem ob podpori Evropskega
besedilo, ampak dejstvo je, da je nekaj ostalo. Prav tako je EBLUL sodeloval pri pripravi številnih resolucij Evropskega
parlamenta in v veliki meri tudi Evropske komisije. Med glavne dosežke naj navedem, da nekateri evropski pravni dokumenti temeljijo na besedilih, ki
parlamenta. Zelo pomembno pa je bilo mreženje, vzpostavljanje stikov med manjšinami, ki so se med seboj spoznale, izmenjavale izkušnje in se medsebojno bogatile.
sojih oblikovali strokovnjaki, zbrani na sedežu EBLUL. To velja za 22. člen Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa,
■ Če je evropski parlament prva leta finančno podpiral EBLUL, je pozneje to opustil in Urad so člani leta 2010 ukinili. Kako je sploh z »manjšinsko politiko« EU?
»Skratka, današnja EU za manjšinsko politiko ni več zainteresirana.«
Bojan Brezigar na Dragi (foto P. Cvelbar);
stavba Berlaymont, sedež Evropske komisije v Bruslju
• Žalostno. Evropski parlament je bil dejansko pobudnik EBLUL in ga je finančno podpiral nekako do širitve EU leta 2004. Ta širitev je bila za manjšine katastrofa. Prej sta manjšinski politiki EU nasprotovali samo dve državi, odkrito Grčija in nekoliko bolj diplomatsko Francija.
Tudi Avstrija je imela nekaj pomislekov in prenehanje financiranja EBLUL je bilo po moji oceni posledica pobud, ki jih je izpeljal EBLUL v zvezi z Avstrijo (spomnimo se boja za koroški Radio 2 in proti Haiderju) in predvsem z Grčijo, ki ni nikoli prebavila dejstva, da je EBLUL v Grčiji, ki manjšin ne priznava, ustanovil svojo sekcijo. S širitvijo pa imata od novih držav članic samo dve, Slovenija in Madžarska, pozitiven odnos do manjšin. Skratka, današnja EU za manjšinsko politiko ni več zainteresirana.
■ Ali lahko imamo Evropsko omrežje za jezikovno enakopravnost (ELEN) za nadaljevanje organizacije, ki ste jo vodili? Kaj je s pobudami, ki jih je sprožil Evropski urad (Mercator Media, Mercator Education, Mercator Legisla-tion idr.)? Kako je z italijansko zvezo CONFEMILI?
Vsi trije Mercatorji še delujejo v okviru svojih znanstveno-raziskovalnih institucij - te so CIEMEN v Barceloni o pravnih aspektih, Univerza v Aberystwythu v VValesu o sredstvih obveščanja in Fryske Akademy v Leeuvvardnu v Friziji o izobraževanju - vendar kot samostojni dejavniki in v tej funkciji tudi prijavljajo projekte. ELEN je zasebna organizacija, sestavlja jo veliko ljudi dobre volje, tudi mnogo mojih starih znancev in prijateljev, vendar za svojo dejavnost ne prejema evropskih sredstev. V Italiji CONFEMILI še obstaja, njen predsednik Domenico Morelli je zelo aktiven, vendar organizacija nima nobenih sredstev. O pobudah se dogovarjamo telefonsko oziroma preko spleta, vlada nas še upošteva in Morelli je predstavnik vlade v nekaterih telesih, med drugim v paritetnem odboru, ampak brez sredstev je delovanje žal nemogoče. V zadnjih letih vlada tudi ne kaže zanimanja, da bi ohranila dejavnosti, ki jih je pred časom opravljal Urad za dežele, na primer vsakoletno srečanje s predstavniki manjšin in dežel, v katerih živijo manjšine. Zadnje tako srečanje je bilo leta 2006, pod Berlusconijevo vlado.
LV FOKUS
Milijon podpisov za manjšinske pravice

Zveza manjšinskih organizacij v Evropi FUENS (Federalistična unija evropskih narodnih skupnosti) je na kongresu v Briksnu na Južnem Tirolskem leta 2013 sklenila, da z »državljansko pobudo« spodbudi Evropsko unijo, da sprejme nove ukrepe za učinkovitejše varstvo narodnih in jezikovnih manjšin. Sestavila je dokument z enajstimi zahtevami, ki je v angleščini znan kot »Minority Safepack«, in ga predložila Evropski komisiji.
Lizbonska pogodba, ki je stopila v veljavo leta 2009, je namreč uvedla možnost take peticije, ki jo mora Evropska komisija obravnavati, če jo v letu dni po uradni registraciji pobude podpiše milijon državljanov iz vsaj četrtine držav članic.
Evropska komisija pa je zbiranje podpisov za državljansko pobudo zavrnila, češ da zahteve, ki jih vsebuje, niso pravno sprejemljive. FUENS se je pritožil na Sodišče Evropske unije in to je
3.	februarja letos razveljavilo sklep Komisije. Tako je morala Komisija 3. aprila registrirati državljansko pobudo, vendar za dve izmed enajstih zahtev vztraja pri stališču, da nista sprejemljivi.
V sedemčlanskem mednarodnem »državljanskem odboru«, ki vodi pobudo, je tudi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, avstrijski diplomat in zadnja leta visoki predstavnik mednarodne skupnosti za Bosno in Hercegovino dr. Zdravko Inzko. Zaprosili smo ga za pogovor, (ij)
■ Zbrati milijon podpisov v enem letu ni »mačji kašelj«, pa čeprav je pripadnikov narodnih in jezikovnih manjšin v EU okoli 40 milijonov, imajo pa seveda tudi prijatelje v večinskih skupnostih. Bo pobuda uspela?
• Manjšine so teritorialno razdrobljene, ponavadi so dejansko manjšine, predvsem številčno. Evropa brez meja pa nudi edinstveno priliko, da se ta manjšinska situacija preseže in se manjšinski glasovi spremenijo v milijon ali celo več. Kar je posamezno nemogoče, je mogoče skupno v skupni Evropi.
Optimist sem pa tudi zaradi dveh dodatnih aspektov. Na eni strani so nekatere„manjšine" zelo močne, na primer Južni Tirolci v Italiji ali pa Madžari v Romuniji, ki jih je miljon in pol. Na drugi strani pa smejo sodelovati tudi člani večinskih narodov, naši sosedje simpatizerji.
» Evropa brez meja nudi edinstveno priliko, da se ta manjšinska situacija preseže in se manjšinski glasovi spremenijo v milijon ali celo več.«
■ Evropska komisija je že pokazala, da ni navdušena nad pobudo. Pravilno predložena peticija jo bo čez eno leto prisilila, da obravnava predložene zahteve, nikakor pa ni rečeno, da jih sprejme. Kateri so poglavitni predlogi tega »paketa zaščitnih ukrepov«?
• Evropska komisija je naredila v prete- Na sliki: klosti kar nekaj napak. Recimo: trenutno Valentin Inzko ne želi objaviti poročila o korupciji znotraj EU. Zato izgublja podporo. Vendar bo prisiljena, da se posodobi, in sem spada tudi nov pogled na manjšine in
Seminar FUENS-a v Cluj-Napoci v Romuniji maja letos;
desno: predsednik Hans Heinrich Hansen in ostali udeleženci podpisujejo zemljevid evropskih manjšin
konkretno na trenutno pobudo manjšin. Glavni cilj pobude je ta, da se Evropska unija končno začne ukvarjati z vprašanjem narodnostnih skupnosti. Do sedaj je to bila bolj ali manj nezaželena tema.
■ Narodni svet koroških Slovencev je že desetletja dejaven v zvezi FUENS. Kako ocenjujete dosedanje izkušnje takega medmanjšinskega in mednarodnega dela?
• Vsaka pozitivna energija je dobrodošla. Pred kratkim je FUENS opozoril koroško deželno vlado na pomankljivosti bodoče„nove" deželne ustave, ki jo tudi Narodni svet v sedanji obliki odklanja.
Je pa dejstvo, da FUENS takega instrumenta, kakršna je sedanja peticija, še ni imel v svojih rokah. Verjetno je to njegov največji uspeh. Kaj bo pa iz tega naredila bruseljska birokracija, bomo videli. Vsekakor imamo nov instrument in je treba nanj zaigrati.
Mladi za manjšinske pravice
Zveza YEN (Youth of European Nationalities), znana tudi po slovenski kratici MENS (Mladina evropskih narodnih skupnosti), povezuje mladinske organizacije narodnih manjšin v Evropi. Že leta 1963 je Federalistična unija evropskih narodnih skupnosti (FUENS) ustanovila svojo Mladinsko komisijo, ki je kmalu začela z velikonočnimi seminarji in drugimi pobudami. Leta 1984 seje osamosvojila. Ukinili so komisijo kot del FUENS in ustanovili samostojno zvezo MENS. Dejavnosti so se razmahnile, po padcu berlinskega zidu pa so se razširile še na vzhodno Evropo.
Mladi Slovenci iz Italije in Avstrije so v zvezi dejavni od vsega začetka. Zadnja leta v njej zastopa Slovence iz Italije društvo Mladi v odkrivanju skupnih poti (MOSP). Na letošnjem velikonočnem seminarju v Albaniji je bila v ožje vodstvo MENS izvoljena Nastja Slavec iz Mačkolj, ki smo jo zaprosili za pogovor, (ij)
■ V mladinski zvezi evropskih manjšin ste dejavni že dolgo. MOSP je tudi gostil več njenih zanimivih pobud. Kakšna je pravzaprav dejavnost MENS?
• Združenje Mladine evropskih narodnih skupnosti si prizadeva za krepitev medsebojnega sodelovanja med mladi mi iz različnih evropskih manjšin ter za
Neža Kravos, Nastja njihovo ozaveščanje o manjšinskih pro-Slavecin Ester Go- blematikah. Zato vsako leto organizira 'v Trstu ° semma^u več seminarjev, od že tradicionalnega Velikonočnega in Jesenskega seminarja do poletnega kulturnega festivala in »treningov za trenerje« (izobraževanj o vodenju in organizaciji dogodkov).
Seminarje vsakič gosti druga organizacija članica; februarja letos ga je naše društvo MOSP priredilo vTrstu. Sama sicer v organizaciji YEN sodelujem od leta 2013, v zadnjem letu pa sem bila tudi članica ene izmed treh delovnih skupin. Aprila so me na občnem zboru v Albaniji, kjer so nas gostili Vlahi, izvolili v sedemčlanski odbor, in sicer kot vodjo delovne skupine za integracijo članic.Ta funkcija mi prinaša več obveznosti (že konec maja moram v Berlin na sestanek odbora), pa tudi možnost, da soodločam o skupnem delovanju.
»Motivirani mladi, ki so ponosni in samozavestni v svoji identiteti, pa so temelj za nadaljnji obstoj in razvoj manjšin.«
V ospredju vseh pobud so vsekakor mladi manjšinci: gre za to, da se opolno-močijo in sami stopijo v akcijo ter presežejo občutek zapostavljenosti, ki ga kot pripadniki manjšin pogosto občutijo
v odnosu do večine, včasih pa tudi do nekoliko okostenelih struktur manjšinskih organizacij. Motivirani mladi, ki so ponosni in samozavestni v svoji identiteti, pa so temelj za nadaljnji obstoj in razvoj manjšin.
■ Kako si vaša organizacija prizadeva za spoštovanje manjšinskih pravic v posameznih državah in na evropski ravni?
Raven zaščite se med manjšinami, ki so zastopane v zvezi YEN, zelo razlikuje. Predvsem za manjšine, ki so v slabšem položaju in jim države ne priznavajo pravic, ki jim pripadajo, je podpora organizacije, ki deluje na evropski ravni, lahko koristna. Tako smo na primer na zadnjem Velikonočnem seminarju sprejeli resolucijo, ki sojo predstavili Vlahi iz Romunije in od romunske vlade zahteva, da jih prizna, v dialogu z njihovimi organizacijami poskrbi za osnovno zaščito vlaškega jezika in kulture sledeč priporočilom Sveta Evrope ter vlaške manjšine, ki so prisotne v drugih balkanskih državah, neha obravnavati kot v tujini živeče Romune. Sprejeli pa smo tudi resolucijo glede omembe slovenščine v koroški deželni ustavi.
Kar se tiče delovanja na evropski ravni, YEN tesno sodeluje z zvezo FUENS. Ravno v začetku maja se je predstavnica odbora YEN udeležila srečanja v evropskem parlamentu v Bruslju o peticiji »MinoritySafePack«, ki ji bomo v naslednjih mesecih posvetili precej pozornosti, da pripomoremo k zbiranju milijona podpisov zanjo.
Lani smo začeli s kampanjo »Diversity connects« (»Različnost povezuje«), s katero skušamo javnost ozaveščati o manjšinskih pravicah ter širiti vrednote večkulturnosti in večjezičnosti. Pri načrtovanju svojih dejavnosti pa se opiramo na Belo knjigo o manjšinskih pravicah, ki smo jo pripravili leta 2015, tako daje skrb za pravice manjšin ena od tem, ki ji namenjamo pozornost na seminarjih, od delavnic o Evropski listini o manjšinskih in regionalnih jezikih do debat o zastopanosti manjšin v organih oblasti.
POD ČRTO
■ Imate vtis, da se javno mnenje in politika odzivata na vaše pobude, da se torej položaj izboljšuje?
Ne vem, ali bi lahko rekla, da se položaj manjšin izboljšuje - premiki na bolje sicer gotovo so, vendar nam stalno pretijo krčenja in občutek imam, da sami pripadniki manjšin ne poznajo ali si ne upajo uveljavljati tistih pravic, ki jim jih zakoni že zagotavljajo. YEN je v zadnjih letih dosegel večjo prepoznavnost - lani mu je bil na primer dodeljen posvetovalni status pri Ekonomskem in socialnem svetu OZN, imamo pa tudi svojega predstavnika v posvetovalnem odboru za mlade Sveta Evrope -, vendar je doseči politične akterje težko in njihovi odzivi vse prepogosto ostajajo le na ravni besed. Tu bo potrebno še precej truda in odločnosti - ne le pri YEN, temveč tudi v FUENS In sorodnih organizacijah. Pomembno je, da manjšine skupaj nastopajo na evropski ravni in se podpirajo med sabo; te povezave bi lahko bolje Izkoristili tudi Slovenci v Italiji. YEN ima velik potencial, kar se tiče vpliva na javno mnenje med samimi pripadniki manjšin, in lahko mlade manjšlnce spodbuja k temu, da zahtevajo spoštovanje pravic, ki jim pripadajo. Prispeva k širjenju solidarnosti med mladimi manjšinci in prenosu primerov uspešnega delovanja iz ene manjšine v drugo - upam, da bomo kaj udarniškega duha prenesli tudi med mlade Slovence v Italiji.
Drobne reči
Pred četrt stoletja se je Trst zaradi velikih geopolitičnih sprememb moral posloviti od svoje dobičkanosne vloge balkanske veleblagovnice, ko so si vsi lomili jezike s slovenščino in srbohrvaščino (prej je bilo znamenje odličnosti, če tega nisi počel niti v sanjah). Sledilo je obdobje životarjenja, nato pa neizprosnega zapiranja malih in velikih trgovin. Pravo opustošenje. Tradicionalnim očitkom, da Rim nima razumevanja za tržaške težave, ki se vrstijo že od leta 1918 dalje, je sledilo obo-dobje razmišljanja, kaj narediti s svojo prihodnostjo: dileme: postati mesto znanosti? A to bi bilo bolj prestižna kot dobičkdnosna vloga. Še naprej kosati se z Benetkami, Koprom in Reko za naslov najmočnejšega jadranskega pristanišča? A to bi bilo še kako utrudljivo in brez jamstva zmage. In tako se Trst In njegovi upravitelji še naprej ubadajo
z nerešljivimi vprašanji, kaj početi s starim pristaniščem, ki gre od središča mesta do Barkovelj. in tako ostaja čista neznanka usoda velikih skladišč Iz avstrijskih časov, ki sojih spomeniško zaščitili, a ne vedo, kaj bi z njimi. Pač pa je Trst nenadoma, kot bi se zbudil iz globokega sna (morda ker se bliža leto 2018, stoletnica prihoda Italije) odkril svojo habsburško preteklost in se zdaj hoče pokloniti Mariji Tereziji za vse, kat je storila dobrega za rast Trsta In njegov razvoj.Tržačani, za katere je veljalo reklo, da živijo Iz dneva dan, so se razdelili v dva tabora novopečenih zgodovinarjev: za ene je bila Marija Terezija razsvetljena cesarica, kije veliko naredila za svoje podanike, za druge pa je bila nosilka vsega negativnega, ki označuje avstro-ogr-sko cesasrtvo. Kakorkoli že, zgodovina Trsta se ni začela leta 1918. xšM
Varstvo narodnih manjšin
Zorko Pelikan
Narodna manjšina je specifična
skupnost na omejenem prostoru (strukturne, socialne, geografske potrebe - posebne potrebe skupnosti). Poznamo klasične oziroma teritorialne manjšine, kot so npr. staroselci in staroselska plemena arhaičnega porekla ter etnične skupine in narodnosti z zelo dolgo tradicijo bivanja na določenem ozemlju. V obeh primerih gre za avtohtone narodne skupnosti, ki se po navadi po nastanku nacionalne države s svojo drugačnostjo razlikujejo od ostalega, večinskega prebivalstva na njenem ozemlju. Narodna manjšina je etnična skupnost, ki je običajno zaradi političnih razlogov ostala zunaj svoje matične državne tvorbe. Interne manjšine pa so manjšine brez matične domovine (npr. Lužiški Srbi). Nacionalna država lahko torej vsebuje različne narodne manjšine, ki niso posledica migracij.
»Varstvo narodnih manjšin so vsi tisti številni in raznoliki ukrepi, s katerimi si države in širša mednarodna skupnost prizadevajo za ohranitev drugačnosti njihovih pripadnikov, njihove identitete, kulture in jezika.«
Na realnost statusa posameznih narodnih manjšin seveda vplivajo zgodovinske okoliščine, spremembe na politično--upravni ureditvi države na poselitvenem
območju določene manjšine.1 Te spremembe, ki jih poznamo v zgodovini, lahko v določenih primerih pomenijo tudi nastanek novih nacionalnih, kulturnih in jezikovnih manjšin znotraj ozemlja novih, razširjenih - povečanih ali kako drugače ozemeljsko spremenjenih držav.
Zakaj je torej potrebno varovati (narodne) manjšine? Prisotnost in zahteve posameznih manjšin v državah, ki so običajno izrazito državocentrične, postanejo lahko problem, če države nimajo izostrenega in izoblikovanega odnosa do razvejane manjšinske problematike in do njenega varovanja. V skrajnem primeru se lahko pojavi celo možnost odcepitve ozemelj, na katerih so prisotne manjšine. Toda vsi družbeni konflikti niso nujno nasilni in kot taki nezaželeni družbeni pojavi. Določen konflikt se seveda lahko razvije tudi v nasilje, toda
1 Povojni procesi v 20. stoletju so, na primer, po končanih oboroženih spopadih na številna poselitvena območja posameznih manjšin prinesli nove razmejitve in razdelitve ozemelj med različne države, tudi na take, ki so na novo nastale.
Naj vtem smislu opozorimo na položaj narodnih manjšin na ozemlju bivše av-stro-ogrske monarhije, ki je po koncu 1. svetovne vojne razpadla na nove suverene države. Prav tako poznamo primere, ko so poselitvena območja posameznih manjšin postala istočasno vplivna območja (vsakokratnih) velesil, ki so vplivala na konec sovražnosti, na vzpostavitev miru ter na nastanek suverenosti nad razmejenimi deli vpletenega ozemlja. Ob tem naj navedemo primer Kurdov. Prav tako je padec berlinskega zidu kot emblem epohalnih sprememb v Evropi ponovno postavil v ospredje problem manjšin in njegovo reševanje.
to se ne dogaja vedno in zato tudi ni neizbežno. Ko govorimo o položaju narodnih manjšin, moramo upoštevati še nekaj: če se družbeni konflikt razvije, če eskalira, morda tudi v nasilje, manjšine niso nujno tista stran v sporu, ki to nasilje povzroča. Dejanj manjšine torej ne moremo avtomatično enačiti kot nekaj, kar bo nujno vodilo v nasilje, konfliktnost oziroma v eskalacijo konflikta, saj so manjšine v nedominantnem položaju in jih bo kskrajnejšim oblikam obnašanja v nekem sporu praviloma morala pripeljati neka velika stiska, določen strah za svoj obstoj, za ohranitev svojih interesov - skratka nek brezizhoden položaj oziroma prepričanje, daje njihov položaj brezizhoden. Vse to pa je običajno posledica ravnanja in pogojev, kijih ustvarja dominantni del družbe. (Roter, 2014, str. 19)
Mehanizmi zaščite oziroma varstvo narodnih manjšin so vsi tisti številni in raznoliki ukrepi, ki jih poznamo danes, s katerimi si države in širša mednarodna skupnost prizadevajo za ohranitev drugačnosti njihovih pripadnikov, njihove identitete, kulture in jezika.
