RAST -L. t, $T. 4 DECEMBER )990
R
A
S
T
REVIJA ZA
UTERATURO KULTURO!N DRUŽBENA VPRAŠANJA

t.HERATURA


H
3

DTX)Ot
/)^žS
Odtodvdrugitetnik 287 Odtočno na ptebiscitu, 289 odgovorno po njem
Peščeni akvareti 292 Večerno pismo 293 Pretaz Srh
Potetna 294 Kosim Brstenjevtišini
tz eikta Zemtja in vesotje 293 Kako priti na Dotenjsko? 293 Ko mistim pesem 296 Priteče sama Pred koncem 297
KULTURA Ob 70-tetnici novomeške pomtadi
Zimska pravtjica 298 Pred menoj se je odprta stezica... 299 Dotenjske razgtednice:	301
Hiša mojega očeta
Pota in razmištjanja — Kitajska 306 Nevarni spomin (odt.) 317
Podbevškova Žotta pisma 320 Novomeška pomtad kot 323 stovenski titerarnoumetniški puč
O novomeški pomtadi in 329 Marjanu Mušiču
Pogted na usodo in aktuatnost Vtaditnirja Lamuta
333
DRUŽBENA VPRAŠANJA
-RASTOČA KNJtGA-<
Štirideset tet deta Dotenjskega 342 muzeja
JakobF. Zupan (1734-1810) 343 Božjepotništvo na Dotenjskem 347
Vzgojna in kutturna vtogašotevokotju Na rob razmištjanj o smotrni organiziranosti zdravstva na Dotenjskem Pturatizem in demokracija Premiki v ekotoški zavesti Stovencev in anatiza odnosa do propadanja gozdov
Rastoča knjiga kot spodbuda razvoja
Evropska skupnost dostej in od teta 1992 datje
360
366
372
381
Jože ŠKUECA Gregor COLOBtČ
tvan ZORAN EranciŠAL)
Janez KOLENC
tvan CREGORČtČ
tvan PERHAJ
Katja REŽUN Anica ZtDAR Vinko BLATNtK
France REŽUN Jože JAVORŠEK
Mihaet GLAVAN Janez VREČKO
Peter St M tČ Mitček KOMELJ
Bojan BOŽtČ
Eeticijan PEVEC Tatjana ROŽENBERCAR
Vetjko TROHA
Peter KAt'Š
Franci ŠALt Tomaž ŠTEEE
Janez GABRtJELČtČ Stojan PRETNAR
ODMEV! !N ODZ!V!
Borut KR!Ž
KULTURNA KRONIKA
SUKOVNO GRADtVO
Doienjsko arheotoško 388 teto 1990
Sto tet arheotoških raziskovanj 390 Bojan BOŽtč vNovem mestu
Dotenjski zbornik 1990 392 Nataša PET ROV Bogastvo jugostovanskih arhivov 394 Zorka SKRABL !n memoriam — Vane Murn 395 tvica KR!Ž
September — november 1990 397 !van ZORAN
Sodetavci te števitke 403
Vtadimir LAMUT	288, 29!, 319,
(19. 8. 1915 - 11.3. 1962)"	332,333,334,
	337,338,339, 340, 34!, 352, 380, 382, 387, 389,396,402
Novomeška pomtad 1920	
Faksimite Podbevškovih	324
Žottih pisem	
Marjan MUŠ!Č	329,330,331
Dotenjski muzej v Novem mestu	342,343, 344
Sto tet arheotoških raziskovanj v	390,39!
Novem mestu	
Likovne miniature k	293,294,295
pesmim: Lucijan REŠČIČ	296
Naslovnica: Vtadimir LAMUT: pebto, monotipija, 1961
Vse fotografije tikovnih det Vtadimirja Lamuta so iz monografije Pot k vrtincem motčanja avtorja Mitčka Kometja, izda! Dotenjski muzej teta 1987 v Novem mestu, natisnita Tiskarna Novo mesto
OD TOD V D^DG/ LEf/V/A/
.S čttrro šrev)7Ao z.)Ah7)č))/e/))o prs/ /er/))A K.asr/. her.) n; rav/)o sAro/))/).), še posehr*/ ne, če /n /))er)7))o po začer/])h /n začeru/šA/h rež.fsa/) uredn/šAega odbora, A/ se //))) /e, A o se /e oh Aonez/ /er.) /9//9 /e usrohč/7, zr)r/Aa/o že pr/ oh//Aova/)/u prve šrev)7-Ae. /7oren/a mn n/ man/Aa/o, man/ pr) /e h/7o v n/egov/7) vrsr.)/) opr/m/zm.) oh )/go-rov/rv/ m spoznan/)), <7r) n/mr) zr)ha//a, podprfegrr s sode/ave/ /n naročn/A/, /n rud/ ne r/t/nega /.))))srv.) zr) g/norno podporo rev///. Žaro se /e mora/ oh vsaAem de/ov-nem srce.!))/)) )/Avar/ar/ ne samo z vseh/nsA/m/ vprrzša/)//, ampaA rnd/ z n/en/m/ eAs/srenemr;)/ proh/em/. Posrop/)o /e ras/o šrevdo sor/e/a seev /n naročn/Aov h) zda/ se že h//žamo persrorenzu redne/tm nas/ovn/An. 7o pa /e nspeh, presenef/pv ee/o za )/redn/šAo eA/po. ('e A remn dodamo še ne/na/hen odz/v spof)zor/ev, hrez Aarer/h rev//r) rnd/ v pr/hodn/e ne v/7h svo/e perspeAr/ve, smemo frd/r/, da /7 postrz/r) za/ed/e, čeprav še z he//m/ //sam/, vse hhž/e /n vse ho// naA/on/eno. Horen/e pa /e neu-sta,v//7so.' Arep/f/ /e rrehr) Arog sode/aveev m š/r/r/ /).)ročn/šAo /rtrežo. Vsr)A nov/ naročn/A /e zaže/en /n dohrodoše/ fvoree naš/h sAnpn/h pr/zadevan/, sa/ /e rev//a vredna sr)mo ro//Ao, Ao/ZAor /ma /n ho /me/a podpore /n odmeva pr/ hra/e/h.
Na vo//o so rud/ možnosr/, dr) a/rernar/vn/ nredr)/šA/ odhor/ prevzame/o odgovornost za nred/fev posamezne šrev/7Ae a// vsa/ n/en/h posamezmh rnhr/A. h/resn/č-///vrt pr) ho ver/erno rnd/ pohr/da, dr) oh /A a st) požene/o rnd) poseh/z/ pogr)))/A/ s pr/spevA/ /)]/ad)h )/srvar/r)/eev, z/asr/ z osnov/)//) h) sred/)///) šo/. .S/ahn pr/hot/nosr h/ se p/sa/a Past), če h/ se AdorAo// hrez pr/držAov zas/ovo//77 z n/eno dosedr)/)/o zr)snovo /7) odz/vnosf/o.
Menda ho Aardrža/a večArnr/zrečenn Ar/r/č/)r) m/se/, dr) Pasršen/naprav/h) nobenega or/g/na/nega rev/a/nega preho/a. Preveč /e ohr/ča/a v me/ah rovrsmegr) pov-preč/a /7) u/))/r/e/)e rrr)d/e/or)r)/nost/. Poz/s/ po nov/h sode/ave/h, A/ h/ vdr)hm7/ ))a /)/ene srrr)n/ seč vsestransAe aArt/a/ue š/r/ne, so osfa//, z redA/m/ /z/emr))))/, A.ar /e porr/cno D/d/ v pr/ču/oč/ šrev/7A/, /e upa/oča pr/čaAovan/a za pr/hod/)/e čase. Ohe-r.)sen pre/n/A ho v zvez/ s rem zanes7//vo opr.av/A) novr) D/hr/Aa z /zz/vn/m /7))e/)o/)) Pasročr) An//ga. Pr/čaAovar/ /e, dr) ho v nas7edn/)h šrev/7Aah nared/7r) hogaD) /7) rud/ po/em/čna rr)z//]/š//a/)/a o /).)š/7) rr)z/)orer/h n/ož/)osr/7) za e/)ore/) preho/ v zahres ne razs'o/ne pro/eAre rr)zv/rega sveD). .Sprehod) po naš/ prereA/osr/, z ded/šč/no, po//)o hhšča //) rud/ hede, po/))e/)//o za rest/o A)//rurn/ s/o/g. hrez re Aoneeprt/r)//)e d/me/)-zz/e h/ prav gofovo os/romaš/7a svo/o /denr/fefo /n svo/e pos/ansfvo. ^e ho// pr) n)ora posrar/ og/eda/o časa /n čas//, seč/šče raz//čn/h /7/e/ /n pog/edov, zazrr/h rud/ v pr/hodn/a /era, A/ že danes fer/a/o odgovore na mnogo vprašan/ /n d/7em. Pev//a na/ se Aor med// našega časa pogt/n/no odz/va v prosroru, A/ gr) poAr/va, /7) ro s' prv/ srsr/ s sode/ave/, A/ so rod pognah Aore/)/7)e /n A/ so zmož/)/ v re//) prede/)/ s/o-vensAc domov/ne hrez nevšečnega zamt/dn/šrvr) porr/evar/ svo/e usrvar/a/ne /n stroAovne sposohnosr/.
N/Ar)Aor pa res/// ne Anže zr)Ao//čevnr/ ž/77/rn/sAeg.) prr/storr), /n r//rh sos/e/r)vee /7 /ahAo posra/ze vsr)Ado, A/ /mn režn/e /n porrehe, dr) /o hogr)D s Avahrer/)//))/ pr/-spevA/. Sr)n)f) rev//a, A/ ho vsesrransAo odz/vna, ho porrd/A) sehe rud/ v ohčesrvu s/ovensAega rev/r)/nega f/sAa. Za mar/čno pos/anstvo pa s/ /e /zhra/a Do/en/sAo /7) n/ena naravna za/ed/a.
77/d/ s pr/hod/)//h šrev/7Ar)h hodo spregovor/7/ //t/d/e o //udeh za //ud/. Z.) s/oven-sfvo, z vsem/ naravn/m/ prav/cam/, da ž/v/ /n s/ Au/e svo/o usodo pod svohodn/m son-eem. G/oveA /e na/oga za drugega č/oveAa, /e zap/sa/ neA/ pedagošA/ m/s/ee. G/o-hoAo]//;z/e povedanega pa /r)hAo pospeš/nzo Aor sehAo resn/eo o renze//7)en) /lorr/e-van/u č/oveAove ]/srvar/r)/ne naravnanosr/. Pud/ v naš/ rev///.
Vsem avfor/em pr/spevAov /n vsem, A/ sre AarAoh pomaga//, da /e rev//a zaA//Z/č/7a prv/ /em/A, se /sAreno zrzhva//7//emo. Prav raAo vsem n/en/m naročn/Aon), z že//o, da osranere rev/// naA/on/en/ rud/ v pr/hodn/e.
Zeh7))o, da /7 svo/o zvesroho /zAažere rz/d/ v rrenurA/h, Ao /r/e rrehr) dr)D, Arzr /7 pr/-pada, Aar // za /)r)dr)//7)/o rasr gre. Prepr/čan/ smo, da g/ede svo//h eAs/sre/)čn/h porreh do vas, naročn/Aos', n/ preDrr)/)o zahrevna.
Ne nazadr/e pa žehmo, da h/ /ahAo čez /ero ohsore/ nap/sah o rev/// še več spod-ht/d/z/h ugorov/rev, reda/ na roh zaA//7/čenega drugega /eD)/Ar) Pasr/.
287
/ožc /)A))/er)
Vladimir LAMUT: Novo mesto, litografija, 1954
Gregor Golobič ODLOČNO NA PLEBISCITU, ODGOVORNO PO NJEM!
V dneh po dokončni odtočitvi stovenskc skupščine gtede razpisa ptebiscita o stovenski samostojnosti je gotovo marsikateri začetni pomistek, dvom in vprašanje dobi) ustrezen odgovor. Manj je bito govora o tem, zakaj je do takšne rctativno vctike zmede med tjudtni sptoh prišto. Prve ocene oz. prej obtožbe najbotj vnetih zagovornikov nujnosti takšne poteze so nekako obvisete v zraku in ozadju priprav ptebiscita. Tako je tudi prav in če jih omenjam tu na začetku, potem mi nikakor ne gre za kraju in času neprimerno obujanje nepomembnih sporov. Mistim namreč, da bo šete tisti, ki se je prebit do spoznanja potrebnosti ptebiscita preko nekega izhodiščnega dvoma, resnično vedet in razumet pomen svoje pritrditve, svojega ptebiscitnega dejanja. Kajti, kakor se danes že zdi domata samoumevno in doceta nevpraštjivo, da bo ptcbiscit prav takšen, v prav tem trenutku, pa na začetku te jasnosti — ktjub vsakršni dobronamernosti — ni bito in je za razmištjujočega čtoveka tudi ni mogto biti. Najbotj izrazito se to pokaže ob samem ptebiscitnem vprašanju: dejansko ne gre za vprašanje z dvema izhodoma, za vprašanje ati-ati, ki bi odpirato atter-nativo (kot npr. vprašanje koroškega ptebiscita: ati Avstrija ati Jugostavija?). Da vprašanje našega ptebiscita ni tovrstno, se tahko prepričamo t;iko, da mu drugi — protivni — det dodamo: Ati naj Rcpubtika Stovenija postane samostojna in neodvisna država ati naj ostane nesamostojna in odvisna? Rad bi ga videt, ki verjame, da ima po tako zastavtjenem vprašanju še kakšno možnost izbire! tn zares je tako: ko je ptebiscit tukaj, ni več nobene izbire; v tem primeru je (bita) edina in prava izbira, ati imeti ptebiscit ati ne, in morda še, kdaj ga imeti. Zato je bita za marsikoga nemara mučna in neresna razprava o tej načetni opredetitvi pred mesecem dni še kako nujna in neizbežna. Zato tudi ne moremo prostodušno reči, da ptebiscit uspe, če se ga udeteži te zadostno šte-vito tjudi. Kajti odtočitev ptebiscita - po drugi strani - zadeva vetiko več, gre za odtočitev o samem odtočanju, za aktivno vtogo ati pasivno statiranje Sto-venije; morebiten negativen izid ptebiscita ne bi pomenit samo preprosto, da je večina za drugo «opcijo<<, temveč, da se odpovedujemo tastnemu odtočanju o svoji usodi, da se prepuščamo na mitost in nemitost drugim. Obkrožiti <>da« zato ne pomeni totiko odtočiti se za popotn preobrat, nasprotno, popotn preobrat v Stoveniji bi prinese) negativen izid, kajti raztika med ><da« in ..ne« ni raztika med (pozitivnimi) spremembami in (negativnim) statusom quo; po ptebiscitu status quo ni več mogoč, če zmaga «ne<<, potem se ne vrnemo oz. ostanemo v starem, temveč izgubimo vse tisto, kar danes že imamo. Od tod gre razumeti burno potemiko o potrebni večini za takšno ati drugačno odtočitev ptebiscita, pa tudi odgovornost tistih, ki se ptebiscita ne bi udetežiti in s tem avtomatično gtasovati proti.
tz vsega tega izhaja tudi, da je ptebiscit potreben iz najmanj dveh nujnih raz-togov. Prvič zato, da z njim stovenski vtadi in drugim obtastnim organom omogočimo in natožimo, da nemudoma in brez vsakih zadržkov v roku šestih mesecev pripravijo vse potrebno za samostojen obstoj Repubtike Stovenije, da odpravijo vse tiste ovire, ki njenim prebivatcem danes v Prokrustovi postetji prisitnega jugostovanstva onemogočajo potno in kvahtetnejše živtjenje; in drugič zato, da mi — njeni prebivalci — zavestno prevzamemo nase odgovornost in breme tega netahkega prehoda. Prehod v samostojnost ne pomeni te odprave zveznih btokad, vetiko težja natoga je odprava btokad znotraj same Stovenije; čaka nas neusmitjeno soočenje z našo podobo in z resnico o nas 289 samih, ki bo potem, ko ne bo več večnega beograjskega kontrasta, bržkone
manj sijajna. Navaditi smo se živeti z "jugostovanskim izgovorom«, svojo nesposobnost opravičevati z zunanjimi, od naše votje neodvisnimi dejavniki: odstej bosta škarje in ptatno v našiti rokah, uspešnost našega krojenja pa se bo merita z vatii naših zahodnih sosedov. Ptebiscit o samostojni Stoveniji zato ni te skok do neha, temveč tudi pristanek na trda tta.
Za konec tega razmištjanja bi žete) opozoriti še na pomen ptehiscitnega ohti-kovanja nove stovenske ustave.
Samostojnost Stovenije namreč ne more hiti zadosten in samozadosten citj, pač pa mora hiti sredstvo, neogibni pogoj, ker ustavno razpravo o konkretni ureditvi vsakdanjega živtjenja osvobaja vetikega pritiska načetne opredetitve za suvereno Stovenijo. Če je še pred časom kazato, da hotno zaradi prisitnega povezovanja teh neprimertjivih kategorij priče izsitjevanja dotočenih spornih rešitev, pa se nam zdaj odpira prostor za trezno, odgovorno in civilizirano, razpravo o notranji ureditvi Stovenije. Kar je tudi najhotjše znamenje in spodbuda za odtočanje na ptehiscitu.
Vladimir LAMUT: Zima «h Krki, lavirart tuš
/vari Zoran PEŠČEN/ AATVAREE/
RUMENA /M VNOSE
RUMEN/ /EAZ	OnEra/ peščenega previsa r/oris rumenega .-
Zaris peščenega	nasipEane g/a Jine
previsa.	rumenib sinE/ina/,
Previs peščenega	na Jnu oErog/asrib —
zarisa.	EaEor ve/iEe očesne /ume vsega izsipEanega
UoriE peščenega z rumenim —	v Javno Javnosr.
EaEšen piazi	PovsoJ o;/risi v ro rumeno Javnosr oJb)žcn;b
RUMENA RRA//NA	romboiJnib si/buer z razpaJa/očimi g/avan)i
Rumeno razpršeno. V sipEo nap/a vino.	bronrozavrov.
NasipEano v g/a Jino. Rumeno na run;eno.	NA ROPU RUMENEGA
Pršeno v Eo/obar/e.
V	spira/e razpršeno. Naga/?ano v naborEe.
V	po/mesoe na previsih.
OUEERAN/E V RUMENO
Čez rob peščenega za o sa oJreEa/oč rumen; p/az.
Čez p/az peščenega previsa oJreEa/oč rumeni rob.
Vse Jrugo /e r/or/s g/aJine in so g/aJine sinE/ina/
Jo Jna nas/pAauega mo/Ea.
E/oris zabrisanega s spira/nim boJom v Javnosr izgubi/enib Earavan.
RUMENA E/EE/UEEA
E/oris rumenega — oJris geomerri/e, prešivan s Eoiobar/i v rumeno uJrrib boJov v spira/no brezizboJnosr,
UTERATURA prebnžan z begom
Rast 4/1990 rumeno romboiJne si/buere, sprem;u;a/oče se v rumeno siingo 292 nasipEane /aramorgane.
Ronee preroEa v rumeno,
zaJn/i rtuneni /Jaz
čez previs
in r/oris
rumenega —
vse Jo rumenega roba,
zaJn/i zausravi/eni boJ.
RUMENO V ZELENO
Eosrran vsega se vse Eonča v zeieno razpršeno, rumeno v ze/eno.
Eosrran vsega /e A ra ra r,
A ra/ar siižcn v grbo Eame/e.
Eosrran vsega z/om//ena puščiea,
/oban/a z/uEn/ana, r/a uJrra v r/a.
Eosrran vsega /e ie še zaJn/i boJ,
E Jo ve čigav vneboboJ v /aramorgano.
Eosrran vsega se vse Eonča,-rumeno v zeieno, zeieno v razpršeno.
Eranet &?// VEČERNO /WMO
/'r'/are//7e/ poj Peco
UTEHATURA Rast4/)990
prav//o
Ja /e /nr/e z ze/eno Arv/o, ne /c gn)ora reAoč/ne, s /ormu/o /V, O.
Ko Ar nr/An//o n/eno šumen/e, zJrznr/ /J se /n vpraša/ r/s/ne,
A/e /e, /ra; Ja /e z njo?
KaJar /e 'farno /n p/aAo n/eno re/o,
ga verre ne mren/,
so v n/e/ A n A, A/še, Jrevesa /n A reg,
/ra/ror uročen/, začaran/ v moAr/ mrrven/ neg/A; Ja prc/* re/] speč//) por/oA vsa sv//eno Jrs/,
/ra/ror v/eč/ra smaragJa. d AaJar vz/r/p/, /ro Aesm vefer naj n/o, o, fa/rraf /7A gnefe /n /om/ počez /n Anra v /)rcg /n vf/ra v Jno.
/)/v/7 p/es /e ro, Jerv/š p/es AnJenrne m.ag/Ae,
Ja pr/ce v pre/er//) zbegano AnA.a/o.
3e /)n/e /e, AaJar se nap//e voJe,
AaJar morna, ponr.azan.a roJ m/mo J/v/a,
AaAor me/ian/z/ran/, roAor/z/ran/ ro/, A/ graA/ vse,-rrga, oJnaša /n v/ač/ s seAo/...
DoA/er ne oJreče, /7 n/ pomoč/ /z vo/č/e nrav/.'
VenJar r.) večer v rje/ /e m/r;
nocoj,
Ao ArorAo ze/eno jagnje v sra/7, n)nJ/ se z meno/.
EREE4Z
KaJarsev/nrrn rnnrena z.ar/a roj/,
Ao sv/r, ram,
prej Mar/ažem Arvavo ner/,
AaAor peAoč/ rez v nesAončn/ čas; s/nrrmrrsrepor',
A/ v /ireg greJo /n smoA)sr/ A)z, r/.a meJ sAa/e prev/sn/A čer/, v vr/), na Aamen/ o A ra z.
Pa sAnšam s/e J s/eJ/r/ v srez/, se/nn se onstran, čez maAav pre/az.
V zen/ca/)
sc /e znaš/o Jrevo;
//š;)/asro,
Arapavo, zArozgano, Arez cverja.
Mrrvo šrrA v neAo, čeprav /e pom/a J,
/n so že AAce po/e Ja po/c/o grm/
/n /ase cvero.
Po A/ me /e srA; o, sAoro Aom sam že raAšno snAo Jr
/so/tvn.'
I ITt/ltA lURA Hast 4/1990
POA/7W/t
fos/edidedtiztireva/ti/ieset/e,
/];! g777;;/777 /ir/tnn' grin rrpA<7sr zor/777 n) mrjA A'o; /iorčoA n7z;gra7) st' vede /f!v;]/Hf/n7/]Jsv()/7!ieg/f/ddm7.
/Vofr;!;]/osf se A /zpoved/ ni/ s///, razeve/ Aezeg 777/ od neAod ded, zvonov; reg.; vo7)/a se op///, p//.;/;; zvezda;;) /ep/;o oč/.
A/.irava z v/nžnnn /nrnAoni se nas/n/a, Aesede pred zaporn/co dr/;re, šepeče ot/ neAod /7771 von/ sena.
/šazAoš/o dne v sAr/vnosr noč/ preA^i/a, Ao vse snov/ v nev/dnosf/ ž/ve,
/n po/n//o 0777.777777/ V077/ Vsega.
KOS/M
A'os;n;. /77 pada/o rrave, rr.avnšAo rože /n /agode vtnes.
Ai;Aa v/ta 77eA/e vr/i 770/7.7.
AdiAme, Arn.šAe v raA/ein verr/ču Ao;n.7/ opazno dr/ife.
/a sadn/ vrf /n /az na 77/077;
/77 pr/oa v 770/77; neA/e;
/77 rmt/7!osr ti/i/enia 7n/ <7de.
Sred/ poAošen/A /77 /777/770 r.asroč;/;.
//rop (/;;ova v žgo/en/e čr;čAov pre/777/a,
A tir d;7 pr/.š// so gos/ar ž/v/m /n 7nrfv77n.
Da ž/v/ /iodo zaspa//, poAošo;;; pa vzdražtnn pogna// se v ra sr.
RKSTEN/E V 77^7/V/
Sta;; /77 ne ;;7oro77i /7/r/ n/Adar ne A/r/
n/Adar z 777/77///V/777 s/ fihraza 77777/0 n; ne z o/777pon; srenrn/r/ svera.
Sonee /z ;nene ogen/ sesa.
Vsega pre/it7g.;r,
Aa/ /e ž/v//en/e,
777t;ra7n /sAar/ večArar v /o/ian/a/;.
/npravraArar /iod;n; sain vase o/nr.ar p/od;;o /esen.
d".:.':'.
v ^ ^
V	se/n nosim s/asr mesa, veso//e prosim za mir dn/ia.
V	se/i; nosim vzdraži/ivo An, veso//e prosim, oj/ me reši.
V	seB; nosim /)rezJon)m dom, nesAonč/tosr potstn; za varen dom.
/vru) GregorGč
LITERATURA Rast 4/1990
XAATO PK/77 DOLEN/SA/O?
Grem z rorrtan/a v 5Ao^i i.oA/, s Aarreo.
.Sporoma šropam Kučanu,
Ai gre peš,
a odA/oni;
in mn rečem,
da se pci/cnt s Ao/esom.
Sveru/e mi,
da grem čez B/ed,
da Bo B/iž/c.
V Kran/u začne deževari, in iščem dežniA.
AttipaA ni dežniAa ni Ao/esa ni Aarree.
Bore/)) iščem Prešerna po Aran/sAd) nBeaB;
MiBa MoBor pravi, da nima časa.
KaAo priri z da/ na Do/en/sAo, ven iz reB san/?
Ko pa so Aarrea,
Ao/o
in dežniA že ram/
P
'P
tvan Gregorčič
* Anketi Sodobnosti: Pisatetj in s!o-venstvo ter kutturneniu ministriranju na rob.
KakopritinaDoienjsko? komisiimpcsem, priteče sama.
ATO At/Si/A7 PE5EM
martp magda/ent
An mZs/Zm pesem, ne mZs/Zm na s/nvensrvn.
MZs/Zn)
na vZ/uge rvn/e rZrZ, mZs/Zm
na rvn/Z va/n/neZ sZnZeAZ, nnsZnn,
AaAn fi pr/n, mZs/Zm,
AaAn vzva/nvtn,
AaAn Zz/ZrZ,
AaAnpnrešZrZ
sfrasf
v fvop pZAZ vese/ZčAZ.
ČemZsZZm na s/nvensrvn, ne An
noAene pesmZ.
An
sama ža/nsr.
PR/TTČE ^AAfA
NnAene pesmZ n/ rreAa
sprasAar/ z neAa. PrZreče sama.
Anr sira mZšAa /z Anpa zre/ega ž/rnega zrn/a.
7; samn p/aneš. P/aneš
Anr pnžrešen maeeA...
UTHRATURA Rast 4/1990
/vnn PerAa/
PEED KONCEM
Ležim vznaA /ned vene/,
preAr/f z Z/č zasfavo, A/ed AaAor z/d.
SAoz/ pr/prfe oč/... /N/so //A doAro zapr//.'7 v/d/m oAr/se sosedov /o ned.)/ žen/e.
Drdr.in/e voza me spomm/a na dm, do sva z Ararom...
/On /e pred mano umr//7 še v šo/o Aodda m sva na /o/frsAo/n vozu z nogam/ zvo//;7a /n /sf/ napev z v////e/]/7n Amerom prof/ domu fu///a.
Lopo sfrm//o...
Morda v ZK zasfavo? Morda v zvezdo...
/Mo/e ed/no odAč/e// zas/uge za narod?
V znož/u sAoc/eAea vode /n vepea o//Ae...
/Za verne A Na m/z/ vrč v/na, navaden Aozarec, pepe/n/A
/n neAa/ ogorAov...
A/A so fo čas/, da n/AoA raA/A ne /nore več A/f/7
A/A so ro čas/,
Ao sem neAa/ moAf/, Ao sem Aoga za Marxa zame/t/a/,
Ao sem ž/ver/ začen/a/, Ao A od/7 sem Arampaf z Ar/gado na progo m avrosfrado.
SAoz/ pr/prre oč/...
/N/so /7A doAro zap/7/// v/d/m, AaAo mraA sfopa oA oAnu /n zvezde pr/ž/ga...
NeA/e s7/š/7// psa /n drdran/e voza... Zvon/en/a ne sAš/m.
/Zvon samo vernun zvon///
La/an/e psa
me spom/n/a na vo/no,
Ao so noč za noč/o pr/Aa/aA rdeč/ /n AeA... OAo/7 AofeA so LITERATURA AruAa /n m/eAa,
Rast 4/1990 v/na /n žgan/a.
OAo/7 enaAe so A/efve /n A/efv/ce 297 A/eA.
A/A so fo čas/,
Ao sem prve sf/Ae /z gr/a /zdav//,
Ao sem prv/ <<//uA/m<< deA/efu /z/a v//,
Ao da/ za po//7/A sem po//uA /n še f/sfo reč predčasno oprav//.
SAoz/ pr/prfe oč/...
/N/so /7A doAro zapr/;// v/d/m, da dan že pr/ce v ve/ev/u preAu/a m sap/ce dram/
/n zvezde ugaša...
.Soseda,
A/ ču/ /e oA men/, ma/ce zanaša.
Pa reče n/egova mu sfara; "Sprav/ domov se, frop/na nažgana /«
!van Perhaj
Katja Režun
L1THRAH1RA Rast 4/1990
29M
Tov/J/m /n s//š/m
/n spet se spomm, AaAo smo preJ /er/ P'/',
AaAo smo na Kavc/h prej /lramom Aon/; mAosfan/
/n ražnpče peA/; m včas/7)...
/Pr/znam n a/.'7 zoper XX m zoper o/i/asr AaAšno p/Aro /zreA/;.
Ztma/ /e Jan mnrapoAopa /e A/;ze m /J;že...
Xo Po še goJPa pr/š/a m ureže
že sroArar /grane ža/osrne v/že, me Pojo ArepA/ možje vPesmeenes/; meJ Aamne /n Ar/že.
ZIMSKA PRAVLJICA
Btižata se je noč. V mraku se je ostro risata sithueta zasneženega zvonika. Na vrhu je sta) ange). Videti je bil ves bet, breztežen, kot iz drobnih kristatov. Gte-da) je zvezde, ki so se prižigate. Prve so bite intuitivne, topte, rumene kot jesensko tistje, tako žeto podobne tjudem. Druge so bite čiste, kristatne, jasne, srebrne, modrikaste, ostre kot tniset, tako žeto podobne njemu. Oboje je imet rad. Ni moge) drugače, kot da se je potihoma smehtjat. Njegov smeh je bil podoben zvenu srebrnih zvončkov.
Spodaj na cerkvenem pragu, na mrztem kamnu, je čepet pijanček. Kadit je ceneno cigareto in eno je imet še v zavojčku, ki ga je stiskat v raztrganem žepu. Doma je bit s hnbov. Žena mu je umrta, drugega svojih pa ni imel. Pit je poceni žganje v krčmi zraven cerkve in nazadnje obtičat na cerkvenem pragu. Čutit je mraz, ki je prodira) vanj in gtedal v nebo. Kako mrzte so bite zvezde, čiste, kristatne, ostre, brezčutne,., tn vendar tepe... tn zdelo sc mu je, da zvenijo jasno in srebrno. Čudno. Srebrna pesem. Tako tepa je bita in tako mrzta. Pijanček se je strese).
Anget na vrhu zasneženega zvonika pa je gtedai tiste druge zvezde, topte kot dtaka živati in včasih čtoveško srce...
Nenadoma se mu je zazdeto, da je ena od zvezd rumeno zažareta na zemtji. Bil je vžigatnik pijančka. Z njim si je prižigat zadnjo cigareto.
Anget je zagtedat čtoveka na mrzlem kamnu. Postal )c topet in žatosten. Gto-vek je bit rumena zvezda, katere toptota je ugašata.
"Ne sme ugasniti«, je zašepetat.
tn začet je tkati. Tkat ic ptašč iz drobnih snežink s cerkvenega zvonika. Deta) je pridno in zavzeto.
Hitet je in opotnoči je bit beti ptašč narejen. Z njim je ztetel z vrha zvonika. Pijanček je spal z gtavo nastonjen na cerkveni zid. V obraz je bit bel, anget ga je dotgo gtedat. Bel kot sneg ati cerkveni zid in vendar je bito še nekaj drugega. Anget je potihoma zašepetal: "Življenje«! Potem ga je ogrnil z betim ptaščem in se vrnit na svoje staro mesto.
Zgodaj zjutraj se je pijanček zbudit. Bil je ves bet, svež in čist. Čutit je, da je njegova tniset ostra iti jasna, skoraj kristatna. Ljudje so se začudeno ozirali za njim, ne da bi vedeli zakaj. Nekaterim se je vtisnil v spomin njegov obraz, ki so ga potem včasih zagtedati v sanjah. Drugim pa se je zdeto, da ga že davno, davno poznajo. Podoben je bit nečemu, kar je btizu in vendar dateč... Kmalu
Katja Rt-žun ZtMSKA PRAVLJtCA
Anica Zidar
UTERATURA
Rast4/)990
so ga videvati v debetem kožuhu, ko je detit otrokom mandarine in čokotadne bombone, tn nihče se ni čudit. Jezikači in hudobneži so čutili ostrino njegovega angetskega meča in so se mu umikali s poti. Živet je še dotgo in imet vetiko prijatetjev.
Anget pa je še naprej stat tam (na vrhu cerkvenega zvonika), ves mrzet, jeklen in samozavesten. Gtedat je za odhajajočimi ptaneti. Pozimi je lovit snežitikc, poteti strete in dežne kaptje. Ni se spremeni) vsa ta teta. Le če se je kdo od smrtnikov ozrl nanj, sc je prav narahto nasmejat, kot bi zvončktjali srebrni zvončki.
PRED MENOJ SE JE ODPRLA STEZICA...
...HRtBOVSKt ZASELEK, izpraznjen, s stabotnim živtjenjskim utripom, pottačen v trdovraten, boteč motk, v pretektost, v čas, ko se je tu vse napenjato v živtjenju, v zadnjem času pa je pahnjen v umiranje, počasno, a trdovratno... V njem hiša, močno načeta, živtjenje pa se oktepa z divjo močjo. In v hiši Urban, stara grča. Z vetrom večkrat završita: "Satanov čas! Vse je zavoztal, živtjenje odteka, to je norost, prava norost. Morato bi se nadatjevati, ne pa odtekati. Živtjenje, to je večna reka, ki teče in teče...«
Pa vendar je ta svet po svoje tep, divji, sanjav, nekje na robu raja. Okoti Urbana je čudna zgodba; zgodba, spletena iz živtjenja in smrti, iz ljubezni in povezanosti, zgodba brez konca. Zgodba o Nežinem vračanju.
Ko ga pozdravim, trdo iztisne: "tmet sem Nežo in pet mtadik. Odšti so. Pa sem reke) Neži: ,Sama sva. Svet je vse botj črn. Satan mu gode. Zmešnjava, ti pravim...' Pa je le nekaj zagodrnjata, tako kot vedno. S tem je prekrita vse, kar je imeta v sebi. Zagodrnjata je o tem hribovskem svetu; o otrocih, ki so mu obrniti hrbete, zato je še botj potreben ljubezni. Pa so mi jo na tepem odnesti v težki hrastovi trugi. Kar zaspata je, s peharjem v naročju. Drobcena je bita ta živatca. Drobcena, Strmina jo je izpita. Satan je vse zavoztat. Še zbogom mi ni rekta. Ostat sem sam, tako prekteto sam. Skoraj bi pozabit na besede. Hm! Besede! Biti so časi, ko je beseda imeta sitno moč, da te je potegnita za seboj... Danes pa, izgovarjajo jo, kot bi izptjuniti nekaj grdega.«
Kimam mu, besede ne spravim iz sebe. Njegov gtas je tak, kot bi drsat po podu. Udarja iz njega: beseda za besedo, ptaz za ptazom. Vmes še kdaj bruhne: satanov čas. Pogovor se ne zatakne; teče, kot hi odvijat nitko s klobčiča; vse se prepteta: podrobnosti prejšnjega časa, pa tudi sedanji čas, dogajanja doma in v svetu.
<<Saj ti rečem, satanov ptes. Vetiko napak se je vrinito v preteklosti... Tudi to, da sem sam. Kakšna oblast je to, da je dovotita umiranje teti strmin. Sam sem z dnevom in nočjo. Še sova se je presetita. Najhujše je to drobno vsakdanje gorje, stiske in odločitve. Sam sem, sam. Vem, kaj te je prignato. Nežino vračanje... Povem ti, vse je resnica. Čista resnica. Čista kot otroška solza. Prihajata je, da sem se pobrat. Še prihaja, kadar me premočno stiska.«
Ctoboko vzdihne, zgovornost je v očeh, preptetena z žatostjo, z jezo, z hote-čino; sredi teme pa so razmetane iskrice upanja.
Njegov skrhan gtas z zatajevanim jokom: "Ko so jo odnesli v hrastovi trugi, tisto mojo živalco, več dni nisem steke) črnega gvanta. Vse mi je govorilo: sam si, sam si, sam si... Vse. Prazen dom, Živah v htevu, prazna postelja, noči s tisto pektensko tišino. Postopat sem okoli hiše, se potepat med spomine. Brezdelno sem se potikat okoti, segat po pijači, molil in ktet, molčat in pet... Presekat sem vetiko voztov, tega zadnjega pa... Menda ga bom... Če ne bo satan kaj zavoztal...«
Anica Zidar PRED MENOJ SEJE onrmASTE/dCA
LITERATURA Rast 4/1990
Opazujem ga; vse pri njem je zlito v celoto: pripoved in on sam, odrezavost in boleča robatost.
-Posegel sem po štriku, pa se ni zavozlal. Zdaj visi tam. Za opomin. Pasje je bilo. Pasje. Ponoči najhuje. Nalezel sem se ga. Satan pa ti zleze v dušo m ti šepeta: zavozlaj se, gnida pretrgana, zavozlaj! Še med ljudmi se je našel kakšen tak. Nič lepega ni videl v življenju. Zavozlaj se, je prigovarjal. Vidiš, tak je današnji čas, v človeku je vse več volčje narave. Pa takole ti rečem: ko se dokoplješ do moje starosti, spoznaš globoke vezi med človekom iti zemljo... Če pa še petdeset let preživiš s človekom... Besede so premalo... Tistih petdeset let se ne more izgubiti. Vem, ljudje pravijo, da se mi je zavrtelo in zasukalo. Da je vse tisto o Neži iti o njenem vračanju prišlo vatne zaradi samote, zaradi smrti. Pa ni, prmej da ni...«
Utihne. V očeh je nekakšno gibanje, kot bi izgubil občutek za prostor, za čas, za samega sebe. Stiska ustne. Obraz teman in napet, z iztopajočimi ličnicami. Čez hip... Nekaj mu doseže obraz, nekaj iz duše. Trde poteze se zmehčajo, zlijejo se v nasmeh, v vsaki gubici je gibanje. Kaj je zlezlo vanj? Kakšen odsev? Odmev česa?
-Bil setu res čisto na dnu. Življenje se mi je upočasnilo, se odmikalo, bolečina mi je pobelila lase in jih prepulila. Padla je jesenska slana. Zanka pa se mi m zadrgnila. Takrat je začela prihajati. Nenadoma sem začutil spremembo: nekaj sem začutil ob sebi... Saj vem, rekla boš, starcu se je zavrtelo. Pa ne... Nekaj je bilo. Toplota. Kot bi me poklicala. Če petdeset let živiš s človekom, nekaj ostane. Posežem po slivovki. Šment, steklenica sc mi odmakne. Zastrupljene samote je vse manj. Zanese me k vodnjaku. Zakaj tja? Vodnjak ]c najino delo. Tu sva se z Nežo zagrizla v naravo. Kopala sva v živo skalo, naletela sva na izvir. Voda na dnu je mrmrala, v mrmranju setu nejasno slišal njen glas. Prigovarjala mi je, ponujala oporo. Mora) sem v vinograd, njena bližina me je prisilila. Čutil sem, da je ves čas ob meni. Skupaj sva ga zasadila, bil je poln sonca, zalezel se mi je v meso, v kri, v srce, v dušo. Ko so se po trgatvi polni sodje pogovarjali med seboj, sem čutil... Hudimana, kako naj povem: živo, polno srečo. Delo je naju z. Nežo povezalo, čvrsto povezalo z zemljo; iz nje, pa tudi drug iz drugega sva zajemala moč... In zato je v meni ostal mlačen pepel, ostal je od tega ognja med nama.
Napotila me je v hosto, med macesne, skupaj sva jih zasadila. Pa še na dolgo, strmo njivo, z žulji sva jo iztrgala liosti. Vse za otroke. Obrnili so hrbet. I.e Gašper, najmlajši vnuk, je rekel, da bo živel z nama. Ta moja živalica! Nekaj je bilo v njenem življenju. Kako bi rekel? Široki zamah. Vse se ji je posrečilo, le otrok ni zadržala, pa smrti ni odgnala. Vračala se je in vrača se, prmej, da sc.<<
Gledam ga in gledam. Zaudarja po starosti, pa vendar je v njem čar, preveva ga vonj po preteklost) in toplota, s katero govori o Neži.
-Nekaj je v hiši, kar govori o njeni prisotnosti: tišina, ki pa ne boli; vonj po domačem čaju, ki ga je vseh petdeset let kuhala iz divjih rož. Največkrat jo začutim pred mrakom. Z njim se je v življenju tudi vračala s polja. Z mrakom sem vedno doma in jo čakam. Vsa hiša zadiha z njo. Tega ne znam povedati z besedami, to le čutiš. Vsaka stvar v hiši po svoje drhti. Njena nevidna pri sotnost mi je vse bolj v pomoč. Kot bi čutil njeno prigovarjanje. Če sem kdaj omahoval, me je znala spraviti na noge. To njeno prihajanje... Drobi kamen v meni. Trga me iz pobitosti, iz brezbrižnosti, iz tistega drsenja zunaj časa in prostora... Iz tiste teme po pogrebu. Kaj bi dal, hudimana, da bi še enkrat zagledal njeno človeško podobo. Večkrat me strese drget, po meni pa šine misel: dotaknila se me je.«
Gledam in gledam njegov obraz, ki se potaplja nekam onkraj. Zamaknjeno nadaljuje: -I.e spregovoriti si ne upam niti besedice, da je ne bi odgnal. Srce
AnicaZiJar !'REE) MENOJ SE JE ODPREA STEZtCA
Vinko Blatnik
UTERATURA
Rast4/)99U
tolče hitreje, čeprav je že staro. Loteva se me nekaj novega: sram me je, ker sem se tako zapusti), ker sem se počuti! vsem odveč in star kot zcmtja. Nič več me tako ne tišči v grlu.<<
Spet vpijam vase njegov obraz, tako po!n gibanja in zazrtosti nekam vase: "Hudimana! Kaj se to sproži v življenju? Biio je na veliko nedeljo. Nakuhal in napekel sem po svojih najboljših močeh. Pa otrok ni bilo. Tako sem bil sam. Kar zajokal sem. Zajokal kot otrok. Saj me je bilo takoj sram. Hudovat sem se zaradi tega nad samim seboj. Pa ne boš verjela. V hipu se mi je zazdelo, da slišim njeno dihanje. Vsa hiša ga je bita polna. Nekaj je pognalo med temi starimi zidovi. Kako bi rekel? Kot nitke! Ja, kot nitke! Nitke življenja... Iz njih je zadihalo veselje, opijanilo me je, kar zavrelo je po meni. Vem, dala mi je tiste svoje drobcene nitke življenja, da bi dograjeval, kar sva načrtovala, začenjala. Pred menoj se je v hipu odprl svet, prav tak svet, kot sva ga hotela zgnesti s svojima rokama, s svojim delom. Tako živo je bil pred menoj, da se nisem upal premakniti. Strah me je bilo, da se bo vse sesulo, raztreščilo in spet bom v temi.
Nenadoma pa... Hripav, globok glas, iz njega se je izluščilo moje ime, takoj zatem pa še vnukovo: Urban! Gašper! Kolovratil sem po hiši, prebrskal vsak kotiček. Ne veni, kaj sem iskal. Pogovarjal sem se s seboj, s spomini, z Nežo... Z mrakom sem se nekako streznil. Umrlo je vsako upanje, da bo prišel kdo izmed otrok... Odšel sem iz hiše, mesec je počasi lezel izza gričev. Čutil sem, drsela je za menoj, Neža je drsela za menoj. Pred menoj se je v hipu odprla stezica; kar prišla je, sama od sebe... Tako domača, znana, prijetna. Kot bi mi nekaj šepetala, nekaj spodbudnega, zdravega, nekaj za jutrišnji dan... Vedel sem, da moram po tej stezici. Toda kam? Kam je namenjena? Bom prispel do konca? Ali sploh kdaj pridemo do konca? Ne, ta stezica nima konca... Stopil sem nanjo, da bi dograjeval najiti svet. Drsela je za menoj, vem, da je. Čutil sem toploto, moč, življenje... Drugo jutro se je vrnil vnuk Gašper. Mlad in čvrst. Mladika.«
...VRAČALA sem se pozno. Veliko sem odnesla iz tega hribovskega sveta. Bila sem bogatejša, notranje bogatejša. Ta svet je tako drugačen od tistega v dolini. Modrikast, odprt, neskončen... Kot življenje.
Pa vendar: za menoj je zaječala nočna ptica, trpko in zbegano.
DOLENJSKE RAZGLEDNICE
HIŠA MOJEGA OČETA Rod
Hiša mojega očeta stoji pod vinogradi sredi Lubanske gorice. S štirimi okenci gleda čez zeleno vaško gmajno v sušiško dolino, k cerkvi svetega Roka, kjer je zdaj očetov dom, na Verdun in Hrib, na Rigelj in Pogorelec, na daljni Kočevski Rog. Hiša je zdaj bratova, ki se je po jeseniški kovinarski šoli in mornarici vrnil. Jaz se na Dolenjsko le vračam: pred prvim majem, ko so gobe, ob trgatvi, ob vseh svetih, ob novem letu. Pravega lesenega ali zidanega doma doma zato nimam. Imam pa ključ bratovega. *Na, pridi, kadar hočeš; ob vsaki uri je zate odprto,- je rekel po očetovem pogrebu. A bratov odprti dom je pravo dolenjsko bogastvo: klet, polna jesenskega mošta in po marti-novem vina, vonja po čebuli in sadju, razgreta kuhinja s kipečimi lonci, po hrapavih stenah podobe Matere božje in nas, domačih, in v kotu križ, v predalih materini molitveniki.
IHERAIHRA
Kast4/)990
Vsepovsod v hiši in okrog moja mlada leta.
Ko zdaj v spominih obiskujem prednike, vem, kolikšna sreča je imeti dom. Moj stari oče Franc, zidar, ga ni imel. Že pred prvo vojno je moral dvakrat v Ameriko, da si ga je prislužil. Postavil ga je oh vznožju Luhna. Vmes so se rojevati in rastli otroci: Johan, Jože, Albina in Vincenc, moj oče. Nekaj dolarjev mu ie ostalo še za zidanico nad novo domačijo.
In je ncKe pomladne nedelje leta 1923 po maši poklical svoje tri otroke, ki so ostali doma, k mizi in jim povedal:
"Takole ho! Johana, ki pije, sem vzel v Ameriko, da hi ga imel na očeh. Ni pomagalo: teden ali dva zdrži v rudniku, pa spet stara pesem. Ni pomoči, tam sem ga pustil; ne hom ga tu gledal. Bo, kar ho! Najstarejši je; on hi imel pravico do vsega, kar je mojega — če hi bilo drugače. Tako si na vrsti ti, Jože. Ne bo ti lahko, ko si kripelj. Rana iz vojne se ti ne ho zacelila, to zdaj že vem. Nikoli ne boš za pravo rabo. A prišli bodo otroci, poznam tvojo Nežo, pri njih jih je bilo rodove nazaj vedno čez pet. Garaških, pametnih. Zato boš imel hišo, njive in hosto, dokupil bom še nekaj travnikov, dovolj in preveč za pet, šest glav. Ponje pojdi na FJrvaško. Dal ti bom dolarje tudi za prašičke. In kar je glavno: od danes boš ime) tudi mene na skrbi. Tudi trtje bo tvoje, pol vina pa mojega. Jutri se bom selil v zidanico. Ti, Neža, in otroci, ki bodo prišli, naj mi nosijo jed gor v zidanico trikrat na dan. Pa ne samo fižola ali krompirja; trikrat na teden mesa, drugače ne bova dobro orala. Si me slišal!?
Ne vem, kako sc je moglo zgoditi, da si ti, Albina, takšna nesreča, f.e kako, da vsa ta leta nisi našla dedca. Če ga do zdaj nisi, ga tudi ne boš, zato boš ostala pri hiši. Menda veš, kaj to pomeni. Jaz ti bom dal kot, Jože hrano. Poprijeti boš morala povsod, kjer bo treba: v hlevu, na njivah, v vinogradu, pri otrocih. Jaz nisem kriv. Življenje je tako.«
<>ln jaz?« je vprašal najmlajši, moj oče.
<<Ti boš pa moral od hiše. Tako bo za vse najbolj prav. Roke imaš za vsako rabo in tudi že službo. Hišo imam zate že ugledano. Tisto Smalčevo iz Kubanca boš vzel. Ni zidanica, je kar prava hiša. Sem bil zadnjič tam, sem ji že nekaj omenil in videl, da je kar dobro zidano. Ni rekla, da ne, a je najbolje, da jo še sam vprašaš. Streho boš moral prekriti, samo to je. Slamo ti lahko jaz dam.«
Tako je odšel moj oče iz rojstne hiše v Lubnu, se priženil na zidanico k Šmal-čevi Veroniki v Lubanec, brez beliča dote, brez toplega stiska domačih rok. Bolelo ga je to slovo vse življenje. Kdaj pa kdaj, po tretjem kozarcu, je nam, otrokom, rekel: - Mene pa stari ni hotel jemati s seboj v Ameriko.« Ali pa: "Le mati so imeli solzne oči. Bili so pri očetu velika reva.«
Kako težaška leta so čakala očeta na železnici. Kramp, lopata, pehanje in izpiti za desetarja in čuvaja proge. Budilka ob pol petih, hoja na uršensko postajo. Železnici ni bilo mar brstenja trtja na lubanski vinski rebri, cvetočih mladih jablan na našem vrtu, očetove nove hiše.
Morali smo po svetu, pod tuje strehe. Čuvajnici Ponikve in Loče na Štajerskem, konjiška proga, pa spet nazaj na Dolenjsko, uršenska postaja in, končno, med vojno, kočevske Laze. Prav tu, na vrhu sušiške doline, se je — po odselitvi Kočevarjev z Laz — očetu prvič in zadnjič nasmehnila prava sreča. Obeta) se mu je pravi, lasten, prostran dom.
"Kam bi se vselili?« nas je, otroke, spraševal v tistem letu 1942. "Ali v Babar-jevo ali v Mcdičevo hišo? Ali pa bi ostali kar tu, v tej leseni, kjer smo že?« Kosil in grabil je tisti srečni čas pridno, kot nikoli dotlej. Mi, otroci, smo v opuščen pod zvlekli pravo bogastvo kmečkega orodja in posodja. Pa sena, sadja, zelja in vsega drugega, kar je ostalo za Kočevarji.
Pa je neke noči vseokrog zapokalo, po vasi zahrumela vojska, na slamnato streho našega poda priletela bomba, pod nebo se dvignil visok plamen in vse je šlo v nič.
Vinko Blatnik Oče je tisto jutro, ko je hodi) po pogorišču, dokončno sprevidet, da nikoti ne DOLENJSKE RAZGLEDNIH bo jniet svettega, trdno zidanega doma, kakršnega je na svojih poteh po datjni
Štajerski in domači Dotenjski ohtjuhtjat svoji Veroniki in nam, otrokom. "Čas je, da se vrnemo!« je odtočit. Na sosedov voz smo natožiti mizo, omaro, poste-tje, posodo in se odpetjati domov, v mamino zidanico v Lubanec, v naš prvi in dokončno edini dom.
Moj novi dom tista datjna medvojna teta ni bit tesen in majhen, kot je spet postat očetov dom, marveč vetik, tope) in svetet. Žete) sem, da mi nikoti več ne bo treba po svetu, trnek smo vsega: v eni kteti sode vina in kupe korenja in repe, v drugi kozo, ovco in zajce. Naš pravi otroški dom pa je bil gozd, ki raste vseokrog. Vanj smo hoditi po gobe, kostanj, iz njega vtačiti k hiši suh-tjad, nositi na dvor listje za gnoj.
A se je kmatu izkazato, kar se na Dotenjskem že od nekdaj godi: doma ni bito kruha za vse. Prvi sem odšet od hiše jaz, v novomeško gimnazijo in šmihetski internat, za mano brat Lojze, v jeseniško kovinarsko šoto in mornarico, za nama še sestra Zinka, v novomeško Krko in na svoje. Brat in sestra sta se vračala, jaz vse bolj redko. Ko enkrat greš v svet, odideš za dotgo, za vedno.
Rast
Spominjam se, kako st) gorcte Dotenje Sušicc, domovi naših sosedov in njihovih prednikov. Z očetom sva na vrhu Kropinca nabirata gobe in znenada skozi krošnje dreves ugtedala dim in ptamen nad vasjo. Pustila sva košari kar tam, z vso močjo stekta na pomoč, skupaj z drugimi zajemata iz vodnjakov, podajata škafe vaščanom na strehe, pomagata odvijati gasitske cevi, prinašata pohištvo iz gorečih hiš, snemata vrata in okna... Bit je vetik požar, goreto je nekaj hiš hkrati, na pomoč je prišto kar nekaj gasitskih društev, in na koncu še sam predsednik okraja. Ljudje so sc razmaknili, se začeti odmikati, kričanje in govorjenje je zamirato.
"Tudi obtast vam bo priskočita na pomoč,« je predsednik reket spravtjivo, totažeče.
Vse hiše so bite že prazne, te v eni je v kotu ostat tesen kip svetega Roka. Podstrešje je bučato v ptamenih.
Steke) sem do kipa, ga dvignit in odnese) na ptano, h kupom pohištva zmedenih pogorctcev.
Vaščani so obstati, se zastrmeli vame. "Predsednik je tu, gtej, in si je upat!« je reket eden potgtasno drugemu. "Na, pij, fant!« je reket drugi in mi natočit vina. "Korajžen si!«
Sete vetiko kasneje sem zvedet, da nisem bit korajžen zaradi gašenja, marveč zato, ker goreča vas med vojno ni bita naša. Goreče domačije so bite njihove.
V današnjih časih je veliko ljudi pogumnih. Včeraj so motčati, danes govorijo, hudi takšni, ki so imeti takrat besedo. Le zakaj niso govorili že v tistih tetih, ko je Dotenjska gradita "novi svet« in podirata starega: vse, kar je tepega obti-kovata roka naših prednikov. Nikjer več vetičastnih dotenjskih gradov; te tu in tam še kakšen križ na razpotju, votte kapetice...
Vsi Dotenjci nismo biti tiho. Leta 1955 se je rodil Dotenjski študent, gtasito mtadih dotenjskih pesnikov in pisateljev (v kateri dotenjski pomtadi že), klica ljubezni do rodne besede in spominjanja na tepotc minutih časov, samorastta iskra dotenjskih ognjišč. V načrtu smo imeti ustanovitev ktub dotenjskih kut-turnih detavcev, katerega stebri naj bi po mojem bili: Karet Bačer, Jože Dutar, LITERATURA Janez Kasesnik, Lado Smrekar, Severin Šati in mtadi - Marjan Brezovar, Rast 4/1990 branci Kotar, tvan Perhaj, Zdravko Stamnik (Pavte Zidar), Tone Srebrnjak, tgor Tratnik, tvan Zoran in še mnogi drugi sodetavci Študenta. Vendar se naša zamiset ni posrečita. "Ni ne denarja ne prostora!« mi je suho reket 303 takratni predsednik okrajnega l)udskcga odbora, tn to je obvetjato za vse čase.
Vinko Blatnik Vendar je bi) kasneje na Dotenjskcm denar za veliko drugih stvari: za veličast-DOLENJSKE RAZGLEDNICE ne zgradbe banke, zavarovatnice, esdekaja in še druge direkcije dotenjskega
podjetništva... Za nov kulturni dom nikoli!
Kar prav ima dr. Andrej Capuder, ki je ondan vprašal stare in prenovljene Dolenjce: "In zakaj ne?!«
Ko zdaj pripovedujem o hiši mojega očeta, imam ves čas — tako kot že dolga leta prej — v mislih Šalijevo Hišo moje matere, ki sem jo leta 1955 objavil v Dolenjskem študentu, čeprav ni sodila v takratni novi čas. Takole predstavlja hišo svoje matere naš dolenjski pesnik Severin Šali:
Hiša mo/c mafere sto/i na gričku.
Zada/ šumi/o borovci, spod.)/ reče Temenica, v /agnedib počiva sonce in miin brizga srebrne bisere. Mati /orni drač/e za podnef. Ma/ben negode sro/ini pred n/o s košarico /agod. Sosed vrača živino, posro/i in kram//a o /erini. H/ibov Ne/ček ima ošpice in krava /e povrg/a fe/ička.
Hiša /e /esena. Ha strebi šrr/i s/ama in zadn/a sfran se vesi nat/ koran/o. Za tramom se suši/o ravženrrože. Veža /e črna in /amasfa, v izbi počiva somrak. Hudič na sfek/u se reži pogub//eni duši, mari/iui /aski v koru rab/o zašusri/o ob doriku. Ha skriu/i /eži mo/ /ok s puščico in rorba z uči/i. Ha okencib zvon-k//a/o /uksi/e. Siromaščma diši rop/o kor krub iz peči in /e čista kor srut/enec za bišo.
Hiša mo/c marere sro/i na griču, okrog so domači/c in ba/rc, kozo/ci so po/ni z/arega kruba. Dob na pašniku ponika porok, mimo zbeži v/ak in zgine v bosro pod Sveto Ano. Ob pori, ki pc//e k nam, sto/i bogec s po/om//eno roko. Hebo nad gričem /e visoko, /e v da//avi se nas/an/a na s/eme goric. Tod gričem krog cerkve /eži pokopa/išče, podobno ribemu vrtičku, k/er mari sadi svo/e na/draž/e rože.
Z mater/o greva na visoko p/anoro; por diši po smo/i in mabu, obzor/e sc odpira. Mari pripovedu/e srare ba/ke, govori o ponesrečenci/), o zdravi/nosti /aneževe rože in arnike, /az pa g/edam, samo g/edam. Tako širok sver /e odprr/ Kako ma/ben bo nekoč, ko se bom povrni/ iz da//av za obzor/i, ma/ben in prazen, ka/ri /e seda/ ga oživ//a ro/iko čudovirib in nevidnib stvari. Kdo pa sem /az, ki živim v biši na griču s svo/o marer/o, s svo/o sivo/aso krušno marer/o? /az sem kra//ič vseb prav//ic, mogočni v/adar ru/ib orokov, iska/ec skririb zak/adov, gospodar vseb prič/ib gnezd naoko/i, pri/are// vi/am in škratom; /az sem — orrok/
"Mari nosi šesr križev,« mi pravi borer, «/ica so /i nagubana kakor ska/a, k/er domu/e bostni mož, roda g/as /i po/c sproščeno in v očeb /i si/e zvezda, mi/a kor risra nad goro prori /ugu, o kareri govori, da /e mo/a...«
Hiša mo/c ntarere /e sra/a na griču. Zda/ še očrne/ib rramov ni več, na grob/p raste prst in v mo/em koru diše koprive. Tisto živ//en/e /e pokrito s pepe/om. Mari ne nosi več gub, roke so zgubi/e /i rrdnosr in zvezda n/enib oči se /e urrni-/a v ribi vrtiček pod rušo in križ. Jaz nisem kra//ič — odš/o /e v/adarsrvo da//-nib orokov, pogovor dreves sem pozabi/, ne vem več, ka/ porok mi po/c, ne ven) za imena vi/am in škratom. Ko stopim po brvi spominov na grič, sem ru/ec, ki bi rad odkri/ davno skrivnost, pa /e ne na/dem. /,c nek/e iz porop//e-nib g/obin se zrca/i biša mo/e matere na griču in /az in mo/c otroštvo, /n kadar me za/ame ve/ika rišina, sbšim biri sraro uro s kukavico, /n ura ra/insrveno šre/e v biši mo/c matere na griču ure in dneve, o karerib san/amo...
I iTERATtJRA Tudi Ivan Cankar je — tako kot Severin Šali v daljni Ljubljani — na Dunaju Rast 4/1990 sanja) o daljni hiši svoje matere, tam nekje nad Vrhniko, na Vr/.deneu. Literarna zgodovina piše, da nikoli ni obiskal Vrzdcnca, rojstne vasi svoje matere. Nikoli. V literaturi pa še vedno živi njegovo nepotešeno hrepenenje po korc-304 ninah rodu, v katerega vrh se je povzpel. In v sam vrh dosežkov slovenstva.
Veliko srečo imam, da lahko iz daljne Ljubljane za dolenjsko Rast sproščeno in preprosto — kot nekoč v gimnazijskih letih pri profesorjih Karlu Bačerju in Milanu Dodiču pišem prosti spis: Hiša mojega očeta. Ta spis naj se glasi: Predno je naša hiša postala hiša mojega očeta, je bila zidanica moje matere. Za doto jo je čakal njen brat Jože, pa mu ni bila usojena. Moja mati je skrbela za zadnja leta in ure svoje in za to dobila zidanico, zaradi tega bogastva pa še moža, mojega očeta. Brata Jožeta je čez noč vzela Amerika. Nikoli ni pisal domov, nikomur naročal pozdravov. Tudi očetovega brata Johana ni bilo iz Amerike. Pokopali so ga rudniki in pijača. Po njem je prišlo le pismo, v njem petdeset dolarjev.
Oče se je marerinc dote oklenil tako, kot se spodobi za vsakega gospodarja. V gmajni je nakopal visoke kupe peska, v zadrugi naročil veliko vreč cementa, si sposodil kalupe in napravil nekaj skladovnic cemenrne opeke. Za tem je — ob napovedi lepega vremena na nebu topliške strani sušiške doline - razkopal slamnato streho naše domačije in otroci smo mu podajali opeko na streho. Kos za kosom. Streha naše hiše je zdaj lepa, siva, s svetlo spodnjo stranjo hiše se heli v našo dolino. Oče je dosadil trte, obžagal postarano drevje, zasadil veliko divjakov in jih pocepil, pribil veliko novih lat na kozolcu in vsako leto dvakrat do korenin pokosil vrt. Vsako jutro je vstajal oh pol petih in odhajal na uršensko postajo, se vozil v Novo mesto, od tam pa, z nahrbtnikom na rami in z železnim metrom v roki, hodil nazaj po železnici proti Uršnim selom in gledal, če je na progi vse tako, kot mora hiti. Na svoji poti proti domu je pobiral vse, kar je bilo še uporabno: žeblje, podkve, lesnike. Oblek in obutve je dobi) na železnici več, kot jo je lahko ponosil. Tako smo bili še dolga leta po vojni tudi otroci oblečeni v modrem, obuti v "kupevne« gojzarje. Krojač Puterle, ki je šival za vso vas in še hlače vsem Derganjcem, je tudi meni sešit iz očetovih, ne do kraja znošenih oblačil, kar nekaj lepih modrih plaščev za hojo v gimnazijo.
Za očetom je pri delu in ob večerih, ko je nad Pogorelcem sonce zahajalo, po vrtu in vinogradu hodil moj brat Lojze. -Tele jablane ne bova obrezala letos, ampak šele drugo leto,« mu je oče kazal vrh tega ali onega drevesa. "Veje se morajo še razkošatiti, predno lahko greš mednje z žago. Lesnike, ki sem jih danes otresel v gmajni, so tu okrog najboljše za jesih. Takih ni nikjer drugje, tega ne pozabi! Sode moraš dobro zažveplati, drugače se vino skisa. Trta se ne reže tako, ampak tako! Ko me ne bo, bo to tvoje,« je še govoril oče bratu Lojzetu, ko je mrak že prekril domačijo in sta sedla m ga zvrnila kozarec ali dva.
-	Vinko je šel, Zinka tudi, zate delam!«
Kmalu je šel tudi oče. Poklicali so nas v Novo mesto in sodnik je vprašal: "Je imel vaš oče kaj premoženja?«
"Imel!« je rekel brat. "Hišo, njivo, vinograd, vrt. Veliko je vsega...«
-	Vse to ni bilo očetovo,« je rekel sodnik. "Vse to je last vaše matere. Tako je zapisano!«
In tako je hiša mojega očeta po njegovi smrti spet postala zidanica moje matere. Spet je obveljal stari red: hišo in vse drugo naj dobi tisti, ki bo skrbel za mater v njenih starih letih.
Za brata so prišli novi časi. Vstajal je tako kot oče, zgodaj, hodil v službo, LITERATURA kradel družini čas in odhajal z mesta v Luhanec pomagat materi rezat trte, Rast 4/1990 vozit gnoj na njivo, belit sadno drevje in mlet mošt, otresat lešnike na gmajni. Vsako nedeljo vožnje k maši, med tednom k zdravniku. Dolga leta.
Umrla je tudi mama. Poklicali so nas v Novo mesto m sodnik je vprašal: "No, kako bomo uredili? Se kdo odpoveduje?«
France Režun
i.HERATURA
Rast4/)990
Motčati smo. Sestra Zinka se bratu ni mogta, saj st )e zraven, na našem, zgradita nov dom, jaz tudi ne, saj bi potem ne imet več doma; naša dotina bi ne bita več moja dotina.
-Potem pa na tri dete!« je odtočit sodnik. «!n še davki... Kotiko, mistite, je vse to vaše vredno?«
Motčati smo. Če gtedaš, kaj imajo drugi, je vsega mato, če gtedaš živtjenje mojega brata Lojzeta, vetiko.
"Je dvajset mitijonov?«
Pogtedat sem brata Lojzeta. Oči so se mu zasotzite, gtas vztrepetat: "O, je pa že vetiko več! Vetiko več!« je reket užatjeno, s ponosom.
Sodnik nas je motčc gtedal, najdtje brata Lojzeta — star je že bit, mato takih primerov, uganit je morda, kako je z nami in z njim in reket: "Kar dvajset bom zapisat. Saj poznam tiste kraje.«
Vsem nam je bito prav in kasneje davka res nismo vetiko ptačati. tn tako zdaj hiša mojega očeta, ki je bita v resnici vedno zidanica moje matere, ni hiša mojega brata ati moje sestre; po sodniškem sktepu in uradnih postavah je tudi moja hiša in moj dom. Po mojem srcu pa je naša hiša zdaj bratova hiša. Njegove so trte, saj jih on reže, njegovo sadje, saj on skrbi za drevje. "Kadar boš moget, pridi,« me vabi. "Kar imam jaz, imaš ti. Vse moje je vse tvoje.« Moje mtado živtjenje zdaj, zaradi bratovega vabita, ni prekrito s pepetom. Moja hiša živi in se, vsa z vročim rumenim soncem obsijana, beti na tubanski vinski rebri. Tudi zame je na stežaj odprta.
Ko stopim po brvi spominov na grič nad vasjo, nisem kot tujec, ki bi rad odkrit davno skrivnost, pa je ne najde. Jaz sem jo naše).
Nikjer na Stovenskem ni tako toptega doma, kot je moj dom.
Nikjer na svetu ni totiko toptih domov, kot so naši na Dotenjskem.
POTA IN RAZMIŠLJANJA - KITAJSKA (III.)
ZADREGE OB KONFUCIJU, O SMOTRIH RAZVOJA IN O DRUGIH NEODGOVORLJIVOSTIH
Nanking, 8. avgusta 1981. Zbudim se okrog šeste ure. Po vseh teh potovanjih v neznano sem utrujen. Pa saj ni čudno, šete zdaj odkrijem, da sem zvečer vktjučit gretje. Žena me ošteva, tudi ona je spata stabo. Odkrijem, da sem tudi prehtajen in da imam hude prebavne motnje. Tudi to je spopad z neznanim svetom. Nismo navajeni na podnebje, tn med Pekingom in Nankingom je vetika raztika.
Z ženo odideva k zajtrku, vendar ne zajtrkujem. Ne morem. Ob mojem raz-potoženju in zaskrbtjenosti me žena totaži s tem, da imajo sopotniki takšne težave že ves čas, odkar smo tu. Čudovita je. Pripoveduje zgodbo o nekom iz itatijanske skupine. Menda zaradi spremembe klime in prebavnih motenj že od prvega dne ne je ničesar drugega kot kekse in so mu zato sopotniki nadeti vzdevek mister Kreker.
Ob ženinih pripovedovanjiti tudi zvem, da sem gtede takšnih težav med zadnjimi. To me opogumi. Spomnim se tudi na preizkušnje v dosedanjem živtje-nju. Če je moj žetodec prenese) strupene votčje češnje, s katerimi sem se kot otrok zastrupit, bo zmoget tudi totc preizkušnjo. Razen tega verjamem, da zdravila, v katera trdno verjameš, tudi pomagajo. Po zajtrku brez zajtrka spijem dvojno merico viskija in moje težave resnično minejo.
Po tem zdravtjenju piševa z ženo domov. V menjatnici tudi zveva, da je tu v Nankingu menjava marke za deset odstotkov stabša kot v Pekingu, medtem ko je menjava dotarja ugodnejša.
France Režun	Potem se vozimo po mestu, botje: skozi valovanje neizmerne množice. Mesto
RAZMIŠLJANJA	je nabito z življenjem. Zeio je živahno, utripa v nekem pospešenem ritmu.
Sonce je tu resnično bližje. Bujnost zelenja in cvetja in nemir v živi človeški reki se dopolnjujejo. Nastaja ujetost in skladnost hkrati. Kako naj grmi cveto tako razkošno brez tega nemira v ljudeh in kako naj ljudje zmorejo toliko sanj in upanj brez vseh teh pripovedi grmov, rož in neba, ki jih preplavlja s tolikšno modrino. !n kadar so na tetn nebu oblaki, so največkrat beli, taki, ki zbujajo mnogo sanj in hrepenenj. Vse, kar je manj živo, se zgublja. Menda tudi zato tako malo zvem o hišah, ustanovah in drugih kamnitih znamenitostih. Na našem potepanju po mestu obiščemo enega od živalskih vrtov, pravljično pokrajino, naseljeno z drevesi, grmi, tratami, cvetjem, potočki, slapovi, jezeri in živalmi z vseh delov sveta. Čeprav so živali v to pokrajino tudi ujete, je ta ujetost zelo zastrta, kletke so naravne, skoraj neopazne in popolnoma vtkane v živalim ustrezno okolje. Pri oblikovanju tega okolja je človek ustvaril mozaik različnih miniaturnih pokrajin in tako skrčil svet z vso njegovo raznolikostjo na prostor, dosegljiv tudi za ljudi, ki v tiste daljne pokrajine ne morejo.
Hodimo po vijugastih stezah skozi gozd, naseljen z volkovi, lisicami, medvedi in vso raznoliko drobno divjadjo in perjadjo na tleh m v krošnjah, vzpenjamo se v skalnate strmine, oživljene s prebivalci planin in prečkamo prepade s slapovi in jezeri na dnu. V spet drugačni pokrajini onstran prelaza se ustavljamo oh bazenih z razposajenimi delfini, na obalah jezer s plavajočimi labodi in malo naprej ob vreščečih opicah na robu pragozda.
Posebno nas pritegnejo parki zunaj živalskega vrta. Tu ni toliko kontrastov in naglih prehodov iz enega življenjskega okolja v drugo, zato pa je več harmonije, širine in oživljanja kitajske davnine. Te pokrajine so samo kitajske. V njih izstopajo jezera, skoraj povsem prekrita s cvetočim lotosom ali lokvanjem, otoki z bujnimi skupinami dreves in paviljoni med njimi, mostovi, ki tako lahkotno povezujejo obale, pa spet divji skalnjaki s fantastičnimi oblikami kamnov, korenin, vej... Različni grmi z velikimi raznobarvnimi cvetovi in omamnimi vonji so še posebno vznemirljivi.
Ura je 11,30 in dan je zbujen v vsej svoji moči. Nebo je jasno, brez oblačka, sonce je skoraj v zenitu. Pravijo, da je v senci 40"C. Vseeno je v zraku tudi morje. Ko hočem prižgati pipo, odkrijem, da vžigalice <<ne delujejo«, menda zaradi prepojenosti z vlago.
K avtobusu, ki smo ga zapustili pri vhodu v živalski vrt, se vračamo po drugi poti. Ker spotoma tudi snemam in moram zato skupino dohitevati, se pošteno prepotim.
Avtobus je kot hladilnik, v tem vročem podnebju pravo razkošje. Hkrati pa tudi nevarnost za prehlad. Ob preoblačenju popolnoma mokre majice in srajce se mi zdi, da sc pot na meni spreminja v led. Dobro, da imam rezervno perilo. Mokro majico in srajco obesim na obešalnik pri oknu, da se med vožnjo posušita. Čeprav je v avtobusu spet na voljo ledeno mrzla pijača in čeprav sem zelo žejen, si pitja ne dovolim. Bojim se prehlada in za obrambo pred njim spijem raje krepak požirek riževega žganja.
Potem se sprostim in popolnoma umirjen opazujem vrvež pred vhodom v žtvalski vrt. Mojo pozornost pritegnejo otroci, množica otrok med odraslimi in še posebej tisti v naročjih mladih mamic. Zdaj ne vzdržim več v avtobusu. Rad bi napravil nekaj posnetkov. Pograbim fotoaparat in pohitim z avtobusa LiTHRAtURA med množico. Mo) strah, da bom morda vsiljiv, je odveč. Mamica z otrokom Rast 4/1990 v naročju takoj razume mojo željo in je celo ponosna, da jo slikam, ne zaradi sebe, ampak zaradi otroka. Tudi gledalci so navdušeni, pomikajo se pred fotoaparat, da bodo tudi oni na sliki, in vsakokrat, ko napravim posnetek, se 307 vzemirijo še bolj, ploskajo in navdušeni komentirajo.
LITERATURA Rast 4/1990
Spet se vozimo po mestu, vendar me zanimivosti tudi to pot ne pritegnejo. Premištjam o otrocih, posebej o otrocih tu na Kitajskem, o odnosih starejših do otrok, o Konfuciju, potožaju mladine, moderni vzgoji...
V	vseh deželah sveta so otroci čudoviti, povsod nas pritegnejo. Pravzaprav so otroci edina zares trdna in prepričljiva vez med preteklostjo in prihodnostjo.
V	njih odrasli tudi doživljamo svojo potrditev, svoj temeljni življenjski smisel, svoje nadaljevanje, izpolnitev praukazov.
Otroci v kitajski množici nekako še posebej izstopajo. Ne vem, zakaj. Zaradi prisrčnosti in ljubkosti? Taki so vsi otroci sveta! Morda je v malih Kitajčkih neka posebna milina, zbujena še bolj, kot smo tega navajeni, morda so tako zelo prisotni prav zaradi tega, ker so tako majhni in drobni, hkrati pa tako polni življenja in v primerjavi z izklesanimi asketskimi obrazi odraslih tako okroglolični, ali pa morda zato, ker jim odrasli posvečajo toliko pozornosti in so nanje tako zelo ponosni?
Odnos starejših do otrok napravlja zelo močan vtis. Ta odnos vključuje neko posebno razsežnost, za katero bi še najbolj ustrezal Konfucijev izraz naklonjenost. Naklonjenost močno presega samo naraven odnos, to je krvne in čustvene vezi. Seveda so te vezi temelj naklonjenosti, niso pa v pojavu prevladujoče. V odraslih je poleg ljubezni do otrok in ponosa nanje zlasti močno zbujena tudi potreba, da otroka zaščitijo, da ga varujejo, da se mu predajo in ga vodijo, da mu pomagajo pri vključevanju v svet odraslih, v odnose med ljudmi — skratka: pripravljenost žrtvovanja za to, da prenesejo v otroka poleg svoje biološke narave tudi svojo zavest z vsemi zanje pomembnimi vrednotami. Pojav naklonjenosti, stopnjevane v predanost prihajajoči novi generaciji in žrtvovanje za to, da se vrednote, ki jih je starejša generacija sprejela, prenesejo tudi na novi rod, je prisoten v vseh družbah; če pa je pri Kitajcih opazen še bolj kot drugje, so prav gotovo za to določeni razlogi. In zdi se, da je pojav pogojen tudi zgodovinsko.
Posamezne oblike družbene ureditve z natanko določenimi odnosi meri ljudmi in uveljavljenimi etičnimi in moralnimi normami so v tej deželi trajale mnogo dlje kot kjerkoli na zahodu — sužnjeposestniška ureditev, na primer, nekaj tisočletij, fevdalna ureditev pa nad 2000 let. Življenje, ujeto v izročilo tisočletij in ukročeno v trajanje brez bistvenih sprememb, je razumljivo puščalo svoj odmev tudi v človekovi zavesti. Čim bolj je bila v ljudeh prisotna misel o nerazdružljivosti preteklega s sedanjim, tem bolj se je utrjevala tudi vez med generacijami. To je bilo doživljanje Taa v časovni razsežnosti. Vez med generacijami so ljudje dojemali kot nujnost. Brez teh vezi bi bilo življenje osiromašeno. Kako naj nove generacije nadaljujejo življenje brez izkušenj in spoznanj prejšnjih, s čim naj naselijo svojo zavest, če ne s svetom, ki sc je že uresničil in z vsebinami vseh dotakratnib zavesti? Prekiniti te vezi bi pomenilo vračanje na začetek človekovega razvoja, v čas, ko je bila človekova zavest še prazna! Ali naj mlad človek znova prehodi vso to dolgo pot? Zdi sc, da so ljudje v vseh časih to vedeli in da je eden od odmevov tega spoznanja tudi naklonjenost. Otrok ni nebogljen samo fizično, potrebuje tudi našo zavest.
Poudarjanje preteklosti kot izhodišča za ravnanje človeka v sedanjosti, je na Kitajskem našlo svoj močan izraz zlasti v naukih Konfucija. Ti nauki so tudi bistveno vplivali na odnose med starejšo in mlajšo generacijo, in zdi se, da so v teh odnosih prisotni še danes.
V	Konfucijevem nauku je izhodišče vsega Ti. To je magična moč preteklosti, ki je tudi osnova vseh človekovih vrlin v sedanjosti. Konfucij je jezik primitivne religije prevedel v slovar etike, religijo je preoblikoval v nravstven sistem tako, da je družba od pojmovanja dobre in zle sreče prešla k pojmovanju pravilnega in napačnega. Konfucij med drugim poučuje: "Pot, ki naj ji princ sledi, je pot prejšnjih kraljev, ki so se ravnali po predpisih Neba in so bili Jeni.«
France Režun Pojem Jeni pomeni pri Konfuciju skoraj transcendentatni idea) in vktjučuje POTA [N RAZMtšLJANJA nesebičnost, obzirnost, vljudnost, vdanost in dobroto v najširšem smislu.
Toda, če je dobrota (Jen) atribut svetosti, potem je po Konfuciju krepost (Te) tista sila, s katero je mogoče svetost doseči. Po Konfuciju naj bi knezi vladali s krepostjo, katere moč zelo prekaša fizično silo. Ko govori o dobroti (Jen) in vzgajanju moči (Te) ter izvajanju določenih gibov (Li), ki so njen zunanji izraz, posveča Konfucij največjo pozornost osebni etiki in nravnosti. Pravi, da je služba bogu nesmiselna, če je zanemarjena služba človeka. Odnos človeka do človeka je težišče Konfucijevega nauka. Te odnose obravnava v peterih razmerjih, kjer govori o odnosih med knezom in podložnikom, očetom in sinom, starejšim in mlajšim bratom, možem in ženo in prijatelja s prijateljem. Najpomembnejši od vseh odnosov je hsiao, to je sinovska vdanost. Za Kitajca pomeni sinovska vdanost oboje: spoštovanje starejših kot tudi naklonjenost starejših do mlajših.
Konfucij je živel od 551 do 479 pred našim štetjem. Izročilo davnine je zbral in prilagodil svojemu času v delih Š1K1NG in ŠUK1NG, svoja religiozna, filozofska in predvsem etična stališča pa v delu ANALECTA, ki obsega kar 20 knjig. Njegovi nauki so imeli izreden odmev in so 2000 let vplivali na prevladujoče miselne tokove in na podobo kitajske družbe.
Konfucijeve nauke je izpopolnjeval, dopolnjeval in spreminjal Hsiin Ce. Njegovo pojmovanje sveta je bolj racionalistično in materialistično. Nebo postane brezosebno, spremeni se v naravo in naravni proces. Po Hsun Geju je človekova narava po svojem izvoru slaba. Ugotavlja, da postane človek dober šele z vzgojo, izobrazbo in vajo v nravstvenosti. Zelo poudarja pomen študija. Študij povezuje z vladanjem, ki je po njegovem mnenju tudi najprimernejša funkcija za izobraženega moža.
Ker se moralni red in ljudska popolnost porajata in razvijata v človekovem duhu, je ta središče Hsun Gejevega sveta. Izven tega sveta Hsun Ge priznava samo še naravne sile in duhove prednikov.
Hstin Ce je izpopolnil tudi pojem Li. V Li vključuje primerne gibe, primerno obleko, pravilno vedenje in zadržanje. Li je sredstvo za omejevanje želja in izboljšanje slabega vedenja, k čemur se nagiba nepoučen in neizobražen človek.
Za časa dinastije Han sc konfucianizem uveljavi kot državna religija, vendar deluje predvsem kot nravstveno — etični sistem, medtem ko religioznih potreb ne more zadovoljiti in tudi ne odgovoriti na temeljna filozofska vprašanja. Konfucianizmu da fizolozofski temelj šele Ču Hsi v času dinastije Sung. Z njim neokonfucianizem med drugim razglaša, da ima vsak človeški duh sposobnost vedenja in da ima vsaka stvar svoj vzrok. Ču Hsi meni, da je naše znanje nepopolno zaradi nezadostnega proučevanja razlogov za stvari. "Mislec se mora lotiti vseh stvari pod nebom. Začeti mora pri znanih načelih in poizkušati doseči največ. Če bo v svoje iskanje vložil vse svoje sile in zmožnosti, bo prišel dan, ko mu bodo nenadoma postale vse stvari jasne in razumljive.« Ta misel je postala vodilo za večino kitajskih izobražencev od 13. do 20. stoletja, nadomestila je vero in oblikovala teme!) državnega izobraževalnega sistema. Tudi ob Konfuciju se poraja vrsta vprašanj, posebno še zato, ker je bil med kulturno revolucijo na Kitajskem tako zelo obsojan. Kitajski revolucionarji Konfuciju najbolj zamerijo zazrtost v preteklost.
Ali res zazrtost v preteklost zaustavlja razvoj in ohranja v preteklosti nastale t tTERATURA oblike izkoriščanja, imajo Konfucijevi moralno-etični odnosi res samo značaj Rnst 4/1990 nadrejenosti in podrejenosti, ali res njegova etika hromi razredni boj, je bila ta etika nasilje ali nuja nekega časa in če je bila nuja, ali ni ta nuja izhajala tudi iz nerazdružljivosti preteklosti in njegove, Konfucijeve sedanjosti in, ali ni tudi 309 sedanja sedanjost na Kitajskem, v kateri se ljudje v svojih medsebojnih odno-
LIIFRALURA Rast 4/1990
3 K)
sih še vedno v marsičem ravnajo po Konfuciju, tudi dokaz o tieukročenosti pretektosti?
Konfucij išče vzore v pretektosti in to se mu zameri. Ktjuh temu da je oh tem pojavu še kako prisotno tudi vprašanje, kje naj hi jih sicer iskat. To vprašanje vetja tudi za sedanjost in za vsako družbo. Nedvoumno je, da tahko vzori nastajajo samo ob pojavih, ki so se že udejaniti in so že pustiti za seboj poste-dice, kajti pojave vrednotimo prav po tem, kako so odmevati v nadatjnjem razvoju čtoveštva in jih gtede na to tudi razvrščamo: ati v zahtode ati pa v vrednote, vzore, ideatc in podobno. Dejanja sedanjosti so tahko na videz hteš-čeča, ne vemo pa zagotovo, ati bodo etata tudi sadove, ki jih pričakujemo. Še matij smisetno kot iz sedanjosti hi bito iskati vzore v prihodnosti, v idejah, ki se še niso uresničite.
Je res Konfucij za napredno revotucionarno miset škodljiv? Ali ni Konfucij tudi det cetotnega razvoja kitajske družbe in, če ga kot čten iztrgamo iz verige razvoja, ati ne razdiramo s tem tudi cetote, torej tudi razvoja, na katerega se skticujemo? Konfucij je otrok svojega časa in prostora. Postedic dejanj tega časa še ni moget ovrednotiti, tahko je ovrednotil samo pojave pretektosti, tiste, ki so bili že povsem razgatjeni in so dozoreti tudi gtede postedic. Zdi se, da je Konfucii spoznanja in vrednote, ki so prestate preizkušnjo časa, ukrotil v sistem, ki naj bi kot temetj stužit za nadatjnji razvoj in nova iskanja. V povezavi pretektosti z njegovo sedanjostjo Konfucij vendarte stuži tudi cetoti, torej razvoju, v zgradbi kitajske družbe vendarte predstavtja zidak, ki stuži tudi nadgradnji.
Koliko je Konfucij konkretno prispevat k nadatjnjemu razvoju kitajske družbe in kotiko ga je ta razvoj s svojimi nauki in z odmevanjem teh naukov ustavljal, je seveda težko zagtedati in presoditi. Pri vrednotenju pojavov v soočenju z razvojem namreč nastopa tudi huda težava zaradi smotrov. Sodbe o tem, kdo je v zgodovini čtoveške družbe prjspevat k razvoju in kdo ga je ustavljat, bi tažje izrekati, če bi vedeti k čemu je čtoveška družba v svojem razvoju namenjena, če bi vedeti za končni citj tega razvoja. Tega smotra ne poznamo in zato je tudi težko reči, kdo je v razvoju prišel dtje, kdo je usktadil svoja dejanja s tem razvojem in končnim smotrom in kdo ne. Brez poznavanja končnega smotra ostane razvoj step, tavanje v neznano. Še več: ker je razvoj samo pot, gibanje med izhodiščem in smotrom in ker razvoj dobi svoj smiset šete s smotrom, nepoznavanje smotra onemogoča tudi vrednotenje razvoja.
Etapni smotri v razvoju čtoveške družbe napravijo stvar še botj zapleteno. Vsaka družba si postavtja drugačne in tudi znotraj iste družbe se s časom spreminjajo. Smoter zahodne družbe 20. stotetja je stopnjevanje jemanja. Je to res najvrednejši smoter ati pa je morda vrednejši smoter težnja k askezi in meditaciji? Vprašanje je tudi, kateri od obeh omenjenih smotrov je bolj usktajen z neznanim končnim smotrom. Tudi tega ne vemo. Če pa ima razvoj kakšen končen smoter, je možno oboje: ati vsak pojav, pa naj se nam zdi še tako vetika zabtoda in stranpot, stuži tudi končnemu smotru ati pa se v cetotnem programu narave, katerega det je tudi razvoj čtoveške družbe, pojavljajo tudi prvotno nepredvideni pojavi in stučajnosti, ki razvoj zaustavljajo?
[e morda eden od smotrov čtovekovega razvoja osvoboditev človeka od narave? Ne moremo ji ubežati! Če ugasnemo sonce, ugasnemo tudi sebe, če bi hoteti spremeniti svoj krvni obtok, bi morali spremeniti ves kozmos.
Je smoter večja svoboda v družbi, osvoboditev posameznika iz. njegove ujetosti v sistem? Je to možno? Ati ni prav ista zavest, ki teži po svobodi, po tem, da se iztrga sistemu m nekim zakonitostim družbenega razvoja, ta sistem tudi ustvarita — z verigo svobodnih odtočitev v vsem dosedanjem razvoju, zaradi težnje po večji svobodi in zaradi nujnosti, ki jo je sproščat boj za obstanek?
UTLRATURA Rast 4/1990
.Ul
Toda če nastaja spričo nepoznavanja končnega smotra pri vrednotenju pojavov težava, pa vendarle samih pojavov iz razvoja ne moremo iztrgati. Ne samo zato, ker so sestavni del razvoja, ampak tudi zato ne, ker kot del ne morejo nasprotovati celoti! Naj se zdi Konfucijev nauk še tako statičen, je v njem tudi razvoj, z njim je kitajska družba prešla od pojmovanja dobre in zle sreče k pojmovanju pravilnega in napačnega, od vpraševanja prednikov in zazrtosti v njihova sporočila na želvinih oklepih do tega, da sta napredek in harmonija v družbi odvisna predvsem od ravnanj živih, od še neizoblikovanih vrednot do postavljanja nedosegljivih idealov in vedno močnejših teženj po preseganju daljnega,
od pokopavanja živih sovražnikov do zavračanja fizične sile in poudarjanja kreposti,
od poosebljenega Neba do poistovetenja najvišjega boga z naravo in naravnim procesom,
od ujetosti v stvari in pojave do odkrivanja odnosov med njimi in utrditve spoznanja o nerazdružljivosti celote in delov,
od čaščenja bogov in prednikov do tega, da služba bogu vključuje tudi službo človeku...
Pri Hstin Ceju me vznemirja misel, da je človekova narava po svojem izvoru slaba. To misel težko sprejemam. Dobro in zlo sta vendar etični kategoriji, nastali v človekovi zavesti zaradi potreb družbe in nujnosti določenih ravnanj. Človek, glede na merila v družbi, res lahko postane dober ali slab, toda dokler se v družbi še ni pojavil, ne more biti ne eno ne drugo. Je res slabo v človeku že pred rojstvom in se potem z vzgojo iz njega izganja in nadomešča z dobrim? Je morda nnel Hstin če pri tem vprašanju v mislih neusklajenost naravnih razsežnostih človeka, npr. njegovih nagonov, s tistimi razsežnostmi, ki naj bi jih človek imel kot družbeno bitje?
Misel, da je človek po svoji naravi slab, se mi ne zdi usklajena z odnosi med delom in celoto. Je narava kot celota slaba? Zdi se, da ne more biti, proti čemu naj bi bila slaba, če pa domnevamo, da je neskončna in da izven nje ni ničesar? In če sprejemamo misel, da narava kot celota ni slaba, zakaj bi bil slab človek kot njen del?
Povezovanje študija s konkretnimi smotri, v Hstin Cejevem primeru z vladanjem, je seveda povezano z mislijo, da mora vsaka stvar nečemu služiti, imeti svoj smisel, svoj namen tudi izven sebe. Do tega, da so lahko stvari in pojavi tudi samo zaradi sebe in da že s tem, da so, služijo vsemu in so torej aktivnost tudi brez dejanj, je zmogel šele taoizem.
Vprašanje, ali naj človek z izobraževanjem in vajo v nravstvenosti teži k čisto določenim praktičnim ciljem, npr. k temu, da nadvlada druge ljudi, da prevzame funkcijo oblasti, ali pa naj izobraževanje služi predvsem njegovemu spoznanju in globljemu dojemanju sveta, se ni pojavljalo samo v soočenju konfucianizma s taoizmom, ampak je bilo prisotno v vseh dobah in v vseh družbah in je aktualno tudi danes.
Aktualnost tega vprašanja seveda ni v tem, za katero od nakazanih poti se bomo odločili, ampak prav v tem, da zagledamo, kako nobena od teh poti sama zase ni možna!
Središče Hstin Cejevega sveta je človeški duh. Ali je ta duh temelj sveta, iz katerega svet tudi nastaja, ali je ta duh samo odmev predhodno danega, je duh posledica celote ali je pogoj, da celota (za človeka) je, je bil Hstin Ce po našem današnjem pojmovanju idealist ali materialist?
Verjetno je vpraševanje napačno. Človekov duh najbrž ni niti samo vzrok niti samo posledica, ampak je oboje hkrati — kot seme, ki nosi v sebi vso preteklost in vso prihodnost! Zdi se, da je duh tudi nasproti materije oboje, zanikanje in utemeljevanje: zanikanje zato, ker materija brez duha ostane neure-
!'(Y] A!N RAZMIŠLJANJA
IIIIKAIUHA Rast 4/1991)
3)2
sničena, kajti če je nihče ne dojema, je ni za nikogar, ntemetjevanje pa zato, ker duh sam s seboj nima kaj početi, iti če hoče, da je, mora hiti nujno soočen z nečim, kar ni duli.
Tovprašanjeneizhajaizčasa, torej iz vpraševatija, kaj je bito prej in kaj pozneje, vprašanje sc nanaša na to, ali je duha in materijo sploh mogoče loče-vati. Zdi se, dane, zali se, da sta tudi ta dva temeljna pojava sveta pogojena drttgzdrttgitn.
Kakšna je današnja vzgoja kitajske mladine?
Nekateri pojavi kažejo, da je med elementi vzgoje posebno poudarjena delovna vzgoja. Prizadevanja po tem, da hi se sleherni mlad človek soočil tudi s fizičnim delom, je zlasti drastično izstopilo v časti kulturne revolucije, ki naj hi nekatere vprašljive kulturne vrednote iz preteklosti zamenjala predvsem s kultom dela.
Toda prizadevanja v tej smeri so bila kratkotrajna in niso prinesla večjih sprememb. Med kulturno revolucijo Kitajci niso uničili niti enega od pomembnih kulturnih spomenikov preteklosti.
Kulturna revolucija je bila v svojem bistvu politično gibanje, ki naj bi mladi rod soočilo z nujnostjo dela in hkrati odpravilo razlike v vrednotenju umskega in fizičnega dela. Da bi to dosegli, so morali dijaki po maturi za dve leti na kmete, kjer so bili vključeni v delovne brigade. To je bila hkrati tudi preizkušnja ideološke osveščenosti mladih in njihove predanosti načelom kitajske revolucije. Samo tisti, ki je to preizkušnjo ob zelo ostrih kriterijih presta), je lahko nadaljeval študij. Presenetljivo majhno število študentov v 70-tih letih, menda samo okoli 160 tisoč letno, kaže na to, da je bil kriterij za usmeritev na visoke šole res strog in da večina srednješolcev ni nadaljevala študija. Odločilno vlogo pri selekciji mladih za visoke šole so imele družbenopolitične organizacije v ljudskih komunah. Te so dale mnenje glede politično-ideološke zrelosti, za selekcijo glede znanja pa so bili uvedeni sprejemni izpiti.
Po desetih letih take prakse je bil v šolskem letu 1977 — I97S prvič vpeljan neposreden vpis enega dela maturantov tia fakultete, ne da bi preje morali na deželo.
Po kulturni revoluciji torej prevlada zmernejši pristop, ki daje več poudarka znanosti in pomenu znanja, hkrati pa ne zanika pomena ideologije in politike. Zdi se, da morajo biti po tej usmeritvi intelektualci na Kitajskem oboje: rdeči in strokovnjaki.
Čeprav je ogromna večina mladih Kitajcev vključena v šole, je pismenost relativna, kajti kitajska pisava ima SO tisoč' znamenj, zelo izobražen človek pa jih obvlada okoli S tisoč.
Ktilt dela se jcvkulttirni revoluciji sitmo stopnjeval, sicer pa je vkitajski revoluciji prisoten ves čas. Kazumliivo je, da ni samo odmev neke ideologije, ampak predvsem odražanje nujnosti. Ta nujnost je ho) za obstanek milijarde ljudi.
Kako to nujnost sprejema kitajska mladina, kaj razmišlja in kakšni so njeni ideali, ne vem. Navzven se obnaša tako kot vsi mladi ljudje na svetu: sproščena je, polna nemira in volje cl<) življenja. Vendar sproščenost ostaja vmcjali, ki jih postavlja sistem in družba s svojimi morahio-etičnimi normami, Lnako kot naklonjenost do mladih sta s strani starejših prisotna tudi nadzor in vode-ii)e. Stranpoti so med mladimi redek pojav.
Na uticah Pekinga in tu v Nankingu so me v vrvežu življenja poleg neizmernega ponosa mladih mamic presenetili tudi številni otroški vozički, narejeni za dva dojenčka, in pa otroci, ki se igrajo kar na sredi pločnika ali pa celo kar na voznem delti cestišča. I eh otrok, zatop!)eih v igro, nihče ne moti in tudi ne odganja s teh, po našem nmen)ii za igro povsem neprimernih krajev. Ljudje, ki hodijo minio, za hip upočasnijo korak in skupino obzirno obidejo. Zdi se,
tr.l!KH-!<C/U!l POTA IN RAZMIŠLJANJA
UTIRATURA Rast 4/1440
Ja se tudi /a tiste sredi utiee ne boje in da popolnoma zaupajo kolesarjem in voznikom avtobusov.
Zadnji del našega programa v Nankingu je ogled arheološkega muzeja. l'o zelo vročem potepanju skozi živalski vrt, parke in križarjenja po mestu se znajdemo v razmeroma hladnih dvoranah muzeja, kjer nas objame nepregledna in neukročena pripoved kitajske davnine.
Bom zmogel vsaj bežno dojeti to pripoved in premostiti razdalje med življenjem, ki kipi na ulieah in življenji, ki naj bi jih prepoznavali v vseh teh nemih predmetih? Ali zmorejo ti predmeti prenesti v nas utrtp zdaj že mrtvega časa in ztiova oživeti vso tisto nekdanjo resničnost?
Ne vem. Vseeno zbiram voljo, kajti malo tudi verjamem, da je čas med stvarmi oboje: prepad in vez in da vsako življenje isušča sledove, ki jih tudi čas ne more zbrisati. Vsega iz teh sledov ne moremo razbrati, pomagajo pa nam vendarle, da lahko živimo tudi v razsežnostih preteklega, vsaj v nekaj teh razsežnostih. Morda pa bom zaradi bližine vseh teh človeških stvaritev in v molku teh dvoran le zaslišal kakšen glas iz tiste davnine m morda bom z močjo svoje zavesti, katere del je tudi ta preteklost, eelo videl do tja? kakšno razpoloženje in razmišljanje me je preplavilo samo za hip. Bilo je podobno tistemu na Kitajskem zidu, kjer sem tudi pričakoval, da bom zaslišal graditelje.
F udi v teh dvoranah ne vidim do tja in tudi krikov z ulic goreče južne prestolnice ne slišim. Morda sem preveč utrujen in preveč obremenjen z življenjem, ki ga živim v budnosti. Zanimivo je, da sem nekaj več bližine z davnino zmogel šele v sanjah na vlaku iz Nankinga v Šanghaj.
Vseeno je že zdaj muzej napravil name močan vtis. Med množico arheološkega gradiva so me še posebno pritegnili ostanki lobanje pekinškega človečnjaka, skeleti živo pokopanih, pet tisoč let stari predmeti poljedelske kulture, lončarstva, pridobivanja kovin, ribolova, tkanja, primerki orožja, odnosi v sužnjeposestniški ureditvi, ko se je konj ut vatel svile zamenjaval za pet sužnjev, v novejši zgodovini pa zlasti prikaz kmečkega upora in uničenje južne prestolnice, ki je menda imela v oFisegu d()() km, boji z Angleži in začetki revo-Ittcijc.
Grad (ang Kaj Šekove žene na vrhu eksotično poraščenega hriba deluje zelo starinsko. Še vedno je obdan z visokim zidom in bodečo žico. I udi ogromna zimzelena drevesa znotraj teh pregrad so stara. Toda vhod je štroko odprt, kajti zgradba služi sodobnim namenom — kot muzej in hkrati kpt turistični obickt.
Snemam detajle te stare kitajske arhitekture, kontraste svetlobe in senc, vznemirjenost in spreminjanje barv, razkošje cvetja, nenavadno sinjino neba, sncžtto bele oblake...
F'o kratkem oddihu v pomirjajočih sencah odidemo h kosilu. Tudi notranji prostori pomirjajo in vzdušje pri omizjih je zelo slovesno. Gostitelji so se to pot še posebno potrudili, menda za slovo od Nankinga.
Z ženo kosiva pri omizju Italijanov. Obema je všeč njihova sproščenost in njihovo otroško navdušenje nad vsako novo jedjo. Odkrivam, da smo se v teh nekai dneh tudi z. njimi zelo zbližali in da smo tu bolj sosedje kot pa doma. Zdi se, da so za nastanek bližine potrebne tudi razdalje.
Po kosilu se odpeljemo na železniško postajo, odkoder bomo z vlakom potovali v Šanghaj.
V avtobusu je nenavadna tišina. Zlezli smo nekam vase ali pa smo utrujeni od napornega dopoldanskega programa in dve tiri trajajočega kosila. Zase vem, da nastaja ta utrujenost tudi zaradi poti, ki je še pred nami. Na vlaku bo dovolj časa za razmišljanja in nova doživetja, zato si zdajle lahko privoščim tudi malo nebivanja.
LITERATURA Rast 4/1990
Bližamo se železniški postaji, menda je do tam samo še deset minut vožnje. Toda nenadoma avtobus zmanjša hitrost in se ustavi. Na naši poti se pojavi ovira, ki v programu ni bila predvidena. Cesta je v popravilu in avtobus ne more naprej. Kaj zdaj? Do odhoda vlaka v Šanghaj je samo še 15 minut. Brez te nepredvidene ovire bi prispeli na postajo natanko pet minut pred odhodom vlaka. Gostitelji so to tudi predvideli, da nam prihranijo neljubo čakanje. Lju Ju se prvič na naši poti vznemiri. Ne v glasu, niti ne v kretnjah, samo barve na obrazu spreminja. Če nas ne pripelje pravočasno na železniško postajo, se vsa zgradba nadaljnje poti podre. V hotelu Šanghaj nas pričakujejo oh natanko določeni uri in naslednji dan smo napovedani v nekaj ustanovah. Razen tega smo v deželi, ki ne priznava slučajnosti in kjer mnogi ljudje verjamejo, da je življenje samo odmev zakonitosti, ki jih človek lahko obvlada. Po kratkem posvetu Lju Juja s šoferjem se avtobus obrne in začne tekmo s časom.
Po zelo ozki, za avtobus skoraj neprimerni stranski cesti, obdani z drevoredi, drvimo okrog 90 km na uro. Skozi predor zelenja. Daljše veje dreves udarjajo po oknih in povzročajo neznanski hrup. Šoferja to ne moti, zdi se, da povsem zaupa vozilu in kljub našemu preplahu nadaljuje z vrtoglavo vožnjo. Natanko minuto pred odhodom vlaka pridrvimo na železniško postajo in pohitimo z avtobusa naravnost na vlak, odkoder nas že vkrcani potniki smeje in navdušeno pozdravljajo. In nekaj sekund zatem, ko se pogreznemo v razkošne sedeže, vlak odpelje, natanko po voznem redu, brez minute zamude. Od petttrne vožnje z vlakom od Nankinga do Šanghaja pričakujem mnogo. Veselim se novih spoznanj. Veliko kitajsko ravnino, ki sem jo na poletu iz Pekinga v Nanking videl kot mozaik barv osem tisoč metrov globoko pod seboj, imam zdaj možnost videti od blizu. Razen tega smo na naši poti doslej videli samo mesta, zdaj pa se odpira pred nami podeželje, neizmerna ravnina, morje zemlje z zastrtimi obzorji in nepreglednimi prizadevanji narave in človeka.
Tudi zdaj se kot dopoldne v muzeju sprašujem, ali bom zmogel s tem zunanjim videzom pokrajine in z opredemetenimi pojavi odkriti tudi temeljne razsežnosti v vsem tem življenju. Seveda te razsežnosti slutim iti preko zunanjih podob marsikaj tudi domnevam, toda vseeno je še toliko neznank.
Kaj še lahko zatrdno vem o človeku, ki se sklanja k zemlji, grebe vanjo, jo obdeluje, sanja z upanjem in strahom o žetvi, razen tega, da mu ukazuje lakota. Ali ve za svoj pomen, posluša bobne v krvi in semenih, se čuti ustvarjalnega in srečnega, pristaja na spremenjene odnose v revoluciji, ah se temu upira, sliši zvonjenje v rastoči bilki, razlikuje molk kamnov od tišine v rosni kaplji, kaj ljubi iti kaj sovraži, je v njem dovolj upanja, zori morda za upor ah pa tnorda za pristanek na usodo in vodenje? Je svet, ki ga ustvarja iz svoje zavesti, ukročen ah se razrašča v nepredvidene in vedno nove neznanke? Predmeti, ki jih je izdelal, zidovi, strehe, okna in vrata in vsa ta polja, ki klijejo, in vsa njihova volja v plodovih in semenih pa ukročene črede in ograje-tiost posesti..., pripovedujejo samo o boju za fizični obstanek. Bi človek vse to počel brez zbujenosti lakote?
Zelo blizu in zelo očitna je še njegova sla po nadaljevanju. Morda ji služijo celo ukazi lakote.
Včasih ga vznemiri lepota, čeprav sam ne ve, ali jo odkriva ali jo ustvarja. Vendar to zanj ni bistveno. Čeprav so ukazi lakote od vsega najbolj glasni, povsem brez lepote ne zmore. Največkrat jo zvabi v predmete. Privlačijo ga glasovi^ vtkani v pesem, ritem gibov, barve, ukročene v podobe, praznična oblačila, cvetje, vonji po vodah in zemlji, šumenje v svilo odete žene... Skoraj dve uri že strmim v pokrajino velike ravnine. Vpijam jo vase, ne morem odtrgati pogleda.
France Režun POTAtNRAZMtSLJANJA
IIDRAHiRA Rast 4/1910
lUdi to morje zemlje me vznemirja. V njej je hkrati toiiko stvari: teža in nemir, zgnetenost vase in hkrati razdajanje, utrujenost tisočletij in pretakanje v novo, molk in glasovi, barve in vonji in okusi plodov, predvsem pa neizčrpna moč, ki jo sonce dviga v zelene vrtince strasti, v bilke in drevesa in cvetje, v plazenje mravelj in letenje ptic, v hojo človeka, v njegove želje in hotenja. In vsa ugasla življenja se vračajo vanjo. Zunanje podobe se menjajo iti spet ponavljajo.
Vozimo sc med skrbno obdelanimi polji z vmesnimi kanali za namakanje, mimo vasi z nizkimi hišami in ograjenimi dvorišči pa spet mimo novih gradenj komun iti dolgih drevoredov, ki spremljajo glavne kanale.
Na ograjenih dvoriščih se okrog kupov riževe slame sprehajajo gosi, kokoši, svinje, polja pa oživljajo k zemlji sklonjeni ljudje z dolgimi motikami in širokimi slamniki.
Odkrivam, da delajo v skupinah iti da so te skupine številčno zelo enake. So to desetine kot osnovne delovne enote v brigadah?
Največ ljudi dela v vodi in blatu s šopi riževih sadik v rokah, drugi negujejo rast z okopavanjem. Poleg ljudi st) na poljih samo še valovanja rasti in lesene, s slamo krite ute. Vprežne živine je v tem času videti malo, traktorjev ali kakšnih drugih strojev pa doslej sploh še nisem opazil.
Ročno delo povsem prevladuje. Kamor voda ne priteka, jo nosijo v posodah, obešenih na obeh koncih dolgih palic. Vsak, za obdelavo primeren kos zemlje je spremenjen v polje, ponekod so obdelani celo nasipi ob železniški progi. Neukročena divja rast se bohoti samo na robovih kanalov in okrog vodnih bazenov. Tod so goščave trstike, na nezaraščenih vodnih površinah pa plava lokvanj in ponekod cvete lotos.
Peči za topljenje železa, zgrajene na robu vasi v času velikega skoka naprej, razpadajo. Kot da so ob mnogo mogočnejšem utripu zemlje morale ugasniti, kot da je ta pokrajina že od vseh začetkov sveta, namenjena samo semenom, lakoti korenin, rast) in ukazom sonca, kot da večna nosečnost zemlje ne prenese še takih bremen.
Čeprav v pokrajini nove gradnje komun izstopajo, se hkrati v njej tudi izgubljajo, kajti utrip davnine v vaseh je še vedno močnejši. Morda se novogradnje tudi zato izogibajo vasi in ostajajo izven njih? Toda izven vasi, sredi pol), v sencah zimzelenih dreves, so še grobovi.
Po več kot dveurni ujetosti v pokrajino sem utrujen. Tudi oči so utrujene. Vidim samo še zelene in rumene preproge polj iti v temnejše otoke dreves skrite vasi, posamičnosti se razblinjajo.
Zapustim pokrajino in se preselim v železniški vagon, kjer je polno živahnosti in smeha. Skupina Italijanov tudi poje. Nekateri sopotniki igrajo karte, drugi živahno razpravljajo in samo redki posamezniki so zaspali. Tu je skoraj tako kot tia Kitajskem zidu, skoraj z vseh koncev sveta smo zbrani. Poleg nas je živahna skupina mladih [aponcev, za njimi slišim nemško, večino prostora so zasedli Amcrikanci, nabolj hrupni so Italijani, dve moderni dami pred menoj se pogovarjata francosko.
Kot na vseh dosedanjih vožnjah tudi tu kroži viski in riževo žganje. In znova se sprašujem, od kod ta bližina. Nas res združujejo samo razdalje do domovine ali pa nas je morda ta dežela v nekaterih stvareh pregnetla enako? Spomnim se tudi, da najbrž niti ne bi odšli na isto pot, če ne bi bilo nekaj skupnega med nami že prej.
Dogajanje v železniškem vagonu me pritegne samo za kakšno uro. Pozneje se moje dojemanje vedno bolj razblinja, človeški glasovi se nekam oddaljujejo in vedno bolj izgubljajo v enakomernem uspavajočem ritmu koles. Ta ritem je zadnja vez s svetom, ki ga ustvarjam s svojimi čuti. Nekaj časa slišim samo še ponavljajoče zvoke, potem pa me popolnoma preplavi utrujenost in spanec. Spet sc zbudim v sanjskem svetu.
France Rcžun POTA )N RAZMiSt.JANjA
[IHRATURA Rast 4/1990
$e vedno sem na vlaku, toda pokrajina, skozi katero se vozimo, je zdaj drugačna. Sami parki, v njih pa potno cvetja, jezer z labodi, zelenih trat, belih stezic, paviljonov in porcelanastih mostov. Po stezicah se sprehajajo prelepe žene in dekleta, odete v raznobarvne bogate obleke iz najboljše svile. Zlate niti se leskečejo v soncu in ob vsakem koraku in gibu se svila spreminja v šumenje, iz katerega se da zaslišati celo melodije.
Tttda ta razkošnt svet, poln barv, glasov, harmonije in miru, se nenadoma spet spremeni. Zajame ga silovit vihar, ki najprej zgrabi v krošnje, potem pa z vedno večjo močjo lomi tudi debla ali pa odnaša drevesa kar s koreninami. Sesujejo se tudi paviljoni in mostovi iti z rožnatih gredic sneži milijarde raztrganih cvetov. Žene in dekleta, še preje samo na pol odete v tisto šumečo svilo, so zdaj povsem slečene. Oblačila je odnesel vihar in njihova gola telesa se vsa trepetajoča privijajo k prav tako razgaljeni zcmlp. Setev: črna, od viharjev zorana zemlja, zasejana z belimi, zvijajočimi se ženskimi telesi.
Ko vihar z oblaki odide nekam stran, se začne nebo spuščati vedno nižje, dokler nazadnje ne prekrije nenavadne setve viharja. Njegova modrina zdaj valovi nad razdajajočimi boki zemlje, nad njo pa zijajo neznanska brezna mol ka, teme iti popolne ticgibnosti. Na najnižjem dnu žari milijarde sonc. Združevanje neba in zemlje traja dolgo. V tem objemu zastane utrip vsem stvarem in bitjem in celo sanjam usahnejo korenine.
Po tem padcu v popolno nebivanje se zemlja in nebo znova zdramita in utrip življenja se nadaliuje. Tudi sanje znova ožive in ustvarjajo nove podobe. Nebo se po združitvi z zemljo spet dvigne, vso nepregledno ravnino pod njegovo sinjo kupulo pa prekrivajo velikanski lotosovi cvetovi. S svojo belo, rahlo zardelo barvo, spominjajo na gola ženska telesa. Temu se ne čudim, kajti v sanjah bolj kot v budnosti vem, da so vse te različne podobe življenja samo zunanji videz sicer nespremenljive notranjosti, v kateri je vse združeno v eno.
Kot da podobnost in zaporedje sprememb opozarja na to eno in na nera-združljivost volje celote in vseh njenih delov. In zdi se, da vsaka stvar in vsako bitje hoče hiti oboje: podobnost in različnost. Čeprav so si barve še tako podobne, je nemir v krhkih nežnih cvetovih lotosa drugačen, kot v tistih, v viharju se zvijajočih ženskih telesih. Pomirjenje je v zvenu tišine. Te tišine ne morejo pregnati niti glasovi, ki se od časa do časa /hude v velikih vodnih kapljah, skritih v senčnatih zavetjih. In še odkrivam: kadar zakrije sonce oblak, glasovi v kapljah utihnejo in tudi nemir, ki zveni v tišini snujočih listov, postane temnejši.
V nadaljevanju sanj lotosovi cvetovi odmro, pokrajino preraste stepa, vanjo se naselijo črede in za čredami pride spet človek.
Naslednji prizor je veliko mesto z vsem razkošjem življenja. V njem odkrivam nekdanjo južno prestolnico.
/daj se pred menoj vrstijo nenavadno živi prizori iz velikega upora: obramba mesta, poulični boji in nazadnje požar, ki mesto popolnoma uniči.
Podobe med požarom so grozljive. Ljudje se rešujejo iz gorečih hiš na ulice, /aradi hude vročine se jim vname obleka. Potem napol blazni in rjoveč tekajo sem in tja in kot žive bakle zažigajo tudi tiste hiše, ki še niso zagorele. Mesto gori več tednov. Ogenj pogasi šele veliko deževje, za njim pa sc na pogorišče spustijo nepregledne jate lačnih črnih ptic. Z dolgimi kljuni odkrivajo trupla in z njih trgajo ožgano meso. Na pogorišče prihajajo tudi zveri. Med njimi in pticami se vname boj za plen. Zmagajo ptice iti zveri se umaknejo nekam za obzorje.
Za tem prizorom se sanje razblinijo v neko sivo valovanje. Iz tega valovanja pa se pozneje izoblikuje gola kamnita pokrajina, ki je zelo podobna tistim pokrajinam na luni. Pokrajina je tud) temna. V njej ni ničesar, razen velike, brezoblične, svetleče se krogle.
Jože JAVORSf K )e v francoskem
jeziku napisa! avtobiografsko de!o
ka Memoire dangerense (Nevarni spomin), ki jcizštoieta !9M7v karizu pri f es Rditions Av!ea.
^a to de!o je preje! ugiedno francosko nagrado Zveze pisate!jev francoskega jezika, kt jo ta pode!)uje tujini avtorjem.
! !! 1RATURA Rast 4/! 990
Strmim v to krogto in vem, da ne morem odvrniti pogteda. Krogta se še povečuje in kotikor večja je, totiko botj se iz nje oblikujejo obrisi tobanje. Podoba postane popotna: vetikanska beta tobanja sredi temne in gote pokrajine z rdečim nebom.
Prepoznavam pekinškega čtovečnjaka. V sanjah je prišet btiže. V trenutku, ko to vem, se pojavi močan snop svettobe. V tej svettobi postanejo tohanjske stene popotnoma prozorne in tako tahko gtedam tudi v notranjost, tn v tej notranjosti se kot na filmskem ptatnu vrstijo prizori iz čtovekovc pretektosti: od kurjenja ognjev v jamah pa vse do atomskih eksptozij. Prizori so povezani s predmeti, ki sem jih videt v arheotoškem muzeju. Že v sanjah to vem in že v sanjah se sprašujem, zakaj ne vidim tudi prizorov iz poatomskega sveta? tn spet sprememba: v podobe pretektega živtjenja na prosojnih stenah skrivnostne tobanje se vrivajo vedno močnejši in v enakem ritmu ponavtjajoči se zvoki, v njih odkrivam ropot kotes. Potem podobe zbtedijo. Zastišim tudi gtas žene. Dopoveduje mi, naj se zbudim. Btižamo se Šanghaju.
Jože Javoršek (Vet. Lašče, 20. oktober 1920 — 2. september t99(), Ljubljana):
NEVARNI SPOMIN (odlomek iz knjige)
Ko končujem to dotgo pismo — izpoved, Vam žetim, predraga, zaupati nenavadno srečo, ki prebiva v meni, da sem končno star čtovek, vedno iznenaden, da obstajam, po tolikih dramah očaran, da me še vedno gane čtoveška dobrota. Pri meni se je potrdita intuicija Ritkcja, ki je že žeto mtad vedet, da je treba imeti spomine, jih znati pozabiti, ko jih je mnogo, in jih z vetiko potrpežtjivo-stjo čakati, da se vrnejo.
Totiko trptjenja in toiiko strasti je zadržanih v potrpežtjivosti, od katere sem prejel to mitost čtoveštva, da se izpovemo po tetih tišine, brez sovraštva, kot da so zadnje besede v živtjenju tahko te iz tjubezni.
Skoraj dvajset tet je pretekto od pogreba mojega sina. Moja rana ostaja odprta in nimam upanja, da se bo zacetita pred smrtjo vašega zaupnika. Vendarte spet živim, zaznamovan za vedno, da sem bit tohkokrat obsojen. Čas in dot-gotrajna navada, da živiš sam s seboj - ko nazadnje sprejmeš jasno dejstvo, da je naše živtjenje enkrattuS in da je bilo naše — sta me naučita, da je vsak čtovek med drugimi skriven. Jaz sem osumtjenec: čtovek kontradikcije, rojen pre-kršitetj. Trpet sem, ker sem bit izdan in ker sem bil obsojen izdajstva. Živet sem iz tjubezni, izkusit sem sovraštvo: oba sta mi odkrita, da je edino smrt pristna. Ampak treba je tjubiti živtjenje in biti vnet za resnico, da to odkriješ. Po težkih tetih sem dojet - je bito torej treba spoznati zapor in dotgost časa, da postaneš zret čtovek - da je tudi moja domovina med narodi osumtjenka. Ljubtjena in osovražena. Nemara ni v Evropi botj kompteksne dežete, kot je Jugostavija: šest repubtik, dve avtonomni pokrajini, šest narodov, okrog osemindvajset majhnih narodnosti, štirje uradni jeziki, tri gtavne retigije, ogromne raztikc v genezi kuttur in značaju tjudstev. Disidenti smo in četo disidenti disidentov.
JožcJavoršck NEVARNI SPOMIN
l.tTERATlJRA Rast 4/1990
Morda smo postati dežeta mazohistov, ki se radi obtožujejo. Obstaja še kakšna sociatistična dežeta, kjer so sodne zmote javno priznane in, ki rehabititira žrtve krivičnih procesov, da bi poptačata izgubtjena teta v zaporu? Obtast se neprestano posipa s pcpetom, ko obetodanja svoje ekonomske, potitične in moratnc zmote. Včasih občutim, da živim v najbotj "katotiški« dežeti, totiko naša družba preživi v spovednici, toda ne v skrivnosti vesti, ampak na javnem mestu medijev.
Lepa je, čudovita je Jugostavija, ko se spominja, da bi se tako kesata nekdanjega stahnističnega greha. Rad imam njeno vedno se razvijajočo resnico; bo nekoč zgted za vsa ljudstva, ki poskušajo iznajti demokracijo za srečo miti-jardc tjudi?
Zastedovat sem torej svoje živtjenje norca. Zardim namesto tistja na jesenskih jabtanah. Odobravam potžem, ki se tepijo name, in sprehajamo se po svetu, pokriti s stino. Zvečer, ko težem, postanem Sviatostav Richter in uvajam moške modifikacije v žensko gtasbo. Že nekaj časa je moj ideat Shakespeare: ne pisec tragedij in komedij, temveč mož, ki je umotknit, zapustit London in se nasetit v Stratfordu, da hi tam negovat svoj vrt.
Danes imam tudi jaz vrt. Poročit sem mnogo mtajšo žensko kot sem sam in dva fanta sta pognata korenine v tej zadnji tjubezni. Skupaj smo kvartet, na katerega bi tahko biti tjubosumni najbotj uigrani interpreti, ko, na nabrežju pristanišča, kjer živimo poteti, pustimo rasti v nas neskončno gtasbo morja.
fz francoščine prevedta: Nataša Petrov
Vladimir I AMUT: Oh Krki, litografija, I9S.S
Mihae) Gtavan PODBEVŠKOVA ŽOLTA PISMA
Anton Podbevšek je kot stovenski družbeni, družabni in pesniški avantgardist že doživet kar nekaj temctjitih anatiz v okviru iiterarne vede in teorije estetike, žeto izjemoma pa ponatiskujemo njegova pesemska besedita. Prav Žotta pisma in skromno korespondenco okrog knjig, ki jo je imet z Jankom Štebin-gerjem, ponavadi dajemo za primer prve izrazite avantgardne manifestacije mtade, ncantropocentrične poezije. Drugi višek je nastop že znamenite novomeške pomtadi iz teta 1920.
Kljub vsej svoji raz.gtašenosti Žotta pisma iz davnega teta 1915 šete sedaj doživtjajo svojo prvo objavo in naša dotenjska kutturna revija je za to kar naj-botj primerna. Besedito bi nedvomno zastužito znanstvenorazpravno sprem-tjavo; morda pa jo bo povzročito. Ker pa so Žotta pisma tudi zanimiv pesniški rokopis, ki je dotga desettetja počivat v titerarnem arhivu, bo morda zanimiv tudi njegov bibtiografski popis, iz katerega se da videti tudi nekaj detovne metode.
1.	Fizični opis Nastov: Žotta pisma
Avtor spis v kasnejšem dopisu uredniku imenuje epos.
Obseg: Šest tistov, 21 x 34 cm, zapisi samo na sprednjih straneh tistov, torej skupaj šest strani.
Razpored besedita: 23 enot, oštevitčenih z rimskimi števitkami, in še eno, dodano po prestedku.
Popis detov: t.: dve kitici (2 + 2 vrstici), H.: dve kitici (4 + 3 vrstice), ttt.: dve kitici (6 + 4 vrstice), tV.: dve kitici (3 + 1 vrstica), V.: tri kitice (2 + 2+1 vrstica), V!.: tri kitice (3+4+1 kitica), Vtt.: tri kitice (2 + 3 + 2 vrstici), Vttt.: dve kitici (2+1 vrstica), tX.: tri kitice (1+2+1 vrstica), X.: ena kitica (4 vrstice), X!.: dve kitici (2 + 2 vrstici), X)).: tri kitice (3+5 + 2 vrstici), XHh: tri kitice (2 + 2 + 2 vrstici), X!V.: dve kitici (2 + 2 vrstici), XV.: dve kitici (2 + 2 vrstici), XV).: dve kitici (3 + 1 vrstica), XV)).: ena kitica (2 vrstici), XV!)).: dve kitici (2 + 2 vrstici), X)X.: tri kitice (2 + 3 + 4 vrstice), XX.: štiri kitice (2 + 2 + 2 + ) vrstica), XX).: ena kitica (2 vrstici), XX)).: ena kitica (2 vrstici), XX))).: ena kitica (2 vrstici). Dodatno: ena kitica (2 vrstici).
Spodaj desno podpis z začetnicama A. P.
Pisna podtaga: )ahek pisarniški papir strojne izdetave, rahto porjavet zaradi naravnega staranja, v pregibu zgoraj natrgan, opaznih kemijskih poškodb ni. Črnito in pisato: običajno črno črnik), zapis s peresnikom, zadnji dve vrstici 3. kitice X)X. deta zradirani in znova napisani (kot pri pakmpsestu), prvotno besedito detno še čittjivo.
Pisava: izrazita, obtikovana moška poševna pisava.
2.	Zapisovatec: avtor.
3.	Kraj nastanka: Gotna vas pri Novem mestu.
4.	Čas nastanka: pred ). marcem )9)5.
Posebnosti: Gradivo je vtoženo v običajno svetto rjavo poslovno kuverto, opremtjeno s tremi znamkami po 5 hekerjev (heker je bi! avstrijski novec z KULTURA vrednostjo pol krajcarja oz. 1 vinarja), kotikor je znašata tedaj predpisana Rast 4/1990 tarifa za pisemske pošitjke. Ker je bito pismo pretežko, je gtavna pošta Ljub-tjana dodata porto znamko za dodatnih 10 hekerjev. To je na ovojnici jasno vidno, ker so prve tri znamke žigosane z oznako Rudotfovo-Rufotfswerth, 120 dodatna pa z žigom Ljubtjana —Laibach. Datum novomeškega poštnega žiga
KULTURA Rast 4/1990
tii čitljiv, k sreči pa se na ljubljanskem da razbrati: 7. IH. 1915, tako da je pošiljka točno datirana. V spremnem dopisu Podbevšek datuma ni zapisal. Urednik mu je na pošiljko odgovoril 2H. marca 1915, in sicer odklonilno, celo posmehljivo, češ da rebusov ne objavljajo, kar pa se mu je zdelo še premalo, zato je svoj vzvišeni »ne« podkrepil še z zagotovilom, da bo ta Podbevškov proizvod enako taksiran tudi drugod na zemlji.
5.	Vsebina: Ni predmet obravnave.
6.	Nahajališče izvirnika: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Rokopisna zbirka.
7.	Signatura: Inv. št. 23/60
8.	Dosedanji bibliografski popisi: Katalog NUK, Inventarizirano gradivo, Ljubljana, 1980
9.	Dosedanje objave in temeljna literatura:
Delne objave v nekaterih spodaj navedenih obravnavah.
Katarina Salamun-Biedrzycka, Anton Podbevšek in njegov čas, Maribor 1972. , Ista, Poezija Antona Podbevška i Antona Vodnika w latach dwudziestych XX W., Wroclaw, Warszawa, Krakow, Gdansk 1980.
Janez Vrečko, Anton Podbevšek in slovenska zgodovinska avantgarda, Nova revija 1984, št. 22/23 in 24/25.
Tone Pretnar, Podbevškov verz med tradicijo in avantgardističnim eksperimentom, Obdobja, Ekspresionizem, Ljubljana 1984.
Lado Kralj, Znanstveno preučevanje avantgard, Primerjalna književnost 8/1985, št. 2, str. 1-29.
Žolta pisma
i.
Moji koraki so se napotiti široki svet kakor visoka pesem otroka.
Kdaj bom videl samega sebe in kako velika je razdalja in čas?
Ne vem in moja slepa nevednost mi je uvaževanja vredna beseda in ukaz.
II
Včasih so se mi zazdele samozavestne sanje nerazumljive.
Žitno klasje pa je pelo belo
pesem vstajenja in čute so jo rodovitne in nerodovitne njive.
Moja bohotna misel
plavala je nedogled in pozdravljal jo je kisel propeler in domovina.
kakor zemlja sem jo strastno pritisnil svoja bolehna prša.
Poljubova) sem jaz njo in ona mene sploh kakor je naneslo.
Jaz sem tvoja in ti moj! kričala je sladki nezavesti.
Čutil sem sva eno in je moja ljubica krasna frza...
Sam Bog ve kako so pričeli meni in njej mravljinci lesti.
Treslo
se nama je telo šviga švaga in nedolžno sta brnela prosojna kozarca kakor tudi nekrščanski menili umazanega plina petrolejeve leščerbe: far... za...
IV.
Kriknil sem rojstvu bodoče sence velikega imena: hu...
Mati?! Oče?!
Prikimala je in ni trenila in zopet sem kriknil žaltovo: a... e... i... o... ti...
321
Razočaran sem bil in nisem pomislil: ljubica joče...
KUIEURA Rast 4/) 990
v.
Oči strmeče dvajseto stoletje mrličev so se začele zavedati hipnotizma mehanizma... Živkali pa so vrabei: živ... živ... živ...
Cerkvenih stolpih senee dvo in četveronožeev: tinka... tonka... tinka...
Sam Bog ve zakaj: šestnajst nadnaravnih let je zasikalo: sfin... ga...
VI.
Moja rdeča ljubezen je ležala njej in moje ekstaze skulptura.
Rekla je zanosu blagoslovljenega stanja:
Ravnokar izgovorjena beseda je bila karikatura.
Site
zadovoljnosti mozga
pohujšancga človeka in vsakdanjega mesarskega klanja sem se potrkal pepelnato čelo: res... vi... tae...
Tičala je čustva zelene krvi Jadranskega morja modra brozga.
VII.
Spominjam se tako gotovo kakor je Bog
nebesih: grobo sem vzkliknil lijak sovraštvo bruhajoče
zemeljske oble in nemiren
kakor sem bit setu se vsedel globoko obziren
groblje zlodjevih mas.
Strastno sem poljubljal blazen tok strohnelih las.
Vlil.
Posipal sem se evetjem mene nesrečnika pomilujoče toče samozavestnih sanj.
Vprašal sem se: kje si usodepolna skrivnost dvanajsterih ran?
IX.
Težko verujem vstajenje mrtvega in živega jaza.
Jaz poet?
Cuvstvo še mi je fraza.
Moje življenje je ničesar ni jaz proklinjam in blagoslavljam svet.
X.
Skrajnosti me je prevzel nervozen: i... a... i... a...
Vendar sem dovršil: a... a... i... i...
Toda dražil me je skoro vedno histerični: hi... hi... hi... hi... Kultura in civilizacija je mrzlo povdarjala: kra... kra... kra... kra...
XI.
Ciuho so zastrmel) mišičasti zlogi — dolgi eeto večnost * tisti preklicani hori: me... men... to... mo... ri...
Trop krakajočih vranov je objokoval žive in mrtve slok jok.
XII.
Zakričal sem in gorostasen ples stoječih mrličev zarežal sc je - sam ne vetu komu — kakor jokavi glas vpijočih puščavi.
Seveda sem takrat tako gotovo kakor kdaj živim ču)
kako je kul
človeka hrepenečega orgijah luči in barv brezbarvn dim umirajočih kričev.
Živi mrtveci pa so se nemoteno pasli ljudeh povitih plenice in položenih jasli.
KUIIURA Rast 4/1990
xm.
Zakaj molčim?
Kretnje iztegnjene roke in trudnega Seksa pomenijo sc vsemu pasatizmu smejim.
Prevelik jchil tlip ki ine jcrodil in jaz. premajhen tisto urospoznanja.
Sploh sem pa že davno zavrgel laži kulturo potrpežljivega dušnega stanja.
XIV.
Bil sem nadčlovek in preživel sem nehroj preosnov in sedaj sem nič drugega kakor poldrugi človek ki samo še smrti ni poskusil.
Sem ter tja se mi je preneumno zazdelo bi brusil jezik in tako sem bil samega sebe nadnaraven bič.
XV.
Mogoče niti ne veš kaj se pravi preveč vedeti in to čutiti.
Čutiti celo — si prah inpepcl.
Moj Bog: pozahilsem si zakriti
iškarjotskiobrazkijerazoran in bridkih razočaranj bel!
XVI.
Vsegovori:kadi!oinsvečeinvoščeniobrazi.
Celo jetični glasovi in sik strupenih kač:
Slava Bogu tla višavah in mir ljudem zemlji... Leno dremlje pokrajina ekstazi.
Prestrašen sein se ozrl in sem videl rjavo progo blodnih krastač.
XVII.
Ni sc mi ljubilo pogledati oskrunjena trupla onesnažena krvjo.
Kako tudi: igrala je banda tisto: popotnik pridem goro...
XVIII.
Mazilimsiglavoinumivamobrazinnevclcvica kaj dela desnica.
Prsisemidvigajo...
Stene kihajo...
XIX.
Vlažnih sten in mrzlega stropa in suhih tal - povsod odmeva moje osebno mnenje in bodočega človeka 5/4pleva.
Slišal ga je lasten vzdih obsedene snovi in prepojen bledih peg vsakega zaznamovanega posameznika dnu najskrivnejšega kotička duše speči greh
Korakal sem in sem obstal:
nestrpno kosila je ostra kosa in nevesel sem štel žvižge njene zločeste geste:
švrk... švrk... švrk... Vztrepetal sem in sem se je bal in se je nisem bal.
XX.
Sapainzrakdišitapočasnemumiranjuinjazsam.
Kam?
Kamor pogledam vidim rumenih gomilah ognjen steber — pekočo rožo vrtnico.
Visimživljenjcminnehanjeminsipajonamcstreini jarki instrojnepušketočo mokrih krogel vzdihujočih krvi in mesa in mi žvižgajo predsmrtnico.
Visoko pedenj lopataste roke stoje krvave kaluže.
XXI.
Slava mu!
Trnjen kronan je in krvjo je oblita glava mu.
XXII.
Umiram...
Humor je mojem nehanju in pomisli: sline požiram!
XXIII.
Mojamoč in volja
tepozdravljainpošiljamtizadnjipozdravbojnegapolja...
KULTURA Rast 4/)990
124
Beseda njegovih svetiih in žo!tih pisem
ki me je vsega pretreski pa je hi!a: skep... ri... ei... zem...
&*o	.
.
H


