Moja muca. |oja muca je bila rdečkasta mačka z belo liso na prsih, z rožnatim smrčkom in modrima zenicama. Bila je prav dotnača. Spala je na vznožju moje postelje. Ce scm pisal, mi je dremala na naslonjalu, če sem se izprehajal po vrtu. me je vedno spremljala. Seveda tudi obeda ni bilo brez nje in včasih je s tačico pre* stregla košček. ki sem ga nesel v usta. Nekega dne je moj prijatelj odpotoval, pa tni je zaupal v vaistvo svojo papigo. Ptič se ni počutil kar nič domačega, pa si je s kljunom pomagal na vrh droga, da bi se razgledal. Plašno je vrtel svoje velike oči. Muca ni še nikoli videla papige! Globoko zamišljena je opazovala papigo. menda je zbirala vse svoje prirodopisno znanje, kar si ga je bila nabrala na strehi, na dvorišču,,na vrtu. Senca teh misli je sprele* tavala njene izpreminjajoče se zenice. V njih sem mogel čitati tale zaključek: »Prav res, to je zelen piščanec« Ko je to dognala, je skočila z mize, ki ji je bila opazovališče. Prihuljeno je počepnila v kotu, da ji je bil trebušček pri tleh, glava pri tleh, hrbet uleknjen. Papiga je z mrzličnim nemirom opazovala mačkino početje. Na* ščeperila se je, rožljala z verižico, privzdigovala nogo in premikala kremplje, brusila kljun ob koritcu. Nagon ji je povedal. da sovražnik namerava nekaj zlega. Mačkine oči so srepo zrle na papigo. V teh očeh je mogel ptič prav razločno razbrati: Zelen je, pa mora biti vendar dober. Z zanimanjem sem opazoval ta prizor. pripravljen, da posežem vmes. če bi bilo potrebno. Mačka se je približala: njen rožnati smrček je vzdrhtaval. veke so ji bile priprte, kreljivi krempeljci so se krčili in zopet prožili. Hrbet ji je rahlo podrhtaval kakor sladkosnedežu, ki seda k nadevani piški. Uživala je ob misli na sočno, redko jed, ki jo čaka- Mahoma se ji je hrbet zaobločil, s prožnim skokom je bila na prečki. Ko je papiga zagledala bližnjo nevarnost, je z globokim, res< nim glasom zaklicala: »Matjaž, kam krevljaš?« j Te besede so povzročile mtfčki nepopisen strah, da je odskočila 1 vznak. Glas trombe, skladovnica kuhinjske posode, ki trešči na tla, strel, ki poči tik pri ušesu — vse to bi ne moglo spraviti mačje z%'eri v strašnejšo grozo. Vse njeno znanje o pticah je bilo na mah zmedeno. »V Kurjo vas po par klobas,« je nadaljevala papiga. Mačkine oči so razločno govorile: »Saj ni ptič, gospod je, govori!« j »Svoje žive dni brez vseh skrbi.« je pel ptič na vse pretege, zakaj 1 spoznal je, da je groza njegove besede najboljše varstvo. Mačka me d je vprašujoče pogledovala. Ker je moj odgovor ni zadovoljil. se je H skrila pod posteljo irt tisti dan je ves dan nisem mogel dobiti ven. 1 Naslednjega dne si je moja muca opomogla od strahu; poizkusila je v drugo, a papiga jo je zavrnila na isti način. Odslej je bil mir. papiga je bila zanjo človek. Po T. Gautieru