1. Urejanje položaja narodnih manjšin po velikih spremembah poteka državnih meja
Začetki mednarodnega urejanja položaja narodih manjšin so se v večjem obsegu pojavili po koncu prve svetovne vojneZTakrat je na pogorišču Otomanskega imperija na podlagi Sporazuma iz Lausan-ne leta 1923 nastala nova meddržavna razdelitev2 3 in ustvarila narodne manjšine znotraj novih držav: tako so se, na primer, Grki kot narodna manjšina znašli v Turčiji, muslimani in Turki v Grčiji, Kurdi vTurčiji, Siriji, Iraku in Iranu. (Macklem, 2008, str. 531-552)
Zlasti šibke matične države se tradicionalno zavzemajo za multilateralne mehanizme uveljavljanja manjšinskega varstva. V bistvu pa gre za obvladovanje ravnotežja med zahtevami pripadnikov manjšin in popuščanjem s strani suverene države. Dolgoročna optimalna rešitev naj bi bila tista, ki ohranja približno enak številčni obseg manjšine, ki preprečuje njeno asimilacijo, ki manjšini omogoča
2	Mednarodne inštitucije kot je Društvo narodov so se po prvi svetovni vojni usmerile v reševanje teh konfliktov na vzhodu: kot primer naj navedemo položaj Grkov in Turkov po razpadu otomanskega cesarstva. Istočasno pa so te mednarodne inštitucije nekoliko manj sledile konfliktom na zahodu.
3	Libanon in Sirija, Irak in Palestina (danes Izrael in Jor-
danija) in Turška republika.
podoben kulturni, tehnološki ali ekonomski razvoj, kot ga udejanja večinska nacija na primerljivem ozemlju. (Arp, 2008) Danes postaja jasno, da je potreba po upravljanju manjšinskih vprašanj mnogo širša od urejanja položaja narodnih manjšin, kot se je zdelo še v začetku devetdesetih let. (ibid.)
V slovenskem prostoru je v času po koncu prve svetovne vojne z razmejitvijo po Rapalski pogodbi pomemben del slovenskega ozemlja prešel pod italijansko suverenost in tako so se bili številni Slovenci prisiljeni pridružiti svojim rojakom v Benečiji. (Poljšak, 1997) Pripadati narodni manjšini je tako običajno posledica nekih posebnih zgodovinskih okoliščin. Zato je vloga manjšinskega varstva v tem, da te posebne okoliščine, v katerih živi neka manjšinska skupnost, ureja na način, ki zagotavlja ohranitev njenega obstoja.
Mednarodna zakonodaja s področja človekovih pravic ter različni mednarodni in regionalni sporazumi ponujajo manjšinam različne poti, kako se zoperstaviti moči neke države, istočasno pa je te inštrumente potrebno razumeti v vsej njihovi protislovnosti v odnosu do mednarodnopravnega pomena statusa narodnih manjšin. (Macklem, ibid.) Ključnega pomena je, da so manjšinam zagotovljene posebne pravice, kijih ščitijo pred asimilacijskimi tendencami večinskega prebivalstva.To ustreza konceptu mednarodnega prava na področju varstva temeljnih človekovih pravic. (Macklem, ibid.)
Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta z Resolucijo Generalne skupščine OZN št. 217 A (III) dne 10.12.1948 se, na primer, eksplicitno ne nanaša na manjšinske pravice; kljub temu da so njeni prvi osnutki urejali pravice manjšin do izobraževanja, verskih in kulturnih ustanov in varstvo manjšinskega jezika, je bilo to v končnem besedilu izpuščeno zaradi političnega nasprotovanja številnih držav članic. Kljub temu da manjšine niso posebej omenjene, pa deklaracija zagotavlja vsakomur svobodo izražanja, svobodo veroizpovedi ter svobodo do kulturnega in političnega udejstvovanja, kar istočasno zagotavlja enakost državljanov, tudi tistih državljanov, ki pripadajo manjšinam in zagotavlja njihovo zaščito pred diskriminacijo.4
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, sprejet z resolucijo Generalne skupščine OZN št. 2200 A (XXI) dne 16.12.1966, že ureja položaj manjšin, toda le na ravni individualnih pravic.
4	Unesco - Konvencija proti diskriminaciji v izobraževanju, podpisana v Parizu dne 14.12.1960, v veljavi od
23.4.1964 (v Sloveniji od 26.11.1992).
%0 FOKUS
Tudi Deklaracija o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam, sprejeta v Generalni skupščini ZN leta 1992, se omejuje na vprašanje individualnih pravic. Navaja pa, da imajo manjšine pravico do lastne kulture, do veroizpovedi in do rabe lastnega jezika, da imajo pravico do sodelovanja v kulturnem, verskem, socialnem, gospodarskem in javnem življenju, da lahko sodelujejo pri odločanju na nacionalni ravni kot tudi na vseh nižjih (regionalni, lokalni) ravneh, kjer je to primerno ter da se lahko povezujejo z drugimi člani manjšine in z drugimi manjšinami. (Deklaracija o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim ali verskim in jezikovnim manjšinam, 1992)
Vsekakor temelji manjšinsko varstvo na dveh temeljnih principih: po eni strani gre za preprečevanje diskriminacije manjšin, po drugi strani pa za pozitivne ukrepe, s katerimi se manjšine ščiti pred asimilacijo. (Macklem, 2008) Vendar pa je zagotovilo, da pripadnikom ni kršena pravica do uživanja lastne kulture, veroizpovedi in jezika, še daleč od razmer, ko manjšina te pravice tudi dejansko lahko uživa.
Leta 2005 je Visoki komisar za človekove pravice5 angažiral neodvisnega eksperta za manjšinske zadeve, ki je identificiral štiri različna področja manjšinskega varstva: zaščita obstoja manjšine, zaščita pravice do uživanja lastne kulturne identitete in zavrnitve prisilne asimilacije, zagotavljanje učinkovite nediskriminacije in enakosti ter zagotavljanje učinkovitega sodelovanja pripadnikov manjšin v javnem življenju.
V tem smislu gre torej najmanj za preprečevanje diskriminacije, v nadaljevanju pa za zagotavljanje posebnih pozitivnih ukrepov dejanske zaščite v korist manjšine na verskem, kulturnem in jezikovnem področju. K tem pojmom se bomo še večkrat vrnili, saj so temeljnega pomena za usodo neke manjšinske skupnosti, za njen razvoj ali asimilacijo.
Vsekakor seje potrebno zavedati posebne okoliščine, da je v Evropi zaradi posebej dramatičnih zgodovinskih izkušenj razpada velikih držav in pogostega prestavljanja ter spreminjanja državnih meja pozornost do varovanja narodnih manjšin dosegla izjemno visoko raven. Istočasno pa je to tudi rezultat spoznanja, da se edino na ta način lahko zagotavlja stabilne razmere za sobivanje različnih skupnosti na tem prostoru. (Brunner, Kupper, Gal, ur., 2002, strd 1-36)
5	Visoki komisar za človekove pravice, ustanovljen 1994 kot specializirani del Sekretariata OZN (resolucija GS ZN 48/141,20.12.1993).
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin6 prepoveduje diskriminacijo, pri uživanju pravic po tej konvenciji med drugim tudi zaradi pripadnosti narodni manjšini. Besedilo konvencije, kije nastalo kmalu po koncu
2.	svetovne vojne, je usmerjeno predvsem v zaščito državljanskih in političnih pravic pred zlorabo politične moči, se pa tudi ta konvencija posebej ne posveča problematiki narodnih manjšin.
Evropsko sodišče za človekove pravice, ustanovljeno po 19. členu konvencije7, se je pri svojem delu večkrat lotilo odločanja v zadevah, ki so povezane s položajem manjšin, saj so določene državljanske in politične pravice zaradi svoje univerzalnosti pomembne tudi za njihove pripadnike.
OVSE, regionalna organizacija za varnost in sodelovanje, se ukvarja s preventivnim delovanjem za preprečevanje konfliktov, njihovim spremljanjem in procesi pomirjanja. OVSE zato spremlja evropski pravni red in politično delovanje tudi na področju varstva narodnih manjšin. Predvsem je pomembno, kako uveljavljanje manjšinskih pravic vpliva na stabilizacijo oziroma na destabilizacijo razmer v prostoru regije. V letu 1992, v času intenzivnih političnih sprememb po padcu Berlinskega zidu, je OVSE ustanovil funkcijo Visokega komisarja za narodne manjšine, ki se posebej posveča tistim težavam pri zagotavljanju manjšinskega varstva, ki bi lahko ogrozile mir, stabilnost in prijateljsko sodelovanje med državami.8
Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin (OKVNM)9, sprejeta 10.11.1994 v Strasbourgu, je oz. ustvarja mehanizem Sveta Evrope za spremljanje položaja narodnih manjšin v državah članicah.Ta trenutek jo lahko uvrščamo med najbolj
6	EKČP - Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odprta za podpis, Rim, 4. november 1950, stopila v veljavo 3. septembra 1953; www.echr.coe.int.
7	ESČP - Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno leta 1959 na osnovi 19. člena konvencije. Kadar sodišče ugotovi, daje država pogodbenica kršila eno ali več pravic iz EKCP, se o kršitvi izreče s sodbo. Ta je zavezujoča, nadzor nad izvrševanjem pa izvaja Odbor ministrov SE; www.mzz.si.
8	Rupel, 2005. Glej tudi govor Knuta Vollebaeka, Visokega komisarja OVSE za narodne manjšine v Londonu in Sklepno listino Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi.
9	Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin -Framework Convention for the Protection of National Minorities, 10. novembra 1994 jo je sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope, za podpis je bila odprta 1. februarja 1995, v veljavi je od 1. februarja 1998, ETS št. 157.
Cambridge University Press (Cambridge Studies in International Relations: 9).
•	Bogateč, N., Vidau, Z., (ur.), 2016. Una comunitá nel cuore dell'Europa, Gli sloveni in Italia dal crollo del Muro di Berlino alie sfide del terzo millennio, Roma, Carocci editore.
•	Brunner, G., Küpper, H., 2002. European options of autonomy: a typology of autonomy models of minority self-governance. V: Gál, K., (ur.), Minority governance in Europe, Budapest, LGI (ECMI/ LGI Series on Ethnopolitics and Minority Issues), 11-36 str.
•	Capotorti, F., 1992. Are minorities entitled to collective international rights? V:Yoram Dinstein inTabory (ur.),The protection of minorities and human rights, Dordrecht/Boston/London, Marti-nus Nijhoff Publishers, 505-511 str.
•	Durnwalder, L. 2010. Intervju. V: Limes, Quaderni speciali, Leto 2, št. 3, Bolzano, 55-60 str.
•	Flopkins, N., 2001. Commentary, national identity: Pride and prejudice?, British Journal od Social Psychology, London.
•	Izsák, R., 2015. Report of the Special Rapporteur on minority issues on her mission to Ukraine 7-14 April 2014, GS ZN, 27. januar 2015.
•	Južnič, S., 1993. Identiteta, Ljubljana, FDV.
•	Kymlicka, W., 2013. Multicultural citizenship: a liberal theory of minority rights, Oxford, Clarendon Press.
•	Klemenčič, V., 1994. Funkcija narodnih manjšin v prekomejnem meddržavnem povezovanju in evropskih itegracijskih procesih, Narodne manjšine danes in jutri, Trst, SLORI, 97-107 str.
•	Knight, R., 2000. Ethnicity and identity in the cold war: the Carinthian border dispute, 1945-1949, Toronto, University of Toronto press.
•	Komac, M., in Zagorac, D., (ur.), 2003. Varstvo manjšin: uvodna pojasnila in dokumenti. Ljubljana, Amnesty international Slovenije in Inštitut za narodnostna vprašanja, Inštitut za narodnostna vprašanja.
•	Komac, M., Zupančič, J., Winkler, P., 1999. Varstvo narodnih skupnosti v RS, Ljubljana.
•	Komac, M. in Bratina, D., 1995. Manjšine v mul-tinacionalnem prostoru. V:Teorija in praksa, Ljubljana, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
•	Kušej, G„ 1995.0 pravnem položaju slovenske narodne skupnosti v republiki Italiji. V: Jeri, J. In sod, (ur.), Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni, Trst-Ljubljana, CZ, ČZP Primorski tisk, ZTT, 438 - 470 str.
•	Macklem, P., 2008. International Journal of Con-stutional Law, 6 (3-4).
•	Palermo, F., in Sabanadze, N., (ur.), 2011. National Minorities in Inter - State Relations, Boston, Leiden.
•	Pan, C., 2000. Die Volksgruppen in Europa, Wien, Ethnos Bd. 56.
•	Petrič, E., 1977. Mednarodnopravno varstno narodnih manjšin, Maribor, Obzorja.
•	Petrič, E., 2010. Zunanja politika: osnove teorije in praksa. Ljubljana, CEP.
•	Poljšak, T., 1997. Naša zahodna meja in mirovna pogodba z Italijo, Ljubljana, Glavni odbor ZZB NOB Slovenije.
•	Rizman, R.,(ur.),1991. Študije o etnonacionalizmu, Ljubljana, Knjižnica revolucionarne teorije.
•	Roter, P., 2014. Narodne manjšine v mednarodnih odnosih, Dopolnjena izdaja, Ljubljana, Založba FDV.
•	Rupel, D., Pomen OVSE pred petnajstimi leti in danes, DELO, 5.12.2005, www.osce.si. (Citirano 21.1.2017).
•	Smelser, N., J., Baltes, P., B., (ur.), 2001. International Encyclopedia of the Social & Behavioral Sciences, Amsterdam, Paris, New York, Oxford, Shannon, Singapore, Tokyo, Elsevier.
•	Smith, A., D., 2009. Ethno-symbolism and nationalism: a cultural approach, London, New York, Routledge.
•	Vollebaek, K., 2009.The international politics of minirity issues; could the early 1990s return? Public Lecture on 7 May 2009 by Knut Vollebaek, OSCE high commissioner for national minorities at the FT - Business - LSE European Institute, London School of Economics and Political Science, London UK, www.osce-hcnm.org. (Citirano 20.1.2017).
•	Zupančič, J., 2005. Vloga in pomen narodnih manjšin v čezmejnem sodelovanju; Primer manjšin v Sloveniji in Slovencev v sosednjih državah. V: Razprave in gradivo, številka 47, Ljubljana, 26-41 str.
•	Zupančič, J., 2005. Strategija Republike Slovenije za oblikovanje skupnega slovenskega kulturnega prostora ter opredelitev institucionalnih in razvojnih usmeritev po vstopu v EU. Inventarizacija stanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru: ciljni raziskovalni projekt: končno poročilo / nosilec Jernej Zupančič; Ljubljana, Inštitut za narodna vprašanja.
•	Zupančič, J., 2007. Geografija globalizacije in mednarodnih integracij, Ljubljana, samozaložba.
•	Zupančič, J., 2007. Politična geografija narodnega vprašanja, Ljubljana, samozaložba.
Vincencijeva konferenca praznuje 70. obletnico
Metka Šinigoj
Družba sv. Vincencija Pavelskega je katoliška organizacija laikov, ki si prizadeva dati človeku njegovo dostojanstvo s tem, da si prizadeva odpraviti revščino in pomagati zapostavljenim. Pomaga trpečim in skuša olajšati njihove skrbi s prijateljskim stikom, z razgovorom in z materialno podporo. Člani Vincencijeve konference delajo prostovoljno, slednja nima dobičkonosnih namenov.
Ob 70. obletnici delovanja smo njeni predsednici Ivici Švab postavili nekaj vprašanj.
Vincencijeva konferenca je začela delovati v Trstu 8. januarja 1947. Kdo je bil njen ustanovitelj?
•	Prof. Laura Abram je že decembra 1946 zbrala nekaj univerzitetnih študentk v Klub akademičark. Oblikovala se je skupina, ki je poglabljala verske teme in prišla do zaključka, da bi versko uravnanost tudi udejanjala s konkretnim delovanjem. Pomagale so ljudem v stiski, saj je bila slednja v povojnih letih precejšnja. Tako so ustanovili dobrodelno organizacijo, ki ni imela še uradnega okvira.
Kako pa je bilo v Gorici?
•	Slovenska Vincencijeva konferenca v Gorici je bila pravno ustanovljena leta
1972, ko je nadškof msgr. Pietro Cocolin potrdil njen odbor v sestavi: predsednik dr. Martin Kranner, podpredsednica Marija Ferletič, tajnik Artur Koshuta, blagajničarka Zora Piščanc, odbornika Suzana Masten in Viktor Prašnik ter imenoval za duhovnega svetovalca dr. Rudolfa Klinca.
Delujete predvsem na socialnem področju. Bi nam navedli konkretne primere?
• Vincencijeva konferenca je družba verujočih ljudi. Delovanje izhaja iz verskega čutenja. To ni samo odnos z Bogom, je tudi odnos s sočlovekom. Delo za bližnjega je bistven vidik vere. V pismu Korinčanom je misel "Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen." Gre za udejanjanje vere. Ko je nastala Vincencijeva konferenca, je pomagala vsem - predvsem družinam, in odraslim. Zbirali so hrano in oblačila. Leta 1950 so začeli prirejati kolonije za otroke, kar je bilo v veliko pomoč družinam, saj so bili preskrbljeni za cel mesec. Družili so se z vrstniki, kar je bilo pomembno predvsem z narodnostnega vidika. Zadnjič se je kolonija odvijala leta 1997, saj je počasi izčrpala svoje poslanstvo.
Drugače skrbi Vincencijeva konferenca za pošolski pouk (pomoč pri učenju), s prispevki podpira obšolske dejavnosti (izlete, tečaje, abonma za revije, gledališče) za 15 do 20 dijakov letno; prireja teča-
» Delovanje izhaja iz verskega čutenja. To ni samo odnos z Bogom, je tudi odnos s sočlovekom.«
je, nudi denarno pomoč letno 20im potrebnim družinam oz. posameznikom, člani obiskujejo starejše doma in v bolnišnici. Osrednji odbor od vedno skrbi za svoje članice s prirejanjem duhovnih srečanj, na katerih poglabljajo in utrjujejo svoje doživljanje vere, ki je osnova njihovega delovanja. Ustanovili so tudi Klub prijateljstva, v katerem naj bi se zbirali starejši člani in prirejali družabnosti in predavanja.
Bi nam obrazložili pomen tega naziva?
•	Leta 1833 je blaženi Friderik Ozanam ustanovil to družbo s pomočjo študentov pariške univerze Sorbone. Poimenovali so jo po svetem Vincenciju Pavelskem, velikem svetniku revnih, ki je živel v 16. stoletju. Skupine so imenovali konference. Ta naziv se je ohranil do danes, bodisi v italijanskem kot v mednarodnem merilu. Družba deluje po celem svetu, ima 41.000 konferenc z 800.000 člani. Glavni sedež je v Parizu. V Italiji vodi Družbo vsedržavni svet s sedežem v Rimu.
Leta 1951 je Vincencijeva konferenca v Trstu dobila od škofa Antona Santina uradno priznanje. Leta 1985 je bila sprejeta v vsedržavni svet kot avtonomna organizacija, kar pomeni, da imamo predstavnika (predsednico) v Rimu. Ne odgovarjamo deželnim organom, temveč smo polnopravni člani vsedržavnega sveta. Ker nas potovanje v Rim veliko stane, se odpravimo tja vsaka tri leta. Na zasedanjih se zberejo konference iz cele Italije z raznimi problematikami. Naše specifike ne izpostavljamo, ker je naša realnost nekoliko drugačna. Kot priznana organizacija bi lahko potovali na zasedanja tudi v Pariz, a ni bistveno za naše delovanje. Raje usmerjamo svoje moči v našo stvarnost.
Koliko članov šteje Vincencijeva konferenca v Trstu in koliko v Gorici? Je več predstavnikov ženskega ali moškega spola?
•	Za Trst in Gorico imamo skupno vodstvo. Kot piše v ustanovnem aktu in statutu, je odbor v Trstu. Poleg podpisane (predsednice) je podpredsednik za Gorico Bernard Spazzapan, podpredsednik za Trst pa Aldo Stefančič, ki je pred tem
bil predsednik deset let. Decembra 2011 je prejel papeževo priznanje reda sv. Silvestra za delo na šolskem, cerkvenem področju in v Slovenski Vin-cencijevi Konferenci. V odboru so še tajnica Vera Puntar, blagajničarka Gabrijela Višini in navadni člani odbora Boži Kocjančič, Ivan Buzečan in Anica Trento. Naš duhovni svetovalec je g. Klemen Zalar.
VTrstu imamo vključno z odborom osemintrideset članov, v Gorici pa jih je pet. Celotno delovanje se odvija vTrstu. Ustroj Vincencijeve konference je razdeljen na osrednji odbor in župnijske konference. Nekoč je slednjih bilo deset, danes so še štiri v mestu (Barkovlje, Rojan, Sv. Ivan in središče), ena v Bregu in ena v Gorici.
Večino predstavljajo seveda ženske, moške pa lahko preštejemo na prstih ene roke ...
Vincencijeva konferenca si kot cilj prizadeva vrniti človeku dostojanstvo. V kolikšni meri je to mogoče?
