119 2016 ocene in Poročila, 111–128 občino, ki je začela samostojno pot 1. januarja 1999. O sodobni arhitekturi, ki Dolenjske Toplice po- stavlja ob bok najkvalitetnejšim centrom v državi, je pisal Rok Žnidaršič. Dodatno znanstveno vrednost za preučevanje zgodovine, ki ga v drugih podobnih publikacijah le redko najdemo, pa daje zborniku čla- nek Mitje Sadka, ki je sestavil seznam arhivskega gradiva, ki se nanaša na Dolenjske Toplice, hranita pa ga enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana za Do- lenjsko in Arhiv Republike Slovenije. V teh dveh in- štitucijah ga je tudi največ. Avtor pa je takoj dodal, da bi bilo naivno pričakovati, da morda druge slovenske inštitucije nimajo gradiva, ki bi se posredno ali ne- posredno dotikalo zgodovine Dolenjskih Toplic. Pri tem je omenil Nadškofijski arhiv Ljubljana in opozo- ril, da se lahko gradivo o Dolenjskih Toplicah nahaja tudi v številnih drugih, v objavljenih člankih neupo- rabljenih fondih, ker to iz arhivskih pomagal ni vi- dno. Iskanje po takem gradivu je namreč podobno iskanju igle v kopici sena. Posebej so problematični neurejeni in nepopisani fondi, ki jih je v vsakem slo- venskem arhivu še nekaj, pregledovanje in brskanje po takem gradivu pa ni možno. Gradivo o Dolenj- skih Toplicah se brez dvoma nahaja tudi v arhivih v tujini. Seznamu je za lažje razumevanje dodal še in- deks nekaterih pojmov in abecedni seznam arhivskih fondov s signaturami. Spisek in osnovne biografske podatke osebnosti, ki so pomembno vplivale na življenje skupnosti, sta sestavili Darja Peperko Golob in Mateja Kambič, kroniko pa je dodal Dušan Štepec. Zbornik zaokroža spisek virov in literature z legendo okrajšav nahaja- lišč arhivskega gradiva, kazalo slikovnega gradiva ter seznam avtorjev. Predstavljeni zbornik sodi med vsebinsko in oblikovalsko boljše publikacije svoje vrste. Dolenj- ske Toplice so z njim dobile pester pregled krajevne zgodovine, znanstveniki različnih ved in ljubiteljski bralci pa vir, ki kar kliče po nadaljnjih raziskavah in spoznavanju pestre preteklosti zdraviliškega kraja. Alenka Kačičnik Gabrič Lilijana Žnidaršič Golec: Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem: Škofovstvo, arhidiakonatstvo, župništvo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015, 80 strani. Avtorica doc. dr. Lilijana Žnidaršič Golec je pri- pravila knjigo z naslovom Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem: Škofovstvo, ar- hidiakonatstvo, župništvo. Delo je priročnik, ki smo ga v zgodovinarski stroki že dolgo potrebovali. Pretežni del slovenske zgodovine je bil tesno povezan z delo- vanjem Katoliške cerkve in njenih različnih ustanov ter upravnih struktur. Zgodovinarji pri obravnavanju različnih tematik hitro naletimo na vpletenost cer- kvenih subjektov tudi v povsem posvetni sferi, zato bo pričujoče delo hvalevreden pripomoček pri po- znavanju in razlikovanju najpomembnejših cerkve- nih služb in njihovih nosilcev. Priročnik je razdeljen v štiri dele, ki jim je dodan terminološki slovarček z bibliografijo. Prvi del je posvečen širši zgodovinski predstavitvi katoliških cerkvenih ustanov in služb ter njenih no- silcev. Časovno se je avtorica omejila na obravnavanje tematike od ustanovitve ljubljanske škofije (1461– 1462) do jožefinskih reform ob koncu 18. stoletja. Drugi del je posvečen vlogi škofovske službe – škofovstvu. Najprej je predstavljena škofijska in metropolitanska pripadnost slovenskega ozemlja v zgod njem novem veku. Vlogo škofa kot vodite- lja škofije je na novo opredelil Tridentinski koncil (1545–1563) s svojimi odloki. Pri nas mu je sledilo obdobje protireformacije in katoliške obnove. Pri prvi so izjemno vlogo odigrale svetne oblasti, konkretno habsburški katoliški deželni knezi Notranje Avstrije, ki so izoblikovali idejnopravne temelje »državnega cerkvenstva«, te pa je do konca izpopolnil Jožef II. svojimi reformami. Predstavljena so tudi prizadeva- nja Habsburžanov za obnovo katolištva v Prekmurju 120 2016ocene in Poročila, 111–128 in vloga posameznih lokalnih fevdalnih družin. Ne- koliko drugačna je bila situacija v koprski škofiji, ki je spadala pod Beneško republiko. Seveda pa škofje v obravnavanem obdobju niso bili le vrhovni dušni pa- stirji, ampak so bili pogosto v diplomatski, vojaški in upravni službi vladarja. Deželnoknežja oblast je bila zato še kako zainteresirana, da je ohranila vpliv na njihova imenovanja, ki so se odvijala v cerkveno-po- litičnih okvirih. Na ozemlju današnje Slovenije so se lomili interesi Habsburžanov in Benečanov tudi na cerkvenem področju. Po letu 1420 so vpliv na imeno- vanje oglejskih patriarhov imeli slednji, kar je vodilo v stoletno onemogočanje patriarhov v habsburškem delu patriarhata. Avtorica pojasni rabo naslova »kne- zoškof« v habsburški deželah, prav tako tudi izraz »prelat«, ki je bil pridržan za višjo duhovščino. Škof- je so bili tudi zemljiški gospodje, kar pa navadno ni bilo povezano z njihovo jurisdikcijo. Nekateri škofje zunaj slovenskih dežel so imeli tudi patronate nad dotičnimi župnijami. Škofovska vloga se je ponovno okrepila sredi 18. stoletja. Tretji del obravnava pomen arhidiakonatske služ- be. Posebej opredeli pravice in dolžnosti arhidiako- nov, ki so zlasti na ozemlju oglejskega patriarhata delovali z dokaj velikimi pooblastili, ki so jim pred duhovščino in verniki dajala ugleden položaj. Pred- stavljena sta postopek imenovanja arhidiakonov in njihova izbira v 18. stoletju. Posebne arhidiakonate je s pomočjo inkorporiranih župnij uspelo oblikovati tudi posameznim redovom in kapitljem. Četrti del je posvečen vlogi župnika. Tudi ta je bila na novo opredeljena na Tridentinskem koncilu. Problem so predstavljale zlasti župnije, ki so bile in- korporirane (vtelešene, pridružene) raznim cerkve- nim ustanovam. Glede na vrsto inkorporacije sta bila odvisna tudi položaj in poimenovanje duhovnika, ki je župnijo dejansko vodil. Avtorica se pomudi tudi pri problematiki podelitve župnij in prezentacije (predlaganja) župnikov, ki je bila v večini primerov domena patronov iz vrst laikov in klerikov. Proble- matična je postala predvsem v obdobju reformacije in protireformacije. Uravnotežila jo je šele aplikacija postopka izbire župnika na temelju tridentinskih od- lokov. S tem je bilo povezano tudi umeščanje posa- meznega župnika v duhovno in časno (svetno) posest župnije s strani ordinarija in patrona. Predstavljeni so tudi gmotna in duhovna razsežnost župništva v luči vizitacij in sinod ter pastoralni in gmotni pogoji pri ustanavljanju novih župnij. Delo odlikuje natančnost in smisel za razlago posameznih materij. Sem in tja strokoven bralec opazi le manjše napake ali pomanjkljivosti. Med njimi bi izpostavil nekatere besedne zveze in stro- kovne izraze: str. 8 »petnajst kongregacij kardinalov« bolje: »petnajst kongregacij pod vodstvom kardina- lov«; str. 30 glede zemljiškega gospostva bamberških škofov na Koroškem in ne »na Kranjskem«; str. 32 dve nejasnosti glede »župnika v Radovljici«, kjer je bil habitualni župnik ljubljanski prošt; str. 33 župnija Kamnica v srednjem veku ni bila izločena iz mari- borske, ampak obratno; str. 47 »postala je ‘parochus habitualis’« pravilno: »postala je ‘parochia habitua- lis’«; »t. i. škofijski menzi« pravilneje: »t. i. škofovski menzi« (od ‘mensa episcopalis’); na str. 49 bi bilo pojasnilo iz op. 181 bolje vključiti v besedilo; na str. 51 ni navedena kapiteljska župnija Naklo, nikjer pa se tudi ne omenja Vrhnika; str. 55 za izraz »institu- tio canonica« je pravilneje uporabiti besedno zvezo »kanonična umestitev« kot pa »duhovna umestitev«; str. 56 »pontificalia« so prvenstveno škofovske litur- gične insignije in oblačila (prstan, pektoral, pastoral, mitra, dalmatika in cazuli), ki so se lahko podelje- vale tudi nekaterim višjim prelatom (npr. infulirana prošt in stolni dekan v Ljubljani). Pri slovarčku bi opozoril na naslednje izraze: str. 64 »sedisvakanci« oziroma nezasedenosti škofovskega sedeža rečemo tudi čas izpraznjenega škofovskega sedeža; »klerik« je kandidat za duhovniški poklic postal že s pre- jetjem tonzure ob ostiariatu; »kolegiatni kapitelj« slovenimo lahko »zborni kapitelj«; str. 66 med višje kleriške redove je spadal tudi episkopat – škofovstvo, ki pomeni polnost sv. reda; str. 66 napačna razlaga naziva »patriarh« pri ruski, srbski, bolgarski in ro- munski Pravoslavni cerkvi; str. 67 »štola« ni ogri- njalo (velum), ampak šalu podoben trak – znamenje diakonske ali duhovniške službe; str. 68 »župnijski vikar« morda bolje »župniški vikar«, ker je nadome- ščal habitualnega župnika. Pohvalno je avtoričino slovenjenje tujke »inkor- poracija« v »utelešenje«, vendar pa bi pri tem morda veljalo posnemati rabo Franca Kovačiča, ki je upora- bljal besedo »vtelešenje«. Zakaj? Pojem »utelešenje« se v teologiji uporablja za prevod latinske besede »incarnatio«, zato bi bil za besedo »incorporatio« v zgodovinopisju bolj primeren Kovačičev prevod »vtelešenje«. Avtorica se je pri pisanju vseskozi naslanjala na dela relevantnih avtorjev. Del vsebine je črpala tudi iz arhivskih virov. Uspelo ji je napraviti sintetični pre- gled obravnavane tematike in s tem zapolniti še eno vrzel v našem zgodovinopisju. Matjaž Ambrožič Antun Novak: 120 let gasilske službe in 90 let Prostovoljnega gasilskega društva v Černelavcih. Černelavci: Prostovoljno gasilsko društvo, 2015, 265 strani. Recenzentka publikacije, Metka Fujs, je avtorja Antuna Novaka uvodoma opredelila kot človeka, »ki piše in objavlja že pol peto desetletje in odgovorno lah-