_
*'aŠ
€
,'T/
A*!*- .	, \
T7<?'	..	-\2	/




<2?*. ^.


-/ 2

Anton ]'()DBEV$LK: Žolta pisma (faksimile)
Janez Vrečko NOVOMEŠKA POMLAD KOT SLOVENSKI LITERARNOUMFTNIŠKI PUČ
Ko danes govorimo o t. i. novomeški pomladi, uporabljamo že povsem ustaljen -literarnozgodovinski« pojem, ki je v veljavi vse od leta 1974. Takrat je novomeški rojak in aktivni udeleženec tega že skoraj davnega dogodka iz septembra 1920 napisal knjigo z istim naslovom. Seveda z davnim dogodkom nikakor ne mislimo, da gre s tem tudi za nekaj že skoraj pozabljenega in za nas danes celo nepomembnega. Treba je reči prav narobe: šele v najnovejšem času, predvsem pa sredi osemdesetih let, je skupina mlajših raziskovalcev, tu mislim na dr. Petra Krečiča, na dr. Leva Krefta, spet na novomeškega rojaka dr. Milčka Komelja, na pisca teh vrstic in še na koga, šele zares poudarila daljnosežno pomembnost tega dogajanja, ki je vzniknilo -ob lenobni Krki... in nastopil(o) svojo zmagovito pot v slovensko prestolnico in jo prebudilo k novemu življenju.« (Mušič, IS)
Seveda ne gre spregledati, da je bilo tudi že pred tem časom povedano marsikaj pozitivnega, pa tudi negativnega o početju takratnih novomeških avantgardistično pregretih mladeniškth glav, je pa vendarle res, da je bila ..pravična sodba«, (Mušič, ibid.) z merili, ki veljajo za podobna dogajanja v evropski avantgardi, izrečena prav z deli zgoraj omenjenih raziskovalcev. Šele ti so zares in nedvoumno pokazali, da .-brez tega prebujanja marsičesa ne bi bilo pri nas in da je prav ta vznik načel provincializem, povezal med seboj podobna gibanja v domovini in poiskal stik s svetom.« (Mušič, IS)
Da je bilo temu res tako, zvemo iz izjav, ki so jih o teh dogodkih povedali aktivni udeleženci sami, saj so nalili, da je v tistem času v njih -kipelo življenje kakor v velikem kotlu« in da so si že zgodaj izmisliti, -da bi bilo dobro nastopiti osebno s svojimi proizvodi po zgledu umetniških prekucuhov pri drugih narodih.« (A. Podbevšek, IH. umetniški večer, Naprej 1922, št. .37, str. 1)
Iz te izjave je lepo razbrati, da je šlo za dobro -poznavanje tedanjih revolucionarnih usmeritev v umetnostnem področju« (Mušič, 17), da so torej ti mladeniči, med njimi posebej Jakac, Podbevšek, Skalicky, Mušič, deloma Jarc in kasneje pridruženi Kogoj, Vidmar in še kdo, poznali ne le teoretsko, ampak tudi praktično dejavnost takratnih avantgardistov - umetniških prekucuhov - po svetu, in to že spet ne le iz zapisov v takratnem slovenskem revijalnem tisku, ki je o tem dovolj ažurno pisal, ampak tudi iz neverjetno hitrega pretoka informacij v tedanji ž.olti monarhiji, katere del so bili tudi Slovenci, pač po zaslugi številnih mecenov, ki so z nakupi literature podprli te mladeniče (npr. kavarnar Koklič v Novem mestu).
( e tedaj vztrajamo pri primenu, ki ga je imela novomeška pomlad za nadaljnji razvoj slovenske literature in umetnosti, pa je treba k temu takoj dodati, da je imelo to dogajanje svoje pogumne in razločne začetke že v časti pred prvo vojno, in je bilo potemtakem povsem sočasno s podobnimi dogajanji v Evropi, ko se je v novomeških gimnazijskih klopeh in v novomeški okolici skupina okrog Podbevška navduševala za vse moderno in prevratno. Sam Podbevšek je po lastnem pričevaii)u do leta 1912, torej s štirinajstimi leti, napisal in uničil več pesniških zbirk, v katerih je -izčrpal znane forme.« (Katarina Šalamun B., 23) Zato ne preseneča podatek, ki je ostajal dolgo neznan, pa tudi, če bi bil znan, ga literarna zgodovina ne bi jemala resno, saj je neresno jemala celotno to dogajanje, podatek namreč, da je šestnajstletni Podbevšek odposlal ured-KUI TURA niku Ljubljanskega zvona Janku Šlebingerju zbir pesmi s pomenljivim naslo-Rast4/IW0 vom, ki že sam na sebi kaže na pomemben Podbevškov obrat od takrat še vedno veljavnega tipa literature, ki je videl v navezi z. nacionalnim svojo edino možnost. Imenoval jih je Žolta pisma. Mlada umetnost, ki ji je že v tem času 325 načeloval Podbevšek, se potemtakem ni spopadala z muzejsko in galerijsko
Janc/Vrečko NOVOMEŠKA POM) At) KOT St.OVENSK! [TIERAKNOUMKTNlSK!
PtU'
KUUttRA Rast 4/) 990
umetnostjo iti literaturo, kot je bito to v Evropi, ampak z nevzdržnimi razmerami v takratni sočasni stovenski iiteraturi in umetnosti. Zato so prekueuhi, ' kot so imenovati sami sebe, nastopili z -močno reakcijo, ki je uvideta brezpomembno početje vsega propagiranega in udejstvovanega po kretenskih tjudeh, ki so se ponosno kititi s samostatnikom 'umetnik'.« (A. Podbcvšck, Odlomek o umetnosti z ozirom na sodruga tvana Cankarja, Rdeči pilot, 1922, št. 1) Že iz teh nekaj vrstie je razvidno, komu so bili namenjeni prvi napadi slovenske zgodovinske avantgarde, kot jo daties poimenujemo, oziroma mlade umetnosti, kot so jo poimenovali takrat, in zakaj so bili organizirani -po zgledu umetniških prekueuhov pri drugih narodih.« V resnici se je prav s temi, s strani uradne slovenske literarne zgodovine spregledanimi dogodki, začelo -novo poglavje v zgodovini slovenskega slovstva,« kot je že leta 1958 ugotovil A. Slodnjak v svoji nemško pisani zgodovini slovenskega slovstva (Geschi-ehte der slowenischen Literatur, Berlin). Ti dogodki so prinesli natančno tisto, nad čemer se je zgražal urednik Ljubljanskega zvona, Šlebingcr, v pismu Pod-bevšku, ko mu je očital "nesramen način bogateliziranja jezika... megleno vsebino brez predlogov... poezijo kot zbirko rebusov« itd. (gl. K. Šalamun B.) Prav v tem prvem spopadu med uradno, etablirano literaturo in Podbevško-vimi poetičnimi rebusi je treba iskati odgovor na vprašanje, -kdaj in kako se začnejo na Slovenskem oblikovati prvi zametki za avantgardno gibanje, pa tudi, kdaj se razrastejo v podobo, ki ustreza evropskemu pojmu avantgarde.« (Kos, 742)
Da smemo imeti Zolta pisma, pismo Šlebingcrju in Podbevškovo novomeško dejavnost še pred prvo vojno za izrazito avantgardistično podjetje z vsemi atributi, ki mu pripadajo, nas prepričuje tudi poročilo Marje Boršnikovc, da bo - mogel ta eksplozivni čas v naši doslej še nepreorani literarnozgodovinski tedini plastično prikazati le tisti, k' ho upošteval tudi obrotmo dogajanje« (sem nedvomno sodijo Zolta pisma), kajti, kot beremo naprej, -osrednje literarno časopisje si je pri tem boju znalo ohraniti dostojanstven mir« (Boršnik, 96) in zanj je res že kar na začetku tega prekueuškega literarnega početja poskrbel Šlehitiger kot urednik takrat najuglednejše revije pri nas.
Tako so Zolta pisma, četudi neobjavljena, eden temeljnih kamnov za vse novo m prevratno, kar se je zgodilo kasneje, po vojni, in kar se je prav na tej osnovi tudi moglo zgoditi. Samo naše, že skoraj vrojeno prepričanje o večnem zamudništvu slovenske literature in umetnosti glede na druge evropske narode je lahko še naprej trdilo, da je tudi slovenska avantgarda, tako kot vse literarno dogajanje pred njo, začela z zamudo, ker drugače pač ni moglo biti. Letnica 19)5, ko je Podbcvšck odposlal Zolta pisma iz provincialnega Novega mesta na enega najuglednejših takratnih naslovov v L jubljani, temu odločno oporeka.
Dvom morda vzbuja le še misel, da je -avantgardizem vzniknil prav v Novem mestu in je od tod, iz svojega rojstnega kraja ob lenobni Krki... nastopil svojo zmagovito pot v slovensko prestolnico« in jo do temeljev zdramil k novemu življenju, (gl. Mušič, 18) Na to zanimivo dejstvo, da namreč naš -avantgardi-zem nima svojih korenin v ljubljanskem centru, marveč delon^i na Primorskem, predvsem pa v provincialnem Novem mestu«, je opozorita že Marja Boršnik. (ibid) -Bil je to seve slučaj,« kot piše Stele. -Slučaj pa je hotel, da je (bil) tam doma eden najizrazitejših naših mladih, Anton Podbcvšek.« (E. Stele: Nastop mlade umetnosti v Ljubljani, Slovenec, 5. 11. 1920.)
O tem, da je bil prav Podhevšek iz -provincialnega« Novega mesta osrednja gibalna sila na začetkih slovenske zgodovinske avantgarde, priča tudi njegova izjemna zavzetost pri organiziranju novomeške pomladi teta 1920. Če smo dostej vztrajati pri tem, da se je slovensko literarno in umetniško prekucuštvo začelo z novomeško skupino okrog 1'odbevška, z novomeškimi prireditvami
KULTURA Rast 4/] 990
še pred prvo vojno, ki so jih prirejati pripadniki "trope vročekrvnih otročajev«, kot je take imenovat Izidor Cankar, eden najhnjših njenih nasprotnikov tudi kasneje v Ljubtjani, in če je to dogajanje dosegto svoj prvi vrhunec s Pod-bevškovim pismom Štebingerju, kar bi tahko imeti za protimanifest tega avantgardističnega dogajanja, potem je drugi vrhunec tega dogajanja v novomeški ponitadi kot togičnem nadatjevanju vsega pred vojno začetega in spočetega. Anatize dogajanja pred vojno in po njej so namreč pokazate, da gre za kontinuirano dogajanje, ki ga je na sito pretrgata vojna, tn tega so se zavedati tudi udeteženci tega dogajanja, saj so kasneje trdili, da je -na dan privreto vse tisto, kar se je podzavestno budito že pred vojno in sc razraščato med njo. Mtadina je neučakano odvrgta kos za kosom priučeno modrost« in se --totita uresničevanja svojih ideatov, ki jih je budno varovata ves čas vojnih tet.« (Mušič, 17) tn prireditve okrog novomeške pomtadi so bite prostor, kjer so jih uspešno in nadvse odmevno rcatizirah.
Zastaviti si je treba končno tudi vprašanje, kaj je pravzaprav bita novomeška pomtad. Josip Vidmar kot njen aktivni udeteženec in soobtikovatec jo v Obrazih takote popisuje: - Konec septembra je... prišto do (novomeške pomtadi), ki jo je organizirat Podhevšek skupaj z Miranom Jarcem, Božidarjem Jakcem, Marjanom Mušičem in Zdenkom Skatickyjem. To je bita vrsta umetniških prireditev: recitacij, razstav, muzikatnih nastopov in diskusij. Na ta festivat sva bita poteg Riharda Jakopiča, ki je bit nekakšen pokrovitetj tega srečanja, iti brana Tratnika, povabtjena tudi Kogoj in ]az.« (Vidmar, 56) --Tam smo f začeti snovati revijo Tri tabode in še nekaj drugih umetniških manifestacij...«
^ (ibid, 220), potemtakem kar nekaj pomembnih manifestacij, ki bodo korak za tem dajate težo vsemu avantgardističnemu dogajanju pri nas, udetežencem pa pridobite prevratniško ime tabodovci. Trije labodje so namreč bili Podbevšek, Vidmar in Marij Kogoj, vsi, ki so se jim pridružiti, pa so se začeti označevati z imenom gibanja v cetoti.
Poudariti je treba intcrmcdiahii značaj novomeških prireditev, to pa zato, ker je prav intermediatnost eden konstitutivnih etementov zgodovinske avantgarde v Evropi in tudi pri nas. Podbevšek kot intetektuatni in umetniški vodja je zbrat okrog sebe titerate, tikovnike in gtasbenike. To intermediatno potezo novomeških manifestacij je opazita tudi tedanja kritika. Ko namreč Štete napoveduje nastop mtade umetnosti v Ljubljani, gre seveda za ponovitev novomeške pomtadi, posebej poudarja dejstvo, «da bodo zastopane vse umetniške stroke, samo arhitektura in igratska umetnost še nista našti propagator-jev v tem krogu..« (Štete, Stovenec, 5. 11. 1920) To Steletovo ugotovitev je seveda mogoče razumeti kot napoved vsega tistega, kar se ima v stovenski avantgardi še zgoditi, namreč nastop Černigoja in Detaka, ki ob koncu dvajsetih tet šete dopotnita podobo stovenske avantgarde na intermediatnem nivo-ju.
Da pri tem nikakor ni što za naktjučno intermediatno podobo novomeške pomtadi, vidimo tudi iz tega, da je Podbevšek sam intenzivno iskat načine za - združevanje poezije in likovne umetnosti... ter snovat tako imenovane sata-nadc, v katerih naj hi združit vse veje umetnosti v cetostno umetnino.« (Ko-metj, 7)
V ta namen je bito treba izbrati kaj raztična prizorišča: za stikarski det se je zdet najprimernejši Windischerjev saton v Kandiji, kjer sta se soočata dva svetova: -na dgsncm bregu Krke je bito mesto, ponosna trdnjava meščanstva in branik tradicije, tu nasprotno pa od marsikoga zaničevano tjudstvo, sestav-tjeno pretežno iz revnih kmetov in dninarjev... Naša žetja je bita, da umetnost pribtižamo tjudstvu.« (Mušič, 88) Vse navedeno se seveda še kako sktada s pogtavitnimi težnjami evropske avantgarde, posebej ruske, ki pa so jo nekateri aktivni udeteženci ati pa tisti, ki so o teh prireditvah pisati pohvatno, poznati
Janez Vrečko NOVOMEŠKA POMLAD KOT SLOVENSKI LITERAHNOUMETNIŠKI PUC
KULTURA Rast 4/1990
32H
iz prve roke kot vojni ujetniki: mednje sta sodita tako Vidmar kot Štete. V tem smistu tudi Mušič popotnoma pravdno ugotavtja, da "novomeškega preroda ni mogoče izvzeti kot popotnoma osamtjen pojav iz sočasnih vrenj v družbi; te tako ga je mogoče gtobtje razumeti in mu dati poteg umetniškega tudi ideo-toški poudarek." (ibid.) V tem smistu je popotnoma razumtjiva ostra reakcija tvana Tavčarja na novomeške, kasneje pa tudi na tjubtjanske dogodke, saj je avantgardistični kutturni in umetniški program Tavčar imet za umetniški botj-ševizem. (gt. Kreft)
Za prizorišče gtasbenega dogajanja je bil dotočen grad Kamen, kamor pa so biti vabtjeni samo -prisotni umetniki, ktubovi čtani in pa novomeški srcdnjc-šotci,« pač zaradi pomanjkanja prostora za širše občinstvo. Marij Kogoj, ki so ga obtoževati, da ima -rdeče možgane«, je na tem večeru igrat svoja ktavirska in vokatno sotistična deta. Ko je kasneje koncert ponovit v Ljubljani, je bila tudi njegova dejavnost povezana z revotucionarno skušnjo, pa tudi z umetniškim botjševizmom. Razsežnost te gtasbe, ki je izhajata iz gesta -umetnost tjudstvu«, je dobro zaznat gtasbeni kritik France Kimovec, ko je ob Kogojevem koncertu zapisat, da je ta gtasba taže sprejemtjiva za gtasbeno neuke kot pa za gtasbenike. Kimovec je sktenit svoja razmištjanja z besedami: "... in vendar ruski botjševiški sktadatetji še kaj hujšega ustvarjajo.« (gt. Kreft)
Tretje, literarno prizorišče, je bita zvečer prittična dvorana Narodnega doma, kjer je recitirat svoja deta Podbevšek kot zvezda večera, ob njem pa še F. Atbreht, M. Jarc itd., kot beremo iz ptakata ob t. pokrajinski razstavi. Podbev-šek je predstavit deset spevov iz svoje kasnejše knjige Čtovek z bombami in bit seveda osrednji dogodek večera, četudi so ga Novotncščani že dobro poznati z njegovih števitnih literarnih nastopov, seveda ne kot dotgotasega romantika, ampak kot gatantno urejenega mtadeniča s kratko frizuro, kot sam piše o sebi v enem svojih pisem (gt. Kometj). Njegov, takrat poteg Kogoja, najožji sodc-tavec Josip Vidmar ga opisuje kot -mtadega fanta, potnega neke skoraj demonične energije in neke silovite samozavesti in istočasno tudi volje nekaj ustvariti, nekaj napraviti.« (Vidmar, 1981) Najbrž je vredno opozoriti na način, kako je uvede) svoje avantgardne nastope, ko se je -trdo predstavil... občinstvu z besedami: Anton Podbcvšck, Čtovek z bombami, ter pričet s svojim preroško pojočim, pridigarsko pobarvanim gtasom recitirati svoje pesnitve. Občinstvo je strmeto, postušato, toda razumeto ni ničesar,« kot beremo v časopisnem poročitu teta 1921 (gt. Tabor, Mb. 12. 6. 1921.). Takšen je najbrž res tahko postat -poteg Kratja gtavna tjubljanska znamenitost dvajsetih tet« (gt. Kometj) in še čez, ko sc je mora) braniti pred nasprotniki in nadtežneži četo s pravim revotverjem, vsak hip pripravtjenim na streh Pri tem ni treba posebej omenjati njegovega skoraj demoničnega vptiva na sodobnike, njegove sposobnosti, da je okrog sebe zbirat vedno nove in nove privržence, iti tudi tega ne, da je bit Podbcvšck prvi stovenski pesnik, za katerega je po Ljubtjani iti drugih mestih tepito ptakate rektamno podjetje. Nenehno si je prizadevat za to, da bi kar najbolj -šokiral občinstvo (Jarc), zato je razumtjivo, da mu niso mogte biti dovotj samo objave, ampak je -hote) s svojo pesmijo med množice... (kjer) bi vptivat tudi z govorjeno besedo.« (Petre, 697) Očitno je imel Podbevšek do pisane besede prav posebno razmerje, spet drugačnega do govorjene. Tisti, ki se še spomnijo njegovih prckucuških nastopov, vedo povedati, da je izjemno uživat v svojih govorancah, razumljivo pa je, da je to njegovo raztočevanje izhajato iz njegovega odnosa do neznosnega potožaja v takratni slovenski titeraturi, ki se je anatirono oktepata nekega, za tisti čas že povsem preseženega, tipa titcraturc. Podbevšek in Vidmar sta vsak zase dobro razumeta potožaj stovenske literature in slovenskega naroda v dvajsetih letih tega stotetja, saj je morata titeratura poteg umetniške funkcije opravljati tudi še narodno uvetjavitveno funkcijo (gt. Paternu).
Janca Vrečko NOVOMEŠKA POMLAD KOT SLOVENSK! LITERARNOUMETNIŠKI PUC
OPOMBE
BORŠNIK Marja: Stilni premiki v slovenski književnosti med klasičnim in modernim realizmom, Slavistična revija, 1963, 2, 96.
KOMELJ Milček: Vloga Amona Podbevška, Naši razgledi, 5. II. 1982.
KOS Janko: Avantgarda in Slovenci, Sodobnost 1980, 8-9.
KOSOVEL Srečko: Zbrana dela, '946-1977.
KREET Lev: Cvetje v jeseni in novomeška pomlad. Sodobnost, 198.5, I. MUSIČ Marjan:	Novomeška
Pomlad, 1974.
''ATERNU Boris: Slovenski modernizem, Sodobnost, 198.5, 11. l'ETREEran:P«dbevškov problem, Naša sodobnost 1956, 7, 697. ŠALAMUN Bicdrzycka Katarina: Anton Podbevšek in njegov čas, '972.
TRAVEN Janko: Obraz mlade slovenske literarne generacije, Dom in svet, 1927, 2, 90-94.
VIDMAR Josip: Obrazi, 1979. VIDMAR Josip:	Podbevškova
Podoba, Delo, 27. nov. 1981, 3.
Peter Simič
Marjan MUSIČ: Spodnja Težka voda, svinčnik, 1969
KULTURA Rast 4/1990
Če zdaj skušamo strniti naša razmištjanja o novomeški pomtadi kot gibanju, ki ni bito značitno samo za pravtjično Dotenjsko, temveč za četo Stovenijo, saj je, če še naprej beremo odtomek iz vabita na "novomeško pomtad«, "edino umetnost tista, s katero si bomo pridobivati ugted pred sosednjimi narodi« (g). Mušič, 73), potem je mogoče reči, da ta dogodek dejansko predstavtja temetjni kamen in izhodišče za ves nadatjnji razvoj stovenske modernistične in avantgardistične titerature in umetnosti. Prav iz teh raztogov govori Traven v anketi 1927 o ><puču«, ki je bit do tedaj brez primere pri nas«, (gt. Traven) o puču, ki je dodobra prevetrit stovensko bterarnoumetniško ozračje in Sto-vence postavi) vštric z drugimi evropskimi narodi.
Čeprav bi se dato iz nadatjnjc usode stovenske avantgarde sktepati, da novomeška ponitad ni ustvarita obstojne skupine, da je do "Vidmarjeve udetežbe prišto po naktjučju; da je bit v nji opazovatec in sogovornik njenih nositcev; in da se je ob Podbevšku in Kogoju nedvomno zainteresirat za usodo in možnost (nove) umetnosti, za katero sta se vnemata oba,« (Vidmar, ]981,931) pa kasnejši razvoj pokaže, da je bita prav zadeva na tej prvi stopnji nadvse pomembna in ic zaznamovata umetniške in čtoveške usode tako Podbevška kot Kogoja, pa seveda tudi Kosoveta, ki je izše) iz tabodovcev, ne nazadnje pa tudi Detaka in Černigoja.
Danes, ko iz prepotrebne zgodovinske perspektive gtedamo na to dogajanje, uvidevamo, da je Podbevšek s svojimi pesmimi in s svojimi burnimi nastopi opravit temetjito estetsko prevrednotenje dotedanje titerature. Toda, "ko je razburil našo javnost s svojimi nastopi, je bit še premlad. Zanesto ga je. Toda to ni bito šartatanstvo. Hote) je izsititi tisti prestop v novo fazo, o kateri sem prepričan, da nam bo data absotutno umetnost. Tak korak pa se ni dat izsiliti;« s temi nedvomno objektivnimi besedam: je Josip Vidmar teta )927 (gt. Traven) opredetit Podbevškovo mesto v stovenskem titerarnem občestvu in z njim dat priznanje ne te Podbcvškn, ampak vsemu, kar se je dogajato okrog novomeške pomtadi. Tudi iz Kosovetovih spisov, ki se nanašajo na to obdobje, je tepo videti, da ni nikdar prenehat mistiti na «ono drzno gesto mtadih,« ki se je znata odreči ideatom "Stare priznane estetike in umetnosti« in zavreči rodoljubarsko navdušenje za narod. (Kosove), 3/1, MO) tn pri tem je imet v mistiti vse pomembno in odtočitno, kar se je dogodito v zvezi s Podbcvškom in njegovim krogom in kar je očitno iz mesta ob tenobni Krki še dotgo odto-čato in dotočato stovenski literarnoumetniški kozmos.
O NOVOMEŠKI POMLADI IN MARJANU MUŠIČU
Pred šestnajstimi teti je v zatožbi mariborskih Obzorij izšta knjiga profesorja Marjana Mušiča Novomeška pomtad. Eden od zadnjih vetikih Dotenjcev, novomeški rojak, Marjan Mušič, arhitekt, stikar, vetik poznavatec umetnosti, človek, pri katerem si občudovat in spoštovat njegovo obsežno znanje, svetov-tjansko širino in pokončno držo, je svojemu rodnemu mestu poktonit očarljivo knjigo. Napisana v čistem, značilnem žtahtnem jeziku, z dokumentarnim stikovnim gradivom bogato opremtjena, je prihtižala kratko, a ptodno obdobje v stovenskem kutturnem življenju, obenem pa podata podobo mesta in njegovih prebivatcev davnega 1920. teta.
Zakaj sc ob izteku teta, v katerem so Novomeščani s števitnimi prireditvami počastili 70-tetnico novomeške pomtadi, spominjam ravno prof. Marjana Mušiča in njegove knjige? Ne samo zato, ker mistim, da je po krivici prezrt, ker se ga odpravi s trditvijo, da je bil v tistem preporodnem dogajanju teta [920 še žeto mlad. Opozarjam predvsem na dejstvo, da novomeške pomtadi in tudi, se razume, proslavljanja njene sedemdesettetnice brez Marjana Mušiča ne bi bito, saj je on, z nastovom svoje knjige, takratnemu gibanju
Peter Simič O NOVOMHŠK! POMLAD! [N MARJANU MUŠIČU
Marjan MUŠIČ: Novo mesto, nekdanje čotnarne oh Krki, svinčnik
Marjan MUŠIČ: Novo mesto, analiza prostorskih značilnosti južnega pročelja, svinčnik
Marjan MUŠIČ: Kozolci, črn flomaster
KULTURA Rast 4/1990


^ !ž	^
t*-A

Peter Simič O NOVOMEŠKI POMLADI IN MARJANU MUSIČU
Marjan MUSIČ: Motiv i/.P()Jgnr).i, črn flomaster
^amrlajeCoga, kojenatrnuv/ki Pel semanjinolk. Kopa je veliki Praznik mmil m sosejmarjipospra vili kramo, ko je Esmeralda z "ledom in gonjačem odšla in se je ^idek s svojo goljufivo igro na srečo Pogreznil v neznano, je bil mestu vrnjen prejšnji videz.
(M. Mušič: Novomeška pomlad)
Božidar JAKAC: Marjan Mušič, "gljc, 1919
KULTURA Rast 4/1990
mlade umetniške generacije da) ime in tako pravzaprav ustvari! pojem — novomeška pomtad.
Novomeščani smo znani kot romantični zagicdanci v svoje mesto. Težko je še kje najti podoben ijubezenski odnos prebivatcev do svojega mesta. Ponosni smo na nekdaj v stovenskem prostoru znano podobo Novega mesta, mesta z bogato kutturno tradicijo. Ustvariti smo si nekaj svojih mitov, ki jih častimo in smo si)no zadovotjni sami s sabo. Na tem posvečenem piedestalu se je sedaj znašja tudi novomeška pomtad.
Drugi obraz tega mesta pa je mačehovski, skrajno uničujoč odnos do svojih someščanov, ki so ustvarjati poetično podobo svojega zasanjanega mesta. Ali kot pravi Mušič: -V nespodbudnih razmerah, v tesnem neodmevnem prostoru, ni te pojemat zanos in se ogtašato razočaranje, ampak je tudi bito strto marsikatero mtado življenje.«
Novomeška sredina ni bita nikoti sposobna zagotoviti mladim prebujajočim se ustvarjatcem ustrezne pogoje za njihovo rast in razvoj. Umetnost se je rojevata v zanosu in trpljenju, izžarevata v prekipevajočih eksptozijah mtadosti, in ustvarjatci so morali oditi, si poiskati prijaznejše, botj odprto okotje, če so se hoteti uresničiti.
T ako tudi nihče od udeležencev naše novomeške pomtadi ni ostal v svojem rodnem mestu. Te ugotovitve so vetjatc za davna dvajseta teta in vetjajo še danes.
Praznovanje 70-tetnice novomeške pomtadi, tako kot to počnemo v Novem mestu - da s čirnveč razstavami in raznimi prireditvami, katerih gtavni namen in vrednost sta največkrat predvsem ustvarjati videz bogatega kutturnega dogajanja v mestu — nima nobenega smista! Zamishti bi se morati ob podobi realnega stanja. Vprašati bi se morati, zakaj je za kulturo tako rnato zanimanja. Zakaj se kulturnih prireditev udetežuje tako rnato tjudi? Zakaj na umetniških akademijah skorajda ni študentov iz Novega mesta? Alt -mesto« svojim matoštevitnim soobčanom, ki se poklicno ukvarjajo z umetnostjo, res ni sposobno zagotoviti vsaj osnovnih pogojev za deto, detovnih prostorov? Kako je mogoče, da se umetniški atetje obravnava kot postovni prostor?... Če nam je kaj do tega, da bi obnoviti kutturno tiče našega mesta, da bi se še kdaj tahko ponašati s kutturno osveščenostjo njegovih prebivatcev, tahko mnogo spremenimo žeto kmatu. Samo hoteti je treba. Ko se bomo enkrat zavedti pomena in vtoge kutture za naš prebujajoči se stovenski narod v prihajajoči postindustrijski Evropi, bomo morati začeti predvsem ustvarjati umetnosti naktonjeno kti-mo, kar bi gotovo spodbudito mtadc generacije k odtočanju za umetniške poktice in omogočito njihov razvoj in plodno deto v domačem mestu. Profesorja Marjana Mušiča se spominjam, ker je njegov primer zgovoren in tako značiten. Avantgardnemu vretju mtadc umetniške generacije, ki ji je tudi sam pripadat, je v zretih tetih s svojo knjigo dat ime in mu postavit večen spomenik.
Vse živtjenjc sc je vračat v kraje svoje mtadosti.
Postednji dom svojih staršev in prednikov na šmihetskem pokopatišču, koše-nice in skrivnostne gorjanske hoste, samotni kozotci in počitek v htadu Rcc-tjevih kostanjev v Šentjerneju...
Spominjam se njegovega zamištjenega koraka, ko je prihajat po stezi k svojemu nekdanjemu domu v Kandiji...
Ko so ga naporne vožnje iz Ljubljane že utrujate, se je potn upov in nove energije oktenit, ponujene mu možnosti s strani Novomeščanov, da bi si v svoji rojstni hiši uredit sobo, kjer bi se oddahnit od poti in v njej uredit svojo ustvar-jatno zapuščino...
Ob spoznanju, da so bile to te prazne besede in da ga Novo mesto ne potrebuje, pa tudi njegove zapuščine ne, je odšet in se zadnja teta svojega živtjenja v svoje mesto ni več vrnit.
t
Vtaduuir Lamut: Avtoportret, tuš, 19.S8
Mitček Kometj POGLED NA USODO IN AKTUALNOST VLADIMIRJA LAMUTA Ob 75-Ietnici umetnikovega rojstva
Vladimir LAMUT:	Avtoportret,
Pvrorisha, 1945
KULTURA Rast 4/1990
Kar vem o Vtadimirju Lamutu, kar sem razbrat iz njegovih stik in kar sem o njem premistit, sem pravzaprav že vse napisat in nazadnje strnit v monografijo Pot k vrtincem motčanja. Zato me spravtja uredniška žetja po ponovni predstavitvi oziroma po orisu njegovega potožaja v stovenski umetnostni zavesti matone v zadrego, saj ni nič botj mučnega kot navetičano povzemati že izrečeno. Nov pogted pa se tatiko rodi te ob novem in zavzetem srečanju z gradivom in ob izzivu, ki ni te jubitejna obtetnica; ta je botj pritožnost za spraševanja in obujanje spominov, kakršnih imam tudi sam na stikarja, kratek čas svojega osnovnošotskega profesorja, še vetiko.
Lamut je bit namreč čtovek, ki je že sam po sebi vreden spomina, in spomini nanj tudi še zares živijo, tako na njegovo nenavadno osebnost kot na deto, ki je vse botj živo pričujoče med nami. Lahko bi četo rekti, da se ga — seveda na Dotenjskem — spominjamo tako rekoč nenehno (pogtejmo te v Dotenjski tist ati v repertoarje novomeških razstav), kot bi nas k temu zavezata njegova smrt: mučna in simbotična smrt v Krki, ki jo je totikokrat stikat in ki nas nekako obvezuje, tako da se ob vsem spominjanju in predstavtjanju vendarte še pogosto govori o takem ati drugačnem dotgu do stikarja (kar značitno potrjujejo tudi časopisni nastovi ob njegovih razstavah ati knjigah).
V zadnji števitki Rasti v intervjuju z zastužnim umetnikovim prijatetjem Ladom Smrekarjem četo značitno preberemo, da se mu pravkar ponovno godi krivica, ker da se ga ob 75-tetnici rojstva ni nihče niti spomnit. !n to je po svoje res (če seveda spregtedamo dejstvo, da je bita, sicer res pozneje, na pobudo stikarjevih sorodnikov postavtjena v Dotenjski gateriji pritožnostna, a izbrana razstava Lamutovih ženskih figur in aktov). A je najbrž tudi močno pretirano, če pomistimo, da se sicer nobenega od umetnikov nismo navajeni spominjati kar vsako posmrtno desettetje ali celo na pet tet, tudi največjih ne: ne Jakopiča, ne Groharja ne Pitona. Njihovo delo pa je vendar nenehno statna sestavina naše zavesti, vsaj tistim, ki jim umetnost kaj pomeni, in torej jubiteji zanje sptoh niso več potrebni. Ati pa so vseeno nujni, morda tudi zato, ker jih botj kot stroka rabijo v opomin ati spodbudo sami ustvarjatci, častitci ati rojaki? Nenehno obujanje spomina na čtoveka, ne gtede na njegov pomen, je navadno predvsem stvar domačih in btižnjih — in prav v tem pogtedu je značitno, že kar pomenljivo, da se Dotenjci obnašamo do Lamuta prav podobno, ker očitno občutimo, da je povsem naš, ker je vsaj dotenjskim kutturnikom najdražji in od pokojnikov vsa ta teta najbolj domač in ga zato radi negujemo vsaj v spominu, še ztasti, ker se tahko z njegovo usodo in «izgubtjenostjo<< marsikdo od njih identificira. (Čeprav je vprašanje, kaj bi z njim početi, če bi bit še živ, pa tudi, koga bi se sicer lahko spominjati, ko pa imamo tako mato živih in mrtvih likovnih umetnikov, zares vrednih spomina.)
Krivica do umetnika, kotikor jo občutimo še danes, ob 75-tetnici rojstva, ki je Lamut ni dočakat, je tahko zato v bistvu še vedno predvsem krivica, ki mu jo je prizadejato živtjenje in kakršne sptoh ni več mogoče popraviti, ker jo je zapečatita smrt. Take krivice pa so ob svoji nepopravljivosti tudi nedokaztji-ve: krive se tahko čutijo vsi, ki mu niso stati ob strani — a po drugi strani ni taka usoda nič bolj krivična, kot je nasptoh živtjenje samo. Lamut je živet v težkih razmerah (hrez atetjeja, v stanovanju nad hrupnim bifejem), predvsem pa v okotju, ki za njegov razvoj ni bito spodbudno; toda ob vseh težavah je te bi) detežen redke mitosti, da ni bit eden povprečnežev, ki skrbijo te za svoje zdravje (in ki so tako nezanimivi), pa tudi ne eden tistih, tako mnogoštevitnih, ki svojega notranjega bogastva ne morejo razodeti in se zato z umetnostjo te