® Ko se človek znajde v težki situaciji zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ali brezposelnosti, je zelo težko. Ne moremo reči, da zaradi podpore spet pridobi dostojanstvo. Človeku, ki potrebuje pomoč drugih, je težko in posledično trpi tudi njegova samopodoba. Lahko mu izkažemo razumevanje, ponudimo mu bližino, povrnemo mu zaupanje vase in ga obravnavamo ne glede na njegov finančni položaj. Ljudje smo vsi enaki glede dostojanstva. Upam, da znamo v stiku s sočlovekom to tudi pokazati.
Kako je s posluhom za socialno in karitativno dejavnost znotraj manjšine?
•	Kot slovenska manjšina imamo izredno bogato delovanje kulturnih društev in pevskih zborov, na tem človekoljubnem področju pa smo manj dejavni. Resje, da mora tudi država skrbeti za državljane s socialnimi službami, vemo pa, da ni vedno tako. Danes veliko slišimo o porastu brezposelnosti in revščine kot glavna vsedržavna in svetovna problema. V zamejski skupnosti imajo ljudje težave kot povsod, a kot skupnost tega ne vidimo. Vincencijeva konferenca pomaga letno desetim družinam oz. posameznikom, več prošenj niti ne dobimo. Mogoče se raje obrnejo na italijanske ustanove, ker se med sabo poznamo in se nočejo izpostavljati.
Sama vidim največjo težavo starejših, ki so zaradi bolezni prisiljeni iti v domove in nanje nekako pozabimo. Tako izgubijo stik s svojim okoljem.
Kateri so tradicionalni dogodki med letom?
•	Redne pobude so božični koncerti v domovih za ostarele, maše v ITISu, duhovna srečanja, jesenska predavanja in obisk humanitarne ustanove (v preteklih letih smo bili pri skupnosti Sant'Egidio, Fundaciji Lucchetta Ota DAngelo Hrovatin,
organizaciji La madre in domu za brezdomce v Bertokih). Glavno delovanje se odvija skozi celo leto, a ni vidno preko medijev - to je pomoč družinam in podporna dejavnost.
Od lani prirejate v ITISu maše v slovenskem jeziku enkrat mesečno. Je ta pobuda naletela na pozitiven odziv?
•	Ko se starejša oseba znajde v domu, izgubi stik z domačimi in znanci. Dodatna težava je italijansko okolje. Bodisi s človeškega kot narodnostnega vidika bi morali obdržati minimalne vezi. Za to bi morali poskrbeti v organizirani obliki kot skupnost, ne pa kot posamezniki. V zadnjih letih odkrivamo, da je to področje dela novo, saj se nihče ne ukvarja s tem, medtem ko je za starejše, ki so zdravi, poskrbljeno npr.
s telovadbo, z raznimi predavanji in s srečanji. Precej energije vlagamo v to, da bi maša v ITISu poleg verskega momenta postala še pomenljiv narodnostni trenutek, ko lahko starejši slišijo slovensko pesem in besedo. Obenem je to priložnost, da gredo ljudje na obisk k starejšim.
Ideja za prirejanje maš v slovenskem jeziku seje porodila leta 2010 mestnim vernikom na področnem svetu (sestavlja ga osem župnij v mestu s slovenskimi mašami in Milje). Sklenili so, da bodo obiskali petnajst domov, v katerih so slovenski verniki. Približno četrtina gostov vseh domov se je odzivala na slovensko besedo. Tako domnevamo, daje na primer v ITISu, kjer je nastanjenih 400 gostov, približno 100 Slovencev. Sama sem bila zaposlena kot socialna delavka v občinski socialni službi, zato sem se odločila, da bom tudi po upokojitvi delovala na tem področju. V ITISu nam je veliko pomagala Pija Cah, ki je bila tam zaposlena in je govorila slovensko s številnimi gosti.
Kdaj ste postali predsednica Vincen-cijeve konference in kateri so vaši cilji?
•	Marca 2012 sem nasledila prof. Stefančiča kot predsednica. To vlogo
sem sprejela, ker se mi je zdelo škoda, da bi taka ustanova prenehala z delovanjem. Zdi se mi prav, da kot vernik vidiš človeka ob sebi v težavah, ki potrebuje pomoč. Prav v tem mi odgovarja delo v ustanovi, čeprav je organizacijsko zahtevno. Žal mi je, da se v župnijah zanemarja ta vidik, da bi skrbeli za tiste, ki so potrebni pomoči v različnih oblikah. Brez te komponente je vera bolj površna. Nekoč je bilo deset župnijskih konferenc, danes so samo tri, ki bolje delujejo. Zadovoljna bi bila, če bi se vsi zavedali te dolžnosti in potrebe ter ukrepali, saj "vera brez del je prazna". Moj cilj je obdržati obstoječe stanje, in ga utrditi, dodati kako novo pobudo, posebno v korist starejših, utrditi članstvo in pridobiti kakega novega sodelavca, vrednotiti delo župnijskih konferenc, vabiti k sodelovanju mlade, doseči večjo vidljivost z oglaševanjem in poročanjem. Želela bi tudi, da bi se utrdila zavest potrebe po udejanjanju vere oz. prispevati k večjemu zavedanju, da je skrb za bližnjega temelj naše vere. Včasih so bolj aktivni na humanitarnem področju neverniki kot verniki.
\0 POD ČRTO
S katerimi organizacijami sodelujete?
• Sodelujemo s področnim svetom slovenskih vernikov v mestu in Miljah, s Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo, Hospice Adria onlus in v zadnjem obdobju z Rojanskim Marijinim domom, z ITISom imamo dobre odnose (nas smatrajo za njihove prostovoljce).
»Želela bi tudi, da bi se utrdila zavest potrebe po udejanjanju vere oz. prispevati k večjemu zavedanju, da je skrb za bližnjega temelj naše vere.«
Kako bi nagovorili mladega človeka k sodelovanju?
•	Pri nekaterih pobudah sodeluje nekaj mladih iz skavtskih vrst. Pomagajo pri sv. Antonu z oljčnimi vejicami, pri prazničnim mašah v ITISu in pri druženju. Mladi radi sodelujejo, a morajo imeti konkretno nalogo. Če bi bili sposobni organizirati kakšno nabirko, sem prepričana, da bi se odzvali.
Pred kratkim smo se poslovili od gospe Nade Martelanc. Katero vlogo je imela v Vincencijevi konferenci?
•	Bila je karizmatična slovenska učiteljica in znana javna prosvetno-
kulturna in verska delavka. Bila je med ustanoviteljicami Vincencijeve konference v Trstu. Prvi odbor so sestavljale predsednica prof. Laura Abrami, tajnica Nada Martelanc in blagajničarka Lilijana Furlanič. Nada ima izredne zasluge za uspeh prej omenjenih otroških počitniških kolonij, ki jih je naša dobrodelna organizacija prirejala celih petdeset let, med katerimi je šlo skozi te kolonije okrog sedem tisoč otrok. Rada je imela pisanje; o šolskem, obšolskem in društvenem delovanju ter delovanju Vincencijeve konference je redno poročala v Katoliškem glasu in Novem glasu. Še v domu za starejše občane Jeralla je pisala za njihov interni časopis.
Ob Nadi Martelanc je dosegla 70 letno članstvo tudi g.a Lilijana Furlanič, letnik 1923, ki je od ustanovitve dalje dolgo let opravljala funkcijo blagajničarke in nas še podpira z darovi in molitvijo. Vsem je lahko v zgled zaradi zvestobe življenjskemu idealu.
Kaj načrtujete ob 70. obletnici delovanja?
• Jeseni bomo pripravili slovesno sveto mašo in povabili gosta iz Slovenije, ki bo poglobil temo Vincencijeve karizme, koliko je slednja potrebna in aktualna. «¿J!
Papež, Trump in potica
Ameriški predsednikTrump, za katerega se zanima ves slovenski svet, ker je za svojo tretjo ženo izbral Slovenko, je opravil svoje prvo potovanje v tujini v vlogi novega gospodarja Bele hiše. Zanimivo, da je za mnoge kroniste bil najpomembnejši dogodek postanka v Savdski Arabiji dejstvo, da Melania med obiskom ni imela pokrite glave kot veleva islamski običaj. To so ji šteli v dobro. Ko je bila nekaj dni kasneje z možem v Vatikanu, pa je imela pokrito glavo z dokaj gostim pajčolanom, a se nihče ni obregnil. Tam je, mimo vsebine uradnih pogo-
vorov, postala omembe vredna slovenska potica, ker je papež vprašal Melanio, ali z njo kdaj postreže predsedniku. Ker so nekateri razumeli, da papež govori o„pizzi",je kasneje Bela hiša uradno potrdila, da gre zares za slovensko specialiteto.
To je bil nadvse pomemben dogodek, a vendar je Trump v Riadu podpisal miljarde dolarjev vredne pogodbe za dobavo orožja Savdski Arabiji. Nihče se ni vprašal, ali bo to prispevalo k utrjevanju miru na Srednjem vzhodu. S tistim denarjem bi rešili probleme marsikaterih, ki zdaj silijo preko morja v Evropo. «¿JI
OBLETNICA MESECA
Ob 300. obletnici kronanja Svetogorske milostne podobe
Renato Podbersič ml.
v. Goro nad Solkanom pogosto povezujemo z romanji, baziliko in tamkajšnjo milostno podobo. Leta 1542 je bila tam posvečena mogočna triladijska cerkev. Leto potem ji je oglejski patriarh Marco Grimani podaril sliko na cedrovem lesu. Na njej je podoba Marije z Jezusom v naročju, ob njej pa prerok Izaija in sv. Janez Krstnik. Delo pripisujejo beneškemu slikarju Jakobu Palmi st., s pravim imenom Jacopo Negretti (1480-1528). Janez Krstnik na Marijini levici s prstom kaže na Jezusa, napis na njegovi romarski palici pa oznanja: »Glejte, Jagnje Božje!«. Na Marijini desnici je prerok Izaija, ki v roki drži knjigo s prerokbami o Zveličarju sveta in o njegovi deviški Materi. Za Marijo je razgrnjena preproga, značilna za beneško renesančno slikarstvo. Na sliki se za Marijo vidi mogočno deblo, ki naj bi predstavljalo drevo Davidovega rodu, iz katerega je izšla Marija in po njej Jezus. Na sliki v daljavi lahko vidimo obzorje z gorami, izza katerih vzhaja jutranja zarja ter napoveduje lep dan.
Za samo kronanje omenjene podobe ima veliko zaslug goriški rojak frančiškan p. Romuald Sitar (1664-1733), rojen v Kanalu ob Soči. Leta 1714 je drugič postal gvardijan na Sv. Gori in se takoj lotil prenove samostana in hospi-ca za romarje.
V Ljubljani seje p. Sitar osebno seznanil s plemiško družino Schellen-burg; Jakob in Ana Katarina Schell von Schellenburg nista imela otrok, zato sta določila, naj njuno ogromno imetje služi v dobrodelne namene. Med drugim sta
poskrbela za zidavo frančiškanskega samostana v Kamniku, uršulinskega samostana v Ljubljani ter za podporo pomoči potrebnim.
Poleg tega je prav p. Sitar poskrbel za okrepitev Marijinega čaščenje na Sv. Gori. Kot frančiškanski provincial je večkrat obiskal redovno postojanko na Trsatu nad Reko, kjer je lahko opazoval, kako so priprave na kronanje tamkajšnje Marijine podobe leta 1715 poglobile Marijino čaščenje. P. Sitarje želel podoben privilegij doseči tudi za svetogorsko Marijino podobo. Grofica Schellenburg je obljubila v dar dragoceni zlati kroni za Marijo in Jezusa. Kot poroča kronist je bilo v kronah osem unč čistega zlata (227 g), vanju pa je bilo vdelanih še 30 biserov, 23 diamantov in 25 drugih dragocenih kamnov.Tudi številni drugi dobrotniki so pričeli pošiljati prispevke v sklad za kritje stroškov kronanja.
P. Sitar se je glede kronanja obrnil v Rim. Vatikanski kapitelj in oglejski patriarh Dolfin sta zadevo preiskala in dovolila kronanje. Za slovesnost so določili 6. junij 1717. Gvardijan p. Sitar je razposlal vabila po deželi in celo v Beneško republiko. Ljudstvo je novico sprejelo z navdušenjem, kajti sveto-gorska milostna podoba je bila komaj druga, ki je dosegla čast kronanja izven italijanskih dežel.
»Ljudstvo je novico sprejelo z navdušenjem, kajti svetogorska milostna podoba je bila komaj druga, ki je dosegla čast kronanja izven italijanskih dežel.«
Vatikanski kapitelj je p. Sitarja posebej opozoril, da kronanja zaradi avstrijsko--beneških nesoglasij ne bo izvršil oglejski patriarh, temveč njegov pooblaščenec. To vlogo je prevzel pičenski škof J. F. de Marotti, ki je sicer na Goriškem že posvetil več cerkva, oltarjev in zvonov.
Za obred kronanja je bil določen go-riški Travnik, kjer so postavili imeniten, z zlatom, srebrom in dragocenimi preprogami okrašen oder in na njem veličasten oltar s podstavkom za milostno podobo.
Na tretjo nedeljo po binkoštih, 6. junija 1717, seje Goriška zgodaj zjutraj
prebudila ob streljanju možnarjev, ki so naznanjali veliko slovesnost. Hkrati so se oglasili številni zvonovi, ki so prispevali k slovesnemu razpoloženju.
Ob štirih zjutraj so na Sv. Gori dvignili milostno podobo z velikega oltarja, da jo odnesejo na kronanje v Gorico. Štirje patri sojo postavili na nosilnico, kije bila pregrnjena s pozlačenim suknom. Pri Solkanu jih je že čakal pičenski stolni prošt G. Fattori in številni goriški duhovniki. Slavnostni sprevod je pot nadaljeval v procesiji z molitvami in pesmimi. Pri mestnih vratih jih je pričakal pičenski škof. V njegovem spremstvu so bili številni duhovniki, plemiči, meščani ter množica ljudstva. Z goriškega gradu so zagrmeli topovi in mestna godba je zaigrala pozdravno pesem.
Procesija je pot nadaljevala na Travnik. Pred palačo grofa Thurna, danes je tam prefektura, je stal pripravljeni oltar, kamor so položili dragoceno podobo. Na trgu se je zbralo nad trideset tisoč ljudi. Škof Marotti je zmolil k Sv. Duhu in opravil vse predpisane molitve. Sledilo je samo kronanje, ko je škof s svojimi rokami na Marijino in Jezusovo glavo položil dragoceni kroni. Znova so se oglasili topovi, pridružila se jim je godba, zbrano ljudstvo pa je zapelo zahvalno pesem.
Ob zaključku kronanja je sledila slovesna pontifikalna maša. Sodelovali so pevci in glasbeniki iz Benetk. Po končani slovesnosti je podoba ostala izpostavljena javnemu čaščenju, sledil je njen prenos v mestno župnijsko cerkev ter v samostanski cerkvici uršulink in klaris. Pod večerje milostna podoba prišla v frančiškanski hospic v Solkanu, kjer je ostala čez noč, drugega dne navsezgodaj pa seje milostna podoba vrnila domov na Sv. Goro.
Svetogorska milostna podoba je delila usodo Primorske in njenih ljudi. Kar trikrat v svoji zgodovini je morala zapustiti baziliko, a se je vedno znova vrnila.
ANTENA
POSLOVIL SE JE PROF. ALOJZ TUL
VTrstu je 11. aprila umrl javni delavec, šolnik, publicist in politik prof. AlojzTul. Rodil seje v Mačkoljah 14. junija 1935, maturiral na klasični gimnaziji v Gorici in diplomiral iz političnih ved vTrstu. Poučeval je na srednji šoli v Dolini, v letih 1976-85 je bil profesor prava in ekonomije na trgovskem zavodu Žiga Zois vTrstu, nato je delal na tržaškem šolskem skrbništvu.
V javno življenje je stopil kot študent tako v prosveti v Mač-koljah kot v samostojnem političnem gibanju. Na ustanovnem občnem zboru Slovenske katoliške skupnosti, ki seje pozneje preimenovala v Slovensko ljudsko gibanje, je bil leta 1954 Izvoljen v njen odbor. Ko je leta 1962 s še tremi samostojnimi političnimi skupinami začela snovati Slovensko skupnost, je naravno prešel v skupno narodnoobrambno in zbirno stranko, kateri je ostal zvest do konca. Zanjo je bil v letih 1965-90 pet zaporednih mandatov občinski svetovalec v Dolini. Bil je tudi v vodstvu Kraške gorske skupnosti. Dolga leta je bil član tržaškega pokrajinskega sveta in izvršnega odbora Slovenske skupnosti, od prvega deželnega kongresa SSk leta 1975 pa je bil pet mandatov član njenega deželnega tajništva. Posebej dragoceno je bilo njegovo delo v strankinih pravni in šolski komisiji. Od začetka leta 1977 do smrti je bil odgovorni urednik glasila Skupnost, prvih 15 let pa tudi dejanski, glavni urednik.
Sploh je publicistično delo Lojzeta Tula zelo bogato. Sodeloval je pri sestavi učbenika za zgodovino starega veka, iz italijanščine prevedel obsežna učbenika za civilno in trgovsko pravo ter bil soavtor dveh publikacij o Mačkoljah. Članke in eseje o krajevni in širši politiki ter zgodovini je objavljal v Katoliškem glasu, na Radiu Trst A, v Novem glasu, Koledarju Goriške Mohorjeve družbe in drugje.
DR. ANDREJ FINK ZASLUŽNI PROFESOR
Na Katoliški univerzi v Buenos Airesu so 27. aprila razglasili za zaslužne profesorje nekatere predavatelje pravne fakultete. Med njimi je tudi odvetnik prof. dr. Andrej Fink (letnik 1947), ki je strokovnjak za teorijo o državi in vpliven javni delavec med Slovenci v Argentini.
RUPLOVO ŽELEZO IN ŽAMET
Ob 25-letnici vstopa Slovenije v Organizacijo združenih narodov je nekdanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel pri Slovenski matici izdal novo knjigo. Pod naslovom Železo in žamet, od kulture do države avtor razmišlja o državnosti in Evropski uniji, pri čemer kritično ocenjuje dosežke in težave slovenske notranje in zunanje politike.
SPOMINI POLITIČNE BEGUNKE
V mojih prsih utripata dve srci. To je prevod naslova knjige spominov, ki jo je v samozaložbi za svoje drage in prijatelje ob svoji 80-letnici izdala v nemščini gospa Majda Starman iz Špitala (Magdalena Starman, geb. Šimenc, Zwei Herzen schlagen in meiner Brust, Spittal an der Drau 2017,213 strani z mnogimi, tudi barvnimi fotografijami).
Gre za podroben opis ne samo lastnih doživetij, temveč povojne begunske poti toliko Slovencev čez Ljubelj vVetrinj in nato begunski taborišči Peggetz pri Lienzu in Spital. Avtorica si je z možem Lojzetom tam ustvarila družino, tako da je ostala v Špitalu tudi po razhodu velike večine beguncev. Zadnjih deset let z možem med drugim opravlja zelo dragoceno delo: zbira podatke o tem, koga in kaj prikazuje kakih 20.000 ohranjenih fotografskih posnetkov iz prvih begunskih let na Koroškem. Sadovi tega dela se idijo na razstavah in v publikacijah.
UMRL JE REŽISER EMIL ABERŠEK
Režiser in dramatur Emil Aber-šekje 27. marca preminil. Rodil se je 27. septembra 1950 v Mislinjski Dobravi pri Slovenj Gradcu, vendar je od leta 1973 do upokojitve leta 2014 plodno deloval v Primorskem dramskem gledališču oz. danes Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici in bil od začetka tesno povezan s kulturnim snovanjem v Gorici in okolici, zlasti z amaterskimi skupinami v Štandrežu, Števerjanu in Sovo-dnjah. Veliko je delal z mladimi. Januarja letos mu je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti podelil srebrno plaketo za življenjsko delo na področju gledališke ustvarjalnosti, vzgoje in izobraževanja mladih ter kulturnega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu.
JEZIKOSLOVEC TULLIO DE MAURO
V Rimu je 5. januarja umrl znani italijanski jezikoslovec prof. Tullio De Mauro, ki si je prizadeval tudi za zaščito manjšin. Rodil seje 31. marca 1932 v mestu Torre Annunziata in bilje mlajši brat časnikarja Maura De Maura, ki ga je leta 1970 umorila mafija. Predaval je na več univerzah, najdlje v Rimu. Sprva je bil liberalec, v zrelih letih pa je bil na listi KPI izvoljen v deželni svet Lacija, kjer je postal tudi odbornik za kulturo. V letih 2000-2001 pa je bil šolski minister.
O manjšinskih jezikih je veliko pisal, pomembno vlogo pa je odigral na mednarodni manjšinski konferenci v Trstu leta 1974 in pri snovanju italijanskega zakona o varstvu zgodovinskih jezikovnih manjšin št. 482 iz leta 1999.
SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V ITALIJI
V okviru evropskega projekta Jezik - Lingua je leta 2013 izšla v Trstu obsežna knjiga Slovenski avtorji v Italiji, v kateri je prof. Marija Cenda zbrala, uredila in posodobila zapise, ki jih je v Mladiki in drugje dolga leta sistematično posvečal slovenskim književnikom v Italiji rajni prof. Martin Jevnikar (1913-2004).
