poštnina plačana v gotovini

TIM- REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE
| Izdaja Tehhiška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6
• Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr-
vinšek, Marjan Tomšič. Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo¬
vorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
etno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 din
Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
jp. 541 X • Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna
Kočevski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Raziskovalna
ikupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skup-
lost za zaposlovanje Slovenije.

18. letnik

September 1979

timova igračka

SLONIC IZ PAPIRJA

Vse sestavne dele sloniča prerišite na ri¬
salni papir, lahko pa tudi na nekoliko trši
karton. Obliko »kroja« skrbno izrežite s
škarjami in nožičem za papir. Vse pregibe
označene s tanko neprekinjeno črto narahlo

zarežite (pazite, da ne prerežete papirja!).
Črtkani črti ob ušesih zarežite s spodnje
strani. Zarežete še po krepko izvlečenih
črtah in že lahko pričnete z lepljenjem. Naj¬
prej zlepite slončkov zadek, in sicer tako,
da zalepite ploskvico A pod ploskvico B, po¬
tem pa ploskvico C pod ploskvico E. Zadek
prekrijete z delom 2, nato pa prilepite rep
(4) in okla. Vse skupaj prebarvate še z ze¬
leno sivo barvo (razen oklov) in slonček je
gotov.

TIM 1/9 • 79/80 1

TIM 1

September 1979 18. letnik

TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO
DEJAVNOST MLADINE • Izdaja Tehniška založ-
ba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja
uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič,
Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone
Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka
Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični
urednik: Božidar Grabnar • TIM Izhaja 10-krat
letno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna
številka 7,00 din • Revijo naročajte na naslov:
TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X • Tekoči
račun: 50101-603-50-480 • Tisk tiskarna Kočev¬
ski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Razisko¬
valna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževal¬
na skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slove¬
nije.

timova pošta

Kot po navadi so se tudi minule počitnice
bliskovito zasukale, ne da bi se kaj poseb¬
nega zgodilo. Tako kot leta doslej vam je
zmanjkalo časa, da bi postorili vse tisto, kar
ste se namenili ob koncu šolskega leta
postoriti v teh veselih počitniških dneh. Je
že tako, da je dosti laže delati načrte, kot
pa jih potem uresničiti. Ne morem sicer
reči, da ste čisto prezrli moje vabilo, da
pripravite čez počitnice kakšen načrt za
Tim, pa spet odziv ni bil takšen, da bi bili
lahko do kraja zadovoljni. Veliko je namreč
med vami optimistov, ki so kaj hitro zado¬
voljni s svojimi umotvori, pri tem pa po¬
zabijo preveriti, če ni kaj podobnega že
izšlo v katerem od prejšnjih Timov. Malce
prehuda raztresenost, se vam ne zdi? Žani-

2 TIM 1/9 • 79/80

mivo pa je, da se z bližanjem začetka šole
vse pogosteje oglašate, zlasti v rubriko mali
oglasi, ki je že v prvi številki presegla
svoje okvire in se razlila čez rob, tako da
so nekateri oglasi našli svoj prostor na
drugih mestih, tam, kjer je pač ostalo kaj
prostora. No, pa pustimo to. Iz izkušenj
vem, da mi boste tako kot prejšnja leta tudi
letos venomer zastavljali vprašanja, na ka¬
tera sem sicer že pogostokrat odgovoril, pa
so odgovori potaknjeni po poštah vseh mo¬
gočih številk različnih letnikov. Zato bom
letos vse skupaj obnovil že kar na začetku,
tako da se boste kasneje hitreje in laže
znašli. Zaradi preglednosti sem se odločil,
da strnem odgovore na najpogostejša vpra¬
šanja takole:

O pošti

Pri pisanju ne pretiravajte z dolžino in go¬
stobesednostjo, na vsak način ne pozabite
na datum in na popoln naslov, da vam bom,
če bo potrebno, odpisal tudi osebno. V
pisma ne prilagajte znamk za odgovor saj
so le-ti brezplačni, tudi če vam jih bom po¬
slal po pošti. In ne nazadnje, če se le da
pišite čitljivo, saj me kdaj pa kdaj s svojo
pisavo postavite pred pravcate grafološke
uganke.

O malih oglasih

Mali oglasi naj bodo kratki, njihova dolžina
naj ne presega 50 (petdeset) besed. Ogla¬
sov, v katerih ponujate ali kupujete stvari,
ki niso povezane z vsebino Tima, ne bomo
objavljali. Ne oglašujte predmetov, katerih
cena bi presegala globino žepa povprečne¬
ga modelarja, izjema so le naprave za da¬
ljinsko vodenje. Oglasi bodo tudi v naprej
ostali brezplačni, zato ne prilagajte znamk
ali celo denarja, tudi to se je že zgodilo.

O tem, kako pripravite prispevke za objavo

Kakor je sitno, bo treba tudi o tej že nešte¬
tokrat obravnavani temi povedati nekaj be¬
sed. Tekst naj bo napisan čitljivo, vsebuje
naj natančen opis izdelave, naštejte tudi po¬
treben material in orodje. Pri modelih se¬
stavite kosovnico. Velikost risb naj se rav¬
na po širini strani in stolpca in naj po vi¬
šini ne presegajo višine teksta na strani.
Če je risba pomanjšana ne pozabite na vse
potrebne mere.

O materialih in kje se dobe

Materiali za modelarje in radioamaterje so
pri nas teže dosegljivi, seznam trgovin, ki

se ukvarjajo z njih prodajo pa kratek. Naj
jih nekaj naštejem: v prvi vrsti je tu Mladi
tehnik v Ljubljani, Stari trg 5, radiotehnični
material dobite v Iskrinih trgovinah, za male
železnice pa skrbi trgovina Mehanotehnike
v Ljubljani, Tavčarjeva 8. Potem so tu še
klubi, ki imajo na voljo nekatere materiale,
seveda le za svoje člane.

O ugodnostih, ki jih imajo naročniki Tima

Tim lahko naročite prek poverjenika na vaši
šoli, lahko pa tudi osebno na naš naslov.
Vsi naročniki Tima, ki imajo poravnano na¬
ročnino za tekoče leto, imajo pri nakupu vseh
izdaj Tehniške založbe Slovenije 10 % po¬
pusta.

O reševanju nagradnih ugank

Rešitev nagradne slikovne križanke pošljite
prepisano na poseben list z vašim popolnim
naslovom in pripisom »nagradna slikovna
križanka«, najkasneje do 20. v mesecu, v
katerem je izšla revija.

Trije izžrebani nagrajenci prejmejo lepe
knjižne nagrade.

O tem, kdaj revija izhaja in kdaj se lahko
nadejate objave svojega pisma, oglasa ali
prispevka

Tim je mesečnik, zato je treba oddati gra¬
divo za vsako naslednjo številko en mesec
pred izidom. To pomeni, da bo vaš spis iz¬
šel z enomesečno zamudo, temu se žal
ni mogoče izogniti. Prosim, da to tehnično
nujo pri dopisovanju upoštevate in se ne
jezite preveč, če vašega oglasa ne bo v
številki, ki je že izšla.

Tako, tole bi bilo za prvo silo, zdaj pa po¬
glejmo še vašo pošto.

Matjaž Primožič iz Prekorja pri Škofji Loki

me je poprosil za ploščico tiskanega vezja
za oddajnik Tim VII-2. Ploščico sem mu po¬
slal in upam, da se je medtem že lotil grad¬
nje. želim mu veliko uspeha pri delu.

Podobno pismo mi je poslal Franc Kregar iz
Rogaške Slatine. Takole piše: »Pred kratkim
sem vam poslal pismo, v katerem sem vas
prosil, da mi naredite ploščice tiskanega
vezja. Zdaj mi jih je naredil že nekdo drug,
zato mi jih ne pošiljajte ...« Na vprašanja,
ki jih je zastavil v obeh pismih, bo odgo¬
voril tov. Lokovšek. Prilogo je ta čas najbrž
že dobil vrnjeno po pošti, tako da se bo,
upam lahko, lotil izdelave. Na odgovore tov.

TIM 1/9 • 79/80 3

Lokovška bo pač treba malo počakati (do
izida druge številke).

Isto velja za Srečka Lukovnjaka iz Radenc,
Mirana čoho iz Vipave, Marjana Fajdigo iz
Malega otoka pri Postojni in Jožo Cančerja
iz Velikega Obreža pri Dobravi.

Bojan Terčič iz Ljubljane me prosi za načrt
go-carta. žal še vedno velja odgovor, ki sem
ga pogostokrat ponovil v lanski pošti, nam¬
reč, da takega načrta nimamo, in da je za
vse, ki si žele to vozilo izdelati v samo¬
gradnji, najbolje, da se obrnejo na najbližji
avto moto klub, pri katerem imajo tudi sek¬
cije za to vrsto športa.

Robi Zevnik iz Nadgorice pri Črnučah nam

piše za načrt makete malih železnic, v iz¬
meri 200 X 120 cm. Kot je že pisec se¬
stavkov o malih železnicah Matjaž Zupan
večkrat zapisal, je najbolje, da si načrt vsak
pripravi sam, prilagoditi svojim željam in
potrebam in ne nazadnje možnostim. Navo¬
dila za pripravo načrta za maketo so bila
objavljena v Timu, letnik 76/77, v rubriki
male železnice, ki je izhajala vse leto. Letos
je namreč bolj malo možnosti, da bi to ru¬
briko obnovili, saj je naš pisec odsoten.

Aleš Bolčina iz čepovana pri Novi Gorici

piše: »Vaš naročnik sem šele eno leto, a
imam tudi nekaj starih Timov. Vsak mesec
komaj čakam, da pride nova številka te re¬
vije. Preberem jo od začetka do konca. Všeč
so mi vse rubrike razen Timove fantastike,
ki bi jo po mojem in verjetno tudi mnenju
kakega drugega bralca morali ukiniti. Na¬
mesto nje bi lahko uvedli rubriko, v kateri
bi opisovali razne vrste eksplozijskih mo¬
torčkov. Izmed ostalih rubrik sta mi najbolj
všeč rubriki modelarstvo in timova pošta.

Sam najraje delam letala in včasih tudi kak
čoln. V VII. letniku, v 9—10 št. Tima sem
opazil letalo Tim-major. Na žalost pa v tem
Timu ni bilo priloge zanj, ampak za jadrnico
Tim-turist. Zraven pa je pisalo, da je bila
priloga za to letalo v vsaki drugi številki
Tima. Jaz sem imel prilogo za jadrnico, zato
vas prosim, če mi pošljete prilogo za letalo
Tim-major. če pa je nimate več, bi bil dober
tudi kak drug podoben model, za 2,5 ccm
motorčke.

Prosil bi vas tudi, če bi mi sporočili, koliko
približno stane 1 m 2  4 mm balse v Mladem
tehniku?«

Uvodnega dela pisma ne menim komenti¬
rati, saj so se mnenja o potrebnosti timo-
ve fantastike v tejle rubriki že vse preveč¬
krat kresala, pač pa moram odgovoriti na
drugi del pisma.

Načrta za letalo Tim-major žal že zdavnaj
nimamo več na zalogi, zato pa moram na¬
šega bralca opozoriti na podoben načrt za
letalo Mustang izpod peresa Marjana Kle¬
novška, ki je izhajal v lanskem letniku (pri¬
loga je izšla v tretji številki). Ker je naš
naročnik ravno eno leto, ima ta načrt za¬
gotovo pri roki. Cena balse v Mladem teh¬
niku pa je od 40—50 din za kos (100 X 10
cm odvisno od debeline).

Marko Sajovic iz Ljubljane pravi v svojem
dopisu: »Tim zvesto prebiram že četrto
leto. Vseskozi mi je všeč in želim, da tak
tudi ostane. Gradim napravo za daljinsko
vodenje iz zadnjega letnika. Imam pa nekaj
vprašanj. Kako naj uglasim anteno v oddaj¬
niku (antena je zložljiva)? Ali morajo imeti
servomehanizmi vgrajeno elektroniko ali ne?
Imam pa tudi predlog. Prepričan sem, da
bi veliko mladih modelarjev, ki si sami gra¬
dijo naprave, radi dobili že narejene plo¬
ščice. Ploščice je namreč precej komplici¬
rano narisati. Po foto postopku pa se ne
izplača delati samo za eno kopijo ...«

Na vprašanje, kako uglasiti anteno, bo od¬
govoril tov. Lokovšek, čeprav je o tem že
podrobno pisal v svoji rubriki, o izdelovanju
tiskanih vezij pa tole: tako kot pisem sam
pravilno ugotavlja, se izdelava tiskanih ve¬
zij po foto postopku če gre za manjše se¬
rije, ne izplača, kaj šele za en sam kos.
Kot je večini med vami znano, smo lani
poizkusili z izdelavo in prodajo tiskanih ve¬
zij za naprave za daljinsko vodenje po pošti,
vendar je bilo naročil tako malo, da smo
to kaj hitro opustili, saj bi nas vztrajanje
pri tem poslu vodilo v bankrot. Vse kaže,
da bo letos treba vendarle pritegniti enega
od sodelavcev, da bo opisal ročno izdelavo
tiskanih vezij.

Drago Gale iz Gornjega Rudnika v Ljubljani

me je poprosil za ploščice tiskanega vezja.
Njegovi želji sem po najboljših močeh po¬
izkušal ustreči, čeprav se bojim, da komplet
ni popoln.

Bodi dovolj. Na koncu vas še enkrat vabim
k sodelovanju in vas pozdravljam do pri¬
hodnjič.

4  tim 1/9 • 79/80

prvi koraki

Amand Papotnik

STOLPIČNI

DIAGRAM

(HITOGRAM)

1. uvod

Tokrat vam posredujem načrt za izdelavo
stolpičnega diagrama za spremljanje uspeš¬
nosti posameznih krožkov (npr. fotokrožek,
modelarski krožek, itd.).

2. napotki za izdelavo:

2.1. Stolpični diagram se sestoji iz letvic
(poz. 2), ki imajo na obeh straneh utor,
razen pri prvi in zadnji letvici, ki imata
utor le na eni strani.

2.2. Višina diagrama naj bo 3/4 dolžine.

2.3. Letvice diagrama povežite z letvicami
na zgornji in spodnji strani.

Letvica, ki povezuje utorjene letve na zgor¬
nji (poz. 1) strani, ima vrvico za obešanje
gotovega diagrama, spodnja letvica (poz. 6)
pa ima deščico z imeni posameznih krož¬
kov (poz. 7).

2.4. Deščica na sprednji (levi strani) naj
vsebuje razdelitev (poz. 5: npr. v cm).

2.5. Ko boste izdelovali ogrodje za diagram,
vam ostane še izdelava polj (poz. 4).

Polja predstavljajo kvaliteto in kvantiteto
uspešnosti posameznega krožka. Za izde-

lavo polj lahko uporabite vezano ploščo
4 mm ali pleksi steklo (različne barve). Po¬
lja vstavljate v utorjene letve (glej prerez

A—A).

2.6. Kako določite višino (velikost) polja?

2.6.1. Širina polja je pri vseh enaka.

2.6.2. Višina polja pa je lahko odvisna od:

— rednega obiskovanja krožka,

— kvalitete dela posameznikov in skupine,

— sodelovanja na razstavah (npr. razstav¬
ljeni izdelki v šolskem panoju kluba mla¬
dih tehnikov),

— udeležba na tekmovanjih,

TIM 1/9 • 79/80 5

— pridobljene nagrade, priznanja, diplome,
itd.

Vse te storitve učencev morate zbrati In
ustrezno točkovati, ter na osnovi zbranih
točk določiti velikost (višino) polja.

2.6.3. Če menite, da samo stolpci ne po¬
vedo dovolj, imate možnost Izvedbe (tudi)
običajnega diagrama. V tem primeru mora¬
te v sredino polj pribiti žebljičke (poz. 8)
in napeti vrvico iz izhodišča do sredine zad¬
njega polja.

3. S tem panojem boste uspešno vzpodbu¬
jali in motivirali učence za svobodne de¬
javnosti.

Amand Papotnik

1. uvod

PANO KLUBA

MLADIH

TEHNIKOV

Pričelo se je novo šolsko leto in čas pla¬
niranja šolskega dela in dela v krožkih
kluba mladih tehnikov.

Ali ste že ustanovili klub mladih tehnikov
na vaši šoli?

Če ste, potem si preberite informacijo o
možnostih spremljanja in manifestiranja de¬
la v krožkih.

6 TIM 1/9 • 79/80

Večina šol ima razgibano izvenšoisko de¬
javnost (modelarski krožek, fotokrožek, ra-
ketarski krožek, itd.) in zato je prav, da vse
te dejavnosti učenci tudi sproti predstavlja¬
jo. Primerno mesto za razstavljanje bi lah¬
ko bilo v avli šole.

2. napotki za izdelavo:

2.1. Za izdelavo panoja potrebujete smre¬
kove deske ali panelne plošče, plošče sti¬
ropora, prozoren pertinaks (pleksi) in ko¬
vinske obese (za pritrditev na steno).

2.2. Smrekove deske ali panelne plošče
(poz. 1) naj merijo (210x20x2  cm) in
naj bodo opremljene s kovinskimi obesa¬
mi (poz. 4) za pritrditev na steno.

2.3. Pano naj ima v zgornjem delu tudi vi¬
trine, da boste lahko vanje postavljali iz¬
delke posameznih učencev. Zato vam pred¬
lagam globino panoja — 20 cm.

2.3.1. Vitrine lahko izdelate na zelo pre¬
prost način. Izdelati morate letvice (poz. 3)
z utorom, po katerem boste pomikali pleksi
steklo ustrezne velikosti. Debelina perti-
naksa — pleksi stekla je navadno 4 mm.