Lamut na zagrebški akademiji
KULTURA Rast 4/!990
pogovarjajo. Bi) je rojen umetnik, čtovek, ki je doživtja) in znat doživeto tudi izraziti. Biti umetnik pa je tahko tudi peket, ne te mitost. Ztasti za tistega, ki se je zavestno odtočit, da bo stužit umetnosti, a je postat te sicer dober, vendar povprečen, ati - kar je vetjato za Lamuta — notranje negotov in nezadovo-tjen, četudi nadarjen in za povrh še nepriznan in s tem nespodbujen umetnik, pa se taka odtočitev tahko sprevrže v posebne vrste poraz, kakršnega poznamo te v umetniških pokticih, kjer razumemo ta izraz v njegovem vzvišenem primarnem pomenu: biti poktican, da ustvarjaš in se razodeneš. Vtadimir Lamut je bit prav po prešernovsko razpet med obojim, nebom in pektom. Njegova gtavna težava je bita v tem, da mu kljub tatentu ni što vedno gtadko in jasno, da je v pretomnem času nenehno btastno iskat, neodtočno razpet med tradicijo in novim časom, iti da je pri tem iskat svojo podobo samotarsko, brez opore in odmeva, prikovan in po svoje tudi zagtedan v odmaknjeno Dotcnjsko in hkrati neizprosno zavezan visokim meritom, ki jih je prinese) že z akademije in ki jih je vzpostavtjat široki svet v svojih centrih, ki ga je zanj poosebtjat Pariz. Vse to je njegovo podobo in pehanje navdato s pridihom tragičnega ustvarjatca, ki se ni nioget razviti v potnem razmahu, ki se ni moget zadovotjiti s podežetskostjo, niti si ni moget utreti poti v svet; in to mu je končno nadeto ime stovenskega ati dotenjskega van Gogha, stikarja, ki ga je občudovat in se v občutju nanj včasih četo opirat — predvsem pa stikarja, ki mu je, tako kot Lamutu, pomenita rešitev iz živtjenjskih stisk šetc prijazna, k sebi vabeča smrt.
Smrt, ta nepojasnjena in nepojasntjiva zadnja skrivnost umetnikovega življenja, je tako dokončno vrgta na Lamutovo usodo in deto sij, ki ga kaže ne v novi, marveč v dokončno pravi tuči in resnično odpira vidike, ki segajo v jedro njegove podobe. Čeprav je to sicer te en vidik, na videz morda četo naključen, je za Lamuta vendarte v temetju usoden: sicer prikrit, ker se pritajeno razodeva skozi pripovedno, v osnovi opisujoče realistično jedro, a zato v odtenkih totiko botj prepričtjiv in oseben. Vendar je ta smrt pričujoča te v tesnobnem občutju, v netagodnem nemiru, kot perspektiva dinamike Lamutovega živtje-nja in ne kot podoba smrtnega motka ati tišine. Nasprotno: v Lamutovem detu odkrivamo ves čas nemir, ki ga je ncustavtjivo zmerom nekam gnat, v tej nemirni bujnosti pa usodno težo. Naj gre za — gtedano umetnostnozgodovinsko — ostanke predvojnega ekspresionizma, obujene v tesnobi novomeških utic (v ciktu suhih iget Staro Novo mesto, za katerega smo mu v Novem mestu vendar med prvimi prisoditi Trdinovo nagrado), za ostrine reahiost preoblikujočega novega ekspresionizma ati za utripajoče zametke nadreatne fantastike - vsepovsod je v Lamutovem detu čutiti tesnobo, grozo ati vsaj metanhotijo, ob katerih pač totiko taže razumemo stikarjev beg v nasprotni pot uživaške radosti, ki jo je iskat ztasti v opoju barvnih sanj in v bujnih ženskih figurah (ki bi — ob razstavi v Novem mestu — zastužite poseben prikaz). Predvsem pa vsepovsod čutimo trpkost, ki pogosto obtiva četo najsvettejše Lamutove trenutke.
Kako trpke so te novomeške vedute z ubogim, nič herojskim matomestnim živtjenjem, kako vse trpko je vejevje ob Krki, ko izteguje svoje roke in sc pre-pteta v nejasnost in nepomirtjivost, in kako trpka je šete usodna noč, v kakršni je umetnik utonit! (Kot sinonim zanjo odttej občutim litografijo Neurje nad Novim mestom.) Otožno temno je nebo nad Lamutovimi otožno razvtečeninu Gorjanci in samotno in otožno je pravzaprav vse, kar je umetnik dojet v svoji dežeti, ko jo je peš ati s kotesom iz dneva v dan hodit stikat in pri tem — v dediščini impresionistične tradicije — napadat po več ptaten ali listov hkrati. Dotenjske, skratka, ni doživtja) kot iditično pravtjico, urejeno ali vsaj v tepoti bogato in prisrčno, ker jo je preprosto videt preveč od btizu, ampak kot ža-tostno, revno, dinamično in sočno, a zanemarjeno, kot bi reke) pesnik t one
KULTURA Rast 4/1990
Pavček, razvtečeno v nenavadno dotgih formatih ati ovinkasto, s skrivenčenim drevjem in podrastjo, posuto z vegavimi bajtami in samotnimi tjudmi. V njej je čuti) utesnjenost in otožnost, zapuščenost iti tudi posebne vrste otožno tepo-to, ki je izhajata iz nje same — iz čudovitih pogtedov na polja z Gorjanci okrog Kostanjevice — in prav totiko iz njegovih čustev. Odkrivat jo je v čisti tepoti, tudi pražnjo, ztasti v svettih trenutkih in obdobjih, na primer po zadnji vrnitvi iz tujine, ko je nastata v rumenem ztatu raztoptjena in spokojno sanjajoča jesenska monotipija njene zteknjene razkošne panorame, omejene s Krko iti Gorjanci, na katero ne morem pogtedati brez nostatgičnega domotožja. Toda videt jo je tudi doceta razmajano, ugtcdano skozi trnjevo bodičje korenin, podrasti in dreves, vegasto in negostotjubno, kot domovino skritih nesrečnežev in samotarjev, a tudi osamljenih hrepenečih poetov. Tako jo je dojema) in nenehno stikat, razpet med tegobo in tepoto, in, dobesedno potoptjen vanjo, hitet in hitet, kot bi se bat, da ga ne bi zatit in pregrnit čas. (Prav takega sc prvič še živo spominjam, ko sem nekje sredi petdesetih tet v novomeški študijski knjižnici risat pogted skozi okno na hote) Metropot in kostanjev drevored. Kar je privihrat Lamut in me (prijazno) skoraj napodit iz sobe, naravnost v naravo; namesto tankega svinčnika mi je priporočit tuš in čopič, češ da se z njim deta širokopotezneje in ker se sproti suši, ter še pristavit, da je treba risati nenehno, ker čas hiti. Nato pa se je totit hstanja novitet in umetnostnih knjig, ki jih je moj oče v knjižnici tako rad nabavtjat. Takrat je Lamut vsestransko sodetovat v novomeškem kutturnem živtjenju in pripravit tikovno spremtjavo — risbe s tušem — za Trdinovo knjigo Rože in trnje, v katerih je z estetsko ubranostjo skušat poudariti botj tepotno podobo kot trnje, zatoptjen v pripoved o krajih in tjudeh, ki se jim je zapisat prav tako s srcem kot pred njim Trdina — a je bit botj kot med rožami domač med trnjem.)
Vendar je taka motivna navezanost na Dotenjsko te ena potovica Lamutove podobe, odsevajoča skozi zrcato njegove obsojenosti in navezanosti na naše kraje. Druga, nič manj Lamutova, sc kaže v motiviki evropskih vetemest in tamkajšnjega živtjenja in je videti mnogo botj svetovtjanska in moderna; vendar je po občutju v bistvu povezana s prvo. Kadar stojimo pred natogo, da razvrstimo njegov opus ati pripravimo razstavo, se nam stike prav tako kot po tehnikah ati dobah in stitih same od sebe urejajo tudi v motivne ati tematske cikte, ki jih označujejo predvsem mesta, tako da identificiramo čete faze njegovega deta tudi s Parizom ati Brustjem. Prav sodeč po takih poudarkih pa skoraj dobimo vtis, da je bit Lamut večni popotnik, čeprav je bit v Parizu te par mesecev in šete mato pred smrtjo četo šotsko teto v Brustju. A sta se mu obe doživetji tako močno razrasti v zavesti, da je bita taka duhovna razpetost zanj v resnici usodna, kar je ztasti razvidno v novih pobudah in ustvarjahiih predstavah. Tuje okotje in ztasti duhovno ozračje mu je vdihnito večjo sproščenost in zamah, ga optodito z novimi obtikami in prijemi, posebej pa mu je omogočito razmah v figuratiki, v kateri je obšet posameznika (ker ni bit portretist), zato pa znat oživiti medčtoveška razmerja in vzdušja: dojemtjivost za požetjivosti tjubezni, za umetnost, ptes, eksotiko tujih ras pa tudi opojnost in razkroj, ki ju je doživtjat v prizorih iz čtoveškega mravtjišča v kavarnah in varietejih še dotga teta po vrnitvi. Zdi se četo, kot bi mu šete Pariz tudi resnično odprt vsaj kratek, a vartjiv pogted v mladostne sanje o živtjenjski sproščenosti in svobodi in kot bi se v njem izživtjat in obnavtjat vse do brusetj-skega imputza, ki so vnesta v njegovo umetnost stedi nadreatizma, motiviko zvrtinčenih sipin - edine krajine, ki jo je tedaj stikat poteg Dotenjske - in odhajajočih tadij ter izsanjanih žensk. Ter seveda motiv mrtvaškega ptiča, končno metamorfozo njegovih dotedanjih skritih ptic, ki je dobita šete v tem okotju svoj zadnji simbotni smiset. A obenem si je tudi v Brustju gret srce z mistijo na Dotenjsko in tako spojit vse pridobitve in predstave v nekakšne
KULTURA Rast 4/1990
arhetipe dolenjske arhaike in samote, ki jih je tudi po vrnitvi v Novo mesto kar po spominu slika), tudi med šolskimi urami na liste manj dejavnih učencev ali v njihove spominske knjige, ki jih najbrž še zdaj kdo od njih hrani kot dragocen spomin. (V tej zvezi je zanimivo, da so nekateri med mojimi poklicnimi kolegi, ko so prelistali Lamutovo monografijo, začutili v njem bolj evropskega kot domačijsko dolenjskega slikarja, večjo ustvarjalno sproščenost in široko-potcznost v pariških kot novomeških motivih.)
V vsem svojem delu, pariškem in dolenjskem, je Lamut iskal predvsem sebe, svoj čas in prostor, a skozi utrip narave in urbanega okolja, kot da bi odkrival, kje je najbolj on sam in kam najbolj spada. V takem iskanju je, vsestransko razgledan, preizkušal različne izrazne načine in zato zahajal v nasprotja -med predajanjem impulzivnosti in konstruiranjem reda, med ekspresivnim izrazom in krasilno lepoto - in že zato je tako v bistvu različen od tistih, ki so sistematično in enoviteje razvijali svoj koncept, še zlasti, ker je poleg iskanj, ki so rojevala uspehe, a tudi zapadanja v maniro, vztrajal tudi v slikanju tra-dicionalnejših pokrajin in bil tako protisloven tudi v pogledu kvalitete, saj je bi) zdaj konvencionalen in spet drugič zelo izrazit in oseben. Iskal je najvišje in se vendar pogosto tudi sam prilagajal manj zahtevnemu okolju ter bil sam s sabo večno nezadovoljen; to pa se je kazalo tudi v njegovem izpričanem odnosu do lastnega dela. Umetnost je jemal nadvse resno, obenem pa je bil do svojih slik že kar preveč neresno nespoštljiv, saj jih ni ljubosumno varoval, ampak dobesedno brezbrižno delil med prijatelje, razstavljal v neprečiščenih množinah, tudi liste, preprosto nagrmadene na mizo, in jih še posebno rad prinašal v objavo, na Dolenjski list in pogosto tudi v Ljubljano. Tako se urednika Vasja Predan in Ciril Zlobec še danes čudita njegovi prisrčni in čudaški skromnosti, saj jima je originale, ki jih je prinesel, preprosto prepusti) oziroma jih zavrgel, zadovoljen, da bodo reproducirani in da jih bodo videli ljudje, in kaj takega se jima ni zgodilo pri prav nikomer drugem, le pri Lamutu. Taki simptomatični znaki pa so tudi navzven potrjevali vtis, da Lamut ni ravno cenjen in pomemben umetnik, in utrjevali razširjeno mnenje, da je, kljub ne nenaklonjenim kritikam v Ljubljani (J. Mesesnel), vendar manj pomemben podeželski slikar, ki ga ni potrebno jemati posebno resno (nikdar ni bil npr. sprejet na grafični bienale), dokler ni šele po smrti in iz distance s selekcioniranimi razstavami in študijsko obravnavo postopoma pridobil zdaj že razmeroma ustaljenega mesta v slovenski likovni umetnosti predvsem kot grafik. (Sprejet je bil na zgodovinsko razstavo povojne slovenske likovne umetnosti, bil vključen v predavanja iz pregleda domače umetnosti na Filozofski fakulteti in v Enciklopediji Slovenije mu je ob geslu zagotovljena tudi reprodukcija. Zaslužil pa bi končno tudi mesto v nacionalni grafični zbirki v Moderni galeriji.)
Dolenjce je tak odnos do njega morda vsaj rahlo pomiri), zato pa ne ostaja njihov pogled na njegov položaj nič manj čustven, in tak bo najbrž, dokler bodo živi ljudje, ki so ga poznali, in dokler se bo zdela Dolenjska pastorka v kulturni senci centra. Morda tudi zato tako pogosto opozarjamo nanj in sc sklicujemo na njegovo usodo in nerazumljeno izročilo ter še posebej poudarjamo vtis, da v L jubljani po krivici ne prodre in da v njej še ni sprejet. (Že v preteklosti naletimo na dolenjski protest, če v kak pregled slovenske umetnosti ni bil primerno vključen, in glavno vprašanje kulturniških rojakov, ki jih je moč srečati v Ljubljani, se poleg zanimanja za Jakca še vedno glasi: "Čemu se Lamuta ne čuti tudi v Ljubljani?«) Zato si včasih kdo iz krajev z večjo slikarsko tradicijo in bogatejšo sodobnostjo lahko ob tem ustvari vtis, da Dolenjska z njim pač nekoliko pretirava. Pri tem mislim na nekatere umetnostne zgodovinarje oziroma kritike, vendar so ti zadržani predvsem zato, ker ni bi) umetnik nikoli nosilec najnovejših usmeritev, ker ni bil posebno radikalen, ampak
je pogosto ostaja) na po) poti. Dejstvo je, da tahko razvoj stovenske tikovne umetnosti pojasnimo tudi brez njega in da ga je zato teže zgodovinsko uvrstiti med najboij reprezentativne ustvarjatce. Zadržki do njega pa včasih priraščajo tudi iz opažanj, da je bi) umetnik v resnici včasih tudi površen in nedostedcn, saj tahko ob števitnib njegovih detih odkrivamo tudi pomanjktjivosti ati napake. (Ko sem si s sicer Lamutu naktonjenim kotegom ogtcdovat Lamutovo zadnjo razstavo ženskih aktov, me je oh neki stiki takoj opozorit na (nenamerno) zarisano nogo. Podobno, kot so Novomeščani - spominjam se iz otroških tet z muzejskih otvoritev — oh Lamutovih stikah v komentiranjih tako radi opozarjati na nepravdna sorazmerja, na samovotjnosti pri gtedanju kapittja ati na osvinčeno« težke barve. A vendar je hita stika ktjuh zarisanosti sugestivna! Lahko pa hi bita izrisana doceta korektno, četo zgtcdno, a bi ostata mrtva, neumetniška, če hi jo nastikat kdo drug.)
Lamut je hit namreč htastna in pristna, a tudi samovotjna in v svoji imputzivni nagtici tudi površna osebnost, toda vse to je bito bistven det njega in če se je kje sprevrgto v pomanjktjivost, je v najhotjših detih ravno njegova imputziv-nost in nepremištjenost tista kvahteta, ki vnaša v deta krčevito osebno intenzivnost. Prav ta intenzivnost, pa naj ho izražena tako ali drugače, pa je tisto, kar občuttjivejše umetnostne kritike, kadar sc srečajo z Lamutom, vendarte vznemirja, in prav zato ga vse botj uvrščajo med izrazite in pomembne figure v stovenskem stikarstvu, dasi ga večina ne umešča prav v sam najožji vrh, ampak tik obenj. Njegova ne do kraja razrešena osebnost s poduhovtjenimi krajinami, z umetnikovim nenavadnim obračanjem in nastavtjanjem stik na raztičnih mestih, s probtematiko avtoportretov ati podobami skrivnostnih žensk in simbotiko (pticami in ribami) postaja zanje vse botj zanimiva, čeravno se tahko zdi, da spremtja usoda umetnika, ki tjudi vznemirja, a ga vendar ne morejo zares ceniti, Lamuta včasih še danes. Toda vsaj tisti, ki v tikovnosti iščejo predvsem ustvarjatčevo dušo in osebnostni izraz, posebej če so otožni ati če jim je pri srcu Dotenjska, ga -začutijo«, vztjubijo in zaradi pristnosti in otožnosti tahko četo uvrstijo med svoje najtjubše stikarje. Ztasti je bito to mogoče opaziti po posmrtni razstavi ob izidu monografije v tjubtjan-ski Mestni gateriji, kjer je doživet prav pri gtedatcih pomemben uspeh. (Prav značilno je, da ji je napisat -oceno« tudi tjubtjanski krajinarski poet Rudi Miškot.) Še posebej pa vetja to za umetnike, ztasti za stikarje, ki tahko navadno šete o mrtvem kotegu govorijo z zares čistim srcem. Eden od njih, sicer občudovatec Lamutovega vzornika van Gogha in Karte Butovčeve, mi odttej vsetej, ko ga srečam, pove, da sodi zanj Lamut med največje po vojni; kritik v Sodobnosti (L Antič) je zapisat, da uvršča tesorez Lamutove Ptice -med najpomembnejše stvaritve v stovenski tikovni umetnosti«, in dogaja se, da se mi ogtasi v stužbenem kabinetu kaka meni neznana Ljubtjančanka in pove, da jo je Lamut doceta prevzet, da je genij in da je vse premato znan, s prošnjo, da bi rada o njem izvedeta še kaj več. Taka dojemanja in reakcije pa v bistvu kažejo, da je Lamut tahko zares vznemirtjiv umetnik, sugestiven in živ botj s svojo izpovedno prepričtjivostjo kot s samim tipom stikarstva, četudi največkrat botj s posameznimi deti ati cikti kot s cetoto. Kakorkoti se bo nanj še naprej opozarjato ati se pozabtjato, pa je gotovo, da ho ostat pričujoč v zavesti predvsem kot samotar in posebnež, ki ga sicer tahko stilno ati kako drugače uvrstimo (v umetnost prehodne generacije, med reatistične krajinarje itd.), a ostaja v najhotjših detih vendar totiko osebno izrazit, da tak pogted presega iti da ostaja - četudi v osnovi precej tradicionaten — umetnik višjega ranga, kot so preprosti tjubitetji narave, ki stikajo botj krajino zaradi nje same kakor sebe skoznjo, saj se je skozi svoje motive prav totiko izpovedovat, kot 337 j'b je upodabtjat.
f otografija i? Lamutovega indeksa 09.16)
KULTURA Rast 4/1990
Milček Kumelj POGLED NA USODO IN AKTUALNOST V. LAMUTA
Vladimir L AMUT: Brst, lesorez
V Lamutovi umetnosti nas vznemirja predvsem umetnik sam, njegov značaj, KULTURA usoda in temperament. Obenem pa nam njegova usoda ob njenih iastnostih Rast 4/1990 odpira tudi vprašanja, ki presegajo njegovo individuatnost, saj so prav tipična, če že ne reprezentativna za stovensko majhnost in, znotraj Stovenije, ravno za (nekdanjo?) Dotenjsko. Poteg čisto strokovnih probtemov, povezanih z umet-338 nikovim zgodovinskim potožajem in njegovim iskanjem, ki sem jih osvetljevat
MilčekKometj POGLED NA USODO IN AKTUALNOST V. LAMUTA
Lamut med slikanjem oh Krki
KULTURA Rast 4/1990
že na drugih mestih, je v nakazanih razmerjih poteg omenjene retaeije med domom in tujino posebej živa že prav tako nakazana probtematika razmerja med Novim mestom in Ljuhtjano, se pravi med t. im. provinco in te 70 kito-metrov oddatjenim nacionatnim kutturnim središčem. Prav to razmerje namreč zaobjema tudi vprašanje nacionatnega priznanja, o katerem vsaj za vetiko večino stovenskih likovnih umetnikov, ne gtede na (največkrat te ho!) ati manj bežne) prodore v tujino, vendarte odtoča prav nacionatni center. Zato za Lamutovo počasno prodiranje ni brez pomena dejstvo, da ni našet opore v kritiku, ki bi ga razumet in ki bi imel hkrati moč, ker ga v Novem mestu preprosto ni bito; tjubtjanski pa ga mso mogli ati hoteti vzeti v zaščito v vetiki meri že zaradi omenjenih zadržkov, ztasti okotiščine, da je bit botj usmerjen v čustven odnos do tradicije kot v odkrivanje takih obzorij, ki bi tahko pomenita Stovencem novost. K temu pa je prispeva) najbrž tudi naš pogosto vse prepovršen odnos do krajinarstva, ki je bit pri marsikom še prav do nedavnega odktoniten, češ da je gtavni tok moderne umetnosti odmaknjen od konkretnosti in še posebej od v bistvu preprostih interpretacij narave.
To je bito v času prevtadujoče abstrakcije res, a obenem je res, da so tudi nekateri vetiki moderni umetniki po drugi svetovni vojni črpali iz narave (pri Stovencih Zoran Mušič), da so se po Lamutovi smrti pojaviti med najvidnejšimi sodobnimi ustvarjatci tudi izraziti krajinarji in da prav danes vstopajo na dan občuttjivi regionatiztni, subtimirani iz raztičnih oblik krajinarskega stikar-stva. Na Dotenjskcm pa taka tradicija v splošnem še dandanes tako in tako prevtaduje, vendar v tradicionatnejši obtiki, kakršno je v Ljubljani ves čas zastopat tudi Božidar Jakac. Danes gtedamo na krajinarstvo seveda drugače, čeprav predvsem z zgodovinskim zanimanjem, saj se na primer v Stovenj Gradcu že dotgo večnost pripravtja razstava o stovenskem krajinarstvu v novejši dobi, kamor bi vsekakor sodita tudi Lamutova interpretacija Dotenj-ske. Toda bujna Dotenjska z Gorjanci in Krko očitno ni Primorska, ki je postata po vojni spodbudna in vptivna za razmah sodobne stovenske umetnosti že s svojo pregtcdno konfiguracijo in kutturno odprtostjo proti Zahodu, ampak je negovata rcatistično predstavo shkovite pretektosti in že zato m mogta vzbuditi širšega zanimanja, kakršnega je npr. ob razmahu povojnega "abstraktnega krajinarstva« prav kmatu po Lamutovi smrti stikarstvo mtaj-šega Sitvcstra Kometa, ki je črpat iz širjav domače narave in iz najbotjše domače tradicije, vendar v doceta novi in abstraktni formi, ter s tem doseget, da so sc zanj že kar skupinsko zavzeli gtavni tjubl[.mski kritiki, ki mu po prezgodnji smrti skupaj z umetniki prav to jesen posvečajo kulturne razgovore in večere. (Ko sem se pred dnevi vračat s takega novogoriškega srečanja, kjer se je posebej razmištjato tudi o kritiškem razmerju med stovenskim obrobjem in t.jubtjano, sem pomistit, kako bi ne bito napak, če bi kaj takega vpetjati tudi na Dotenjskcm ob Lamutu — in se že hkrati vprašal, če bi sptoh zmogti pritegniti totiko govorcev, ko pa Lamuta za živtjenja ni nihče posebej spremtjat. Ter sc zamistit, kako škoda je, da je L amut tako hitro umit.)
Kaj ni bit tedaj tudi on vse botj usmerjen k iskanjem, ki st) vodita v prihodnost? Kaj ni vsaj pred smrtjo vse botj segat tudi k abstraktnim videnjem, teme-tječim v krajini, in iskat Dotenjski vse botj novega izraza? K takim mistim nas usmerjata na primer tesoreza Brst in Mctanhotija, potna straštjivc fantastike, prikticana iz mrtvaških voda in temnih močvirij. Vendar so taki poskusi ostati te fragmenti, ki jih je nekoč te matokdo videt, v Novem mestu pa niso mogti nikogar odmevneje pritegniti. (Spominjam se: ko so ob Lamutovi smrti v nekaterih novomeških iztožbah razstaviti njegove slike, se je iz. okna stare mestne stektarke na poti v šoto tiste dni vame vsetej zastrmet ravno njegov Brst kot nejasno in nerazrešeno vprašanje.) Prav taka deta pa nas tudi prepričujejo, da umetnik nikakor ni umrt ustvarjatno utrujen ati notranje izčrpan. V njih
tahko stutimo perspektivo: popotno zgostitev občutij in motivnega inventarja ki izpričuje, da bi se stikar ob vseh morebitnih potovanjih vračat po imputzt v naravo, se pravi na Dotcnjsko. tzraznost z metanhotijo iti tesnobo, ki jo jt nosit v sebi kot pravo vsebino svoje umetnosti, mu je skoraj gotovo vdihnita prav ta dežeta in živtjenje v njej, ker je z njo čutit in bit z njo zvezan. Kako! so biti njegovi obiski vetemest resnična nujnost, jim je enako nujno tahko ste dit te povratek v zavetje, kjer je detat in razstavtjat in ostajat tudi ob občasnih zastojih duhovno živ. Ko pa je ktonit, je najbrž obupat te za trenutek, venda' v afektu, trenutnem imputzu, kot je detat vse, in zato nepopravtjivo in za zmeraj.
Vtadimir LAMUT:	Mtdanhohja,
iesorez
KULTURA Rast 4/! 990
Lamut ju bil hkrati evropski, pariški in podeželski, dolenjski, novomeški slikar. (Zgolj podeželski umetniki pa so, kot opažamo umetnostni zgodovinarji, v naših dneh vsi malo žalostni ali pa se samozadovoljno potopijo v lepoto narave iti počasi propadejo). Iti bil je ves čas pomalem osamljen, v svoji nezadovoljnosti tudi brezdomec, ki ga žene nemir z. mapo pod roko čez polja, med strašili in vejami proti Krki — kot govore njegove občutljive risbe, s kakršnimi sem uokviril tudi besedilo monografije —, brezdomec in sanjski popotnik, doma v naravi, na pariški ulici ali v kavarni in pravzaprav vsepovsod tujec in vedno znova osamljen. Le kratek čas je imel v Novem mestu ustvarjalno družbo, slikarska prijatelja in tekmeca, ki se ga še zdaj rada spominjata (Izidorja Moleta in Bogdana Borčiča), in bolj ozek krog zares kulturnih mož. Sicer pa je bil samotno predan le študiju in delti, svojo moč pa je moral v boju za vsakdanji obstoj razsipavati še za prosveto, na gimnaziji iti nazadnje na osnovni šoli, kjer je razdajal energijo najbrž v glavnem v prazno (tudi takim, ki so ga nalašč spravljali ob rahle živce, da bi videli, kako se bo razburil). Jasno je, da ga je bilo škoda za to, kar je moral v Novem mestu vse početi, a se je ne glede na to predajal vsepovsod in vselej z. enako strastjo: učil in priganjal k delu nas je s prav tako zavzetostjo, kot da bi vzgajal na akademiji bodoče slikarje, ker najbrž sploh ni znal biti preračunljiv ali brezbrižen. Svoj položaj pa je redkim prijateljem utemeljeval z. besedami, da je njegova naloga - deprovincializirati provinco«. Bil je, skratka, živ in nesebičen, kot umetnik usmerjen predvsem v izraznost, pri čemer je črpal dosledno iz življenja, sicer rahlo neurejen, neučakan in bohemski, a v bistvu dragocenejši od pedantnežev, ki pogosto negujejo iti kultivirajo le svojo praznino ali pogrevajo ideje drugih; in v tem pogledu je gotovo še vedno živ, vznemirljiv in s tem aktualen, pa naj ga hrezrezervno iti celo ljubosumno občudujemo ali odkrivamo v njem nedorečenosti, ki pa nikakor ne morejo zasenčiti spoznanja, da je bi) v svojem bistvu zares izrazit iti rojen umetnik, kakršnega Novo mesto in Dolenjska po njem še nista imela. (Slede na to pa tudi tli dvoma, da bi zaslužil stalno predstavitev, o kakršni se pogovarjata v zadnji Rasti Franci Šali in Lado Smrekar, iti da bi ta lahko našla Svoj prostor samo in ravno na Dolenjskem.
Nokturno, akvatinta, 1960
KULTURA Rast 4/1990
Bojan Božič ŠT!R!DESET LET DELA DOLENJSKEGA MUZEJA
Dolenjski muzej v Novem mestu -Križatija (koto: Branko Babič)
KULTURA Rast 4/1990
Srečanja z daljno in bližnjo preteklostjo so vse pogostejša. Ustanova, ki zbira, hrani in posreduje premično kulturno dediščino na območju občin Novo mesto in Trebnje (območje je opredeljeno z ustanovitvenim aktom), je Dolenjski muzej Novo mesto, ki v letošnjem letu praznuje štirideset let dela. Iz mestnega, lokalnega muzeja, ki je imel v začetku nalogo zbirati.gradivo, razsvetljevati in krepiti nacionalno zavest, se je razvil v štiridesetih letih pokrajinski muzej kompleksnega tipa.
Za samo razumevanje dela muzejske ustanove je potrebno osvetliti nekatera zgodovinska dejstva oz. okoliščine, ki so spodbudile razmišljanja in delovanje posameznikov, intelektualcev in širšega kroga ljudi, da so ob praznovanju 500-letnice (1863. leta) navrgli tudi misel o ustanovitvi muzeja. Pot od pobude do uresničitve je bila nerazumljivo dolga.
Misel, da bo muzej dobil prostore v Narodnem domu, je bila samo pobožna želja, in je ostala neuresničena. Pričevalci naše preteklosti, izkopanine z Marofa in Kolodvorske ceste (prvo arheološko izkopavanje v letu 1890) so se ne glede na pomen za zgodovino mesta selile v Ljubljano, na Dunaj in še kam. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja pa zasledimo v Novem mestu arheološko zbirko v gimnaziji in načrtno nastajanje numizmatične zbirke. Ugotovimo lahko, da prvo obdobje "ustanavljanja« muzeja ni bilo uspešno. Iz znanih podatkov vidimo, da je predvsem finančna stiska pri gradnji oz. ob izgradnji Narodnega doma zapečatita usodo muzeja. Stanje se po več kot sto letih ni bistveno spremenilo. I udi marsikatero današnjo akcijo, namenjeno dediščini, prekine finančna ali pa prostorska stiska.
Ponovno zamisel o ustanovitvi muzeja lahko najdemo v tridesetih letih tega stoletja in je posebej tesno povezana z imenom prof. dr. Alojzija Turka, ki je zaslužen za nastanek prve zbirke kulturnozgodovinskih, arheoloških in etnoloških predmetov v pritličju meščanske šole. Tej zbirki je bil priključen tudi del mestnega arhiva.
Drugi, za ustanovitev muzeja pomemben dogodek je umetnostna razstava v okviru prve dolenjske obrtne gospodarske razstave leta 1936. Njen namen je bil pokazati del umetnostnega bogastva, ki so ga hranili zasebniki, frančiškanski samostan in proštija. Razstavo je z uvodnim predavanjem odprl prof. dr. France Stele. Pogoj za ustanovitev lokalnega muzeja je bi) v kraju delujoče muzejsko društvo, ki je do ustanovitve opravljalo del funkcij muzeja. K uresničitvi tega pogoja v Novem mestu lahko štejemo arheološka izkopavanja v letih 1936 in 1939 pod vodstvom prof. Janka Jarca, ki je odkopal dva rimska grobova in znameniti halštatski knežji oklep. Pobude za ustanovitev pa so dajali posamezni kulturni delavci, umetniki, znanstveniki, ki so prihajali ob raznih priložnostih v Novo mesto. Ti so tudi spodbujali delo pripravljalnega odbora za ustanovitev muzejskega društva, ki ga je leta 193.5 imenovalo Olepševalno in tujsko prometno društvo.
Pripravljalnemu odboru je načeloval odvetnik dr. Davorin Gros.
Občni zbor — ustanovno skupščino muzejskega društva — je pripravljalni odbor pripravil 9. januarja 1941. Ob tej priložnosti je bilo organiziranih vrsto zanimivih predavanj o Novem mestu, razvoju, kulturnih spomenikih ter o pomenu muzejskega društva za prostor. Ustanovitve muzejskega društva so se udeležili vsi vidni predstavniki takratnega javnega in političnega življenja. Čestitke ob ustanovitvi pa so prihajale z vsega slovenskega prostora. Občina je za bodoči muzej zagotovila tudi tri prostore v nekdanjem kapucinskem samostanu.
Vojna je prekinila dobro zastavljeno delo. Vojne aktivnosti so povzročale med ostalim tudi uničenje velikega dela kulturne dediščine. Bombardiranje Novega
Bojan Božič SHRtDESET LET DELA DOLENJSKEGA MUZEJA
dolenjski muzej v Novem mestu -"ddeiek NOB (Loto: Branko Babič)
KULTURA Rast 4/1990
mesta, razne selitve med vojno in takoj po njej, ob tem pa še velika mera neznanja na eni in nemoči na drugi strani je pogojilo izgubo velikega dela za mesto pomembnega zgodovinskega iti umetniškega fonda.
Pet let po končani drugi vojni je bilo potrebnih, da se je ponovno obudila misel o oživitvi dela muzejskega društva iti ustanovitvi muzeja. Marca leta 1950 je bilo obnovljeno delo muzejskega društva, istega leta je bil s sklepom Ljudskega odbora ljubljanske oblasti ustanovljen Dolenjski muzej. Za vodjo je bil imenovan Slavko Strajnar. Muzejsko društvo je ob pomoči proračuna zasilno uredilo in obnovilo eno sobo v poslopju proštije, kjer so bili kot zametek kasnejših muzejskih postavitev zbrani ostanki velike zbirke novomeške podružnice Zbirnega centra. Večina zbranega gradiva je bila odpeljana v Ljubljano, tod se izgubi tudi za predmeti večina sledi. Kasneje je bilo predvsem po zaslugi, znanju in poznanstvu prof. Janka Jarca nekaj stvari vrnjenih (nekaj poškodovanega stilnega pohištva, nepopolna zbirka htneljniških portretov iti nekaj drobnega inventarja).
Junija 1951 je muzej prevzel delo na celotnem območju Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto in Trebnje, istočasno mu je bila poverjena tudi spomeniš-kovarstvena služba.
30. maja 1951 je z odločbo Okrajnega ljudskega odbora imenovan tudi ravnatelj Dolenjskega muzeja, prof. Janko Jarc. Z njegovim delom je povezan razvoj muzeja in muzejskih zbirk v naslednjih letih. Problem muzeja so bili prostori. S sklepom tedanje oblasti je bilo za delo Dolenjskega muzeja namenjeno poslopje Križati je. Septembra 1952 začne tnuzcj z delom v obnovljeni Križatiji. Prva razstava je bila namenjena partizanskemu slikarstvu. Leta 19.53 so bila zaključena obnovitvena dela, javnosti na ogled pa postavljene stalne zbirke: prikaz zgodovine Novega mesta, arheološka zbirka in zbirka osvobodilnega boja in revolucije.
V	naslednjih letih je muzej zaposloval strokovne delavce, ki so z načrtnim delom na vseh področjih začeli sistematično proučevati dediščino. Muzej prične z bogato razstavno dejavnostjo ter postavitvijo dveh krajevnih zbirk v Dolenjskih Toplicah in Plctcrjih. Delavci muzeja sistematično zbirajo gradivo, svoja spoznanja pa posredujejo v pisni obliki (strokovni članki, publikacije, knjige) na občasnih razstavah, predavanjih, z vodstvi po stalnih zbirkah, sodelovanjih na strokovnih srečanjih itd.
Ob praznovanju 600-letnice Novega mesta je muzej bogatejši za novi galerijski prostor po načrtih kratica Filipčiča, ki še danes omogoča razstavno dejavnost Dolenjskega muzeja, in Ropasovo hišo, ki je bila odkupljena za potrebe oddelka NOB.
V	letu 1975 so se začele priprave za izgradnjo novega muzejskega kompleksa, namenjenega predstavitvi novejše zgodovine, depojem, delu razstavne dejavnosti, pedagoškemu delu ter upravmm prostorom.
V	letu 19S5 prevzatpe muzej v upravlgmje Jakčev dom z 823 deli, ki jih je akademik Božidar Jakac poklonil rojstnemu mestu.
Danes šteje muzejski kompleks pod Kapitljem pet objektov, ki so namenjeni muzejskemu delu. V vseh letih dela, od skromnih, vendar trdno zastavljenih temeljih, sc je marsikaj spremenilo. Muzejski delavci so pomagali oblikovati prostor, v katerem delajo in živijo. Postopoma se ie razvijala materialna podlaga - prostori za zbrane predmete in razstavni prostori. Osnovni koncept predstavitve muzejskega dela se je skladno z materialnimi in kadrovskimi krepitvami razvijal, menjal in dopolnjeval.
V	letošnjem letu, 40 let po ustanovitvi, zaključujemo projekt, ki nam daje dokaj normalne pogoje za delo. V dveh objektih urejamo prostore za shranjevanje muzejskih predmetov. Pridobili bomo preko 300 rm uporabnih površin in tako omogočili ustrezno obravnavo predmetov, ki jih hranimo. S tem
Bojan Božič ŠTIRIDESET LET DELA DOLENJSKEGA MUZEJA
Uporabljena literatura:
Več avtorjev: Novo mesto, kulturnozgodovinski vodnik. Novo mesto 1976
Tone Knez: Sto let arheoloških izkopavanj v Novem mestu (Novo mesto 1990)
Zapisniki muzejskega društva iz leta
I9.S0
Letna poročila Dolenjskega muzeja
Dolenjski muzej v Novem mestu -Dolenjska galerija (Loto: Branko Bahič)
KULTURA Rast 4/1991)
posegom bomo sprostiti prostore za postavitev statne zbirke o Novem mestu in s tem uresničiti naše načrte. Novi časi in nova spoznanja bodo vnesta v naše deto nove pogtede, posege in spremembe v zbirkah. V pretektem tetu si je statne zbirke in občasne razstave ogtedato preko 20.000 obiskovatccv. Kustosi pripravtjajo posebne razgovore in predavanja za najavtjene goste. Nobena redkost niso obiski oz. predstavitve dotočenega področja znotraj pedagoškega procesa v šotah. Poskušamo privabiti čimveč obiskovatcev tudi izven našega prostora. Muzej hrani preko 22.000 enot muzejskega gradiva, ki je tudi ustrezno varovano. V zadnjem obdobju betežimo večjo občuttjivost za dediščino, večji odkup, in kar nam ni v vesetje, večji odtiv premične dediščine z našega območja. Muzejsko gradivo je razstavtjeno v
—	arheotoški zbirki
—	etnotoški zbirki
—	statni razstavi NOB
—	Jakčevem domu
—	tikovni pedagoški zbirki
Da se obiskovatec čim botje seznani z razstavtjenimi predmeti, poskrbe vodniki po vseh statnih zbirkah Doienjskega muzeja.
Ves čas deta je Dotenjski muzej tudi pubticirat rezuttate svojega deta. Ob vseh pomembnih razstavah je zatožil pritožnostne katatoge oz. ztoženke. Ne morem mimo nekaterih pubtikacij, ki so bite izredno odmevne v tokatni in širši stovenski javnosti, in so jih pripravili detavci in sodetavci Dotenjskega muzeja. Naštet bom samo najpomembnejše:
—	Sto tet arheotoških izkopavanj
—	Novo mesto skozi čas — kulturnozgodovinski vodnik. (Obe pubtikaciji govorita o pretektosti in sedanjosti Novega mesta)
—	Monografija Jakčev dom,
—	Pot k vrtincem motčanja (Vtadimir Lamut),
—	Novo mesto t,
—	Josip Cerm,
—	Novo mesto (srebrni vodnik),
—	vodniki, razglednice, značke, kopije muzejskih predmetov, s čimer smo tudi pomagati pri ponovni oživitvi Dotenjske zatožbe.
Ta zapis nima namena vrednotiti opravtjenega deta v vseh tetih, namen je bit prikazati pot, ki jo je muzej prehodit s svojimi sodetavci v vseh teti tetih. Sedanji čas prinaša s seboj nove težave. Stanje gospodarstva, napovedani reformni posegi, hitre spremembe vnašajo nemir in negotovost.
Dejstvo je, da smo Dolenjci zaradi počasnosti, neznanja oz. stepe podrejenosti centrom, vetiko svojega za vedno izgubiti. Hiter povojni razvoj je premah) gradit na znanju in izkušnjah duhovnih področij. Vetiki manifestativni projekti niso biti ravno naša domena. Bit) pa smo v prostoru ves čas prisotni, dostikrat nadtežni in nerazumtjeni, še večkrat pa iskani, vetikokrat kot tisti, ki smo rešiti postovne zadrege, in, upam trditi, da po naši zastugi tudi kakšen večji projekt. Naša žetja je, da muzej razvijamo, ga posodabtjamo, stedimo novim strokovnim spoznanjem, tehniki in tehnotogiji. Žeteti bi, da bi si vsak občan vzet čas in se sprehodit po muzejskih zbirkah in se tako duhovno bogatejši spoprijet z vsakodnevnimi probtemi.
Fdidjan Pevec JAKOB FRANČ!ŠEK ZUPAN (Suppan) (1714-1810)
l etos () ]. aprila) je minilo ISO let od smrti Jakoba Frančiška Zupana, avtorja prve slovenske, žal ncohranjene, opere Belin. Muzikološki inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Gonsortium musieum sta priredila 1. junija 1990 v Narodni galeriji v počastitev te obletnice koncert z izborom skladate-l)evih ohranjenih del: Fitaniae in G, Tri arije, Sonata za orgle, Trije dueti in Te Deu m.
Skladatelj čigar dela so večinoma ohranjena v fančiškanskem samostanu v Novem mestu, nas ob tej obletnici izziva k ponovnemu odkritju iti vrednotenju za čas, v katerem se nahajamo. Navdušenje ne ho izostalo. Upamo lahko, da nas bo bogata jesen soočila in omogočila srečanje z njegovimi deli tudi v dolenjski metropoli z že omenjenim izvajalcem. Le temu dogodku naj služi ta oris ali zapis, ljubiteljem glasbe v užitek, meščanom pa v ponos.
Skladbe Jakoba Frančiška Zupana, ki jih hrani knjižnica frančiškanskega samostana v Novem mestu:
1.	Salve Regina in A (samo naslovna stran)
2.	Salve Regina
2. Regina caeli in G
4.	Regina caeli in A
5.	Hymnus: Egregie Doctor Paule
6.	Stahat Mater in F
7.	Aria de Sanctissimo S. Aria de B.M.V.
9. Aria de B.M.V. in F K). Aria germ. de B.M.V.
I I. Aria germ. de B.M.V.
12. O Maria, wann ich denke (arija v G-duru)
II. Aria germanica de B.M.V. pro Adventu
14.	Aria germanica D.B.M.V.
15.	Aria ex D: germ: de B.M.V.
16.	Aria ex A: a Due de B.M.V.
17.	Aria in F pro cjuadragesima IS. Aria in F pro omni Tempore
19. Aria ex C: De Venerabili Sacramcnto
Dr. Danilo Pokorn iz Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Muzikološ-kega inštituta, nam o avtorju navedenih del piše:
-Jakob Frančišek Zupan (Suppan) sc je rodil 27. julija 1714 v Schrottnu pri Hcngsbcrgu (okraj Wildon, Zgornja Štajerska) v kajžarski družini z desetimi otroki. Priimek kaže na rod slovenske korenine, naš živelj se je nekoč v večjem obsegu priseljeval v te vinorodne kraje iz Haloz, in Slovenskih goric. Osnovno splošno in glasbeno izobrazbo ic Zupan dobil od učitelja in organista v Hcngsbcrgu in najbrž na njegovo pobudo, domnevno s štipendijo nekdanjega hengsberškega župnika Brennerja, leta 1749 odšel na univerzo v Gradcu. Še mlad, vsekakor pred letom 1757, je prišel v Kamnik. Sprva je bil pomočnik učitelja in organista Valentina Gotzla, 1757 sc je oženil z njegovo hčerko, tri leta pozneje pa postal Gotzlov naslednik kot ludimagister in regens chori župne cerkve na Šutni. Od 1762 do 1765 je bil glasbeni vodja in učitelj v KULTURA deškem semenišču Petra Pavla Glavarja v Komendi. Tu je z vokalnoinstru-Rast 4/t9W mentalnimi mašami, deloma z lastnimi, zbudit tako pozornost, da so ljudje iz bližnje in daljne okolice trumoma prihajali v komendsko cerkev. Kot skladatelj je menda že v tem času posegel tudi na področje posvetne glasbe. Po treh 345 letih se je vrnil na staro delovno mesto v Kamnik. Po skladateljski in izvajalski
t't,'lininn ['evre jAKOB F. ZUPAN
KUt TURA Rast 4/) 490
strani ic bito pomembno tudi njegovo de!o v Aeeademiscbe Gonfoederatior Stae. Cecitiac, ki je ob praznikih ati vsaj enkrat na mesee izvedta vokatno instrumentatno mašo v župni cerkvi. Društvo je bito morda odsev tjubtjansk) Academiae pbittiarmonicorum, botj verjetno pa prvo meščansko gtasbent združenje na stovenskib tteh, zrasto iz kutttirne tradicije, ki je nastata v Kam niku za župnikovanja zastužnega pospeševatca tjttdske izobrazbe Maksimih ^ jana Lcopotda Raspa. Že pred t770 je Zupan, morda po Gtavarjevem zgtedu ustanovit šoto, ki so mu jo obtasti )787 prepovedale in ga napotite na učitetj ^ sko preskušnjo. Ko jo je uspešno opravit, je bit imenovan za učitetja na kam niški gtavni šoti. Čeprav je bit na gtasu sposobnega učitetja, pa se je njegov ^ gmotni potožaj z teti postabšat, kar mu je verjetno jemato voljo za sktadatetj- P sko deto. Pridružite so se še težave z zdravjem, ISO! je že tako ostabet, da so ^ njegovo učiteljsko stužbo morati opravtjati namestniki. Umrl je tt. aprila'i 1810, šestinsedemdesetteten, osem tet za svojo ženo.	^
Zupan, po Pohtinu "Agregius Gompositor et Mttsicus«, je pomemben pred- ^ vsem kot sktadatetj Retina, prve opere v stovenskem jeziku in ene zgodnjih v stovanskem svetu. Komponirat jo je na tibreto tjubtjanskega bosonogega ' avguštinca Janeza Damascena Deva, objavtjen teta )7H0 v Kranjskih pisani- ^ cah; .106 stiliov obsegajoči tekst izraža v alegorični obliki radost ob rojstvu t domače posvetne poezije.	t
Pobudo za to deto je sktadatetj morda dobi) iz Zoisovega kroga ati pa v spo- ^ minu na predstave jezuitskega gtedatišča, ki jili je videt med študijem v Gradcu.
Opera se ni ohranita, tudi ne vemo, ati je bita izvedena, ne povsem jasen Pohti-nov zapis dopušča domnevo, da so jo uprizorili v Kamniku. O njeni gtasbi tahko zato samo ugibamo. Sodeč po libretu bi tahko bila še baročna, a če upoštevamo čas, v katerem je nastata, in stog drugih Zupanovih kompozicij, jc precej verjetno, da je vsaj deloma že bita v stitnem risu zgodnjega ktasicizma. Ohranjeno, nekaj te detno, je nad 20 Zupanovih domata iz.ktjučno duhovnih sktadb: dueti za dva ženska gtasova iti — večidet sopranske — arije z orke-strahio spremtjavo, tri krajše kantatno obtikovanc sktadbe za soliste, zbor in orkester (Te Deutn, Litanije, Regina cocli z atternativnim heseditom Satve Regina), dve maši — pri tretji je Zupanovo avtorstvo vpraštjivo — ter ena sktadba za instrument s tipkami. Največ teh det je v gtasbeni zbirki frančiškanskega samostana v Novem mestu, ostata pa so v gtasbenih arhivih tjub-Ijanske stolnice, novomeškega Kapittja in frančiškanskega samostana v Ktanjcu na Hrvaškem. Morda se bo kaj Zupanovega še kje tiašto, ker naši gtasbeni arhivi niso do kraja raziskani. V Komendi je nekoč menda bito več not z Zupanovim imenom, gotovo tudi njegovih sktadb, vendar ni danes za njimi nobenega stedu.
Zupanov kompozicijski stavek je preprost in lahko pregtcden, ob ostankih baročnega stoga — npr. v Te Deumu — kaže dovotj jasno razvidne stitne prvine zgodnjega ktasicizma. Potifonije v njem ni, akordika je prozorna, instrumentalna spremtjava pevskih gtasov skromna, omejena na tako imenovani cerkveni trio, k< gasestavtjajo dve viotini in orgte kot basso continuo, temu pa je včasih dodan par rogov ali par ctarinov (visokih trobent), viota ati timpani te izjemoma. Nekaj sktadb je v rudimentarni zgodnje ktasicistični sonatni obti-ki. Najmočnejša stran Zupanove gtashe je njena prikupna metodika, preprostost in potjudnost pa jo postavtjata v btižino tistega, kar je v strokovni tite-raturi včasih označeno kot frančiškanski stog. Zato tudi ni presenettjivo, da se je pretežni det njegovih kompozicij naše) prav v gtasbenih arhivih tega reda. Ob generacijo mtajšem Janezu Krstniku Novaku je Jakob Frančišek Zupan osrednja gtasbena osebnost stovenskega preporoda in prvi pomembnejši slovenski sktadatetj, ki je detovat na naših tteh in tu ustvaril gtasbeni opus več-
FdicijanPevcc JAKOB H. ZUPAN
NAPOLNtSRGL
Napotili srce ^ svetostjo mi vso, ki vsako gorje Premaga in zto, boš neprestano mi v misti, Gospod, ki s smrtno si rano odreši) naš rod.
^ besedo samo Marija nekoč Pahnita v temo Pcktcnsko je moč.
0, vsi zdaj presrečni **adujmo se z ti jo, saj htagor nam večni odpira nebo.
([Strmško besedilo arije, poslovenil
t'avel Oblak).
Tatjana Roženbergar
KULTURA Rast 4/1990
jega obsega, ki se je vsaj v gtavnem tudi ohrani).« (Koncert de) Jakoba Zupana ob ISO. obtetnici njegove smrti. Program, Ljubtjana 1990.)
V arhivu novomeškega Kapitlja so shranjena še nastednja Zupanova deta:
1.	Lythaniae in G (manjka rog ) in rog H)
2.	Missa ex C
3.	Regina caeti et Satve Regina
Ta zapis ne zadostuje vetičini in pomembnosti skladatelja, ki je tudi «Novo-meščan« po ohranjenih de)ih. Saj se zavedam, <<)e čevtje sodi naj Kopitar« (Prešeren). Naj bodo izziv ><Kopitarju« tudi nastednji viri:
Cvetko Dragotin, Zgodovina gtasbene umetnosti na Stovenskem ), Ljubtjana )9.SS
Hofter Janez, Nove najdbe v stovenski gtasbeni arhivatiki, Naši razgtedi )967, št. 6, str. 127
Hofter Janez, Gtasbenozgodovinske najdbe XV))). in X)X. sto)etja v Novem mestu, Kronika )967, št. 3, str. )3.S-)4S
Hofter Janez in Klemenčič )van, Gtasbeni rokopisi in tiski na Stovenskem do teta 1800, Katatog, Ljubtjana 1967
Hofter Janez, Tokovi gtasbene kutturc na Stovenskem od začetkov do 19. sto-tetja, Ljubtjana )970
Trobina Stanko, Stovenski cerkveni sktadatetji z uvodom v cerkveno gtasbo in njeno zgodovino, Maribor 1972
t vropski gtasbeni ktasicizem in njegov odmev na Stovenskem, mednarodni simpozij, Ljubtjana 26., 2H. ](). ]9HH, Ljubtjana 1988 Učakar Bogdan, Sktadatetj Jakob Zupan, Deto, t2. junija !990, str. 11 Koncert det Jakoba Zupana. Ob ]80. obtetnici njegove smrti, Program, Ljubtjana )99U
BOŽJEPOTNIŠTVO NA DOLENJSKEM
UVOD
Romanje ati božjepotništvo so poznale že stare civitizacije pred nastopom krščanstva. Bistvo tega pojava je potovanje na mesto oz. v kraj, ki ima poseben — sveti pomen, saj je na tistem mestu čaščeno božanstvo na nek način fizično ati psihično prisotno in s tem verniku Nižje in dostopnejše. Romarje žene v ta kraj prošnja za pomoč pri raztičnih težavah, za ozdravtjanje botezni, pri naravnih nesrečah, pa tudi zgotj žetja izkazati vdanost, pokornost in zahvatnost za «žc prejeto pomoč«. Poteg teh verskih motivov so pogosto prisotni tudi povsem posvetni, kot so vesetje do potovanja, žetja po spoznavanju tujih krajev in tjudi ter trgovanje.
Krščansko božjepotništvo je bito močno razširjeno že v srednjem veku. Za božja pota so bite grajene ceste, mostovi, gostišča, samostani in cerkve, za romarje izdani posebni odtoki in zakoni. Poznana je bita značitna romarska oprava: romarska patica, škaputir ati primerna obteka, čutarica. Na teh potovanjih so si romarji izmenjavati svoja znanja in izkušnje, izobtikovati posebne navade in običaje. T ako je bito prav krščansko srednjeveško božjepotništvo eden izmed najpomembnejših kanatov za pretok kutturnih dobrin med vzhodom in zahodom in je s tem pripomogto k razcvetu višje kutture.
Božje poti, tako domače kot tuje, imajo torej širši družbenozgodovinski pomen. Vsakotetno obiskovanje dotočene božje poti je stovenskemu verniku neredko pomenito edino praznično potovanje v drug, botj oddatjen kraj, kjer se je poteg verskih dotžnosti srečat z znanci in sorodniki, spoznavat nove tjudi
B. Orel, Slovenska božja pot in izvor njene l)udske umetnosti, Umetnost ! 942/3, citat.
Jože Gregorič, Sv. Kozmain Damjan Krka na Dolenjskem, Ljubljana 1977.
Jožef Ambrožič, ljudski pesnik iz IS. stoletja, pesem je izšla 1844. v Korytkovi zbirki Slovenske pesmi Kranjskega naroda, zv. 3, str. 9-12.
dr.Jožef Rogač,Zgodnja Danica 1864, str. 40.
dr. J. RogAč, Zgodnja Danica 1864, str. 42.
KULTURA Rast 4/1990
14S
in njihove navade, nakupovat in se povesetit. Vendar pa niso božja pota pomembna te kot tjudsko-verska zbiratišča. S svojo misterioznostjo in drugačnostjo so burite domištjijo tjudstva in so po besedah Borisa Orta' -neizčrpna zaktadnica tjudske umetnosti, preprostih tjudskih verovanj, pripovedk, pravtjic in tegend o raznih svetnikih in njih čudodetnih podobah, datje pesmi in raznovrstnih romarskih običajev in navad. Božja pot nam odpira pogtedc v tjudsko duševnost.« Prav zaradi te svoje kompteksnosti je božjepot-ništvo tahko predmet raziskovanj raztičnih strok, med njimi tudi etnotogije, ki pogtavitno pozornost usmerja na nositee pojava, saj te tako tahko prikaže pomen, ki ga je imeto in ima božjepotništvo v načinu živtjenja posameznika kot tudi neke soeiatnc sredine.
Tudi na Dotenjskem je skozi zgodovino detovato več božjepotnih cerkva. Nekatere so prenehate, toda nastajate so nove, z drugimi svetniki in romarji.
KRKA - SV. KOZMA tN DAMJAN
Čaščenje svetnikov v Krki sega v davno pretektošt. Zeto verjetno je četo, da je na mestu današnje krške cerkve stato pogansko svetišče, ki je bito kasneje spremenjeno v krščansko cerkev in posvččeno sv. Kozmu in Damjanu/ Cerkev se omenja že ob ustanovitvi stiškega samostana. Cistercijanski menihi so biti od vsega začetka pomembni širitetji čaščenja svetih zdravnikov kakor tudi drugi redovniki, ki so se v srednjem veku ukvarjati z zdravitstvom. Tako je krška božja pot detovata pod okritjem stiskih menihov Vse do 18. sto-tetja. Cerkev je bita v baroku predetana in vetja danes za najpomembnejšo baročno stavbo na Dotenjskem. Zaščitena je kot kutturni spomenik visoke vrednosti.
Romarski shodi
Najvišjo stavo kranjske romarske poti je Krka dosegta v t8. stoletju. Za vetike množice je cerkev postata pretesna, zato so jo s pomočjo romarskih darov obnovili. Številni darovi so omenjeni v Ambrožičevi pesmi S. Kozmas in Damjan na Krki/
-Koliko je darov in pitdov,
Poglej dobro, moj kristjan,
Totiko je gotovo jezikov,
Ki te-to spričujejo nam.«
Zanimiv je ktic k obiskovanju božje poti iz IT stotetja, ki je vsebovat tudi apel/
-ati zraven nikar ne pozabite ter dar za sv. Kozme in Damjana prinesite!«
V začetku )T stotetja je obiskovanje zaradi raztičnih vzrokov upadto (razpust stiškega samostana, razsvettjenstvo), vendar so romanja še v tistem sto-tetju ponovno oživeta. Gtavni shodi so bili sprva ob vetiki noči, binkoštih in na Kozmijanovb nedetjo (po 27. septembru), teta 1920 pa so biti prestavtjeni na čas med velikim in matim šmarnom (od 15. avgusta do 8. septembra). Po 2. svetovni vojni sta bita vpeljana dva gtavna romarska dneva, na Kozmija-novo nedetjo in na kvaterno nedetjo v jeseni. Množice so prihajate iz vse Sto-venije. Posebno spoštovani romarji so bili Kočevarji, ki so imeti svojo pobožnost ločeno od ostalih. Obred se je opravljat v nemškem jeziku v pokopatiški kapeti. Krški župnik Jurij Zorec (na Krki je službovat od teta 1876 do 1906) je Kočevarje označil kot najbolj radodarne, dr. Rogač pa je o njih zapisal naslednje/
T.njan.iKo/cnIicrunr
HOŽ.HTOINlSTVONA
DOLENJSKEM
^ Niko Kuret, Praznično tem Slovencev, 2. knjiga, str. 213.
Jože Gregorič, Sv. Kozmain Damjan..., 14—1.5.
[ Gregorič, o.c.,12.
O. Hajnšek, Marijine božje
poti, 46.5.
'°!hid„ 471.
KUI.IUHA Rast 4/1990
"Kočevskth romarjev zaupno gorečnost je časi resnično občudovati, ker prigodi se ne matokrat, da se kteri romar po sto in sto korakov dot-gi, dokaj grudovi poti s prosečo ati hvatečo motitvijo po nazih kotenih proti cerkvi porniče. Beto obtečene trume Hočevarjev so njega dni kar zvrstoma proti Kerki romate.«
V novejšem času je čaščenje kočevskih romarjev raziskovata dr. Maria Kun-degraber iz Avstrije.
Vendar je tudi kočevska gorečnost počasi usihata, pobožnost na pokopa-tišču je bita opuščena. Krko so skupinsko obiskovali še do 2. svetovne vojne. Po pomoč k svetima zdravnikoma so prihajati tudi romarji iz btižnjih in datj-nih krajev Dotenjske, Notranjske in Gorenjske, tudi iz tstre, Goriškega in Štajerskega. Mnogi med njimi so svojo pot nadatjevati k zaptaški Materi božji. Ob sv. Urhu (14. julij) so zaradi zaobljube k svetnikoma prihajati prebivatci vasi Škocjan pri Turjaku. Zaradi tega so dobiti ime "urhovci«. Svoj obred so pričeti pri potoku Lipovki, kjer so se umivati, piti vodo in jo kot zdravih) nositi domov. Po Niku Kuretu je ta obred prevzet funkcijo poganskega čaščenja studencev, ki so dajati zdravitno vodo proti vročici in očesnim boteznim/ Po tem opravitu so se zbrati pri podbukovskem mostu, kjer je stato teseno znamenje ati «pit« s kipcema sv. Kozma in Damjana. Od tu so s spremstvom krškega duhovnika odšti v cerkev. "Urhovci« so Krko obiskati tudi še nekajkrat po 2. svetovni vojni/
Tudi drugi romarji so opravtjati obred z vodo, in sicer pri potoku Pottrci, ki je eden izmed izvirov reke Krke. Vodo iz potoka so zajemali krški otroci in jo podajati romarjem. Rekti so, da "romarje napajajo«. Za ustugo so biti otroci nagrajeni. Nagrajevati so jih tudi kočevski romarji, saj so ti otroci kteče pričakati v kapeti v Vet. Lesah, kjer so se Kočevarji ustavtjati." Shodni dnevi so biti torej pomembni tudi v očeh krških otrok — predvsem kot vir raztičnih drobnih nagrad.
Današnje obiskovanje "koznu)anov« g' te še senca nekdanjih množičnih romarskih shodov. Romarji, ki so predvsem z Dotenjske, prihajajo v nedetjo po prazniku. Shoda ne spremtja sejem (zgotj ponudba -kičarjev«), niti ne posebne gostinske ponudbe hrane in pijače. Nekaj več prometa imajo te v gostitnici ob cerkvi. Večji pomen ima danes praznik te še za domači kraj.
TRŠKA GORA - MARtJtNA BOŽJA POT
Razvoj Trške gore je povezan s stiškim samostanom, saj so menihi že v srednjem veku tu imeti svoje pristave. Da so detavci, ki so živeti na teh posestvih, tahko izpotnjevati svoje verske dotžnosti, so zanje na Trški gori pozidati cerkvico. Dcto stiških menihov je tudi njena nastednica iz teta )620, ki stoji še danes.
Romarski shodi
Trška gora je bita polna romarjev, tako ob običajnih romarskih dnevih, kot tudi ob posebnih pritožnostih. Vatvasor omenja, da so semkaj trumoma romati Betokranjci in Hrvati/ Vsekakor pa je od vsega začetka vse do danes najtesnejša povezava z novomeškimi verniki. Ti so sc za pomoč na Trško goro zatekati ob raznih epidemijah, konec )6. stotetja zaradi kuge, ki je razsajata v Novem mestu, v prvi potovici 19. stotetja zaradi kotere.
Ohranjen zapisnik iz teta t7.16'" omenja stiode na pustno nedeljo, ob prazniku Marijinega oznanenja, ob vetikonočnih praznikih, na god sv. Jere (17. marec), sv. Marjete (IS. januar) in sv. Marije Magdatcnc, na dan sv. Ltija (20. jutij). Večji shod je bil tudi na praznik Marije Snežne (5. avgust) in na god sv. Donata, pomočnika zoper streto in točo, na praznik Marijinega vnebovzetja.
). Šašelj, Trška gora, Novo mesto, 1932.
Mirko Ramovš, Romarski vrtec, Traditiones št. 4.
J. Trdina, ZD EK, 30. M. Ramovš, o.c.
J. Trdina, Podobe prednikov, 1. knjiga, 211.
M. Ramovš, o.c.
J. Trdina, Podobe prednikov, 1. knjiga, 209-211.
KULTURA Rast 4/1990
Kmetska priprošnjica zoper miši in potjski mrčes je bita pomtadi, medtem ko je bita meseca novembra zahvatna ncdctja za dobro tetino na potjib in predvsem v vinogradih. Vsako teto se je obhajata posebna stovesnost na praznik sv. Trojice.
V prejšnjem stotetju so na Trško goro zaradi zaobtjube prihajate procesije iz Šentpetra (Otočec), Prečne, Mirne Peči in iz Šentjerneja. Pomembnost božje poti na Trški gori nam kažejo tudi raztične prireditve, ki so se opravtjate na tem prostoru. Tako je bita med prvo svetovno vojno večja mirovna pobožnost, v tetih 1927 in 1928 pa kmečko zborovanje."
Višek gtavnega romarskega shoda ob malem šmarnu je bito igranje »vrtca« na predvečer shoda. To je posebnost stovenskega božjepotništva, znan je na Dotenjskem (igrat se je tudi na Žalostni gori in Zaptazu) in Štajerskem. To je ptesna procesija, v kateri so tahko romarji padati v pravo ekstatično zamaknjenost. Čeprav so biti udeteženci obeh spotov, so se ga v večjem števitu udc-teževate ženske. "Vrtec«, ki se je opravtjat vedno na istem mestu, je vodit starejši in izkušeni romar. Zanj je bito na Dotenjskem znano ime "vojvoda«. Romarji, ki jih je bito tudi do sto, so se zbrati pred cerkvijo ati v njej in se zvrstiti v procesijo po dva in dva. "Vojvoda« jih je nato v kačastih zavojih odpetjat na prizorišče. Tam je procesijo počasi zavijat navznoter, dokter ni bit on sam v središču. Ko so biti vsi romarji strnjeni okoti njega, je začet pridigati. Te pridige so bite vedno goreče in zanesene. Posebnost romarskega «vrtca« je tudi petje, saj so udeteženci ves čas peti raztične Marijine pesmi — vsaka skupina svojo, skupino pa so navadno sestavtjati vaščani iste vasi oz. fare. "Vrtec« je bit taičnega značaja, saj se ga duhovniki niso udeteževati — biti so te opazovatci. Prav to tudi potrjuje njegovo starost. Tako je "vrtec« tahko krščanska preobteka nekega davnega obredno-retigioznega ptesa. Možnost njegovega nastanka tahko sega tudi v čas vetikih romanj v Kotn in Aachcn ati Rim. Tam so romarji tahko videti vetike procesije, ki so bite tud: ptesnega značaja. Izvor moremo prav tako iskati v reformacijskem in protireforrnacijskcm obdobju, ko so raztične sekte svojo pobožnost izražate tudi s ptesom."
Na Trški gor: je za ta obred primeren prostor okrog cerkve, zato se je "vrtec« izvajat tam. Po podatkih Janeza Trdine so sodetovati te "neoženjeni in neomadeževani«. Ženske, med katerimi je bito dosti Hrvatic, so si na gtavo date trnjeve vence." "Vrtec« je vodit »vojvoda« iz šentjernejske fare, kateremu so domačini rekti kar »romar šentjernejski«." Trdina pa omenja, da ga je vodit nek »vojvoda« s Štajerskega. Ta je udetežencem prodajat tudi sveče. O poteku piše nastednje:
»Petja) jih je trikrat, vsaki kotobar prihajat je vedno manji, ko sta imeta konca se strniti, jet je pridigati, npr. kako je srečen, da mu je bog podetit btagostov voditi vrtec zopet ta dan na tej gori in da prosi boga, da bo zanaprej zopet jih še kedaj vodi) etc.«"
Literarni opis take pridige je v Trdinovi povesti Pranja. Po končanem obredu so udeteženci »vrtca« odšti še v cerkev, kjer so ženske svoje venčke položite na ottan'^
Tudi nastednji dan je bito na gori živo. Trdina poleg Dolenjcev in Betokranj-cev omenja še Kočevarje in Hrvate. Za slednje trdi, da so poteg Kočevarjev največji pusteži, ki teno potežavajo po tteh in se jim niti govoriti dosti ne ljubi. Tudi sociatno porekto romarjev je bito pestro. Poteg kmetov so se shoda množično udeteževati meščani. Ti so v večini prišti šete popotdan. Vetiko je bito beračev in tatov. Njihovo vedenje je pogosta tema Trdinovih kritik. O beračih piše:"
Eolcg obravnavanih božjih poti so bile na Dolenjskem tudi druge, npr. Dedni Dol pri Višnji Gori, Primskovo, Vesela in Žalostna gora, Zaplaz, Stopno, Novi Lurd pri Šentjerneju, Sv. Miklavž, Sv. Elija in Sv. Jera na Gorjancih, Sv. Rok pri Šmihelu, Sv. Vid na Ljuhnu, Sv. Erazem v Soteski. Nekatere so tudi danes še žive.
KULTURA Rast 4/1990
<<Tudi beračev priromalo je več ko dosti, z vsakovrstnimi gnjusnimi ranami, bolečinami in teies. napakami, ki so mi zdeie se včasi precej sumne. Kar sem videt nabcračiii so zjutraj ma)o, gtavno biro imajo sete popoldne, ko uname vino v pivcih vetikodušnost in mošnjo odpre.«
Za botjše razpotoženje so skrbeli kramarji, lectarji, kuharice, mesarji in krčmarji. Na gori se je dobila goveja juha, govedina, bravina, klobase, solata in za žejo cviček.
Tudi v obdobju med obema vojnama je bilo na Trški gori živo in zabavno. Bližnji romarji so prihajali peš, bolj oddaljeni so se do vznožja gore pripeljali z vozovi. Konje in vprego so puščali ><pri kuharici«, kjer je bila mala gostilna. Tam so bili postavljeni tudi prvi "štanti«. Za splošno zabavo je vaški posebnež Žutek Tonček "vodil vrtec«. Nastopit je v predvečernem mraku na prostem za cerkvijo. Tam je pridigal iti pel pesmi. Bil je dober govornik in dober pevec. Okoli njega se je zbrala družba preprostejših romarjev (meščani ga niso poslušali) — gledali so, kako "Žutek vrtec igra«. Med predstavo je "vojvoda« hodil v krogu in beračil. Ko je dobil dovolj, je bil "vrtec« končan.
Takšni so orisi romarskega shoda v Trdinovem časti in v obdobju med obema vojnama. In kako je danes?
Nekdaj glavni romarski shod ob malem šmarnu je ostal edini. Obiskujejo ga predvsem Dolenjci iz bližnjih krajev. Živo je že na predvečer, ko je procesija s kipom Marije, naslednji dan pa romarji prisostvujejo mašam, pojo različne pobožne pesmi in sodelujejo pri "ofru«. "Posvetna romarska ponudba« je borna. Nekdanje lectarje in druge obrtnike je zamenjala vrsta neokusnih in neuglednih "kičarjev«.
SLINOVCE pri Kostanjevici, božja pot k MATERI BOŽJI DOBREGA SVETA
Podoba Marije dobrega sveta se je častila zlasti v IS. stoletju. Na pobudo belih menihov v Kostanjevici je leta 1777 dobila svoje svetišče tudi na Slinov-cah pri Kostanjevici.
Romarski shodi
Glavni romarski shod je bil na kvaterno nedeljo, ko se praznuje god Marije dobrega sveta. Na ta dan so bili tudi sejmi. Romarji so prihajali z Dolenjske, Štajerske in Hrvatske, Žumberčani in Štajerci celo že v soboto. Obisk je bil zelo dober, zlasti zaradi tega, ker je bilo to eno izmed zadnjih romanj v letu. Tudi danes je ta božja pot dobro obiskana, pomembno vlogo pa igra sejem. Tu prodajajo svojo usnjeno robo trgovci iz sosednje Hrvatske, postavljene so stojnice z oblekami in obutvijo, Ribničani ponujajo svojo "suho robo«, ne manjka pa seveda tudi raznih "kičarjev« s svojo ponudbo plastičnih pištol in mitraljezov, plastičnih podob Marije in druge krame. Za jedačo in pijačo skrbi vrsta vinotočev.
Romanje v Stinovcah omenjam prav zato, ker je živo še v vsej svoji kompleksnosti. Tu poleg verskih pobožnosti poteka pravo ljudsko praznično srečanje, trgovanje in zabava.
SKLEP
Obravnavani romarski shodi'" imajo danes ne samo manjši, temveč tudi drugače obarvan pomen kakor v preteklosti. Vsa, še danes živa romarska središča na dolenjskih tleh, imajo lokalni značaj. Njihovi poglavitni obiskovalci so prebivalci okoliških krajev. Ti se na ta enodnevna in praznično nedeljska
Vladimir LAMUT: Večerna ptica,
litografija, I9.S9
KUHURA Rast 4/1990
romanja pripeljajo z avtomobili — lahko tudi čete družine z otroki — za razliko od preteklosti, ko so se na dolgo romarsko pešpot odpravljali le posamezniki iz družine ali celo samo predstavniki določene vasi.
Zanimivih ljudsko-verskih obredov danes skoraj ni več. "Vrtec« je zamrl že pred 2. svetovno vojno, nekatere druge pobožnosti in procesije pa celo že prej. Žive so le še Marijine procesije na predvečer shoda. Pomembna sestavina je še vedno družabno-zabavni del romarskega shoda, božjepotni sejmi pa so se do danes izrodili. Edino na Slinovcah pri Kostanjevici trgovska ponudba presega "kič štante«. Povsod drugod o nekdanjih medičarjih, svečarjih, lončarjih, sodarjih, krčmarjih z domačimi klobasami in salamami ni več sledu. Ekonomski pomen romarskega shoda je zelo zmanjšan, saj je božjepotni sejem le še eden izmed mnogih možnosti za ponudbo.
Današnji čas in spremenjene razmere, v katerih živimo, pač terja in pogojuje tudi drugačne oblike božjepotništva. Sodobno "sveto popotništvo« je usmerjeno k "imenitnejšim« svetovno znanim božjim potem. Vendar pa imajo tudi domače božje poti še vedno svoj pomen — prav zaradi tega, ker so na domačih tleh. Prvi podatki o romarjih pri nas segajo v srednji vek in tudi Dolenjska pozna nekaj srednjeveških romarskih središč. Vse od takrat pa do danes je na njenem področju prisoten pojav božjepotništva, torej ima svojo tradicijo in vrednost ter zaradi tega tudi mesto v prihodnosti. Obisk domače božje poti je še vedno praznik. V zadnjem obdobju lahko govorimo o težnji po oživljanju lokalnih božjih poti, celo tistih, ki so težje dostopne in skromne, kot sta Sv. Vid na Ejubnu in Sv. Miklavž na Gorjancih. Pogoj za takšne odločitve je poleg vernosti prav gotovo tudi visoka zavest za ohranjanje naše kulturne dediščine iti čisto intuitivna skrb za tradicijo. Prav zaradi te zmožnosti prilagajanja času si upam trditi, da ima božjepotništvo tudi v prihodnosti svoje mesto v načinu življenja ljudi.
Veljko Troha VZGOJNA !N KULTURNA VLOGA ŠOLE V OKOLJU
Šola jr bistvena ustanova za določeno neposredno okolje. Nekatera družbena okolja se ne odločajo za njeno ukinitev celo tedaj, ko obstajajo zato resni drugi razlogi (na primer ekonomski). Verjetno ji tak položaj določajo poleg pedagoške funkcije, ki jo opravlja, tudi drugi možni razlogi, med drugim tudi tisti, ki se nanašajo predvsem na vlogo šole, ki jo ima ta pri zadovoljevanju drugih nalog (Malan, I97S, str. 20). Med temi potrebami so prav gotovo tiste, ki se kažejo skozi tako imenovano javno vlogo šole v svojem neposrednem družbenem okolju. Ta vloga se izraža kot kulturna, vzgojna, politična in pomeni usmerjeno aktivno delovanje šole v okolju. Ne gre torej toliko za to, kaj se dogaja v sami šoli, ampak za — lahko bi rekli — andragoško vlogo osnovne šole v njenem okolju, [avna vloga šole v okolju kaže šolo v posebnem položaju, ki ni v tem, da bi na šolo delovalo okolje, šola pa hi njegove vplive sprejemala, temveč se njena vloga izraža kot aktivno prizadevanje na različnih področjih družbenega življenja, ki ima namen vplivati na kulturni, družbeni, proizvodni, socialni razvoj kraja. Ta vloga se uresničuje preko dejavnosti, v katere osnovna šola vključuje vse oblike vzgojnoizobraževalnega dela v šoli. S temi dejavnostmi je tudi omogočena njena zveza z okoljem.
Vzgojna vloga osnovne šole v neposrednem okolju
Značilnost javne vloge šole v okolju je različno vsebinsko usmerjena glede na to, ali gre bolj za šolo, ki sledi v prvi vrsti otrokovim potrebam in potrebam okolja, ali pa za šolo, ki izhaja iz poudarjenih družbenih zahtev. V prvem primeru je javna vloga šole usmerjena k staršem, sodelovanje z njimi pa naj predvsem koristi otrokovemu razvojti.
Vloga šole, ki je usmerjena predvsem k otroku, je v bistvu le koordinativna, predmet koordinacije pa so različne ustanove v okolju, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, ki utegnejo v večji meri pripomoči k razvoju otrok. V takih primerih so predmet povezovanja različne ustanove v okolju, kot rekreacijski centri za mlade, knjižnice, zavodi za zaposlovanje, razne socialne službe itd. Tu ni v ospredju tako imenovana edukativna vloga šole v okolju, temveč je šola predvsem tehnična, administrativna povezovalka različnih dejavnikov v okolju za zadovoljevanje otrokovih potreb na organiziran način.
To te šole delajo na podlagi spoznanja, da ima šola dve funkciji, in sicer prvotno, ki je vzgoja in izobraževanje, in drugotno, ki se izraža v opravljanju socialnih nalog družine in okolja tako, da šola postane prostor za animacijo družbenega, kulturnega, družbeno-rekreativnega življenja v lokalnem okolju. Zato je šola v svojem prizadevanju, da bi tak animativni center postala, najprej dolžna spoznati potrebe po takih nalogah, ugotoviti možnosti za animacijo takih dejavnosti, prav tako ugotoviti funkcije posameznih dejavnikov, ki jih bodo opravljali, in nazadnje izdelati sam načrt povezav (koordinacije) med posameznimi dejavniki. V tem smislu je šola center tudi druge vrste življenja v lokalnem okolju in njena koordinativna vloga ni v tem, da šola ponuja neke modele (vzgojne, kulturne, rekreativne), ki ne bi bili izraz potreb okolja, v katerem taka šola deluje (Gelpi, 1976, str. 25). Šola je dolžna spoznavati svoje okolje, posebej posamezne dejavnike, s katerimi lahko plodno sodeluje, vendar ne zato, da bi jim vsiljevala svoje cilje, temveč zato, da, upoštevajoč njihov DRUŽ.HPNA VPRAŠANJA možen prispevek k razvoju otrok, ustvarja koordinacijo med njimi. V skladu Rast 4/1990 s tem pa opredeljuje tudi svojo vlogo.
V drugem primeru pa je vloga šole v okolju takšna, da postaja neke vrste center vzgojnega in kulturnega delovanja v okolju zato, da bi se to spremenilo in 353 tako spremenjeno olajševalo posredno tudi opravljanje pedagoške funkcije
!)K)i/l',t\\VPRAŠANJA R.tst4/!TH)
znotraj šote same. V tem primeru šola razširja svojo vzgojno funkcijo v okolje, v usklajevanje vseh vzgojtiili dejavnikov, ker je skladnost vzgojnega delovanja, skladnost namernega in nenamernega vplivanja pogoj za učinkovito opravljanje vzgojne funkcije šole. Gre torej za angažiran odnos šole do vzgojnih možnosti okolja. Šola v tem prizadevanju ni nevtralna usklajevalka vplivov okolja, temveč na osnovi družbenovzgojnih ciljev usklajuje in usmerja vzgojno delovanje. Njena vloga ni le v administrativnem in tehničnem koordiniranju različnih dejavnikov, temveč v spodbujanju, organiziranju teh dejavnikov, da hi vzgojno delovali v skladu s prizadevanjem družbeno opredeljene vzgoje otrok.
Ti razlogi vodijo nekatere k temu, da vlogo šole v okolju izražajo s pojmom "odprta šola«. Dordevič vidi tri smeri odpiranja šole, iti sicer: a) odprta šola do učenca, h) do okolja, c) do učenca in okolja. Medtem ko je značilnost odpiranja šole pod a) značilno za dežele na Zahodu, zlasti v ZDA iti Angliji, kjer ic svobodna izbira aktivnosti s strani učencev in široke možnosti njihovega individualnega in individualiziranega dela podlaga te odprtosti (1981, str. 211), pa je odpiranje okolju značilno za naše poglede na odnos med šolo iti okoljem. Kot vidimo, odpiranje šole okolju nakazuje njeno usmeritev v delovanju nasproti družbenega okolja, v katerem deluje. To vlogo pa drugi avtorji (na primer Pužcvski, 1987, str. h) vidijo v težnji šole, da se razšola in tako pedagogizira okolje, v katerem deluje iti živi. Praksa v različnih deželah, ki postavljajo šolo kot center vzgojnega iti kulturnega delovanja v okolju, šoli daje pečat aparata države, s pomočjo katerega naj bi država spreminjala okolja v prid družbenemu interesu. Analiza, ki poskuša prikazati vlogo šole v neposrednem okolju, nas pripelje do določenih vsebinskih značilnosti ciljev, h katerim je usmerjena posebnost posamezne vloge šole v okolju.
Tako je eno od pogostih m mtcnz.tvmh prizadevati], da bi bila šola predvsem center celovitega vzgojnega delovanja v okolju. Njena prvenstvena vloga je, da celotno okolje, torej vse dejavnike, ki tako ali drugače vplivajo na razvoj otrok, podredijo skladnosti delovanja. Za vzpostavitev te skladnosti pa je najprej poklicana šola. V ozadju te koncepcije vloge osnovne šole v okolju je težnja, da bi vse dejavnike (namerne iti nenamerne) podredili enotnim vzgojnim ciljem, ki jih pooseblja osnovna šola kot center vzgojnega delovanja v okolju. Šola je tista, ki usklajuje to delovanje, koordinira različne dejavnosti z vidika enotnih vzgojtiili ciljev. Zato mora šola spoznavati okolje, posebno za vzgojo najpomembnejše dejavnike, vključevati te dejavnike v širše vzgojno-izobraže-valno delo v okolju, koordinirati dejavnost nekaterih ustanov in organizacij (knjižnice, kulturnoumctniško delovanje društev in drugih) zato, da bi jih usmerili k skupnemu delu. Poseben poudarek je na usklajevanju družinske vzgoje s šolsko. Ponekod poskušajo celo s posebnimi raziskovalnimi pripomočki pomagati šoli, da spoznava vzgojne možnosti okolja tako, da jih natančno ugotavlja in na osnovi dognanj organizira dejavnost v okolju. Tako na primer ugotavljajo, kakštie so materialne, organizacijske iti družbene možnosti za posamezne dejavnosti otrok v okolju (Kowalewski, 1976, str. 17). Ali pa tako obstaja poseben pripomoček, s katerim ugotavljajo življenjske pogoje otrok v družini, in sicer: prehrambeni pogoji otroka v družini, pogoji učenčevega domačega učnega dela, kakšno organizacijo učenja ima, kakšna je motivacija s strani staršev, kakšne pogoje tmajo otroci doma za rekreativno dejavnost (organizacija, motivacija), kakštie pogoje imajo otroci za družbenoko-rtsttio dejavnost doma, kakštie pogoje družina nudi za tako dejavnost v neposrednem okolju itd. (Kowalewski, 1976, str. 13, 14). Dolžnost šole je ustvarim kar najboljše pogoje za učenčevo učno m rekreacijsko dejavnost doma in vokolju, spodbujati k takemu delu tudi druge institucije v okolju, spodbujan tovariško pomoč sovrstnikov itd. Taka usklajena vzgoja je sicer dolžnost
OpomLic:
'Ztiačitno /a tako pojmovanje jc nnstjenjc. Ja se vostiovieit)! družine m države ne ra/tikujejo, vendar pa mora k takemu stanju pri-spevati šo!a ziasti z mora!no-vzKojmmvpitvotntia družino ("A napravtjati nravstvenoe vospitanie vsemj(.-prizvanaško!a!-Hripko-va, L97.5, str. 44, 4S). Seveda mora takšna uskiajetia vzgoja odsevati državno-šo!ske vzgojne eiije.
'Šotapridohivaznaeittiostiideoto-škega aparata države žcvproeesu njenega nastajanja. Ohranja ga vse do danes. L^ovezovanje med šoto in oko!jem ruši tako razmerje meddržavt), šoto in družino, ker poskuša vzpostavljati neposredne vezimedtjudmi in šoto, ki uresničuje njihove vzgojno-izobraže-vatnepotrebe.
DRUZBHNA VPRAŠANJA
Rast4/L990
celotne skupnosti, vendar pa ta lahko tisklajeno deluje te pod intenzivnim ui usmerjenim delom šole v okolpi.
Da bi bila vzgoja v lokalni skupnosti skupna stvar vseh in da bi bila 'zlasti družbeno učinkovita, gredo drugod pri koordinaciji vzgojnega delovanja v okolju še dalj. V teh prizadevanjih vgrajujejo kriterij, koliko je kdo pedagogi-ziran, kakšen zgled daje mladini pri obnašanju pri delu, v odnosih do tlrugih ljudi in do družbenih vrednot, v vrednotenie človekove delovne in družbene učinkovitosti. Takšna prizadevanja so najprej usmerjena k družini, ki da je osnovni socialni vzgojni dejavnik. Ta mora še posebej usklajevati svoje delo s šolo. Družina je namreč ena od glavnih dejavnikov oblikovanja otrokove osebnosti m tako preko vzgoje otrok vpliva na moralno podobo družbe. Šola in družina imata, pravi Hripkova (197.5, str. 99, IGO), sicer skupne cilje, treba pa je imeti tudi enotnost vsebin in vzgojno-izobraževalnega procesa.' To pa mora doseči šola tako, da zagotovi skladno delovanje tudi vseli drugih dejavnikov v okolju: otrok, ulice, dvorišča, družine, na izletih krajanov, ogledi muzejev in gledališč itd.
Če bi analizirali vsebino teh vzgojnih prizadevanj in prav tako posamezne vidike vzgoje, bi spoznali, da je v ozadju takega prizadevanja usmerjenost k politično-ideološki vzgoji otrok s pomočjo dejavnikov v okolju, ki so podrejeni skupnim vzgojnim ciljem. Šola, ki deluje na podlagi takšne vloge, poskuša pridobiti dejavnike v okolju tudi za neposredno vzgojno dejavnost v šoti in zunaj nje. Tako natančno opredeljujejo pokroviteljsko funkcijo podjetij v okolju. Ta je v tem, da: I. nudi različne vrste pomoči šoli (opremljanje kabinetov za pouk naravoslovnih predmetov, kadrovska pomoč pri izvajanju ekskurzij in tudi pri specialnih vprašanjih pouka, delovanje v posebnih organih, ki so oblikovani za skladno delovanje šole in podjetja), 2. neposredno in posredno vzgojno vpliva na otroke (delavci so za zgled, inovatorji, primeri tovarniške pomoči, dalje nudijo svojo pomoč pri vodenju posameznih dejavnosti v šoli in zunaj nje), 3. neposredno sodelovanje šole m podjetja je v tem, da otroci delujejo v podjetju. To slednje je posebno pomembno za vzgojo državljanov, za družbeno usmerjenost in za oblikovanje idejnopolitične zrelosti otrok. Taka prizadevanja so značilna za družbe, v katerih je močno poudarjena ideološkost vzgoje.
Tako lahko spoznamo, da se pojavlja povezovanje šole z okoljem z namenom, da bi šola spodbujala vse dejavnike v okolju, jih tudi organizirala, koordinirala, zato da bi tako preko skupnega delovanja učinkoviteje uresničevala vzgojne cilje. Delovanje osnovne šole v okolju je metoda, s katero šola vpliva vzgojno na otroke posredno in neposredno. Neposredno deluje sama s svojimi vzgojnoizobraževalnimi programi, posredno pa preko dejavnikov okolja (Dordevič, I9S0, str. 2S, 29). Čeprav je za te vrste povezovanja najznačilnejše to, da je v njem najmočneje izražena vzgojna vloga šole, pa so cilji takega povezovanja lahko različni.
a)	Eni s tako izraženo vzgojno vlogo šole pravzaprav uresničujejo poslanstvo, da z vzgojo prenašajo v okolje nove vrednote, ki ne izhajajo iz tega okolja. Z njimi naj bi se tudi okolje, zato da bo vzgojno učinkovalo na mlade, spremenilo. V tej vrsti vzgojne vloge je mogoče zaslediti politično-tdeolo-ške cilje, ki jih uresničuje šola kot ideološki aparat države^ ne le na učencih, temveč tudi na prebivalcih svojega okolja.
b)	Drugi dokaj izrazit namen povezovanja skozi vodilno vzgojim vlogo šole je motiviran s tem, da se šola povezuje z dejavniki okolja, jih organizira, koordinira, spodbuja k vzgojnemu delovanju zato, da bi v resnici delovali usklajeno, pri tem pa nujno ne izhaja iz vnaprej po šoli (državi) opredeljenih ciljih, ampak tudi po vrednotah, ki izhajajo iz neposrednega okolja. Povezovanje, ki je motivirano s takimi cilji, ima v večji meri značaj oboje-
'CitirajočA.D.GordonaRahrcuo-vič ugotavlja, da je kultura delo, ustvarjalnost, vsako pomembno in vredno dejanje. Kultura v najširšem smislu zahteva, da se lepota združi xrestheo,dač[oveško delo in življenje dobita svoj smisel. "Kulttirna misija izvira iz življenja« (Rabrenovie, )9S5, str. 7M).
DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 4/1990
stranskega sodelovanja in močan poudarek na tem, da šola spoznava značilnosti dejavnikov v okolju, njih vzgojne in druge možnosti, da lahko ustvarja skupaj s temi dejavniki posebne vzgojne situacije. V takem povezovanju je zaslediti večjo stopnjo demokratičnosti, večsmernosti vplivanja, šola pa ima kljub vsemu vodihio vlogo,
c)	Tretji namen povezovanja, ki izhaja iz naše analize, pa je ta, da mora šota vzgojno delovati v svojem okolju zato, da bi tako pritegnila k vzgojnemu delovanju dejavnike okolja in tako presegla institucionalne pregraje, ki delijo vzgojo v šoli in zunaj nje. V tem smislu naj bi potekala pedagogiza-cija okolja, to je, okolje naj bi prevzemalo določene vzgojne funkcije šole, ta pa naj bi ohranila koordinativno vlogo med njimi.
Vsem tem vrstam vodilne vzgojne funkcije v okolju pa je skupno to, da jim gre v prvi vrsti za to, da hi s tako vlogo zagotovila bolj kakovostno in večjo vzgojno učinkovitost pri vzgoji otrok. Temeljni motivi so kljub razlikam o vzgojni vlogi šole v okolju vendarle pedagoški. V to svojo vodilno vzgojno vlogo osnovna šola vpleta ne le koordinacijo dejavnikov okolja, temveč tudi celoten vzgojno-izobražcvalni program osnovne šole, še posebej pa tistega, ki sc nanaša na dejavnosti zunaj pouka iti zunaj šole. $ola tako za učinkovito vzgojno vlogo izkorišča notranje šolske in tudi zunanje možnosti, ki jih nudi neposredno okolje za učinkovit vpliv na vzgojo otrok.
Kulturna vloga osnovne šole v okolju
Razlog za povezovanje osnovne šole z neposrednim okoljem pa ni samo njena vzgojna funkcija, ki pomaga dosegati kakovostnejše vzgojne učinke, ampak tudi ta, da šola vpliva na dvigovanje kulturne ravni okolja, v katerem deluje. Tu se njena vloga dvigne od ravni vzgoje otrok in mladine na raven kultiviranja odraslih prebivalcev v tem okolju. S prvo vlogo ima druga neposredno zvezo: s spreminjanjem kulturne ravni okolja se kakovostno izboljšujejo vzgojni vplivi, s katerimi to okolje učinkuje na vzgojne dosežke. V vzgojno-izobraževalni in družbeni praksi pa se različno pojmuje termin iti sam pojav kulturne vloge šole. Poudarjeno mesto dobiva ta izraz, običajno tedaj, ko gre za vlogo šole v okolju, ki ga označuje predvsem nerazvita kultura kot posledica družbenoekonomske nerazvitosti tega okolja. Od tod izhaja tudi razvrščanje kulturne vloge šole glede na razvitost okolja. Vendar bi kazalo najprej v zvezi s tem pojasniti, da tu izraz kulturna vloga pomeni tisto funkcijo, s katero šola pospešuje razvoj krajevne kulture, dvigovanje ravni v vrednotenju in obnašanju, gre za socialne in moralne navade ljudi v okolju, za vpliv na razvoj kulturnega udejstvovanja v ožjem smislu besede (razvoj različnih pojavov manifestiranja kulture: besedna, gledališka, glasbena, likovna, filmska in druge vrste umetnosti), za prodiranje novih znanstvenih, tehnoloških in tehničnih dosežkov v okolje, za obnašanje v pomenu politične demokratičnosti itd. Kot kulturno vlogo šote je torej razumeti vlogo, s katero si šola prizadeva razvijati tako materialno kot duhovno kulturo kraja. To je treba poudariti zaradi tega, ker marsikje omejujejo vlogo šole predvsem na ožje kulturno področje, ki ga predstavlja ljudska ustvarjalnost na področju umetnosti. V kulturo štejemo tudi vso materialno sfero ali tiačine pridobivanja materialnih dobrin, duhovna sfera kulture pa vsebuje poleg znanja in umetnosti tudi vse oblike socialnega čustvovanja, vrednotenja običajev, prepričanj in motivacije (Bergantova, 1970, str. IS). Taka vloga šole, ki naj bi razvijala in oblikovala tudi kulturo življenja' v neposrednem okolju, je nastala iz. spoznanja, da je šola tista ustanova, ki v največji meri razpolaga z možnostmi tudi kulturnega delovanja v tem okolju. To je spoznanje, da je šolska vzgoja pomemben del celovite družbene vzgoje in zato naj posega tudi izven šolske stavbe, med
DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 4/1990
odrasle prebivalce kraja. Vendar je tudi v tem spoznavanju soudeležena zveza z vzgojno vlogo šole: vzgojni procesi se javljajo tudi v ustanovah in organizacijah, ki niso bile organizirane za vzgojo. L judje so (odrasli in otroci) pod vplivom dejavnikov, ki nimajo vzgojnih namer, vendar pa delujejo nanje kot sestavni del kulturnih procesov in jih tako oblikujejo. Šola se tem procesom ne more izogniti, zlasti ne, ker je po svoji pedagoški naravi tudi nosilka vsega naprednega v človekovem družbenem (bero kulturnem) življenju (Suhadolski, 1974, str. U8).
Dejansko pa tudi celotna programska sestava vzgojno-izobraževalncga dela ni nič drugega kot sinteza kulture, ki jo je človeštvo ustvarilo, zato je naravna funkcija šole ta, da kulturne zakladnice ne zapira v zidove šole, temveč da jo prenaša tudi v svoje okolje. Šola je tista, ki ustvarja prebode med občečloveško kulturno zakladnico in značilnostmi kulturnega življenja v neposrednem okolju. Zato njena vloga ni samo v pasivnem prenašanju kulturnih dobrin iz zunanjega sveta v okolje, kjer deluje, temveč tudi v tem, da občečloveško kulturno zakladnico bogati s tistim, kar tudi z njeno pomočjo ustvarja neposredno družbeno okolje. Šola je torej most za prehajanje ene kulture v drugo, kaže pa se kot kulturna vloga šole v neposrednem okolju, dede na opredelitev, da mislimo pod kulturo tako materialno kot duhovno, se kulturna vloga šole usmerja v delovanje na okolje tako na področju umetnost), znanosti, tehnologije, telesne kulture, ekologije, v razvijanje značilnosti načina življenja svojega okolja,odkrivanja iti razvijanja značilnih običajev, usmerja se v aktiviranje ožje kulturne dejavnosti, odkriva nadarjene posameznike v tem okolju in iim pomaga odpirati pota kulturnega udejstvovanja; posebej vpliva na narodnostno zavest z odkrivanjem in razvijanjem prvinskih značilnosti ljudi in naroda. Ta vloga šole je stara toliko kot šola sama, vendar pa se spreminja z nastajanjem vzporednih dejavnikov za razvijanje kulture v posameznih družbenih okolph.