Prof. Neva Zaghet je na osnovi te knjige za isti evropski projekt zasnovala skrčeno, pregledno izdajo v italijanščini na 119 straneh (Martin Jevnikar, Autori sloveni in Italia). Izšla je že pred časom, urednica Neva Zaghet in univ. profesorja Marija Pirjevec ter Elvio Guagnini pa so jo predstavili 10. marca v tržaški knjigarni Lovat. Prisotne je nagovoril tudi odgovorni za projekt Jezik - Lingua Ivo Corva.
SKUPNOST V OSRČJU EVROPE
Založba Carocci iz Rima je v sodelovanju s Slovenskim raziskovajnim inštitutom iz Trsta izdala zbornik Una comunita nel cuore dell'Europa, Gli sloveni in Italia dal crollo del Muro di Berlino alle sfide del terzo millennio	Ačuradi Norina Bogateč e Zaira Vidau
(Skupnost v osrčju Evrope, Slovenci v Italiji od padca berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja). 21 avtorjev se na 247 straneh loteva vseh aktualnih vprašanj slovenske manjšine. Knjigo sta uredili Norina Bogateč
in Zaira Vidau. Njena krstna predstavitev je bila 12. januarja v poslanski zbornici v Rimu, sledile pa so podobne pobude še v različnih krajih v zamejstvu in širšem prostoru.
Una comunita nel cuore delFEuropa
Gli sloveni in Italia dal crollo del Muro di Berlino alle Sfide del terzo millennio
lini' mfamm
Carocci editore
IZ DELOVANJA DRUŠTVA SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV
Na rednem ponedeljkovem večeru Društva slovenskih Izobražencev v Peterlinovi dvorani so 23. marca odprli bogato razstavo umetniških del pobude Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. O razstavi in pobudi sta spregovorili Jožica Ličen in strokovna sodelavka Anamarija Stibilj Šajn. Po otvoritvi razstave je v nadaljevanju večera poslanec v državnem zboru Republike Slovenije Jernej Vrtovec predstavil svojo knjigo o vlogi nadškofa Alojzija Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije.
Naslednji ponedeljek, 27. marca, so v društvu petič podelili nagrado Nadja Maganja, tokrat kulturni delavki in profesorici slovenščine Berti Golob. Glasbeno so večer obogatile pevka Nada Tavčar, pianistka Alenka Cergol in harfistka Tadeja Kralj.
Levo Jožica Ličen; poslanec v državnem zboru RS Jernej Vrtovec(na sredi); podelitev nagrade Nadja Maganja (desno)
Levo: Manica Ferenc in Sergij Pahor. Desno: Berta Golob in Peter Jevnikar
SLOVENCI IN FATIMA
Na 100. obletnico prvega prikazovanja Device Marije v Fatimi na Portugalskem 13. maja letos so se v Sloveniji že lani temeljito pripravili.
Kip Fatimske Marije romance je med 12. majem In 13. oktobrom (zadnje prikazovanje) potoval po slovenskih župnijah In obiskal več kot 600 cerkva po vsej Sloveniji. Prva slovesnost je bila na Brezjah, zadnja na Ptujski Gori. Molitve lun razmišljanja so tako zajela na tisoče vernikov.
UMRL JE ZGODOVINAR GIOVANNI MICCOLI
VTrstu, kjer se je rodil leta 1933, je 28. marca umrl zaslužni profesor tržaške univerze, ugledni cerkveni zgodovinar Giovanni Miccoli. Študiral je v Piši, Nemčiji In Veliki Britaniji. Predaval je v Piši, Trstu In Benetkah. Pisal je tako o srednjeveški kot o polpretekli cerkveni zgodovini in o odnosih med katoliško Cerkvijo in sodobno družbo. Svojčas je bil med vodilnimi predstavniki Deželnega zavoda za zgodovino osvobodilnega gibanja vTrstu.
Kozma Ahačič (levo); prof. Robert Petaros (desno)
V ponedeljek, 3. aprila, je bil gost večera jezikoslovec dr. Kozma Ahačič, kije v predavanju predstavil slovarski portal Fran in novi slovenski slovnici. V ponedeljek, 10. aprila, je pred velikonočnimi prazniki podal duhovno misel dr. Jože Bajzek. V ponedeljek, 24. aprila, po veliki noči so v društvu podelili 54. literarno nagrado Vstajenje pesnici Mariji Kostnapfel za zbirko Pesmi. O nagrajenki in njenem deluje govorila prof. Marija Pirjevec, za glasbeni okvir pa je poskrbela pianistka Sara Tenze iz razreda prof. Klavdije Sed-mach pri tržaški Glasbeni matici. Po utemeljitvi, ki jo je prebral prof. Robert Petaros, je denarno nagrado izročil predsednik Zadružne kraške banke Adriano Kovačič. V ponedeljek, 8. maja, so v društvu predstavili prvenec dr. Maje Smotlak »Narodna identiteta v sodobnem slovenskem romanu v Italiji 1991 -2015«. O zanimivi monografski publikaciji sta govorila profesorja Jadranka Cergol in Miran Košuta.
Levo: Jože Bajzek. Desno: Miran Košuta, Maja Smotlak in Jadranka Cergol
SLOVENCI IN FATIMA
Na 100. obletnico prvega prikazovanja Device Marije v Fatimi na Portugalskem 13. maja letos so se v Sloveniji že lani temeljito pripravili.
Kip Fatimske Marije romarice je med 12. majem in 13. oktobrom (zadnje prikazovanje) potoval po slovenskih župnijah in obiskal več kot 600 cerkva po vsej Sloveniji. Prva slovesnost je bila na Brezjah, zadnja na Ptujski Gori. Molitve iun razmišljanja so tako zajela na tisoče vernikov.
UMRL JE ZGODOVINAR GIOVANNI MICCOLI
VTrstu, kjer seje rodil leta 1933, je 28. marca umrl zaslužni profesor tržaške univerze, ugledni cerkveni zgodovinar Giovanni Miccoli. Študiral je v Piši, Nemčiji in Veliki Britaniji. Predaval je v Piši, Trstu in Benetkah. Pisal je tako o srednjeveški kot o polpretekli cerkveni zgodovini in o odnosih med katoliško Cerkvijo in sodobno družbo. Svojčas je bil med vodilnimi predstavniki Deželnega zavoda za zgodovino osvobodilnega gibanja vTrstu.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA ŽIVI
Vodilna zdomska kulturna ustanova In založba, Slovenska kulturna akcija, ki ima sedež v Buenos Airesu, je v zadnjih letih zaradi smrti ali izselitve v Slovenijo izgubila več vidnih sotru-dnikov, nazadnje svojo predsednico dr. Katico Cukjati, ki je nepričakovano umrla na sveti večer lani. Rojaki v Argentini pa želijo nadaljevati z njenim dragocenim delom.
V zadnjem času sta izšli nova številka revije Meddobje za leto 2016, ki jo urejata časnikar Tone Mizerit iz Buenos Airesa in pisatelj Lev Detela (za Evropo), in pa prva številka oživljenega Glasa Slovenske kulturne akcije. Ta list, kije bil v preteklosti tako živahno kulturno glasilo kot zgolj bilten za člane, je izhajal v letih 1954-2011. Nova serija se začenja s spletno št. 1 (april-maj 2017), v kateri se naznanja tudi tiskana različica.
Zadnje čase je SKA priredila v Slovenski hiši nekaj predavanj in likovno razstavo. 13. maja pa je imela še občni zbor, ki je izvolil novo vodstvo. Predsednik SKA je pesnik in prevajalec mlajše generacije Damjan Ahlin.
UMRL JE ZDOMSKI DUHOVNIK FRANCE HIMMELREICH
V Buenos Airesu je 6. aprila umrl biseromašnik France Himmelreich. Rodil seje 27.junija 1927 v Ljubljani. Kot dijak klasične gimnazije je stopil med domobrance in se maja 1945 na Koroškem srečno izognil vračanju. V Špitalu je obiskoval begunsko gimnazijo, po izselitvi v Argentino leta 1948 pa je stopil v slovensko semenišče. V duhovnika je bil posvečen leta 1955 v Adrogueju.
Ko je Moron v buenosaireški okolici postal škofija, je bil 13 let stolni kaplan, leta 1970 pa je postavil na noge novo župnijo, ki jo je vodil več kot 45 let. Zgradil je cerkev, štirinadstropno stavbo z dvorano in veroučnimi učilnicami ter študentski dom. V cerkvi so tudi relikvije njegovega sošolca, blaženega Lojzeta Grozdeta, in podoba Marije Pomagaj.
Leta 1964 je postal tudi policijski kaplan. V tej službi, ki jo je opravljal 34 let, je napredoval do glavnega policijskega kaplana in imel v oskrbi
45.000	policistov.
Redno je pomagal tudi v slovenskem društvu Pristava.
ČASTNA PRIZNANJA BORUTA MEŠKA
Po sklepu Združenja novinarjev in publicistov iz Ljubljane, katerega predsednikjeTino Mamič, in upravnega odbora Častnega priznanja Boruta Meška, katerega predsednica je Urška Makovec, so Častna priznanja Boruta Meška za leto 2016 prejeli tržaški pisatelj Boris Pahor za življenjski prispevek pri uveljavljanju svobode govora, demokracije in narodne zavesti, časnikar in urednik na Televiziji Slovenija Valentin Areh za izstopajoče dosežke na področju dokumentarnega filma in tržaški
časnikar ter javni delavec Martin	Pisatelj Boris Pahor prevzema diplomo, ob njem sta Urška Makovec in
Brecelj za pomembni prispevek	Tino Mamič (foto: Erika Jazbar).
pri razkrivanju slovenske polpretekle zgodovine v knjigi Anatomija političnega zločina.
Dve priznanja so izročili 1. marca v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, prof. Pahorju pa sta omenjena predstavnika izročila priznanje na njegovem domu vTrstu že 23. februarja, ker je bil še na okrevanju po neprijetnem domačem padcu.
UMRLA JE UČITELJICA NADA MARTELANC
V domu za starejše občane Jeralla na Padričah je 7. aprila preminila znana tržaška učiteljica in javna delavka Nada Martelanc. Čeprav je imela 93 let, se je še nedavno oglašala v tisku s poročili o tržaški slovenski verski skupnosti in o življenju v omenjenem domu.
Njen oče je bil iz tržaške barkovljanske družine, mati pa iz Šentruperta na Dolenjskem. Ker seje oče ukvarjal s konzerviranjem rib, se je družina (starši in trije otroci) veliko selila po Istri in Dalmaciji, zaradi fašizma pa se zaenkrat tudi ni mislila vrniti v Trst. Mati jo je 20. julija 1923 rodila v Šenturpertu. Rajna Nada seje začela šolati v hrvaščini. Ker je želela postati učiteljica kot teta Amalija Martelanc, pa je nato obiskovala in končala učiteljišče v Ljubljani kot gojenka zavoda usmiljenk Lichtenturn.
Po vojni se je družina postopno zbrala v Barkovljah. Nada je od jeseni 1945 do upokojitve leta 1984 poučevala na tržaških slovenskih osnovnih šolah v Barkovljah, na Proseku, v Sesljanu, Devinu, pri Sv. Jakobu in drugje. Nekaj let je bila tajnica na takratni nižji srednji šoli.
Leta 1947 je bila med ustanoviteljicami katoliške dobrodelne organizacije, Slovenske Vincenci-jeve konference v Trstu, in več desetletij je bila njena podpredsednica. Družine si ni ustvarila, svoje življenje pa je posvetila vzgoji slovenske mladine tako v šoli kot pri vodenju počitniških kolonij, kijih je prirejala Vincencijeva konferenca. V njenem okviru je bila tudi med pobudniki Kluba prijateljstva. Dejavna je bila še pri drugih kulturnih in cerkvenih pobudah, zlasti v Barkovljah, ter v publicistiki.
ZBOR KOROTAN IZ CLEVELANDA
Mešani zbor Korotan iz Clevelanda je z letnim spomladanskim koncertom 6. maja v tamkajšnjem Slovenskem narodnem domu praznoval svojo 65-letnico. Kot gost pa je nastopil še moški zbor Fantje na vasi, ki obhaja svojo 40-letnico. Oba zbora vodi Janez Sršen. Večer se je nadaljeval z zabavno in plesno glasbo orkestra Stana Mejača.
OBNOVLJENA DVOJEZIČNA ŠOLA V ŠPETRU
V Špetru so 11. marca uradno predali namenu povsem obnovljeno stavbo večstopenjske državne dvojezične šole, kije bila medtem uradno poimenovana »Paolo Petricig / Pavel Petričič«. On je bil leta 1984 med snovalci takratnih začetkov šolanja v materinščini v Benečiji - zasebnega dvojezičnega vrtca.
Sedanji prostori so bili zaradi prilagajanja protipotresnim predpisom sedem let neuporabni, šolarji in dijaki, ki jih je več kot 270 iz 22 različnih občin na Videmskem, pa so bili razkropljeni v več stavbah.
Velikega praznika Benečije seje udeležil tudi slovenski predsednik Borut Pahor.
SIMPOZIJ IN KIP ZA BORISA PAHORJA
V Ljubljani je Skupina Mladinska knjiga v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ter z Mestno občino Ljubljana 6. aprila priredila dve pobudi na čast pisatelju Borisu Pahorju. V dvorani SAZU je bil dopoldne simpozij o reviji Zaliv in njenih vplivih Moč povezav. Na njem so nastopili Janez Bizjak, Tomaž Pavšič, Evgen Bavčar (s pisnim prispevkom), Tatjana Rojc, Vinko Ošlak, Peter Kovačič Peršin in sam slavljenec. Pogovor je vodil Zdravko Duša.
Popoldne so v ljubljanskem parku Tivoli nedaleč od spomenika Edvardu Kocbeku odkrili velik bronasti kip pisatelja Borisa Pahorja, delo kiparja Mirsada Begiča.
DAN USTVARJALNOSTI MLADIH
Nagrajenci na natečaju
IV petek, 19. maja 2017, #	,, Q ^	natečaj^
ild	saj je do strokovne ko-
misije, ki so jo sestavljali
Nagrajenci na natečaju	Jurij Paljk (pesnik, pisatelj,
odgovorni urednik tednika Novi glas), prof. Majda Artač Sturman (pesnica, pisateljica, literarna kritičarka) in prof. Lučka Peterlin Susič (mladinska in dramska pisateljica, režiserka in mentorica mladinskih literarnih in gledaliških skupin) prispelo kar 75 izvirnih literarnih prispevkov bodisi v prozi kot v poeziji. Vsa so bila opremljena s šifro ali psevdonimom, tako da komisija ni vedela, katere mlade avtorje obravnava. Na podeljevanju nagrad so dogodek obogatili mladi recitatorji: Jernej Močnik, Boštjan Petaros, Karol Kovic, Valentina Sosič, Mojca Petaros, Irena Merku, Jasmina Gruden in Urška Petaros, ki so podali recital pesmi Ivana Minattija in umetniško prebirali odlomke iz nagrajenih del. Glasbeni točki sta prispevali Ivana Kresevič s harmoniko in Julija Kralj na klavirju. Na večeru je zapel tudi Mladinski fantovski pevski zbor Devin-Nabrežina pod vodstvom dirigenta Mirka Ferlana. Zanimiv je bil tudi intervju, ki ga je izrecno za to priložnost snemal pisatelj Boris Pahor in so si ga udeleženci večera lahko ogledali na velikem ekranu.
Večera seje udeležilo veliko ljudi, kije ob koncu kulturnega programa izvedelo za imena nagrajencev literarnega natečaja (prvi nagradi - za prozo in poezijo - je prispevala Zadružna kraška banka, drugi nagradi je poklonila Draguljarna Malalan z Opčin, tretji nagradi pa je darovala založba Mladika iz Trsta): za poezijo je dosegla tretje mesto Maja Zobec iz tržaškega Znanstvenega liceja Prešeren, drugo nagrado Katarina Polojaz iz Klasičnega liceja Prešeren iz Trsta, prvo nagrado pa Nicole Rende iz tržaškega Tehničnega zavoda Žiga Zois. V proznih delih pa so^najboljši: kot tretja Tjaša
Članice časnikarskega krožka A ^ Im ■ 4 ■ŠB l
Slovenskega kulturnega kluba	Jp 1 *	,. ,^,181. i	1
Svetlana Brecelj, Veronica	HR \ P®- gjl f|
Piredda in Veronika Bordon
so večer popestrile z izvirnimi	j|
kot strokovne komisije.	Zbor Devin-Nabrežina
Zbor Devin-Nabrežina
Spletni cvik cvak
Zgodba je prejela drugo nagrado na 45. literarnem natečaju revije Mladika
Marija Mercina
Kocka je padla. Še na ključek spravim vse, kar je ostalo v starem računalniku, pa bo soba takšna kakor prej.
Spomin na to, kako si je prisvojil računalnik in našel prostor zanj, je v meni tako živ, kot bi se zgodilo včeraj. Domov sem prinesla nov prenosnik. Kar šokiralo me je, kako se je moj molčeči Franko zavzel za starega. Ni mi dovolil, da bi ga zavrgla. Da ni v stanovanju prostora za oba? Kako da ga ni, se je jezil. Kmalu bova imela celo stanovanje samo zase. Mitja in Jan ne spita več doma, on pa hoče svoj kabinet. V mali otroški sobi.
Dobro, pa bova vsaksebi, vsak za svojim računalnikom. Ne bova se več prerivala, ker bi rada istočasno brskala po njem. S prenosnikom sem ostala v kuhinji in računalniško vodila gospodinjstvo. Veliko je mogoče prihraniti, če vse skrbno načrtuješ in nadzoruješ. Na spletu sem našla nasvete za zdravo prehrano in nove recepte, imela sva vsak svoj e-naslov. Posmehoval se mi je, da takšnega naslova ne potrebujem, dva telefona bi mi morala zadostovati. Stacionarni in mobilni zvonita od jutra do večera. Ja, priznala sem mu, da ima prav. Res rada telefoniram.
Ni le odnesel računalnika v svoj novi kabinet, cele dneve je čepel tam. Prostor med nama se je napolnil s tišino, še pričkala se nisva več. No, in zdaj bo tudi njegova škatla šla iz hiše. Ne bo potreboval novega računalnika. Nikoli več.
Oba, svojega in njegovega, sem nameravala pustiti kar v trgovini, kjer bi si rada kupila nov prenosnik. Vendar so mi tam dali naslov delavnice, kjer rabljene računalnike najprej očistijo in poskrbijo, da pridejo v roke ljudem, ki si ne morejo kupiti novega, brez dokumentov in datotek prejšnjega lastnika. Svojega sem pospravila tako
hitro, kot bi mignil, le tistih nekaj datotek sem spravila na ključek.
Pričakovala sem, da bo z njegovim veliko več dela. Bilo je neko obdobje fotografiranja, največkrat na potovanjih in med dopusti na morju, ko ga je v krempljih držala prava strast, vse je želel ovekovečiti in shraniti, ta moj hrček, vse podobe otrok in narave, posnetke je urejal v računalniku, najboljše nosil razvijat in jih potem spravljal v albume. Pa ga je naenkrat minilo. Menda je začutil, da nas s projekcijo fotografij dolgočasi.
Ja, res je bil občutljiv, občutljiv do onemoglosti.
Takrat sem prvič začutila, da ga moram spodbujati. Pazila sem, koga vabim domov, obiskovali so naju skrbno izbrani, prijazni in nadarjeni ljudje s smislom za duhovnost. A se je kmalu ponovilo: kar naenkrat je bil prepričan, da naših prijateljev sploh ne zanimajo njegovi odlični posnetki Irske in Pariza, niti piramide v Dolini kraljev...
Potem ko sta se Mitja in Jan odselila, se je zapredel v negibnost. Oživel je samo ob rojstvu prvega vnuka. In nato ob drugem, a že malo manj. Sprijazniti sva se morala s tem, da zmoreta Mitja in snaha vse reševati sama in sva jima zato večinoma odveč. Tožila sta samo, da jima primanjkuje časa, pa ga je, žal, najprej zmanjkalo za obisk staršev. Tudi Jana in njegovo Lady, tak vzdevek ima, sva komaj še kdaj videla. Že med študijem je postal študentski funkcionar s plačanimi potovanji po svetu in sejninami doma. Bila sem ponosna nanj in njegova pomembna znanstva. »Resnična ali namišljena pomembnost?!« Samo to je pripomnil Franko, ko sem se nekoč navduševala nad tem, koliko je dosegel najin mlajši sin. No, jabolko ne pade daleč od drevesa. Ne Franko ne Jan nista nikoli razumela, kako pomembna je zunanjost. Le nekajkrat sem sinu uspela kupiti
primerno obleko, toda nikoli ga nisem videla v njej. Odkar z Lady živita skupaj, niti za njegovo obleko ne smem več skrbeti. To je zdaj domena njegove izbranke. Priznati moram, da zna izbirati. Jan kar naenkrat nosi samo fine obleke znanih znamk, ki pa so videti kar tako. Casual.