2.3.2. Razmak med vzdolžnimi deskami pa¬
noja pa naj bo 50 cm, zato da lahko vmes
vstavite stiropor.

2.3.3. Kot vidite, sestavljajo pano kolone z
vitrinami v zgornjem delu, in kolone brez
vitrin.

Pri vseh kolonah pa lahko vstavite stiropor
(2 kosa 50 X 100 cm), ki rabi za pripenjanje
obvestil, diplom, priznanj, itd.

3. V vitrine lahko postavljate izdelke (npr.
v eno modele, v drugo makete, v tretjo po¬
kale, itd.), v spodnje prekate pa obvestila,
programe posameznih krožkov, diplome in
priznanja s tekmovanj, itd.

4. Pomen panoja

Tak pano je velikega pomena za spremlja¬
nje in manifestiranje dela in tudi »ogledalo«
šole ter posameznih učencev, ki si žele
priznanj, pohval, sodelovanja in potrditve
svoje uspešnosti. Vitrine naj se ne zaklepa¬
jo s ključavnicami, ampak naj bodo izde¬
lane po vzgledu šole v Podčetrtku, kjer so
že pozabili, »kako izgledajo ključi«.

SOVIČA —
OBEŠALNIK

*

Tokrat vam za spremembo posredujemo na¬
črt, ki zahteva od izdelovalca poleg mode¬
larskega tudi nekaj rezbarskega znanja. To

je prikupna sovica-obešalnik, ki živahno
obrača oči in plahuta s krili kadar jo upo¬
rabimo.

Za izdelavo rabimo poleg običajnega mode¬
larskega orodja še garnituro dlet za lesorez
ter ploska dleta 8, 10 in 20 mm širine. (Pri
delu z dleti bodite zelo pazljivi, da ne bo
prišlo do nesreče!)

Les za izdelavo sovice naj bo mehak: lipa,
topol ipd.

Najprej narišemo osnovno obliko sovice, ki
jo vidite na sliki 6. Na sliki 1 so nakazane
vse vdolbine, ki jih moramo zelo natančno
in skrbno izdelati, saj bomo kasneje vanje
vstavili mehanizem, ki bo sovico oživel. Ko
smo s tem delom gotovi, izrezbarimo čelno
stran sovice, nato pa se lotimo sestavnih
delov mehanizma. Prikazani so na slikah 2,
3 in 4, oči pa na sliki 8. Način, kako pove¬
žemo posamezne dele sovice med seboj, je
prikazan na sliki 7. Ko je sovica sestavljena,
jo še lepo pobarvamo. Pri tem si pomagamo
s sliko iz biološkega učbenika. Izdelano so¬
vico pritrdimo na zid in vsakokrat, ko bomo
nanjo obesili kos obleke, bo živahno pogle¬
dala in zaplahutala s krili, ko pa bomo obla¬
čilo sneli, spet zadremala.

TIM 1/9 • 79/80 7

8 TIM 1/9 • 79/80

modelarstvo

MODEL JAHTE
»MERKUR«

Borut Avsec

priloga

Merkur je model motorne jahte, ki je lahko
lep okras na knjižni polici, lahko pa vgradi¬
mo vanj motor in napravil nam bo nemalo
veselja ob spuščanju po vodi. V njem je
dovolj prostora za vgradnjo daljinskega vo¬
denja, a s tem se tu ne bomo ukvarjali.
Dolg je 565 mm, širok 148 mm, vgreza pa
ima približno 50 mm. Gradnja ni najbolj
enostavna, a modelarjem, ki so prej že se¬
stavili kak model, ne bo delala težav.

izdelava

Iz vezane plošče 4 mm najprej izžagamo
rebra, statvo in premec palube 1:10.  Na
zgornji strani reber so majhni jezički, ki
nam pomagajo pri sestavljanju, potem ko je
trup izdelan, pa jih ne rabimo več in jih
odžagamo. Pri izrezovanju reber pazimo, da
so letvice usmerjene v smeri puščic, kot
so narisane, ker se v nasprotnem primeru
model kasneje lahko ukrivi — deformira.

Trup sestavljamo na ravni deski iz mehkega
lesa dimenzij 10 X 200 X 600 mm. Na desko
narišemo os in na njej mesta, kjer ležijo
rebra. Najprej sestavimo in zlepimo prednji
del ogrodja — dele 1, 2, 3, 9, 10, ki jih obr¬
njene z Jubinolom prilepimo na spodnjo
ploščo (lepimo samo robove jezičkov!). K
rebrom 4 : 8 pribijemo opore, ki jih naredi¬
mo iz letvice 20 x 15 mm, in to tako, da
ne prekrižajo palubnih letvic (3X5  mm).
Vsa rebra postavimo pravokotno, le rebro
8 stoji pod kotom in zato robove jezičkov
rahlo popilimo. Letvico 3 X 12 mm na koncu
zožimo, jo vstavimo v statvo 9, pripnemo in
prilepimo. Nato prilepimo letvico čez rebra
4, 5, 6, 7 in 8, pri čemer pa skrbno pazimo,
da se jezički dotikajo spodnje deske. Nato

vstavimo in prilepimo palubni letvici in na¬
to še bočne letvice. Te lepimo od premca
proti krmi, in sicer na obe strani rebra
hkrati, ker se drugače model ukrivi. Ko se
lepilo posuši, obrusimo letvice, tako da ima¬
jo njihove zunanje ploskve isto smer kot
stranice reber. Dno in boke obložimo s fur¬
nirjem 0,8 : 1 mm, ki ga lepimo s Tekolom,
Syntelanom, Neostikom ali kakšnim podob¬
nim lepilom. Približna oblika oblog je nari¬
sana (11, 12), točno pa jih oblikujemo z
odstranjevanjem furnirja z nožkom in raskav-
cem. Ko se lepilo strdi, rahlo omočimo z
vodo stična mesta, kjer so prilepljena rebra,
in Jubinol, ki na vodo ni odporen, popusti.
Te dele nato odžagamo in popilimo. Pred
rebro 1 prilepimo tanko plast balse ali lipe,
ki jo potem obrusimo in določimo obliko
premca. Pred rebro 8 zalepimo nosilec kr¬
mila, ki je iz 10 mm smrekove deske, vanj
pa zvrtamo luknjo za os krmila. Na dnu re¬
bra 6 napravimo odprtino za cevko za pogon
propelerja, ki jo porinemo še skozi luknjo
v rebru 5. To napravimo že pri žaganju, v
načrtu pa ni vrisana, ker je njena lega in
velikost odvisna od motorja. Nastavimo in
prekontroliramo kot cevke, jo zalepimo in
kasneje zakitamo odprtine. Na rebro 4 pri¬
lepimo nosilec motorja 15, ki je iz smreke
in vezane plošče (ali močnejšega furnirja),
vanj pa so zabiti žebljički. Vanje sta vpeti
dve elastiki, ki držita elektromotor. Seveda
pa ta rešitev ni nujna: vsakdo naj vpenjanje
prilagodi svojemu motorju, prav tako je no¬
silec krmila in ostali prostor v notranjosti
in zunanjosti stvar vsakega posameznika.
Kajuta je narejena iz furnirja 0,8—1 mm in
balse 5 mm. Na stranice kajute 17 prilepi¬
mo del 18 in letvice 3 X 3 mm, te letvice
pa so prilepljene tudi na krovu nad palub¬
nimi letvicami, a ne po celi dolžini palubnih
letvic. Kajuto sestavimo iz reber (19 — 3
kosi) in (20 — 1 kos), strehe (21) in (22) ter
pokrova (23). Na streho prilepimo ploščo
5 mm balse, ki jo okrasimo, da ima profil
kot v prerezu A-A.

Prednji del kajute je narejen iz balsinih
plošč 5 mm, ki so zlepljene skupaj in obru-
šene, kot kaže slika. V pomoč pri brušenju
si napravimo kartonsko šablono, katero po¬
tem polagamo ob obdelovanec in odpravimo
odstopanja od oblike. Na kabino po barva¬
nju nalepimo okna iz modrega papirja in jih
prelakiramo z nekajkratno plastjo prozor¬
nega laka.

TIM 1/9 • 79/80 9

od zgoraj vrtimo in s tem spreminjamo po¬
ložaj krmila. V ta namen je tudi odprtina
nad krmilom, ki je sicer pokrita, a pokrov
lahko preprosto dvignemo. Tisti, ki boste
v model vgradili RC, boste imeli tu nekaj
več dela z vgradnjo servomehanizmov, a o
tem razmišljajte sami. Pogonski motor je

10 tim 1/9 • 79/80

spet stvar posameznika, njegovega namena
in finančnih zmogljivosti. Na sliki je nari¬
sana shema 9 V motorja, ki ga napajata dve
4,5 V bateriji, stikalo za vklop in izklop pa
namestimo na palubo, na dosegljivo a ne
preveč vidno mesto.

Model že pred oblaganjem palube prelaki-
ramo z notranje strani. Za to uporabimo
nitrolak, ki je pri prvih dveh premazih rahlo
razredčen, nato pa normalno gost. Z zuna¬
nje strani ga zaščitimo in prevlečemo z ne¬

kaj plastmi sintetičnih barv. če delamo ta
model kot okrasni model, se lakiranju in
zunanjemu izgledu še bolj posvetimo in sku¬
šamo model čim detajlneje obarvati. Na
streho kajute namestimo še žaromet (37),
rešilna pasova (38), na premec izobesimo
zastavici. Ob robu trupa stoji bakrena ali
medeninasta ograja, ki jo napravimo iz 1 mm
žice.

Obilo veselja in zabave vam želim ob grad¬
nji in spuščanju čolna!

MINI 1

Beno Sever

luknja za vzmet

Čoln Mini je prav zares začetniški, saj je
material, ki ga rabimo, zlahka dobiti, pa še
poceni je za povrh. Potrebujemo spodnji del
kartonske škatle od fotografskega papirja z
merami 100 X 73 X 25 mm, nekaj tanke ba¬
krene pločevine, košček bakrene žice, iz ka¬
tere bomo izdelali vzmet, košček izolirane
žice in košček smrekovega lesa. Za pogon
čolnička bomo uporabili izvenkrmni motor¬
ček BABY, ki ga bo napajala 1,5 V baterija.
Pločevinast trak pritrdimo na smrekovo de¬
ščico z dvema žebljičkoma, pod trak pri¬
ključimo košček izolirane žice, ki je na delu
pod trakom oguljena.

Trak v loku prepognemo in prvi spoj je
gotov.

V drugo leseno ploščico zvrtamo od strani
luknjico in vanjo vstavimo vzmet, ki smo
jo izdelali iz bakrene žice. Nanjo pritrdimo
košček izolirane žice in že je gotov drugi
spoj.

Zdaj se lotimo montaže našega »čolnička«.
Kaže jo slika 3. Preden se boste s čolničkom
odpravili k vodi, ga morate s spodnje strani
še temeljito prelakirati. čolniček spuščajte
le v popolnoma mirni vodi, saj bi se v de¬
roči hitro potopil, pa tudi upor bi bil pre¬
velik, da bi sploh lahko plul.

Prevedel Bojan Rambaher

TIM 1/9 • 79/80 11

LETEČE KRILO

Krilo se v krogih hitro dvigne na višino
5—6 m, ko pa se gumijast motor ustavi,
začne lepo krožiti in se mirno spusti na
tla.

Krilo (1) in oporo (4) letala izrežite iz de¬
belejšega risalnega papirja, dela (2j in (3)
pa iz navadnega lista iz zvezka. Zadnji del
je izrezan, da bi po nepotrebnem ne obte-
ževali sprednjega dela letala.

Motor je sestavljen iz propelerja (dve lo¬
patici (6) in borova prečka) in gumijastega

podložke

os propelerja

pogona (os, podložke, gumica premera
1 mm in prečnik).

Lopatice propelerja nalepite na prečko tako,
da bo naklonski kot v sredini 25—30°. Ko¬
nice lopatic upognite pod kotom 15—20°. Os
pritrdite na prečnik z nitkami in lepilom
(na osi morajo biti tudi podložke iz celu¬
loida), drugi konec osi pa upognite v klju¬
kico. Na papir narišite dele (5) in naredite
iz njih trioglato piramido, kot vidite na sli¬
ki. Vanjo napravite luknjo za os, le-to pa
vstavite in piramido (5) zalepite v triogla¬
to sredino letala. Nato vzemite dve do tri
gumijaste niti in jih spletite skupaj. To po¬
gonsko gumo nato pritrdite na os, drugi

konec pa na prečnik v trupu letala. Letalo
je pripravljeno na polet.

Če bo letalo pri poletu nestabilno in se bo
v zraku nepravilno premetavalo, povečajte
površino stabilizatorjev (2) ali pa trdoto
krila. To naredite tako, da prilepite na le¬
talo oporo 3 večje površine, kot pa je po¬
vršina opore na naši sliki. Če še to ne
bo pomagalo, skrajšajte pogonsko gumico.
Merilo modela je v razmerju 1:1.

Ko se boste naučili letalo lepo spuščati,
poskusite narediti po enakem načrtu še en
model, le da tokrat ne iz risalnega papirja,
ampak iz papirja za zvezke. Takšen model
je teže uravnovesiti, vendar je mnogo lažji
in zato tudi dlje leti.

daljinsko

vodenje

Jan I. Lokovšek

SPREJEMNIK
ZA DALJINSKO
VODENJE
TIM XVII

uvod

Letos začenjamo našo rubriko s sprejemni¬
kom. TIM XVII je »digitalnega« tipa in »ubo¬
ga« večino standardnih oddajnikov za da¬
ljinsko vodenje, ki uporabljajo amplitudno
modulacijo (AM).

V bistvu je to izpopolnjena izvedenka RC
sprejemnika TIMXVI-DR, ki smo ga spo¬
znali v preteklem letniku Tima. Nekaj spre¬
memb je v načrtu (shemi) vezja: predvsem
sem več pozornosti posvetil motnjam. Po¬
vsem drugačna pa je zasnova ploščice tiska¬
nega vezja. Zdaj je veliko manjša, meri le

TIM 1/9 • 79/80 1  3

30 X 63 mm. Predvidel sem priključke za
šest servomehanizmov. Frekvenčno področ¬
je delovanja je v frekvenčnem pasu 27,12
MHz, kasneje bo na vrsti tudi izvedenka za
40,68 MHz pas, ki je tudi predviden za da¬
ljinsko vodenje modelov.

opis delovanja

Za začetek si oglejmo shemo sprejemnika
na sliki 1.

Prvič — pretvorimo ga v enosmerno nape¬
tost s pomočjo R4 in C3 ter z njo napajamo
bazi transistorjev T1 in T2 v medfrekvenč-
nem ojačevalniku. To je tako imenovana
»avtomatska regulacija ojačanja«, ki poskr¬
bi, da MF ojačevalnik ojačuje najmočneje
šibke signale. Z naraščanjem jakosti signa¬
la pa ojačanje medfrekvenčnega (MF) oja¬
čevalnika upada. Na tak način dosežemo to,
da se velikost (amplituda) signala le malo
spreminja (čim manj!), ko se model pribli¬
žuje ali oddaljuje od oddajnika.

Zvesti spremljevalci naše rubrike bodo opa¬
zili, da je ta sprejemnik zelo podoben svo¬
jemu predhodniku, saj ni velikih sprememb
v shem). Opustili smo prejšnji C5, ki sedaj
blokira »Clock« vhod dekadnega števca. Do¬
dali smo še eno diodo, in sicer D4, ki po¬
skrbi za motnje v največji bližini, pa še ne¬
kaj drugih manjših sprememb.

Antena je kapacitivno sklopljena na vhodni
nihajni krog (L1—C1/C2). Dioda D4 skrbi
za »limitiranje« zelo velikih signalov. Ko
je sprejemnik zelo blizu oddajnika, se pre¬
močan signal lahko popači in dobimo na¬
pačna povelja. Tu je zopet znani S 042P, ki
vsebuje simetrični mešalnik in lokalni osci¬
lator (IC 1). Frekvenca lokalnega oscilatorja
je seveda kontrolirana s kvarc kristaloma,
medtem ko dobi IC 1 signal preko induktiv¬
nega sklopa L1/L2.

Umitiranju tj. omejevanju prevelikih signa¬
lov je namenjena tudi dioda D1 na izhodu
mešalnika, kjer dobimo že medfrekvenčni
signal 455 KHz. Le-tega ojačujemo naprej
v dvostopenjskem selektivnem ojačevalni¬
ku, ki ga seveda uglasimo na 455 KHz. V ta
namen smo uporabili medfrekvenčne trans-
formatorčke Tr 1, Tr2 in Tr3. Transistor T3
služi kot detektor; na njegovem kolektorju
dobimo že detektirani (in ojačani) NF si¬
gnal, ki pa ga uporabimo dvakrat.

Drugič — signal »presejemo« s pomočjo
R6 in C9 ter C11, ga ojačimo (T5) in posre¬
dujemo integriranemu vezju 4017 (na vhod
Clock). Ta signal je v bistvu vlak impulzov,
v katerem je skrita (kodirana) informacija
o poveljih za posamezne servomehanizme.
Integrirano vezje IC 2 je dekadni števec z
dekoderjem. Le-to dekodira signal tako, da
na njegovih izhodih dobimo že impulze za
krmiljenje posameznih servomehanizmov.
Poskrbeti moramo še za vračanje števca v
začetni položaj (resetiranje). S pomočjo
diode D3, uporov R10 in R12 ter kondenza¬
torja C13 generiramo tako imenovani »re¬
šet« signal in ga posredujemo IC 2. Ta ve¬
zava predstavlja časovno vezje, zato naj bo
kvaliteta upora R12 in kondenzatorja C13
malo boljša.