Poznavalci opozarjajo, da sc kulturna vloga šole razlikuje glede na razvitost oko!)a, v katerem deluje. S tega vidika je drugačna kulturna vloga šole, ki deluje v nerazvitem področju (pretežno agrarna področja) in še posebej v sub-kulturnih območjih. V takem okolju je opazna aktivna, angažirana kulturna vloga šole. Ta se izraža v vnašanju kulturnih dosežkov v to okolje, aktiviranju ljudi za kulturno udejstvovanje, za uporabo teh kulturnih dosežkov v krajevnih pogojih. V takih razmerah se šola spreminja v tako imenovan kulturni center, katerega dolžnost je, da na organiziran način prenaša občečloveško kulturo v krajevne razmere, da mobilizira dejavnike zunaj iti znotraj lokalnega okolja, spodbuja kulturno ustvarjalnost znotraj tega okolja in tako postaja vplivni dejavnik na kulturo življenja v tem okolju (Boškovič, 1979, str. 90).
Drugačna je kulturna vloga v razvitem (mestnem) okolju. Težišče kulturne vloge šole je v tem, da kulturo razvitega okolja izkorišča v svoje notranje šolske namene, se s to kulturo povezuje, jo raziskuje, odkriva in z njeno pomočjo razširja kulturno obzorje svojim učencem. Temu kulturno razvitemu okolju se odpira tako, da to prihaja tudi v šolo (Boškovič, 1979, str. 90).
L aka delitev kulturne vloge šole glede na razvitost kulture kraja pa je očitno preveč mehanična, (dede na pojmovanje kulture, na podlagi katere se gradi kulturna vloga šole v okolju, gre vendarle za različne plasti kulture, tako tiste, ki [e plod človekove ustvarjalnosti, kot one, ki je plod prepletanja medčloveških odnosov iti narave. Ne moremo namreč med kulturne dosežke, na primer, uvrščati le kmetijsko mehanizacijo kot poseben vidik kulture proizvajanja dobrin, ampak je z vidika kulturne vzgoje prav tako zanimivo pridelovanje hrane na bolj preprost način, ki pa je v zgodovini predstavljal poseben kulturni dosežek. Gre za to, da kulture ne moremo deliti le na razvito iti nerazvi-
DRUŽBFNA VPRAŠANjA Rast4/L990
to, temveč predvsem na različtio in tipično za posamezno šolsko okolje. Prav je, če šola to značilnost razvija, jo s pomočjo svojega kulturnega dela ohranja, popularizira in tako oblikuje ustvarjalne prehode od kulture neposrednega okolja do občečloveške kulture. V takem smislu pa se tudi vloga šole ne more opredeljevati na eni strani kot aktivna in angažirana, ustvarjalna, na drugi strani pa samo kot sprejemalka kulturnih dobrin iz svojega (razvitega) okolja. Gre torej v obeh primerih za vlogo, ki se kaže tako v spoznavanju, odkrivanju, populariziranju posebnosti kulture kraja, na drugi strani pa za vnašanje kulture kot sinteze občečloveškega kulturnega prizadevanja. Kulturna vloga šote naj preko kulturnega prizadevanja prispeva med drugim k zbliževanju ljudi, k njihovemu razodtujevanju, k doživljanju za kraj pomembnih kulturnih dogodkov. Prispeva naj h kulturi medsebojnega dialoga med ljudmi. Na tak način naj šola ustvarja ustrezno kulturno okolje, ki bo kot tako tudi de) življenja in ustvarjalnosti otrok. V tej vlogi je v resnici lahko*zagledati osnovno šolo kot jedrno ustanovo tudi za razvijanje kulture okolja. Vse premalo je kulturno vlogo šole zreducirati le na to, da naj šola kot kulturni center omogoči krajanom, da dobijo določene kulturne, izobraževalne in druge informacije «in da naj tako povezovanje omogoči učencem poznavanje življenja... v krajevni skupnosti« (Juhas, 1979, str. 640).
Vloga šole je več kot to: ta vloga je mobilizatorska, animatorska, izraža sc kot proces, ki spodbuja notranje potrebe po kulturnem življenju (Lešnik, I9S4, str. 50). To pomeni, da se v tej kulturni vlogi šole izražajo vse tiste možnosti, s katerimi osnovna šola kot splošnoizobraževalna in vzgojna ustanova razpolaga tako programsko (njen program pa sega v vse pore človekovega in družbenega življenja), kot tudi personalno, organizacijsko, prostorsko itd. Ta vloga torej pomeni šolo, ki z. namenom kulturnega spreminjanja življenja in dela kraja presega zidove šole in posega v to življenje, ki ni le življenje otrok, ampak tudi odraslih. Tako kot se njena kulturna vloga razlikuje glede na značilnost kulturnega okolja, v katerem deluje, pa je drugačna tudi, če jo opazujemo z vidika posameznih programskih in predmetnih sestavin. Nekatere od teh bolj posegajo v kulturo v ožjem smislu (umetnost), druge boli na področje znanosti, ki pojasnjujejo naravne pojave in se torej povezujejo s tistim delom okolja, ki ga predstavlja narava kraja, tretje programske sestavine so bolj naklonjene poseganju na področje tehnične kulture, četrte na področje medčloveških odnosov itd. Prav tako so možnosti uresničevanja kulturne vloge drugačne pri dejavnostih zunaj pouka kot pri samem pouku. Seveda pa imajo različen delež pri uresničevanju kulturne vloge šole različni profili učiteljev in njihove pripravljenosti kulturno delovati ne samo v šoli, ampak tudi v okolju. Ob razmišljanju o kulturni vlogi šole pa ne gre prezreti destva, da glede na razvitost okolja za vsako področje kulture nastajajo in delujejo posebne ustanove, posebni dejavniki, ki so specializirani za takšna področja. Ne upoštevajoč te, bi pomenilo, da kulturni vlogi šole pripisujemo možnosti in pretenzije, ki jih objektivno nima. Razvitost posameznih dejavnikov za področja kulture prav gotovo vpliva na drugačnost šolske kulturne vloge iti spreminja oziroma relativizira njeno vlogo kot kulturnega centra, saj je v posameznih okoljih lahko le njen člen oziroma eden od delov verige dejavnikov na področju kulturnega razvijanja kraja. 1'rav zato je zanimivo pogledati, kako lahko šola opravlja svojo kulturno funkcijo.
L Aktivna angažirana vloga v okolju se lahko uresničuje na več načinov. Tako, da predvsem učitelji kot nosilci vzgojnoizobraževalnega dela v šoli delujejo na različnih področjih kulturnega življenja v okolju (so organizatorji ali vodje, člani različnih organiziranih skupiti za posebna področja kulturnega življenja). Lahko so pevovodje, režiserji, igralci, vodje klubov ljudske tehnike, vodje ali člani društev za varstvo okolja, vodja ali člani
35H
porabljeni viri:
Bergant, Miliea, Leme ix pedagoške sociologije, Misel in čas, Cankarjeva založba, l.jubljana 1970
ISoškovič, Ivan, Oblici isadržaji saradnjc osnovne sadruštvenom sredinom, Vaspitanjeiobrazo-vanje, l itograd 1979, št. .3 'Dordevič, Jovan, Savremena nastava,Naučna knjiga, Beo-gradl^Hl
Gelpi,Etore,$kolabez katedre, Beogradski izdavački zavod, Beograd 1976
Hripkova, A. G^Obščestvcnno-pedagogičeskicprincipivzaimo-dejstviaškoli^emjiiobščestven-nosti v oblasti formirovania kotnnnističeskogo soznania i provedenia	podrastajuščih
pokolcnij, Sovjctskaja pedagogika, Moskva 197.S,št. 1 JnhasMihajlo, Kulturna funkcija škole n mesnojzajednici, Kulturni život, Beograd 1979t ŠLO
Kowalewski, Lranciszek, Wyc-howawcza i spoleezna dzialal-nosc szkoly w srodovvisku, War-szawa-Poznan 1976 ^ Lešnik, Rudi, Slobodno vreme, animacija i samoupravljanje u vaspitanju, v: Školai društvena sredina, Ljubovijal9H.S Malan, Thierry, Inter-sectorial issues,v:Buildingforschooland Gomniunity, Pariš 197S (OLGD/ GER!)
Marjanovič, Dragoljub, Kooperacija aktivnosti škole i društvene sredine u vaspitanju, Revija obrazovanja, Beograd 19S0, št. 4
Puževski, Valentin, Prema školi otvorenih vrata, 1RO Spektar Zagreb 19S7
Rebrenovič, Savič, Kulturne (ne)mogučnostiškole, v:$kolai društvena sredina, l.jubovija 19S5
Suhadolski, Bogdan, Lri pedago-gijc,l)uga,Beograd 1974
DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 4/1990
planinskega društva iti drugih društev. Bistveno za takšno vlogo, ki se uresničuje skozi osebno učiteljevo aktivnost, je to, da je ta vloga takšna, da se čuti izreeeti vpliv šole kot centra kulturnega delovanja v okolju. Težišče take vloge je na tem, da učitelji izkoriščajo svoj prosti čas in svoja posebna nagnjenja za delovanje na posameznem kulturnem področju. Vloga šole pa je seveda še bolj očitna, če je takšna dejavnost zavestno sprejeta kot sestavni del učiteljeve vloge, ki jo opravlja kot vzgojitelj. Ta vloga pa je bita v preteklosti bolj v zavesti učiteljev in šol, kot je to danes.
2.	Na drugačen način se kaže kulturna vloga šole tedaj, ko jo šola kot center kulturnega delovanja v okolju poskuša uresničevati z organiziranimi aktivnostmi otrok na posameznih področjih. Vloga učiteljev v takšni vlogi vpliva na okolje, je posredna: s svojim kulturnovzgojnim delovanjem v organiziranih skupinah otrok in z njihovim delom v okolju posredno učinkuje na kulturno spreminjanje okolja. V okviru take vloge se nam kažejo kot izredno pomembne naslednje oblike dela z organiziranimi skupinami. Najbolj razširjena je organizirana dejavnost otrok zunaj pouka, ki se izraža na različne načine tudi v okolju (kulturne manifestacije, razstave, tekmovanja, akcije itd.). Ta dejavnost je torej odvisna od bogastva različnih dejavnosti znotraj šole, na drugi strani pa skuša šola uresničevati svojo kulturno vlogo tud) tako, da si prizadeva osnovnošolske otroke vključevati v različne oblike dejavnosti zunaj šole. Ta dejavnost je seveda domnevno možna bolj tam, kjer različne organizirane oblike kulturnega delovanja že obstajajo, šola pa poskuša svojo dejavnost povezati na tak način z dejavnostjo zunaj šole. Taka oblika izražanja kulturne vloge šole pa se kaže lahko v kulturno razvitejših središčih (Boškovič, 1979, str. 99. Kostjaškin, I9H2, str. 51)-
Posebno je vidna angažirana vloga šole tedaj in tam, ko šola izrecno skrbi za določeno kulturno dejavnost v okolju, kot na primer:
—	prevzema skrb za lepo urejeno okolje,
—	skrbi za ohranitev zgodovinskih, umetnostnih in drugih kulturnih objektov (Marjanovič, 19H0, str. 13),
—	skrbi za kulturno zaznamovanje pomembnih dogodkov iz preteklosti iti sedanjosti ipd.
3.	Na poseben način se kaže kulturna vloga šole v razmerah, ko je ta le člen v verigi drugih dejavnikov. V takem primeru pač deluje v koordinaciji z drugimi, se torej z njimi povezuje, hkrati pa se njena vloga kaže tudi v samostojnih kulturnih dejavnostih. Za takšno obliko kulturne vloge je značilno, da je šola tista, ki se preko sodelovanja oplaja s kulturo okolja, jo vgrajuje v svojo vzgojno-izobraževalno dejavnost in jo tako prenaša na učence. Od tod nujna potreba, da se kultura okolja vrašča tudi v šolo preko posameznih tvorcev kulture v okolju, preko ustanov, ki delujejo tudi skozi šoto itd.
Za uresničevanje kulturne vloge osnovne šole obstaja cela vrsta ovir, ki so tako razvojnega kot programskega značaja. Gotovo ni mogoče o razvijanju take vloge govoriti v pogojih, ko se šola zapira v krog svojih pretežn^ izobraževalnih prizadevanj, ki po svoji naravi ne zahtevajo izdatnejšega povezovanja z dejavniki okolja. Takšna ovira nastaja torej znotraj šole kot pedagoške ustanove. Šola bo lahko opravljala svojo kulturno misijo v okolju tedaj, ko bo spremenita svojo temeljno nalogo, usmerjeno k ciliem, ki pomenijo intelektualno razvijanje osebka, tudi k nalogam kulturno-estetskega, telesnega in delovnega razvijanja naših otrok. Tedaj kulturna in družbena vloga šole ne bo le dodatek k pouku, ampak nujna funkcija v strukturi sodobne šole. Po drugi strani pa obstajajo ovire v sami družbeni skupnosti, ki kulturno vlogo šole upošteva kot integralni del njene vzgojne funkcije, ne ustvarja pa pogojev, da
Peter Kapš
DRUŽBENA VPRAŠANJA
Rast4/)W0
bi to (kulturno) funkcijo tudi lahko uresničevala. To se seveda razodeva kot velik razkorak med prevelikimi pretenzijami o kulturni vlogi šole v neposrednem okolju in med možnostmi njenega resničnega dosega.
(iotovo kaže kulturno funkcijo šole zamejiti na realne možnosti, ki jih ima šola v svojem neposrednem okolju. To pa so možnosti, ki jih določa sama narava osnovne šole, ki je splošnoizobraževalna in vzgojna ustanova. S kulturnim potencialom, s katerim razpolaga programsko, organizacijsko, mate-rialno-prostorsko in posebno kadrovsko, naj posega tudi v kulturno okolje kraja, zavedajoč se dejstva, kaj je njena prvotna družbena naloga. Ne nazadnje je treba pri ugotavljanju možnosti kulturne vloge šole v okolju upoštevati mesto in vlogo drugih dejavnikov, ki postajajo razvojno vse razvitejši in glede na to odmerjati tudi kulturno vlogo šole v njenem družbenem okolju.
Njena kulturna vloga bo učinkovitejša tedaj, kadar bo šoli uspelo animirati vse, ki kakorkoli lahko sodelujejo v kulturnem udejstvovanju. Šola postaja skupno (kulturno) bogastvo tedaj, ko ji uspeva pritegniti h kulturnemu delovanju bogastvo udeležencev. Odprta šota postaja stvarnost tedaj, kadar vsi, ki to želijo, lahko sodelujejo pri skupnem delu, ne pa le tedaj, "kadar sama sebe poveličuje s proslavami, ki ;ih pripravljajo učitelji ob koncu šolskega leta« (Oelpi, 1976, str. 76). Njena bistvena vloga pa je v tem, da pripravlja šolsko mladino in preko nje tudi druge prebivalce v svojem okolju, da bodo odprti za sprejemanje in ustvarjanje kulture svojega neposrednega okolja.
NA ROB RAZMIŠLJANJ O SMOTRN! ORGANIZIRANOST! ZDRAVSTVA NA DOLENJSKEM
Zelo rado se zgodi, da se ob prelomnih trenutkih in ob prvih korakih na novo izbrani poti pojavijo mnogi vizionarji in tudi lažni prčroki, ki širokogrudno ponujajo svoje ideje v prid zastavljenim ciljem. Pri tem je nesreča, da takšne vizionarje samo očara zgolj drugačnost "odrešilne« ideje v odnosu do "preživelih stereotipov«, ne pa strokovno utemeljena kakovost, (ki jo ob takih predlogih skoraj vedno pogrešamo). Prav to velja tudi za zdravstvo; še posebej za dolenjsko zdravstvo.
Želim, da ta moj prispevek ne sprejmete kot prispevek trenutno še ustoličenega poslovodnega organa, temveč, kot prispevek zdravstvenega strokovnjaka, ki je v svojem dosedanjem delu ime) priložnost spoznati nekatere "skrivnosti« delovanja zdravstva in zdravstvene politike. Moj interes je predvsem zaščititi doseženi razvoj zdravstva v naši regiji.
Še nekaj načelnih razmišljanj. Začel bom z mislijo, da vrhunska modrost ne pozna čruo-belih klišejev, zato želim opozoriti na nujnost, da se tudi pri koncipiranju modela zdravstva ne odrečemo "modrosti« in se v imenu negacije preživelega sistema po bližnjici nekritično zatečemo k prvi varianti, ki nam zagotavlja takšen namen. Obstaja namreč velika nevarnost, da bomo z ideološkim enoumjem obremenjeno preteklost zamenjali z racionalističnim dogmatizmom in bomo ekonometrijske modele nekritično postavili na prestol kulta. Prav takšen pristop lahko, zlasti v zdravstvu, povzroči zelo nezaželene posledice. Inertnost pretekle vzgoje nas zelo rada zapelje, da velikokrat precenjujemo pomen oblike, zanemarjamo pa notranjo konsistentnost organizacijske tvorbe. Pri tem ne gre samo za ekonometrijsko in tehnično uravnoteženost njene strukture, pač pa tudi za možnost in sposobnost fleksibilnega obvladovanja takšnega organizma v dinamičnih pogojih delovanja, posebnih interesov in tehnično nemertjivih vplivov, kar prav gotovo za področje družbenih dejavnosti in še posebej za zdravstvo. Menimo, da togo izpeljana centralizacija na ravni republike ali popolna decentralizacija nujno povzroča neracionalnosti
KtcrK.tpš NAROBRA/.MlSl.JANJ O SMOTRN! ORGANIZIRANOST! ZDRAVSTVA NA DO! I NJSKHM
DRU7.BI.NA VPRAŠANJA Rast 4/1990
36)
ter pogoste ali občasne travmatične blokade sistema z vsemi posledicami, ki jih bo čutil predvsem uporabnik storitev. Pri tem pa ne gre za poznano in velikokrat lažno mistificiranje pojma človek - uporabnik. Gre za praktične posledice, ob katerih se ne bo znašel niti izvajalec niti uporabnik z vsemi znanimi in pričakovanimi projekcijami in politizacijami z "logičnim« zaključkom, da je za vse to kriva oblast ali pa nesposobni ravnatelji (direktorji) institucionaliziranih tvorb.
Pri vseh teh in takih razmišljanjih pa bi morali ostati strokovno in intelektualno pošteni. Zavedati se namreč moramo, da se pragmatični duh zaščitnikov "višjih interesov« zelo rad ujame v lastno past, ki je skrita v vprašanju: - Ali naj vprašamo žabe, če naj izsušimo mlako?« Ujetost v takšno past nam odkriva obilica političnih "argumentov«, podprtih s kvazi strokovnimi špekulacijami.
Ge primerjamo sedanjo organiziranost zdravstva v posameznih sredinah in nivojih v republiki Sloveniji, lahko ugotovimo, da glede tega ne obstaja toga uniformiranost. Trenutno etablirane organizacijske forme so velikokrat nastajale pod pritiskom političnih dejavnikov v skladu "S spoznano dialektično nujnostjo o razvojnih potrebah določenega zgodovinskega trenutka«. Ob tem pa so v velikih primerih ostali in se tudi negovali nostalgični spomini na "zlate stare čase«. Lahko pričakujemo, da bo tudi takšen "Zgodovinski spomin« vplival pri novih opredelitvah. Ugotoviti moramo namreč, da nova zakonodaja (v osnutku) daje razmeroma široke možnosti za ustvarjalen pristop in tudi velika pooblastila ustanoviteljem. Prav zato je potrebno pri vseh odločitvah paziti na vse prej omenjene okoliščine in vplive, da bi sc izognili napakam, našim zvestim spremljevalkam pretekle dobe.
V	nadaljevanju bom poskusil analizirati in oceniti izkušnje in spoznanje dosedanjega razvoja zdravstva na Dolenjskem ter se opredeliti do vseh najbistvenejših konstitutivnih elementov za njegovo organiziranost.
Do teta 1968 je dolenjsko zdravstvo delovalo nepovezano, kot samostojni zavodi po občinah. !o je pomenilo hkrati tudi različne materialne in kadrovske možnosti za zdravstvene organizacije, za prebivalstvo pa različen nivo in obseg zdravstvenega varstva.
Od leta 1968 dalje smo priča večkratnim reorganizacijam, katerih rdeča nit je bila vse tesnejše povezovanje zdravstvenih ustanov, vse do današnje delovne organizacije - Zdravstveni center Dolenjske. Ta pokriva danes vsa področja zdravstvene dejavnosti za dolenjske občine. Splošna bolnišnica pokriva poleg tega tudi širšo gravitacijsko območje, ki sega v občine Brežice, Krško in Kočevje. Priliv pacientov beležimo tudi v osnovni zdravstveni dejavnosti, predvsem v občinah Novo mesto in Metlika. V osnovnem zdravstvenem varstvu ima posebno vlogo Zdravstveni dom Novo mesto, ki razvija nekatere specialistične dejavnosti za celotno regijo. Širše gravitacijsko območje pokriva tudi Zavod za socialno medicino in higieno, medtem ko Dolenjska lekarna povezuje lekarne po občinskih središčih z lekarniškimi postajami.
V	zadnjih LS letih so vsa razpoložljiva investicijska sredstva v regiji usmerjana v izgradnjo zdravstvenih domov iti zdravstvenih postaj ter v izgradnjo lekar-niškth postaj m lekarne Novo mesto. Takšna usmeritev je bila nujna za izenačitev nivoja zdravstvenega varstva v regiji. Sedaj je potrebno investicijsko aktivnost usmeriti v Zavod za socialno medicino iti higieno in v Splošno bolnišnico.
Kakor koli bi že danes hoteli videti razloge za povezovanje zdravstvenih dejavnosti v preteklih obdobjih v ambicijah političnih struktur po lažjem obvladovanju terena, vendarle ni mogoče sprejeti trditev, da za povezovanje niso obstajali tudi realni interesi prebivalstva in zdravstvene stroke! Nasprotno, osnovni cilji povezave, enakomeren iti usklajen razvoj mreže zdravstvenih
['cterKapš
NA ROB RAZMIŠLJANJ O SMOTRNI ORGANIZIRANOSTI ZDRAVSTVA NA DOLENJSKEM
DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 4/1990
ustanov in opreme, usklajen razvoj kadrov, kako čimbolj smotrno nuditi paeientu zagotovljene pravice do zdravstvenega varstva. Prednost teli ciljev potrjujejo tudi dejanske funkcionalne povezave med bolnišnično in osnovno zdravstveno dejavnostjo, ki smo jih vzpostavili na nekaterih področjih, kot npr.: pljučni, ginekološki in otroški dispanzerji z ustreznimi oddelki v bolni šnici, internistična specialistična ambulantna dejavnost z dispanzerjem za pljučne bolezni. Te povezave nam omogočajo smotrnejšo izrabo prostorov, opreme in kadrov, ne glede na to, kateri TOZD oziroma strokovnemu ali organizacijskemu nivoju pripadajo.
V kolikšni meri smo zastavliene cilje tudi dosegli, je samostojno vprašanje. Osebno mislim, da smo vsi skupaj v zdravstvenih dejavnostih oziroma v regiji sploh storili največ v okviru možnega. Pri tem imam v mislih predvsem bistvene razvojne pridobitve, ki so namenjene uporabniku, in so bile dosežene v pogojih kronične materialne podhranjenosti zdravstva na Dolenjskem. V mislih imam predvsem dograditev mreže ustanov osnovnega zdravstvenega varstva in lekarniške dejavnosti ter razmeroma velika vlaganja v posodabljanje medicinske opreme v osnovnem zdravstvu iti bolnišnici.
Pomena teh pridobitev ne tnorejo zmanjšati niti, pogostokrat izrečene, politične kvalifikacije, da "Zdravstveni center ni odigral svoje vloge«. V tej zvezi ni mogoče mimo vprašanja organiziranosti zdravstvenih izvajalcev. Za le-to jt' bila značilna uzakonjena dominacija TOZD na eni strani ter neskladje med proklamiranimi skupnimi cilji v delovni organizaciji na drugi strani. S tem, da ti skupni cilji niso imeli tudi ustreznih garancij in pooblastil v organih delovne organizacije. Skupni cilji so sc realizirali s težavo, po dolgotrajnih in mučnih samoupravnih postopkih. Tudi drugod ni bilo dosti drugače. V Sloveniji tiistno nikoli imeli dodelanega modela smotrne organiziranosti izvajalcev, niti bt lahko kateregakoli od obstoječih zdravstvenih centrov v Sloveniji vzeli za vzor, ki bi ga lahko po priporočilih republiškega vrha posnemali. Kljub temu nam je uspelo realizirati nekatera temeljna načela organiziranosti zdravstvene službe, kot so: načelo celovitosti, načelo dostopnosti, načelo regionalizacije, načelo funkcionalnosti, idr.
Dušebrižniška kritika je zelo rada izrabljala dedovane stereotipe dežurnih krivcev. Projekcije vseh problemov na te krivce pa so največkrat dosegale le placebo efekte. Skoraj vedno je bi) pri teh kritikah prezrt pomen nekaterih strateškth rešitev in pridobitev, katerim sploh tu bila posvečena nikakršna pozornost. Tu si bom dovolil majhno digresijo. Namreč, kritični "prispevki« so se v glavnem zreducirali na sholastična razmišljanja o racionalizacijah v skupnih službah delovne organizacije. Brez dvoma to področje zasluži pozornost, ker so možne določene racionalizacije, vendar menim, da sc pomen skupnih služb v tem oziru precenjuje. Mimogrede povedano. Opravili smo primerjalno analizo organiziranosti skupnih služb, da bi dobili odgovor na vprašanje, ali niso morda hipertrofiranc. Analiza te hipoteze ni potrdila. Menim, da na tem področju ni mogoče izpeljati bistvenih racionalizacij brez moderne in kvalitetne informatike. Ne spuščam se v področje predpisov, ki uzakonjajo določen obseg strokovmh in administrativnih opravil, ker je izven našega vpliva. Pričakujemo lahko le, da bo nova zakonodaja prinesla potrebne poenostavitve poslovanja.
K razmišljanju o organiziranosti naj dodam še tole. Brez dvoma prinaša nova zakonodaja nekatere nove možnosti za racionalnejšo organiziranost zdravstva, kar bo potrebno maksimalno izkoristiti. Bojim se le, da bi pri tem zaradi nekritičnega pristopa izničili pozitivne dosežke. Ko se z revolucionarnim entu-ziazmom ter v želji in nuji po racionalnejši zdravstveni službi lotevamo tudi organiziranosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti v Sloveniji, bi bilo pošteno do uporabnika, do tistih, ki so se trudili za skupne cilje doslej, pa tudi do
Peter Kapš NA ROB RAZMIŠLJANJ OSMOTRN! ORGANIZIRANOSTI ZDRAVSTVA NA DOITNJSKLM
DKU/.BLNA VPRAŠANJA R.t-.t4/)99f)
tistih, ki bodo to kakorkoli početi v bodoče, odgovoriti si vsaj na dve vpraša-nii. Prvič: Ali so resnično prenehati obstajati vsi razlogi za usktajevanjc zdravstvene dejavnosti v regiji? in drugič: Ati je pametno, da zdravstveni zavodi v regiji detujejo vsak za sebe? Stcdnje vprašanje vse bolj stopa v ospredje ob očitnih težnjah po centratizaeiji v repubtiki, ki seveda vktjučuje koncentracijo sredstev in vptiv na razvoj. Centratizacija pomeni tahko sicer tudi poenostavitev v funkcioniranju zdravstvene službe, vendar terja hkrati aktivno vtogo občin in regije, za ohranjanje ustreznega potožaja Dotcnjske v stovenskem prostoru — upoštevajoč tudi njene posebnosti, ki vptivajo na organiziranost, organizacijo in ceno zdravstvene službe.
Eden od pomembnejših konstitutivnih elementov moderne organizacije je vsekakor informatika. Lc-ta je, zlasti v zadnjih letih, v Zdravstvenem centru Dolenjske dosegla viden napredek, kar pa je rezultat že prejšnjih večletnih prizadevanj. Pri tem ne mislim toliko na področje poslovne informatike, kjer smo zadovoljni z doseženim razvojem, saj smo z računalniško obdelavo pokrili pretežni del knjigovodske oz. računovodske funkcije. Programsko in metodološko imamo rešene aplikacije tudi za ostale poslovne funkcije (kadrovska, planska). Naslednji korak k višji stopnji računalniških obdelav ho možen takrat, ko bo omogočena integracija strokovno-mcdicinske in poslovne informatike.
Zlasti sc mi zdi pomemben tisti del informatike, ki obvladuje področje medicinske stroke. Menim, da je javnost v naši regiji premalo seznanjena z našimi uspehi na tem področju. Za doseženo se moramo zahvaliti predvsem dvema okoliščinama.
Prvič: Koncept razvoja zdravstvcno-informacijskcga sistema je predvideval megalomanski in finančno nerealen regijski zdravstveno-infortnacijski center. Zajet je bi) tudi v planih dolenjske regije kot skupna naloga, vendar ga zaradi usahlih finančnih virov ni bilo možno realizirati. Zaradi tega smo se, po začetnih tavanjih, odločili za "politiko malih korakov« in "vstop skozi zadnja vrata«. Pri tem smo zasledovali najsodobnejše trende razvoja inlormatike v svetu. Odločili smo se za UNISYS hardware, ki ga karakterizirajo: odprtost, modularnost, fleksibilnost in minimalna začetna finančna vlaganja. Vse bolj ugotavljamo, da je bila naša odločitev pravilna, saj tak pristop v svetu pridobiva dominacijo.
Na področju aplikacij v medicinski stroki smo metodološko v celoti obvladali postopek zdravljenja — od sprejema do odpusta bolnika. Zajete so tudi predpisane statistične evidence. Z odpustom bolnika je izpisana tudi faktura. Aplikacije so izpeljane na pljučnem iti internem oddelku, v laboratoriju, na hemo-dializi in na okulistiki, pripravljene pa so aplikacije za kirurški in za ostale oddelke. Enako smo zastavili program za področje zobozdravstva, ki je v realizaciji, v pripravi pa je enaka aplikacija za področje splošnega in dispanzerskega zdravstvenega varstva.
Značilnost našega pristopa v razvoju informatike je tudi to, da se oblikuje enotna baza podatkov za vsa področja in faze zdravljenja v bolnišnični in osnovni zdravstveni dejavnosti. To pomeni, da bodo bolnišnici dostopni podatki o zdravljenju bolnika v osnovni zdravstveni dejavnosti, zdravniku iz zdravstvenega doma pa bodo dostopni podatki o zdravljenju bolnika v bolnišnici. Ne nazadnje moram izpostaviti koncept takšnega informacijskega sistema v povezavi z zdravljenjem na domu. Sistem zagotavlja hišnemu zdravniku popolno informacijo o prejšnjem zdravljenju bolnika v vsakem trenutku, hkrati pa tudi sprotno vnašanje podatkov o nadaljnjem zdravljenju. Vse to predstavlja novo kvaliteto v obravnavi bolnika z vidika medicinske stroke. Hkrati predstavlja racionalizacijo, ker onemogoča podvajanje storitev. S temi značilnostmi in možnostmi informatika pomembno prispeva tudi k realizaciji
Peter Kapš
NA ROB RAZMIŠLJANJ OSMOTRN! ORGANIZIRANOSTI ZDRAVSTVA NA nolTNJSklM
DRU7.HI NA VPRAŠANJA
R.)st4/I^d
načela Svetovne zdravstvene organizacije o celovitosti in enotnosti obravnave bolnika. Ko bomo v celoti pokrili vsa področja in faze zdravljenja, pa bo možna integracija sistema zdravstvene in poslovne informatike. S tem bodo hkrati omogočeni tudi kvalitetnejši posegi v racionalizacijo poslovanja zdravstvenih ustanov.
Programi in aplikacije, ki jih razvijamo na področju medicinske stroke, so postali atraktivni tudi v širšem prostoru. Za njih se zanimajo zdravstvene organizacije v Sloveniji, pa tudi iz Hrvaške in Srbije. Naše programske rešitve st) bile predstavljene tudi na kongresu medicinske informatike oktobra letos na Bledu in na strokovnem posvetovanju slovenskih internistov v Mariboru. Zdravstveni center Dolenjske je ena prvih zdravstvenih ustanov, ki je že od začetka leta 1990 povezana z Univerzo v Mariboru, kjer koristi storitve informacijskega servisa SZTIJ (Sistema znanstvenih in tehnoloških informacij v Jugoslaviji). Ta povezava nam omogoča vpogled v biomedicinsko zbirko Biomedicina lugoslavica, odpira pa možnost vpogleda tudi v vse svetovne zbirke podatkov na področju medicine (ameriški MBDLARS, nemški DIMDI, itd.).
Zdravstveno-informacijski sistem v dolenjski regiji je že toliko razvit, da nujno potrebuje bazo podatkov uporabnikov, na katero lahko takoj naveže podatke o zdravljenju bolnikov. Žal kljub nekajkratnim poizkusom, da to bazo skupaj z Republiško upravo za zdravstveno varstvo čimprej vzpostavimo, trenutno ugotavljamo, da so interesi v zvezi s tem še neusklajeni. Menimo, da bi moral biti dostop do baze podatkov odprt in enakovredno dostopen tudi za izvajalce zdravstvenega varstva. Vsiljuje se nam občutek, da se želi doseči monopol nad informacijami.
Ocenjujem, da je področje informatike najkvalitetnejši del naših prizadevanj za racionalizacijo poslovanja. Učinki so vidni že sedaj, pravi rezultati pa bodo možni ob realizaciji zastavljenega programa v celoti. Vprašanje informatike se mi zdi pomembno posebej izpostaviti tudi v povezavi z organiziranostjo zdravstva v naši regiji. Pri izbiri prihodnje organiziranosti se je treba zavedati, da bi nekritična izpeljava reorganizacije lahko ogrozila realizacijo navedenega koncepta z. vsemi omenjenimi prednostmi.
Pri koncipiranju organiziranosti zdravstva zelo radi prezremo geografske in demografske značilnosti območja. Menim, da te karakteristike lahko v precejšnji meri oblikujejo posebne zahteve glede mreže zdravstvenih enot, kadrov, povezav, opreme, itd.
Za dolenjsko regijo je značilna predvsem velika disperziranost naselij in velikost območja. (Gravitacijsko območje Zdravstvenega centra Dolenjske (občine Črnomelj, Metlika, Krško, Novo mesto in Trebnje) predstavljajo po površini približno 10 odstotkov površine Republike Slovenije, medtem ko predstavlja število naselij v primerjavi s številom naselij v Sloveniji 16-odstotni delež. In še: Povprečna velikost naselja v Sloveniji je 3 IS prebivalcev, na Dolenjskem pa 137. Te značilnosti so posledica relativno redke poseljenosti območja, ki znaša v Sloveniji 99, v dolenjski regiji pa 63 prebivalcev na kmč Najbolj oddaljena naselja so oddaljena od bolnišnice več kot SO km, od najbližje zdravstvene postaje pa 20 km.
Navedene značilnosti območja zahtevajo prilagajanje organiziranosti zdravstvene službe in znatno vplivajo na stroške. V takšnih okoliščinah je tembolj jasno, da bi morala biti zagotovljena sinhronizacija in koordinacija vseh oblik zdravljenja, podprta z. učinkovitim informacijskim sistemom. Vse ostale implikacije nakazanih okoliščin bi lahko brez velikega truda še dodatno nanizali (dodatne obremenitve zdravstvenih delavcev, slabši delovni pogoji in večji riziki bolnika, predvsem pa dodatni stroški zdravstvene službe). V tem kontekstu )e zanimiv tudi podatek, da pride v Sloveniji na enega zdravnika 323
Peter Kapš NA ROB RAZMAJAN) O SMOTRN! ORGANIZIRANOST] ZDRAVSTVA NA DOLENJSKEM
])Rt)Z.BENA VPRAŠANJA Rast4/]9W
prebivalcev, v dolenjski regiji pa 655 ati 25 odstotkov več. Med prebivalstvom je še vedno 15 odstotkov kmečkega prebivalstva (v republiki 9 odstotkov). Če upoštevamo, da zdravljenje ni )e "tehnološki proees«, ampak pomeni predvsem tudi odnos do bolnika, razumemo vlogo zdravstvene službe tudi kot pomemben dejavnik v ohranjanj]] in izboljšanju življenjskih pogojev prebivalstva na ruralnih območjih. S tem zdravstvena služba posredno vpliva tudi na revitalizacijo teh območij in s tem na ohranjanje pomembnega segmenta gospodarstva in socialne varnosti.
Posebno vprašanje, ki zahteva osvetlitev v novih pogojih poslovanja zdravstva, je področje trga iti tržnosti, k) naj bi se, po prvotnih konceptih kot nova sestavina gospodarjenja v zdravstvu, vedno bolj krepila. Pri tem razumem, da bodo v tržnem segmentu poslovanja zdravstvenih ustanov imele pomen predvsem tiste dejavnosti, ki pomenijo noviteto ah specifiko v zdravstvu, nadalje dejavnosti, ki so si s kakovostjo pridobile atribute "monopolista« in seveda področja neobveznih in na željo uporabnika izvršenih posegov.
Uveljavljanje tržnosti pa predpostavlja potrebno mero samostojnosti poslovnega subjekta. Začeti proces centralizacije in najnovejši zakonodajni predlogi v zvezi z organiziranostjo zdravstva, žal, vse bolj kažejo na nasprotne tendence. Na to opozarjajo naslednja dejstva. Poudarki o tržnosti so popolnoma zamrli iti je nasprotno poudarjeno, da so zdravstvene ustanove neprofitne organizacije. Tudi morebitne izjeme od tega načela niso opredeljene. Možnosti za opravljanje postranske gospodarske dejavnosti so sicer nakazane, vendar opredeljene izjemno ozko. Možnosti za razvijanje tržno zanimivih dejavnosti ni videt). Nasprotno, iz izjav najodgovornejših funkcionarjev v zdravstvu je možno sklepati, da ne bo mogoče uporabljati niti, na primer, podarjene opreme brez soglasja republiškega upravnega organa.
Oh strogi centralizaciji financiranja brez možnosti samostojnega pridobivanja dohodka in razpolaganja z njim bodo zdravstvene ustanove vedno bolj odvisne in nekreativne. Pkonomsko močnejša in prožnejša ustanova bi lažje zagotavljala potreben zdravstveni standard v regiji na eni strani in hi bila hkrati bolj odporna v kriznih situacijah. Brez dodatnih dohodkovnih virov v funkciji stimulativnega tinanciranja tudi ne bo možno razviti stimulativnega plačevanja delavcev ter s tem pozitivne kadrovske selekcije, ki omogoča dvig kakovosti iti razvojne prednosti ustanove. Skratka, če povzamem, simptomatika sedanje situacije in nakazane rešitve nas vse bolj prepričujejo, da teče tthi proces "prvotne akumulacije« v smeri siromašenja periferije in jačanja centralnih institucij. Upoštevajoč vse to, sc sam po sebi ponuja sklep, da je opredelitev regij kot konstitutivnih upravnih enot republike nujna, v okviru regije pa tudi institucionalizirana koordinacija zdravstvenih ustanov.
Svoja razmišljanja bi lahko v oblik) zaključkov strnil v nekaj naslednjih misli: t. Dosedanji razvoj zdravstva v dolenjski regiji kaže notranjo težnjo k medsebojnemu povezovanju posameznih horizontalnih in vertikalnih segmentov. Sama statusna organiziranost ni ovirala procesa naravnega povezovanja, menim pa, da določena oblika organiziranosti lahko pospešuje ah pa tudi zavira uresničevanje načel Svetovne zdravstvene organizacije (načelo celovitosti, komplementarnosti, funkcionalnosti, regionalizacije, dostopnosti, racionalnosti idr.). Pri odločanju o prihodnji organiziranosti zdravstva na Dolenjskem ne smemo prezreti te pomembne okoliščine, da ne bi z neustreznimi rešitvami izničili pozitivnih dosežkov.
2. Informacijski sistem je eden od bistvenih konstitutivnih elementov, kvalitetni dejavnik racionalizacije in važen povezovalni vzvod pri uresničevanju načel zdravstvenega varstva. Bila bi velika škoda, če hi z neustrezno organizacijsko rešitvijo zavrti oziroma preprečili proces vzpostavljanja integriranega informacijskega sistema v dolenjski regiji.
Peter Kapš NA ROB RAZMtSLJANJ O SMOTRN) ORGANtZtRANOSTI ZDRAVSTVA NA DOLKNJSKP.M
Franci Šati
DRUŽB) NA VPRAŠANJA Rast4/)990
3.	(ieografske, demografske in ostale specifičnosti dolenjske regije ustvarjajo posebne vplive, ki dajejo preferenco določeni obliki organiziranosti if povezanosti zdravstvenih ustanov, zato ni priporočljivo nekritično prevzemati šablonskih rešitev, temveč je potrebno, kolikor je le mogoče, upoštevati omenjene značilnosti območja.
4.	Da bi zavarovali dosežene pridobitve in preprečili siromašenje zdravstvenega varstva po znanih metodah prvotne kumulacije, je nujno očuvati integriteto zdravstva na območju sedanje dolenjske regije. To še posebno oh predlaganem sistemu zdravstvenega zavarovanja, ki predvideva kombinacijo regijskih skladov socialnega zavarovanja in financiranja iz republiškega proračuna. Rešitev vidim v institucionalni povezanosti zdravstvenih ustanov in v regiji, kot upravno-politični teritorialni enoti.
5.	Ne nazadnje je potrebno omeniti lokacijsko zaokroženost različnih zdravstvenih dejavnosti v Novem mestu (bolnišnica, zdravstveni dom, lekarna, v perspektivi pa tudi Zavod za socialno medicino in higieno), ki omogoča tudi racionalizacijo s koriščenjem skupne infrastrukture (energetika, prehrana, telefomja, komunalna infrastruktura, tehnične službe, idr.).
PLURAL!ZEM !N DEMOKRACIJA
Komunisti na prehodu iz prejšnjega v sedanji skupščinski (družbeni) sistem.
Zakaj se spraševati, kako je s člani ZK v sistemu oblasti, ko jih v skupščinah na Slovenskem več ni, in so v njih predvsem nove politične skupine in ostanki nekdanjega delegatstva združenega dela? Razloge spraševanja bi razloči) v dve skupini. V prvo bi uvrstil tiste razloge, ki jim m temelj teoretična zvedavost, v drugo pa tiste, ki jih je navrgla ati oblikovala potreba, da se o tem premisli prav iz takšnega zornega kota.
Ilustrativno in v zvezi s problemi, o katerih želim razmišljati, naj najprej navedem podatke podatke o navzočnosti članov ZK v prejšnji novomeški skupščini in zdaj, ko delegacij izven tega telesa oblasti ni več. Ne da bi navajal tabelarne prikaze, lahko na podlagi njih omenim vsaj dva važna podatka. V delegatsko zasnovanem skupščinskem sistemu je sodelovalo prek 1100 delegatov, izvoljenih v krajevnih skupnostih, delovnih organizacijah in družbenopolitičnih organizacijah. Med njimi je bilo 155 članov ZK ali 14 odstotkov. V sedanjem delu skupščine sodeluje le 96 stalnih delegatov, med katerimi je bilo takoj po volitvah še 22 članov ZK — Stranke demokratične prenove ali 25 odstotkov; po sedanjih podatkih, ko se je ta organizacija v oktobru odpovedala nazivu ZK in postala samo stranka med strankami, pa je v skupščini oziroma v parlamentu le še 7 ali 7 odstotkov prenoviteljev. Povzet bi dvoje: prvič, socialna baza skupščinske demokracije se je bistveno zožila, od I 103 fleksibilnih delegatov na 96 stalnih odbornikov, in drugič, "komunistov« ali prenoviteljev ni bilo izvoljenih v skupščino manj, temveč precej več kakor pred štirimi leti, ko so, kakor se sliši, oblast "držali« v rokah «rdeči«. Če bi politološki drobnogled še bolj izostrili, bi videli in ugotovili, da so med sedanjimi delegati poleg še "rdečili« ali zdaj že "porumenelih« prenoviteljev, še mnogi bivši »rdeči«, ki so zdaj demokrati, razumniki, liberalci, socialisti, zeleni, svobodnjaki, neopredeljeni in še kaj. Paradoks, kajne! Odganjaš hudiča, pa ga je še več, bi rekel! Toda resnica je verjetno v tem, da so komunisti zavestno usmerjali sistem oblasti k človeku, se pravi k civilni samoupravni družbi; žal prepočasi in ne dovolj radikalno. Recimo, med 185 delegacijami je bilo le še 52 takšnih, ki so jih vodili člani ZK, to je 28 odstotkov (pet delegacij za družbenopolitični zbor
t ransi Šali sem iztoči!). Kar 4.S od 190 detegacij ati 24 odstotkov je bito brez čtanov ome-^	njene organizacije. Tudi v detcgaeijah s čtatii ZK te ti v večini primerov niso
^ biti kdo ve kako števitčni. Prevtadovate so detegacije (107), v katerih sta bita največ dva komunista. Mato drugačna je že podoba, če prcgtedamo podatke o sestavi predsednikov krajevnih skupnosti. Od 32 jih je bito pred votitvami še 20 čtanov ZK. Povsem ati skoraj v eetoti pa je bito "rdeče« takratno vodstvo občinske skupščine in njeno izvršno teto, se pravi predsedstvo in izvršni svet. Torej na eni strani že procesi civilne samoupravne skupščinske demokracije, na drugi pa še žeto monopotni enopartijski "rdeči« obtastni organi in aparati. K takšni "rdečetičnosti« je treba dodati še družbenopotitični zbor s petimi detcgacijami potitičnih organizacij, v katerih sta bita te dva detegata brez partijske čtanske izkaznice. Vendar temu zboru se je že pisat komunistični harakiri, saj so mnogi demokratično usmerjeni čtani ZK terjati odpravo ati odstranitev iz skupščinskega sistema. Le drugačen tok dogodkov ga je ohranit in ga zdaj lahko še zretno v povsem transformirani metodi deta skupščine, ko v njej predvsem nastopajo raznotike potitične skupine, ne pa formatno še zmerai obstoječi trije zbori.
Od tu datje se mi zastavtjajo nekatera vprašanja. Kot prvo (vprašanje), zakaj so bile "zadavtjene« detegacije, če je što zgotj za to, da se ukine enopartijski skupščinski monopol, ki ga je že tako vtadajoča potitična sita sama začeta ukinjati ati preraščati z uveljavtjanjem interesne prisotnosti okotja, v katerem tju-dje živijo ati detajo — stednje v raztičnib tastninskih obtikah gospodarjenja s sredstvi in rezuttati deta. Detegatski sistem bi seveda tahko racionatizirati, da bi bil uspešnejši, in sicer z uvetjavitvijo svetov v krajevnih skupnostih, detav-skih ati upravtjatskih svetov v podjetjih in ustanovah, na katere bi prihajati detegati ati izvotjeni poslanci iz posameznih votilnih okotišev oziroma bran-žnih sredin. Mistim, in to je moja teza, da v prizadevanjih za preobrazbo političnega sistema ni što zgotj ati predvsem za ukinitev enopartijske potitične ideotoške votje, pač pa za vzpostavitev obtasti potitičnih skupin in izmaknitev obtasti ljudem na ravni občinske ati nacionatne interesne artikutacije. Rezuttat je očiten. Ljudje v živtjenjskih in detovnih okotjih so tudi formatno odrinjeni od skupščine kot mesta odtočanja. Potitične skupine v povezavi z vodstvi strank so postate najvišji nivo demokracije, zgtedujoč se po Zahodu, ne vedoč in ne stuteč, kako prav ta Zahod na svoji radikatni tevici išče izhod iz stepe ulice prav v vrnitvah ati v razvijanju neposrednih oblik demokracije. Namreč, postanci, odborniki se prek postanskih pisarn, sodetovanj na sejah tokatne samouprave, srečujejo s svojimi votitci ne gtede na njihovo ati svojo strankarsko pripadnost. Moja teza je, da je v sistemih razvite pturatne interesne iniciative, pobude, artikutacije, zahteve, kontrote javnega živtjenja odbornik, posta-nec v skupščini predvsem in najprej odpostanec votitcev, ne pa svoje stranke, zavedujoč se dejstva, da ga je stranka zgotj predtagata, izvotiti pa so ga votitci. Ugovor bi bit, da so votitci votiti program stranke, ne pa kandidata stranke brez programa stranke, pa je zato natoga izvotjenega, da se zavzema v parta-mentu za uresničitev tega in da zato nima k votilcem kaj hoditi. Vendar to bi biti ugovori zastopnikov posredne strankarske demokracije, ki je zgolj demokracija političnih etit, ne pa demokracija državtjana — občana ati upravtjatca (tastnika) proizvodnje btaga in storitev. Zato je moja druga teza, da tastninski pturatizem ni v opreki s sistemom neposredne nadstrankarske skupščinske demokracije. To pa pomeni, da bivša ZK ni na radikaten način sestopila z obtasti, pač pa samo v totiko in tako, da bi bita v enakem potožaju kakor Rast 4/1990 druge stranke v boju za obtast. Jasno je, da s tem ni te sestopita, ampak je tudi ukinita sebe kot potitično organizacijo, katere program je bit doseči takšne družbene razmere, da bo čtovek nositec in osmištjevatec svojih potreb in inte-367 resov. Komunistov kot organizirane potitične sile ni več, so te prenovitetji kot
Frain-iSali !'H!HAH/.KM IN DHMOKRAGIJA
))Rt!Ž.B) NA VPRAŠANJA
Hast4/fJ9()
ena izmed strank, ki želi biti oblast na leviei. 10da nobetia levica ni dovoli leva, če želi ostati, ali želi biti oblast ali imeti svoje mesto v strukturi oblastnik elit. Ironično rečeno, komunisti so vendarle odšli iz skupščinske oblasti, saj jih kot organizacije ni več v -poslanskih klopeh«, a kmalu v njih tudi občanov, krajanov ali državljanov več ne bo, bodo samo še «strankarji« — pripadniki različnih političnih skupin. Le še v zboru združenega dela vegetirajo zastopniki dela in upravljanja, kor moteče pečke med mlinskim kolesjem, ali kot sence pokopanih upov med raznobarvnimi političnimi bengaličnimi ognji.
Drugo vprašanje bi bilo, ali je politična scena popolna, če nobena od strank ni radikalna nosilka političnega programa neposredne demokracije. Mislim, da je nastal prazen prostor. Ideja o interesnem pluralizmu, ki gradi na predpostavki, da so ljudje v lokalni samoupravi nosilci odločanja o lastnih potrebah in interesih, pa tudi na nacionalnem nivoju, je bila nekdaj osrednja programska smernica političnega delovanja Zveze komunistov. Z njenim izginotjem je torej ta ideja brez radikalnega političnega gibanja. A ljudje so že doslej in bodo tudi v prihodnje težili k temu, da neposredno sodelujejo v mehanizmih skupščinskega sistema, seveda po svojih izvoljenih delegatih ali poslancih. Prej ko slej bo morala ena od strank sprejeti v svoj program takšne težnje, ali pa se bo rodilo novo politično gibanje, ki mu ne bo šlo za lastno oblast, pač pa za oblast državljana oziroma občana, krajana. In kaj bi bilo s strankami, če bi ljudje neposredno in nestrankarsko izražali, soočali in sklepali o svojih interesih? Bi preprosto izginile ali pa bi še ostale v družbenem prostoru? Težko je na to odgovoriti. Čeprav je bistvo vsake stranke boj za oblast, je moč v njih razločiti tudi druge važne prvine. Recimo, vsaka stranka goji lastno teoretično kulturo, vzgaja svoje članstvo, članstvu omogoča osebno politično zorenje in podobno. Vse te socializacijske in animacijske funkcije v strankini aktivnosti bi bile tudi v sistemu neposredne civilne demokracije dobrodošle in važen pogoj rasti politične kulture ljudi. Neposredna demokracija torej nujno ne odpravlja strank, ukinja le strankarsko strukturo parlamenta, ne izriva iti odpravlja prisotnosti politične interesne raznolikosti, le spusti jo na raven individua, na raven osebnih političnih kultur izvoljenih poslancev oziroma delegatov. Neposredna demokracija temelji na svobodi in kooperativnosti posameznikov iti ne na strankarski agresivnost) političnih skupin. Skupščina neposredne demokracije je za prostor neideoloških interesov, je mesto artiku-lacije življenjskih in razvojnih potreb ljudi na njenem območju. Takšna oblika demokracije pomeni konec ideologij v spopadih za oblast in je hkrati realizacija ideologije, katere cilj je reintegracija ali vrnitev oblasti človeku. Neposredna demokracija je torej postideološka ali nadstrankarska oblika in vsebina razmerij med ljudmi. Ljudje med seboj si niso nepomirljivi strankarski bojevniki, pač pa svobodne osebnosti, ki skušajo biti in so drug drugemu pogoj uresničevanja posameznih, posebnih in splošnih interesov. Neposredna demokracija ni demokracija -za koga«, pač pa za vse! Z njo preneha boj političnih skupin za oblast iti se začne interesna kooperacija ljudi na oblasti, za katere so parlamenti le prostor iti sredstvo v njihovih rokah. Seveda bi bila velika politična iluzija pričakovati v bližnji prihodnosti takšne družbene razmere, da bi bilo spet mogoče do prej omenjene točke ati obzorja svobode dvigniti in razviti politični sistem, realno možno pa je krajevno pa tudi občinsko samoupravo, zasnovati in instrumentalizirati tako, da bi njeni organi delovali kot mehanizmi ljudskega občestva. Namreč, ljudje v krajih ali v več naravno in urbano ter interesno skupaj težečih naseljih imajo enake ali podobne probleme in zahteve glede kakovosti življenja in so se usposobili obravnavati jib m reševati jih na kooperativen, altruistični način. V medsebojnih odnosih in aktivnostih so si sosedje, vaščani, krajani, ne glede na to, kaj kdo je po delu,
Franci Sat< ki ga opravlja, izobrazbi, veri ati neveri ter potitični pripadnosti. Pravzaprav Pt.URAI.tZ.EM IN je izredno tnajben detež strankarsko formatno oprcdeljcnib iti aktivnih ljudi, DEMOKRACIJA ^ sprcgtedamo ati pa zamotčimo. Zato sta tako neideotoška narava krajanskih ati občanskih interesov ter vetika strankarska vzdržnost in nego-rečnost tista ugodna pogoja, ki bosta objektivno ugodno vptivata tudi v prihodnje na razvoj nestrankarskega tipa demokracije na tokatnih ravneh. Drznit bi si postaviti tezo, da je mogoče pričakovati uvetjavitev takšnih tetes tokatne samouprave tudi v prihodnjih manjših občinah, ko se bodo te te znebite narave podatjšanih organov državne obtasti oziroma obtasti vtadajočih potitičnih elit in tistih garnitur, za katerimi stoji največ partamentarne politične moči. Torej, civitni interesni pturahzem se mi ne zdi nekakšna oddatjena prihodnost, tam za devetimi gorami in vodami kakor kakšna ideotoška pravljica. Četo trdil bi, da je na tokatnih sociahiih nivojih pogoj svobodnemu kooperativnemu živtjenju, skratka živtjenju različnih, enkratnih osebnosti v skupnih prizadevanjih in naporih.
Mar kdaj pomistimo, da je bita - ne še tako dotgo nazaj - čista voda naravna danost in da je bita pred obzorjem in rojstvom civitizacije tudi svoboda čto-veka v bivanjski tokatni skupnosti pogojevana in zamejena z njegovo vtogo v njej, a kdor se je gtede nje spozabil ati pregrešit, je občutit moč in razsodbo cetotnc skupnosti. Mnoge naravne danosti so oskrunjene, mnoge družbene danosti ati načeta tokatne samouprave sta država in potitika spotitizirata. So pa tudi takšne danosti in načeta, ki so sodobna integracivna vez tjudi in krajev na tokatnih življenjskih območjih in predstavtjajo za vsakogar nepotitični in ncspolitiz.irani prostor osebnega ravnanja. Recimo, včasih je skoraj vsaka družina imeta svoj vodnjak, vsaka hiša svojo razsvettjavo, tastni vir ogrevanja in podobno. Vsak je za vse to skrbet predvsem sam, kakor je vedel in znat. Zdaj pa so tjudje »navezani« na posebne »energetske« sisteme, ki so za njih eksistenčnega pomena. Vprašanja in probtemc v zvezi z njimi obravnavajo in rešujejo v tokatnih organih in tetesih. Ati pa, recimo, sistem zaščite ati pomoči ob najraztičnejših nesrečah. Skoraj vse njegove tehnične aparature in posebni organizmi so tudi važen vsebinski segment tokatne samouprave. Datjc, iz ideo-toške zanke so se izmuznili raztični sektorji čtovekove storitvene dejavnosti, čire za načrtno razvijanje in uvctjavljanje zasebne obrti, a hkrati tudi za vprašanja, ki zadevajo živtjenje v soseskah, naseljih oziroma na širšiti krajevnih ati tokatnih območjih, in morajo zato s predtogi tokacij sogtašati.
Naj omenim še tjubitetjsko kutturno detovanje, brez katerega skoraj ni nobeno od večjih nasetij ati nobena tokatna krajevna in občinska skupnost, t udi v odnosu do teh aktivnosti je prav ohraniti neideotoško držo in tokatno samoupravno skrb. tz vsega tega nizanja vsebin skupnega živtjenja je videti, kako si posamezniki v takšnih tokatnih skupnostih skoraj niso pogoj na razvidni, neposredni ravni, kakor so si, recimo, hiti v zaprtih vaških ati nekdanjih primitivnih skupnostih, ati pa so si še danes v pretežni meri v družinah, pač pa so si to na instrumentatiziran institucijski način. Ustvariti so si torej institucije, sisteme, organizme, preko katerili zadovot)i:jejo svoje skupne interese na osebni, individuatni ravni, gtede na to, kako se pojavtjajo kot potrebe, in gtede na to, kakšne so njih gmotne in druge možnosti. Za kakovostno upravtjanje s sistemi — ki omogočajo zadovotjevanje skupnih tokatnih interesov, kakor so, recimo, oskrba z vodo, odstranjevanje in zbiranje odpadnih snovi ter cko-toško upravljanje z njimi, varstvo pred požari in podobno — je važno znanje, DRUŽBENA V!'RA$ANIA sociatna moratna odgovornost, razvit socialni čut, ne pa ideotoška barva ali Rnst4/t9W potitična pripadnost, če na to vprašanje zremo s statišča občana, krajana -nositca nespotitiziranih osebnih in skupnih tokatnih potreb in interesov. Lokahia samouprava torej ne potrebuje ideotoško-potitičnih kriterijev, jih 369 četo izključuje. Trditev: zdaj nimamo občinske samouprave, pač pa državno
Franci Sati in ideotoško-potitično obtast potitičnih skupin, ki pravzaprav posamično ati PLURALIZEM IN skupaj predstavtjajo manjši detež občanov, saj večina čvrsto ne pripada nobeni DEMOKRACIJA stranki ati nobenemu potitičnemu gibanju. Skupščina, kakršna je, je obtika posredne demokracije. Občani so na votitvah zaupati obtast izvotjenim poti* tičnim skupinam, gtede na svoje interese in pričakovanja. To vprašanje sem nekotiko izostrit, brez dlake na jeziku ati zlobe v srcu, da bi tako ponovno radikatizirat probtem civitnih skupnosti in tokatne samouprave v poindustrij-skih družbah, h kakršnim težimo in menda gremo tudi na Stovenskem. tn naposted še tretje vprašanje. Komunistov kot potitične organizacije ni več. Ostati so te še nekdanji njeni čtani. Nekaj jih je v Stranki demokratične prenove, nekaj pa izven vsega sedanjega strankarskega in javnega potitičnega živ-tjenja. Ostate so te ideje in sistemski koncepti. Prve se setijo v knjižnice, druge pa v arhive, muzeje in na prizorišča zgodovinopisja in umetnosti. Kaj je bita pravzaprav doba teh naših 45 tet oziroma doba od rdeče Leninove in Maoce-tungove rcvotucije do danes? Je bita pot rdečih avantgard zmota, napaka, prevara ati zgotj zgodovinski neuspeh, ne prvi in ne zadnji, v težnji po izkoreninjenju zta, sociatne nepravičnosti? Marksova anatiza kapitatistične družbene produkcije je strokovno neoporečno pokazata, zakaj rasteta bogastvo in revščina. tzkoriščanje ati odtujevanje presežne vrednosti od njegovega tvorca je bito brezobzirno razgaljeno. Takratna potitična izkušnja je tudi izzveneta v spoznanje, kako tastniki kapitata niso pripravtjeni popuščati radikalnim detavskim zahtevam. Rodita se je revotucionarna parota, kako je treba vzeti obtast kapitatu na sito, ker po mirni poti ni mogoče izpetjati projekt pravičnejše družbe. Rcvotucije, ki so jih voditi komunisti, so izvedte tastninske sociatne prevrate. Množice so se opomogte, takota iti revščina sta biti odprav-tjeni ati vsaj bistveno omejeni. Ljudske moči in pričakovanja so bita ogromna in v dežetah graditve sociatizma je čtovek premagat števitne zaostatosti. Vendar osebno potrošno raven, kakršno je dosege) sočasno kapitatizem, ni uspeto doseči nobeni od teh družb s komunističnim vodstvom iti programom, bkono-mije, ki so poizkušate preseči btagovni način proizvodnje, so propadte z ituzi-jami in režimi vred, tako kot so nekoč propadti družbeni poizkusi utopičnih sociatistov. Zakaj so komunisti -izčrpali« svoj program, ne da bi ga mogli ati zmogti uresničiti? So biti utopisti? Tako sc zdaj večkrat ocenjuje in trdi. Toda možne so tudi drugačne raztage. Recimo, da so biti premato radikatni. Niso do kraja izpetjati načeto -tovarne detavccm, zemljo kmetom ati tistim, ki jo obdetujejo.« Lastninjenje so tako najprej zadržati na državni ravni, kasneje pa na imaginarni kotektivni tastnini, namesto da bi bili -otastninjeni« vsi ati vsakdo, ki z živim detom prispeva(jo) k rasti, obnavtjanju in razvoju pogojev konkurenčnega deta. Zavrti so razvoj privatne lastnine tistim, ki jim je pred-stavtjata sredstvo osebnega deta, motivacijo in eksistenco. Upoštevati tudi niso zakona presežne vrednosti, se pravi blagovno naravo proizvodnje in tržno konkurenco, ki uspešnejše ohranja, neuspešne pa iztoča. tn če bi vse to upoštevati, ati bi zmogti obrzdati, obvtadati, premagovati sociatne pritiske in nemire ati pa bi bita zgodba na Vzhodu zaradi nerazvitih proizvajatnih sit hudo tragična že mnogo prej, kakor pa je bita zdaj, ko se je na ideotoško--represivni in ideotoško-retigiozen način podatjševat in hkrati zaostrovat raz-ptet družbenih protistovij? Kdo ve, a na dtani je, da btagovnega tipa proizvodnje ni mogoče obvtadati z ideotoškimi taktirkami, kar bi morati pri graditvi in razvoju sociatističnih družb komunisti upoštevati. Bo grenko zgodovinsko DRUŽBENA VPRAŠANJA izkustvo kaj zategto, ko si bosta vnovič začeta na novo meriti tnoč, deto in Rast 4/1990 kapitat? A zapomniti je nastednje: čim krutejši je odnos -kapitata« do -deta«, tem radikatnejše so poti k svobodi in ncizprosnejši so obračuni med njima! Zdi se mi, da smo na Stovenskem te šti preveč v smer čaščenja imetja, ne pa 370 v smer dobrega nagrajevanja produktivnega deta in kakovostnih intetektuat-
FraticiSaii RI.URALIZFM IN DFMOKUACitA
DRtIŽ.HFNA VPRAŠANJA R.<st4/iv9t)
mh storitev. Deto tudi nima sodobne in čvrste pozicije v sistemu obtasti niti ne korektne in uspešne sitidikalne zaščite. Poleg tega pa še vedno nosi prevelika in prezahtevna davčna bremena. Kapitalu sc trenutno kar dobro godi in seveda tudi tistim, ki ga imajo. Če bo šlo tako naprej, se bo na novo začeta pisati zgodba o htapcih Jernejih namesto zgodbe o olastninjenih rezuttatih dela vsakogar in vseh.
Socializem, s komunisti ali brez njih, res ne more biti samo utopija. Ob njih izginotju iz slovenske politične scene bi jim lahko rekli tudi kakšno dobro besedo, toda kamenjati druge je vsekakor lažje, udobneje kakor pa sebe. Zgodovina jim bo (ali nam bo) pravičnejša kakor pa čas nove ideološke zlobe in mnogih nekontroliranih sociopatoloških izbruhov in hedonističnih teženj. A resnica je, da je komunizem kot gibanje nastajal v obdobjih in območjih velikih socialnih krivic, da ni projekt socialnih družbenih sprememb nikjer zadovoljivo uspe) in da se človeštvo vnovič nahaja v preddverju premisleka, kateri ključ bi vendarle utegnil odpreti vrata v sobano humanizma, ali pa jih vsaj odškrniti.
V zvezi s tem ne mislim, da bi bila lahko to država ali pa katerakoli političnih strank; obeh institucij sicer še ne moremo kar odpisati, toda moč in vpliv Ic--tch bi morali zmanjševati s hkratnim razvijanjem in krepitvijo raznovrstnih institutov civilne družbe. Zveze narodov in ne države narodov so pogoj človekovi sreči in svobodi; kooperativen, medsebojno stimulativen in oplajajoč odnos med delom in kapitalom, pri čemer je delo matica, vir kapitalu in kapital spet pogoj delt), vmes pa konkurenčni procesi in tokovi razmenjave in potrošnje dobrin in storitev, ne pa zasužnjujoča in preko vseh meja izčrpavajoča oblast kapitala, je smisel človekovega ustvarjanja in narojevanja materialnih in duhovnih dobrin; ne v interesno-politični razklanosti in nestrpnosti lokalnega in globalnega življenja, pač pa v bivanjski neposrednosti enkratnih raznolikih bitij ali osebnosti - ob vseh vsebinah in v vseh oblikah civilnega združevanja, druženja in povezovanja, ali medsebojnega srečevanja in komuniciranja, ah izmenjavanja oziroma nudenja dobrin, vrednot in storitev - je moč slutiti pravo vrednost in smiselnost ter dragocenost našega bivanja in bistvovanja. Teorija in stroke bi morale ponovno zagrebsti v analize tistih človečanskih izkustev, konkretnih danosti in neposrednih možnosti, ki bi jih bilo mogoče že s pridom izkoristiti pri razvijanju in utrjevanju kakovosti civilnega življenja. Da omenim samo nekatere: Demilitarizacija prostora, seveda v skladu s procesi spreminjanja odnosov med evropskimi narodi; nestrankarski parlamenti kot instituti neposredne oblasti lokalnih iti narodnega občestva, politično, družbeno in drugo združevanje kot način bogatega duhovnega in praktičnega življenja interesno raznolikih oziroma interesno sorodnih ljudi; pluralizem oblik povezovanja dela in lastnine, znanje oziroma uspešnost opravljanja ustreznih funkcij ali vlog kot kriterija izbora; postopno odpravljanje državne mitologije in nadomeščanje le-te s kulturno samoohranitvenimi in duhovno vrednostnimi simboli; nadaljnja krepitev civilnih prvin varnostnih sistemov; uveljavljanje strokovnih standardov v uporabi prostora in rabi naravnih danosti in narojcnih vrednot... Je to nova utopija? ('c se bo nadaljevalo z gradnjo temeljev, preudarnim oblikovanjem in umeščanjem zasnov civtl-nega življenja, se tega ni bati. Komunistov ni več, ostale pa so ideje, ki se jih kaže ponovno oprijeti v novih razmerah, v novih možnostih, da bi morda te nekoč prišli ljudje do tja, ko bi že lahko rekli kot civilna družba svobodnih ljudi: Nasvidenje in k vragu vsi idcološko-polifični aparati! In komunisti so sanjali o tem, a žal preveč sanjali, a premalo uspešno k temu tudi praktično težili. A vsaj poskusih so s samoupravljanjem in sistemom neposredne delegatske demokracije. Škoda, da ..sestop z oblasti« ni bil logična posledica teh družbenih trendov, pač pa posledica globoke sistemske, socialne in moralne krize širših it: ne le naših domačih razsežnosti.
Tomaž Štcfe PREMIKI V EKOLOŠK! ZAVEST! SLOVENCEV !N ANALIZA Q!)NOSA DO PROPADANJA GOZDOV
p
))!tUŽBt NA VPRAŠANJA Rast 4/) 990
Raziskovalci slovenskega javnega timenja sistematično raziskujejo (spremlja-jo) mnenja, statišča in družbeno aktivnost polnoletnih občanov Siovenije že od leta 1968 naprej. Med problemskimi sklopi (temami), ki raziskovalce že dolgo zanimajo, ie tudi ekologija oz. odnos javnosti do ekoloških vprašanj. Prvič sc je ekološko vprašanje, ki je zelo kompleksno, pojavilo v anketi Slovensko javno mnenje leta 1973. V naslednjih letih se je navedeno vprašanje pojavilo še šestkrat, le da je bilo dopolnjeno s še dvema vidikoma onesnaženosti okolja, iti sicer: ogroženost zaradi nuklearne energije, radioaktivnih snovi in odpadkov ter propadanje gozdov. Tudi odgovori, ki jih imajo spra-šcvanci pri tem vprašanju na razpolago, so že od vsega začetka enaki, tako da je možno spremljati spreminjanje javnega mnenja v času oz. je možno primerjati odgovore pri eni anketi z odgovori pri drugih.
To pojasnilo je potrebno zato, ker želimo letošnje odgovore najprej primerjati s tistimi izpred treh let, torej iz leta 1987 (v anketah slovenskega javnega mnenja 1988 in 1989 ekološko vprašanje ni bilo zastavljeno). Vseh devet vidikov onesnaženosti okolja je razvrščenih tako, kot so pokazali letošnji odgovori, in sicer na osnovi seštevka odstotkov pri dveh odgovornih kategorijah: mi škoduje, zelo tne moti in življenjsko me ogroža.
Vprašanje se je glasilo takole: Ali vas v vašem življenjskem in delovnem okolju spodaj navedem pojavi ogrožajo, motijo....? Ah pa jih sploh ni? Primerjava odstotkov iz leta 1990 s tistimi iz leta 1987 ponuja zelo pomembno ugotovitev kar sama od sebe. Pri vseh vidikih onesnaženosti okolja so odstotki v letu 1990 znatno višji, kot so bili v letu 1987, kar pomeni, da imamo opravka z zelo velikim iti pomembnim dvigom ekološke zavesti občanov Slovenije. Skok je pri nekaterih vidikih manjši, pri drugih večji. Največji je glede onesnaženosti zraka, smradu in dima, pa tudi onesnaženost voda in industrijske odplake ter uporaba kemikalij v prehrambenih proizvodih so izjemno poskočili.
Najmanjši skok navzgor je zabeležen pri neurejenosti prometa z nesrečami vred, in sicer samo za 1,3 odstotka v primerjavi z letom 1987. Zato seveda ni čudno, če sta ta vidik onesnaženosti okolja na lestvici prehitela dva druga vidika. Leta 1987 je bila neurejenost prometa na tretjem mestu, letos pa je na petem mestu.
Ob tem pa je težko reči, zakaj je prav pri neurejenosti prometa skok navzgor najmanjši, saj se tudi v zvezi s tem zelo veliko govori in piše v množičnih občilih. V lanskem letu je potekala tudi akcija "Minus 10 %<< in prav okrog te akcije je bilo resnično mnogo napisanega in izpeljanih je bilo mnogo propagandnih akcij. Kako da potem prihaja do relativnega zaostajanja tega vidika v odnosu do drugih vidikov onesnaženosti okolja. Ali smo res postali že čisto indiferentni do nesreč in škode, ki je z njimi povezana, pa tudi do neustreznih razmer na naših cestah sploh?
Z javnomnenjsko anketo sicer ni mogoče ugotoviti, kako it) koliko smo dejansko ogroženi, je pa to prav gotovo tista metoda, s pomočjo katere je mogoče pridobiti natančen odgovor o tem, kakšno je stanje "duha« na posameznem področju v določenem trenutku, v našem primeru na področju onesnaženosti okolja in znotraj tega še posebej na področju propadanja gozdov. Pri tem je treba upoštevati, da so informacije, s katerimi razpolagajo ljudje (javnost), zelo nepopolne. Ljudje, ki nimajo natančnih podatkov, pa sc odločajo predvsem čustveno, to je predvsem na osnovi strahu pred pojavi in snovmi, ki sc izmikajo človekovemu neposrednemu zaznavanju.
t orna/ Štrk' PREMIKI V EKOLOŠKI ZAVEST! SLOVENCEV tN ANALIZA ODNOSA DO PROPADANJA GOZDOV
DRU/HENA VPRAŠANJA Rast 4'!4V()
Pri tem je bolj ati manj normalno - gledano statistično - da so skoki večji pri tistih vidikih, ki so bili malo problematični v letu 1987 (to velja zlasti za onesnaženje zraka, smrad in dim), manjši pa pri tistih, ki so se kot zelo problematični izkazali že v letu 1987. To velja še posebej za propadanje gozdov. Tudi ogroženost zaradi propadanja gozdov je mnogo bolj narasla med leti 1986 in 1987 (za več kot .30 odstotkov) od 1987 do 1990 pa le za .3,7 odstotka. Nasploh je mogoče ugotoviti, da so premiki zelo veliki in v svojem bistvu pozitivni. Potrjujejo namreč, da osveščenost glede ekoloških vprašanj še naprej raste, kar pa je predpogoj za kakršnekoli premike v ravnanju. Najbrž smemo ugotoviti, da danes ni občana Slovenije, ki ga ne bi zelo motil ali/iti ogrožal ta ah oni vidik onesnaženosti okolja in največkrat je ta nehvaležna vloga pripadla prav propadanju gozdov — dve tretjini Slovencev misli tako. Prav kmalu bomo lahko rekli, da praktično ni Slovenca, ki mu propadanje gozdov ne bi škodovalo ali ga ne bi življenjsko ogrožalo.
Seveda pa utegnejo propadanje gozdov na prvem mestu zamenjati drugi vidiki onesnaženosti okolja, zlasti kemikalije v prehrambenih proizvodih in onesnaženost voda z mdustrijskmii odplakami vred sta dva potencialna vidika oz. najbolj ..resna konkurenta« za prevzem prvega mesta. Zdi pa se, da ho pri teh dveh vidikih, kakor tudi pri onesnaženosti prirodnega okolja, odpadkih in smetiščih, mnogo lažje in hitreje kaj storiti, to je popraviti že storjene napake, kakor pri propadanju gozdov, dudi če bi hoteli in znali zaustaviti oz. zaobrniti propadanje gozdov, bo to zelo dolgotrajen proces.
Vrhu tega pa bo propadanje gozdov možno zaustaviti šele potem, ko bodo doseženi premiki oz. izboljšave pri zraku, vodah itd. Skoraj zanesljivo je potemtakem, da se bo propadanje gozdov kot vidik onesnaženosti okolja med zadnjimi umaknilo iz ..dnevnega reda«, če se bo sploh kdaj. Nasploh pa lahko ugotovimo, da Slovenci nekako podzavestno čutimo, da je naša usoda skrivnostno povezana (odvisna) od usode gozdov, tako smo tudi vzgojeni, ^edaj moramo narediti samo še korak naprej in odkrit) tudi povratno zvezo — da je usoda gozdov pravzaprav odvisna od našega ravnanja, čeprav ne samo od našega.
Primerjava odgovorov leta 1990 in leta 1987
Pri analizi ankete Slovensko javno mnenje 1990 bo poudarek zlasti na primerjanju letošnjih odgovorov z odgovori v letu 1987 oz. na premikih, do katerih je prišlo v zadnjih treh letih.
Pri teh premikih je pomembnejše od same velikosti premika (po pričakovanjih naj le-ti ne bi bili zelo veliki) smer premika, saj je premike bodisi navzgor bodisi navzdol treba razumeti kot napoved trendov, ki utegnejo svoje trajanje podaljšati tudi v prihodnost. Glede splošnih ugotovitev oz. spoznanj pa je verjetno realno pričakovati, da še vedno veljajo tista izpred treh let.
Dimenzije oz. karakteristike populacije, po katerih bomo delili slovensko populacijo oz. reprezentativen vzorec te populacije, so seveda ostale iste, kot smo jih upoštevali pri prvi analizi. V nasprotnem primeru bi namreč primerjava sploh ne bila mogoča. Upoštevali smo naslednje karakteristike populacije: spol, starost, izobrazba, kvalifikacija, tip krajevne skupnosti in regija, v kateri živijo.
Pri odgovornih kategorijah je prišlo v letošnji anketi do malenkostnih popravkov, ki pa glede primerjave z anketo leta 1987 ne predstavljajo nikakršne ovire. Popravki so doleteli prav tisti dve odgovorni kategoriji, ki nas najbolj zanimata, vendar pa je pri tem šlo zgolj za to, da sc še bolj poudari resnost in teža odgovorov. ..Me zelo moti«, je dopolnjeno z ..mi škoduje«, tako da se ta odgovorna kategorija sedaj glasi: ..mi škoduje, me zelo moti«; ..ogroža me«
DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast4/)990
pa je dopotnjeno z besedico »živtjenjsko«, tako da imamo sedaj »živtjenjsko me ogroža«.
Predvsem se je zmanjšajo števdo tistih, ki menijo, da propadanje gozdov sptoh ni probtem v njihovem okoiju. Leta 1987 je bito teh 15,4 odstotka, teta 1990 pa jih samo še 5 odstotkov oz. nekaj več kot 100 tjudi od 2051. Odstotek tistih, ki jim propadanje gozdov ne škoduje oz. jih ne moti, je ostat enak tistemu izpred treh )et, pač pa se je precej povečat odstotek tistih, ki jih propadanje gozdov sicer moti, a ne tako hudo (od )5,1 odstotka na 2),6 odstotka).
Za nekotiko manj se je povečat detež tistih, ki jih propadanje gozdov življenjsko ogroža (od 18,6 na 21,4 odstotka), najmanj pa se je povečat detež tistih, ki jim propadanje gozdov škoduje oz. jih žeto moti. To je tudi normatno, saj je bito teh že v tetu t987 43,8 odstotka, v tetu ]990 pa jih je 44,7 odstotka, kar prcdstavtja stabo potovico vseh anketirancev. Skupaj s tistimi, ki jih propadanje gozdov živtjenjsko ogroža, pa jih je četo 66,1 odstotka oz. 1355. Če jim prištejemo še botj nevtratno skupino, ki jo propadanje gozdov sicer moti, a ne tako hudo, dobimo še botj vetičastno števitko 1798 oz. 87,7 odstotka. To pomeni, da samo nekaj nad 12 odstotkov prebivatcev Stovenije še ne dojema propadanje gozdov kot enega izmed resnih in za eksistenco cetotne družbe ter vsega živega pomembnih vprašanj. V zvezi s tem bi bito zanimivo vedeti, ati gre za neznanje in ignoranco ati pa se dejansko "požvižgajo« na propadanje gozdov. Morda so res tako nevedni, da o tem dejansko ničesar ne vedo. O tem, kdo so ti tjudje, bomo nekaj več zvedeti v nadaljevanju.
Najprej pa je treba pogtedati, kako je s tistimi 88 odstotki Stovencev, ki jih propadanje gozdov botj ati manj hudo moti in ogroža. Ugotoviti je treba, kakšna so odstopanja od pravkar opisanega sptošnega (generatnega) vzorca, če odgovore »presejemo« skozi že prej naštete karakteristike anketirancev. Hkrati s tem pa bomo opozorili še na pomembnejše premike, če je do njih pri-što med tetoma 1987 in 1990.
Spot
Pri spotu je treba najprej povedati, da je bit tetošnji reprezentativni vzorec poputacije še botj »ženski«, kot je bit tisti v tetu 1987 (od 52,1 na 53,6 odstotka).
Pri tem se najprej zastavtja vprašanje, če sc je tudi v cetotni stovenski poputa-ciji detež žensk povečat za 1,5 odstotka. Najbrž ne! Gtede odnosa do propadanja gozdov pa je treba povedati, da ugotovitev izpred treh tet ne vetja več v cetoti. Pri odgovorni kategoriji »živtjenjsko me ogroža« je resda detež moških (še vedno) večji od deteža žensk (22,5 % : 20,4 %), toda pri »mi škoduje, me žeto moti« pa je že obratno: detež žensk je večji od deteža moških (45,4 % : 43,9 %).
Seštevek odstotkov pri obeti odgovornih kategorijah zato pokaže, da raztikc med spotoma praktično ni. Poteg te ugotovitve pa primerjava z letom t987 ponuja še eno pomembno ugotovitev, namreč to, da se je najbotj povečat delež tistih odgovorov, ki opisujejo propadanje gozdov kot manj probtematično -»me moti, a ni tako hudo«, in sicer ne na račun botj resnih odgovornih kategorij, pač pa na račun ignorantske odgovorne kategorije — »to sptoh ni probtem v mojem okotju.«
Tudi pri najbolj »resnih« odgovornih kategorijah, torej pri »mi škoduje, tnc žeto moti« in »živtjenjsko me ogroža«, je prišto do žeto pomembnih premikov, če jih gtedamo skozi spot anketirancev. Mnogo večji skok navzgor V osveščenosti do propadanja gozdov so naredite ženske, saj je ta skok pri ženskah vetik 5,5 odstotka, pri moških pa te 1,7 odstotka (povprečje 3,6 odstot-
ka). Potemtakem moramo večji de) dviga ekotoške zavesti med tetoma )987 in 1990, če jo opazujemo skozi odnos do propadanja gozdov, pripisati ženskam in to pri obeh odgovornih kategorijah, ki jih v naši anatizi še posebej podrobno opazujemo. V totažho moškim pa tahko povemo, da je raven osveščenosti moških do propadanja gozdov tudi v tetu 1990 še vedno za det-ček (za dobrega po) odstotka) višja od zavesti žensk.
Starost
Pri starosti imamo opravka s šestimi kategorijami, kot v tetu 1987, vendar s precej drugačno zastopanostjo posameznih kategorij, kar pa verjetno ni bistveno vp)iva)o na drugačnost odgovorov. Že v anatizi odgovorov na eko-toško vprašanje v tetu 1987 je bilo ugotovtjeno, da je starost ena izmed najpomembnejših karakteristik (dimenzij) poputacijc, ki najbotj odtočitno vptiva oz. dotoča raztičnost odgovorov.
Ta raztičnost pa tetos sptoh ni tako vetika, kot je bita pred tremi teti. To še zta-sti vetja za odgovorno kategorijo «mi škoduje, zelo me moti«, za katero se je sicer opredetito največ respondentov, pri čemer pa raztike med starostnimi kategorijami sploh niso vetike. Gibtjcjo se v razponu od 39 odstotkov do 46,8 odstotka, kar pomeni, da se je razpon zmanjšat na 7,8 odstotka, medtem ko je bit pred tremi teti 9 odstotkov.
Pri "živtjenjsko me ogroža« je razpon nekoliko večji in tudi večji, kot je bil v tetu t987 (od 1.5,8 odstotka do 26, t odstotka), kar pomeni, da razpon znaša 10,3 odstotka. To je hkrati tudi največ)i razpon pri katerikoli odgovorni kategoriji. Z drugimi besedami hi tahko rekti, da se mnenja najbotj razhajajo ravno pri najbolj kritični odgovorni kategoriji, to je pri "živtjenjsko me ogroža«.
Najbotj ogrožena je starostna kategorija od 26 do 30 tet, najmanj pa je starostna kategorija od 5 t do 60 tet. Ostate kategorije so med tema dvema ekstremoma brez neke razvidne "togike«. Edino najbotj stari so najmanj živtjenjsko ogroženi zaradi propadanja gozdov. Pri tem pa je zanimivo, da je starostna kategorija, ki jo propadanje gozdov najmanj živtjenjsko ogroža med tistimi, ki ji propadanje gozdov najbotj škoduje oz. jo žeto moti.
Odstotki kažejo, da še vedno vetja ugotovitev izpred treh let, namreč, da propadanje gozdov najbotj škoduje in življenjsko ogroža najbotj vitatne (aktivne) kategorije prebivatcev. Najbotj pa še vedno zaostajajo najstarejši, nekaj pod povprečjem pa so tudi najmtajši. Raztike med starostnimi kategorijami pa sc med tetoma 1987 in 1990 niso zmanjšate, temveč povečate.
V zadnjih treh tetih je ogroženost zaradi propadanja gozdov narasta pri vseh starostnih kategorijah, najbotj pri starih od 26 do 30 tet (skoraj za 10 odstotkov), ter pri starih od 4t do 50 tet za nekaj manj kot 7 odstotkov. Razveseljivo je, da osveščenost raste tudi pri starih nad 60 let, medtem ko bi pri mladih do 25. teta pričakovat še večji porast.
Izobrazba
[Udi pri izobrazbi ostajamo pri istih izobrazbenih kategorijah kot pred tremi leti, saj sicer primerjava ne bi bita mogoča. Je pa res, da je v tetošnjem vzorcu DRUŽUENA VPRAŠANIA zastopanost poputacijc pri obravnavanih štirih izobrazbenih kategorijah Rast 4/)990 nekotiko drugačna, kot je bila pred tremi teti. Okrepiti sta se srednji dve kategoriji — strokovna in še posebej srednja izobrazba — in prav za totiko sta se zmanjšati obe skrajni kategoriji. To še posebej vetja za osnovno šoto, manj pa 375 za višjo in visoko izobrazbo.
loma/Sttlu
PREMIK) V EKOLOŠKI ZAVESTI SLOVENCEV IN ANALIZA ODNOSA DO PROPADANJA GOZDOV
4"
J I/
/1/ oVjJ.) ^ J
j,
Že v interpretaciji rezultatov ankete izpred treh let je bilo ugotovljeno, da je izobrazba poleg sarosti druga najpomembcnjša karakteristika populacije. To pomeni, da je izobrazba tista karakteristika populacije, ki najbolj izrazito določa različnost odgovorov oz. razločuje odgovore. To ugotovitev potrjujejo tudi letošnji odgovori in jo je najlažje ilustrirati z razlikami med izobrazbenimi kategorijami pri odgovorni kategoriji -življenjsko me ogroža«. Propadanje gozdov namreč življenjsko ogroža -samo« 16,7 odstotka anketirancev z osnovno šolo in kar 31,5 odstotka anketirancev z višjo ali/in visoko izobrazbo. Torej skoraj še enkrat več. Ostali dve odgovorni kategoriji sta med tema dvema poloma, vendar bližje spodnjemu kot zgornjemu polu. Zanimivo je, da so te razlike oz. razponi ostali povsem enaki, kot so bili pred tremi leti, le na nekoliko višji ravni. Namesto IH,6 odstotka v letu 1987 je letos 21,6 odstotka anketirancev, ki jih pripadanje gozdov življenjsko ogroža.
Pri -mi škoduje, zelo me moti« imamo opravka z enako zakonitostjo, čeprav je odstotek tistih z višjo in visoko izobrazbo, ki jim propadanje gozdov škoduje in jih zelo moti, nekaj nižji kot pri srednji izobrazbi. Točno polovica tjgJdlLS srednjo izobrazbo je mnenja, da ji propadanje gozdov škoduje in jo zelo moti. Ravno pri tej izobrazbeni kategoriji je zabeležen tudi naj večji skok navzgor, skoraj za štiri odstotke, medtem ko je pri strokovni izobrazbi zabeležen majhen padec. V celoti pa ta odgovorna kategorija ni poskočila niti za en odstotek v primerjavi z letom 1987.
Primerjava z letom 1987 kaže, da se polarizacija stališč anketirancev, če jih opazujemo skozi njjhovo izobrazbo, še naprej povečuje, saj se razlike še nadalje povečujejo.
Kvalifikacija oz. poklic
Za kvalifikacijo je bilo že ugotovljeno, da razkriva marsikatero zanimivo razliko, ki je pri izobrazbi ostala skrita v zgolj štirih izobrazbenih kategorijah. Tudi razkorak med najbolj in najmanj kritičnim odnosom do propadanja gozdov je pri kvalifikaciji večji, in to zato, ker so izdvojene nekatere skupine (kategorije), ki jih pri izobrazbi preprosto ni. Zato tudi za kvalifikacijo oz. poklic lahko rečemo, da pomembno razločujeta populacijo glede njenega odnosa do propadanja gozdov. Seveda pa še vedno drži, da glavno smer razlik v odnosu do propadanja gozdov tudi pri kvalifikaciji oz. poklicu napoveduje že izobrazba. Zastopanost posameznih poklicnih skupin je precej podobna tisti izpred treh let.
Propadanje gozdov življenjsko najbolj ogroža uslužbence z višjo in visoko izobrazbo - skoraj 30 odstotkov, kar je skoraj enako, kot je bilo ugotovljeno za višjo in visoko izobrazbo. Prav pri tej kategoriji je prekrivanje največje. Nekaj podobnega je mogoče ugotoviti tudi za uslužbence s srednjo izobrazbo, pri ostalih kategorijah pa tega prekrivanja ni več. Druga poklicna kategorija, ki je zaradi propadanja gozdov samo za malenkost življenjsko manj ogrožena,
, kot so uslužbenci z višjo in visoko izobrazbo, so obrtniki, kar je še posebej zanimivo in tudi težko razložljivo. Morda pa se njihova izobrazbena struktura tudi naglo izboljšuje.
Večina ostalih poklicnih kategorij se suče nekaj nad in nekaj pod povprečjem, daleč zadaj so edino gospodinje, saj jih je le 6,1 odstotka življenjsko ogroženih DRUŽBENA VPRASAN)A	zaradi propadanja gozdov. Pri tem pa je treba upoštevati, da je prav ta
Rast 4/1490	poklicna skupina številčno najšibkcjc zastopana (samo 33 oz. 1,6 odstotka od
skupnega števila anketirancev). Zanimivo je, da odstopanje kmetov od povprečja pri tej odgovorni kategoriji ni veliko — 16,3 : 21,4 odstotka, kolikor 376 znaša povprečje. Pač pa je njihovo odstopanc od povprečja še vedno (pre)ve-
!
DRUŽBENA VPRAŠANJA Kast 4/1990
tiko pri odgovorni kategoriji «mi škoduje, žeto me moti«, saj je te tretjina kmetov takšnega mnenja, medtem ko je povprečje 44,7 odstotka. Pri ustuž-bcncih s srednjo, višjo in visoko izobrazbo pa je takšnih več kot potovica. Poteg kmetov so nekaj botj izrazito pod povprečjem edino še upokojenci in kvalificirani delavci.
Vrstni red izpred treh tet rušijo samo obrtniki in kategorija ostatib. Obrtniki so se pri občutljivosti do propadanja gozdov pomakniti s petega na tretje mesto, ostati pa s šestega na četrto. Veči premik, gtede na teto 1987, je kot pri kategoriji ostatih sicer zabetežen pri upokojencih, pa tudi pri PKV in NKV detavcih, saj je skok navzgor skoraj tako vetik kot pri obrtnikih. Navztic temu pa ne ena ne druga kategorija na testvici ni prehiteta nobene druge pokticne kategorije, pač zato, ker je bit njihov zaostanek prevetik oz. zato, ker so napredovati tudi drugi.
Pač pa so se tako upokojenci kot PKV in NKV detavci precej oddatjiti od kmetov in gospodinj, ki trdno ostajajo na zadnjih dveh mestih. Največji porast občutljivosti v odnosu do propadanja gozdov betežimo torej pri obrtnikih, pri upokojencih in pri PKV in NKV detavcih. Le-ti so potemtakem tudi največ prispevati k skupnemu dvigu občuttjivosti do propadanja gozdov. Premika pri zadnjih dveh kategorijah sta še totiko botj pozitivna zato, ker sta ti dve kategoriji števitčno precej močneje zastopani kot kategorija obrtnikov. Odgovora na vprašanje, zakaj je skok pri teh treh kategorijali večji kot pri ostatih, pa brez dodatnih poizvedovanj ni mogoče dati.
Tip krajevne skupnosti
Krajevne skupnosti so razvrščene v tri tipe: mestne, primestne in vaške. Raz-tikc v zastopanosti posameznega tipa krajevne skupnosti so v tetu 1990, gtede na leto 1987, majhne, vsekakor ne dovotj vetike, da hi bistveno vplivate na različnost odgovorov.
V zvezi z raztikami v občuttjivosti do propadanja gozdov je bito že tansko teto ugotovtjeno, da so odgovori povsem drugačni od pričakovanih. Pričakovati smo namreč, da je propadanje gozdov prej probtem vaških krajevnih skupnosti kot mestnih in primestnih. V resnici pa smo dobiti povsem drugačno stiko. Tudi tetos je temu tako. Vendar pa to ne pomeni, da so mnenja ostata enaka oz. da sc ne spreminjajo. Nasprotno, v mnenjih in statiščih prcbivatcev Stove-nije do propadanja gozdov je čutiti dinamiko, tudi če jih motrimo skozi tip krajevne skupnosti.
Vaške krajevne skupnosti so resda še vedno trdno na zadnjem mestu, toda najbotj občuttjive niso več mestne, temveč primestne krajevne skupnosti. Ta tip krajevne skupnosti je na prvem mestu pri obeh odgovornih kategorijah, ki nas pri naši interpretaciji še posebej zanimajo: "mi škoduje, žeto me moti« in "živtjenjsko me ogroža«.
Premiki med različnimi tipi krajevnih skupnosti so žeto zanimivi. Kot rečeno, so primestne KS prchitete mestne, in to največ zaradi vetikega skoka navzgor pri samih primestnih krajevnih skupnostih, detoma pa tudi zaradi padca (nazadovanja) pri mestnih KS. Velik skok navzgor je zabeležen tudi pri vaškem tipu KS, kar je še posebej zanimivo in pomembno. Zaradi teh premikov so se raztike med najbotj in najmanj občuttjivim tipom KS zmanjšate, in sicer od 22,1 odstotka v tetu 1987 na 14,8 odstotka v tetu t990. To pa z drugimi besedami pomeni, da prihaja do postopnega izenačevanja v odnosu do propadanja gozdov, vsaj če prcbivatcc Stovcnijc primerjamo po tipih krajevnih skupnosti, v katerih živijo. Če se bo ta trend nadatjevat tudi v prihodnje, potem bo tip krajevne skupnosti postopoma izgubtjat na svoji retevanci, ker poputacija po tej dimenziji ne bo več pomembno diferencirana.