Franko me je velikokrat zavrnil, naj mu dam mir, ko sem se trudila okoli njega, da bi ga spravila na kakšno primerno srečanje ali prireditev. In vsak dan je bilo slabše. Bala sem se, da mi bo obvisel za vratom. Morala sem si kaj izmisliti. In sem ga presenetila. Zanj smo kupili leseno hišico pri Jezercu na Zaplani, z nekaj zemlje okoli nje. Vsekakor na Zaplani. In niti ni bila predraga, če pomislim, da je zaradi svojih elitnih prebivalcev tamkajšnje vikendaško naselje ravno takrat prihajalo v modo. Kar oživel je, ko sem mu izročila ključ. Nekaj mesecev se je kar naprej vrtel okoli brunarice, seveda ni vsega zmogel sam, zato si je za pomoč pri delu najprej poiskal tesarja in nato še mizarja. Tako prezaposlen je bil, da sem velikokrat pozabila, da imam moža.
Nerodnega namiznega računalnika ni nikoli jemal s seboj, zato v njem ne more biti kaj dosti. Kaj je sploh počel na Zaplani? Potem ko je bila hišica z okolico kot iz škatlice, ni ničesar več spreminjal ne v njej, ne v vrtičku, ne v gozdičku. Niti ni hotel gledati oddaj TV o ambientih, čeprav sem ga opozarjala nanje. Vsak plevelček v njegovem vrtičku je smel dozoreti, stara grčasta drevesa pa je skušal pozdraviti, sama ne vem, kako.
V njegovem računalniku res ni bilo pričakovati česa pomembnega, mirno bi ga lahko odnesla v trgovino, da bi kar oni vse izbrisali. Toda kaj pa če je ... Ne sme se zgoditi, da bi tujec vrgel med odpadke tudi kaj samo njegovega, čisto osebnega. A kaj naj bi to bilo? Prijateljev ni imel, še dobrih znancev ne. Vendar pri moškem nikoli ne veš, kaj skriva pred ženo. Bog ne daj, da bi v njegovem računalniku kdo našel posnetke golih žensk ali še kaj hujšega. Kakšen poseben sebček? Na moške se res ne moreš nikoli zanesti.
Kljub vsemu me je presenetilo, kako malo je zapustil v njem. Tudi minimalist je bil, ne samo brezbrižen v oblačenju. Najprej mapa s posnetki vnukov med obiskom na Zaplani. Sicer pa sem ju samo enkrat pripeljala k njemu tja gor.
Ni se mogel ustaviti, vodil ju je naokrog in jima pokazal vsako drevo in kotanjo. Med hojo
sta ga prijela vsak za eno roko, gotovo sta se bala divjega moža ah kakšne druge izmišljotine. V travi jima je s kamenčki označil ristanc in potem so vsi trije skakali po risu. Z mano se nista še nikoli tako igrala. Potem ko ju je spravil v hišo in jima začel brati, pa sem morala narediti red. Roke umit, pojest in takoj nazaj v Ljubljano! Med vožnjo smo celo pot peli. Ne, takšnega še nikoli nisem videla. Je to bil on? Zakaj ni bil nikoli tako dobre volje, ko sva bila sama?
In potem mapa z vabili na koncerte in skenirane ocene o njih. Sama sem ostala zvesta gledališču in obdržala svoj premierski abonma, on pa je začel obiskovati koncerte. Tožil je, da ga gledališče vznemirja in razburja, na koncertih pa čuti, kako postaja celovit in enovit. To njegovo občutje sem »prevedla« v sodobni newagevski jezik, češ, da se mu med poslušanjem glasbe odpirajo čakre, uglašuje se s frekvencami v vesolju. Strašno seje razjezil. Kako si upam take velikane, kot so Beethoven, Mahler, Šostakovič in še kdo, kako si upam o njih razpravljati z besedami sodobne prazne duhovnosti. To iščejo ljudje, ki imajo na videz vse, a so znotraj votli in prazni. Med študijem so se navdušili za Elvisa, Beatlese in njim podobne, od njihove glasbe pa so jim največkrat ostali le spomini na romanje v Indijo. Danes s svojimi pubertetniki hodijo na rokovske koncerte v tujino, da bi sami sebi dokazali, kako so še zmeraj mladostni.
Presenetil me je s silovitostjo reakcije, on, ki je bil zadnja leta kakor mrtvica. Hotela sem, naj mi vendar prizna, da o umetnosti, še posebej glasbi, ne ve ničesar, gledališče pa je tako in tako predvsem stvar razumevanja. On noče misliti, preveč len je zato. Jaz, jaz sem pet let obiskovala glasbeno šolo, klavir pri najboljšem učitelju, on pa še not ne pozna. Ni odnehal. Klavir? In kaj še? Njegov oče je komaj spravil skupaj dovolj denarja za zvezke in svinčnike. Brez štipendije ne bi študiral. In kaj naj bi jaz pridobila s svojim glasbenim šolanjem? Glasba me sploh ne zanima, nikoli me ni. On pa sliši vse zvoke, razloči vsak šum, on sam postane podoben inštrumentu in vsak ton vibrira v njegovem telesu.
Čutila sem, da mi očita površnost in praznost, v vsem, kar sem ali nisem počela, je videl posledice meščanske vzgoje in udobja, ki ga sam v otroštvu ni poznal. Jaz pa vem, da je bil samo zakompleksan. Takoj sem opazila njegovo
nevzgojenost - ni vedel, da mu pri mizi ni treba ves čas držati v rokah celega kosa kruha ... počasi naj ga lomi, medtem ko je. Pa naj hodi navzgor po stopnicah za mano in ne obratno, naj me pusti, da skozi vrata vstopam prva, vsaj takrat, ko sva kje v fini družbi. - Ob kruhu je skoraj podivjal. ,Se ti sploh sanja, kaj pomeni imeti štiri brate in premalo kruha?! Pri nas doma si ga moral trdno držati, da ti ga ni vzel brat, ki je sedel najbliže/ Potem še dva dni ni spregovoril z mano. - Nisem popustila. Medtem ko sem s starši obiskovala koncerte, so pri njih doma poslušali kravjo muziko.
Ponorel je in mi očital, da nimam nobene logike, ponašam se s poznavanjem glasbe, pa nisem z njim obiskala še nobenega dobrega koncerta. Nič skupnega nimava, razen tega, da mu perem in včasih skuham. Sicer pa zna oboje narediti tudi sam.
Od tistega prepira dalje sva pazila, da si nisva prišla preveč blizu. Ravno zaradi primerne oddaljenosti sva lahko toliko let vozila skupaj. Sploh pa najin zakon ni črpal moči iz zaupanja, temveč iz načel, iz tega, da sva oba vedela, kaj je prav in kaj ne.
Še njegov računalnik oddam, pa bo pospravljeno za njim, vsaj kar se tiče stanovanja. Hišico na Zaplani počistim kdaj drugič. Neverjetno, v računalniku je samo še ena mapa. Vse drugo je najbrž izbrisal že sam. Le zakaj?
V mapi so e-pisma, vsako v svoji datoteki, razporejena po datumih. Na koncu vsakega je podpis Milena. Samo eno Mileno poznam, še iz študentskih časov, stanovala je v naselju. Morda je prav ta. Ne, kje pa. Nemogoče je, da bi si toliko let dopisovala. Kakšna druga mora biti. Zakaj mi ni nikoli omenil, da si dopisuje z njo?!
Pozdravljen, Franko
S pismom si me presenetil in razveselil. No, presenetil niti ne, saj sem ti povedala svoj naslov, takoj ko si me zaprosil zanj. Naslova ni bilo potrebno napisati, oba sva na gmailu. Pa še isti priimek (ponovno) imam kot pred desetletji. Kakšna neverjetna glasba in še bolj program: Rahmaninov koncert, nato Cherubinijev Rekvi-jem, na koncu pa nenapovedano darilo, dodatek, ki smo ga zaslužili z dolgim aplavzom izvajalcem: Handlova Aleluja.
Dve vrsti pred mano si sedel, takoj sem te prepoznala. Vse okoli naju seje naenkrat napolnilo z zvoki in živimi barvami. In prav v tistem trenutku si bil tam ti. - Ali s Špelo kaj potujeta? Saj sta še skupaj, ne? Morda si tudi ti opazil, kako z leti postajajo potovanja prazna. Novi kraji so brez barv in vonja, hrana brez okusa. Poslušanje koncerta mi je vrnilo zmožnost zaznavanja in čutenja. Res sem te bila vesela.
Sprašuješ me, kako živim. Dobro. V redu. Hčerki sta odrasli in šli na svoje, imamo že vnuke. Vsi smo bolj ali manj zdravi. Vse v redu. Nič posebnega pravzaprav.
No, pa naj bo en lep pozdrav. In piši mi še kaj.
Milena
Pozdravljen, Franko
Tema mojega današnjega pismo žal, ne bo koncert.
Zakaj se ti je zdelo potrebno napisati, da ti lahko karkoli napišem brez skrbi, saj Špela ne more brati teh pisem. In celo razlagaš, kako jih zakodiraš. Kaj neprimernega pa naj bi ti napisala? Menda ne nadzoruje tvojega dopisovanja. Že desetletja sta poročena, upam da srečno, jaz pa sem srečno razvezana sedem let manj. Zaupanje v zakonu bi moralo biti zakon. Tudi pisem svojih hčerk nisem nikoli brala. Vse to je samoumevno. Dejstvo je, da me vajin zakon in tvoje počutje v njem ne zanimata. Sama sem morala voziti skozi življenje, vidva pa sta se peljala v lahkem dvosedu. Izpregel si in večkrat krenil vzporedno, po drugi poti, vem to, tako so govorili še dolgo po vajini poroki, zahajal si v študentsko naselje in še kam.
Ali se zdaj upiraš svoji ženi in jo varaš, vsaj spletno, če ne gre drugače? Pravim ti, da ni med nama ničesar nemoralnega. In ne bo nikoli. Ti si kot odprta vratca spomina na neko življenjsko obdobje. Bila sem mlada, polna moči in pričakovanj, predvsem ljubezni. Žal mi tam v Ljubljani ni bilo dobro. Zeblo meje, ne samo do kosti, tudi do srca. Že po nekaj mesecih sem vedela, da tisti študij ni zame. Pa sem le pridno študirala in doštudirala. Morala sem zaradi staršev in zaradi štipendije.
Vseeno: naj ti bo lepo, kjer si!
Milena
Nikoli nisem niti pomislila na to, da bi lahko zahajal kam drugam, h kakšni drugi ženski.
Vedno je bil tako miren in brezbrižen, preveč len, da bi osvajal Sama sem se morala potruditi, da sem ga ujela.
Dragi Franko
Veseli me, da si me razumel.
Iz tvojega zadnjega pisma je zimsko sveže zadišalo po snegu. Začutila sem, kako lepo ti je, ko se v hišici greješ ob ognju in bereš. In potem greš na sprehod. Tako živo si mi opisal ptice, ki jih gledaš, ko priletavajo k tvoji krmilnici, da sem jih skoraj slišala. No, sicer pa pozimi ne pojejo, samo čivkajo, zapele bodo spomladi, ko bo šlo zares.
Že hodim na svojo parcelo. Doslej ti nisem povedala, da imam nekaj zemlje. Nekateri hodite na golf, jaz pa na svoje. Nisem je prodala, niti takrat ne, ko smo bili v najhujši stiski. Ko brskam po zemlji, kar čutim, kako se polnim z močjo. Včeraj sem bila tam seveda sama, hčerki in njuna sopotnika ne hodita več z mano in tudi vnuki vse manj. Pomislila sem, da sva kot otroka med pašo gledala Nanos, le da vsak od naju z druge strani, pod drugačnim kotom. In doma so naju oba strašili z Divjim možem in Krvavim stegnom. In zdaj? Moji grmički že poganjajo prve listke, tvoje bukve na Zaplani pa imajo še zlepljene rjave brste. Upam, da imaš vsaj kakšen bezeg - za potrebe bolnikov in zaročencev. Samo pod njim stojiš, pa te pozdravi ali pa ti izpolni vse ljubezenske želje. Pisal si mi o svojih pticah. Na parceli jih vidim le malo, čeprav bi v mojih starih votlih jablanah lahko gnezdile sove. Bojim se, da so se tega domislili samo sršeni.
Travnike ob potokih in rekah so že pobelili zvončki. Kako različni pokrajini opazujeva in se v njih prepuščava naravi! Si se navadil na hladnejše podnebje?
Nenavadno je, da se zdaj več dogaja v mestu kot v naravi. Okoli mojega mestnega stanovanja ptiči že zgodaj zjutraj pojejo kot ponoreli, še posebno kosi. Vsaj tisti, ki še tekmujejo za kosovke. Mislim pa, da so se večinoma po parih razporedili že jeseni. Tudi v grmu pod mojim oknom bosta marca gnezdila kosa.
Rada še in še prebiram tvoje pismo o naravi na Zaplani. Pišeš dobro, boljše kakor jaz, ker si jasnejši, obvladan, nič ne razmetavaš besed, mene pa rado zanaša na vse strani.
Pa lepo se imej in zvezdice štej - ti želi Milena
Le kaj ji je napisal o drevesih in pticah? Poznam vrabce in lastovice, tudi siničke. Katera drevesa sploh rastejo na Zaplani? Sicer pa je on doma s kmetov in Milena tudi.
Franko,
jebelacesta, da ne napišem porkaduš! Če bi bil kje blizu, bi te kar ... S tako cenenimi besedami me prav gotovo ne boš kupil. Ni me potrebno tolažiti ,v veliki osamljenosti‘. Res sem velikokrat sama, ja, a zato še nisem osamljena, nisem potrebna moškega1. Daj, preberi še enkrat, kako si bil v pismu grob. Če ti pišem o bezgu in ptičjih parih, s tem še ne mislim tebe in sebe. Spolna ljubezen je res najvišji zakon narave, toda se ti ne zdi, da je to že za nama. Midva sva znanca iz zadnjih desetletij prejšnjega stoletja, še za iskreno prijateljstvo nama zmanjkuje časa, kaj šele za ljubezen.
Več kot očitno pa je, da oba rada piševa. Le zakaj porabiš toliko časa za pisanje o krivicah, s katerimi te je prizadela žena, pa se nikoli od nje nisi niti ganil. Nikoli, razen v tistih nekaj premorih, ko si imel kakšno drugo žensko. Kako naj ti potem sploh kaj verjamem?
Dragi Franko
Končno ti verjamem, da te ne razume. Mislim, da si bil upravičeno užaljen. Še mene je razjezilo, pa sem samo prebrala, kar si o tem napisal. Da ti prideta vnuka na obisk, ona pa ves čas prekinja tvoj pogovor z njima, sploh jima ne pusti poslušati, ko pripoveduješ o svojem otroštvu. Prepričuje te, da to sploh ni pomembno, raje se pogovarjajte, kako je v vrtcu. - Seveda bi ju zanimalo, kako je bilo nekoč na vasi. Pa še kako. Zanju bi to bile pripovedke iz davnih časov. V kakšni družini brez pravljic je zrasla, da zdaj tako govori? Veš kaj, ni vredno tožiti, začni pisati, pa jim boš prebral, in če te ne bodo poslušali, jim podariš svojo knjigo.
In če boš hotel, da bo še lepša, ti bom pomagala, da najdeš dobrega ilustratorja. Če jima je ne boš bral sam, bo že kako drugače našla pot k njima. Samo začni pisati, pa bo! - Zakaj jo vedno sprašuješ in prosiš? Naredi po svoje! Nisi še nikoli slišal za gordijski vozel? Presekaj ga! Eno potovanje z njo manj, pa bi zlahka plačala ilustratorja in tisk. Res sem jezna, predvsetn nate! Mar ne veš, čemu služi denar!
Dragi Franko
Že dva meseca mi nisi pisal. Pogrešam tvoja pisma. Morda pa si začel pisati za vnuke. Za dva in tiste, ki še pridejo. Počasi gre -pisanje, ne otroci.
Lepo se imej, pa vse zvezde preštej
Milena
To je bilo gotovo v tistem času, ko ga je infarkt prvič spravil v bolnico. Komaj so ga rešili. Če ne bi bila tako odločna, ne bi preživel. A zakaj mi ni ničesar povedal o dopisovanju s to žensko. In kdo je Milena? Najverjetneje tista iz naselja. Že takrat je bila nekam čudna.
Dragi Franko
Pa sva spet tam, pri Špeli. Pišeš mi o tem, kako si se v bolnišnici sramoval njenega vedenja, oholega odnosa do bolničark in glasnih zahtev po posebni sobi in najboljšem zdravniku.
Gotovo si doživel veliko hudega, predvsem pa spoznal, kako zelo se med seboj razlikujemo, kadar zbolimo. V takšnih primerih se zalezem globoko pod odejo in se ne prikažem, dokler nisem zdrava. Oprosti, ti nisi imel gripe, bil si resno bolan na srcu. Prosim te, res mi ne smeš pisati o vajinih odnosih. Žal imam o večini stvari nasprotna stališča kot ona, in kadar ti pišem, jih ne morem zadržati zase. Ne želim poglabljati vajinih nesoglasij. Berem, pomislim, hitro napišem in že kliknem. Potem mi je žal. Le zakaj bi se vmešavala v vajin odnos? Sam si jo izbral in zdaj je tvoja. Imaš ženičko, veliko stanovanje v prestolnici in dva izobražena sinova s tako dobro službo, kot jo je nekoč tebi priskrbel tvoj vplivni tast. Kadar se jih naveličaš, se lahko umakneš v svojo hišico na Zaplani. Ti in jaz - poznaš me enako dolgo kot svojo ženo, nisva bila skupaj, imava pa enake korenine in vsaj do konca študija podobno življenjsko pot - ti si upaš napisati, da sem podobna Trnjulčici in meje treba samo prebuditi. Kaj pa sploh veš o meni, morda sem že prebujena. Dobro, pa naj bom zate Trnjulčica, a svarim te: Ko se bom v tvoji pravljici prebudila, boš ti že davno mrtev. Midva nisva iz iste pravljice!
Dragi Franko
O svojih družinskih zadevah mi ne boš več pisal. V redu? Ne bi bilo pošteno do tvoje žene in še manj do mene. Midva sva rojena za srečanja na koncertih in prisluškovanje naravi. Dajva, prisluhniva ji! Ojoj, spet boš pomislil, da namigujem na seks!
O koštrunih gre beseda. (Poišči, od kod je citat. Namig: francoska književnost.) Prelepo si mi opisal pomlad na Zaplani. Tam poslušaš drugačne ptice, kot so moje. Opisuješ mi, kako okoli hišice cvetejo jančki. Ali si s tem mislil na leske? In tvoja pripoved o tem, kako ste mulci ujeli in na koncu ubili veliko uharico! Kakšna zmaga surovosti nad veličastno naravo, vi pa ste se počutili kot junaki. Kaj zdaj delaš? Še naprej rešuješ drevesa iz goščave tam naokoli? Tako lepe pomladne prizore si mi naslikal s svojimi besedami, da se ti skoraj ne upam povedati: Zame je najlepši čas jesen. Zakaj, pa ti bom povedala šele takrat, ko bo prišla.
Lep pozdrav Milena
Dragi Franko
Hvala za kartico. Na dopust sta šla? Na Silbo. Nepojmljivo! Vidva na Silbi, jaz pa na Olibu, manj kot kilometer stran. Dober plavalec bi preplaval razdaljo med nami. Izbrala sem Olib zaradi miru. Upam, da sta se imela lepo. Imej se še naprej Milena
Dragi Franko
Vzporedne počitnice na bližnjih otokih primerjaš s tem, da seje nekaj podobnega nekoč že zgodilo. Skoraj bi hodil z mano, ne s Špelo. Za las da je šlo.
Ne, nisem pozabila. Cimre ni bilo, za nekaj dni je šla domov. Zvečer sta s prijateljem prišla nenapovedano na obisk. Že po nekaj minutah je odšel, ti pa si ostal. Pogovarjala sva se, nikamor se ti ni mudilo, meni pa tudi ne. Dolgo si se zasedel in na koncu hotel kar prenočiti pri meni. Ne v cimrini, v moji postelji. Poslala sem te stran, čeprav si mi bil všeč. Ravno zato, ker si mi bil všeč, nisi smel prespati, prehitro bi bilo, saj sva se komaj spoznala. Čudna logika. In vse skupaj banalno. Dva tedna kasneje sta začela hoditi vidva. Povrhu vsega sta se spoznala v moji sobi. Ne vem, kdo vse je tisti popoldan prišel k meni, da bi skupaj odšli na predavanje o sodobni literarni umetnosti. In ne vem, zakaj si bil zraven, saj si tri leta starejši od mene. Skuhala sem vam kavo. Ni bilo mogoče spregledati, kako seje zaiskrilo med vama. Takoj sem vedela, da bosta hodila. In sta res. Časa ni mogoče zaobrniti, povsem absurdno je, če po toliko letih razmišljaš o tem, kako drugače bi živela, če bi
tisto noč ostal pri meni ali če tistega popoldneva ne bi prišla na obisk Špela ...