V vezju sprejemnika imamo še filter napa¬
janja, katerega jedro je transistor T4. S tem
filtrom poskrbimo, da se električne motnje
v napajalni napetosti, ki jih povzročijo ser-
vomehanizmi, ne širijo naprej v občutljivi
vhodni del sprejemnika.

izbira materiala

Nabava integriranih vezij pri nas ni več
problem. Žal so v trgovinah le poredkoma,
oziroma le nekaj tipov, sicer pa je najce¬
nejša in najhitrejša nabava prek oglasov ali

14  TIM 1/9 • 79/80

po povzetju (TIM, Radioamater, AK Nikola
Tesla itd). V teh revijah je ponudba kar ve¬
lika, le cene so precej različne. Enako ve¬
lja tudi za medfrekvenčne transformatorčke.
Le-ti so navadno japonskega porekla. V
sprejemniku TIM XVII sem predvidel izve¬
denke s 7 mm stranico (tloris 7x7 mm).
Vzamemo komplet za 455 KHz, in sicer ru¬
menega (Tr 1), belega (Tr2) in črnega (Tr3).
Označeni so namreč z barvami vrtljivih je¬
der za uglaševanje. V sili lahko uporabite
tudi drugačno kombinacijo, npr. trije beli
transformatorčki ob neznatno slabših last¬
nostih sprejemnika. V tem primeru le ne¬
koliko upade občutljivost sprejemnika, tj.
zmanjša se doseg celega sistema za do¬
ločeno mero vendar ne prav veliko.
Transistorja T1 in T2 sta lahko BF 225 ali
BF 254, v sili tudi BF 238, BF 224 ali BF 255,
izdelki Ei iz Niša. Še boljši so SF 115, ki pa
so težje dostopni. Vsi ostali transistorji so
BC 237 b (Ei).

Elektrolitski kondenzatorji so Iskrine minia¬
turne izvedenke za pokončno montažo. Še
boljši so seveda tantalovi elektroliti, ki pa
zopet niso dostopni vsem. Ker je delovna
napetost sprejemnika majhna, vsega 4,8 V,
je dovolj, da je delovna napetost elektrolit¬
skih kondenzatorjev vsaj 6 V. Lahko je se¬
veda brez škode večja. Za blokirne konden¬
zatorje (C3, C10 in C12) je važno le, da
kapaciteta (in delovna napetost) ni pre¬
majhna. Naj bo vsaj 22 uF. Vsi ostali kon¬
denzatorji so keramični, razen C13, ki mora
biti malo bolj stabilen, je pa lahko tudi tan-
talov elektrolit. Upori so Iskrini, moči 1/8 W,
lahko tudi 1/4 W. Diode so univerzalne si¬

licijeve, le D3 je germanijeva. Tuljavi L1 in
L2 navijemo sami, in sicer na tuljavnik pre¬
mera 4 mm z VF jedrom. Kvarc kristale
vedno kupujemo v parčkih, in sicer mora
biti frekvenca kristala za oddajnik med
26,960 MHz in 27,070 MHz. Za sprejemnik
so frekvence nižje za 455 kHz, tj. od 26,505
MHz do 26,615 MHz.

gradnja

Sprejemnik zgradimo na ploščici tiskanega
vezja velikosti 30 X 63 mm. V merilu 1 : 1
jo prikazuje slika 2.

Ker je ta ploščica malo bolj zahtevna od
ploščice predhodnika (TIM XVI-DR), se drži¬
te naslednjih dimenzij. Točke, tj. krogci naj
imajo premer od 1,5 do 2 mm, linije pa širi¬
no od 0,08 do 1 mm. Na uredništvu Tima
smo poskrbeli tudi za tiste, ki menijo, da
ploščici ne bodo kos. Na voljo bodo po
povzetju. Sam postopek izdelave je sicer
standarden in smo ga v naši reviji že več¬
krat opisali.

Priključne sponke sem oštevilčil na poveča¬
ni sliki ploščice na sliki 3.

Slika 2. Slika ploščice tiskanega vezja v me¬
rilu 1 : 1

141

TIM 1/9  • 79/80  15

Naredimo tabelo vrednosti posameznih se¬
stavnih delov in povezav na ploščico tiska¬
nega vezja.

Slika 4. Razpored na ploščici tiskanega vezja
RC sprejemnika TIM XVII

16 TIM 1/9 • 79/80

Izdelano ploščico tiskanega vezja dobro oči¬
stimo in premažemo s kolofonijo, raztoplje¬
no v alkoholu, da ne bo problemov s spaj-
kanjem. Preden se lotite sestavljanja, si po¬
glejte še sliko 4, ki prikazuje razpored ele¬
mentov na ploščici tiskanega vezja.

Na spodnji strani ploščice so bakrene pove¬
zave, in te sem na sliki 4 narisal črtkano.
Da bo razumevanje lažje, so površine, ki
ustrezajo masi (0), šrafirane.

Najprej pritrdimo tuljavnik in navijemo tu¬
ljavi L1 in L2. L1 ima 12,5 ovoja bakrene
lakirane žice premera 0,4 mm; L2 ima 3,5
ovoja enake žice, in sicer navijemo L2 med
ovoje L1 na spodnjem koncu L1. Spodnji
konec L1 je vezan na maso. Navijanje tuljav
sem skiciral na sliki 5.

Slika 5. Navijanje tuljav

Za tem montiramo medfrekvenčne transfor-
matorčke. Kot je razvidno iz sheme na sliki
1, uporabimo le po dva priključka na pri¬
marni strani. Pazimo tudi na priključke ko¬
vinskih oklopov posameznih transformatorč-
kov. Na sliki 3 so priključne sponke za to
označene z »M«. Ko so transformatorčki
montirani, povežemo oklope s spajkanjem
na zgornjih vogalih. To je NUJNO, ker prek
teh spojev in ohišij medfrekvenčnih trans¬
formatorjev dobijo potencial 0 sponke 50,
48, 32 in 67 ter 43. Sledi montaža uporov;
vsi so v pokončni legi. Pazite pri spajkanju
R4 in R6. Ta detajl sem skiciral na sliki 6.
Z izolirano žičko povežemo zgornji priklju-


R4


m

R6

□

7 8 12

Slika 6. Skica montaže uporov R4 in R6

ček upora R5 (ki je vezan na kolektor tran-
sistorja T3) na točko 117, kot je razvidno s
slike 4, detajl pa prikazuje slika 7.

Slika 7. Detajl montaže upora R5 in žičke za
testni priključek

Sedaj se lotimo kondenzatorjev. Pri elektro¬
litskih pazite na polariteto. Na sliki 4 sem
označil tudi pravilno polariteto (+). Malo
več otepanja bo s priključki za servomeha-
nizme in podnožjem za kvarc, če nimate na
voljo originalnih. V sili si lahko pomagate
tako, da razžagate podnožja standardnih DIL
integriranih vezij. Sam sem tako naredil
podnožje za kvarc kristal. Raster priključ¬
kov za servomehanizme sicer ustreza tovar¬
niškim priključkom vrste SIMPROP, MULTI-
PLEX, BECKER, FEMA. Če imate namen upo¬
rabiti drugačne servomehanizme, si morate
prirediti tudi razporeditev na ploščici tiska¬
nega vezja.

Na koncu spajkamo še diode (pazite na po¬
lariteto!), transistorje in integrirani vezji.
Ko k sprejemniku pritrdimo še anteno v ob¬
liki mehke žičke, je zrel za uglaševanje.
Prihodnjič: uglaševanje, ohišje, izvedenka za
40,68 MHz, ustrezni servomehanizmi.

mala oglasa

Prodam light-show 3 x 1000 W in nedokončan
usmernik, objavi jen v reviji TIM St. 4176.

Tomislav Murovec
Tumov drevored 23
65220 Tolmin

Kupim eksplozijski motorček s prostornino 1,5
ccm, po možnosti OS-MAX 10 RC, in eliso. Po¬
nudbe pošljite na naslov:

Boštjan Zakrajšek

Ul. Veronike Deseniške 14

61330 Kočevje


TIM 1/9  » 79/80  17

elektronika

Božo Ropret

URA

ZA KUHANJE

JAJC

Da skuhamo lepo v mehko kuhana jajca,
moramo vseskozi pogledovati na uro. Ta
skrb pa odpade, če nas po določenem času
ura opozori, da so jajca kuhana. Spodaj opi¬
sana ura opravi to nalogo, poleg tega pa
je še zabavna, saj začne po določenem ča¬
su posnemati glas kokoši, skratka, začne
kokodakati.

Za popočitniški čas bo to kar primeren na¬
črt, da ne bi takoj začeli s preveč resnimi
stvarmi. Poleg tega bo ura v primernem
ohišju tudi prikupno darilo.

Za posnemanje kokošjega glasu je potrebno
le eno CMOS integrirano vezje s pripada¬
jočimi pasivnimi komponentami. Za enostav¬
no uro pa sta potrebni še nadaljnji dve in¬
tegrirani vezji. Blok diagram vezja je pri¬
kazan na sliki 1. Urni del je enostaven.

Slika 1. Blok diagram vezja

Dekadni števec sprejema impulze iz takt¬
nega generatorja, jih šteje in dekodira. Šte¬
vec prične šteti ob pritisku na tipko »RE¬
ŠET«. Če je časovna perioda nastavljena na
eno minuto, lahko nastavljamo čase do de¬
vetih minut, čas nastavljamo s preklopni¬
kom. Ko se s preklopnikom nastavljen čas
izteče, se zgodita dve stvari: taktni gene¬
rator preneha nihati, elektronsko stikalo
[transistorj pa vključi vezje za kokodakanje.
To vezje sestoji iz treh generatorjev pra¬
vokotnih signalov, od katerih sta dva na¬
petostno kontrolirana oscilatorja (NKO).
Prvi od teh oscilatorjev niha z nizko frek-

Slika 2. Signali na izhodih oscilatorjev v vezju
za imitiranje kokodakanja

18  TIM 1/9 • 79/80

venco (N), drugi s srednjo (S) in tretji z
najvišjo (V). Tonski signal dobimo iz tret¬
jega oscilatorja (V), srednji oscilator pa
poskrbi za modulacijo visokega. Prvi osci¬
lator doda dva efekta: ponavljanje kokoda¬
kanja in določanje dolžine vsakega cikla.
Vzajemno delovanje vseh treh oscilatorjev
presenetljivo dobro posnema kokodakanje
ponosne materinske kokoši, ki je pravkar
znesla jajce.

Slika 2 prikazuje signale v določenih toč¬
kah vezja.

o vezju

Kompletno vezje je prikazano na sliki 3.
Prva polovica vezja (3a) je ura, druga (3b)
pa predstavlja vezje za imitiranje kokoda¬
kanja.

Taktni generator je sestavljen iz treh vrat
ter pripadajočih komponent. Ta generira pra¬
vokotni signal s periodo 1 minute. Gene¬
rator lahko niha le takrat, ko je vhod vrat
G4 na nivoju logične »0«.

Števec na začetku resetiramo, potem pa
impulzi povzročijo štetje in logična »1« se
pri vsakem impulzu pomakne za mesto na¬
prej. Ko števec doseže izhod, ki je selek-
tiran s preklopnikom S1, vhod vrat G4 dobi
nivo logične »1« in generator preneha osci¬
lirati. Obenem se odpre tudi transistor T1.
Ta je elektronsko stikalo, ki vključi imi¬
tator kokodakanja.

Vezje je sestavljeno iz treh oscilatorjev, kot
je bilo že omenjeno v uvodu. Prvi (N) osci¬
lator niha s konstantno, nizko frekvenco,
sestavljen pa je iz vrat G5 in G6. Ostala
dva oscilatorja pa sta napetostno kontro¬
lirana oscilatorja (NKO). Tem oscilatorjem
se frekvenca spreminja v odvisnosti od
vhodne napetosti.

Slika 3a. Shema urnega dela vezja

>

N

_CC

'c

ca

■o

o

j*

o

.0

’ET

03

E

0

>

CTJ

E

(D

-C

co

55

TIM 1/9  • 79/80  19

Prvi oscilator (N) proizva¬
ja zaradi diode D2 nesime¬
trične pravokotne impulze,
s katerimi krmilimo drugi
oscilator, napravljen z vra¬
ti G7 in G8. Izhod iz tega
oscilatorja vsebuje večino
informacij za generiranje
kokodakanja. S tem signa¬
lom le še prekinjamo tret¬
ji (V) oscilator, ki da konč¬
ni tok. Potrebno je le še
generirati peti podaljšani'
zvok kokodakanja. To do¬
sežemo tako, da pripelje¬
mo signal iz prvega osci¬
latorja [N) prek RC člena
na tretji (V) oscilator.

RC člen sestavljajo C7,
C6, D3, D4, D5 in R11.
Elementi C6, C7 in D3,
D4 predstavljajo bipolarni
elektrolitski kondenzator.
Signala iz drugega (S) os¬
cilatorja in RC člena se¬
štejemo in vodimo na tret¬
ji (V) oscilator. Kompletni
tonski signal še ojačamo z
enostavnim enotransistor-
skim ojačevalnikom in ga
predvajamo prek zvočnika.
Želeno glasnost nastavlja¬
mo s potenciometrom P1.

konstrukcija

Za lažjo izdelavo je na
sliki 4 podan načrt tiska¬
nega vezja in na sliki 5
montažni načrt. Glede na
zelo nizko porabo vezja je
za napajanje ekonomično
uporabiti 9 V baterijo, da
je vezje neodvisno od
omrežne napetosti.

Potrebni sta le dve nasta¬
vitvi. Prva je nastavitev
jakosti zvoka (P1) in dru¬
ga je kalibriranje ure s
Potenciometrom P2. Naj¬
lažja metoda za drugo na¬
stavitev je ta, da damo
Preklopnik S 1  v pozicijo
1,1 «. S potenciometrom

Slika 4. Ploščica tiskanega vezja

©

♦°

°HK>

(» o-H- o \^£/ot«i6

Q \r17  f O O

oljilo oFFlo ž
o

ific® 0  a

r S^oGO> S

00  i„ oH]o ?

+o T“ SoHK)

r

2o-w-o 10

o-o-lh^o

i »

o j« > M l o o jffio [ o

a—

iSo+*-o|5| °
sejo o, □
ogTTo ^ 9,0-0
- -oso;

■CH-

n

+  D3 04 -

O-M-O O-M-O

©e

C 7


©

Slika 5. Montažni načrt

20  TIM 1/9 • 79/80

P2 pa nastavljamo čas med resetiranjem
in prvim zvokom na 1 minuto. S tem
dosežemo čase od 1 do 9 minut. Lahko
pa umerimo časovne intervale na 11/2
minute ali na drugo vrednost, če želimo
drugačne dosege ure. V položaju »0« sti¬
kala S1 je vključeno vezje za kokodakanje
in ob pritisku na »REŠET« začne takoj de¬
lovati. Ta položaj je namenjen demonstra¬
ciji. V položaju »OFF« pa je vezje izključe¬
no, oziroma onemogočeno. Poraba energije
je v tem položaju zanemarljiva, zato ni
potrebno stikalo za izklop napetosti.

Zelo važen del konstrukcije je tudi končno
oblikovanje izdelka. Če vezja ne vgradimo
v primerno ohišje, gotovo ne doseže tiste¬
ga učinka, kot bi ga sicer. Zato predlagam,
da vezje vgradite v primerno izdelano jajce
ali stilizirano izdelano kokoš. Kot material
za jajce lahko uporabite stiropor ali kako
drugo plastiko, ki jo površinsko primerno
obdelate. Vezje vgradite v njegovo notra¬
njost. Kokoš pa lahko izdelate iz vezane
plošče, plastike, pločevine ali drugega ma¬
teriala.

mali oglasi

Prodam integrirano vezje TBA800 za 70,00 din,
kvarc kristale za 10. in 11. kanal 150,00 din za
par, vrtljive kondenzatorje za SV sprejemnik
(miniaturne in večje) za 20,00 din kos, zvočnik
4 E, 10 W za 80,00 din, transformator 5,2 kil  —
4Q  — 3W za 80,00 din, slušalke 3200 Qza100,00
din in spajkaio 80 \N brez konice za 50,00 din.
Kupim pa transistor BD 135 ali BD 137 ali BC
139.

Ivan Golob
Šmihelška c. 17
68000 Novo mesto

Prodam KIT komplete oddajnika TX4 FM. Kom¬
plet je sestavljen iz vseh delov (transistorji, iz-
jedkana ploščica, upori, itd.) in načrta z opisom
izdelave. Domet 11 km; moč 0,4 V; frekvenca
70—145 MHz UKV. Sliši se na vsakem UKV spre¬
jemniku. Na mikrofon. Cena 237,00 din. Obvez¬
no predplačilo 50,00 din. Dobava takoj.

Sandi Jager
Drapšinova 10
63000 Celje

Seznani elementov

Kondenzatorji

Polprevodniki

Dl do D4, D6 1N 914, univerzalna silicijeva

Kupim transformator s prenosom 1:5,  presek
jedra naj bo 1 do 2 cm 2 , kondenzator 1  pF, po¬
tenciometer 10 kQ linearni, triac (lahko je
Iskrin (3 A) ali pa kakšen drug) in še večjo ko¬
ličino radiomateriala.

Oglasite se na naslov:

Janez Hojs
Lastomerci 21
69250 Gornja Radgona

Prodam 5 tirov z odbijači za HO sistem (cena
za kos je 13,00 din), merilni instrument Tri te-
ster D model, v garanciji še 7 mesecev (cena
po dogovoru). Kupim pa TIM letnik 75/76, in si¬
cer številke 2, 3, 6 in 8. Ponudbe pošljite na na¬
slov:

Vladimir Trepelj
Tirosek 38
63342 Gornji grad

Kupim: RC uplinjač (motorčki 3,5 ccm), večjo
količino metanola, kaširan pertinaks ali vitro-
plast in transistorje: BC 308 (BC214), 2N1613
(2N1611), 2N3055 (2N3054).

