Ali k darom pristopljajte Strici,  strine ')  darovajte Našo mlado nevestico! Jeni  s  kota, drugi s pota. Saj   ne boste  nikdar  več, Ledek stan je danas preč. Razvezujte črne mošnje, Dajte  ven srebrne groše!
2. Vstani se.2)
Hvaljen bodi Jezus  Kristus,
Dobro jutro  Bog  vam  daj!
Vstani gor'   mlada nevesta!
S'noči si legla deklica,
Danas boš  vstala še lepša nevestica;
S'noči si krancelj  dela deklica,
Danes boš krancelj  dela še lepša nevestica.
3. Odhod.3)
Mamica,  mamica, Hčerko  vam  peljamo. Nikdar več,   nikdar več Nazaj  je ne damo.
V Podzemlju zapisal Janko Barle.
Iz Naklega.
1. Trdosrčnica.
Ivmetič je prinesel dacije, En'ga  krajcerja zmankal'  je. „A1'  b'  mi ga hot'li upati, Al'  b'  mi ga hotli šenkati?" „ „Jaz  ga ne upam  ne, Šenkam  pa tudi  ne!"" Zaprla ga* je v  turen  temen; Notri j'  en leten  dan, Da je že (vse) pozabila nanj.   — Zdaj  pa gospa bolna leži, Bolna  leži,   milo  ječi: „„Kaj  ti pravim,  kelnar'ca: Pojdi  v  kevder velbani Po te  sladke  rozolije!"" „Kaj  vam pravim,   žlahtna gospa: Spovejte se,  obhajajte se  —: Na prag'  stojita ovna dva, Oba z rogmi vkup trkata, Men'  pa v  kevder branita!" Gor'  poskočila žlahtna gospa, Tekla je v  kevder velbani Po te sladke rozolije. —
x) Potem pojo: vujci, vujne; tetci, tete; žlahta vsa itd.
2)  To pesmico pojo, kadar nevesto bude.
3)   Kadar nevesto peljejo v  novi  dom.
Zgrab'la sta jo ovna dva
In  nesla  jo  na dno  pekla:   —
Na,  to imaš,  žlahtna gospa,
Ker s'  tak'  ječila  kmetica!   —
Krajcerček,   krajcerček, majhen  denar,
Mogla je dati dušo zanj!   —
Sveti Aleš.
Sveti Aleš se oženil je Po volji svojih starišev, Pa mu je bilo takoj  žal.
Po  ofceti  pa 'zginil je. Kam je  šel.  nič  ne  vedo, Kam  zginil je,  nič  ne zvedo.
Mati in  oče skrbno  vprašata, Da  zved'la bi,   kam  on je šel; Nevesta pa ravno tako.
Sel je na morje  miloš'čne  prosit; Tam  je sam  stradal, ubogim  je talal. Zato  mu je  Bog  milost  dajal.
Zdaj  pa Aleš  za  smrt zboli. Zdaj  sedel Aleš je v  barkico, In  veter zanese ga preke domov.
Zdaj  pa doma pod štengam' leži, Mati  mu  streže skrbno;  Bog ve   — Si  misli   ¦—   kako  se Alešu godi.
Polj pridejo sami gospod In z Bogom ga previdijo, Predno  Aleš umrl je.
Zdaj  svet Aleš umrl je; Po  vsem  rimskem  mestici Svetlo  je in  samo  zvoni.
Sli so gledat,  kaj  bi bilo, Polj  so spoznali,  da je vse Svetlo pri Alešu,  in  njemu  zvoni.
Polj  so šli gledat in pismo  dobe, Da oče je Janez,  mati je Ana, Nevesti moji je Zana ime.
Mati priteče skoro  mrtva, Oče pa tud' tako;  nevesta reče: „Jaz grem  tud'  k njemu   —   nikdar ne grem preč!"
Nabral v Naklem F. B.