Vajinih otrok ne bi bilo. In tudi mojih ne. Če mi boš še kdaj pisal kaj podobnega, ti ne bom nikoli več odpisala. Nisem dobrotnica. Tako na Dolenjskem pravijo priležnicam. Nikomur nisem jokala na ramenu, ko sem bila poročena, in ne kasneje, po ločitvi. Preveč dela in skrbi sem imela. Med nama so kakršnekoli primerjave nemogoče. Zame je bila razveza nujna. To sem morala narediti zase in za hčerki.
Kako naj ti verjamem, ko mi pišeš, da si neskončno nesrečen. Mar ti ni bilo lepo vsa ta leta na toplem, imel si ženkico in hišico. Oba sta bila prava mojstra v iskanju lažjih poti. Si resnično trpel, ker si se tako zelo dolgočasil z njo? Kdaj boš začel pisati? Ne poznam človeka, ki bi tako zelo potreboval izpoved in ki bi znal tako živo opisovati naravo. Začni vendar pisati! Da bodo brali vsaj vnuki, če jim že ne moreš pripovedovati. Zakaj tega ne narediš? Začni že vendar! Samo tvoja pisma poznam, pa vseeno vem, da dobro pišeš. Boljše kot jaz.
Dragi Franko
Ne bova se srečala, ne v Ljubljani ne na Zaplani in ne pri meni doma. Nima smisla, da bi se srečevala po vseh teh letih. Dvomim, da bi kdaj bil povsem iskren do mene in jaz ti ne bi mogla zaupati. Vem, da si Špelo prvič prevaral komaj dobro leto po vajini poroki. Povedale so mi, da si še po tistem, ko sta se poročila in si odšel iz naselja, veliko hodil tam okrog.
Prosim, začni pisati. In pošlji mi, kar boš napisal.
Lep pozdrav Milena
Ni me varal! Nikoli si ne bi upal. To je očitno njeno zadnje pismo. Hočem jo srečati. Kje so njegove zgodbe, če je res kaj napisal za vnuke. Pripadajo mi. Ona jih je pohopsala. Kar telefonirala ji bom.
-	Špela tukaj. Prav gotovo se me spomniš, Milena. Špela sem, Frankotova žena. Našla sem te v imeniku. Vem, da sta si dopisovala.
-	Ja, spominjam se te, na nekaj predavanj smo šli skupaj.
-	Ja, res smo nekajkrat šli skupaj poslušat Pirjevca na filozofsko. Veš, Franko je umrl. Nov infarkt. Niso ga mogli rešiti. V Delu je bila velika osmrtnica.
-	Ne berem Dela. Slutila sem. Dolgo mi ni pisal, potem mi je poslal eno zgodbo. Celo ilustrirala sem jo. Zelo dobra je. Pričakovala sem, da mi bo poslal še kakšno. Pa ni bilo nobene več. Razumljivo.
-	Vem, da sta si dopisovala, našla sem vsa tvoja e-pisma.
Toliko da boš vedela. Nikoli me ni varal, to so si izmislile babe v naselju.
-	Ne vem, nisem držala sveče, da bi vedela, kaj je res in kaj ni.
-	Rada bi te srečala, saj veš, da njegova zgodba pripada meni.
-	Ni nujno, da se zato srečava. Poslala ti jo bom po mailu. Nisi našla nobene druge? Ali si že pospravila njegov kabinet?
-	Mitja in Jan sta takoj naredila red.
-	Nista nič našla?
-	Očitno ne.
-	Še sreča, da je vsaj eno poslal meni. Ni bil prepričan vase. Povem pa ti, da je dobra, zelo dobra. In zakaj ti je v računalniku pustil moja pisma? Res bi rada vedela, zakaj jih ni zbrisal. Čudno je.
-	In ti si upaš kar tako govoriti o tem! Meni! Zakaj sta si dopisovala? Zakaj si odgovarjala na njegova pisma?
-	Kaj te briga, to je moja stvar. To zdaj sploh ni več pomembno. Poslušaj, res nisi našla nobene druge zgodbe? Nič napisanega na roko? Mi smo vse še na roko pisali. Si res natančno pregledala njegove papirje?
-	Še sreča, da še nismo pospravili hišice. To bi goreli njegovi papirji. Cele tedne je bil sam. Nič čudnega ne bi bilo, če je še kaj napisal... Vseeno bi se rada srečala s teboj.
-	Najprej išči, ne zapravljaj časa. Potrudi se, za vnuke bo. Če tebe ne zanima, bom založnika našla jaz.
Zbrisala bom njena butasta pisma. In pogledala za njegovimi papirji. Vsekakor pa se moram srečati z njo, da se prepričam, kaj sta imela. Kakšna je po vseh teh letih? Zaradi mene najbrž ne bo šla k frizerju, jaz pa bom. In fino novo obleko si bom kupila. Da jo spomnim, kravjo pastirico, kdo sem. Naj se zaveda, da nisva nikoli skupaj krav pasli! *¿1
Preproste pesmi
Cikel je prejel drugo nagrado za poezijo na 45. literarnem natečaju revije Mladika
Danilo Muršec
L	V.	VIII.
Mrak prihajajoče noči	Valovi se razsipajo po obrežju,	V ustih misel zastane,
na večerni zarji suši ostanke dneva	kamnita hiša z zaprtimi polkni	kot zvezda zdrsi v tvoje oc
in jih shranjuje v škatlo spominov.	dremlje v opoldanskem soncu	se razleze, objema- žari.
	in stara smokva si greje	Se vate topi,
V tvojih dlaneh	od burje premražene veje.	po licih polzi, te boža,
je svet tako majhen.	Lepo je v njeni senci molčati s tabo	v tišini pojema,
	in poslušati šumenje morja.	ugaša, zaspi.
II. Ko v vaški kapeli zvoni	VI.	IX.
in jutro v dan se hudi,	Skozi špranjo jutra se plazi dan.	V dežju me pesem obišče,
toplo pobožaš mi dlan	Tako dolg.	pride počasi,
	Po megleni zori pada dež.	najprej beseda,
in rečeš,	Tako pada.	še dve, ali tri...
glej, še en najin dan.	Pot se polaga, v dalj izginja.	Brez dežnika
	Tako dolga.	po ulici gre
	Na drevesu zori jabolko.	in kot kaplja
III.	Tako najino.	spolzi v srce.
Lepo te je pogledati v nikogaršnjem jutru,		Ob njej je še nekaj sonca,
ko se počutim nekdo drug.	VIL	za te...
	Kam hitijo vsi ljudje,	
Rad imam tvoj nasmeh,	ki v zasnežena polja	
ki si ga sanjala zame.	tkejo množico sledi?	X.
	Le kam gredo?	Večer.
		Zaspane hiše
IV.	Zakaj se jim tako mudi?	zapirajo oči.
So jutra, ko je svet prevelik, svetloba presvetla	Le midva hodiva počasi,	Cesta molči.
in hrup prehrupen.	ti si ob tihih urah sled, stopinja, gaz	Tudi ti.
So jutra,	in jaz sem sneg,	
ko je soba tvojega srca dovolj.	ki jemlje ga pomlad.	
Jhwhov sladki dar, limona
Bruna Marija Pertot
CC 1 # emlja naj požene zelenje, rastlinje, ki f daje seme in drevje, ki rodi sadje s
j M ^semenom po svoji vrsti/ Zgodilo se je tako.” (Po Prvi Mojzesovi knjigi). Jhwh si je ogledal vse, kar je bil naredil, in bil mnenja, da je zelo dobro. Ni se gladil po prsih, nič ni izjavljal, kako da je zaradi tega ponosen. Ravnal je kakor tisti, ki po opravljenem delu oceni, ali je bilo delo dobro opravljeno, ali odgovarja načrtu ali ne, in gre potem dalje. Kako elegantno! Kako gosposko! In še, ocena ni bila ‘odlično’, bila je samo ‘zelo dobro’. In to potem, ko je v to brezmejno zgradbo vlil mavrico oblik, okusov, barv in vonjav za vse osirotele čute in preživetje prvih staršev in njih potomcev, pa še za meditacijo, ljubezen in sanje.
Pri tem se v razmišljujočo glavo utegne pritihotapiti sum, da ja niso nekje, v kateri od galaksij brez števila, stvari potekale povsem drugače, da ni bilo tam, recimo, vse odlično! Sum je upravičen, a je tudi kot črviček v jabolku. Vpliva vselej zelo moteče. Zaradi tiste stvarce tam noter postane jabolko neužitno, tudi če se včasih navzven kaže blesteče popolno. A vsemogočnost izključuje vsak ugovor. Je sama po sebi popolna popolnost.
Navsezadnje, bilo je že od vsega začetka v načrtu, da se bodo v prihodnje stvari popravljale in dopolnjevale, ko pa je bilo treba poskrbeti za vse, kar bosta njegova uporna ljubljenca potrebovala na tem koncu vesolja, za primer nepravilnega pritiska in srčnega utripa, proti kašlju, bolečinam v trebuhu, v kosteh in grlu, pa še proti nespečnosti, stresu. In ljubosumju. In še proti kislosti. To, to! Tukaj si je bilo treba izmisliti zares nekaj posebnega, nekaj, nekaj, sije z vsemogočnimi prsti česal brado, nekaj kakor tisto, ki velja vse od tistih časov prav do danes, da
‘klin se s klinom zbija’ in nastala je limona, tista, iz mogočne rodovine Citrusov, kjer se ponašajo plemenite cedre, svetovljanske grenivke, pomaranče vseh velikosti in vrst in tisti, vijoličasto obarvani taroki in, in še mandarine in nektarine za izbirčna, nehvaležna in nikdar zadovoljna človeška bitja.
Limona ni nič manj plemenita od vse te druščine. Pri njej gre le za to, da ji ni do mesta primadone, zaveda se, daje limona navsezadnje samo limona in nič več, zato pa uživa manj simpatije kot ostali v tej skupnosti. Pa še kisla je povrhu. Recimo, da se o njej dolgo, cela stoletja skoraj ni govorilo. Limona pa se temu navkljub brezskrbno ziba v morju tisočerih grmičev, dreves in trav, dehti in se veseli življenja, čebel in metuljev in nazadnje in še najbolj človeške roke, ki naj bi obzirno obirala njene zrele rumene sadeže in jo reševala bremena, ker bi sicer začela hirati, po železnem zakonu narave, da mora vsak sad biti obran.
Gledati na vse to, na vsa ta zdravilna zelišča, na vsa ta drevesa in grmiče, z visokega, dol z nebesnih višin, je bilo nekaj nepopisnega. “Prišel bo dan, ko bom naredil tudi to: človek si bo moral nekoč vse to ogledati iz te perspektive, z višine, naravnost tja dol.” Imel je v mislih, seveda, nekaj kakor balon ali letalo. In? Zgodilo se je. Ko bi stvari opazovali iz tiste perspektive, bi videli, kako vsa ta vegetativna bitja kakor velik zelen plašč pokrivajo dober del zemlje. Izjema so najvišje špice gorskih velikanov in puščave.
Limona je v Vankinih časih bila zelo zelo redka. V mestu si jo je človek lahko preskrbel za kakšen goldinar, a na podeželju, v obmorskih naseljih, ni bila v navadi. Prve izjeme so se pojavile po prvi veliki vojni in kasneje, po drugi
vojni, takrat je postala skoraj za vse vsakdanja spremljevalka, takrat, ko je človek začel odkrivati hladilno, razlcuževalno in zdravilno moč njenega soka, ki redči kri in izboljšuje okus vsega, kar postavljamo na mizo, a je, v resnici, veliko, veliko več. Je pravo, pravcato zdravilo.
Limona je bila takrat priseljenka. Zaradi naštetih vrlin, pa tudi zaradi lepega videza, se je začela tu in tam pojavljati tudi v kakšnem domačem vrtu. Je lahko velika, zraste tudi do dveh metrov, kakor tista, ki je dolga leta krasila sadovnjak v Miramarskem gradu in je dajala obilne, a prav drobne limone. Take je pred leti samo za vzorec prinesel iz Egipta naš dobri prijatelj: drobne kakor kokošje jajce, zelo zelo kisle, a tudi zelo okusne, vsaka je zalegla za več limon hkrati. Iz tistega semena se je potem rodilo kakšnih trideset drevesc, in ko so pričela cveteti, je bilo kaj gledati. Ker je bilo vse te rastline nemogoče zavarovati, jih je prva hujša zima kar pobrala vse hkrati.
Taka, prav majhna, a prav nič kisla, skorajda sladka in odličnega okusa je bila tista, ki jo je davno od tega prinesla prateta Vanka iz Ulice Rossetti kot velikonočno darilo zato, ker je bila gosposka, olikana in poštena pri prinašanju svežih rib, odlične domače zelenjave in sadja iz čudežnega vrta nad morjem, kjer je stanovala. Drevesce je bilo zadnje čudo, ki ga je prinesla k hiši.
Hlad jutranjih ur se je proti poldnevu umaknil prvi pomladanski vročini in Vanka se je, vidno utrujena, sesedla na kamnito klop pod latnikom in odložila na prav tako kamnito mizo majhno platneno mokro culico, iz katere je gledalo nelaj blesteče zelenega s čopkom belega socvetja, tu in tam. Franc je takoj stopil iz svojega brloga, da vidi in sliši, kaj je novega, in si snel težek siv predpasnik, da bi prisedel. “Kej je pej tu?” je šel z nosom in roko naravnost nad culico ter takoj odskočil in si ogledoval prste, kjer se je pokazala kakšna kaplja krvi. Zaklel je prav potiho, tega se je bil naučil od Čožotov, tujih ribičev, ki so vdirali v naš zaliv in poleg kletvic prinesli nov način ribolova, ki je pustošil morsko dno in uničeval ribji zarod.
Že dolgo se ni bil tako spozabil, Franc, zato je obraz obrnil stran od Vanke, tako je bil besen in ni hotel, da bi mu videla ustnic, še manj pa grozečih Vedomskih oči. Vanko pa je prav to
vrglo pokonci, pobrala je sebe, culico in torbo ter energično odjadrala v kuhinjo. “Kdor išče, ta tudi najde,” je povedala spotoma, “škoda, da te ni po nosu,” je zaprla vrata za sabo, da ne bi slišala, kar se je imelo vsuti iz moževih ustnic.
Tokrat pa Franc sploh ni odprl ust. Tiho je stopil h koritu, kjer je bilo še nekaj vode in si izmil ranice. “Tudi opraskal me je hudič,“ je ugotavljal sam zase.
Do poldne je manjkalo prav malo, in ko je od cerkve prišel glas zvona, je kosilo bilo na mizi, kot se spodobi in niti minuto kasneje. Vanka je upala, da bodo klapavice, ,pedoče‘, odplaknile moževo nataknjenost in užaljenost, tako, morda zato, ker je njena jeza ob kuhanju popolnoma splahnela. Toda ne. Prišel je energično, sedel k mizi in začel zajemati omalovažujoče, kar tako, kakor da mu sploh ni mar, če je ali ne.
„Kaj niso dobre?“ je dahnila čez čas, ker sta ji lakota in tek nenadoma začela plahneti. „So so, kako da ne, take kot vedno,“ je z vilicami nekaj risal gor in dol po krožniku, a dlje od tam se ni premaknil. Vankina žilica pa kljub nastalemu vzdušju ni mirovala. Iztegnila je roko in povlekla k sebi skledico s krhlji limone in jih krepko stisnila na klapavice. „Zelo mi je všeč ta okus, pa daje zelo zelo zdrava ta reč, pravijo. Si jo kdaj že pokusil, v društvu ali v gostilni? „Nisem in je ne bom. Videl pa sem v društvu, kako so si nekateri to reč cedili na ocvrte kalamare. A je nevarna? Mislim strupena, če se zbodeš?”
“Niii,” je rekla,” kvečjemu ti razkuži kri!!!”
“Ja, ja, ja, pa še mrtve oživi.” Pomazal je krožnik s kruhom, vstal in šel, ne da bi jo pogledal. Minilo je popoldne, minila sta večer in večerja v popolni tišini in prišla je noč. Vanka je prižgala svečo, odšla po stopnicah v spalnico in legla, ko je on še motovilil v mraku, okoli hiše.
Njuna zakonska postelja je bila po pravilih tedanje mode tako visoka, da je morala Vanka, ki je bila majhne postave, imeti stolček, da se je lahko povzpela vanjo in legla, obenem pa tako ozka, da sta morala oba zelo paziti in se ne preveč preobračati, ker je bilo nevarno, da se prekucneta na tla. Rjuhe pa bele, bele, iz debelega platna tkane, nekatere celo iz konoplje in polne bogatih in zelo lepih ročno izdelanih vezenin. In mrzle, brrr, kako mrzle!
Ni minilo prav dolgo, ko je priro-potal po hodniku tudi on. “Prižgem svečo? Kako boš v temi?” je zašepetala izpod rjuhe.
“Bom že, ne skrbi” se je slačil in Vanki se je zdelo, da je glas vsaj za spoznanje drugačen kot prej. Bilo pa je v aprilu in noči so bile že tako mile in tople, da je bilo prijetno imeti okno priprto in od tam je prihajalo nekaj svetlobi podobnega. Po dolgi zimi se je v trtah prvič oglasil čukec, po glasu bi rekel, da je zelo zelo mlad in Vanka se ga je silno razveselila.
“Čukec! Prišel je zgodaj letos, navadno smo ga slišali v maju, ne?” je prav tiho tipala naprej. Nič. Vanka je pomolčala, nato pogumno požrla ranjeni ponos in nadaljevala, bolj zase kot zanj: “ Bom nesla nazaj tisto reč,” je sklenila povsem mirno.
“Pravzaprav, ponudila jo bom Terezi, če jo hoče ona. Mislim, da je bo vesela.”
“Ni treba,” je iskal pravo lego, ves krotek kot nikoli prej.
“Ne? Prav zares ne!?”
“Prav zares in popolnoma resno.” “Kiju,” je reklo odobravajoče tam zunaj med trtami, kar je pomenilo: ’’Tako je prav!”
“Veš, mislil sem in mislil in si premislil.” Še na um mu ni prihajalo, da se pravzaprav ni premislil on, da so se za to odločili njegovi možgani, ki so kljub letom delovali še odlično.
“Kako lepo! Prav zares lepo,” se je Vanka razpotegnila po postelji in zazehala.
“V škafič iz cinka jo bova vsadila, tistega, ki pušča, in nekaj prav dobre zemlje bo treba, že vem, kje jo najti. Kaj pa pozimi? Kako prenaša mraz? Kaj ni južnjakinja?”
“Je. Pozimi jo je treba dati na toplo, sicer zagotovo umre. Lahko jo dava v vežo, kjer je veliko svetlobe.”
„V veži daje toplo?“
„Za gotovo bolj kakor zunaj. Če pa bo tudi tam zmrzovalo, jo bova premaknila v kuhinjo. Bo, kar bo, bo že kako.” Oba sta zazehala, veliko olajšanje je preplavilo spalnico in vodilo v spanje pravičnega, ob spremljavi nežnega hlipanja mladega čukca “Da si je premislil, tako od zdaj do potem?” je Vanka premlevala še v polsnu, “ni v njegovi navadi.” Moža je poznala zelo zelo dobro. Bil je kolerik z zlatim srcem, kolerik posebne vrste, tisti, ki sam sebi ne zna odpustiti lastnih izbruhov jeze. Dolga poglavja njegovega trmastega molka niso izvirala iz ranjenega ponosa, sploh ne, temveč iz intimnega, patološkega mučenja samega sebe. Želel si je biti
Borštnikovi spomini in prehod preko Soče
Renato Podbersič ml.
Pred nekaj meseci je pri tržaški založbi Mladika izšla zelo zanimiva knjiga spominov Moj čas. Bila je predstavljena kot II. zvezek iz zbirke Zapisi iz zdomstva. Napisal jo je Pavle Borštnik, izseljenski rojak iz Clevelanda in dolgoletni sodelavec radia Glas Amerike v VVashingtonu, nazadnje kot vodja slovenske sekcije, do upokojitve leta 1994. Spomine je uredil Ivo Jevnikar.
Pavle Borštnik se je rodil 15. junija 1925 v Ljubljani, na Viču. Odraščal je v liberalni družini in bil zelo dejaven pri sokolih. Kot pripadnik nacionalne ilegale oziroma t. i. slovenskih četnikov se je po maturi na ljubljanski Trgovski akademiji leta 1944 znašel na terenu. Pridružil se je četniškemu Notranjskemu odredu. Ob koncu druge svetovne vojne seje skupaj s svojim odredom in drugimi protikomunističnimi enotami umaknil preko Soče v Italijo. Do izselitve v ZDA leta 1949 je živel v vojaških taboriščih v Italiji in Nemčiji. Oženil seje s sodelavko vTehniki Slovenske armade v Eboliju, dobila sta sina in skupaj so odpotovali čez ocean.
V svoji avtobiografiji Pavle Borštnik med drugim zelo slikovito opisuje zadnje mesece in dneve bojev na Slovenskem, ko seje njegova enota umikala skozi Vipavsko dolino. Zadnji dan aprila 1945 so prejeli ukaz za premik preko Soče pri Gorici, skupaj z njimi so se umaknile tudi vse srbske protikomunistične enote in večina slovenskih. Tik pred Gorico se jim je pridružila tudi večja enota hrvaških domobranov.