Marko Mori
Pod gradom 35
62370 Dravograd

TIM 1/9 • 79/80 21

ZIMSKI

»KOMAR«

Bojan Rambaher

Vašemu biologu bi se prav gotovo naježili
lasje, če bi prebral ta naslov. Kaj vse si ne
izmislijo ti modelarji. Zimski komar, kakšen
nesmisei. Pri tem pa bi spregledal neznatno
dejstvo, da je ta »komar« v narekovajih in
da je !e ime za model letala. Konstrukcija
modela temelji na lahkem trupu in prope¬
lerskem pogonu, in od tod je tudi dobil ime.
Letalo .»komar« lahko uspešno spuščate kot
zimskega drsalca po snegu in ledu.

Za sestavo potrebujete nosilec iz smrekove¬
ga lesa dimenzij 3 X 10 X 280 mm, nosilec
iz balse debeline 1 mm, gumico, dve prizmi
iz stiropora 40 X 26 X 300 mm, jekleno žico
premera 1 do 1,5 mm, propeler z glavo In
lepila. O lepilih govorimo v množini zato,
ker lahko prilepite krmilo iz smrekovega
lesa in opore smuči k trupu s klasičnim
acetonskim lepilom, medtem ko morate
smuči iz stiropora prilepiti izključno z di-
sperznim lepilom. Acetonska lepila namreč
stiropor razžirajo in če bi jih uporabili, bi
uničili vaše stiroporne smuči.

sestavljanje

Najprej naredite trup letala. Nosilec 3 X 10
mm odrežite na dolžini 280 mm, ga očistite
m potem po naši skici pritrdite zadnji ka¬
veljček, ki ga upognete iz žice. Sedaj pri¬
lepite na zadnji del trupa smerno krmilo in
s Poj dodatno zavarujte tako, da ga prelepite
z  ozkim trakom iz ovojnega papirja.

Kot smo že povedali, so smuči izdelane iz
stiropora. Lahko jih izrežete z električno
za 9o ali na klasičen način, vendar morate
v obeh primerih zunanjo površino na koncu
fino ostrgati s smirkovim papirjem. Nato po
uačrtu k trupu pritrdite še nosilec 3x3
m m iz balse.

Sedaj morate usposobiti letalo za vožnjo in
drsenje. Na prednji del nosilca 3 x 10 mm
pritrdite propeler z glavico, namestite še
drugo kljukico in od ene do druge napnite
pogonsko kito iz gumic. Podobno kot pri
drugih letalskih modelih morate tudi »ko¬
marja« najprej poskusno naviti in ga poslati
na preizkusno vožnjo. Gumico navijte okoli
40-krat, model spustite na sneg in sledite
njegovi poti. če je sled ravna, je vse v redu,
če pa je ukrivljena in vodi na stran, popra¬
vite smer z zasukom smernega krmila na
nasprotno stran. Ko boste odstranili vse
nepravilnosti, lahko model spuščate s pol¬
nim navitjem gumice.

22  TIM 1/9 • 79/80

PRVI RUSKI
VOJNI

TRIJAMBORNIK

»OREL«

Že oče Petra I., car Aleksej Mihajlovič, je
spoznal, kako koristno bi bilo za Rusijo, če
bi uporabili za plovbo Kaspijsko morje in
začeli graditi moderne vojne ladje po evrop¬
skem, pretežno holandskem zgledu; tako bi
se ruska vojna mornarica dvignila na sve¬
tovno raven. To je pravzaprav pomenilo novo
obdobje v zgodovini ruske mornarice.

Odlok o gradnji prve ruske vojne ladje je
bil izdan 19. junija 1667. Odgovornost zanjo
je bila zaupana novgorodskemu četu (čet’ =
združenje več mest v upravno enoto v stari
Rusiji). Omenjeni čet' so tvorili Veliki Nov¬
gorod, Pskov, Arhangelsk in Vologda. To so
bila stara ruska mesta v bližini Belega in
Severnega ledenega morja. Osebno odgo¬
vornost za gradnjo ladje sta prevzela A. L.
Ordin-Naščokin skupaj z nekaterimi uradni¬
ki in Ivan Ivanovič Sveden — po rodu Nizo¬
zemec, ki je najel nekaj izkušenih ladijskih
mojstrov in graditeljev, med drugim tudi
strokovnjaka za navigacijske naprave Antona
Minstra.

Trijambornik naj bi imel dolžino 11,5 in ši¬
rino 3 sežnje (seženj meri 2,1336 metra).
Leta 1668 je Sveden poklical k sodelovanju
tudi svojega prijatelja polkovnika Kornelija
van Bukovena, strokovnjaka za gradnjo ladij,
in podpolkovnika Jakova Starka, specialista
za oborožitev.

Z gradnjo so začeli v vasi Djedinovo v Ko-
lomenski soteski blizu Severnega ledenega
morja. Les za gradnjo ladje so postopoma
skrbno iskali na več pristavah (v Dimitrov-

ski, v Kalugi in v Kolomni). Takrat je bil
namreč tak les precej velik problem v vseh
deželah, ki so gradile ladje. Šlo je za spe¬
cialni, posebej izbrani les. Gredelj in ladij¬
ska rebra so bila na primer narejena veči¬
noma iz hrasta. Toda najprej je bilo treba
najti deblo z vejami, ki so imele zahtevano
obliko bodoče krivine. Kajti graditelji ta¬
krat niso sami krivili lesa, uporabljal so le
takega, ki je bil že po naravi primerno de¬
formiran. Kakšne težave so imeli Nizozemci
z dobavljanjem tako oblikovanih hrastovih
debel, pove tudi to, da so njihovi ladijski
tesarji prihajali ponje v Polabje na češko
in so si v Tyncu nad Labo postavili celo
domove. Ti Nizozemci »so v okoliških go¬
zdovih hlumških, radovaških in tinskih veli¬
ke količine hrastov sekali, iz njih narezane
debele deske v splave vezali in les tako
v svojo domovino plavili« (tako je zapisano
v arhivih).

Zgornji primer nazorno dokumentira, kako
težko je bilo zbrati les za gradnjo »Orla«.
Nazadnje se je to le posrečilo in z vsemi
mogočimi ukrepi so uspeli zbrati tudi dovolj
ustrezne delovne sile. Toda nastali so novi
problemi. Izkazalo se je, da kolomenski ko¬
vači niso sposobni skovati sidra in tako so
jih morali poklicati celo iz Kazana. Nadalje
je bilo treba za opremo (jadra in vrvi) zago¬
toviti veliko najkvalitetnejše konoplje. Ladjo
je gradilo več kot petdeset ljudi, dokler ni
bila 26. maja 1668 končno spuščena v vodo.
Finalizacija se je nadaljevala neposredno na
vodi in do 25. avgusta je bila ladja dokonč¬
no pripravljena za prevoz v Nižni Novgorod.
Toda reka Oka je imela takrat le malo vode
in tako bi bila vleka ladje, ki je imela ugrez
čez 1,5 m, zelo tvegana. Že novembra pa je
reka zamrznila in prevoz ladje so morali
odložiti do naslednjega leta. šele približno
po desetih mesecih so jo lahko odvlekli do
Nižnega Novgoroda. Za gradnjo in prevoz so
torej porabili vsega skupaj 14 mesecev. So¬
razmerno kratka doba, zlasti če se zaveda¬
mo, v kakšnih pogojih je potekala gradnja.
Medtem je 17. novembra 1668 prišel iz
Amsterdama v Moskvo kapitan David Butler
s petnajstimi holandskimi mornarji, ki so
bili najeti za službo na »Orlu«. Sedaj, ko je
bila gradnja končana in posadka sestavlje¬
na, se je razvila velika debata o tem, kakš¬
no ime in kakšno zastavo dati ladji. Po
neskončnih posvetih so trijamborniku dali
ime »Orel« in obesili nanj zastavo. Odločili

so se za barve, ki so bile zastopane v mo¬
skovskem grbu: rdeča, bela in modra. (Grbu
je služila za osnovo zastava moskovskih
strelskih enot.) Na »Orlu« je končno zapla¬
polala zastava: bila je pravokotne oblike,
modri križ jo je delil na štiri manjše pravo¬
kotnike — dve bela (desno zgoraj in levo
spodaj) in dva rdeča.

Sedmega maja 1669 je bila cela eskadra z
»Orlom« na čelu pripravljena, da odpluje v
Nižni Novgorod. Od tam se je potem 21.
junija podala po Volgi do Kazana in naprej
v Astrahan. Plovba je bila zlasti po plitvinah
zelo težavna in počasna, med drugim tudi
zaradi grdega vremena, ki je spremljalo
prevoz, štiriindvajsetega avgusta se je prva
ruska eskadra z »Orlom«, na katerem je
vihrala zastava, končno zasidrala v astra¬
hanskem pristanišču.

Vendar pa prvi ruski vojni ladji ni bilo so¬
jeno piuti po odprtem morju. Ravno takrat,
ko je »Orel« s svojimi pomožnimi ladjami
prispe! v Astrahan, je besnel ob Kaspijskem
morju kmečki upor pod vodstvom Stjenke
Razina. Astrahan je padel v roke upornikov,
ki so uničili vse pomožne ladje, trijambor-
nik »Orel« pa zažgali. Poslednje poročilo o
»Orlu« je iz leta 1678; v njem je zapisano,

TIM 1/9 • 79/80 2  3

da je ladja še vedno v pristanišču, seveda
v katastrofalnem stanju.

Trijambornik »Orel« je sodil v tisto vrsto
ladij, ki so bile najbolj razširjene v Holan¬
diji, takratni pomorski velesili. Tak tip ladje
se je imenoval »mala fregata«. To je bil
dvopalubnik, ki so ga v vojaških flotah upo¬
rabljali za prevažanje živeža, streliva in dru¬
gega materiala. Bil je sorazmerno počasen.
Izpodrinek se je gibal med 300 in 800 tona¬
mi. Dolžina ladje po gredlju je bila 23,7 m,
dolžina ugreza je merila 25,5 m. Pri naloženi
ladji je ugrez znašal okrog 2 metra, pri pol¬
ni obremenitvi na morju pa se je povečal
še za pol metra. Imela je cel kompleks glav¬
nih in pomožnih jader.

Ta tip ladje so izbrali za gradnjo v Djedi-
novu tudi zato, ker je dokaj majhen ugrez
omogočal plovbo po reki Oki in Volgi do
Astrahana.

Na koncu se je treba nekoliko ustaviti še
ob iniciatorju gradnje Naščokinu, ki je bil
visok državni uradnik in izvrsten diplomat.
Dojel je, kako nujno je prevzemati od dru¬
gih narodov vse, kar bi lahko bilo koristno
za razvoj moskovske države. Zavzemal se
je za razširitev trgovine tako z zahodnimi
kakor tudi z vzhodnimi deželami. Pomemben

24  TIM 1/9 • 79/80

razvojni korak je videl v tem, da bi Rusija
dobila Baltik in da bi tam zgradili pristani¬
šča. Še zlasti velik pomen pa je pripisoval
delovnim sposobnostim ljudi. Pravil je: »Su¬
rova sila pomeni malo, več kot kakršna
koli sila je vredno mišljenje; gre za to, kako
se stvar premisli, in ne za to, koliko ljudi
je zraven.«

Tudi poruščeni Nizozemec I. I. Sveden je
zelo uspešno izpolnil ukaz carja in Naščo-

kina. Isto bi lahko rekli za polkovnika van
Bukovena, ki je imel Rusijo za svojo drugo
domovino in ji je verno služil.

Ko je leta 1720 Peter I. izdal tako imenovani
»morski zakon«, je v predgovoru vanj visoko
ocenil gradnjo »Orla« in dobesedno rekel:
»Gradnja ladij je bila pri nas do takrat ne¬
kaj nenavadnega, tako da smo o njej komaj
vedeli. Šele izgradnja »Orla« je pomenila
začetek današnje ruske flote.«

TIM 1/9 • 79/80 2  5

2. JUGOSLOVANSKI SIMPOZIJ
ASTRONAVTIKE, RAKETNEGA
MODELARSTVA IN AMATERSTVA

Marjan Zidarič

Od 7. do 10. junija 1979 je na gori Lisca pri
Sevnici potekal drugi Jugoslovanski simpo¬
zij Astronavtike, raketnega modelarstva in
amaterstva. Prireditev, ki je imela medna¬
rodni strokovni pomen, je prav gotovo odraz
Potreb številnih amaterjev, in to po večini
mladih iz vse domovine in še zlasti majhne¬
ga mesteca Sevnica, kjer že deset let de¬
laje Astronavtični raketni klub VEGA Sev-
aica, ki je bil leta 1977 organizator prvega
tovrstnega simpozija. To prav gotovo ni
Prva in ne zadnja akcija teh mladih amater-
J ev  iz kluba, ki se imenuje po astronomu,
'Matematiku Juriju Vegi.

Prireditev je bila posvečena 60-letnici KPJ,
SKOJ in združenih sindikatov. Pokrovitelj pa
je bil predsednik Zveze organizacij za teh¬
nično kulturo Slovenije tov. Marjan Orožen.
Simpozija se je udeležilo prek štirideset
strokovnjakov iz vse domovine, in to prizna¬
ni slovenski astronom prof. dr. Fran Domin¬
ko, letalski konstruktor in popularizator
astronavtike ing. Milivoj Jugin iz Beograda,
prof. dr. Leo Randič iz Zagreba, ing. Boris
Puhlovski iz Zagreba in mnogi drugi. Poleg
številnih strokovnjakov so se prireditve
udeležili mnogi mladi iz številnih klubov in
društev, in to iz Kikinde, Novega Sada,

26  TIM 1/9 • 79/80

Splita, Beograda, Skopja, Ljubljane, Zagreba
in drugod.

Poleg teh se je simpozija udeležil predstav¬
nik gospodarstva in predstavnik JLA, pol¬
kovnik Mladen Zorc iz Ljubljane.

Prvi dan je zasedala komisija za astronav¬
tiko, ki jo je vodil generalni sekretar Zveze
astronavtično raketnih organizacij Jugosla¬
vije ing. Milivoj Jugin. Prvi referat je imel
prof. dr. Fran Dominko iz Ljubljane, ki je
govoril o znanstvenih spoznanjih, do katerih
so prišli v astronomiji. Načel je tudi vpra¬
šanja padca ameriške orbitalne postaje
SKYLAB, čemur je sledila živahna razprava.
Prof. dr. Leo Randič iz Zagreba je govoril o
razvoju in perspektivah astronavtike, dipl.
ing. Milivoj Jugin pa je z razpravo o bilanci
dveh vesoljskih desetletij zares utemeljeno
dokazal, kako se vesoljske raziskave izpla¬
čajo. Med drugim je navedel zanimiv poda¬
tek, ki ga je objavila NASA, da za vsak
vložen dolar dobijo v takšni ali pa drugačni
obliki povrnjenih štirinajst dolarjev. Preda¬
valo je tudi dosti mlajših udeležencev o
številnih projektih, o vključevanju mladine
v astronavtiko in njenih gledanjih na to
vejo znanosti.

Popoldne je zasedala komisija za raketno
modelarstvo, ki jo je vodil dipl. ing. Srdan
Pelagič iz Novega Sada. Predvajani so bili
filmi, diapozitivi, bila so plodna predavanja
in razprave, ki pričajo o veliki aktivnosti
mladih na tem področju. Še zlasti zanimivo
predavanje je imel Dragomir Sekulin iz Ki-
kinde, ki je učitelj tehničnega pouka že tri¬
deset let. Opisal je, kako pomembno je
vzgojiti učenca od osnovnošolske klopi do
pilota, inženirja in da je v tem velik pomen
za SLO in družbo nasploh, ter navedel prak¬
tične primere iz svojih izkušenj.

V soboto, 9. junija, je zasedala komisija za
raketno amaterstvo, ki jo je vodil ing. Alek¬
sander Kerstein iz Celja. Prikazano je bilo
pestro amatersko delo, vključevanje v SLO,
poštne rakete in razvoj protitočnih raket ter
poizkusi v klubih.

V teh dneh se je na Lisci v prijetnem okolju
zvrstilo prek 35 referatov, filmov, razvile so
se številne diskusije, ki so širile nova ob¬
zorja za nadaljnje delo na tem področju.

V četrtek, 7. junija se je ob 17. uri popoldan
pričelo delo simpozija. V imenu organiza¬
torja je goste pozdravil predsednik organi¬
zacijskega odbora Marjan Zidarič, ki je
poudaril namen te prireditve. Nato je kot

pokrovitelj spregovoril predsednik IO Zve¬
ze organizacij za tehnično kulturo Slovenije
Marjan Orožen, ki je pohvalil organizatorje,
pozdravil udeležence, jim zaželel plodno de¬
lo in dal velik pomen tem dejavnostim v
naši domovini. Nato je spregovoril predsed¬
nik skupščine občine Sevnica, Janko Reber¬
nik, o družbenoekonomski strukturi občine
in pomenu našega kluba v občini.
Otvoritvene slovesnosti so se udeležili po¬
leg tov. Marjana Orožna še podpredsednica
RK ZSMS tov. Vida Mikuž, podpredsednik
IO ZOTKS Gorazd Marinček, predstavniki
družbenopolitičnih organizacij občine Sevni¬
ca in Novo mesto. Klub VEGA je podelil
zaslužnim za razvoj kluba štiri jubilejne pla¬
kete (Skupščini občine Sevnica, Zvezi orga¬
nizacij za tehnično kulturo Slovenije, dipl.
ing. Milivoju Juginu in prof. dr. Franu Do¬
minku). Na koncu sta bili poslani dve po¬
zdravni pismi, in to predsedniku SAROJ
akademiku prof. dr. Tatomiru Andeliču v Be¬
ogradu in generalu Francu Tavčarju.