i
DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 4/1990
17H
Regija
Regija, v kateri anketiranci živijo, je poteg tipa krajevne skupnosti druga prostorska dimenzija? ki se skoraj pri vseh vprašanjih kaže kot žeto pomembna. To naj hi še posebej vetjato za ekotoško vprašanje, saj so raztike — tako v stanju v okotju kakor tudi v stanju duha, to je odnosa do tega okotja — žeto velike, kot je pokazata že anatiza odgovorov v ietu 1987. Če pa izhajamo iz ugotovitve, do katere smo prišti pri tipu krajevne skupnosti, namreč, da se razlike med tipi krajevnih skupnosti sčasoma zmanjšujejo, potem smemo pričakovati, da se tudi razlike med regijami zmanjšujejo, čeprav ni nujno, da bi bilo temu tako.
Še prej pa naj opozorimo na to, da je zastopanost nekaterih regij zelo skromna, kar še zlasti velja za koroško in zasavsko regijo s približno 40 anketiranci. Prav dosti močneje nista zastopani niti spodnjeposavska in koroška regija, medtem ko je v vseh ostalih regijah število anketirancev že večje od !00, največ v osrednji slovenski regiji— 533 oz. 26 odstotkov. Premiki v zastopanosti posameznih regij v primerjavi z letom 1987 niso veliki.
Vrstni red regij, glede na stopnjo občutljivosti anketirancev do propadanja gozdov (na osnovi seštevka odstotkov v letu 1990 pri odgovornih kategorijah: «mi škoduje, zelo me moti - iti "življenjsko me ogroža«), je naslednji:
	1990	1987
kraška regija	84,6 %	77,5 %
zasavska regija	80,9 %	73,3 %
koroška regija	80,0 %	77,6 %
osrednja regija	75,1 %	73,1 %
podravska regija	68,2 %	62,0 %
savinjska regija	66,4 %	61,9 %
goriška regija	62,9 %	49,5 %
gorenjska regija	57,4%	63,9 %
dolenjska regija	J	57,3 %	40,9 %
spodnjeposavska regija	54,1 %	51,4 %
obalno-kraška regija	49,5 %	52,0 %
pomurska regija	47,7%	39,1 %
Če se sedaj najprej spomnimo na hipotezo glede zmanjševanja razlik med regijami, potem moramo ugotoviti, da nekaj resnice je na tem. Medtem ko je v letu 1987 razlika med najbolj iti najmanj občutljivo regijo znašala 38,5 odstotka, znaša ta razlika v letošnjem letu "samo« 36,9 odstotka, kar prav gotovo tli bistveno manj. Mnogo bolj pozitivno kot skromno zmanjšanje razlike pa je dejstvo, da je občutljivost do propadanja gozdov najbolj narasla prav v najmanj občutljivih regijah (dolenjski, goriški in pomurski regiji). Goriška regija se je zaradi tega pomaknila z 10. mesta v letu 1987 na 7. mesto letos, dolenjska z ) I. na 9., pomurska pa, navzlic napredku, še naprej ostaja na zadnjem mestu in še kar daleč od povprečja.
Da se razlike med regijami niso zmanjšale še bolj, pa so krive najbolj občutljive regije, ki so tudi poskočile v svoji občutljivosti. To velja za vse prve štiri regije, ki so seveda tudi zato še naprej ostale na prvih štirih mestih, spremenil se je le vrstni red med njimi. Najbolj je občutljivost narasla v zasavski regiji — za 7,6 odstotka, zaradi tega se je ta regija povzpela s 3. na 2. mesto, tej pa sledi s komaj kaj manjšim skokom navzgor kraška regija z občinami Cerknica, Postojna in Ilirska Bistrica. Glede na to, da je bila ta regija že tudi v letu 1987 bolj občutljiva kot zasavska, seveda ni čudno, če sc je povzpela z 2. na 1. mesto s 84,6 odstotka.
PREMIK) V EKOLOŠKI /.AVESTI St.OVENGEV IN ANALIZA ODNOSA DO l'ROI'ADAN)A GOZDOV
DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 4/1990
S prvega na tretje mesto je pad!a koroška regija, na četrtem mestn pa je ostala ista regija kot v letu 1987 — osrednja slovenska oz. ljubljanska regija, v kateri je občutljivost narasta samo za dva odstotka. V teh štirih regijah potemtakem več kot 3/4 prehivaleev meni, da jih propadanje gozdov življenjsko ogroža oz. da jim škoduje. To je vsekakor izjemno visok odstotek in ga je treba tudi zelo resno jemati. Nasploh so vse regije, razen gorenjske in obalno-kraške, napredovale. In prav nazadovanje v teh dveh regijah je najbolj zaskrbljujoče. Zlasti izrazit je padec občutljivosti pri Gorenjcih (za več kot 6 odstotkov), pri Primorcih pa je znatno manjši. Prav zaradi tega nazadovanja-sta se obe regiji morali pomakniti na lestvici navzdol, gorenjska s 5. na 8. mesto, ohalno-kra-ška regija pa z 8. na II. mesto.
Razloge za ta pojav hi bilo vsekakor potrebno odkriti. Edina sprejemljiva razlaga, ki pa je ni mogoče preveriti, hi bila v tem, da se je struktura anketirancev na Gorenjskem in Primorskem bistveno poslabšala.
Vsekakor smemo (ponovno) ugotoviti, da k stopnji osveščenosti očitno veliko, če že ne največ, prispeva prav stopnja onesnaženosti okolja, glede katere je znano, da ni v vseh regijah enaka. Med najbolj onesnažene vsekakor spadajo tiste, ki so tudi na naši lestvici prav pri vrhu (kraška, zasavska, koroška in osrednja regija). S tega zornega kota morda nekoliko preseneča (prc)niz.ek položaj spodnjeposavske (zaradi jedrske elektrarne) in savinjske regije, za kateri vemo, da sta zelo onesnaženi.
Sklep
Pri nekoliko povečam občutljivosti do propadanja gozdov v primerjavi z letom 1987 je na splošno opaziti rahlo zmanjševanje razlik pri tej občutljivosti, če prebivalce Slovenije primerjamo po njihovih karakteristikah, kot so spol, tip krajevne skupnosti m regije. Nasprotno pa se razlike povečujejo — resda zelo počasi — če jih primerjamo po starosti, izobrazbi in kvalifikaciji. Izobrazba in starost tako še naprej ostajata najpomembnejši karakteristiki populacije, kadar nas zanima odnos te populacije do propadanja gozdov in do onesnaženosti okolja nasploh.
Javnomnenjska anketa SJM 1990 je torej pokazala, da se naši ljudje popolnoma zavedajo takorekoč usodne povezanosti z gozdom. Tudi zato nekateri avtorji govorijo o ekologizaciji naše zavesti. Lahko celo rečemo, da naši ljudje povezujejo usodo naroda kot celote z usodo gozda na naših tleh, kar je nemara precej edinstven dosežek tudi v širšem prostoru. To pa najbrž ni zgolj in samo odsev najnovejših spoznanj o ogroženosti gozda s strani «moderne« industrijske civilizacije, marveč hkrati tudi odsev vloge, ki jo je odigral gozd v zgodovini slovenskega naroda.
Oh tem je treba poudariti, da gozdovi niso ogroženi samo posredno preko kislega dežja, izpušnih plinov ipd., temveč tudi neposredno preko nestrokovnega ali/in izkoriščevalskega gospodarjenja z njim. V tem pogledu smo se zopet znašli v, za gozd in za vse nas, usodnem trenutku. Lahko se zgodi, da demokratizacija družbe ne bo prinesla za gozd nič dobrega. Z ideološkimi predsodki glede družbene lastnine, ki naj hi bila vedno in povsod slabša od privatne, najbrž na tem področju ne bomo naredili vse najbolje. Naši gozdarji namreč dokazujejo, da so vsaj v nekaterih gozdnih gospodarstvih gospodarili dobro (glej pismo bralcev, ki ga je napisal [ože Debevc, sobotna priloga Dela dne 13. 10. 1990).
Z vračanjem lastništva gozdov cerkvi in drugim nekdanjim lastnikom bomo zapravili edinstveno priložnost, da bi tudi de) gozdov ostal skupna materialna osnova našega bivanja na tem prostoru, saj nam bo teh osnov tako in tako
Vladimir LAMUT: Pot v Gorjance, oglje, 1961
DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 4/1990
primanjkovato (npr. morje, Bted itd.). To tembotj, ker ne gre zgotj za mate-ria!no osnovo, temveč za mnogo več. Gozd je pravzaprav biotoška osnova naše eksistence, kar pomeni, da bi vsaj nekaj vtoge (besede) gtede tega sme) in mora) imeti vsak občan. )n tudi zato bi se sptačato vtožiti mnogo truda v iskanje čimbotj učinkovite obtike gospodarjenja z gozdovi.
Brez skupnih materiatnih osnov nam bo (z)manjkalo pritožnosti za prakticiranje skupnega bivanja ne gtede na ideotoške raztike med nami. Upati je, da gozd ne bo p)ača) davka za vse to. Očitno na tem področju ne gre za avtomatični primat privatne tastnine nad družbeno v vseh ozirih. To dokazujejo tudi druge botj razvite dežete, v katerih trg kratjuje že datj časa kot pri nas. Očitno se je )e-ta tudi pri njih izkaza) za stabega varuha gozda, sicer ne bi posegate na to področje z netržnimi sredstvi (npr. Kanada, Švedska, Nemčija, Francija). Prav res nam ne bi bi)o potrebno ponavtjati vseh napak, ki so jih drugi že storiti.
Gozd je eden od tistih osnov, ki tako kot čtovek ne prenese grobega izkoriščanja oz. se takšno izkoriščanje tahko maščuje. Visoka ekološka osveščenost prcbivatcev Stovenije pa bi bito treba izkoristiti tudi za postopno uvetjavtjanje strukturnih sprememb v stovenskem gospodarstvu nasptoh, tako da bi sčasoma prišti do, za gozd in okotje, botj prijazne strukture. S tem bi se izognili razvojnim in ekotoškim katastrofam, ki nas utegnejo doteteti in vetiko stati. Dejstvo, da je stopnja ekotoške osveščenosti neposredno povezana s stopnjo izobrazbe, pa je pravzaprav ugodna okotiščina, saj botj izobražene skupine prebivatcev razpotagajo tudi z več potitične moči, kar tahko samo ugodno vptiva na hitrost ukrepanja v nakazani smeri.
3 SO
»RASTOČA KN)!GA« O RAZVOJU DOLENJSKE IN BELE KRAJINE TER POVEZAVE Z EVROPO 92
Janez Gabrijelčič
. RASTOČA KNJIGA..
Rast 4/1990
V skladu z dolgoročnim spodbujevalnim programom, ki so ga zasnovali v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine ter osvojili na Medobčinski gospodarski zbornici za Dolenjsko, objavljamo prve prispevke.
Prispevke moramo jemati kot dobrohotno željo in živ interes naših ljudi, ki hočejo s pisnim načinom komuniciranja seznaniti čim širši krog krajanov s svojimi razmišljanji in predlogi, kako se učinkovito in uspešno vključiti v sodobne evropske tokove.
Te prispevke, kakor tudi tiste, ki bodo še sledili, bomo shranjevali v »Rastočo knjigo« idej m predlogov. Vsa »Rastoča knjiga« bo tako postala studenec zamisli m aktivnosti, s katerimi bomo poizkušali našo deželo vsestransko obogatiti, tako v kulturnem smislu, kakor tudi v smeri sodobnega pojmovanja kakovosti in razvoja.
Reči moramo, da si želimo čim več takih prispevkov, zaželeni pa so tudi z drugih področij, saj je spodbujevalni program razvoja Dolenjske in Bele krajine zasnovan izrazito interdisciplinarno. Naj omenimo, da se pri tem ne omejujemo samo na ožjo regijo, temveč imamo v mislih tudi vse sosednje občine. Prvi kamenčki v našem rastočem mozaiku so torej že tukaj. Čakamo pa jih še veliko, tudi Vašega!
»RASTOČA KNJIGA« KOT SPODBUDA RAZVOJA
Uvod
Doživljamo prvi plaz sprememb na vseh področjih človekovega delovanja. Te spremembe niso samo korenite, temveč so tudi dramatične. Človek se težko znajde v teh naših razmerah, saj so sc spremembe v teku dosedanjih osemsto rodov, kolikor je po mnenju strokovnjakov stara vrsta homo-sapiens, dogajale veliko manj burno in jih je zato veliko lažje inter-naliziral.
Namen tega sestavka je prikazati, kako se prilagoditi in osvojiti te globoke in vedno številčnejše spremembe. Poizkušali bomo prikazati nekatere poti in načine, da bomo pri uveljavljanju sprememb čimbolj učinkoviti in uspešni.
Organizacijski razvoj kot temelj za uveljavljanje učeče se in razmišlju-joče družbe
Veliko imamo definicij za organizacijski razvoj. Za našo temo pa je še posebej zanimiva opredelitev organizacijskega razvoja, ki jo je postavil eden od njegovih utemeljiteljev, Warren G. Beunis: »Organizacijski razvoj je odgovor na spremembe; je celovita učnovzgojna strategija, ki ima za cilj spremeniti verovanja, stališča, vrednote in strukture v organizaciji na tak način, da bi se le-te lahko bolje prilagodile novim tehnologijam, tržišču, izzivom in stopnji rasti sprememb«.
Menimo, da je ta opredelitev organizacijskega razvoja dobra iztočnica za iskanje izhoda iz nenehnih konfliktov in težav, ki jih poraja sodobno življenje in poslovanje. Poudarja ključni pomen učenja in vzgajanja pri premagovanju konfliktnih situa-
Janez Gabrijelčič cij, ki jih porajajo nenehne sprcmem-RASTOČA KNJIGA KOT be. Prav tako pa usmerja našo pozor-SPODBUDA RAZVOJA	najpomembnejše etemente
spreminjanja (to so verovanja, sta-tišča, vrednote in strukture).
Znamo za danes, učimo se za jutri
Znanje (ko)ičina informacij) je vsekakor bistvena kategorija uspešnega postovanja, toda te to hitro zastare-va. Kdor stavi samovšečno in ohoto samo na svoje obstoječe znanje, je kratkoročno gtedano sicer tahko uspešen, dotgoročno pa je na poti k porazu. Včasih, pravzaprav niti ne tako dateč, je strokovnjak, ki si je pridobi) diptomo, tahko mirno počiva) na tej tovoriki. Sedaj so taki časi za vedno miniti.
Znanje je potrebno nenehno izpot-njevati. Zato se mora vsakdo neprenehoma učiti, [zobraževanje in vzgajanje je proces, ki ne more iti mimo naših občanov. Znamo za danes, učimo se za jutri, ne sme biti samo parota, ki jo imamo zapisano v naših dokumentih in o njej govorimo, pač pa mora biti sestavni de) našega vsakodnevnega deta.
-Rastoča knjiga« kot simbo) učeče se in razmištjujoče družbe
Sedanji čas je vehkokrat opredeljen tudi s knjigo. Knjiga je simbo) za znanje in učenje ter vzgojo, in zato so jo prevzeti tudi v našem okotju kot odsev naših stremtjenj za stik z razvitim svetom. Vendar ta knjiga ni enostavna in ktasična, pač pa je v smistu potreb časa še -rastoča«. Vse tisto, kar smo že dostej povedati, terja vsestransko dinamičnost, nenehno prilagajanje in ustvarjatno detovanje. Menimo, da naziv -Rastoča knjiga« ustrezno odraža vse te procese.
Ne dvomimo, da se morata v sodobne procese učenja in izobraževanja ter modetc ustvarjatnosti vktju-čiti tudi Dotenjska in Beta krajina. V ta namen smo zasnovati dotgoročni strateški program, imenovan -Do-tenjska in Beta krajina«. *V smistu tega programa naj bi čimveč Dotenj-cev in Betokranjcev napisato svoje prispevke v -Rastočo knjigo«. S tem bi dobiti široko podtago za aktivnosti, s katerimi bi se skušali približati iti tudi doseči Evropo.
Aktivnost na podtagi znanja in učenja
Vehkokrat se govori in piše, da moramo biti aktivni. Menimo, da to ni dovotj. Botjc je biti aktiven na podtagi znanja! Neznanje v akciji je namreč najnevarnejša stvar v živtje-nju, kot je ugotovit že Hcgct.
K temu bi morati dodati še to, da tisti, ki je aktiven na podtagi znanja, bi mora) biti aktiven tudi na področju učenja. Če detuje na pod-* Več O tem glej Dolenjski list / dne tagi starega znanja, pride do neustre-2. 1). 1990, str. 9	znih rešitev.
Sktep
Predvidevamo, da tahko z -Rastočo knjigo« v vetiki meri povečamo sktad razvojnega znanja vseh Dotenjcev in Betokranjcev, istočasno pa tudi povečamo občutek pripadnosti svoji regiji, ki na tak inovativen način skrbi za optemenitenje znanja svojih tjudi. Prispevke iz -Rastoče knjige« bomo skušati namreč objavtjati v raztičnih javnih občitih. Naše pribti-ževanjc Evropi naj se skratka udejanja tudi z ustvarjatnimi prispevki v -Rastoči knjigi«.
Stojan Pretnar
(Od	tudi formalno ni več
svojsko "skupni", temveč - notranji" trg)
RASTOČ A KNJIGA -
Kast4/!W()
EVROPSKA SKUPNOST DOSLEJ !N OD LETA 1992 DALJE
Od 1. januarja 1993 bo 12 držav, članic Evropske skupnosti (v nadaljevanju ES) prestopilo odločilno mejo v njenem razvoju: od tega dne dalje ne bo več skupnega evropskega trga, postal bo enotni trg.* S tem bo uresničen program evropske integracije, kot je bil zasnovan od vsega začetka povojnega integracijskega procesa oblikovanja več kot samo gospodarske integracije (zahodne) Evrope. Evropska skupnost zajema tri med seboj organsko povezane mednarodne organizacije: skupnost za premog in jeklo, ustanovljeno leta 1951 in dve ustanovljeni 25. marca 1957; Evropsko gospodarsko skupnost in Evropsko atomsko organizacijo. Vse tri so ustanovile Erancija, ZR Nemčija, Italija in tri države Beneluxa: Belgija, Nizozemska in Luksemburg, pozneje pa so doslej pristopile še Vel. Britanija, Danska, Irska, Španija in Portugalska ter Grčija.
S prestopom v obdobje po 1. januarju 1993 bodo v veliki meri uresničeni nameni in stremljenja, ki jih je v izjemno precizni obliki formulirala preambula rimske pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) v naslednjem zaporedju:
—	s trdno voljo ustvariti temelje za tesnejše sodelovanje med evropskimi narodi;
—	z odločenostjo zagotoviti s skupnim trgovanjem gospodarski in družbeni napredek, s tem da se odpravijo v Evropi ločujoče ovire;
—	z namenom stalnega izboljševanja življenjskih in delovnih pogojev njihovih narodov kot bistvenega cilja njenih stremljenj;
—	v spoznanju, da je za odpravo obstoječih ovir potrebno sporazumno prizadevanje, da se zagotove trajna gospodarska širitev, izenačenost trgovinskega prometa in lojalnost v konkurenci;
—	v stremljenju izenačevanja njihovih narodnih gospodarstev in pospeševanja njihovega harmoničnega razvoja, s tem da se zmanjšujejo razlike med posameznimi območji in zaostanki manj razvitih med njimi;
-	v želji, da skupna trgovinska politika prispeva k postopni odpravi omejitev v mednarodnem gospodarskem prometu.
Če se zamislimo ob teh programskih točkah rimske pogodbe in se danes zavedamo, da so se v dobrih 30 letih uresničevale, nam ne bo težko doumeti, kakšen revolucionarni preobrat pomenijo v evropski krvavi večtisočletni zgodovini. Te programske točke poudarjajo sicer gospodarsko integriranje, toda pomenijo brez dvoma tudi politični program oblikovanja enotne Evrope -od Atlantika do Urala«, kot je svojo vizijo formuliral de Ganile in kot jo je v najnovejšem času povzel Gorbačov. Integriranje v enotno Evropo je postal program tudi za vse druge države Evrope, vštevši Jugoslavijo, in kot formalno perspektivo izrecno tudi vseh političnih strank Slovenije. To srečanje z zgodovino pa terja izjemne napore in predvsem docela jasno lastno razvojno perspektivo, najprej samega priključka in nato vključevanja, posebej v proces izenačevanja stopnje zaostalosti za najbolj razvitimi državami našega kontinenta.
Da bi bolje razumeli to težko pot, je nujno, da se jasno zavedamo, kaj je najprej pripeljalo do zgodovinskega preobrata evropske zgodovine in katere so pogonske sile nadaljnjega razvoja.
Na vprašanje, kaj sta bila zasnova in izhodišče za politiko evropske integracije, ni težko odgovoriti: gre za takšno stopnjo razvoja proizvajalnih sil, za katere so politične meje evropskih držav postale preozka tržišča in zato tudi ne preseneča, da rojevanje integrirane Evrope sovpada s proženjem povojne znanstvenotehnološke revolucije našega stoletja, ki je odprla neslutene razvojne možnosti trajne
- RASTOČA KNJKiA-Rast 4/)9W
rasti "bogastva narodov« (Adam Smith).
Proces evropskega združevanja na temelju enotnosti trga pa ima svoje predhodnike — iz istih ekonomskih razlogov že v preteklem stoletju v združevanju Nemčije in Italije, ki kot združeni državi obstajata komaj 120 let: v letu 1833 so številne v fevdalizmu oblikovane nemške države ustanovile carinsko unijo. Leta 1848 so v Frankfurtu uveljavile enotno nemško menično zakonodajo in sprejele leta 1861 znameniti Splošni nemški trgovinski zakonik — pravno poenotenje je bilo predhodnik poznejše politične združitve v nemški rajh (1871). Podoben proces združevanja poznamo v Italiji. V obeh je bilo meščanstvo pobudnik in nosilec združevanja enotnih nacionalnih držav.
Ta bežni zgodovinski spomin nam dokazuje, da gre sodobna evropska integracija po enakih poteh. ES se je institucionalizirala: ima svoj parlament, svojo vlado (komisijo), svoje sodišče v Luksemburgu, svojo zakonodajo, ki je nadrejena nacionalnim zakonodajam, ko gre za mehanizem enotnega trga. To pa po drugi strani zahteva vse bolj učinkovito izenačevanje posameznih nacionalnih zakonodaj, kot se je izkazalo posebej na področju patentnega in konkurenčnega prava. Iz ES je izšla tudi iniciativa za sprejetje munchenske konvencije o "evropskem« patentu z ustanovitvijo "evropskega patentenega urada v Munchnu, ki pa že sega preko okvirov same ES, ker so konvencijo ratificirale tudi še Švica, Avstrija in Švedska, ki so članice ES konkurenčne mednarodne organizacije EFTA.
't ehnološki napredek in trg sta med seboj korelativna in zato nosilna stebra slehernega napredka in rasti ter naglice ritma razvoja. To oboje je hkrati edini in bistveni kriterij, ki ločuje svet na razvite države in tako imenovane države v razvoju. Zanesljiv indeks njihovega zaostajanja je v lastnini patentov zajet kapital, last-
nina nad novimi tehnološkimi dosežki, katerih nosilna funkcija je v osvajanju in obvladovanju trgov. Nenehno prizadevanje za uspešnost v konkurenci izsiljuje vedno nove, še neznane vrste blaga in storitev ah pa izume za zniževanje produkcijskih stroškov proizvodnje že znqnih vrst. Zato so zanesljiv indeks rasti in z njo stalnega povečevanja bogastva statistike o številu prijavljenih in še bolj podeljenih patentov. Zaradi ilustracije in brez podrobnejših analiz vze- , mimo podatke te vrste iz statistik ) Evropskega patenta v Munchnu, ki je bil ustanovljen s konvencijo o podeljevanju evropskega patenta leta ; 1973 v Munchnu in je pričel s svojim poslovanjem leta 1978. Ker ob njem obstajajo tudi še nacionalni patentni uradi, moram omeniti, da je Evropski patentni urad (EPA) namenjen zaščiti le najbolj pomembnih izumov s hkratno možnostjo, da se podelitev patenta razteza na veljavnost v vseh 13 članic konvencije o njegovi ustanovitvi (kot omenjeno, so med njimi tudi Avstrija, Švica, Švedska in Lich-tenstein, ki niso članice ES, od njenih članic pa nista vključeni v Evropski patent Portugalska in Irska). Ker pa je EPA vključen v sestav Pariške unije iz Mednarodne (pariške) konvencije o zaščiti industrijske lastnine, imajo pravico do prijav in podelitve patentov v 14 članicah tudi vse druge države članice te unije, ki jih je po stanju 1. januarja 1990 96. In še dopolnilo, da ni nujno, da se patent podeli za vse v EPA včlanjene države.
V statističnem povprečju se en evropski patent podeli za sedem držav. Številke o podeljenih evropskih patentih se morajo na ta način pomnožiti sedemkrat, da dobimo novo sliko ogromne razsežnosti nosilnega stebra evropskega patentnega sistema. Pa poglejmo številke za leto 1988, ko so države ES prijavile skupno 23720 patentov (zaradi primerjave navedimo še Avstrijo s 319 prijavami), iz Jugoslavije pa je bilo v tem letu vloženih 20 (dvajset!) prijav. V istem letu je bilo v EPA podeljenih drža-
Stojan Pretnar
EVROPSKA SKUPNOST DOSLEJ !N PO LETU )992 DAtJE
-RASTOČA KNJK.A..
Rast 4/1990
vam ES 9684 (Avstriji 259), Jugosta-viji pa noben patent. — Za dopotni-to: nemški znan: 1EO institut je objavi) statistiko o patentnih prijavah in podehtvah patentov v več državah, po kateri odpade na države ES okoti 35 odstotkov vseh v svetu podetjenih patentov. Za kakšno ustvarjatno potenco pri tem gre, naj dopoinijo podatki, da so med 10 muttinacio-natkami po števih: patentov najmoč-ncjšiti kar 4 iz Nemčije (Siemens, BASE, Bayer in Hoechst in iz Hotan-dije Phitips, torej kar potovica iz ES). Potnovredna čtanica ES je po vsem navedenem tahko )e tista država, ki je sposobna organskega vktjučevanja v tokove sodobne znanstvenotehno-!oške revotucije in zmožna z jasno razvojno potitiko doseči vsaj 100 patentov na miiijon svojih prehivat-cev in seveda sposobna v teh patentih zavarovane tehnične izume tudi tekoče pretvarjati v nove vrednosti. Da bo skka naše zaostatosfi tudi v tem pogtedu jasnejša, navedimo še uradne jugostovanske števitke o pri-javtejanih in iz njih podetjenih patentih v desettetju 1978—)987. Za skupno v tem obdobju 13771 (od tega iz Siovenije 2112) prijavijetiih je bito podetjenih te 1172 patentov, drugače povedano, v jugostovan-skem povprečju je komaj vsaka dvanajsta prijava zadoščata, da je bil zanjo podetjen patent. Za Stovenijo so števitke ugodnejše: za navedenih 2))2 prijav je bilo podetjenih 464 patentov (skoro 40 odstotkov vseh jugostovanskih), torej prihtižno en podetjeni patent na 4 — 5 prijav. Sto-venija se je vsaj v tem pogtedu pribti-žata tujim prijavitetjem, ki so v tem desettetju prijaviti skupno 14618 patentov in iz teh prijav dobili skupno 5760 podehtev, ati manj kot za vsako tretjo prijavo. Toda v abso-tutniti števitkah tudi Stovenija resno zaostaja. Vzemimo za primerjavo našo sosedo Avstrijo, ki je (oh 7 mio. prebivatcev) teta 1985 imeta 2491 prijav in 1245 podetjenih patentov), v Jugostaviji (s skoro 22 mio. preb.) pa so njeni domačini prijaviti 1073
patentov in podetjenih jim je bito borih 205 — manj kot 9 na 1 mio. prebivatcev (iz Stovenije v tem tetu 46 patentov ati okoli 22 na mio. preb.). Ob skoro 170 podetjenih patentih avstrijskim prijaviteljem zaostaja Jugostavija v razmerju 1:20, Stovenija pa skoro 1:9!. — Eri tem pa je vsaj totažitno, da je Stovenija v obravnavanem desettetnem obdobju v Jugostaviji dateč pred drugimi po sestavi prejemnikov patentov: od 464 odpade najmanjši det (96) na posameznike, 304 na gospodarske organizacije in 64 na znanstvene institute — toda primerjave z tiajhotj razvitimi državami hi terjale iste dosežke v enem, največ v dveh in ne pa desetih tetih!
Pogted v zrcalo sodobnosti, ki nam ga kažejo vsi navedeni podatki, nam marsikaj razodene. V prvi vrsti morda to, da so vse visoko razvite kapitahstične države najpozneje po zadnji vojni dojete, da morajo aktivno poseči in obtikovati razvojno potitiko z izgradnjo uspešne infrastrukture za vsestransko pospeševanje razvoja in hkrati podrobno urejati trg. Država je opustita zgotj vlogo zakonodajatca, toda tudi v tem pogtedu je zakonodajo dopotnjevata s predpisi, ki naj inovativnost in tržni mehanizem spodbujajo. V tem oziru je osuptjivo zanimiv podatek, da so četo ZDA čutite potrebo, da teta 1980 izdajo poseben zakon o -tehnični inovaciji« (Stevcnson —Wydtcr Tcchnotogy Innovation Act of t980) z uvodnim motivom, da je - tehnična in industrijska inovacija kapitatnega pomena s stališča življenjskih pogojev državljanov ZDA v njihovi ekonomski in družbeni perspektivi«, z dopotnilom, da -Tehnična in industrijska inovacija omogoča dviganje živtjenjske ravni, povečuje produktivnost v javnem in zasebnem sektorju, ustvarja nove industrije in nove možnosti zapostovanja, izhotjšuje javne službe in krepi konkurenčnost proizvodov ZDA na svetovnih tržiščih«. Tej vtogi in ktjučni funkciji države, ki v potitiko razvoja vtaga
Stojan Pretnar EVROPSKA SKUPNOST DOSLEJ )N PO LETU tW2 DALJE
tudi ogromna sredstva, je posvečeno tudi nemato teoretskih de), od katerih navajam samo izredno zbirko monografij v treh zvezkih pod skupnim nastovom Saattiche Forschungs-forderung ttnd Patentschutz v izdaji tnstituta Max-Ptanck za primerjatno in mednarodno patentno, avtorsko in konkurenčno pravo v Miinchnu (z recenzijo tega obsežnega deta sem njegovo vsebino podrobneje predočit v PRAVNtK-u t. t9S5 in M?HH).
Vsi podatki o tem, kaj sodobna "Evropa« pomeni, nam na preprič-tjiv način dokazujejo, da nam je potrebna jasna zavest o neizmerno težkem sprejemnem izpitu, ne samo z geografskim vstopom v njeno območje, temveč z vstopom v razvojno stopnjo in njen razvojni ritem, torej za vstop v zgodovino, za katero pa vsaj za tri desettetja usodno zaostajamo — da pa je to obenem edina pot, da se iz tega zaostanka povzpnemo.
Pogtcd v sedanjost in perspektivo Evrope nam pri tem dovotj jasno odkriva vso zgrešenost razvojne poti-tike Jugostavije.
Že v šestdesetih tetih bi se morata vsa )ugostovanska gospodarska in druž-beno-razvojna potitika nastoniti na razvojne smeri F.GS. Prevtadovati bi morato spoznanje in iz njega razviti ravnanje, da je ktjučni in gtavni vir sodobnega ustvarjanja bogastva, znanost. Temu spoznanju ustrezno hi morata Jugostavija, in v njenem okviru seveda Stovenija investirati, v raziskovatno in razvojno (RR) dejavnost najmanj 3 odstotke nacionat-nega bruto dohodka, kotikor ga vta-gajo razvite države ob neprimerno večjem cetotnem bruto dohodku
gtede na števito prebivatcev in ztasti ob 3—4 krat večjem tetnem dohodku na gtavo prebivatca (v najbogatejših okoti 13.000 US dotarjev). V vsem tem obdobju se vtaganja v RR v [ugostaviji niso dvigata bistveno tiad t odstotek našega revnega nacionat-nega bruto dohodka, tudi v Stovcniji ne.
!n vendar je zavestni citj vseh naših potitičnih struktur vstop v integrirano Evropo, ki pa sc v gtavnem orientira na potitičnih, zanemartjivo mato pa na ekonomskih in z njimi zvezanih družbenih motivih. Če nas bodo — Stovenijo samo ati z drugimi jugostovanskimi področji skupaj sprejeti na vratih Evrope, z beraško i cutico v roki, moramo vedeti, da bo to pomenito preptavo tujega, produkcijsko in s tem ekonomsko zdravega kapitata, ob šibkosti našega kaotičnega stanja pa tudi nezdravega kapitata.
Za zaktjuček te anatize: zazvoniti bi morati vsi atarmni zvonci. V skupščini se naj obtikuje široko organizirana akcija za izdetavo jasnega nacionatnega razvojnega koncepta za priktjučitev k sodobni razviti Evropi, s hkratno mohitizacijo vseh intetek-tuatnih in gospodarskih sit, ki naj zajame vse stopnje izobraževatnega sistema, steherno, tudi najmanjšo gospodarsko enoto, vso državno infrastrukturo in, ne nazadnje, takojšnji dvig cetotnega fonda razvoja in raziskovanj na preko 3 odstotke nacionatnega dohodka. Samo s tem bomo dokazati sposobnost, da postanemo potnovredni čtan Evrope, ne pa njen obubožani pastorek.
..KASTOCA KNJK.A« Kast 4/iVW