Zanimiv je Borštnikov opis umika skozi Gorico: „Prehod skozi Gorico je bil težaven. Ko smo jo dosegli pri Šempetru, nas je zajela nenavadna tišina. Ceste so bile prazne, samo naša kolona se je valila po njih. Potem so nenadoma zatulile protiletalske sirene in od vseh strani se je zaslišalo streljanje. Popadali smo po tleh in iskali strelce, ki pa jih ni bilo lahko izslediti. Za nami so pritiskali drugi in tako je kazalo samo naprej. Kraljeva vojska v Gorici očitno
ni bila dobrodošla: v mestu je bilo še nekaj manjših nemških oddelkov, zabarikadiranih v raznih poslopjih, odkoder so nažigali po nas. Drugod so se držali fašisti in celo gasilci so bili oboroženi. Tudi njim je šla kraljeva vojska na živce. In potem terenci, civilisti, ki so vedeli, da se bliža konec, in partizani. Partizanski viri navajajo, da je naš prehod skušala preprečiti Prešernova brigada, vendar se ni nikjer prikazala ena sama organizirana partizanska enota. Sredi popoldneva smo bili vsi na furlanski strani in potem je zletel v zrak še železniški most; cestni je bil namreč porušen že prej!1
V nadaljevanju Borštnik zapiše, da so jih preko Soče prevzeli Novozelandci iz sestava 8. armade, ki sojih napotili v taborišče Visco. Tam so oddali orožje, nato pa so jih preselili najprej v Ceseno, od tam pa v Forli in nato jeseni leta 1945 v taborišče Eboli pri Salernu.
Jeseni 2016 sem imel priložnost, da sem se na njegovem domu v vzhodnem predmestju Clevelanda srečal s Pavletom Borštnikom. Kljub letom je njegov spomin še vedno zelo živ, pripoved jasna, zlasti pa meje prevzel njegov občutek za podrobnosti. Med drugim mi je natančno pripovedoval tudi o podrobnostih rušenja omenjenega železniškega mostu pri Gorici. Ni pozabil dodati, da je most res zletel v zrak, skupaj z njim pa tudi neki pripadnik hrvaških domobranov, ki so se umikali skupaj z njimi.
Pred dnevi so mi (ponovno) prišli v roke spomini četniškega vojvode Momčila Dujiča (1907-1999). Med drugo svetovno vojno je Dujič poveljeval Dinarski četniški diviziji, kolaborantski enoti, ki je sodelovala najprej z italijanskimi in potem tudi z nemškimi okupatorji ter bila odgovorna za številne zločine nad partizani in tudi civilisti. Ob koncu leta 1944 seje Dujič s svojimi borci znašel na Primorskem in se ob koncu vojne umaknil v Italijo, kasneje pa v ZDA.
_z_
V svojih spominih, pisanih v srbščini, obravnava tudi rušenje mostu čez Sočo: „Po prehodu vseh naših enot je bilo potrebno vreči v zrak most na Soči, kar ni bilo niti lahko in niti enostavno. To nalogo je prevzel neki pogumni mladenič - Milan Bilič. Po narodnosti je bil Hrvat, ki se je skupaj s Srbi boril proti Paveličevi zločinski vojski. On je uspel porušiti veliki most, toda na žalost je skupaj z uničenim mostom odšel v globine reke Soče. Zaradi tega je postal heroj v očeh preživelih borcev(Vir: Momčilo Bujič, Spomenica Dinarske četničke divizije, 1941 -1945, Cleveland 1995, str. 492.)
Ostaja torej vprašanje, katerim protikomunističnim enotam je pripadal umrli vojak. Milan Bilič seje rodil 11. marca 1921 v vasi Studenci pri Imot-skem (Dalmacija), pred vojno je študiral tehniko. Pripadal je Ljotičevi mladini. Šlo jeza unitaristično usmerjene pripadnike Jugoslovanskega nacionalnega gibanja Zbor. Njihov vodja Dimitrije Ljotič (1891 -1945) je kazal očitne simpatije do nacifašističnega gibanja, ki ga je finančno podpiralo. V samem vodstvu Zbora se je znašlo tudi nekaj Slovencev, velja omeniti Danila Gregoriča, Izidorja Cer-gola in Arturja Šturma.
Zboraši so se pogosto zatekali k nasilju, zato je jeseni 1940 jugoslovanska vlada Ljotičev Zbor tudi prepovedala. Poleti 1941 je Ljotič svoje pristaše organiziral v Srbski prostovoljski korpus, protikomunistično in kolaborantsko enoto, ki je sodelovala tudi pri nasilnih ukrepih proti srbskemu prebivalstvu.
Pred partizansko zasedbo Beograda jeseni 1944 seje Ljotič s pristaši umaknil na Primorsko.
Sam seje ob koncu aprila 1945 med vožnjo
z avtomobilom smrtno ponesrečil pri Dobravljah v Vipavski dolini, njegovi pristaši so ga slovesno pokopali na pokopališču v Šempetru pri Gorici.
Vrnimo se k Milanu Biliču. Leta 1942 seje kot prostovoljec priključil četnikom v Dinarski diviziji. Ob koncu vojne seje skupaj z njimi umikal proti Gorici, želeli so k zahodnim zaveznikom čez Sočo. Nanje so pritiskale močne partizanske enote, katerih vojaška moč je naraščala zaradi pritoka novih sil. Ostal je edinole umik, tudi preko železniškega mostu, in potem njegova razstrelitev, da bi partizanom preprečili zasledovanje v Furlanijo. Po Dujičevih spominih naj bi propadel prvi poskus miniranja omenjenega mostu. Zato se je javil prostovoljec Bilič, kije izvedel nekakšno„samominiranje".
S pomočjo vrvi seje spustil pod most, kjer je postavil eksploziv na nosilne točke konstrukcije, in ga nato detoniral. Kraja detonacije ni želel zapustiti in se tako rešiti. Tako naj bi se zahvaljujoč Hrvatu lahko umaknila večina njegovih srbskih soborcev iz Dinarske divizije.
O teh dogodkih pa je v svojih spominih (Kroz jedno mučno stolječe, Valjevo 2009, str. 238-240) spregovoril tudi Hrvoje Magazinovič (1913-2015) iz Dalmacije. Sam je bil pravnik, brezpogojno jugoslovansko usmerjen, že pred vojno je pripadal Zboru in osebno je poznal Ljotiča. Tudi Magazinovič piše o prehodu skozi Gorico in miniranju mosta na Soči. Pravi, da je skupina četniških izvedencev most pregledala in pripravila za miniranje.
Po avtorjevem spominu je šlo za trojko: Mladen (ne Milan!) Bilič, Miiutin Ostojič in Gojko Cvjetan. Med postavljanjem eksploziva na mostu so se
Dimitrije Ljotič je bil aprila J 945 pokopan v Šempetru pri Gorici. Danes je njegov grob prazen (foto: Renato Podbersič).
Zgoraj: umik protirevolucionarnih enot skozi Gorico, 30. april 1945 (hrani: Renato Podbersič)
Spodaj: Dujičevi četniki med umikom proti Sloveniji, 1944 (vir: internet)
znašli pod partizanskimi streli, pri tem naj bi bil Bilič ranjen in se ni uspel umakniti na varno, ko so zagorele vžigalne vrvice. Skupaj s porušenim mostom je zgrmel v reko. Biličevo telo je izginilo v Soči in nikoli ga niso našli.
Nadalje se poraja vprašanje, češ ali niso bili četniki predvsem srbske narodnosti. Drži, a med njimi najdemo tudi Slovence, bosanske muslimane in Hrvate, slednje predvsem z območja Dalmacije. Ocenjuje se, da so muslimani ob koncu leta 1943 sestavljali dobro
desetino vseh borcev Jugoslovanske vojske v domovini oziroma t. i. Mihailovičevih četnikov. Prav tako so jugoslovansko usmerjeni Hrvati iz Dalmacije ustanovili Ka-štelanski četniški odred, Splitsko-šibeniški bataljon in Odred vojvode Birčanina. Vse omenjene enote so delovale v okviru Dinarskega korpusa in pod poveljstvom že omenjenega M. Dujiča. Četniški vpliv je bil močan zlasti v dalmatinskih mestih Split, Šibenik, Makarska in Trogir, kjer je bila po prvi svetovni vojni še posebej močna unitarna jugoslovanska ideja kot nekakšen odgovor italijanskim ozemeljskim aspiracijam. Po nekaterih ocenah naj bi se v četniškem gibanju borilo okrog dva tisoč Hrvatov. Omenjeno gibanje in jugoslovansko kraljevo identiteto je podpiralo tudi nekaj uglednih dalmatinskih književnikov (Niko Bartulovič, Duro Vilovič, Čiro Čičin-Šain). Prav Bartulovič seje sredi januarja 1944 kot hrvaški predstavnik znašel na Sveto-savskem kongresu v vasi Ba, kjer so se zbrali pristaši kralja Petra v odgovor na II. zasedanje AVNOJ v Jajcu.
Borštnikje imel torej prav, železniški most je v zadnjih urah bojev pri Gorici razstrelil Hrvat. Res je tudi, da seje skupaj s srbskimi in slovenskimi enotami preko Soče umaknila tudi manjša skupina hrvaških domo-branov oziroma pripadnikov t. i. redne vojske NDH. Ampak samo razstrelitev je opravil dalmatinski Hrvat Bilič, pripadnik Dujičevih četnikov.
Vsekakor prinašajo Borštnikovi spomini na 600 straneh veliko odličnega branja in nam hkrati vstavljajo pomemben kamenček v mozaik poznavanja naše polpreteklosti.»JM
Bridka usoda tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom
Milan Gregorič
Veličastni primorski protifašistični upor
O veličastnem uporu Primorcev proti fašističnemu nasilju je bila napisana že skladovnica knjig. V njem so sodelovali primorski Čedermaci, ki so se organizirali v tajno organizacijo Zbor svečenikov sv. Pavla, pa uporniške organizacije, kot sta bili Borba na Tržaškem in Organizacija na Goriškem. Nato so se leta 1927 na Nanosu, tej sveti gori Primorske, zbrali predstavniki razpuščenih mladinskih, športnih, dijaških, kulturnih in drugih društev ter se povezali v skupno protifašistično gibanje TIGR (Trst - Istra - Gorica - Reka), ki seje ob podpori ljudstva hitro razmahnilo po vsej Primorski in bi naj štelo okrog 3.000 članov.
Kakšno je bilo tedaj ozračje med primorsko mladino, zlasti izobraženci, tudi tistimi v emigraciji, nam je nazorno prikazal pisatelj Bogomir Magajna v svojih spominih na skupno življenje primorskih študentov v Ljubljani, ko je zapisal:
Pili in peli smo včasih tam pri Košaku in govorili o pesmih na vsakem koraku, dučeja kleli smo na vso moč, nad Evropo razbiti hoteli smo noč.
Bežale so misli na vse oceane, a vračale vedno se v sredo Ljubljane, še bolj, na morje, na Kras.
Glasno je bolečina zavpila iz nas.
Kozarec je treščil ob tla Kosovel, s pestjo udaril po mizi, zaklel:
Pereat, pereat (umri, umri) življenja tiran, iz nas samih naj vstane upora orkan!
A hip nato je sklonil glavo, kot bi spal in v nemi grozi šepetajo bori, je zašepetal.
TIGR seje povezal z zahodnimi obveščevalnimi službami, zlasti angleškimi, in z jugoslovansko Orjuno, od koder si je pač lahko obetal pomoč v orožju, razstrelivu in drugače. V najbolj mračnih letih je kot prvi v Evropi napovedal boj proti fašizmu pod svojo parolo »Smrt fašizmu - svoboda narodu!«., ki so jo potem povzele tudi druge evropske protifašistične organizacije, vključno z NOB.
Po podatkih iz knjige Tatjane Rejec »Partija in tigrovci« (Slovenska matica, Ljubljana 2006) med drugim zvemo, da so ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 tigrovci med prvimi organizirali prostovoljno Soško legijo (okrog 2.000 mož), ki je krenila v pomoč kraljevi vojski, a naj bi jo v Slunju (Bosni) ustaši ustavili in vrnili nazaj.
Uprli so se celo otroci, najstniki, ki so se komaj odlepili od materinega mleka, in ustanovili svojo tajno uporniško organizacijo Črni bratje.
Albert Rejec (levo) in Danilo Zelen (desno)
Bridka usoda tigrovcev in drugih primorskih domoljubov med vojno in po njej
Kljub veličastni zgodbi primorskega protifašističnega uporništva je TIGR in druge primorske domoljube med vojno in po njej dočakala bridka usoda, o čemer pa se dolgega pol stoletja ni smelo govoriti. Komunistično vodstvo NOB-ja je namreč TIGR, kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, obravnavalo kot politično nazadnjaško, meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialističnih obveščevalnih služb. In to, kot bomo videli v nadaljevanju, še dolga desetletja po končani vojni. Zato tudi TIGR-a ni povabilo v NOB, pač pa je posameznike sprejemalo, organizacijo pa uničilo, med ostalim tudi z zahrbtnimi likvidacijami vodilnih tigrovcev.
Vendar je bilo po osamosvojitvi Slovenije spomladi 1994 ustanovljeno Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (v nadaljevanju »društvo«), ki se pod taktirko njegovih ustanoviteljev (Karlo Kocjančič, Ciril Pelicon, Nadja Maganja, Evstahij Pregelj idr.) ni omejilo zgolj na odkrivanje junaške tigrovske zgodbe pod fašizmom, ampak je začelo pogumno kopati tudi po zamolčani bridki usodi tigrovcev med vojno in po njej. In to kljub pritiskom in protestom partije in borčevske organizacije ter njunih članov, ki so množično vstopili v društvo, kar je v društvu že zgodaj ustvarjalo konfliktne situacije.
Društvo je v prvem desetletju obstoja postavilo na desetine pomnikov tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, na katere je prejšnji režim »pozabil«. Izdanih je bilo ducat novih knjižnih del.
S sprejetjem posebnega zakona v Državnem zboru je bil status tigrovcev izenačen z borčevskim. Na društveno pobudo je zrasel spomenik - muzej na Velikem Cerju. Ustanovljeno je bilo glasilo Primorski rodoljub idr.
TIGR se je tako prvič strgal s partijske verige ter se pridružil novoustanovljenemu društvu in vsem tistim, ki so sprožili pravo tigrovsko pomlad, kot npr. zgodovinarjem, pisateljem in drugim piscem, ki so tudi zaorali v prikrita dejstva o bridki usodi TIGR-a in primorskih domoljubov pod komunizmom (dr. Milica Kacin VVohinc, Alojz Zidar, dr. Miroslava Cencič, Borut Rutar idr.). Pridružil se jim je tudi Janez Janša leta 2005 na Mali gori in se v odmevnem govoru kot prvi slovenski državnik
primerno poklonil TIGR-u in mu priznal zgodovinsko mesto, ki mu pripada. Pisatelj Boris Pahor je ob tej priložnosti dejal, »do si je takšno izjavo predsednika slovenske vlade dolgo želel«. Tudi Spomenka Hribarje menila (Delo, 21.5. 2005), da je »Janša počastil TIGR, kot si zasluži, torej kot čisto uporništvo, predpartizanstvo«, ter se je strinjala z Janševo tezo,»da je TIGR tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora zoper okupatorja«.
Iz že navedene knjige Tatjane Rejec smo tudi zvedeli, da je šlo pri zagonetni medvojni smrti treh vodilnih tigrovcev (Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika) za zahrbtno likvidacijo s strani Ozne. Rejčeva je še ugotovila, da so bili arhivi Ozne in nato Udbe polni seznamov tigrovcev, ki sojih še v povojnem času zasliševali. Samo na Bistriškem in Goriškem naj bi jih bilo v enem samem poletju zaslišanih okrog 100. Še posebej je Udba mrcvarila njenega soproga Alberta Rejca, enega od ustanoviteljev TIGR-a ter njegovega političnega in organizacijskega vodjo, ga neprestano zasliševala in vlekla po zaporih, mu do smrti (1976) prepovedovala, da bi vjavnosti ali medijih karkoli govoril ali pisal o TIGR-u. V arhivih je odkrila celo načrt njegove likvidacije, ki pa na srečo ni bil uresničen.
Rejčeva v svoji knjigi ugotavlja tudi, da so vidnejši tigrovci, zlasti intelektualci, takoj po vojni večkrat postavljali zahteve po proučitvi zgodovine TIGR-a, po njegovi rehabilitaciji in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije, a je te zahteve vodstvo partije surovo zavračalo. Ena takih pobud je bila obravnavana tudi na seji Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 13.6.1958 (Primorski rodoljub, št. 5/2001), na kateri so še skoraj poldrugo desetletje po končani vojni izrekali o TIGR-u sledeče uničujoče ocene:»Tigrni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja, imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher) in »do naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček).
Tudi na pomnikih padlim tigrovcem, vključno z Bazovico, tem tigrovskim svetiščem, ni bilo sledu o TIGR-u, z izjemo spominske plošče Albertu Rejcu, postavljene vTolminu šele leta 1985. In Maksa Rejca je povrhu vsega odvetniška zbornica leta 1968 v avli sodne palače v Ljubljani, vede ali nevede, dodala na spominsko ploščo med svoje člane, žrtve
Tatjana Rejec
>ARTIJA IN TIGROVCI
(medvojna in povojna usoda nekaterih vodilnih tigrovcev)
fašizma, ter je bila tako s to lažjo oneča-ščena hiša, ki naj bi bila svetišče resnice in pravice.
Celo Ciril Pelicon, dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije, je v intervjuju za Svobodno misel (14.
9. 2007) pri opisovanju posebno težkih trenutkov v svojem življenju navedel med drugim bridko dejstvo, da so mu »po vojni hladno ustrelili brata, in to zgolj zato, ker je bil tigrovec«.
Tudi uradna verzija o zagonetni smrti Janka Premrla - Vojka, ki bi naj bil ob nekem spopadu z Italijani ustreljen v hrbet s strani nekega soborca, da bi se s tem polastil nagrade, ki so jo fašisti razpisali na Vojkovo glavo, slabo drži vodo. Pisatelj Boris Pahorje npr. v knjigi »Glas zaliva« prinesel izjavo osebe, ki je bila priča pogovoru, v katerem se je neki partizan pohvalil, kako da so končno »pospravili Janka Premrla«. Tudi akademik in pisatelj Saša Vuga je ob nekem tigrovskem slavju ob vznemirjenju množice javno vprašal, kdaj bomo zvedeli resnico o smrti Janka Premrla -Vojka, in pri tem bridko pripomnil, da ni bilo morda za komuniste preveč, da so borci Vojkove čete zvečer molili rožni venec.
Rejčeva je v Delu (8.
8.	2015) opozorila tudi na tragično usodo Zorka Ščuke, enega od vodilnih tigrovcev, ki ga je maja 1945 Ozna ugrabila v Trstu in ga nato likvidirala, hčerka Marija pa mu je leta 2008 posvetila bogato dokumentirano knjigo.
Jolka Milič je v Primorskem dnevniku (7.
9.	2009) opisala žalostno usodo znanega tigrovca Vladimirja Mankoča, ki je po vojni, v času ko-minforma, padel v mline Udbe in končal na Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43 letih.
Posebej zgovorna je tudi nedavno tega razkrinkana uradna laž, da naj bi namreč tigrovce na Mali gori leta 1941 izdal neki nesrečni vaški revež, kar se je potem končalo s smrtjo vojaškega vodje TIGR-a Danila Zelena. V resnici pa jih je izdal komunist FilipTekavec.
Udba je 14.9.1947 v bližini Kobarida ugrabila domoljuba dr. Andreja Uršiča, urednika Demokracije, glasila stranke Slovenska demokratska zveza iz Gorice in Trsta, in ga likvidirala.) Za njim pa še Ferda Kalina, podpredsednika navedene stranke.
Knjiga tržaškega novinarja Martina Breclja »Anatomija političnega zločina« (Mladika, Trst, 2016) je v zvezi z umorom velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu marca 1944 pokazala s prstom na Varno-stno-obveščevalno službo OF in s tem postavil na glavo dosedanjo uradno trditev, da je bil zločin delo protikomunistične strani. Vuk kot ugleden krščansko-socialni intelektualec naj bi se namreč v času umora z ženo odpravljal v partizane, nad čemer pa naj bi vodstvo NOB ne bilo navdušeno, saj
naj bi si ne želelo novega vplivnega potencialnega nasprotnika revolucije v svojih vrstah.
Ob odkritju spominske plošče Andreju Uršiču leta 2001 je završalo med ljudmi, ko je pisatelj in akademik Saša Vuga kot slavnostni govornik vzkliknil v množico (Delo, 14.10. 2001): »Gospodje, ki me morda sedaj poslušate, povejte, kje je njegov grob. Spovejte se in laže vam bo.« Na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve v Novi Gorici leta 1995 je Vuga prav tako pred veliko množico izrekel tudi sledeče pretresljive besede (Slovenec, 15. 7.