Po končanem plenarnem zasedanju se je
pričel kulturni program. Nastopil je oder
mladih iz Sevnice. Kulturni program se je
spremenil v spoznavni večer, katerega se
je udeležil tudi predsednik RK ZSMS Boris
Bavdek.

V času simpozija je vsak dan izhajal bilten,
v katerem je bilo orisano delo in zaključki.
Prireditev je v celoti dosegla svoj namen,
ki je bil popularizirati tovrstno dejavnost
med množicami, najti skupne poti pri pro¬
gramih klubov, prikazati pomen astronavti¬
ke za človeštvo ter pomen modelarstva za
mlade.

Za okroglo mizo so bili sprejeti zaključki,
ki pravijo, da je v Jugoslaviji potrebno po¬
svetiti večjo pozornost izkoriščanju sateli¬
tov za meteorološke potrebe, za odkrivanje
naravnih bogastev itd. Potrebno bo vključe¬
vanje radioamaterjev v spremljanje vesolj¬
skih plovil kot nova oblika astronavtike, ugo¬
tovljeno je bilo, da pri nas ne deluje niti
eno pravno telo ali ustanova, katere cilj bi
bil vključevanje Jugoslavije v svetovno de¬
javnost na področju astronavtike, v realiza¬
cijo mednarodnih in lastnih astronavtičnih
programov. V Jugoslaviji je dolgoletna tra¬
dicija delovanja amaterskih skupin, a še
vedno ni ustvarjena potrebna kadrovska in
tehnična baza za organizirano delo. Potrebno
se je dogovoriti za enotne šolske programe,
usposobiti pedagoge, standardne raketne

TIM 1/9 • 79/80 27

motorje za modelarje, nujno bo voditi stati¬
stiko o vseh poizkusih pri nas, nujna bodo
letna posvetovanja. Predlagano je bilo, da
se vsi eksperimenti povežejo s strokovnimi
organizacijami, kot so gospodarstvo, inštitu¬
ti in JLA. Klub VEGA je bil pohvaljen za
dobro organizacijo.

Profesor dr. Fran Dominko je dejal, da so
najbolj vzpodbudni glasovi nekaterih udele¬
žencev na simpoziju, da se je treba lotiti še
drugačnih oblik delovanja, ki bi kazale per¬
spektiven razvoj amaterske dejavnosti pri
nas. Predlagal je, da bi se npr. lotili radij¬
skega opazovanja in kontrol gibanja umetnih
satelitov. Nezadovoljstvo z dosedanjim de¬
lom je najmočnejše jamstvo nadaljnjega
napredka.

Dragomir Sekulin iz Kikinde je izjavil, da
m u je zelo žal, ker ni pripeljal s seboj svo¬
jih dijakov. Prvič se je srečal z raznimi
strokovnjaki. Menil je, da bi njegovi učenci
to sprejeli še z večjim občutkom in dobili
e nergijo za nadaljnje delo. Posebno pri srcu
oiu je bila delovna atmosfera na simpoziju,
zavzetost mladih udeležencev, trud in napor
Prt informiranju. Predavanja strokovnjakov
so bila strokovna, pa vendar razumljiva tudi
amaterjem.

fotografija

POLAROID LAND
APARAT

Miha Javornik

Počitnice so minile in spet je pred vami
nov letnik Tima, s tem pa kotiček za foto¬
amaterje. Letos ga boste pomagali obliko¬
vati vi s svojimi fotografijami, ki ste jih
že, ali pa jih še boste poslali do 10. sep¬
tembra 1979 na uredništvo Tima. Fotogra¬
fije naj bodo velike vsaj 20 X 24 cm, črno
bele, narejene v poljubni tehniki. Izberite
in pošljite samo najboljše fotografije —
največ tri! Izmed prispelih fotografij bomo
najboljše izbrali in jih objavili z ustreznimi
pripombami v prihodnjih številkah. V nekaj
naslednjih prispevkih pa bom prikazal še
nekaj zanimivosti iz fotografskega sveta.
V tej številki bom podrobneje opisal vrste


28  TIM 1/9 • 79/80

in delovanje Polaroid Land foto aparata.
Dolžan sem še odgovore Ličen Robertu iz
Hrvatinov pri Ankaranu, ki mi je s področja
foto tehnike zastavil kar precej vprašanj.
Zaradi že sestavljenega prispevka Roberta
prosim, da počaka do izida naslednje števil¬
ke Tima, ko mu bom skušal čim obširneje
odgovoriti.

Zdaj pa k Polaroidu. Polaroidni aparat je
dobil ime po istoimenskem Polaroid Land
postopku, ki ga je patentiral v ZDA Edwin
Land. Že v drugi številki Tima 1978/79 sem
omenil, da bodo Polaroid-lnstant kamere iz¬
podrinile klasični fotoaparat. Oglejmo si
podrobneje zakaj! Prednost in smisel Pola¬
roid Land postopka je v ekonomičnosti —
zmanjšanju časovnega presledka med foto¬
grafiranjem in že izdelano fotografijo. Vsa
skrivnost tega postopka je v načinu izdelo-

Slika 1. Starejši tip, način izdelovanja polaroid-
nih fotografij, pri katerem negativ in pozitiv po
razvijanju in fiksiranju med seboj ločimo

vanja fotografije — pozitiv izvlečemo iz
aparata že razvit in fiksiran samo deset se¬
kund po ekspoziciji. Polaroid seveda daje
samo fotografijo, ki je unikat, zadnje čase
pa že izdelujejo aparate, pri katerih lahko
fotografijo razmnožujemo, oziroma dobimo
ustrezen negativ. Za Polaroid Land foto apa-

Slika 2. SX 70 Polaroid Land aparat

Slika 3. Pomembnejši deli Polaroid Land aparata
SX 70:

1 pot svetlobnega curka, 2 objektiv, 3, 4, 6
zrcala, 7 iskalo, 8 filmi, 9 baterija

TIM 1/9 • 79/80 29

rat lahko trdimo, da je pravi laboratorij v
malem, saj se vsi fotografski procesi odvi¬
jajo v eni sami škatli navadno od 3,5 X 4,5
cm do 8,3 X 10,7 cm. Čeprav so v tako
majhnem prostoru skriti vsi foto pripomoč¬
ki, ki jih potrebujemo za izdelovanje foto¬
grafij (tako črno bele kot barvne), pa je
ravnanje s Polaroidom zelo enostavno.
Objektivi so preprosto zgrajeni, toda visoke
kakovosti, ekspozicija se naravna avtomat¬
sko, pri slabih svetlobnih pogojih lahko upo¬
rabljamo bliskavico, žarnico ali kocke. Vse
te kvalitete govorijo v prid polaroidni ka¬
meri in napovedujejo skorajšnji prodor v
svet profesionalne in ljubiteljske fotogra¬
fije.

Slika 4. Pomembnejši deli (pri potovanju svet¬
lobnega žarka na film):

1 stikalo za naravnavo ekspozicije, 2 motor za
premikanje ogledala in previjanje filma, 3 pot
svetlobnega curka, 4 objektiv, 5 zrcalo, 6 film,
8 razvijalni valji

Slika 4a. Film je eksponiran. Motor izvrže eks-
ponirani film (3)

1 motor za premikanje filma in ogledala, 3 eks-
Ponirani film, 4 razvijalni valji, 6 neeksponirani
film

30  TIM 1/9 •  79/80_

Poznamo tri različne formate Polaroid apa¬
ratov. Fotografiramo lahko na pak film
(navadno so to črno beli), na katerem lahko
napravimo osem posnetkov kvadratne veli¬
kosti (ca. 9x9 cm].

Oglejmo si princip fotografiranja na pak
filmu. Ločeno drug od drugega leži osem
negativov pod nepropustno ploščico, ki jih
pritiska na dno. Na tej ploščici pa je na
drugi strani razporejenih osem pozitivov,
tako da je negativna emulzija pred ekspozi¬
cijo obrnjena proti objektivu. Vsak negativ
je pokrit s črnim papirjem, ki ga pred eks-
poniranjem izvlečemo iz kasete in s tem
šele omogočimo osvetlitev negativa. Po
ekspoziciji pride do stika med negativom
in pozitivom — obe emulziji se zlepita.
Oba, negativ in pozitiv, pa za sabo »poti¬
skata« vložek, ki ga po ekspoziciji izvleče¬
mo, tako da negativ in pozitiv povlečemo
med dvema valjema, kjer je razvijalec, ki
se nato razlije in ustvari sloj med pozitivom
in negativom. Nato ju izvlečemo iz kasete
in čez nekaj časa se od pozitivne slike
oddvoji negativ (slika 1]. Istočasno, ko se
razvije negativ in pozitiv, se pri tem tudi
fiksirata.

Najbolj razširjeni formati polaroidnih apara¬
tov na tržišču so pravokotne oblike 3,25 X

Slika 5. Posoda za razbistritev fotografije

Slika 6. Kaseta za polaroidni material, ki jo lah¬
ko vložimo na mesto, kjer je prostor za običajni
foto material, ki ga uporabljamo pri fotografira¬
nju s standardnimi aparati

X 4,25 inches. Poznamo aparate in s tem
polaroidne kasete, ki izdelujejo samo črno
bele, ali pa samo barvne fotografije. Danes,
ob vse večjem napredku fotografske tehnike
poznamo modele, ki izdelujejo tako črno-
bele kot barvne fotografije, črno-beli po!a-

Slika 7. Postopek pri Polaroid Land procesu:

1 pri ekspoziciji najprej omot s filmi vložimo,
nato ga izvlečemo. Negativ ostane v položaju,
pripravljenem za ekspozicijo:

a) razvijalni valji, b) omot, c] razvijalec v obliki
želeja, d) pozitivna emulzija, e) negativna emul¬
zija:

2 po ekspoziciji omot porinemo nazaja v kaseto,
f razvijalni valji, ki pritisnejo negativ ob pozitiv
— med njima se razlije razvijalec:

3 omot izvlečemo iz kasete po desetih sekundah,
kolikor traja razvijanje, omot odpremo in iz nje¬
ga potegnemo fotografijo, g) razvijalni žele je
razlit med negativom in pozitivom

Slika 8. V vseh svetovnih fotografskih revijah
lahko zasledite obširne članke o polaroidnih apa¬
ratih, ki so iz dneva v dan bolj izpopolnjeni. Na
sliki Polaroid Pronto Land aparat z objektivom
in mehanizmom, ki omogoča izredno precizno
nastavitev goriščne razdalje

TIM 1/9 • 79/80 31

roidni filmi so občutljivosti do 32 DIN,
barvni pa do 19 DIN.

Poznamo tudi zložljivi refleksni Polaroidni
Land aparat, s katerim lahko izdelamo na
enem pak filmu deset kvadratnih posnetkov
velikosti 8X8 cm. Zložljivi aparati so po¬
polnoma avtomatski in delujejo na principu
klasičnega zrcalnega fotoaparata. Za razliko
od ostalih Polaroidov imajo zložljivi refleks¬
ni elektromotorček, kot izvor pogonske
energije pa uporabljamo baterijo, s katero
je opremljen ustrezen pak film. Delovanje
tega aparata si oglejmo na modelu SX 70
Polaroid Land (sestavni deli in pot svetlobe
so prikazani na sliki št. 3). Svetloba (1)
prodira skozi objektiv (2) in se zaradi od¬
boja na zrcalu (3, 4) odbija v področje iskala
in se prenese do okularja (7). Na okularju
dobimo pravo, realno sliko. S pritiskom na
sprožilo zrcalo (4) spremeni položaj, tako
da zdaj svetloba pada na film (glej sliko
št. 4; 6 ). Istočasno foto celica izmeri jakost
vpadne svetlobe in določi hitrost zapiranja
elektronskega zapirača. Elektromotor takoj
po ekspoziciji izvrže fotografijo, ki je pre¬
krita s posebno motno snovjo, skozi katero
se po določenem času pojavi motiv. Slika
se pojavlja počasi in v nekaj minutah dose¬
že jasnost.

V polaroidni tehniki uporabljamo torej pak
polaroidne filme, ki predstavljajo starejši
način izdelovanja polaroidne fotografije na
principu sendviča — negativ in pozitiv po

Prevedel Bojan Rambaher

KOCKANJE

'9fo, ki smo jo tokrat izbrali za vas, igrajo
ljudje že nekaj stoletij. Pravila so se sicer
Neprestano spreminjala, toda način je ostal
v edno isti. Tudi ime igre je nastalo že v
davnini, če igre še ne poznate, vam pred¬
stavljamo pravila.

ustreznem času ločimo med sabo in na ta
način dobimo fotografijo oziroma negativ
že po desetih sekundah. Fotografijo mora¬
mo nato v ustreznem razbistrilcu razbistriti,
jo oprati in nato še posušiti. Bolj praktičen
način izdelovanja polaroidne fotografije je
seveda avtomatski, z uporabo zložljivega
refleksnega Polaroida, kjer vse delo name¬
sto nas opravi aparat.

Za nekatere fotoaparate lahko dokupimo tudi
kaseto s polaroidnim materialom, ki jo
vstavimo na mesto, kjer navadno leži obi¬
čajni negativni material. Ta način je zelo
primeren za kontroliranje posnetkov (test-
slikaj oziroma fotografij, ki jih bomo izde¬
lali v temnici, kajti s polaroidnim posnetkom
lahko izredno hitro ugotovimo morebitne
napake pri samem fotografiranju. Poznamo
več različnih velikosti teh kaset. Največ jih
seveda uporabljajo v profesionalne namene,
pri fotografiranju s fotoaparati srednjega
ali velikega formata.

Na koncu še priporočilo. Za začetnike pri¬
poročam črno-beli Polaroid Land aparat
(bolje kvalitetnejši in nekaj dražji, poceni
so navadno tudi slabše kakovosti in dajejo
neustrezno ali neobstojno fotografijo), pri
katerem pa lahko dobimo tudi negativ, iz
katerega pa seveda lahko naredimo tudi ko¬
pije. Polaroid je idealen za začetnika, saj
lahko že na samem kraju fotografiranja ugo¬
tovi napake in jih takoj z naslednjim po¬
snetkom popravi.

kaj potrebujete

Za igro potrebujete šest enakih igralnih
kock, papir in svinčnik, če kock nimate ali
si jih ne morete kupiti, si jih naredite
sami. Vzemite paličico s kvadratnim pre-

32  TIM 1/9 • 79/80

rezom in s stranico okoli 10 mm. Narežite
jo na kocke in na njih označite točke. Se¬
veda ne poljubno, ampak tako, kot so ozna¬
čene na pravih kockah. Sicer pa, če boste
kje na počitnicah in si boste želeli nare¬
diti kocke, pa ne boste vedeli za pravo
razporeditev številk, jih lahko označite tudi
poljubno.

Razpredelnico za točkovanje naredite tako:
narišite 21 vodoravnih črt. Na začetek vsa¬
ke vodoravne vrste nato napišite po pred¬
logi vseh osemnajst figur igre. Prvo vodo¬
ravno linijo pustite prazno za imena igral¬
cev, predzadnjo pa za skupen seštevek
točk. Zadnja vrstica naj bo nekoliko širša
in jo boste uporabili za zapisovanje prihra¬
njenih metov. Ostalih navpičnih kolon na¬
redite toliko, kolikor bo igralcev.

Kockata lahko najmanj dva igralca. Število
igralcev navzgor ni omejeno, igra pa teče
najbolje, če tekmujejo štirje igralci. Če je
igralcev več, postane igra sčasoma dolgo¬
časna in nezanimiva, saj morajo ostali igral¬
ci predolgo čakati na vrsto.

začetek igre

Najprej se morate dogovoriti, kdo bo prvi
metal in kdo bo zapisoval. Od igralca, ki
meče prvi, se igra nadaljuje v smeri uri¬
nega kazalca. V vsakem kolu ima igralec
pravico do treh osnovnih metov. Naloga
igralca je, da vrže kocke tako, da nastane
katera izmed niže navedenih figur. Igralec
tako pusti po prvem metu na mizi tiste
kocke, ki mu za sestavo posameznih figur
ustrezajo, ostale pa vrže še drugič. Ne¬
ustrezne kocke nato ponovno pobere in jih
vrže še tretjič. Vsak igralec ima možnost,
da vrže v posameznem kolu samo prvi met,
preostalih dveh pa ne, in še nasprotno mož¬
nost, da v posameznem kolu vrže kocke
več kot trikrat. Vendar o tem več pozneje.

nekaj o taktiki

Vsako od figur lahko v eni igri poskušate
vreči samo enkrat. Kakor hitro igralec neko
figuro doseže, se mu zapiše število točk
v ustrezno rubriko. Ista figura, ki jo igra¬
lec slučajno doseže ob kakšnem drugem
metu, se ne upošteva. Če igralec v treh
metih (plus poljubno število prihranjenih
metov) zaželene figure ne doseže, se mu
izbriše katerakoli figura po njegovi lastni iz¬

biri kot nedosežena. Hitro boste ugotovili,
da se vam nekatere figure posreči vreči že
v prvem poskusu. Če je takrat še nimate,
jo zapišite in si prihranite tako dva meta,
ki ju zaznamujete v najnižjo rubriko. Prav
tako boste hitro ugotovili, da trije meti za
ustvaritev nekaterih težavnejših figur ne
zadostujejo. Takrat lahko s pridom izkoris¬
tite prihranjene mete.