Vladimir LAMUT: Hiše oh Krki (I? rodnega kraja), litografija, ITSS
Borut Križ
3HH
DOLENJSKO
ARHEOLOŠKO LETO 1990
Mehko valujoča, zctena, gričevnata dolenjska pokrajina na prehodu tned Alpami in Panonsko nižino ter rodovitna in vodnata zemlja, bogata z železovo rudo je že zelo zgodaj privabila prazgodovinskega človeka, ki teh krajev ni več zapustil. Njegovi najzgodnejši sledovi se nahajajo posod; v podzemskih jamah, kjer je človek iskal prvo zavetje ali pa častil mogočne naravne sile in svoje mrtve, na bregeh, kjer si je zgradil svoje koče in naselja obdal z varnim obzidjem ali v plodnih ravninskih predelih, kjer si je zgradil obsežna posestva.
Človeška radovednost, ki je gibalo vsega, ali pa stoletna obdelava olj in novogradenj so povzročili, da stik, pretrgan pred stoletji in tisočletji, z našimi predniki ponovno, z omahujočimi, negotovimi koraki zopet navezujemo. Tu sodelujejo tako raziskovalci preteklosti iz dolenjskih in posavskih muzejskih in spmcniško-varstvenih organizacij kot tudi raziskovalci iz centralnih slovenskih arheoloških institucij iz Ljubljane.
Kronološki potek arheoloških izkopavanj na Dolenjskem v letu 1990:
Novo mesto — Beletov vrt
Januarja je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto izvedel zavarovalno izkopavanje mlajšega železnodobnega in antičnega grobišča, pri čemer je bilo odkritih devet žganih grobov, tako da doslej odkrito grobišče šteje 231 grobov (vodja Danilo Breščak).
Novo mesto — Kapiteljska njiva
Dolenjski muzej je zaključil izkopavanje centralnega groba v Gomili 1., ki je bil, žal, že v preteklosti izropan, vendar z ohranjeno arhitekturo nedvomnč) nakazuje obstoj železno-dobnih gomil s centralnih pokopom (vodja Tone Knez).
Novo mesto — Mestne njive
Delavci Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto so marca in aprila izvedli zavarovalno izkopavanje delno poškodovanih grobov iz časa bronaste in železne dobe. Poleg obilice keramičnih in kovinskih najdb je bilo ugotovljeno, da so v času starejše železne dobe obstajale gomile s skeletnimi pokopi tudi na Mestnih njivah in ne le na Kapiteljski njivi (vodja Borut Križ).
Črnomelj — Sv. Duh
Aprila se je nadaljevalo raziskovalno delo ob cerkvi sv. Duha. Delo je trajalo do novembra. Okoli cerkve je bilo odkritih preko 100 srednjeveških in novoveških grobov, posebnost pa predstavlja dobro ohranjeno obzidje in obrambni stolp iz časa pozne antike. Izkopavanje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto vodi Phil Mason.
Družinska vas — Gomila Kopina (občina Novo mesto)
Zavarovalno izkopavanje z oranjem sploščenc gomile so opravili delavci Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto od maja do julija. Odkritih je bilo devet grobov iz starejše železne dobe in ugotovljeno, da je v okolici še več gomil, ki so bile s poljsko obdelavo toliko sploščenc, da se na terenu ne opazijo več (vodja Borut Križ).
Ajdovska jama pri Nemški vasi (občina Krško)
Julija in avgusta so študentje in mentorji oddelka za arheologijo Filozofske fakultete iz Ljubljane zaključili večletno raziskavo mlajšega kamenodobnega najdišča — Ajdovska jama. Ugotovili so, da je jama služila kot bivališče, pa tudi kot grobišče, vendar ne sočasno (vodja M. Jerman).
!

