Desetica opisuje svoje življenje
lepih shrambah srao se lesketale takoj po rojstvu v prekrasnej hiši velikega IDunajskega mesta. Ali kmalu pride cesarski služabnik, vzame mene in veliko število mojih sestric ter nas nese na pošto. — Drugi dan se peljemo po železnici preko Semeringa skozi lepo Stajersko deželo ter priderao v belo Ljubljano.
•¦•* 143 **~*                                                                                               ',
Pri <i. kr. davkariji čakamo dober teden. Mene in dve sestrici dobi pri izpla-čevanji pokojnine star učitelj. Pri njern zapazim prvič neko svojih sestric, vso izprcmeneno, staro in oguljeno. Groza me izpreleti, ko jo ugledam: ali sestrica rai reče, da bodem tudi jaz čez nekaj let ravno taka.
nOj Das nesrečnic!" vzkliknem. V tem hipu pa me izroči roka staregauči-telja kuharici, ki me nese v mesnico. V natlačenej shrambi sredi drugih sestric in razlienega drugega denarja vidiro, da se bode prorokovanje raoje sestrice kmalu jelo izpolnovati. Jedna raojih sestric, ki je z menoj vred priromala v to shrambo,             i
bila je vsa plesniva. Kmalu potem pridera v roke imovitemu kmetu. Ta me ponese domov, odpre veliko, staro hrastovo omaro, dene me vanjo, ter jo z velikim klju-čem dvakrat zaklene. Kako dolgo sem tu notri zdihovala, tega se ve6 ne spominam. Leta in leta so minula, shraraba se je po večkrat odprla in zaprla, ali mene ui uihee pogledal. — Slednjič pride vender tudi za mene rešilen dan; neko nedeljo popoludne me vzame moj gospodar iu nese z drugim denarjem vred v župuijo. Gospod župnik je opravil zato sv. raašo za pokojno njegovo raater. Kmalu nato prinese deček gospodu župniku pismo ter dobi mene za darilo. Kako vesel je bil deček! Ali o joj! Ko hoče splezati čez sosedovo ograjo, zmuznem se rau jaz iz žepa. Jokal se je ubogi deček, ker me ni mogel najti, da-si me je iskal na vse strani.
Po poti pride stara ženiea, ugleda me in se zelo razveseli. V nedeljo me nese v cerkev in dene v cerkveno puščico. Pri cerkvenem ključarji ležira dve leti, ki me naposled pošlje v mesto k zlatarju.
Bilo je okolo polunoči, da ulomita d?a moža skozi okno v zlatarjevo sobo ter vzameta mene in ves denar se seboj. Ko lezeta po lestvici iz sobe, zasliši se glas: »Tatje, tatje, pomagajte!" — V tem hipu prihitita dva čuvaja, ukleneta tatova ter ju odvedeta v ječo, nas pa v občinski urad. Skrbno preštejejo ves denar ter .izroče mene zopet zlatarjn. IVga poprosi neka beraeica dani. Bil je mož dobre volje in me da siroti v božje ime. Pri ubožnej ženici se še dobro nc ogrejem. vže takoj dnigi dan rae nese v loterijo, da si kupi za tedeu dni veselo oado, kako brezskrbno bode živela, ako jej bode sreža mila. Ali zaman je bilo njeno upanje, takoj v nedeljo potem se je vže pokazalo, da ostane tudi v prihodnje še to, kar je bila.
Drngega dne otide gospodar loterije s svojitn prijateljem ua sprehod ter priloži k svojemti denarju tiidi še inene. Ko prispeta do noke globoke vode, stavi moj gospodar, da njegov pes Sultan prinese denar iz vode.
Gospodarjeva roka me prime iu zažene v globok potok. Zdajci zapove go-spodar svojemu psu, da me naj gre iskat. Sultan uboga; plava po vodi, zaganja se proti dnu, ali zaman! mene ne najde. Vse gospodarjeve grožoje uiso pomagale nič, stava je bila zanj izgubljena.
In sedaj ležim v tihej, globokej vodi, ribice me obletavajo, pozdravlja me počasni rak, obseva rae pa tudi ljubo solnčece skozi bistro vodico. Srečna sera in 5akam tu na dnu bistrega potoka svojega rešenja.                                          j.