Mete pa si lahko prihranite tudi na druga¬
čen način. Kadar mečete prvič in vidite, da
sestava točk ni ustrezna, da bi igrali na
katero izmed figur (ki so vam še preostale),
ker vam seveda manjka začeten uspeh, z
metanjem ne nadaljujete, ampak si pišete
dva meta v dobro. Lahko pa se tudi odlo¬
čite in kock v enem od kol sploh ne vržete
in si tako prihranite vse tri mete. Na ta
način žrtvujete eno izmed slabših figur z
namenom, da si povečate možnosti za uspe¬
šen dosežek pri kateri izmed težavnejših
figur, ki prinašajo več točk. Prihranjene
mete si lahko nabirate kadarkoli, vedno pa
morate prihranek od celotnega števila me¬
tov odšteti. Morda ne bo odveč, če vas opo¬
zorimo, da je takšna taktika včasih dvorez¬
na.

tekmovalne figure

Enice — to figuro sestavljajo štiri enice,
drugi dve kocki pa se običajno v igro ne
štejeta, ker si posamezni met rajši prihra¬
nimo. Če pa nam to uspe, seveda šteje
tudi pet ali šest enic.

Dvojke — dvojke morajo biti najmanj na
štirih kockah. Podobno se zapisujejo tudi
trojke, štirice, petice in šestice. Kot pa
smo omenili, se vedno šteje tudi pet ali
šest številk, čeprav za osnovno figuro za¬
doščajo že štiri enake številke.

Dvojice — v tej igri morate vreči tri dvoji¬
ce. Vrednost kock v posameznem paru mora

TIM 1/9 • 79/80 33

biti enaka, vsak par pa je lahko samo eden.
Tako na primer ne morete imeti štirih pe¬
tič. Pari so poljubni, v idealnem primeru
pa lahko vržete par šestič, petič in štiric.

Trojice — figuro sestavljata dve različni
trojici kock z enako vrednostjo številk v
posamezni trojici.

štiri — dva — glede na predhodne figure
lahko tokrat že sami presodite, da mo¬
rajo Imeti štiri kocke enako vrednost, prav
tako pa tudi drugi dve, le da mora biti ta
vrednost različna od prve. Prav tako po
lastni presoji odločite, katero vrednost bo¬
ste igrali, kadar boste imeli na izbiro več
številk. Vsota namreč ni enaka, če imate
štiri štirice in dve trojki, kot pa če imate
štiri trojke in dve štirici.

Pet — ena — tukaj morate vreči pet kock
2  enako in eno z različno vrednostjo.

Liho — na vseh šestih kočah morajo biti
'iha števila. Vrednost posameznih kock je
seveda poljubna, tako da imate lahko več
enakih lihih številk. Morda vam bo pri tem
eelo ustrezalo, da boste enice ponovno me-
ta li, seveda na lastno odgovornost, ker pri
Petih lihih in enem sodem številu rezultat
ne velja.

Sodo — enaka pravila kot pri lihih števi-
^n, le da morajo biti tokrat na gornji strani
™ck soda števila.

Velike številke — na vseh kockah morajo
biti le velike številke, to je štiri, pet ali
šest. To je edini pogoj, ker število posa¬
meznih številk ni določeno.

Majhne številke — enaka pravila kot pri
prejšnji figuri, le da so tokrat zahtevana
števila enice, dvojke in trojke.

Piramida — spodobi se, da preidemo k bolj
zapletenim figuram. Piramida je sestavljena
iz osnove, ki jo tvorijo tri kocke najvišje

vrednosti (gledano relativno — torej so to
lahko tudi petice ali štirice, ali pa celo
trojke), dveh nadaljnjih kock, ki morata biti
vsaj za eno vrednost nižji, in zadnje, ene
same kocke, ki mora biti še za eno vred¬
nost nižja.

Kocka — igramo enako kot pri piramidi, le
da v obratnem smislu. Osnovo tvorijo tri
kocke najnižje vrednosti, sledita pa dve
kocki z višjo in ena z najvišjo vrednostjo.
Višina posameznih vrednosti tudi tukaj ni do¬
ločena in osnovo lahko tvorijo tako tri eni¬
ce kot tri štirice. V zadnjem primeru mo¬
ramo potem imeti še dve petici in šestico,
kar bi bilo v tej igri idealno.

Zaporedje — figuro sestavlja šest kock z
različnimi vrednostmi, torej od ena do šest.
Finale — figuro finale sestavlja šest šestič.

kako štejemo

Odločilno je število točk pri vsaki figuri.
V posameznih figurah je to število stalno,
na primer v finalu — 36, ali v zaporedju
— 21, drugod pa se število v rezultatu spre¬
minja. Točke štejemo podobno v vseh fi-

34  TIM 1/9 • 79/80

gurah. Pri posameznih figurah kocke torej
ne samo mečemo, temveč poskušamo do¬
seči kar se da večje vrednosti in s tem
seveda tudi večje število točk. Ta seštevek
nato napišemo v ustrezno rubriko pri ime¬
nu figure.

konec igre

Igra je končana, ko ste vrgli kocke še za
zadnje, osemnajsto kolo. Zapisovalec sešte¬
je in zapiše igralcem točke iz vseh osem¬
najstih zahtevanih figur. Zmagovalec je ti¬
sti, ki je zbral največje število točk. Iz
tega je razvidno, da ni nujno zmagovalec
tisti, ki je uspel napraviti največje število
figur.

Igra je tedaj končana. Preostane vam še,
da napišete novo razpredelnico in začnete
znova.

še nekaj besed o taktiki

Rekli smo že, da igralcu v posameznem
kolu sploh ni treba metati, ali pa vrže samo
en met in ostala dva meta prihrani. Na ta
način si lahko zberete mete posebej za za¬
poredje ali finale. Za izpuščanje posameznih
metov se morate seveda odločiti po skrb¬
nem premisleku. Dobro je imeti v metih
rezervo, saj jih lahko v igri vedno izkori¬
stite. Občutek, da imate za težko figuro
na razpolago samo tri mete, vas lahko na¬
pravi živčne, tako da se zgodi, da ste v
odločilnih trenutkih pri obetavnem poskusu
nezbrani in odstopite. Izpustiti met, če ima¬
jo ostali igralci narejenih že več figur, je
prav tako vedno tvegano. Zato morate igri
vedno dobro slediti in taktizirati.

Prvi met vam mora vedno povedati, kolikšna
je njegova vrednost in predvsem, katero
figuro boste poskušali narediti. Če vržemo
na primer štiri soda števila in sode figure
še nimamo, je najbolje, da z dvema pre¬
ostalima metoma poskušate to figuro do¬
seči in morda uporabite še prihranjen met.
Če pa uspete že v drugem metu, ste en met
že prihranili. Če drugič vržete štiri šestice,
poskusite vreči finale, kajti štiri šestice
za šesto figuro vam še vedno ostanejo.
Dve šestici in dve petici dajeta možnost,
da boste z ostalima dvema kockama vrgli
dvojice ali trojice, morda pa tudi piramido
ali kocko, ali pa velike številke, če pa je
situacija po prvem metu zelo slaba, pa ne¬

hajte metati in si mete prihranite. To so
seveda samo okvirna in splošna navodila,
ker si boste sami hitro nabrali dovolj iz¬
kušenj in boste znali posamezen položaj
pravilno presoditi. Pri igri vam želimo veiiko
uspeha.

zapis igre


TIM 1/9 • 79/80 3  5

Prevedel Tine šoško

SAMO ONI
SO POZNALI
TOČNO LEGO
SPITSBERGOV

V 16. in 17. stoletju se začenjajo velika od¬
kritja ruskih popotnikov in pomorščakov v
krutih severnih morjih in v Sibiriji. Iz pisma
danskega kralja Friderika II. (leta 1576] na
primer zvemo, da so prebivalci ruskega pri¬
morja pluli kot ribiči vse do obale Grenlan¬
dije in da so samo oni poznali točno lego
Spitsbergov. Ruski pomorščaki so že tedaj
obdajali svoje ladje z »oklepom«, da bi se
zavarovali pred ledom, in tako oblikovali la¬
dijski trup, da so se rešili tudi v najtežjih
pogojih. Če je namreč takšna ladja obtiča¬
la v ledu, je ni zmečkalo, ker jo je med
zmrzovanjem vode potiskalo navzgor in je
končala na ledeni površini cela.

N. VVitsen iz Amsterdama piše leta 1692
o plovbi Rusov do Nove Zemlje, do ustja
reke Lene in Jeniseja pa celo do nekega
“Pasjega mesta«. Mogoče je predpostavljati,
da je šlo za Novosibirske otoke.

Med vrsto severnih odprav ruskih pomor¬
ščakov je zavzel v zgodovini prvo mesto
kozak Semjon Ivanovič Dežnjev. Celih deset
let je živel v jakutskem okraju. Plul je po
Indigirki, Kolirni in tudi po Severnem lede¬
nem morju. Mikala pa ga je tudi zagonetna
reka Anadir, o kateri je slišal pripovedovati.
Pot do nje je bila dolga in je vodila po
docela neznanih in neobljudenih krajih.

Ko ga je naslednji pomembni severni po¬
morščak Fedot Aleksejev povabil, da bi se
skupaj odpravila na pot k tej reki, si ni
Pomišljal in je takoj začel s pripravami.

Pot, po kateri je plula odprava Semjona Ivanovi¬
ča Dežnjeva

Nameraval je priti do ustja Anadira po mor¬
ju in potem pluti proti rečnemu toku v
notranjost. Dvajsetega julija leta 1648 je iz
Nižjekolimska odplulo šest ladij tipa »Koč«
v neznane kraje neznane Anadirske dežele.
Na palubah je bilo 90 kozakov in lovcev.
Poveljeval je Dežnjev, njegov namestnik pa
je bil izkušeni kozak Gerasim Akundinov.
Odprava je izplula na morje in potem ob
obrežju naprej na vzhod; tam nekje bi mo¬
ralo biti ustje reke Anadir. Med plovbo so
tako prišli do krajev, ki so jim učeni zemlje-
pisci in pomorščaki v Angliji, Nizozemski
in drugih evropskih deželah v tisti dobi po¬
svečali veliko pozornost, šlo je za vpraša¬
nje, ali se Azija in Amerika držita skupaj
ali ne. V zadnjih dneh avgusta je odprava
opazila strmo skalno steno, ki jo je ozki
»vrat« povezoval s kopnim. Morje je bilo
temno svinčene barve in je srdito valovilo.
Nihče od mornarjev ni takrat slutil, da je
to zgodovinski trenutek. Ravno so obpluli
severovzhodni konec Azije. In Semjonu
Dežnjevu niti na misel ni prišlo, da bo rt,
ki mu je dal ime »Veliki kamniti nos«, ne¬
koč nosil njegovo ime. Ko so ladje obrnili
proti jugu, so zapluli v preliv med Azijo
in Ameriko. V tako dolgo iskani preliv Ame¬
riškega brega ruski pomorščaki niso zagle¬
dali, opazili so le manjše otoke; na enem
od njih so pristali in se srečali z ljudmi,
o katerih so domnevali, da so čukotci.
Odprava je že doslej izgubila tri ladje, tu¬
kaj so bili ob četrto. Preostali dve sta na¬
daljevali plovbo v smeri proti Tihemu ocea¬
nu. Ni trajalo dolgo in nevihta je obe plo¬
vili spet ločila. Ladjo »Koč«, na kateri je bil
Dežnjev, je vrglo na kamniti breg. Plovilo

36  TIM 1/9 • 79/80

se je razbilo, toda ljudje so se rešili. Že
je bil tu začetek oktobra in Dežnjev je spre¬
videl, da morajo za vsako ceno priti do
velike reke, kjer bodo morda našli ljudska
bivališča. Očitno so v času nevihte zgrešili
ustje Anadira, zato so iz razbite ladje na¬
pravili nekaj ozkih sani in smuči ter naložili
nanje ostanke zalog, orodje in orožje. Od¬
prava se je podala na pohod in končno do¬
segla ustje Anadira. Tam je prezimovala.
Sledila je dolga plovba nazaj gor do Nižje-
kolimska, kamor so prispeli konec nasled¬
njega leta. Semjon Dežnjev je nato vodil še
vrsto odprav, dokler se ni leta 1660 končno

vrnil nazaj v Jakutsk. Veliko odkritje pa za
njegovega življenja ni bilo prav ovrednoteno,
njegovo ime je zaslovelo šele mnogo let
pozneje. Leta 1736 je zgodovinar Miller v
jakutskem arhivu našel poročilo, ki ga je na¬
pisal Dežnjev leta 1655. Ugotovil je, da je
Dežnjev pravzaprav odkril preliv med Azijo
in Ameriko. Z analizo dostopnih dokumen¬
tov se je tako potrdilo, da je bil Dežnjev
resnično prvi, ki je obplul »Veliki kamniti
nos«. In tako je leta 1879 najvzhodnejši po¬
mol največje celine po pravici dobil naziv
po svojem odkritelju. In ohranil ga je do
današnjih dni.

RUSKE LADJE TIPA »KOČ«

TIM 1/9 • 79/80 3  7



Ladje, na katerih so odprave kozakov plule
na sever in Daljni vzhod — tudi Dežnjev
je z njimi obplul »Veliki kamniti nos« — so
se imenovale »Koč«. Poznavalec severno¬
primorskega načina gradnje ladij M. I. Bje-
!ov opisuje te ladje pogumnih pionirjev se¬
vera takole:

To so bile jadrnice s ploskim dnom, nare¬
jene iz suhega borovega lesa, ki mu tudi le¬
dena skril ni mogla do živega. Po dolžini
so ladje dosegle 18 do 24 metrov. Širina
trupa se je gibala med 4,5 in 6 metri. Ja-
drovje je sestavljalo veliko glavno jadro
' n  dve manjši jadri (sprednje in zadnje).
Tonaža se je gibala med 50 in 60 tonami,
'eiele so že krmila, ki so bila nameščena

A = magnetni kompas ruskih pomorščakov iz
17. stol.; B = detajl sidrnega vračala; C =
= krmilno kolo; D = ladijska črpalka; E = čoln
na vesla (dvoveselnik); f = detajl krmila; g =
= detajl glavnega jambora — okovje; h = de¬
tajl vrvi glavnega jambora; ch = predhodnik
paličastega kompasa

na zadnjem delu ladje v čepih nasproti kr¬
milnega vesla. Proti vetru v hrbet je ladja
dosegla hitrost do 8 vozlov. Posadka je
štela 10 do 15 ljudi, na palubi pa je bilo
prostora za 30 ljudi. Gradili so dve vrsti
ladij »Koč«, prva je bila obrežna, druga si¬
birska. Namenjeni sta bili pretežno za reč¬
no plovbo, v resnici pa sta obe različici
pluli tako po rekah kot tudi po morju.

PADALO

REŠUJE

TUDI

ZMAJARJE

Letenje z zmaji je še bolj nova, a v zadnjem
času vse bolj razširjena in priljubljena pa¬
noga športnega letalstva. Tudi naši zmajarji

so dosegli že lepe uspehe, saj so poleteli z
visokih vrhov in v ugodnem vetru preleteli
kar precej kilometrov. Polete z zmaji uvršča¬
jo marsikje kot posebne točke v progra¬
me športnih letalskih prireditev. Žal ta lepi
šport nikakor ni brez nevarnosti. Nenaden
sunek vetra, premajhna izkušenost letalca,
okvara na zmaju — in nesreča je tu. V
svetu se pripeti vsako leto kar dosti nesreč,
ki se končajo s smrtjo pogumnih letalcev.
Ta letalska panoga je v nekaterih državah
mnogo bolj razvita kot pri nas, zato pa je
tudi žrtev več. število nesreč s smrtnim
izidom pa se je zmanjšalo, odkar tudi zma¬
jarji uporabljajo padalo. O tem govori tale
zgodba:

Neke lepe zimske nedelje so imeli letalsko
športno prireditev ob jezeru Arossa v Švi-

TIM 1/9 • 79/80 39

ci. Bilo je prekrasno vreme. Nebo je bilo
jasno, pihal je ugoden veter, vidljivost od¬
lična, skratka: najboljši pogoji za takšno
prireditev. Najprej so se dvignili v višave
številni pisani baloni napolnjeni s segretim
zrakom, nato so poleteli pod nebo jadralci,
nazadnje pa so nastopili še zmajarji. Dva
triindvajsetletna mladeniča sta drug za dru¬
gim odskočila z vrha 2447 m visoke gore
Briiggerhorn v Graubiindenskih Alpah in po¬
letela proti jezeru. Mirno sta letela kake
četrt ure v enaki višini drug za drugim.
Njuna zmaja sta bila enakih barv in sta
nosila isto ime: »Pirat«. Počasi sta zmanj¬
ševala višino in ko sta bila še 150 m nad
glavami gledalcev, sta začela izvajati svojo
vrhunsko točko namreč približati se drug
drugemu na najmanjšo oddaljenost, potem
pa poleteti vsaksebi. Menda se nista dovolj
jasno dogovorila, na katero stran se mo¬
rata zasukati po zbližanju ali pa se je eden
od njiju zmotil. Naj bo kakorkoli — zmaja
sta trčila in začela s polomljenima ogrod¬
jema padati v globino. Gledalcem je zastal
dih. Vse je prešinila ista misel: »Konec je«.
Da, prav gotovo bi bilo končano, če letal¬
ca ne bi imela padal. Kar naenkrat sta se
razvili dve pisani padali in zmajarja sta za¬
plavala proti zemlji. Eden je srečno, čeprav
malo trdo pristal na tleh, drugi pa je z raz¬
bitim zmajem vred nepoškodovan obvisel v
vejah košate jelke. Neki gledalec je ujel
oba zmaja še pred karambolom v iskalo
svoje kamere, spremljal polet in hitro pri¬
tiskal na sprožilec. Tako je naredil vrsto
Posnetkov, ki kažejo ves potek te sreče v
nesreči, življenje jima je rešilo padalo, se¬
veda pa tudi njuna prisebnost in hladno¬
krvnost.