!
V okviru širše stovenskc arhcotoške akcije -Žeteznodobna pose!itev Dotenjske«, kjer sodetujejo Arbeoto-ški inštitut Znanstveno-raziskovat-nega centra iz Ljubtjane, Narodni muzej iz Ljubtjane in Zavod za varstvo naravne in kutturnc dediščine Novo mesto, so bita izvedena son-dažna izkopavanja junija in jutija na nastednjih najdiščih:
Reva pri Dobrniču (občina Trebnje)
Na hribu Makovec, kjer so bite dobro vidne stedi prazgodovinskega nasetja, je bita z arhcotoškini izkopavanjem ugotovtjena posetitev na prebodu iz bronaste v starejšo žetezno dobo (vodja D. Svotjšak, Narodni muzej Ljubljana).
Korita pri Dobrniču (občina Trebnje)
Na hribu Cvinger je bita preko obzidja nasetja izkopana arheotoška sonda, ki je segata do tri m v gtobino. Ob prazgodovinskih obzidjih so bite najdene tudi prazgodovinske stavbe. Najdbe so potrdite obstoj nasetja skozi starejšo in nitajšo žetezno dobo (vodja J. Dutar, Arhcotoški inštitut Znanstvcno-raziskovatnega centra SAZU, Ljubljana).
Drenje pri Soteski (občina Novo mesto
Na hribu Plešivica je sondažno izkopavanje pokazato, da je bit ta raz-gtedni hrib nad Krko posetjen v času mtajše bronaste dobe (vodja Borut Križ, Zavod za varstvo naravne in kutturnc dediščine Novo mesto).
Gtobodotsko potje (občina Novo mesto)
Na hribu Mati Vrh je bito ugotov-tjcno nasetje z obzidjem, ki je živeto v času bronaste dobe (vodja D. Svotjšak, Narodni muzej Ljubtjana).
Verdun pri Stopičah (občina Novo mesto)
Šesto teto se je nadatjevato zavaro-vatno arheotoško izkopavanje zgodnje antičnega grobišča, kjer je bito tetos odkritih preko 30 žganih antičnih grobov, tako da števito grobov že presega števito 220.
Raziskovalno terensko deto je pote-kato v septembru in oktobru pod vodstvom D. Breščaka iz Zavoda za varstvo naravne in kutturnc dediščine Novo mesto.
Seta Šumberk (občina Trebnje)
V septembru je bito opravtjeno sondažno raziskovanje prazgodovinskega nasetja "Stari grad« pri Setih, ki ga je opravila ekipa Arheotoškega inštituta Znanstveno-raziskovatnega centra SAZU iz Ljubtjane. Ugotoviti so, da je bito to utrjeno gradišče posetjeno v mtajši kameni in bronasti dobi (vodja ]. Dutar).
Cvinger pri Dotenjskih Topticah
Nadatjevato se je sondažno izkopavanje prazgodovinskega nasetja Cvinger. Ob drobnih kutturnih najdbah so biti odkriti skromni arhitekturni ostanki. Deto je opravit Zavod za varstvo naravne in kutturne dediščine Novo mesto (vodja Borut Križ).
ODMEVI IN ODZIVI Rast 4/1990
Bojan Božič STO LET ARHEOLOŠKtH RAZ!SKOVANJ V NOVEM MESTU