1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine... Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, avtorjeva pripomba) ni bilo treba iztrebljati. Če se naj politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec, tudi danes.« Takšna so bila srečanja Društva TIGR v prvem desetletju njegovega obstoja, polna sproščenega vznemirjenja, poguma, iskanja resnice, kot je tudi sicer to bila slovenska politična pomlad.
Ponesrečen poskus, da bi TIGR spet privezali na partijsko verigo
Ko je preživeli tigrovec, 92-letni Anton Rutar iz Tolmina zvedel, da je v društvo stopila tudi množica nekdanjih komunistov, je v svoji zli slutnji vzkipel, rekoč (gl. zbornik »Karlo Kocjančič, življenje in delo«, Mladika, Trst, 2008): »A, sedaj bodo pa TIGR rehabilitirali udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zapirali, zapisovali v naše kartoteke, kaj govorimo, s kom se družimo, kam zahajamo, nas metali iz služb in premeščali ...in nam bodo sedaj zaradi slabe vesti postavljali spomenike... Kot da bi Stalin odkril spomenik svojim žrtvam v Sibiriji...«
In Rutarjeva slutnja se je začela uresničevati, ko so ustanovitelji društva, kot zakleto, pomrli eden za drugim. Najprej Karlo Kocjančič leta 2003 kot žrtev prometne nesreče in kmalu za njim še Ciril Pelicon in Nadja Maganja. Skozi leta so prišla
nova vodstva in v društvo seje naselilo enoumje. Vse manj je bilo vznemirljivega odkrivanja bridke usode tigrovcev pod komunizmom. Društveni sestanki so postajali podobni nekdanjim partijskim, kritika na račun partije pa utišana. Govorci na zadnjih tigrovskih shodih so bili dobro premišljeno izbrani, kot npr. Janko Veber spomladi 2015 na pohodu po Malem Krasu, Zoran Jankovič istega leta na društvenem shodu pred Univerzo v Ljubljani itn. Na škodljivo drsenje društva na levo sem v zadnjih letih nekajkrat opozoril v društvenem glasilu, zaradi česar se v društvu tudi sam nisem več dobro počutil in sem iz njega izstopil, tako kot pred tem že mnogi drugi člani, zlasti tisti iz pomladne opcije. In v teh razmerah je nenadoma vzniknilo Gibanje 13. maj (datum prvega spopada tigrovskih partizanov s fašisti na Mali gori, 1941), ki je kasneje preraslo v novo tigrovsko društvo Domoljubni TIGR - 13. maj, ki si je samoniklo, brez dogovarjanja s komerkoli, postavilo za svoj program afirmacijo celotne avtentične dediščine Tl-GR-a in širšega primorskega odporništva, tudi njegove bridke usode pod komunizmom. Začelo je z organizacijo posvetov o TIGR-u v Državnem svetu. Pripravilo je ločeno svečanost v čast bazoviškim junakom pred Univerzo v Ljubljani - mimo tiste, ki jo je organiziralo prvotno društvo. Organiziralo je televizijska soočanja in razprave v pisnih medijih ter na spletnih straneh. Posredovalo je Državnemu zboru predlog za razglasitev 13. maja za (deloven) državni praznik, kot tudi predlog za razglasitev Danila Zelena za narodnega junaka in postavitev njegovega spomenika v parku pred stavbo predsedstva republike. Ministrstvu za kulturo je dalo pobudo za postavitev kulturno-informacijskega centra primorskega domoljubja vTomaju In za objavo javnega razpisa za literarni zgodovinski roman oVirgilu Ščeku in Danilu Zelenu Idr.
Tako je nov poskus partije, da bi TIGR ponovno privezala na verigo, spet propadel. Očitno TIGR--a ni več zadovoljilo zgolj protokolarno uradno paradiranje na proslavah in nikogar moteče ter pogosto neiskreno govoričenje o njegovem junaštvu pod fašizmom. Tako ostaja še vedno aktualno vprašanje, ali se bomo doTIGR-a obnašali kot »presite zvegane pohabe, ali pa kot zravnani čuvarji neke ponosne dediščine«. Kajti vTIGR-ovo dediščino ne sodi samo njegova junaška zgodba pod fašizmom, ampak tudi njegova bridka usoda pod komunizmom. In »kdor to prizna, je lahko tigrovec, tudi danes,« kot je dejal Saša Vuga. %#JI
Novice Knjižnice Dušana Černeta 117
Gradivo iz Severne Amerike
Lučka Kremžar De Luisa
Pot po Severni Ameriki, o kateri je Mladika poročala v prejšnjih dveh številkah, je našemu predsedniku Ivu Jevnikarju in članu odbora KDČ Matjažu Rustji omogočila, da sta vzpostavila ali utrdila veliko stikov s prijatelji naše knjižnice. Vsem se za naklonjenost lepo zahvaljujemo!
NAÍA IDiDDViNA
Vol. 6 No. 2 Summer 2016
25 Years Later
tyNVVVj ZJtk 6L0VZKÎA!
Dorothy Lenarčič
Candlelight vigil - Toronto City Hall
Emergency meetings were called and community members took time from their In front of Parliament buildings	jobs t0 focus on the
crisis. Hastily, we created the Slovenian Information Centre from which information was sent to media, most of whom knew nothing about this tiny nation. At large public rallies, we gathered with signs of support for the homeland, demanding that the Conservative government under Brian Mulroney, recognize Slovenia as a sovereign state. Our greatest fear was that the Yugoslav People’s Army would overrun Slovenia and the international community would stand back and let it happen. It was vital that the public support Slovenia and it was up to us to get that attention. And we did! Television media came to the Slovensko Letovišče (Slovenian Summer Camp in Bolton) when Slovenia’s government representative flew to Canada to speak. Extensive coverage across Canada, kept up the pressure on Ottawa. Equally important, community leaders raised money for medical and relief supplies, to send overseas.
Across Canada we held our collective breath as Slovenia declared independence on June 25th 1991. What would the reaction be? As the Yugoslav People’s Army responded with tanks and aircraft, we gathered in our communities to express anxious concern for relatives in our tiny homeland. What could we do from here? How could we help?
Demonstration for Slovenia’s Indépendance
Slovenia successfully resisted attacks by the Communist controlled Yugoslav People’s Army.
The tense 10 day war was followed by a ceasefire that none of us took for granted. It wasn’t until the early August that we could breathe a sigh of relief that the worst was over. A free and independent Slovenia was on it’s way. Now, 25 years later, we look back with pride, on what we accomplished.
Tako nam je župnik iz Hamiltona v Kanadi, salezijanec Drago Gačnik s sodelavko Jožico Vegelj daroval knjigo o zlatem jubileju župnije svetega Gregorija Velikega in - tako kot prejšnja leta - predal že vezane zadnje letnike Vestnika omenjene župnije. Dopolnili pa smo še nekaj manjkajočih letnikov. V župniji sta naša predstavnika nabrala še nekaj drobnega tiska in manjkajočih cerkvenih publikacij. Gospa Vegelj, ki je zelo aktivna tudi pri Kanadsko slovenskem zgodovinskem društvu, pa je poskrbela, da smo navezali stike z uredništvom društvenega glasila Our Story. Glasilo so včasih tiskali, zdaj pa izhaja na spletu.
Uredništvo Lovskega vestnika iz Toronta nam je priskrbelo svojo naravnost razkošno revijo za letnike 1998 in 2007/11, kijih v KDČ nismo imeli.
Gospod Stane Kranjc iz Boltona pa nam je kar v Trst dostavil svojo avtobiografijo v angleškem in slovenskem jeziku Life in the Lands of Linden and Maple - Življenje v deželah lipe in javorja. O knjigi je kratek prispevek v 10. številki revije Mladika iz leta 2016.
V Clevelandu v ZDA se je tudi pokazala možnost za zbiranje dragocenega gradiva. Predsednik Slovenskega ameriškega sveta Rudi Kolarič je poklonil brošuro, ki jo je za to organizacijo napisal Jerry Zupan ob 70-letnici slovenskega eksodusa in 25-letnici neodvisne Slovenije, a tudi nekaj drugih publikacij ameriških Slovencev (na primer narodopisne priročnike gospe Helene Jeglič).
•¡Inton Martin šlorošizk
a short introduction of a great role model for modern times
written for youngsters from eight to eighty' by Prof. Edward Gobetz, Ph.D.
Uredništvo mesečnika Slovenski ameriški časi iz Clevelanda nam je poiskalo številke tega lista, na katerega smo naročeni, a so se verjetno izgubile po pošti, skupno deset številk iz prvih devetih letnikov.
Prijatelj naše knjižnice prof. Edi Gobec iz Clevelanda nam je daroval knjižico o škofu Antonu Martinu Slomšku, ki jo je sestavil za angleško govoroče rojake. Nekaj časa po obisku nam je poslal skenirana učbenika slovenščine, ki ju je pripravila njegova žena, gospa Milena, posebej pa nas je razveselil s Koledarjem verske revije iz Lemonta Ave Maria za leto 1916.
Po povratku naših predstavnikov smo si postavili za cilj izpopolnitev ravno zbirke revije Ave Maria in njenega Koledarja. Njegovo izdajanje seje prene-
halo že leta 1983, priljubljeni mesečnik, verjetno najstarejša slovenska revija, pa je letos opustil tiskane izdaje in se dobi le še na spletu. Urednika, frančiškana p. Bernardina Sušnika, smo zaprosili, da nam pomaga izpopolniti zbirko, in res nam je prijazno priskočil na pomoč, tako da smo lahko po zmerni ceni (dragi pa sta poštnina in carina!) odkupili kar 16 letnikov, ki so nam manjkali, povrh pa smo prejeli še nekaj posameznih številk in koledarjev. Tako imamo zdaj komplet 90 izmed 108 letnikov revije, ki so izšli med letoma 1909 in 2016. Izmed koledarjev pa jih imamo 69 (od 70). Nobena knjižnica v Sloveniji nima celotne, popolne zbirke koledarjev In revije. Zdaj bomo iskali dalje še pri drugih morebitnih hraniteljih te revije.
V senci javora in lipe - popravki
V prejšnjih Novicah KDČ smo omenili, da so nas nekateri bralci iz Kanade prijazno opozorili, da seje v knjigo Marjana Pertota V senci javora in lipe vrinilo nekaj napak. Pri tako obsežnem delu, ki ni nastalo med rojaki v Kanadi, temveč v oddaljenem Trstu, in to zlasti na podlagi časopisnih virov, je bilo to, kljub najboljši avtorjevi dobri volji in velikemu opravljenemu delu, žal, pričakovati. Zato pa z veseljem objavljamo nekaj popravkov, da še izboljšamo dragoceno knjigo. Pomanjkljivosti so namreč nastale v dobri veri in vsem nam gre za čim popolnejšo sliko opisanih dejstev.
Pri tem pregledu smo natančno primerjali podatke, ki jih je zbral Marjan Pertot, in tiste, ki jih najdemo v dragoceni knjigi Staneta Kranjca Življenje v deželah lipe in javorja, o kateri je Mladika pisala v lanski 10. številki. Velika večina podatkov se sklada, prav pa je, da tu bolj poudarimo ravno vlogo Staneta Kranjca pri osnovanju Kanadsko slovenskega zgodovinskega društva, ki je v teh letih opravilo ogromno delo, o čemer pričajo podatki na njegovi spletni strani. V knjigi mogoče ni tako razvidna.
Prav on je bil namreč njegov pobudnik; vzpostavil je komunikacijo z društvi po vsej Kanadi, ustanovil prvi odbor in poskrbel za prostore v Domu Lipa.
Thunder Bay
V Pertotovi knjigi je na str. 311-312 opisano kulturno življenje Slovencev v Port Arthurju v severozahodnem Ontariu, ki seje v organizirani obliki začelo leta 1943. V poglavju, ki opisuje tamkajšnje kulturne podvige do leta 1967, pa ni zabeleženo, da se je mesto leta 1970 skupno s sosednjim Fort Williamom preimenovalo vThunder Bay.
Kako je v Manitobi
Največje pomanjkljivosti so v poglavju Slovenska društva v Manitobi. O tem nam je obsežno pismo poslal predsednik Kanadsko slovenskega kulturnega društva (Canadian Slovenian Cultural Society) iz Winnipega Stan Majowski. Oglejmo si glavne točke!
Ustanovitev društva Slovenski klub Manitoba
(str. 445-446,460): Majowski opozarja, da so imeli ustanovitelji prvo srečanje 7. oktobra 1951, formalno pa je bilo društvo vpisano v register province Manitoba leta 1953. Leta 1995 se je klub preimenoval v Kanadsko slovensko kulturno društvo - Canadian Slovenian Cultural Society (CSCS) In deluje še danes. Ne drži torej, da je Slovenski klub prenehal delovati leta 2002, saj živi dalje pod novim imenom. Žal pa v knjigi Kanadsko slovensko kulturno društvo (CSCS) nima svojega poglavja oz. njegovo delovanje ni popisano v poglavju o Slovenskem klubu, temveč le v skupnem poglavju o kulturnem udejstvovanju v Manitobi (str. 449-460), pa še tam je več netočnosti in vrzeli, med drugim ni popisano delo po letu 2001, ki nam ga je zdaj predsednik Majowski obnovil v svojem pismu.
Slovensko-kanadsko društvo v Manitobi (461-464) pa je čisto drugo društvo in nima nič
skupnega s CSCS. Z delom je prenehalo leta 2014.
Slovenska ženska liga (str. 448): iz knjige bi se dalo razumeti, da je prenehala z delom, dejansko pa se je vključila v Catholic Woman's League of Canada in še vedno deluje.
Župnija Lurške Matere Božje (str. 447): Stan Majowski nas je opozoril, da ne drži, da je bila župnija leta 1997 ukinjena. Slovenski lazaristi so jo takrat res zapustili, vendar so župnijo predali škofiji in še vedno deluje, tudi s slovensko mašo. Sicer pa je to v Pertotovem poglavju Kulturno udejstvovanje (str. 449-460), ki govori o provinci Manitoba, tudi razvidno, saj je do leta 2001 zapisal, da so imeli maše, kdo je daroval mašo oz. pripravil srečanja, ki so jih imeli v cerkveni dvorani. Za leto 1997 izrecno piše, daje škofija poverila slovaškemu duhovniku Hancku, da upravlja slovensko in madžarko župnijo in da se je naučil slovenščine in redno mašuje za slovenske vernike. «AJ
Levo: Marija Kostnapfel in Marija Pirjevec. Desno: predsednik ZKB Adriano Kovačič izroča nagrado Mariji Kostnapfel.
54. literarna nagrada Vstajenje za leto 2016
Dne 11. aprila 2017 seje sestala na sedežu Slovenske prosvete v Donizettijevi ulici 3 v Trstu komisija literarne nagrade »Vstajenje« v sestavi prof. Lojzka Bratuž, prof. Robert Petaros, prof. Zora Tavčar, prof. Diomira Fabjan Bajc, prof. Neva Zaghet, prof. Magda Jevnikar in urednik Marij Maver.
Iz lanske izvirne knjižne bere je komisija pregledala 32 del zamejskih in zdomskih avtorjev z letnico 2016. Odločila je, da nagrado Vstajenje prejme Marija Kostnapfel za pesniški prvenec z naslovom Pesmi z naslednjo utemeljitvijo:
Marija Kostnapfel je opozorila nase s pesniško zbirko, kije izšla 2016 pri založbi Mladika v Trstu. Njene zgoščene lirske utrinke naseljujejo bistvena življenjska vprašanja, doživetja in spoznanja. Pesnica se izpoveduje v izčiščenem jeziku, kjer ni nobena beseda odveč, in nagovarja bralca s subtilnim in nekonvencionalnim slogom. »Skratka, pred nami je pesniška zbirka, ki s svojo posebno duhovno vertikalo ter pogumom pa tudi z osebno suverenim slogom pomeni v sodobni slovenski in še posebej tržaški poeziji več kot opazen dogodek.« (Marija Pirjevec v spremni besedi)
Denarno nagrado je prispevala ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA z Opčin.
Svečana podelitev nagrade je bila v ponedeljek, 24. aprila 2017, ob 20.30 v Peterlinovi dvorani vTrstu, Donizettijeva ulica 3.
ZA
Stara žena je prosila nekega mimoidočega, če bi ji pomagal čez križišče. »Prav rad, toda počakati morava, da bo semafor zelen.« »No, pri zeleni luči znam iti čez križišče tudi sama!«
S,
»Zakaj imate še en vozel na kravati?« »Zavezala mi ga je žena, da ne bi pozabil spustiti v nabiralnik njenega pisma.«
»Pa ste to že storili?«
»Ne, ker mi je žena pozabila dati pismo!«
h,
»Podjetje Grafika nam bo naročeno blago dostavilo šele potem, ko bomo plačali zaostale račune, šef.«
»Potem stornirajte naročilo.Tako dolgo ne moremo čakati.«
**	W
Čistilka v bančni podružnici se pritoži upravniku: »Nobenega zaupanja nimate vame.« Upravnik odvrne: »Tega pa res ne smete reči. Celo ključe trezorjev pustim na svoji mizi.«
»Ja, ampak noben ne odpre!«
W	W
»Ali seje tvoj mož kaj spremenil, odkar sta poročena?«
»Zelo. Prej je kar naprej govoril o srcu, zdaj pa o želodcu.«
^	^
»Mami, Janez meje zasnubil.Toda on ne verjame niti v nebesa niti v pekel.«
»Nič ne de, mu bova že dokazali, da obstajata.«
^	W	W
Buček vpraša svojega očeta Koširja:
»Boš sladoled?«
Košir odločno odvrne, da ne.
Buček podjetno:
»Sedaj pa ti mene vprašaj!«
MEH IN DOBRO VOLJO ^š Ji
»Natakar, ta piščanec je strašno trd.
Od kod ste ga dobili?« se jezi eden od gostov. »Mogoče se je izvalil iz trdo kuhanega jajca,« hladno odvrne natakar.
\0
Na sodišču tožilec vpraša obtoženega: »Je res, da ste prejemal podkupnino?« Obtoženi gleda skozi okno, vse presliši. Tožilec ponovi na glas:
»Je res, da ste prejemal podkupnino?« »O, a meni pravite? Sem mislil, da je to vprašanje za sodnika.«
Generalni direktor pokliče vodjo kadrovske službe in ga vpraša:
»Imamo v našem podjetju kakega mladega, perspektivnega, talentiranega strokovnjaka?«
»Gospod direktor, mislim, da jih nekaj imamo.«
»Da obvlada tuje jezike, ima pred seboj magisterij...«
»Ja, imamo dva takšna.«
»Da lahko pride z vizijo podjetja in bi me lahko nekega dne zamenjal na tem delovnem mestu...«
»Eden je zanesljivo primeren, zelo ambiciozen.«
»Takoj ga vrzite iz firme!«
Vr
»Dedek leži bolan in jamra:
»Joj, otroci moji, tako sem bolan, skoraj bom umrl.«
Vnuk ga tolaži: »Dedek, potem boš pa spet srečal babico.«
Dedek: »Janezek, ne teži mi.«
%,
Pacient leži na operacijski mizi. Anesteziolog ga vpraša:
»Želite anestezijo, ki jo plača ZZZS ali jo boste plačali sami?«
Pacient: »Pa tisto, ki jo plača Zavod.« Anesteziolog: »Dobro! Nina nana, aja tutaja...«
Izhaja mesečno w l_GtO 61
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, Ul. Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-63330 uprava@mladlka.com redakdja@mladlka.com www.mladika.com
Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z.
Registrirana pri trgovinski zbornici vTrstu dne 21.4.1999 pod številko 114276.
P
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Reg. na sodišču vTrstu št.193 dne 6.4.1957 ISSN 1124-657X
Tisk: Grafika Soča d.o.o. -Nova Gorica
Izhajanje revije podpirata Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Dežela FJK.
UREDNIŠKI ODBOR Marij Maver (odgovorni urednik),
David Bandelj, Andrej Černič, Erika Jazbar, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Anka Peterlin, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja Tomaž Simčič, Breda Susič, Jernej Šček in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE
Lojzka Bratuž, Silvija Caljin, Jadranka Cergol, Peter Čemic Marija Češčut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič,
Diomira Fabjan Bajc,
Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Evelina Umek, Neva Zaghet, Edvard Žerjal ir člani uredniškega odbora.
Posamezna številka Mladike stane 4,00 €.
Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 €;
po letalski pošti:
Evropa 50,00 €,
Amerika 60,00 €,
Avstralija 65,00 €.
Plačilo s poštnim tekočim računom 11131331 -Mladika -Trst.
Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Crédito Coo perativo del Carso (IBAN: 1T5Í S089 2802 2010 1000 0016 91 SWIFT: CCRTIT2TV00).
pri Založbi MLADIKA
Narodna
identiteta
v sodobnem slovenskem romanu

PTICE v MOJEM OLOČNIK
CCELLI NEL MIO ULIVE
č 67
II 117 986
2017
920171547,4
k
b ZALOŽBA MLADIKA ^
Ul. Donizetti 3, 34133 Trst, Italija tel. +39 040 3480818 fax +39 040 633307 uprava@mladika.com redakcija@mladika.com www.mladika.com