ZMAGA

LETEČEGA

BICIKLA

V nekaterih državah, kot na primer v Zvez¬
ni republiki Nemčiji, mora vsak zmajar, ki
se namerava dvigniti nad sto metrov viso¬
ko, imeti pripeto padalo. Letenje z zmaji je
pod nadzorom. Zmajarje začetnike vadijo
posebni inštruktorji. Kdor želi dobiti zma-
jarsko letalsko dovoljenje, mora pri izpitu
dokazati tudi, da pozna padalo in ravnanje
z njim. Letenje brez padala kaznujejo z vi¬
sokimi denarnimi kaznimi, ki so višje kot
stane novo padalo. (Padalo stane od 6000
do 8000 din.) V lanskem letu se je v ZRN
smrtno ponesrečilo šest zmajarjev, od teh
so štirje leteli brez padal.

Padalo gotovo rešuje življenja letalcem z
zmaji, nevarnost letenja pa zmanjšujejo tudi
vedno novi in boljši modeli zmajev, ki jih
dajejo na trg posamezne tovarne. Nove
modele natanko preizkušajo. Nov model, ki
ga vržejo s 50 m visokega dvigala, se mora
v zraku sam od sebe uravnovesiti in lepo
drseti proti tlom. Zmaj pritrjen na avto¬
mobil, mora vzdržati pri hitrosti 100 km
šestkrat tolikšno obremenitev kot v nor¬
malnih pogojih letenja. To pomeni, da bo
vzdržal še tako močan veter. Nazadnje pre¬
izkusijo nove modele še izvedenci oziroma
testni piloti v zraku. Model, ki je prestal vse
te teste, dobi na konici ogrodja poseben
žig, ki potrjuje njegovo sposobnost. Tak
zmaj je dražji, zato pa tudi varnejši. Zmaj,
ki si ga je nekdo morda sam izdelal, je prav
gotovo nezanesljiv in življenjsko nevaren.
Takšne ukrepe in predpise bi morali spre¬
jeti v vseh deželah, kjer se razvija zmajar-
ski šport. Potrebni so zato, da bi zagotovili
letalcu večjo varnost in zmanjšali število
nesreč.

Po revij! ŠTERN priredil D. M.

Najbrž ste opazili in prebrali v naših časo¬
pisih, da je uspelo Američanu Allenu Brya-
nu preleteti Rokavski preliv med Anglijo in
Francijo (Kanal La Manche), ki je na naj¬
ožjem mestu širok 36 km, na letalu, ki ga je
poganjal z nogami, prav tako kot bi vozil bi-
cikel. Vemo, da sta prva preletela Kanal
leta 1903 brata VVright, in sicer na motor¬
nem letalu lastne konstrukcije. To je bil
nedvomno velik dogodek, toda tudi prvi
prelet preliva z letalom na nožni pogon ni
kar tako. Lahko ga štejemo med največje
dosežke športnega letalstva, saj je človek
prvič preletel po zraku tolikšno razdaljo z
močjo svojih mišic, človek kajpada ne more

40  TIM 1/9 • 79/80

leteti kot ptica, lahko pa poleti z zelo
lahkim letalom, ki ga sam poganja, torej
vendarle s svojo telesno močjo.

O tem je sanjal že pred petsto leti veliki re¬
nesančni slikar in znanstvenik Leonardo da
Vinci, ki je tudi skonstruiral neke priprave,
s pomočjo katerih naj bi človek letal po
zraku. Ni uspel, saj ni poznal letalskega
vijaka ali propelerja in morda tudi ne dovolj
zakonov mehanike in aerodinamike. Za le¬
tenje po zraku morata biti izpolnjena dva
pogoja: zelo zelo lahko letalo s propelerjem
in pa zelo zelo močan človeški motor, tj.
človek, ki bo poganjal propeler. Oba pogo¬
ja sta uresničila šele v našem času inže¬
nir aerodinamike dr. Paul Mac Cready kot
konstruktor in Allen Bryan, nekdanji kole¬
sarski dirkač in izkušen letalec na zmajih
kot pilot.

O prvih pomembnih uspehih na področju le¬
tenja »z nogami« smo že pisali v naši revi¬
ji, in sicer v četrti številki XVI. letnika
(december 1977). Takrat smo povedali, da

Slika 1. Pilot Bryan pred letalom KONDOR

je letalec Bryan z lahkim letalom, ki ga je
konstruiral Paul Mac Cready preletel v sed¬
mih minutah in dvajsetih sekundah 2200 m
dolgo progo v obliki osmice. Letel je tri
metre nad zemljo z hitrostjo kolesarja v
zmerni vožnji. Takrat je bil to svetovni re¬
kord v te vrste letenju. Letalo, ki je s člo¬
vekom vred doseglo ta uspeh, se je imeno¬
valo Kondor. Krilo Kondorja (edina nosilna
ploskev) je obsegalo 25 m 2  površine, raz-
petina krila pa je merila 30 m, kar je več
kot razpetina kril velikega potniškega le¬
tala DC 9. Letalec je na vso moč poganjal
pedale in spravil s prenosom moči prek ve¬
rige in zobnikov veliko eliso v vrtenje. Do¬
segel je do 110 obratov v minuti, kar je za¬
doščalo za dvig in letenje. Konstruktor in
pilot sta s tem poletom osvojila zelo viso¬
ko nagrado 50.000 funtov, ki jo je razpisal
angleški industrialec Henry Kremer. To je
bilo leta 1977.

TIM 1/9 • 79/80 41

Slika 2 . Podoba letalca ALBATROS

Po tem velikem uspehu Cready in Bryan
nista počivala, ampak sta nenehno spopol-
njevala svoja letala in gradila nova, še
zmogljivejša. Razpisana je bila nova Kre-
merjeva nagrada za prvi prelet Rokavske-
ga preliva, ki je znašala kar 100.000 funtov
ali v našem denarju okoli 400 milijonov
starih dinarjev. »Kondor« iz leta 1977 go¬
tovo ne bi bil kos tej nalogi, zato je Mac
Cready po mnogih poskusih konstruiral
novo boljše in predvsem še lažje letalo, ki
ga je imenoval Albatros po najboljšem le¬
talcu med pticami. Albatros je bil v sploš¬
nem zelo podoben Kondorju. Vidite ga na
naši sliki, ki sicer ni fotografija ampak zelo
natančna risba. (Risar je imel smisel za
humor, saj je narisal ptičke, ki se peljejo
kot slepi potniki in pilota, ki mu zaradi
silnega napora visi jezik iz ust.) Albatros
Ima za razliko od Kondorja spredaj še majh¬
no krilo zaradi ravnotežja in stabilnosti. No¬
silno krilo ima 27 m razpetine in je znatno
ožje od Kondorjevega. Prozorna kabina je
večja in omogoča pilotu pokončno držo in
s tem tudi večji pritisk na pedale. (V Kondor¬
je je bil pilot v napol ležečem položaju.) Pri
gradnji so se konstruktorji trudili, da bi ime¬
lo letalo kar najmanjšo težo. šlo je za

vsak dekagram prihranka pri teži. Rezultat
je vreden občudovanja. Celotno letalo ni
težje od kakega starinskega bicikla, saj teh¬
ta samo 24 kg, medtem ko je tehtal Kondor
35 kg. Težo je bilo mogoče zmanjšati na
minimum, ni pa mogoče zmanjšati teže
človeškega motorja. Izračunali so, da lahko
dobro treniran atlet, kot je Bryan, doseže
za nekaj minut moč 0,35 KS, v času lete¬
nja pa mora trajno razvijati moč vsaj 0,2
KS. (Takšno moč ima motor letalskega
modela.) Letalo je z kabino vred skoraj
prozorno. Pri gradnji so uporabili lahka a
čvrsta ogljikovo-vodikova vlakna, stiropor,
kot papir tanko aluminijevo pločevino in
še druge lahke snovi. Na sliki je videti, kot
da letalo leti ritensko, kar pa ni res. Le¬
talo leti v smeri pilotovega pogleda. Velika
iz steklenih vlaken zgrajena elisa ne vleče
letala, ampak ga potiska. (Tudi brata VVright
sta imela pri prvem poletu propeler za
hrbtom.)

Letalo ni zgrajeno za letenje v višini; leti
lahko le nekaj metrov nad kopnim ali nad
morjem. Predvidevali so, da bi Albatros v
najugodnejših pogojih t.j. ob brezvetrnem
vremenu lahko preletel Kanal v sto minu¬
tah. Že rahel nasprotni veter bi podaljšal
let na dve do tri ure. Veter v hrbet t.j. od
angleške k francoski obali bi kajpak nekoli-

42  TIM 1/9 • 79/80

Slika 3 in 4. ALBATROS leti čez Rokavski preliv

ko pomagal letalcu, vendar pa bi bil tak
veter neugoden za start. Vemo, da morajo
vsi letalski modeli startati proti vetru. Le¬
talec na angleški obali bi moral v takem
primeru najprej poleteti proti notranjosti,
nato pa zaviti za 180° in leteti proti fran¬
coski obali. Tudi let prek preliva nikakor ni
brez nevarnosti. Morski valovi ali pa ladje,
ki jih je vse polno v tem prelivu, bi lahko
prevrnili nizko leteče letalo in povzročili
nesrečo, saj pilot ni mogel zaradi teže no¬
siti nikakršnih reševalnih priprav.

Iz skopih časopisnih poročil niso razvidne
vremenske razmere in druge nadrobnosti
tega znamenitega podviga. Vemo le, da je
Bryan preletel ali bolje prekolesaril Rokav¬
ski preliv v smeri od angleške do francoske
obale v dveh urah in štiridesetih minutah
v višini 5 m nad morsko površino. Velika
nagrada je bila osvojena. Pravzaprav sta jo
Mac Cready in Bryan pošteno zaslužila. Njun
uspeh je rezultat večletnega trdega dela.
Tudi stroškov ni bilo malo. Naj povemo še,
da je zmagoviti Albatros že dvajseto leta¬
lo te vrste. Pred tem se je polomilo ali
kako drugače odpovedalo 19 Albatrosov.
Drago Mehora

Viri: članki v revijah Galaksija in Štern ter časopisi

timova

fantastika

Branimir Perič:

TA POREDNI
SID

Prevedel Drago Balt

— Povej nam, dedek, povej nam kaj, so se
čebljaje oglašali otroci. Njihove rokice so
se nerodno oprijemale gub njegovega ob¬
lačila in ga hotele posaditi.

— Prav, prav, saj vam bom povedal. Ampak
samo s pogojem, da boste takoj potem šli
spat. Velja?

— Velja, velja!

— Prav. Pa začnimo. Zgodba, ki vam jo
bom povedal, se je zgodila nekoč zdavnaj,
njen junak pa je deček z imenom Sid... S

— Je to tisti, ki je premagal Godzilo: je
vprašal eden od dečkov.

— Ti si pa res neumen. To je bil Rob Rack-
ett, je ugovarjal drugi.

— Kakšen Rob Rackett! Rob Rackett se je
ubil na Antaresu!

— Pa se ni!

— Se je, se je!

— Že prav, ju je ustavil dedek, — ali bo¬
sta vidva poslušala zgodbo ali se bosta
prepirala?

— Poslušali bomo zgodbo! so rekli vsi na¬
enkrat.

— Potem pa mir! je dvignil dedek roko in
se udobneje namestil, pripravljen za pripo¬
vedovanje.

— Jaz bi rada slišala zgodbo o Ani z zvezd.

— šššštt!

— Torej, bilo je nekoč, takrat, ko se vi
še niste rodili, veliko prej, preden se je
rodil kdorkoli od tistih, ki jih poznate. Tam,
kjer je danes Kitajska, se je širilo veliko
cesarstvo. V njem so živeli po vsem svetu
znani in hvaljeni astronomi. Nekega dne so
ti modri ljudje opazili na nebu svetlobo, ki
je žarela skoraj tako kot novo Sonce. Ker
so bili pridni in natančni, niso zamudili pri¬
ložnosti in so ta pojav opisali v svojih
knjigah:

TIM 1/9 • 79/80 43

»Šestdesetega dne desetega mesca druge¬
ga leta čing Pinga pokojnega Hana se je
prikazala nova zvezda v smeri Nan Mena,
velika kot pol asure v petih barvah; pozneje
se je nekoliko zmanjšala, izginila pa je še¬
stega mesca naslednjega leta.«

Toda začnimo pri začetku. Poglejmo, kaj je
bil pravi vzrok tega pojava, Tam, od koder
je prišla svetloba, je bilo nekoč veliko zvezd,
zvezd, podobnih našemu Soncu. Razumljivo,
da je potem ena od njih imela planet, ki so
ga naseljevala bitja, podobna nam. Med temi
bitji je v predmestju velikega mesta živel
deček Sid po imenu, o katerem govori ta
zgodba, v njegovi bližini pa je živela majh¬
na deklica, ki so ji pravili Ann. živela sta
srečno, zakaj otroci niso nikoli nesrečni.
Ves dan sta tekala po poljih, stikala v bliž¬
njem potočku in delala kolačke iz blata.
Med igro sta pogosto pozabila celo na ko¬
silo, tako da je imel njun hišni robot Rin
2  njima velike težave. Vendar se ni pri¬
toževal: oba je imel rad. Nič jima ni za¬
meril teh majhnih porednosti. Zakaj bil ni
sanio navaden silikonski robot. To sta do¬
bro vedela. Zato sta ga imela rada.

Nekega dne pa se je zgodilo nekaj straš¬
nega. Sid, ki se je igral v hiši, je vtaknil

košček žice v električno vtičnico. Ukresala
se je takšna iskra, da je Ann nekaj tre¬
nutkov od strahu stala kot pribita in po¬
zabila zavpiti, kot navadno vpijejo dekletca
v podobnih primerih. Na srečo se je vse
'^bro končalo. Ko je v sobo pritekel Rin, je
našel Sida sedečega na tleh, sicer malo
prestrašenega in z umazanimi prsti, vendar
z nasmejanim obrazom. Rin je v svojem
dnevnem poročilu med drugim zapisal:

»S svojim miselnim aparatom nisem mogel
doumeti, kako je Sid lahko ostal živ ob ta¬
kem električnem sunku. Moram zapisati, da
ta dan ni imel več potrebe, da bi svoj or¬
ganizem preskrbel s hrano. To razlagam s
posledicami šoka, ki je povzročil organske
motnje, se pravi občutek sitosti. Obenem
izkoriščam to priliko in še enkrat opo¬
zarjam, da je nujno izolirati vire energije
pred otroškimi rokami.«

Vse bi morda ostalo pri tem poročilu, če ne
bi Sid odslej vedno, kadarkoli se mu je po¬
nudila priložnost, izzval udarce električne¬
ga toka, po katerih se je počutil, kot da bi
spil tri skodelice tople čokolade — ves dan
je bil sit. Ann kajpada tega ni smela niko¬
mur povedati, kajti Sid ji je zagrozil, da jo
bo natepel. Niti tega ni smela reči, da Sid

44  TIM 1/9 • 79/80

ni povzročal samo kratkotrajnih električnih
stikov, marveč je včasih po cele ure držal z
rokami neizolirane električne vodnike in
pravil Ann, kako mu je lepo in ga po vsem
telesu nekaj žgečka. Čeprav je vedela, zakaj
je vse mesto v ponedeljek popoldne za tre¬
nutek ostalo brez električnega toka, tega
ni smela povedati nikomur; ni smela reči,
da je bilo tudi to Sidovo maslo. Bala se je
samo tega, da ne bi Sidu kdaj spodrsnilo
na daljnovodu, medtem ko se je vzpenjal,
da bi dosegel kable.

Rin tega seveda ni vedel, vse drugo pa je
slutil. Slutil je, da se z dečkom dogaja nekaj
čudnega, zelo čudnega, zato je bilo tudi
njegovo poročilo precej čudno:

»Sid se vedno bolj spreminja. Hrano oral¬
nega izvora je skoraj prenehal jemati. Nje¬
gova potreba po energiji je neutešljiva, spre¬
minja se v pravo obsedenost. Kadarkoli se
mu približam, čutim nerazumljivo vibriranje
materije v njegovi bližini. Najbolj čudno pri
vsem tem je to, da je začel opazno rasti.«
Zastonj so bili napori ubogega Rina, da bi
Sida odvrnil od te usodne razvade. Sid ga
ni ubogal — kot bi ga sicer noben deček
ne. Če bi kdo bral Rinova poročila, bi bilo
morda moč kaj ukreniti. Toda kdo bi se me¬
nil za brbljanje nekega robota. Če bi bil na
primer Sidov oče samo enkrat pokukal v te
zapiske, bi morda ne naredil napake, ki jo
pač je. Če bi bil na primer slabši oče, kot
je v resnici bil, gotovo ne bi popustil Si-
dovemu sitnarjenju in bi ga ne peljal s
seboj. To bi bilo veliko bolje za Sida in za
vse druge ljudi. Tako pa so še isto ju¬
tro vse televizijske in radijske postaje ob¬
javile senzacionalno vest: »Deček pojedel
nuklearni reaktor!!!« Izredne izdaje časopi¬
sov so natisnile obširno poročilo, kako je
Sid, zakaj šlo je za Sida, ušel očetu in
zlezel naravnost v sredo reaktorja; najver¬
jetneje je notri pritisnil na enega od gum¬
bov, za katerega ni niti vedel, čemu služi,
nakar so alarmne naprave takoj začele groz¬
no tuliti. In medtem, ko so ljudje bežali na
vse strani in čakali, da bo velikanska goba
vsak trenutek uničila mesto, se je iz re¬
aktorja prikobacal mali Sid, ki ni bil več
majhen, ampak je zrasel kot hiša. Nihče ni
mogel razumeti, kako je ostal živ in zakaj
reaktor ni eksplodiral; vsi pa so se strinja¬
li, da nima reaktor nobene moči več. Niti
najmanjšega radioaktivnega sevanja. Vse je,
kot se je zdelo, posrkal vase Sid.