Tctt-gram o prvih arheoloških najdbah v Novem mestu (I I. september IS 90)
ODMHVI IN ODZIVI Rast 4/1990
Vedno so aktualna razmišljanja o naših koreninah, naših prednikih in prebivalcih, ki so pred nami v tisočletjih in stoletjih oblikovati prostor, v katerem danes živimo. Kaj se je dogajalo pred tisoč in več leti na območju našega mesta? Kako M) živeli naši predniki? S čim so se ukvarjali? Koliko nam je uspelo po vseh teh letih ohraniti ali uničiti pričevanja davnih kultur? Na vsa ta vprašanja in še mnoga nepostavljena je možen odgovor, samo poiskati ga je treba.
Septembra letos je minilo 100 let od prvh arheoloških odkritij v Novem mestu. Pri gradnji Kolodvorske ceste so se graditelji prvič srečali z ostanki davne civilizacije. 13. septembra 1890 je novomeški kanonik Jožef Hočevar obvesti) kustosa Deželnega muzeja v Ljubljani Alfonza Mtil-Inerja o arheoloških najdbah. Ferdinand Shulz pa je opravil zaščitno izkopavanje. Izkopanine, ki so vzbudile izjemno pozornost, so bile predstavljene javnosti na razstavi v novomeški kazini, nato pa odpeljane v Ljubljano. Prvo dokumentirano izkopavanje je opozorilo strokovno javnost na bogato arheološko dediščino Novega mesta, ki so ji in ji še danes arheologi posvečajo veliko pozornost. Rezultati načrtnih raziskovanj in slučajnih najdb odkrivajt) marsikatero do nedavnega skrivnostno področje m dodajajo mozaiku podobe mesta in življenja v njem čisto konkretno podobo. Dolenjski muzej je arheološki dediščini od ustanovitve naprej namenjal posebno pozornost.
Praznovanje )()0-letnice smo začeli s serijo osmih razglednic z motivi predmetov, ki kar najbolj karakteristično predstavljajo bogastvo arheološke zbirke Dolenjskega muzeja.
12. septembra 1990 smo na tiskovni konferenci predstavili dve temeljni deli: Sto let arheoloških raziskovanj
v Novem mestu in Arheološka najdišča Dolenjske.
Prvo knjigo je napisal kustos Dolenjskega muzeja, muzejski svetovalec I one Knez. V izčrpnem delu na razumljiv in slikovit način predstavi: zgodovino raziskovanj, kronološki pregled izkopavanj od 1890 do 1990, arheološko zbirko Dolenjskega muzeja, stanje raziskav in probleme, kronološki pregled, važnejšo literaturo, najdišča in najdbe. Vsebina knjige je v celoti prevedena tudi v nemški jezik. Poleg bogate vsebine dajejo knjigi poseben čar barvne reprodukcije najdb, ki jih hrani arheološki oddelek Dolenjskega muzeja ter črno-bele fotografije in risbe najdcfiih arheoloških predmetov iz obravnavanega obdobja in območja.
Mirne duše lahko zapišemo, da smo bogatejši za strokovno domoznansko delo, ki nas popelje po neznanem in nam to tudi izčrpno odkriva. Bralci bodo skozi to delo spoznali svoje mesto, njegovo zgodovino, arheologe, predvsem pa arheologa Toneta Kneza, ki nam v več kot tridesetletnem delu v muzeju odkriva neprecenljivo bogastvo.
Knjigo je izdal in založil Dolenjski muzej s pomočjo Občinske raziskovalne skupnosti in Občinske kulturne skupnosti ter Kulturne skupnosti Slovenije in Pionirja Novo mesto. Jezikovni pregled je opravil prof. Jože Sever, prevedla Tone Knez in Eckchart Schubert, fotografije so prispevali Branko Babič, Srečo Habič, Tone Knez, Borut Križ m Vlado Vivod. Risala je Andjelka Fortuna. Dokončno pa jo je po zasnovi avtorja oblikoval Silvo Vide. Tiskarna Novo mesto je knjigo natisnila v ).()()() izvodih.
V praznovanje se je vključilo tudi Slovensko arheološko društvo in skupaj s sodelavci Dolenjskega muzeja in Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine založilo posebno številko Arhea z naslovom Arheološka najdišča Dolenjske.
19!
Po Najstarejši zgodovini Dotenjske Staneta Gabrovca iz ieta 1956 je s to pubtikacijo območje Dotenjske, Bete krajine in Posavja dobiio prvi zaokrožen pregted svoje najstarejše pre-tektosti in arheotoške dediščine. 21 arheotogov je v svojih prispevkih obdetato 42 arheotoških najdišč na območju Dotenjske, Bete krajine in Posavja. Obtikovno zamiset, ki jo razvija Zavod za varstvo naravne in kutturne dediščine Novo mesto, je prispevat inž. Jovo Grobovšck, uredniška deta posebne števitke so opraviti Danito Breščak, Borut Križ in Mitja Guštin. V t.()()() izvodih jo je natisnita Tiskarna Novo mesto. Sredstva sta zagotovita Republiški sekretariat za kutturo in Dotenjski muzej.
)4. in 15. septembra 1990 pa je ob števitni udetežbi stovenske strokovne javnosti, kutturnih detavccv, predstavnikov obtasti in prijatetjev Dotenjske potekato dvodnevno srečanje stovenskih arheotogov. Posebej odmevno je bito uvodno predavanje Toneta Kneza z nastovom Arheoto-ška pretektost Novega mesta.
V nadatjevanju smo v Dotenjski gatc-riji ttdprti razstavo z nastovom Praznik situ) na hatštatskem dvoru. Neobičajno razstavo je zasnovat, pripravit in postavit ob pomoči detavcev Dotenjskcga muzeja dr. Mitja Guštin z ekipo študentov arheotoškega seminarja.
Popotdansko deto je bito namenjeno strokovnemu detu, zborovanju stovenskih arheotogov ter njihovemu občnemu zboru. Za udctežence zborovanja je v večernih urah pripravit sprejem predsednik skupščine občine Novo mesto inž. Marjan Dvornik, ki je izrazit posebno žadovotjstvo, da so se arheotogi zbrali v Novem mestu. Sobota je bita rezervirana za strokovno ekskurzijo v Beto krajino, kjer so se udcteženci seznaniti s posameznimi najdišči, najdbami, probtemi in načrti za bodoče deto. Ekskurzijo je pripravit in vodit konzervator arheotog Borut Križ.
Aktivnosti ob pomembni obtetnici so poteg naštetih moratno in niateriatno podprti še: Skupščina občine Novo mesto, Sekretariat za družbeni razvoj občine Novo mesto, Dom kutturc in Zavod za varstvo naravne in kutturne dediščine Novo mesto.
Zeteti smo tudi pokazati na duhovne vrednote in opozoriti, da je kuttura način živtjenja že od nekdaj, da je propad vetikih narodov pogojen tudi s propadom kutturc v smistu živtjenja te-te in nesposobnosti opazovanja in učenja.
Mogoče smo v tem uspeti. Rezuttati tega dejanja praktično niso mertjivi. Čas in arheotogi prihodnjih generacij bodo tahko ugotoviti, kotiko smo bili uspešni pri opazovanju, učenju in živtjenju. Bo zaradi zastedovanja drugih pomembnejših citjev šta v pozabo tudi naša civitizacija?

Arheo!oška izkopavanja na Bcktovem vrtu (Novo mesto)
Nataša Petrov
DOLENJSK! ZBORN!K 1990
Napori uredtiištva Dolenjskega zbornika 1990 so pri kraju. V Tiskarni Novo mesto tiskajo vsebinsko bogato števiiko, ki bo v kratkem pri-šta v javnost. Neusmiljeno hitro beži čas, saj mineva že pet iet od izida prejšnjega Dotcnjskega zbornika (1985). Uredništvo se je potrdiio z uspešno obuditvijo tovrstne tradicije, in želimo mu, da bi kontinuirano nadaljevalo s posredovanjem znanj, spoznanj in vrednot iz daljne in bližnje preteklosti ter naše sedanjosti. Verba volent, scripta manent! Leto 1990 je na določen način tudi jubilejno leto dolenjskih zbornikov. Anton Podbevšek, avantgardni pesnik in pobudnik novomeške pomladi leta 1920, je namreč uredil knjigo Dolenjska metropola Novo mesto, izšla 1930, ki jo imamo za prvo predhodnico današnjega zbornika.
Dolenjski zbornik 1990 prinaša najprej Besedo urednika Jova Grobov-ška, nato pa se zvrsti 18 strokovnih člankov, razprav, študij in poročil dvajsetih avtorjev.
Danilo Breščak poroča o izkopavanjih na Verdunu v letih 1983-1987, kjer je vodil raziskave Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto. Na novo odkritem najdišču so izkopali 121 grobov, ki sodijo v antični čas, nadaljnje raziskave pa bodo prispevale k razjasnjevanju vloge in izrabe območja Gorjancev v antiki.
Marijan Slabe, ki je vodil leta 1975 raziskave delovne ekipe Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo v cerkvenem stolpu v Šentrupertu na Dolenjskem, opisuje najdbe več skeletnih grobov, datiranih vsaj v 12. stoletju, ki so pomembne za nadaljnje raziskovanje zgodovine cerkvene arhitekture na tej lokaciji. Pokopi so starejši kot temelji cerkvenega stolpa.
Vinko Sribar in Vida Stare obveščata strokovno javnost o odkritju petnajstih risb, vrezanih na stene bivalnih
sob v prvem nadstropju gradu Pre-žek, ki so pomembne za razumevanje dogajanja na Prežeku in za kulturno ) gibanje na Dolenjskem. Slike je leta ( 1978 odkrila in ugotovila ekipa za ^ arheologijo srednjega veka, ob obi-sku leta 1986 pa so ugotovili, da je nekaj risb že popolnoma razpadlo, druge pa so nujno potrebne konservatorskega posega.
Božo Otorepec v razpravi Stari grad pri Novem mestu in njegovi lastniki obravnava zgodovino lastništva, posesti in stavbnega razvoja Starega gradu od romantike do požiga grajskega kompleksa med drugo vojno. Dokumente je dobil z ljudskimi legendami o grajski gospodi. Razprava Dušana Kosa Gospostvo novomeškega kapitlja do srede 17. stoletja opozarja na nekaj novih ugotovitev v zvezi z ustanovitvijo novomeškega kapitlja. Na podlagi urbarja iz leta 1658 je analiziral gospodarsko stanje gospostva. Po metodi primerjave listin in omenjenega urbarja pa je prikazal poskus geneze kapiteljskega gospostva. Postopek nam potrdi mnenje o rani pridobitvi posesti že pred nastankom gospostva. Spominski članek Francu Pirkoviču--Črtu (1914—1989), ki je dobršen del svojih let posvetil vsestranskemu napredku Dolenjske, je napisal Janko Jarc.
Razpravo Gospodje Črnomaljski je avtor Janko Jarc posvetil spominu črnomaljskega rojaka in velikega belokranjskega rodoljuba dr. Martina Malneriča. Prof. Jarc obravnava kratko zgodovino plemiške rodbine gospodov Črnomaljskih od prvih znanih začetkov v Beli krajini in na Dolenjskem do preselitve rodhine na Gornje Avstrijsko, kjer je bil zlasti agilen Jurij Erazem Črnomaljski kot voditelj protestantskih stanov. Rod gospodov Črnomaljskih je izumrl v 17. stoletju.
Eva Holz je v prispevku Državni uradniki na Dolenjskem in v Beli krajini — kresijski in okrajni glavarji od srede 18. stoletja do prve svetovne vojne prikazala razvoj upravne
ODMEVt [N ODZIV) Rast 4/[990
ureditve in obdetata gtavne značitno-sti posameznih okrajnih in kresijskih gtavarjev ter navedta podatke o številnem stanju prebivatstva na širšem območju Dotenjskc.
Stane Granda je v mati študiji Dotenjska vas v prvi potovici 19. sto-tetja — prispevek k njeni zgodovini obdetat primer katastrske občine Zbure, vasi med Smarjeto in Mokronogom na Dotenjskem. Po obdetavi teme zaktjučuje, da poznavanje tematike osvetti tudi vse kasnejše zaostajanje dotenjskega živtja v primerjavi z ostatimi predeti stoven-skega ozemtja.
V Marijini cerkvi v Stapah visi stika Marijinega obiskanja, posnetek stike, ki jo je ustvarit 1673 francoski stikar Chartes Le Brun. Avtor Emitijan Cevc razpravtja o zvezi med origina-tom in stiko iz Stap in kako je stika utegnita priti k nam.
Btaž Resman v Novi gotiki na novomeškem kapittju na podtagi arhivskega gradiva predstavi tiovogotske dopotnitve novomeške kapitetjske cerkve, njene arhitekture in opreme. Odkriva pa dostej neznane projekte arhitekta Ferdinanda Trumterja in osnutke konservatorja Franca Avsca, ki kažejo, da so nameravati cerkev stogovno poenotiti in korigirati ztomtjeno stavbno os s pozidavo nove tadje v novogotskih formah.
Tine Kurent razpravtja o vernakutar-ni, domačijski in anonimni arhitekturi in vptivih neznanih mojstrov ob anatizi kozotca na Škofljici pri Ljub-tjani in mostu čez Krko pri Kostanjevici.
Hetena l.ožar-Podtogar je na podtagi skromnih pisnih virov, arhivskega gradiva in bogatega anketnega gradiva, zbranega v Inštitutu za stovensko narodopisje, podata stiko ženitovanj-skih šeg in navad Dotenjcev do poročnega dne v času do druge svetovne vojne.
Ludvik Tončič v prispevku Iz zapiskov srenjskega odbora v Dotcnjskih Topticah (1895-1842), zasnovanem na arhivskem gradivu novomeškega
arhiva, prikazuje vaško samoupravo v Dotenjskih Topticah.
Igor Gedrih v razpravi Mato znana in neznana Jarčeva pesem opozori na nujnost natančne ohdetave pesniškega opusa Mirana Jarca, ki je objavtjen fragmentarno v reviatnem tisku, in še posebej na nujnost podrobnega študija cetotnega Jarčevega pesništva pri preučevanju njegovega opusa. Z obdetavo dveh pesmi avtor razgrinja sveža razmi-štjanja. Prevrednoti že objavtjeno Jarčevo pesem Jazz-band in obravnava prvič objavtjeno pesem iz cikta Pisma Tebi (b).
V razpravi Meškova pisma Ivanu in Metiti Čampa Jože Dutar obravnava det zgodovine Literarnega ktuba v Ljubtjani. Z objavo bistvenih poudarkov v korespondenci Ksaverja F. Meška in tva ter Metite Čampa osvetti izdajanje titerarnih det na predvečer druge svetovne vojne.
Dušan Ptut razpravtja o Vodnih virih novomeške občine in zaktjučuje, da bo ena izmed najbotj pomembnih in zahtevnih natog bodočega regionat-nega razvoja novomeške občine oziroma vseh občin v kraškem porečju Krke ohranjanje in izbotjšanje kakovosti vodnih virov s kurativnimi in ztasti s preventivnimi ukrepi.
Mateja Betak poroča o odkritju devet žganih grobov na Vinjem vrhu — gomita Vetše. Deto in dokumentiranje je bito okrnjeno, saj je bita potovica gomite pri pripravi zemljišča za vinograd uničena, gradivo pa raztreseno in poškodovano.
Matjaž Puc razpravtja o Ktevevžu in njegovih naravnih znamenitostih, ki je mato poznan det dotenjske pokrajine. Opiše nenavadno speteotoško in biotoško fiziognomijo toptega vretca v kraških jamah pod ruševinami gradu Ktevevž, enega najtepših kte-vevških krajinskih parkov s historičnega in današnjega vidika. Vetik det razprave je posvečen kraškim fenomenom. Avtor poudarja pomen zavarovanja vodnega vira.
Barbara Jaki-Mozetič razpravtja o
Zorka Škrab)
OOMHV) ]N Ot)/,)VI Rast 4/t990
štukaturi iu poslikavi stropa sto)prte sobe gradu Grm v Novem mestu. Od nekdaj bogato okrašene notranjosti gradu se je ohranita )e soba v prvem nadstropju stotpa. !ta)ijansko štuka-
BOGASTVO
JUGOSLOVANSKIH
ARH!VOV
V	galeriji Dolenjskega muzeja je bita od 2). novembra do 9. decembra 1990 odprta razstava z naslovom Bogastvo jugoslovanskih arhivov. Pripravila jo je Zveza arhivskih delavcev Jugoslavije. Prvič je bila predstavljena občinstvu oktobra 1988 v prostorih Arhiva Jugoslavije v Beogradu.
S slovenske strani se je pri tem medrepubliškem projektu najbolj angažiral Pokrajinski arhiv Maribor, katerega ravnatelj je tudi predsednik odbora za kulturno in prosvetno dejavnost pri Zvezi arhivskih delavcev Jugoslavije, ki je bil tudi iniciator te razstave.
V	Slovenijt je bila razstava prikazana prvič 18. oktobra 1989 ob dnevu slovenskih arhivov, ki ga slovenske arhivske organizacije praznujejo vsako leto ob tem času. S tem dnem je pričujoča razstava pričela svojo pot po Sloveniji. Nazadnje smo jo dobili tudi v Novo mesto. Razumljivo pa je, da zaradi varnosti, razen na premierni predstavitvi v Beogradu, niso bili razstavljeni originalni dokumenti, ampak le barvne fotografije, ki so kljub pomanjšavam veren odraz originalov.
Razstava je bila zasnovana na kronološki podlagi. Najstarejši dokument je bil iz leta 986, zaključni dokument pa je bil iz leta 1961 — deklaracija prve konference neuvrščenih držav. Pri izbiri dokumentov so namreč odločali naslednji kriteriji:
turo iz časa okoli 1675/80 dopolnjuje poslikava, ki je severnjaško uglašena. Avtorji mavčne dekorcije in avtor slik zaenkrat še niso ugotovljeni.
—	starost,
—	zgodovinski značaj in
—	kulturno-umetniška vrednost originalnega dokumenta.
Tako je bilo mogoče na razstavi videti listine in pečate kraljestev, držav in številnih ustanov, ki so se v zgodovinskem razvoju oblikovale na območju današnje Jugoslavije. Poleg dokumentov tedanjih uradnih ustanov so bila še zlasti zanimiva pisma nekaterih znanih osebnosti, kot npr. Jerneja Kopitarja, Charlesa Darvvina itd., fotografije jugoslovanskih mest, zemljepisne karte preteklih stoletij, potni list Petra Petroviča-Njegoša itd.
Ob ogledu razstave smo sc srečali s pisano vsebinsko in jezikovno pestrostjo dokumentov, kar priča o različnosti kulturnega in političnega razvoja jugoslovanskih narodov.
Zc samo ime razstave pa pove, da so bili dokumenti izbrani izključno iz jugoslovanskih arhivov. Veliko dragocenega arhivskega gradiva pa se še nahaja v drugih ustanovah, kot so: muzeji, galerije, knjižnice in cerkvene inštitucije.
Arhivski delavci upamo, da smo s pričujočo razstavo opozorili javnost na pomembnost arhivskega gradiva kot prvovrstnega vira za spoznavanje naše preteklosti. Zal pa je to večkrat po krivici zapostavljeno in se njegov pomen te počasi prebija v zavest sodobnega človeka.
!vica Križ
ODMI.V) IN ODZIV!
Kast 4/1990
!N MEMOR1AM -VANE MURN
tvan Murn a!i Murnov Vani, kot ga je poznata večina starejših Novo-meščanov, se je rodit 19. novembra 1912 kot zadnji otrok v družini novomeškega svečarja in medičarja Franca Murna iz Kandije. Tudi sam se je izučit te obrti in pomagat očetu v njegovi tectarski detavniei in trgovini z usnjem, čevtjarskimi in športnimi potrebščinami. Kot mtad fant se je veliko ukvarjat s športom: smučanjem, drsanjem in igranjem nogometa. Vetikokrat se je v zadnjih tetih spominjat igranja nogometa na Loki, v smehu je povedat, kotikokrat so morati prekiniti igro, ko je prišet mimo kak strog profesor. Leta t942 se je poročit in v zakonu so se mu roditi trije otroci: dva sinova in hči. Na svojo družino je bit žeto navezan. Po vojni je deta) na Okraju, nato na ŽtTO fondu, od tam pa je šet k Dotenjki, kjer je bit do svoje upokojitve postovodja trgovine z usnjem. Četo živtjenje je bit izredno marljiv čtovek, in tako se tudi po upokojitvi ni predat počitku, ampak se je začet zanimati za zgodovino Novega mesta, še posebej za zgodovino obrti. Vetiko je zahajat v Študijsko knjižnico k nekdanjemu upravitetju Bogu Kometju, po njegovi smrti pa je prihajat v Dotenjski muzej. Zadnja teta je začet načrtno zbirati gradivo o obrteh v Novem mestu v času med obema vojnama, pa tudi o živtjenju nasptoh v tem času. Na terenu je zbirat podatke, predvsem pa je zbrat vetiko fotografskega gradiva, ki ga je prinašat tudi v muzej, kjer smo ga prefotografirati in eno kopijo shraniti. S tem se je precej obogati) muzejski fond starih fotografij. Na pobudo Janeza Pence z Obrtnega združenja pa ni ostat te pri zbiranju, ampak je začet svoje izstedke od teta )983 redno objavtjati v gtasitu novomeških obrtnikov Naše gtasilo pod nastovom Obrt v tridesetih. Tako je
v nekaj tetih izšta tepa serija čtankov, 27 po števitu. Morda je bito naktjuč-jc, morda usoda, da je bit njegov zadnji prispevek pred smrtjo prav o njegovi domači obrti — o tectariji. Zbirka teh prispevkov predstavtja dragocen prispevek k poznavanju obrti v Novem mestu in hi zastužita ponatis v samostojni-knjižici.
Maja teta )989 je ob 20-tetnici Obrtnega združenja Novo mesto in oh sodetovanju Dotenjskega muzeja pripravit v novih prostorih združenja na Gtavnem trgu tudi pritožnostno razstavo o novomeških obrteh.
Z muzejem je bit Vane Murn povezan še po eni strani. Pred nekaj teti je oddat v Dotenjski muzej cetotno njihovo nekdanjo svečarsko in medičar-sko detavnico, ki je danes pomemben in dragocen sestavni det statne etno-toške razstave Dotenjskega muzeja. Ob predaji detavnice je napisat tudi obsežen zapis o tej obrti v njihovi družini. Na žetjo muzeja je za izpo-potnitev zbirke ponovno vti) v starih modetih iz tesa voščene votivne predmete. §e tetos septembra je v statni zbirki rekonstruirat tudi postopek izdetave vtečenih sveč. Sodetoval je tudi pri oddaji o svečarski in medi-čarski obrti iz serije oddaj Obrti na Stovenskem, ki jo je snemata tjub-tjanska tetevizija.
Vane Murn pa je bit poteg udejstvovanja na kutturnem področju aktiven še drugod. Vrsto tet je bi) porotnik na novomeškem sodišču. Zadnja teta je bil tudi martjiv in vesten predsednik Društva upokojencev Novo mesto. Tudi pred upokojitvijo je sodetova) v štcvihiih družbenopoti-tičnih organizacijah, in povsod je svojo funkcijo aktivno tudi opravtjat. Vane Murn je umrt sredi deta 24. oktobra )990. Vsi, ki smo ga poznati in z njim sodetovati, ga pogrešamo. Spominjamo se ga kot poštenega iti pridnega čtoveka, kot zvestega sodc-tavca in — prijatetja.
Viadimir LAMUT: Parižankc, iito^raHja, !9.S6
tvan Zoran
KULTURNA KRONtKA
SEPTEMBER - NOVEMBER )990
MOKRONOO — V soboto, t. septembra, so obiskovatci kutturnih prireditev v trebanjski občini te dočakati izvedbo domačega bateta Mokronožei — sejem. Besedito je napisat Stane Peček, gtasbo Lado Jakša, ptesati pa so čtatii batet-nega ansanrbta iz Ljubtjane in fotktorna skupina Kres iz Novega mesta. Predstava je bita zaradi stabega vremena v mokronoškem kutturnem domu in ne na gradu (na prostem), kakor je bito predvideno, zato je bita nekotiko okrnjena. Ogtedat si jo je tudi predsednik stovenske vtadc Lojze Peterte.
KOČEVJE — Ob začetku šotskega teta so sodetavei kočevskega muzeja pripravili v iztožbah kočevske Name zanimivo razstavo pod nastovom Šotstvo na Kočevskem.
BREŽtCE — V gateriji Posavskega muzeja v Brežicah so v četrtek, 6. septembra, odprti razstavo det hrvaškega naivnega stikarja Mtadena Kefetjc. Pred otvoritvijo sta Etizabeta in Drago Križanič v koncertni dvorani peta ob kitari kajkavske pesmi, igratka Smitjka Bcncet pa je pesmi v kajkavskem narečju recitirata.
KRŠKO — Pregtedno razstavo del Stojana Zafreda iz Divače, stikarja, ki zaradi invatidnosti stika s čopičem v ustih, so v petek, 7. septembra, potem ko so jo že videti v Kostanjevici in Novem mestu, odprti v Cateriji Krško. Ker je ta gaterija majhna, so razstaviti te izbor tistega, kar je Zafred že prikazat na tej dotenjski stikarski turneji.
NOVO MESTO — V Dotenjski gateriji je v torek, tl. septembra, zvečer nastopita kitaristka Ktara Tomtjanovič iz Novega mesta in na preddiptom-skem koncertu izvajata za kitaro prirejene ati napisane sktadbe znanih avtorjev. Ktara je končata študij na Akademiji za gtasbo v Ljubljani in odšta na študijsko izpopotnjevanje v Nemčijo.
NOVO MESTO — V petek, 14. septembra, je Novo mesto prostavito visok kutturni jubitej: 100-tetnico arheotoških raziskovanj v dotenjski metropoti. Osrednja stovesnost je bita v Domu kutture, kjer je o arheotoški podobi Novega mesta predavat arheotog Tone Knez, vodja vseh gtavnih izkopavanj v Novem mestu zadnjih trideset tet. V Dotenjski gateriji so ta dan odprti razstavo Praznik situ), ki je nazorno predstavita živtjenje na tteh današnjega Novega mesta pred okoti 2500 teti, v Dotenjskem muzeju pa je Stovensko arheotoško društvo imeto strokovno posvetovanje in skupščino. Ob tem arheotoškem prazniku sta izšli dve pubtikaciji. Prvo, knjigo Sto tet arheotoških izkopavanj v Novem mestu 1890 — )990, je napisa) Tone Knez, druga, Arheotoška najdišča Dotenjske, ki je v bistvu tematska števitka arheotoške revije Arheo, pa je deto več strokovnjakov.
LJUBLJANA — V Ljubljani je v prvi potovici septembra po datjši botezni umrt v svojem 70. tetu stovenski pesnik, pisatetj, dramatik, pubticist in potemik Jože Javoršek, s pravim imenom Jože Brejc, dotenjski rojak iz Vetikih Lašč. V stovensko titeraturo se je zapisat s številnimi knjigami in pomembnimi deti. Z nekaterimi deti, kot so Kako je mogoče, Nevarna razmerja, Črna krizantema, Spomini na Stovence, da vseh ne naštevamo, je žeto razburkat duhove. Za deto Nevarni spomini, ki ga je napist v francoščini, je dobil nagrado Zveze pistetjev francoskega jezika, doma pa so mu že prej podetiti nagrado Prešernovega sktada in druga priznanja.
DOLENJSKE TOPLtCE — V toptiškem zdravitiškem hotetu so v petek, t4. septembra, zvečer odprti razstavo akvaretov Kostje Viranta mt. iz Staže. Na otvoritvi, ki se jo je udetežit tudi čtan Predsedstva Repubtike Stovenijc dr. Dušan Ptut, stikarjev prijatetj, so predstaviti tudi stepega pesnika Bernarda
SLPTKMBLR
OKTOBLK
Zagrnika iz Ljubljane, katerega pesmi je brat igratcc Ivo Ban. Operni pevec Stane Koritnik je ob klavirski spremljavi pel samospeve.
NOVO MESTO — Novomeški pesnik Miro Gutman je ietos izdat svojo prvo pesniško zbirko z nastovotn Ki greje živtjenje. Predstavitev knjige je bila v petek, 2). septembra, zvečer v gostišču Breg. O Gutmanovi poeziji je govoril prof. Jože Škufca.
ČRNOMELJ — Novo razstavno sezono je začela galerija Miniart in v petek, 21. septembra, zvečer so v njej odprli razstavo grafik Jožeta Matkoviča, belokranjskega ustvarjalca iz Dragatuša.
NOVO MESTO — Študijska knjižnica Mirana Jarca je začela jesenski cikel predavanj. V petek, 21. septembra, je kot prvi predaval dr. Janez Strehovec iz Ljubljane, iti sicer je novomeškim poslušalcem govoril o postmoderni kulturi in novih tendencah medijske umetnosti.
KOČEVJE — Po daljšem času se je ljubiteljem likovne umetnosti v Kočevju predstavil kipar samouk Matija Glad, kostelski rojak, in sicer z deli, nastalimi v zadnjih šestih letih. Gladovo razstavo v Likovnem salonu so slovesno odprli v četrtek, 27. septembra.
NOVO MESTO — V petek, 2H. septembra, je v Študijski knjižnici Mirana Jarca predaval dr. Janez Vrečko o zgodovinski literarni avantgardi in poudaril, da je bilo njeno središče v Novem mestu, osrednja osebnost pa pesnik Anton Podbcvšek. Novomeška pomlad pred 70 leti je bila vrh prve faze te avantgarde, je dodal predavatelj. Študijska knjižnica je tudi pripravila knjižno-slikovno razstavo o novomeški pomladi.
STIČNA — V stiškem samostanu sta v nedeljo, 30. septembra, na skupnem koncertu nastopila pobratena mešani pevski zbor železničarskega KUD-a Tine Rožanc iz Ljubljane in železničarski pevski zbor iz St. Poltna na spodnjem Avstrijskem.
NOVO MESTO — Od I. do 7. oktobra je v novomeškem Domu kulture potekal že 15. Teden slovenskega filma. Na sporedu so bili filmi: Do konca in naprej, Umetni raj, Decembrski dež, Veter v mreži in Remington ter (neslovenska) puljska nagrajenca Gluhi smodnik in Meja.
KOČEVJE — V torek, 2. oktobra, je na literarnem večeru v Kočevju nastopi) pesnik Ciril Zlobec in ljubiteljem poezije predstavi) svojo zadnjo pesniško zbirko Moja kratka večnost.
LJUTOMER - Akademska slikarja Jože Kumer iz Dolenjskih Toplic in Jože Marinč iz Kostanjevice sta se udeležila slikarskega ekstempora, ki je bil prvi teden oktobra v Ljutomeru, in oba prejela nagrado.
SEVNICA — Brvi teden oktobra sta pred sevniškim občinstvom nastopila v Nemčiji živeči ameriški saksofonist John Edvvard Kelly in slovenski pianist Bojan Gorišek, rojak iz Loke pri Zidanem Mostu. Koncert je bil slabo obiskan, kar pa glasbenikov ni preveč motilo.
NOVO MESTO — Literarnega večera, ki ga je v petek, 5. oktobra, priredila Študijska knjižnica Mirana Jarca, posvečen pa je bil 70-letnici novomeške pomladi, so se udeležili in na njej brali svoja dela pesniki: Janez Kolenc, Ivan Zoran, Miro Gutman, Erance Rcžun in Ivan Gregorčič. Pogovor o pesniškem ustvarjanju je vodil prof. Janez. Mežan, ravnatelj knjižnice.
RIBNICA — Oh dnevu topničarjev, 7. oktobra, so v ribniškem Domu JLA pripravili razstavo kiparskih del Draga Koširja, kiparja samouka iz Jelovca pri Ribnici.
TREBNJE — V torek, 9. oktobra, sta Trebnje obiskala mladinski pisatelj Vitan Mal in Milan Mohar in sc pogovajala z ustvarjalci otroške revije Srečanja, ki je takrat spet izšla.
OKTOBKR BREŽICE — V galeriji Posavskega muzeja so v torek, 9. oktobra, odprli likovno razstavo, na kateri sta se s svojimi deli predstavila akademski slikar (domačin) Dušan Filipčič in fotograf Muran Pflaum (iz Kranja).
SEVNICA — V sredo. K), oktobra, je v Scvniei nastopil slovenski glasbenik Klemen Ramovš, solist na kljunasti flavti.
RIBNICA — Prihodnje leto bo minilo 400 let, kar je umrl slovenski renesančni skladatelj in Trubarjev sodobnik Jakob Petelin Gallus, domnevno ribniški rojak, leto 1491 pa je proglašeno za Gallusovo leto. Spominske slovesnosti in prireditve bodo tudi v ribniški občini. Ustanovili so že 16-članski prireditveni odbor, ki ga vodi Alojz Marolt, in ta odbor je imel v petek, 12. oktobra, prvo sejo.
STIČNA — V stiškem samostanu je bila v četrtek, 12. oktobra, nova prireditev v počastitev 900-lctnice rojstva sv. Bernarda. Na njej so predstavili monografijo o Stični, ki jo je napisal dr. Marijan Zadnikar, Ribniški oktet pa je zapel nekaj pesmi s svoje nove kasete. V samostanu so tudi pripravili razstavo sakralnih predmetov, zbranih za ustanavljajoči se verski muzej v Stični. NOVO MESTO — Novomeška SDK je v svojem kandijskem razstavišču odprta v petek, 12. oktobra, razstavo, posvečeno 70-)etniei novomeške pomladi. Na ogled je bilo nekaj slik Božidarja Jakca, Marjana Mušiča in Zdenka Ska-liekega ter nekaj izvirnih plakatov, ki jih je za prireditve septembra 1920 v Novem mestu izdelal Jakac, takrat praški študent.
MEEEIKA — Osnovnošolei in srednješolci iz Bele krajine, Ozlja na Hrvaškem in Ronk v Italiji so na 9. slikarskem ekstemporu mladih to jesen upodabljali stavbarsko dediščino v Metliki iti okolici. Razstavo nastalih del so v petek, 12. oktobra, odprli v Ganglovem razstavišču v metliškem gradu, kasneje pa je potovala po Beli krajini.
NOVO MESTO — Od srede, IT., do ponedeljka, 29. oktobra, je bila v razstavišču novomeške Krke na ogled razstava del šestih sodobnih kitajskih slikarjev iz Nanjinga v provinci Jiangsu. Razstavljali so: Wu Jongkang, Eu Wei, Zhu Gui, Ru Chang, Xu Minghua in Cheng Mian.
NOVO MESTO - V ponedeljek, l.S. novembra, se je z novomeškimi kulturniki pogovarjal slovenski kulturni minister dr. Andrej Capuder o problematiki v kulturnih ustanovah in v kulturnih društvih.
SKOEJA LOKA — Ekstcmpora Loka 90, ki je bil v drugi polovici oktobra v Škofji Loki, so se udeležili tudi dolenjski likovniki. Akademska slikarja [ože Marinč iz Kostanjevice in Jože Kumer iz Dolenjskih Toplic sta se tudi s tega ekstempora vrnila domov nagrajena.
NOVO MESTO — Na večernem koncertu v nedeljo, 21. oktobra, v kapiteljski cerkvi so nastopili: mešani pevski zbor Obala iz Kopra pod vodstvom mag. Mirka Slosarja, orkester Slovenicum iz Ljubljane, operni solisti Carmen Ealaysa, Marjan Trček in Marko Bajuk ter organistka Cecilija Kobal, izvajali so pesmi cerkvene vsebine in Schubertovo Mašo v C-duru. Koncert je poslušalo nad 300 obiskovalcev.
NOVO MESTO — V Dolenjski galeriji so v ponedeljek, 22. oktobra, odprli razstavo ženskih aktov Vladimirja Lamuta. S to razstavo so počastili 7.S-let-nico Lamutovega rojstva.
ČRNOMELJ — V torek, 23. oktobra, so na črnomaljski srednji šoli priredili KUU OHNA KRONIKA literarni večer pisatelja Frančka Rudolfa.
Kast 4/1990 OTOČEC — V Gami hotelu je bil v petek, 26. oktobra, kulturni večer, na katerem je igralec Branko Miklavc recitiral pesmi Mira (humana, glasbo pa je izvajala skupina Capa ca bana iz Novega mesta. Zvonka Simšič, študentka 399 ljubljanske Akademije za likovno umetnost, je razstavljata svoje slike.
OK ) o)!) i< BREŽICE — V petek, 26. oktobra, je slovenski obrambni minister Jane/Janša odprt v galeriji Posavskega muzeja razstavo Boj za stovensko severno mejo 1918—1919, ki jo je pripravil dr. Milan Ževart, ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru.
ŠEN I RUPERT — Učenci iz vseh osnovnih šol v trebanjski občini so se udeležil: tradicionalnega malega likovnega tabora, ki so ga tokrat pripravili v Šentrupertu. Udeleženci so ustvarjali pod mentorstvom akademskega slikarja Veljka Tomana.
BREŽICE — 18. srečanje pobratenih pevskih zborov s Proseka — Kontovela na Tržaškem, iz Železne Kaple na avstrijskem Koroškem, Stražišča pri Kranju iti Brežic je bilo v soboto, 27. oktobra, v Slavnostni dvorani brežiškega gradu. Pevci so priredili celovečerni koncert, pozdravil pa jih je tudi slovenski kulturni minister dr. Andrej Capuder.
NOVO MESTO — V Krkinem razstavišču v Novem mestu so v ponedeljek, 29. oktobra, odprli razstavo de), nastalih na 2. Krkini likovni delavnici, ki je potekala v Dolenjskih Toplicah. Delavnice so se udeležili Bogdan Borčič, Željko Opačak, Darinka Pavlctič-Eorcnčak, brane Purg iti Branko Suhy. Ustvarjali so v risbi in akvarelu.
NOVO MESTO — Ob novomeškem občinskem prazniku so v razstavišču SDK pripravili v ponedeljek, 29. oktobra, kulturni večer treh občin dolenjske regije: črnomaljske, metliške in trebanjske. Črnomaljsko občino so zastopali tamburaši iz Sodevc in akademski kipar Jože Vrščaj, metliško občino humorist Toni Cašperič in Belokranjski muzej z deli različnih likovnih umetnikov, ki jih hrani, trebanjsko občino pa oktet KUD-a Pave) Colia ter slikar Lucijan Reščič in kipar Sandi Leskovec.
NOVEMBER TRBOVLJE — Trije likovniki iz trebanjske občine — slikarja Bogdan Breznik in Lucijan Reščič ter kipar Sandi Leskovec — so razstavljali svoja dela v trboveljski galeriji. Ob otvoritvi razstave v ponedeljek, 5. novembra, so poudarili, da pomeni predstavitev I rebanjcev v Trbovljah plod sodelovanja med ZKO--jema obeh občin.
SEVNICA — V sredo, 7. novembra zvečer, so Sevničani pripravili v prostorih svojega gradu predstavitev 3. številke Rasti. Odlomke iz revije so brali člani sevtiiškega Odra mladih, s svojimi pesmimi pa sta se predstavila tudi sevniška ustvarjalca Peter Žuraj in Rudi Stopar. O reviji, ki je bila do zdaj premalo navzoča v sevniški občini, sta govorila glavni urednik Jože Škufca in član uredniškega odbora Eranci Šali.
TREBNJE — V avli stare trebanjske osnovne šole je v četrtek, 8. novembra zvečer, koncertiral slovenski pianist in skladatelj Igor Dekleva iz Ljubljane. Izvajal je dela Kabalevskega, Dcbussyja, Gershwina, Granadosa in svoje skladbe.
KOČEVJE — V kočevskem Likovnem salonu je novembra razstavljal svoja slikarska dela zdravnik in slikar dr. Anton Dolenc. Razstavo so odprli v petek, 9. novembra, iti z njo počastili avtorjevo 60-lctnico.
BRESTANICA — Tradicionalno posavsko likovno razstavo so letos pripravili in v petek, 9. novembra zvečer, odprti v galeriji brestaniškega gradu. Predstavilo se je devetnajst slikarjev, ki delujejo v brežiški, krški in sevniški občini. Izbor za razstavo je opravila akademska kiparka Vladka Stoviček iz Krškega. KtH TURNA KRONtKA NOVO MESTO — Dolenjski muzej je v torek, 13. novembra, predstavil dve Rast 4/)9K) novi publikaciji: kulturnozgodovinski vodnik Novo mesto skozi čas in vodnik po etnološki zbirki Dolenjskega muzeja. Prva knjiga je prenovljena, spremenjena in dopolnjena izdaja vodnika, ki ga je Dolenjski muzej izdal pred pet-400 najstimi leti. Vodnik po etnološki zbirki pa je povsem nova publikacija.
NOVHMHHK
KU1.TUHNAKHONHŠA
Rast4/)990
NOVO MESTO — Dotenjski oktet je prostavit 20-!ctnico ustanovitve. Stav-nostni koncert je ime! v petek, !6. novembra zvečer, v Domu kuiture v Novem mestu, kjer sta sc mu na odru pridružita še Kartovački oktet iz Kartovca in Stob!janski oktet iz Domžak Ztate in srebrne (iahttsove značke je pevcem Dotenjskega okteta podeti) mag. Mirko Siosar.
NOVO MESTO — V novomeški frančiškanski cerkvi, kjer je ictos že bi!o nekaj koncertov, je v ncdctjo, !S. novembra zvečer, nastopi) tudi Komorni zbor iz Trebnjega pod vodstvom tgorja Teršarja. Izvaja! je sakratne in črnske duhovne pesmi.
NOVO MESTO — Priznani slovenski pianist, koncertant in gktsbeni pedagog Atidrej [are iz Ejubtjane, po očetu pa novomeški rojak, je nastopi! v torek, 20. novembra zvečer, v novomeškem Domu kutture z zanimivim programom kratkih ktavirskih skktdb. O njegovem de!n in njegovi navezanosti na Novo mesto in Dotenjsko se je z njim pogovarjata muzikotoginja Cvetka Hribar. Večer je bi! ena zadnjih prireditev v počastitev 70-!ctnicc novomeške pomtadi. NOVO MESTO — V Dotetijski gateriji so v sredo, 21. novembra dopotdne, odprti zanimivo arhivsko razstavo z nastovom Bogastvo jugostovanskih arhivov, ki že dobro !eto potuje po Stoveniji, pripraviti pa so jo že teta 1988, ko je bita tudi najprej na ogted v Beogradu.
ČRNOMELJ — V črnomaljski Ljudski knjižnici so v četrtek, 22. novembra, odprti razstavo knjižnih itustracij Hinka Smrekarja in Božidarja Jakca. Razstavo so pripraviti v sodetovanju s Studijsko knjižnico Mirana Jarca iz Novega mesta.
NOVO MESTO — Znani stovenski psihotog in pisatetj dr. Vid Pečjak je v četrtek, 22. novembra, predavat v vetiki čitatnici Studijske knjižnice Mirana Jarca o psihotoških vidikih padanja sociatizma. Govorit je o snovi, ki jo je širše, študijsko in anatitično obdetat v knjigi Kako se je podrt komunizem. ČRNOMELJ — Z monokomedijo Široka usta, ki jo je napisat ribniški rojak Miha Mate, je novembra gostovat v črnomatjski občini igratec Stane Starešinič, čtan Statnega stovenskega gtedatišča iz Trsta, sicer pa betokranjski rojak. V petek, 23. novembra, je nastopit v Dragatušu, v soboto, 24. novembra, v Črnomtju in v nedetjo, 2.5. novembra, v Semiču.
TREBNJE — Prcgtedno razstavo de) Stojana Zafreda iz Divače, stikarja inva-tida, ki stika s čopičem v ustih, so v ponedetjek, 26. novembra zvečer, odprli v Gatcriji tikovnih samorastnikov v Trebnjem. Pred tem je bita razstava na ogted v Kostanjevici, Novem mestu in Krškem.
Vladimir LAMUT: Pokrajina ob Krki, (gledano iz pokončnih strani: Maska oz. Strašilo), litografija, 1959
SODELAVCI TE ŠTEVILKE:
Vinko BLATNIK, dipl. politolog, samostojni kulturni delavec v Ljubljani Bojan BOŽIČ, specialni pedagog, ravnatelj Dolenjskega muzeja v Novem mestu
Janez GABRIJELČIČ, mag. ekonomije, Gradbeno industrijsko podjetje Pionir Novo mesto
Mihael Glavan, prof., vodja Rokopisne zbirke NUK v L jubljani Gregor GOLOBIČ, absolvent filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Skupščina Republike Slovenije, predsednik komisije za prošnje in pritožbe Ivan GREGORČIČ, prof. slovenskega jezika na osnovni šoli Mirna Peter KAPS, dr. medicine, specialist internist v Zdravstvenem centru Dolenjske v Novem mestu
Janez KOLENC, prof. slovenskega in ruskega jezika, upokojen, živi v Novem mestu
Milček KOMELJ, dr. prof. na Filozofski fakulteti v Ljubljani
Borut KRIŽ, arheolog, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo
mesto
Ivica KRIŽ, dipl. etnologinja, kustosinja v Dolenjskem muzeju Novo mesto Ivan PERHAJ, ravnatelj na osnovni šoli Brusnice
Felicijan PEVEC, duhovnik-frančiškan v frančiškanskem samostanu v Novem mestu
Nataša PETROV, prof. francoskega jezika in primerjalne književnosti, bibliotekarka v Študijski knjižnici M. Jarca Novo mesto
Stojan PRETNAR, dr. prava, univ. prof. v pokoju, član SAZU, živi v Ljubljani
France REŽUN, predmetni učite!i zgodovine in zemljepisa, upokojen, živi v Trebnjem
Katja REŽUN, višja knjižničarka, Knjižnica Pavla Golic Trebnje Tatjana ROŽENBERGAR, dipl. etnologinja, Dolenjski muzej Novo mesto Peter SIMIČ, oblikovalec, samostojm umetnik v Novem mestu Zorka SKRABL, prof. zgodovine, vodja Zgodovinskega arhiva Ljubljana — enote za Dolenjsko in Belo krajino
Franci ŠAH, prof. sociologije, publicist, vodja Dolenjske založbe prt Tiskarni Novo mesto
Tomaž ŠTEFE, prof. zemljepisa, Zavod Republike Slovenije za družbeno planiranje Ljubljana
Veljko TROHA, dr. doc. na Pedagoški akademiji v Ljubljant
Janez VREČKO, doc. dr. prof. na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Oddelek za
primerjalno književnost in literarno teorijo
Anica ZIDAR, upokojena razredna učiteljica v Mokronogu
Ivan ZORAN, novinar pri Dolenjskem listu, publicist in kulturni delavec
RAST
RAST
RAST
USTANOVITE!) [N IZDAJATELJ
SVET REVIJE
UREDNIŠKI ODBOR
LIKOVNI UREDNIK LEKTOR
REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO A	IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
S YUISSN 0353-6750 UDK 05 (497.12) T	Letnik I, leto 1990, št. 4
Tiskarna Novo mesto — Dolenjska založba, zanjo Srečko Novak
Stane Peček (predsednik), Atbert Felicijan, Ksenija Khalil, Tatjana Lampret, Jožica Merslavič, Nataša Petrov, Jože Škufca, Veronika Tanko, Bojan Valenčič, Boris Žužek
Jože Škufca (glavni urednik), Nataša Petrov (odgovorna urednica), Janez Gabrijelčič, Ivan Gregorčič, Tone Hrovat, Peter Kapš, Milan Markelj, Franci Pipan, Lucijan Reščič, Janez Slapnik, Rudi Stopar, Franci Šali, Severin Šali
Lucijan Reščič
Peter Štefančič
NASLOV UREDNIŠTVA RAST, Tiskarna Novo mesto - Dolenjska založba, 68000 Novo mesto,
Ragovska 7a (telefon: 068/21-134, 22-551, 24-498)
TAJNIK Peter Štefančič
Naročnino in rokopise sprejema tajništvo revije. Rokopise lahko pošiljajte tudi članom uredniškega odbora. Rokopisov in drugega gradiva ne vračamo. Naročnina za letos (3. in 4. številka) je 120 din. Ta številka stane 70 din.
Št. žiro računa 52100-601-10472, Novo mesto - revija Rast
NAKLADA 1000 izvodov
TISK Tiskarna Novo mesto
Izid številke so omogočili odbori za kulturo pri občinah Brežice, Črnomelj, Grosuplje, Kočevje, Krško, Litija, Metlika, Novo mesto, Ribnica, Sevnica in Trebnje ter Obrtno združenje Hrast Novo mesto
Revija je oproščena davka od prometa proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto.
RAST je naslednica trebanjske revije SAMORASTNIŠKA BESEDA Izhaja štirikrat letno
{p KRKK
tovarna zdravil, p o. NOVO MESTO
ZAVAROVALNICA NOVO MESTO, d.d. NUKLEARNA ELEKTRARNA KRŠKO
82
RRSI 1330

? §
^ s
s. I
COBISS
V PRIHODNJIH ŠTEVILKAH
Phitip WAMBOLT Selitve. Avtobiografski zapiski Jetka ZALETEL Pismo za Iztoka Stane JARM Retigija in umetnost Janko JARC Dr. Jože Marjetic Renato REPŠE Trška naselja Mirenske dotine
»Rastoča knjiga « — več prispevkov