Ubogemu silikonskemu robotu ni ostalo nič
drugega kot to, da je svojemu poročilu do¬
dal:

»Sid je postal nenasiten, človeštvu povzro¬
ča neverjetno škodo. Uničuje reaktor za re¬
aktorjem, kot bi bili kapljice vode. Ni več
človeško bitje. Prišlo je do deformacije nje¬
govih celic, tako da so zdaj prilagojene pre¬
hrani s čisto energijo. Svetovna vlada je
ukazala, da ga je treba uničiti, vendar se
mi zdi, da bo to zaman. Celotna oborožitev
planeta temelji na skoncentriranem energet¬
skem delovanju, to pa bo Sidu samo po¬
magalo, da bo še večji, kot je že.«

Otroci, nikar se ne čudite, da je Rin še
naprej pisal poročila o Sidu, zakaj skrb za
tega nesrečnega dečka je bila naložena
njemu.

In tako je, kot smo videli, ves planet tre¬
petal v strahu pred navadnim dečkom, si¬
cer res ne tako navadnim, kot je bil, kajti
Sid je zrasel kot gora — pa vendarle deč¬
kom. Če bi se mu upali približati, bi slišali,
kako joče, slišali bi, kako kliče Ann, vedeli
bi, da se prav dobro zaveda samega sebe
in da se ne mara več hraniti z energijo, da
pa je to postalo nekaj nepremagljivega, ne¬
kaj zunaj njega, zunaj razuma: vedeli bi
tudi to, da bi se rad spet igral, namesto da
blodi po planetu, da bi se rad kotalil sku¬
paj z Ann po travi, se kopal v jezeru in po¬
čenjal številne vragolije, tako velik pa ne
more videti nikogar, še svoje Ann ne, ne
more se je niti dotakniti, kaj šele da bi jo
prijel za roko in bi skupaj stekla do mlina
strička Lasa ...

Rin, Rin pa je pisal:

»Sidu ali tistemu, kar je Sid bilo, se je po¬
srečilo posrkati vse planetarne rezerve
energije. Zdaj tega ne dela več kot nekoč,
ko se je hranilo skozi usta. Zdaj je dovolj
že sam dotik. Pošast (tako pišejo o njem v
časopisih) je postala tako velika, da ima
glavo v stratosferi, zato v znanstvenih kro¬
gih menijo, da je nehala dihati, ker je diha¬
nje zdaj popolnoma odveč, človeštvo upa,
da bo zaradi pomanjkanja energije na pla -
netu pošast nazadnje poginila.«

Toda Sid, ljubi otroci, ni mislil tako hitro
umreti. Kmalu je tudi sam videl, da na
planetu ni več energije. Zato se je odločil
za grozovit korak. Z enim samim skokom se
je odtrgal od tal, da bi ga pritegnila Sonče¬
va gravitacija. Če bi lahko kdo v tistem
trenutku bral njegove misli, bi slišal, kako

TIM 1/9 • 79/80 45

je ječal: »Ann, moja ljuba Ann. Moram.
Oprosti mi, Ann. Moram to narediti. Ne
morem drugače. Oprosti...«

En sam dotik je bil dovolj, da se je zvezda,
ki je milijone let svetila in dajala Sidovemu
planetu življenje, spremenila v njegovem te¬
lesu v čisto energijo in ugasnila za vse več¬
ne čase. Potem so prišla na vrsto še druga
sonca. Nenasitni deček je začel jesti lastno
galaksijo. Jedel je zvezdo za zvezdo s te¬
kom, ki se je večal iz dneva v dan. Nazad¬
nje je požiral cela ozvezdja, kot bi bila
zdrobova kaša.

To pa ni trajalo dolgo. Ko je pojedel Zadnjo
meglenico, je bila v njem energija tako se-
žeta, da se je neogibno moralo zgoditi, kar
se je zgodilo. Deček, ki je prišel v zgodo¬
vino vesolja kot prvi človek, ki je pojedel
lastno galaksijo, je zažarel na nebu Stare
Kitajske in razpadel na milijarde in milijar¬
de delcev. Moč eksplozije je raznesla nek¬
danjega dečka po vsem vesolju. V enem
od vrtincev njegove materije je potoval tudi
Sidov planet in nosil v svoji notranjosti
malo Ann ...

— Otroci, zdaj pa ... — oseba, ki so jo
klicali dedek, se je dvignila — ... zdaj pa v
posteljo!

Toda otroci se niso premaknili.

— No, kaj pa je?

— Dedek, se je nazadnje ojunačil eden od
dečkov, — a te lahko nekaj vprašam?

— Kar vprašaj.

— Kako pa ti vse to veš?

— Kaj vse to? se je naredil neumnega
dedek.

— Vse to ... o Sidu in planetu ...

— A, to! Sinko, se je nasmehnil — nekoč,
ko boš velik, boš tudi ti vedel ... Utihnil
je, da bi se nečesa spomnil, nato se je vno¬
vič zdramil.

— Ne bomo se prepirali! Kaj ste oblju¬
bili? ...

Otroci so se neradi dvignili in se odpravili
spat.

— Lahko noč, dedek, so rekli žalostno.

— Lahko noč, se je smehljal dedek.

— Kdaj pa nam boš povedal?

— Jutri.

— Ja?

— Ja, je rekel dedek in pobožal najbližjega
dečka po laseh. Njegova silikonska roka se
je v mesečini zalesketala skoraj s kovinskim
sijajem.

46  TIM 1/9 • 79/80

timovi oglasi

Prodam SRS-NF01 za 150,00 din, ojačevalec 6 W
in 50  IV light show, najrazličnejša stikala, po¬
tenciometre 1 M Q, elektropionir za 100,00 din,
načrt za ojačevalec 6  VV, valkie-talkie in žepni
transistorski sprejemnik za 200,00 din. Za neka¬
teri material je cena po dogovoru.

Vse je v brezhibnem stanju. Zglasite se na na¬
slov:

Jože Žvab
Vrtna 19
68340 Črnomelj

Prodam enokanalni light show (za nizke tone)
obremenitvene moči 1100W. Prodam tudi štiri
barvne žarnice (rdečo, rumeno, zeleno, rdečo;
40 W) in manjši enokanalni light show obreme¬
nitvene moči 330  IV. Ponudbe pošljite na naslov:

Lucijan Premru
Vipava 280
65271 Vipava

Kupim visokoohmske slušalke. Cena naj ne pre¬
sega 100,00 din. Prodam naslednji material: upo¬
re 4700 Ll, 220 kQ, 390 kil, 2200 kQ, 100 kQ,
33 kQ. Za te upore zamenjam naslednji mate¬
rial: upore: 1,5 kQ, 8,2 kQ, transistor AF 266,
kondenzator 100 pF.

Janez Čizmazija
Turnišče 87
69224 Turnišče

Prodam gramofon TOSCA 10 za 2.400,00 din,
zračno puško (kitajsko) za 400,00 din, angleško
knjigo o aviomodelarstvu  — BALSIC AEROMO-
DELING za 100,00 din, elektropionir za 150,00
din, knjigi Elektrotehnika in Elektronika v slikah
(samo skupaj) za 100,00 din, načrt ladje SANTA
MARIJA  — velika za 50,00 din, star TV in radij¬
ski sprejemnik (TELEFUNKEN) za 300,00 din.
Želene so pismene ponudbe.

Igor Toni

Podlimbarskega 30
61000 Ljubljana

Prodam nekaj izvodov revije Življenje in tehnika
letnik 1964 — štev. 3, 4, 6, 7—8, 9, 10, 11 —
vse za 100,00 din.

Kdor se oglasi 2 tedna po objavljenem oglasu,
dobi po znižani ceni 80,00 din.

Stane Žužinjak
Tanča gora 11
68343 Dragatuš

Prodam maketo železnice, kompletno ali po de¬
lih. Cena po dogovoru. Ogled možen vsak dan
od 8. do 20. ure.

Boris Korošec
Cesta na Dobrovo 51
63000 Celje

Kupim TIM letnik 73/74, številke 1, 2, 3, 4. Cena
po dogovoru.

Branko Čuk
Cebejeva 23
65270 Ajdovščina
Tel. (065)61-535

Kupim 4- do 8-kanalni digitalni RC oddajnik.
Prodam merilni instrument UNIMER 1, meri AVO
decibel, notranja upornost je 20 kQ; lahko ga
zamenjam za 4- do 8-kanalni digitalni oddajnik,
ali za RC avto ali letalo, ali vvalkie talkie, domet
5 do 30 km par.

Ponudbe pošljite na naslov:

Igor Žitek
Podgradje 4
69240 Ljutomer

Prodam: pony expres za 1.000,00 din, tenis lopar
in dve žogici za 350,00 din, par koles za letal¬
ski model fi 60 mm za 70,00 din, avtoradio Video¬
fon (ni kasetni) za 800,00 din (kratki in dolgi
val). Ponudbe pošljite na naslov:

Vito Ušaj
Erjavčeva 3
65000 Nova Gorica

Kupim TIM št. 6 in 8, letnik 77/78. Prodam pa
več vrst KIT kompletov za sestavljanje različnih
sklopov (oddajniki, interfoni, detektorji, senzorji,
ojačevalci, TV igre, iight-shov/ itd.). Na razpola¬
go imam ves material za elektroniko.  Vse na¬
prave izdelujem tudi po naročilu. Za informacije
pišite na naslov:

Srečko Lukovnjak
Radenci 226/b
69252 Radenci
(yu 3 dt b)

Prodam naslednje načrte s podrobnim opisom
izdelave: vvalkie-talkie, 27 MHz, domet 1 km; od¬
dajnik TX4, 70—144 MHz UKV, domet 11  km,
0,4  IV; detektor kovin z globino odkrivanja 60 cm:
namizno digitalno uro, regulator hitrosti mode¬
la vlaka; oddajnik SSB, 3,5 MHz, 10  IV, par od
sprejemnika OT-2; preizkuševalec diod in tran-
sistorjev ter njihove polaritete. 1 kos stane
30,00 din, vseh sedem pa samo 100,00 din. Do¬
bava takoj.

Sandi Jager
Drapšinova 18
63000 Celje

Kupim light show, stare plošče in kasete.

Emil Vagner
Goriška ul. 8
62000 Maribor

TIM 1/9 • 79/80 47

uoanke

Besedi, ki ju zahtevata opisa pod posamez¬
no številko, sta sestavljeni iz enakih, ven¬
dar drugače razporejenih črk. Imata še to
posebnost, da je zadnja črka prve besede
istočasno prva črka druge besede. Primer:
ROMAN — NORMA. Besedi vpišite v po¬
samezno vrstico tako, da skupno črko vpi¬
šete le enkrat in sicer v debeleje obrob¬
ljeno polje.

1- zgodnja spomladanska cvetica zlatičnica
— turistični objekt, 2. na risbi začrtana
smer projektirane proge ali ceste — lepot¬
na vrtna rastlina, 3. pri nekaterih primitiv¬
nih plemenih žival ali predmet, ki ga štejejo
za začetnika plemena in ga častijo — cer¬
kvena pevska skladba brez spremljave glas¬
bil, 4. druga najboljša šolska ocena — levi
Pritok reke Ob v zahodni Sibiriji, 5. nasprot¬
nik, tekmec — delavec v livarni, 6. sol bo-
r ove kisline — prostor, kjer postavijo šo¬
tore, 7. noga nad kolenom, stegno — cere¬
monija, 8. televizijski zaslon — diktat.

Navpično brane črke v debeleje obroblje¬
nem stolpcu dajo priimek irskega matema¬
tika in fizika, ki je skupaj z Grassmanom
razvil teorijo hiperkompleksnih števil in raž¬
nja! metodo operatorjev v mehaniki (Wil-
■iam Rovvan, 1805—1865).

MISELNE ZVEZE

MATEMATIKA .

TESLA .

PLIN ...

KISIK ......

PROTON .

ELEKTROMAGNET ....

AVTO ...

IZVIJAČ ...

KOCKA .....

ZVOČNIK ........

K besedam v levem stolpcu pripišite ustrez¬
ne spodnje besede, ki so z njimi v miselni
povezavi. Primer: ŠOLA — SPRIČEVALO.
Če boste pravilno razporedili spodnje be¬
sede, bodo dale njihove začetnice — brane
navpično — ime in priimek slovenskega če¬
belarja in bakrorezca, ki je leta 1771 izdal
na Dunaju, kjer je bil čebelarski učitelj,
»Razpravo o rojenju čebel« (1734—1773).

AKUSTIKA — ALGEBRA — AMORTIZER —
JAREM — NAVOJ — NEVTRON — NIKOLA
— OGENJ — ŠEST — T1RATRON.

SOSEDNJE ČRKE

Namesto črke v levem zgornjem kotu posa¬
meznega polja vpišite v polje njeno sosedo
v slovenski abecedi, bodisi levo, bodisi
desno. Seveda morate izbrati pravo, vendar
velja izbira le za posamezno polje, v kakem
drugem polju z isto črko v levem zgornjem
kotu je morda treba vpisati drugo sosedo.
Ob pravilni rešitvi boste v vodoravnih vrsti¬
cah lika prebrali neko misel.

PREMEŠANE ČRKE V STAVKU

ROZI gleda V TELE slike na ekranu! Kaj pa
je tisto, česar del je ekran?

48  TIM 1/9 • 79/80

Besedo pod posamezno številko začnite vpi¬
sovati v polju s puščico, nato pa teče pri
lihih številkah okrog polja s številko v sme¬
ri urinega kazalca, pri sodih številkah pa
v obratni smeri.

REŠITVE UGANK

POVEZANE PREMEŠANE ČRKE: 1. teloh —
hotel, 2. trasa — astra, 3. totem — motet,
4. štiri — Irtiš, 5. rival — livar, 6. borat —
tabor, 7. bedro — obred, 8. ekran — narek.
Končna rešitev: Hamilton.

SATOVNICA V DESNO IN LEVO: 1. presek,
2. srebro, 3. balkon, 4. stavek, 5. vrenje,
6. naklon, 7. stator, 8. trenje, 9. nakana.
SOSEDNJE ČRKE: Nihče ne ve vsega, pač
pa vsakdo ve nekaj.

MISELNE ZVEZE: algebra, Nikola, tiratron,
ogenj, nevtron, jarem, amortizer, navoj, šest,
akustika. Končna rešitev: Anton Janša.
TULCI: 1. Lagos — blagost, 2. strah — Oj-
strah, 3. album — albumin, 4. empir —
lempira, 5. Pregl — pregled, 6. sanje — dr¬
sanje, 7. astma — Eastman. Končni rešitvi:
Tampere — amper.

POSETNICA

NACE S. LEM

Nace je zaposlen na televiziji. Kaj je?

POSETNICA: Nace S. Lem — snemalec.

PREMEŠANE ČRKE V STAVKU: Rozi, v, tele
— televizor.

1. pojem iz nove matematike [množica dveh
množic, v kateri so vsi elementi obeh mno¬
žic), 2. žlahtna kovina (Ag), 3. ograjen po¬
mol iz hišnega zidu, z vrati povezan z no¬
tranjimi prostori, 4. z besedami izražena
misel, 5. spreminjanje tekočine v paro pri
določeni temperaturi, 6. strmina, nagnje¬
nost, 7. mirujoči del elektromotorja, 8. sila,
ki zavira gibanje pri dotiku dveh teles,

TULCI

Pod vsako posamezno številko sta dva opi¬
sa. Prvi velja za besedo na debeleje obrob¬
ljenih poljih vrstice (za tulec), drugi pa za
besedo, ki teče skozi ves lik.

1. glavno mesto afriške države Nigerije —
dobrosrčnost, milina, 2. bojazen — slavni
ruski violinski virtuoz (David), 3. zbirka fo¬
tografij, znamk, slik, ipd. — v čisti vodi
topna beljakovina, ki sodeluje pri prenosu
snovi po krvi, 4. neoklasicistični slog v
Franciji v obdobju cesarstva Napoleona I.

— denarna enota v Hondurasu, 5. slovenski
kemik, ki je kot avstrijski znanstvenik do¬
bil leta 1923 Nobelovo nagrado za kemijo
(Fritz, 1869—1930) — pregledovanje, 6. po¬
dobe, ki se nam prikazujejo med spanjem

— zimski šport, 7. naduha — ameriški fo-
totehnik in industrialec, po katerem se ime¬
nuje fotografska tehnika, v fotografijo je
uvedel film v zvitku in izdelal kamero za
tak film (George, 1854—1932).

Od zgoraj navzdol brane črke na poljih črt¬
kane diagonale dajo po velikosti drugo fin¬
sko mesto severozahodno od Helsinkov.
Tulec v tej besedi je neka fizikalna enota.

Pavle Gregorc

nagradna križanka

2

cena 7,00 din

TIM -REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE
1 'ija Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6
j ijreja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
ilj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr-
Vinjek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo-
nii in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
| i,o. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 din
>  Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
541/X © Tekoči račun: 50 101-603-50-480 ® Tisk tiskarna
,;evski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Raziskovalna
pnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skup-
;t za zaposlovanje Slovenije.

TIM

poštnina plačana v gotovini

18 . letnik

Oktober 1979

17

F 1 "

u

LETVICA 3x3

2K0T ^

U

n

.j.

n

Borut Avsec

r~i

O

00

o

„MERKUR“

priloga